France BUČAR
USODNE
ODLOČITVE
Prva izdaja,
Časopis za kritiko znanosti,
Ljubljana, novembra 1988
CIP - katalogizacija v knjigi
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
321.74 (497.12X091)
BUCAR, France
Usodne odločitve / France Bučar - 1. izd. - Ljubljana : Časopis za kritiko
znanosti, 1988. - (Časopis za kritiko znanosti ; 117-118)
VSEBINA
PREDGOVOR	5
I.	Del: V BOJU ZA OBLAST	7
1.	poglavje: V iskanju moralnih temeljev
enopartijskega sistema	7
2.	poglavje: Pravni in moralni temelji za presojo	16
3.	poglavje: Nujnosti, s katerimi smo se soočali
kot narod, in stališča političnih strank	29
4.	poglavje: Pred nastankom Osvobodilne Fronte	46
5.	poglavje: Uvod v politično diferenciacijo	58
6.	poglavje: Začetek državljanske vojske	74
8.	poglavje: Domobranstvo	109
9.	poglavje: Obračun in bilanca	128
II.	Del: OBLEGANI ZMAGOVALEC	147
10.	poglavje: Moč in nemoč zmagovalca	147
12.	poglavje: Poraz v etičnem in vrednostnem svetu	166
13.	poglavje: Protislovje med ideologijo
in strokovnostjo v javnem odločanju	178
14.	poglavje: Zlom gospodarstva	189
15.	poglavje: Narodnost proti razrednemu	203
IMENSKO IN STVARNO KAZALO	215
PREDGOVOR
To je knjiga, s katero skoraj zagotovo ne bo zadovoljen sedanji politični
režim v Jugoslaviji. Že samo omemba možnosti, da bi se lahko zakonitost
sedanje družbene ureditve ali vsaj nekaterih njenih institucij zdela vprašljiva, je
v nedavni preteklosti vzbudila z njegove strani čez vse žolčen in preteč odziv.
Torej z vidika osebne varnosti ni ravno pametno ravnanje, pisati tako knjigo.
Zadovoljni ne bodo verjetno niti nasprotniki sedanjega političnega režima,
ki so bili premagani v državljanski vojni in so - kolikor jim je ta možnost
sploh bila dana - razpršeni po svetu. Nimajo sicer politične moči, a so v svojih
čustvih popolnoma nenaklonjeni vsemu, kar bi dalo prav njihovemu zmagov-
alcu in opozarjalo na njihove lastne napake. To še toliko bolj, ker so se jim
zgodile velikanske krivice, sedanje krizno močvirje, v katero je zabredel njihov
nasprotnik na oblasti, pa naj bi dokazovalo, da so s širšega zgodovinskega
vidika oni vendarle imeli prav.
Komu je tako pisanje sploh namenjeno? Vsem tistim, za katere se čas ni
ustavil leta 1945 in ki jih zanima predsem bodočnost. Seveda to ne pomeni, da
nas preteklost ne zanima - zabloda mnogih mladih razmišljajočih ljudi, sitih
manipulanstva termed drugim tudi enostranskega, pristranskega in tendenčnega
prikazovanja naše nedavne preteklosti, o kateri si ne moremo ustvariti objek-
tivne slike in sodbe. Odtod njihova želja naj bi se raje usmerili v prihodnost.
Vse, kar je danes, ima korenine v preteklosti. In vse, kar bo nastalo v
bodočnosti, je v zarodku že danes. Pripraviti se za bodočnost, ki bo polna
novosti, pomeni, biti sposoben čimbolj natančno razbrati sedanjost. Tudi njene
zgodovinske korenine. Postaviti jo v čim širše razsežnosti svetovno pros-
torskih in časovnih dogajanj.
Zgleda, da prav tega širšega prostorskega in časovnega okvira, v katerega
bi vnesli in vtkali svoje odgovore na izzive časa in okolja, Slovenci v najbolj
usodnih in prelomnih časih v svoji nedavni zgodovini nismo imeli. Če dejanja
ali opustitve tistih, ki so sodelovali v pripravljanju našega sedanjega stanja in
položaja, presojamo z današnjega stališča, lahko samo ugotavljamo, da ne eni
ne drugi niso imeli prave predstave o tem, za kaj se bojujejo in kaj branijo.
Zaradi tega jih ne moremo klicati na odgovornost. Obrisi novega časa, novega
pogleda na svet, sprememba celotne kartezijanske paradigme, ki se zarisuje ob
5
prehodu v novo tisočletje, so bili takrat še povsem nezaznavni. Edino, kar je
bilo takrat, in je lahko še danes trdno, je moralni temelj, ki je podlaga sle-
hernemu sožitju in sleherni odločitvi v družbenih zadevah. Ta nam tudi edini
nudi pravo merilo za presojo preteklosti, daje ustrezno mero za lKxiočnost in
nas tudi edini lahko napoti k skromnosti in odpuščanju, kije ključ za narodno
spravo.
Če se usmerjamo v bodočnost, nam je to najbolj potrebno. Odreči se
moramo samovšečnemu prepričanju, da je prav tisto, kar smo naredili v
preteklosti, edino pravilno in sad najbolj pronicljivega spoznanja, da so vsi, ki
so ravnali drugače, ki so jih vodila drugačna prepričanja, ne samo zaslepljenjci
in nazadnjaki, vredni ne samo našega pomilovanja, ampak tudi moralno
oporečni, celo narodni izdajalci. To je napuh, ki sleherno misel o narodni
spravi v načelu odklanja kot protislovno naši lastni moralni drži in našemu
dokončnemu obvladovanju resnice. To je v bistvu nesposobnost priznanja, da
bi lahko tudi kdo drug imel svojo lastno resnico, nesposobnost sprejemanja
drugačnosti ali vsaj priznanja drugačnosti - to pa je vendar prag, ki ga moramo
prestopiti, če hočemo naprej, če nočemo samih sebe prikovati na položaj, ki
smo si ga prisvojili, ki je bil v preteklosti naš edini ali najvišji cilj, a je zdaj
vendarle obsodba na stagnacijo. S takih položajev ne moremo v novo
tisočletje. In to velja za vse nas, ne glede na to, kako smo se opredeljevali v
preteklosti.
Ta zid med nami je treba podreti, saj stoji predvsem na naši lastni poti in
nas dela ujetnike naše lastne ozkosrčnosti. Bodočnost pa ozkosrčnežem ni
odprta. To naj bi bilo temeljno spoznanje, potrebno pred pomembnimi novimi
narodnimi odločitvami.
Že samo ta ugotovitev je lahko sporna in za mnoge, ki so prepričani, da
so dojeli zadnje spoznanje o družbenih zadevah, nesprejemljiva. Še zlasti, če so
v skladu s tem domnevnim spoznanjem zasedli tudi položaje, s katerih naj bi
bila bodočnost samo še vprašanje izvedbe.
Ta knjiga naj bi bila poskus razmišljanja. Že zato se vm\prej odreka
dokončnosti neke navidezne resnice. S tega stališča tudi ni kak zgodovinski
traktat profesionalnega zgodovinarja. Pa saj za to niti ne gre. Zgodovinske
raziskave v tem pogledu ne morejo prinesti kaj bistveno novega niti ovreči
tega, kar dejansko je. Dileme, s katerimi smo se kot narod soočali v neposredni
preteklosti, predvsem pa odločitve, prek katerimi stojimo danes, so reliefno
jasne. Zato bo šlo to razmišljanje v drugo smer: kaj smo v preteklosti storili
prav in kaj narobe glede bodočnosti, pred katero stojimo in ki nas lx>, če nas že
ni, zelo hitro postavila pred odločitve, ki bodo vsekakor vsaj tolik d, če ne bolj
usodne, kot so bile tiste v letu 1941. Takrat smo bili prepričani, da se
odločamo za novi svet. V resnici smo se za starega, minulega. In za to smo
dali toliko žrtev! Za to smo se kot narod razklali na dvoje!
Če hočemo naprej, moramo napraviti obračun s tem, kar je bilo. Pošten
obračun. Merilo presoje so na eni strani vrednote, ki so nad časom in na drugi
strani čimbolj tankočutno zaznavanje tistega, kar šele prihaja. To pa so
resnično usodne odločitve.
Avtor
6
I. DEL
V BOJU ZA OBLAST
1. V iskanju moralnih temeljev enopartijskega
sistema
I.
"Menili smo, da bo z obsodbo 1946. leta, se pravi takoj po vojni, tudi
Rožmanov primer razčiščen in odpravljen, saj je bil škof obsojen predvsem kot
dokazani nzjodni izdajalec - toda to ni tako. Njegov duh še blodi po zemlji in
oživlja hude in neprijetne spomine, tako med borci za svobodo kot med nje-
govimi prrraenci in zlasti verniki." (Ivan Jan: O resnični podobi škofa
Rožmana, E>elo 1. februar 1986).
To naj bi bilo dejansko čudno in nenavadno. In to še celih 40 let po koncu
vojne!
To čudo vsekakor terja pojasnilo, in to čisto navadno pojasnilo, sicer bi si
pojav res morali razložiti samo še s čudežem.
Kakšne bi bile možne razlage?
Neki ključ za pojasnilo nudi že vrsta nadaljevanj v Delu izhajajoče
razprave Ivana Jana z naslovom O resnični podobi škofa Rožmana, ki jo je, kot
izjavlja avtor sam, napisal na prošnjo časopisne redakcije, kar posebej potrjuje
tudi ona sana. Ker je Delo glasilo SZDL, je jasno, da je to politična odločitev.
Politično vodstvo meni, da je kakršna koli rehabilitacija Rožmana, neposredna
ali po ovinkih, ogrožanje sedanjega političnega sistema v Sloveniji, torej
vsekakor problem, na katerega je treba z vso odločnostjo reagirati. Razprava
pod tem naslovom je kot feljton izšla že v koledarju Prešernove družbe za leto
1986 in je v Delu le razširjena in dopolnjena. Politično vodstvo je vsekakor
menilo, da ne gre-še zlasti v trenutnem gospodarsko-političnem položaju, ki bi
na prvi pogled terjal, da posvetimo pozornost vsemu drugemu prej kot pa obu-
janju duhov izpred 40 let-za kako nepomembno zadevo. Če bi bilo to vodstvo,
ki se seveda spozna na umetnost realne politike, prepričano, da je s sodbo iz
leta 1946 zadeva dokončno rešena in ad acta, se za stvar še zmenilo ne bi. Kako
neki more pisanje emigrantskega časopisa trdno zasidranemu političnemu
režimu pomeniti kaj dosti več kot kvečjemu zgodovinsko-psihološko
7
reminiscenco, zanimivo kvečjemu za zgodovinarje, pomembno pa še za
policijo ne. Saj emigrantskega časopisja tako ali tako ne dobivamo. Za pisanje
o tem vprašanju v emigrantskem časopisju smo zvedeli šele iz Janove razprave
(oz zvemo le iz naših uradnih komentarjev na dogajanja zunaj naših meja).
Iz tega torej sledi, da predvsem politični režim meni, da zadeva ni zrela za
arhiv in da je vprašanje še vedno odprto. Torej: najpomembnejši akter, tisti, ki
je organiziral in vodil sodni proces, ni prepričan, da lahko vprašanje kot za-
starelo in nepomembno porine v stran.
To nam seveda postavlja samo še nova vprašanja. Na primer: zakaj je
politični režim tako nenavadno občutljiv prav za primer škofa Rožmana?
Sedanji politični režim v Sloveniji je prišel na oblast kot zmagovalec v
državljanski vojni, ki se je odvijala hkrati in delno v okviru narodno-
osvobodilne vojne proti tujim zavojevalcem. Svoje nasprotnike v državljanski
vojni je okrivil, da so prav oni začeli državljansko vojno, da so se pritem oprli
na pomoč tujih zavojevalcev, sodelovali z njimi v njihovih vojnih naporih in s
tem objektivno postali tudi narodni izdajalci. Niso torej izgubili samo vojne,
pač pa tudi moralno pravico, da bi kdaj koli govorili v imenu naroda, ki so ga
izdali. Hkrati pa so kot ljudje najnižjih etičnih kvalitet, ljudje, ki so
pripravljeni prodati sebe in narod, samo da bi ostali na oblasti, tudi osebno
degradirani. Sodni proces po končnani vojni zato ni samo navaden sodni
proces, pač pa prvorazredni politični akt: zmagovalec ima v rokah res pravico
močnejšega. Tu pa gre za sodni postopek, ki temelji na načelu objektivnega
ugotovljanja resnice - torej povsem neodvisno od stališča zmagovalca ali
poraženca. Če bi torej sodišče ugotovilo nedolžnost obtožencev, bi padla
celotna moralna zgradba, na kateri temelji zmagovalčeva zmaga.
Nesmiselno bi se bilo sklicevati na kakršne koli pravne argumente o
legitimnosti ali nelegitimnosti nove oblasti. Izid državljanske vojne je zmago-
valec po zmagi razglasil za revolucijo. Revolucija pa je ravno prelom z
dotedanjo legalno ureditvijo. Do revolucije ne pride po legalni poti. Ravno zato
je potrebna, ker njenih ciljev v okviru tedanje zakonite ureditve ni mogoče
doseči. Zato pa toliko bolj potrebuje moralno opravičilo: ljudje morajo videti
in dojeti smiselnost svojega trpljenja in žrtev, pa tudi udarcev, ki so jih
prizadeli drugim. Brez tega se imajo za ogoljufane, moralno prizadete.
Prepričani morajo biti, da so se borili za pravično stvar, sicer se tudi heroji
začnejo spreminjati v notranje razklane in pohojene osebnosti. Predvsem pa so
šele s tem poraženci dokončno poraženi. Niso se borili samo za izgubljeno
stvar - da je izgubljena, je jasno samo po sebi - hujše je, da so se borili za
stvar, ki nima moralnega opravičila. Brez moralnega temelja je dokončno
odpravljena sleherna misel na kakršno koli spremembo. Zlom je popoln in
dokončen.
Tega nasledka sodba očitno nima. Vsaj tako bi lahko sklepali po reakciji
političnega režima na sleherni pojav, ki bi kakor koli meril na to, da se škof
Rožman prikaže v drugačni luči, kot pa ga je naslikala sodba.
Reakcija političnega režima je v bistvu tudi edino merilo na temelju
katerega lahko sklepamo o tem, koliko je obsodba škofa Rožmana, in vse s
tem povezane posledice, pri ljudeh sprejeta. Razprava o tem pri nas ni dovol-
jena. Seveda povsem razumljivo. Saj že vsaka razprava o tem pomeni izziv
8
obstoječemu političnemu sistemu. Načenja namreč vprašanje o moralnih
temeljih sedanjega sistema, posredno s tem pa seveda tudi njegove legitim-
nosti. V vsakem primeru dvom o nečem, kar je po sodbi sedanjega političnega
sistema zunaj sleherne razprave: o absolutni nedotakljivosti njegove oblasti.
Reagiranje režima kaže na to, da po njegovem mnenju precejšnje število ljudi
obsodbe škofa Rožmana ne sprejema. Vsekakor je ne sprejema Cerkev kot in-
stitucija, s tem pa seveda tudi pretežna večina njenih članov.ne Se več, nihče,
kdor se ima za vernega člana Cerkve, te sodbe ne more sprejeli, če je ne spre-
jme tudi Cerkev sama. In ta je ne sprejema. In je ne more sprejeti.
Iz zgodovine katoliške Cerkve je znanih nemalo primerov, da so visoka in
celo najvišja mesta v cerkveni hierarhiji zasedali ljudje, ki za taka mesta niso
imeli potrebnih kvalitet, tudi moralnih ne. To je vedno vodilo do velikih pre-
tresov v življenju Cerkve, ki so se pokazali takoj ali šele pozneje in izzvali v
njenem okrilju različna prizadevanja za prenovo in preusmeritev. Ce bi sloven-
ska Cerkev sprejela obsodbo škofa Rožmana na takšnih osnovah, kot so jx>-
dane v sodbi, bi to pomenilo, da je na njenem vodstvenem mestu slal človek,
ki jo je kol institucijo vodil v narodno izdajstvo. Obsojena je tudi institucija
kot celota, ker ne gre samo za obsodbo njenega najvišjega predstavnika:
cerkvena hierarhija mu je v njegovi politiki v celoti sledila. Prav ta Cerkev pa
je bila v preteklosti eden glavnih opornikov slovenstva, v mnogih stvareh je v
obrambi slovenstva daleč prednjačila pred vsemi drugimi. Alije mogoče spre-
jeti domnevo, da seje ta Cerkev čez noč spremenila v svoje posino nasprotje ?
To nikakor ne bi bilo logično.
Ce je slovenska Cerkev kol institucija izdajalska, pomeni, da je tudi
moralno ra/.krojena. Ni mogoče pridigali o visokih etičnih načelih in o
krščanskem nauku, hkrati pa bili moralno na tleh. Hiti izdajalec lastnega nar
(xla, in U) v njegovih najtežjih časih - to pomeni, da so vsa njena /g rad ki ш
vsi njeni notranji (xlnosi v bistvu ena sama laž, hinavščina in sprcneveckuije.
Se več: lo ¡»omeni, da je vse njeno krščanstvo v bistvu eno samo veliko lice
merslvo. Nihče, kdor je še kristjan, ne more ostali v taki Cerkvi. In nasprotno:
kdor je veren, kdor je kristjan, hkrati pa se čuti pripadnika te institucije, ne
more sprejeti lake obsodbe svojega škola. To namreč ni obsixlba samega škofa,
ampak obsodba slovenske Cerkve. Kdor se solidali/ira s Cerkvijo, se solidal
i/.ira z njenim izdajstvom. To je logika sixlbe.
Po tej logiki preostane resničnemu verniku in krist janu le to , ila se upre
vsej cerkveni hierarhiji - kolikor je n jegova vera tako močna, da se je s|x>sobna
dvigniti nad to moralno močvirje. In kani ¡xileni? U|x>r zo|kt ti) hierarhijo
terja, dajo obsodi tudi Vatikan, sicer |X)ineni u|>or tudi prekinitev / njim. Ker
Vatikan slovenske Cerkve nikoli 111 obsodil, so posledice jasne: sprejeli sodi hi
pomeni v Sloveniji konec krščanstva kol organi/iranc religije.
Ali je mogoče domnevali, da so cilji sodbe segali takt) visoko? Vsaj real
islično domnevali? Logična i/|xljava vsekakor pri|X'lje do sem.
o
Prizadevanja v tej smeri vsaj delno lahko zasledimo iz ponudb na primer
hrvaški Cerkvi - razume se, da povsem neformalnih. Vsaj posredno ciljajo v to
smer. Tudi ustanavljanje duhovniških društev zunaj cerkvene h erarhije (na
primer CMD) in njih relativno favoriziranje. Vsekakor pa daje to slutiti močno
( če ne skoraj množično) preganjanje cerkvene hierarhije, preprečevanje verskih
obredov in izrazito proticerkvena politika neposredno po končani vojni.
Politični režim, ki je prevzel oblast po revoluciji, je deklarirano
boljševiški, torej s tem tudi enostrankarski. Skladno s svojo ideološko usmer-
jenostjo ne more sprejeti nikakršne organizacije, ki ni pod njegovim neposred-
nim nadzorstvom in ustanovljena z njegovim privoljenjem, še posebej pa ne
kakršne koli politične organizacije.
Izjema je Cerkev, ki kot taka pomeni za politični režim neposreden izziv.
Gre ne samo za manjšo oazo, pač pa za izjemno velik in pomemten segment
družbe, ki ga režim neposredno ne more nadzorovati in nima nikakega vpliva
na njegovo notranjo zgradbo, še zlasti pa ne na njegov nauk. In da je stvar še
hujša, gre za institucijo, ki je po svojem značaju svetovna in ima svoj hier-
arhični vrh zunaj države, torej zunaj območja, ki ga režim lahko neposredno
nadzoruje. Obstoj take Cerkve je, gledano z ideološko-dogmatskega stališča
boljševiške stranke, v bistvu znak nepopolno dokončane revolucije. Nekaj, in
to kar precej, njeni popolnosti manjka.
Še posebej, ker ima delovanje Cerkve tudi politične posledice. Cerkev
sama na sebi nikakor ni politična institucija. Je pa nosilka moralnega nauka,
etičnega kodeksa, ki je, kolikor ga njeni verniki sprejemajo, najbolj odločilen
usmerjevalec njihove dejavnosti. Če se bo vernik soočal s položajem, v
katerem je ravnanje v skladu z odredbami politične oblasti v nasprotju z nje-
govim etičnim kodeksom, se bo odločal proti odredbam politične oblasti.
Etične norme so vsekakor pred političnimi.
Vzdrževati tezo o izdajstvu slovenske Cerkve med NOB je za režim ena od
stalnih sestavin njegove politike do takega tujega telesa v svoji sestavi. Če
drugega ne, jo s tem stalno odriva na družbeno obrobje, jo stalno diskvalificira
kot družbeni dejavnik. Zato je vzdrževanje te travme, ki naj kot hi]X)teka stalno
visi nad Cerkvijo, stalnica v njegovem odnosu do organizacije, ki ima kot
moralna sila izredno moč nad svojimi člani,ki pa je sam ne more niti nad-
zorovati in še manj prepovedati - za kaj takega se pač ne čuti zadosti močnega.
Zato je treba izkoristiti vsako priložnost, da se z novimi udarci ta travma
stalno vzdržuje.ob slehernem osveščanju. Logika položaja je zelo jasna: če
režim takega tujka v svojem telesu ne more odstraniti, ga je treba vsaj čimbolj
nevtralizirati, za kar je najbolj primerno sredstvo moralna diskvalifikacija. Zato
je s stališča režima sleherni poskus rehabilitacije škofa Rožmana isto, kot da bi
mu iz rok trgali enega najbolj močnih in pomembnih adutov proti nasprot-
niku, s katerim se v nobenem primeru ne more spraviti.
Sprava s Cerkvijo pa je za enostrankarski, ideološko usmerjeni politični
režim že kot pojem protislovna. Avantgardizem pomeni poskus in zahtevo po
vodenju in usmerjanju, to pa pomeni, da se, zlasti z ideologijo kot
motivacijskim dejavnikom in monopolom nad organizacijo, vpliva na ravnanje
ljudi. V obeh pogledih je Cerkev rušilni, ne samo moteči dejavnik. S svojim
naukom je Cerkev partijski ideologiji ne samo tekmica, ampak neposredno
10
nasprotnica, kolikor se njen nauk v mnogih pomembnih sestavinah razločuje
od partijske ideologije. Tu ne gre za dopolnjevanje, pač pa za izključevnaje,
čeprav se v nekaterih točkah ujemata. Z monopolom nad organizacijo pa
Partija onemogoča predvsem kakršen koli stik in povezovanje ter pretok
informacij kot izhodišče za dejavnost, zato ta monopol po svojem bistvu sili
ljudi le v tisti vzorec ravnanja, ki ga terja Partija. Cerkev ta monopol ruši že
samo s svojim obstojem in tako predstavlja za režim stalno potencialno
nevarnost.
Tako vsiljeno sožitje dveh izključujočih se elementov terja določeno tak-
tiko prilagajanja. Cerkev in država sta ločeni in delujeta vsaka na svojem po-
dročju. Vmešavanje Cerkve v zadeve, ki so stvar države, je prepovedano. Ta
delokrog pa seveda enostransko določa država, ne Cerkev ali sporazum med
njima. Zato je že v tem položaju samem stalno žarišče možnih sporov, ki ga
država rešuje pač s svojo fizično močjo. Moralna diskvalifikacija nasprotnika
dviga to golo fizično prisilo na povsem drugo raven prefinjenosti. 2e samo s
tega vidika je več kot dobrodošla.
III.
Do sožitja, točneje: medsebojnega prenašanja prihaja samo tam, kjer ni
ideoloških navzkrižij in kjer Cerkev ne posega v družbena razmerja tako, da bi
prizadevala ali celo načenjala partijski monopol. To pa je zelo ozko področje,
ker ima, vsaj posredno, vsako, tudi samo etično poseganje v posameznikovo
duševnost svoje družbene posledice. Cerkev se na ta način stalno "vmešava" v
družbene zadeve in se zato kar naprej izpostavlja očitku, da posega v zadeve, ki
so stvar države. Presoja o tem je seveda zopet stvar države same, ne Cerkve.
Zato si država tudi stalno prizadeva, da bi Cerkev omejila na prostor "znotraj
cerkvenih zidov." Če bi se ji to posrečilo, bi bil problem seveda dokončno
rešen. Cerkev kot družbeni dejavnik bi bila likvidirana. Odrekla bi se sami
sebi. Temu se seveda ne more, ker bi s tem prenehala. Cerkev ne more brez
tega, da ne bi bila družbeni dejavnik. In to tudi vse bolj postaja. Omejevanje
Cerkve na dejavnost "znotraj cerkvenih zidov" je seveda samo del iste strategije
režima, kaleri služi tudi ohranjanje travme o izdajstvu Cerkve med NOB,
namreč te, da bi jo čimbolj nevtralizirali.
V tem je tudi pojasnilo, zakaj sleherni boljševiški režim tako trdno in
dosledno vztraja pri svojem ateizmu in odklonilnem stališču do sleherne orga-
nizirane religije. Vse socialnodemokratske oziroma socialistične stranke v
Zahodni Evropi so se temu marksističnemu postulatu že davno odpovedale, češ
da za to ni nikakršne potrebe niti utemeljenosti. Socializem kot ideologija se
ukvarja z vprašanji, kako organizirati življenje tu in sedaj, medtem ko je po-
dročje religije onostranstvo. To sicer v celoti nikakor ne drži, ker je področje
religije tudi in še celo tostranstvo. Gre v bistvu za nekaj drugega, za skladnost
etičnega kodeksa - kar pa v tej zvezi ni zelo pomembno. Glavni vzrok je v
tem, da se socialnodemokratske stranke odpovedujejo političnemu avant-
gardizmu, kar pomeni, da ne potrebujejo monopola nad motivacijskimi de-
javniki, ki vplivajo na ravnanje ljudi. Tako se pokaže, da bojevito protiversko
11
stališče boljševičke politične stranke ni utemeljeno v njenem "znanstvenem"
pogledu na svet, pač pa v celoti v političnem pragmatizmu. Sleherni plural-
izem, ki navaja na različnost ravnanja, ki ni neposredno vključeno v partijsko
direktivnost, je za tak politični režim nesprejemljiv. Vsekakor tudi idejni.
Končno gre tudi za politično taktiko. Avantgardistična politična stranka,
ki terja zase monopol nad odločanjem o družbenih zadevah, potrebuje tudi
"grešnega kozla", na katerega prevrača svoje morebitne neuspehe. Če je partija
poklicana, da o vseh zadevah odloča kot avantgardna sila, je povsem logično,
da nosi tudi posledice svojih odločitev, tudi neuspelih. Le-te pa zanikajo njeno'
pravico do monopola, ker kažejo na to, da nima nujno in v vseh primerih prav.
Zato avantgardizem ne more sprejemati neuspehov. Ker pa so že tu, jih je treba
nekomu naprtiti. To funkcijo prevzema "razredni sovražnik". Ta je v sistemu
avantgardizma nujno potreben, je takorekoč njegov sestavni del. In Se naj svojo
sistemsko vlogo ustrezno opravlja, mora biti čimbolj neopredeljiv. Sicer bi ga
lepo zgrabili in se ga za zmeraj odkrižali. Ta režim je v državljanski vojni in
neposredno po njej ostal temu načelu dosledno zvest: svojih nasprotnikov se je
vedno znebil; če je bilo treba, tudi s fizičnim uničenjem. Toda če sedaj razred-
nega sovražnika fizično uniči, za kar ima vse možnosti, saj lazpolaga z
aparatom državne sile, je to sistemsko funkcionalno mesto neza<»edeno. Kot
nadomestek sicer nastopajo različni "anarholiberalci, etatisti, psevdoz-
nanstveniki, dogmatiki' in podobni. Toda to so sorazmerno maloštevilne
skupine, vsekakor pa brez sleherne večje družbene moči. In končno, vedno se
jih da prijeti. Zato to sistemsko funkcijo razrednega sovražnika le slabo
opravljajo. Tu pa je še nekdo, ki je za to vlogo posebej primeren. Je nosilec
pomembne družbene moči, ne da se ga kar prijeti in likvidirati, in stalno je
navzoč. Več kot jasno je, da je za to vlogo določena prav slovenska Cerkev. Če
pa naj jo primerno igra, mora biti že vnaprej nosilka nekih bremen in last-
nosti, ki jo za to vlogo posebej usposabljajo. To breme je vseleakor njena
vloga v NOB. Če se te hipoteke znebi, za to sistemsko vlogo ni več ustrezno
kvalificirana. Zato je treba to zaznamovano preteklost stalno oživljati in stalno
poudarjati stare grehe. Se več, treba je vzpostaviti neposredno funkcionalno
povezanost med zgrešeno preteklostjo in sedanjimi težavami: kakor smo nekoč
kljub odporu in izdajstvu naših nasprotnikov premagali največje ležave, tako
jih bomo tudi sedaj, kljub odporu istega sovražnika - ki se v svojem bistvu ni
spremenil. Zaradi spremenjenih okoliščin je sicer menjal taktiko, od svojega
temeljno odklonilnega stališča do sedanje družbene ureditve pa ni odstopil.
Pridružili so se mu kvečjemu še novi odpadniki.
Na taki filozofiji se gradi strategija s pogubnimi posledicami. V bistvu gre
za nesposobnost prilagajanja novim razmeram, za zaverovanost v model, ki se
je za Partijo izkazal kot zelo uspešen v preteklosti, a je v popolnem nasprotju
s potrebami sedanjosti.
Med NOB je morala Partija na vsak način dobiti protagonista v boju za
prevzem blasti, in to takega, ki bi utelešal vse tisto, proti čemur naj bi se
obmila ost revolucije: silo, ki se bori za ohranitev starega družbenega reda, ki
je v bistvu kriva za nesrečo, ki je s tujo zasedbo doletela narod in mu grozi
celo s fizičnim uničenjem, in ki se je za ohranitev svojega družbenega položaja
pripravljena spajdašiti celo s tem istim smrtnim narodnim sovražnikom. Kakor
12
hitro je Partiji uspelo na takih osnovah pridobiti tisti del javnosti, ki je bila
sposobna največje dejavnosti in ki je bila najbolj pripravljena sprejeti njeno
razlago vzrokov narodne katastrofe, je bila njena zmaga oziroma zmaga sil, ki
jih je bila ona sposobna orgnaizirati in obvladovati, zagotovljena.
Zato oživljanje preteklosti z izpostavljanjem grehov svojih nasprotnikov -
grehov, kot jih je Partiji uspelo naprtiti svojim nasprotnikom - predstavlja
samo nadaljevanje strategije, ki je bila za Partijo uspešna kot osnova za pre-
vzem oblasti, ki pa ne more biti uspešna za preživetje družbe kot sistema.
Vprašanja, s katerimi se naša družba sooča,in ki so v bistvu tudi problemi
političnega sistema samega, saj ta kot družbeni podsistem z obstojem ali
propadom družbe stoji in pade tudi sam, so prav vprašanja njene sposobnosti,
da preživi v svoji istovetnosti tudi v bodočnosti. Politični sistem je v svoji
dosedanji vladi družbi nakopal že zastrašujoče hipoteke, ki bodo bremenile ne
samo naših neposrednih potomcev, ampak še naše vnuke in pravnuke. Te
hipoteke seveda niso samo v zunanjih finančnih dolgovih.
Skratka, jasno se je pokazalo, da enopartijski sistem upravljanja družbe ni
ustrezna oblika upravljanja visoko razvite družbe. Enopartijski sistem pred-
postavlja nizko družbeno strukturiranost, hierarhično-birokratski sistem
upravljanja in s tem sedež vse vednosti na organizacijskem vrhu. Povratne in-
formacije, kolikor jih sistem potrebuje, imajo samo funkcijo nadzora nad tem,
koliko so nižje ravni v sistemu natančno izpolnjevale odredbe in navodila, ki
prihajajo od zgoraj navzdol. V sociološkem pogledu temu modelu še najbolj
usteza absolutistična prosvetljenska država z izrazitimi fevdalnimi primesmi.
Zato je tudi cela vrsta podobnosti med našo sedanjo družbeno ureditvijo in
nekaterimi fevdalnimi institucijami, zlasti pa elementi absolutistične države.
Vse pa delujejo anahronistično in protisistemsko. Ustavljajo in onemogočajo
nas v sposobnosti prilagajanja sodobnim razmeram in zahtevam ter zato delu-
jejo kot element očitne stagnacije. Na takih osnovah nismo sposobni hoditi v
korak s sodobnim razvitim svetom.
Izzivi, s katerimi se sooča sodobna družba, so tako mnogoštevilni, tako
raznovrstni in prihajajo iz tako različnih sistemskih okolij, da mora biti us-
posobljen oblikovati odgovore na vseh sistemskih ravneh, za najrazličnejše
položaje, predvsem pa mora imeti v sebi vgrajen kontrolni mehanizem, ki
stalno preverja pravilnost vseh odgovorov na vseh ravneh in za vse položaje,
ter odgovore, kolikor niso ustrezni, korigira. To pa pomeni, da družba ne more
biti ukrojena po enem enovitem modelu, pač pa mora v svoji notranjosti odse-
vati raznovrstnost in razčlenjenost raznovrstnega okolja, ki se mu s svojimi
odgovori prilagaja in na katerega izzive odgovarja. Sodobna družba mora biti
torej po svojem bistvu demokratična in pluralistična, če naj bo sploh sposobna
preživeti. Enopartijska družba pa ne more biti niti demokratična niti plural-
istična, predvsem pa nima v sebi vgrajenega korektivnega mehanizma, ki bi jo
opozarjal na nepravilnost njenih odločitev.
Zahteve sodobne družbe glede njenega notranjega ustroja in glede načina
upravljanja prihajajo na ta način v neposredno nasprotje z modelom, na
katerem enopartijski sistem utemeljuje svojo oblast. Naj ne bo žaljiva primer-
java njegovega položaja s položajem, v katerem se je znašla opica, ki je hotela
iz steklenice potegniti banano: njena pest se je namreč zataknila v grlu stek-
13
lenice. Ali ostati ujeta s svojo roko v steklenici ali pustiti banano in izvleči
roko ter se tako rešiti - to je bila njena dilema, ki je ni znala rešiti sebi v prid.
Ali se odpovedati leninističnemu modelu upravljanja družbe in preiti na plural-
izem - seveda predvsem politični, v katerem ima tudi sam pomembno mesto -
ter se podvreči družbeni odobritvi svojih odločitev, ali pa ostati na oblasti ter
padati vse globje v družbeno krizo, je dilema, pred katero stoji danes sleherni
enopartijski sistem, ukrojen po leninističnem modelu.
IV.
Naš politični režim te dileme ne pojmuje na ta način in je zato tudi ne
sprejema. Tu je jedro problema in tudi njegova zgodovinska napaka. Zato od-
klanja sleherno misel na kakršno koli narodno spravo. Kakršna koli podoba o
njegovih nasprotnikih, ki bi bila drugačna od tiste, kakor mu jo je z
oblastniških položajev uspelo naslikati kot objektivno in splošno spre-
jemljivo, po njegovi presoji ogroža absolutnost njegove oblasti in njeno
popolno nedotakljivost. Njegova strategija preživetja se tako izloča iz strategije
družbe kot celovitega sistema. S tem pa v bistvu še v veliko bolj kritičnem
položaju današnje stopnje razvitosti ponavlja svojo odločitev, ki je bila v
bistvu napaka že takrat, ko je prevzel absolutno oblast, da bo vladal sam, brez
kakršnih koli soudeležencev. Ne samo, razumljivo, brez svojih nasprotnikov,
ampak tudi brez svojih zaveznikov in soborcev v NOB.
V	tem je tudi njegova tragika. Njegova pot na oblast, ki naj bi bila abso-
lutna in ki je ne bi delil s komer koli, je terjala, da naj bi svoje nasprotnike
moralno tako izničil, da bi bili za vse večne čase onesposobljeni za partnerje na
oblasti. Če naj bi bila njihov moralni propad in narodno izdajstvo res takšna
kot ju je režimu uspelo prikazati, potem je njegova zahteva videti skoraj
logična, vsekakor pa politično smotrna. S takega stališča je razlika med
nasprotniki in zavezniki režima v bistvu samo časovna, odvisno od tega, v
kakšnem časovnem zaporedju so prihajali oziroma še vedno prihajajo pod nje-
gov udar. Po logiki take strategije je namreč sovražnik vsak tisti, ki se brez-
pogojno in brezprizivno ne podreja njegovi oblasti. Cerkev je morala nujno
biti med prvimi. 2avezniki, predvsem krščanski socialisti, so prišli na vrsto
pozneje, in tudi ne v celoti, ker je režimu pretežno večino uspelo likvidirati
tako, da jih je prisilil v Partijo.
Zaradi narave stvari postaja mehanizem likvidacije bolj selektiven, a po
svojem bistvu še vedno enak.
In v čem naj bi bil ta način ohranjanja absolutne oblasti tragičen in
neuspešen?
V	tem, da ta režim ne more imeti ne sodelavcev ne nasprotnikov. Prenese
samo podrejene. Za pluralistično družbo pa so potrebni ne samo sodelavci,
ampak tudi nasprotniki, saj opravljajo pomembno sistemsko funkcijo korek-
tivnega mehanizma. Tako globoko onemogočiti svojega nasprotnika, da zgubi
sleherno sposobnost sodelovanja v upravljanju družbe, čeprav samo v negativni
funkciji opozarjanja na napake, je sistemsko protislovno. To pomeni ustvarjati
nemogoče, če govorimo o upravljanju. To je palica samo z enim koncem. S
14
tem je, gledano s kibernetskega stališča, samega sebe oropal sposobnosti, da bi
sistem uravnaval potrebam ustrezno. Ni izgubil samo enega očesa, pač pa se je
oslepil. In ko je enkrat slep, se z lastno močjo ni več sposoben izmotati iz
svoje slepote in delovati tako, kot bi bilo koristno zanj. In ne more se
prenavljati z dotokom novih, svežih sil, ki bi prihajale iz njegovega okolja,
pač pa se hrani samo s tem, kar že ima ali kar se mu je posrečilo asimilirati.
Novosti ne prenese.
Zato izhod iz krize terja razmislek o pravilnosti potez, ki so bile potegn-
jene že na samem začetku naše sedanje družbenoureditvene partije. Več kot
razumljivo je, da se pri taki analizi ne moremo nasloniti na metodo, ki jo za
prikazovanje preteklosti uporablja sedanji režim oblasti in ki je tako zapeljiva
tudi za njegove premagane nasprotnike, metodo črno-bele taktike: položaj po
zasedbi okupatorskih sil je bil več kot jasen:
na eni strani narod, ki so ga obsodili na smrt, a se je smrti uprl, pri čemer
mu je Komunistična partija kot najbolj zaveden narodni element pokazala pot
in ga vodila v njegovem boju. A mu ni pokazala le poti do narodne osvobod-
itve, ampak mu je odprla tudi nove zarje družbene osvoboditve. Na drugi strani
so se znašli vsi tisti, ki so doslej živeli na račun zatiranja lega ubogega naroda
in ki jim je bil prvi in poglavitni cilj, ohraniti dotedanjo družbeno ureditev, pa
čeprav z okupatorjevo pomočjo, čeprav za ceno narodnega izdajstva.
To je v bistvu kliše, ki služi za obravnavo zgodovine NOB, nastanek
sedanje oblasti, družbene revolucije itd. od vsega začetka do danes in ki se še
kar naprej uporablja. Tudi v citiranem prikazu "resnične podobe škofa
Rožmana", ki je izhajal v nadaljevanjih v sobotni prilogi Dela v prvih mesecih
1986. A ne služi samo zgodovinarjem, pač pa tudi političnim analitikom,
pravnikom, pretežno celo literatom, da ne govorimo o Karlmayevskih podvigih
na področju partizanstva kot pomembnem vzvodu za vzgojo najmlajših - kar
seveda vse vodi v papirnato in brezkrvno zgodovinopisje, brezdušne in formal-
istične sodbe z dvomljivo pravno in etično podlago, slabo in prazno literaturo
ter v vzgojo, ki mlade prej odbija kot priteguje, vsekakor pa poneumlja.
Seveda ni nič bolje na drugi, nasprotni strani, kjer je bilo prav tako vse
jasno vnaprej: na eni strani krvi željni komunisti, ki jim ni nič mar za narod in
njegov blagor, ki vidijo samo svetovno revolucijo, ki bi samo pobijali in tep-
tali najbolj osnovne narodne in moralne vrednote, na drugi strani pa ubogi
narod, ki se je v obupu, v katerega so ga spravili komunisti, zatekel k samoo-
brambi in sprejel orožje pač od kogar koli, ki mu ga je dal, tudi od okupatorja,
če ni šlo drugače. In ker so vojno zgubili, je za njihovo tragedijo krivo vse
drugo, samo oni sami nič. Objektivno so žrtev, ki za vedno kliče po
maščevanju, po zadoščenju.
Seveda so delali napake, največja je bila v tem, da so državljansko vojno
izgubili. To je nesporno dejstvo, ki ga ni moč zanikati, ker je tu. Kolikor gre
v državljanski vojni za premaganje nasprotnika in za osvojitev oblasti, je go-
tovo najmanj napak naredila Komunistična partija. Dokaz: prišla je na oblast,
svoje nasprotnike je premagala.
Drugo je vprašanje kardinalne napake Partije, ki je v tem, da je hotela
svoje nasprotnike totalno uničiti, da je ostala le ona sama na oblasti, brez za-
veznikov in brez nasprotnikov. Toda ta napaka ne izvira iz njene taktike in
15
strategije, pač pa iz njene ujetosti v dogme leninistične doktrine. Če bi delala
drugače, ne bi bila več to, kar je in kar je po osvojitvi oblasti posebej poudar-
jala, daje - namreč Komunistična partija leninsko-boljševiškega značaja.
Vendar tudi njena zmaga ni samo zasluga njene taktike in strategije, pač pa
tudi neumnosti in nesposobnosti njenih nasprotnikov. Če bi ti pokazali več
sposobnosti za zrelo presojo položaja, če bi bili manj ujeti v svoje politične
dogme, če bi bili sposobni vsaj nekaj več prožnosti, bi tudi oni morali
dostikrat delati drugačne poteze. Vsaka poteza ene strani je pogojena in izzvana
tudi s potezo druge, ne samo od zunanjih okoliščin, na katere ne more vplivati.
Tako je končni izid nujno rezultanta dejavnosti obeh. Ali je tako tudi z odgov-
ornostjo? Tudi z njo. Ne sicer v taki porazdelitvi, kot jo zmagovalec uspe
vsiliti premagancu. Če je zmagovalec leninistična Partija, bo porazdelitev 1:0.
A vendar: Tudi zreli premaganec mora, če je resnično zrel, prevzeti svoj delež.
Se posebej, kadar pri svojem nasprotniku take zrelosti ne more pričakovati.
Napake so delali, in to usodne, tudi zavezniki zmagovite strani. Tudi oni
so namreč zgubili. Zgubili so v bistvu vse. Tudi za njihov poraz naj bi bili
krivi samo drugi.
2. Pravni in moralni temelji za presojo
delovanja v razmerah tuje okupacije
I.
Nihče ni mogel misliti, da se bo slovenski narod kdaj znašel v takem
položaju kot seje v nacistični zasedbi. Ta narod se namreč še nikoli ni soočal s
tolikšno brezobzirnostjo in neposredno napovedjo svoje smrti, kot sc je pred-
vsem pod Nemci: bil je kol v šoku. To je bilo nekaj tako strašnega, tako tek-
tonskega, da se ni dalo dojeti.
Nemci so zasedli dve tretjini takratnega slovenskega ozemlja in takoj prvi
dan pokazali, da nameravajo s slovenstvom opraviti po hitrem postopku, in to
enkrat za vselej. Vso slovensko inteligenco, z duhovništvom vred, so skoraj v
celoti izselili ali pozaprli. Na Štajerskem, ki so ga tudi formalno priključili k
nemškemu rajhu, so rabo slovenščine po Hitlerjevem navodilu: "Napravile mi
lo deželo znova nemško!" enostavno prepovedali, celo v cerkvah. Gorenjska
formalno ni bila priključena, dejansko pa so Nemci sprožili proces čim hitrejše
asimilacije. O kakšni sledi slovenstva naj bi v najkrajšem času ne mogli več
govoriti.
Ob vsem tem na vsem širnem nebu ni bilo nikakršne svetle točke,
nikakršnega upanja. Nemci so brezprizivno obvladovali vso Evropo do ruskih
meja na ozemlju sedanje Poljske. Z Rusi so vsaj formalno v pogtxlbenih
odnosih dobro sodelovali, kar so pri nas kot dejstvo sprejemali tudi komunisti.
Amerika še ni bila v vojni in tudi ni bilo neposrednih izgledov, da bi se vanjo
spustila. Povsod sama tema, sam brezup.
16
Italijan i, ki so zasedli t. i. Ljubljansko pokrajino - ta je obsegala v bistvu
Ljubljano, Dolenjsko z Belo krajino in Notranjsko - so imeli drugačno taktiko.
Svoje pravî namene so jasno pokazali že na Primorskem, ki so si ga
priključili po prvi svetovni vojni. Zakaj bi od njih odstopili ravno v primeru
tega sorazmerno manjšega območja, ki je štelo vsega skupaj le okrog 300000
ljudi? Tudi če bi slovenstvo resnično priznali, bi bil to kvečjemu samo še
folklorni preostanek nekega naroda. Vendar tega že zaradi Primorske niso mogli
storiti. Torej je moglo biti vprašanje statusa te pokrajine le vprašanje taktike,
nikakor pa ne odmik od končnega cilja, ki so ga pokazali že na Primorskem.
V tem se je italijanska taktika razlikovala od nemške. Nemci, naduti in
zaslepljeni od svojih vojnih uspehov, niso niti za hip podvomili o svoji
končni zmagi. Zato tudi ni bilo nikakršnega taktiziranja na osvojenem
slovenskem ozemlju: to je bilo nemško ozemlje, sleherni morebitni odpor je
bilo treba streti z brezobzirno silo. Italijani pa so, nasprotno, pokazali veliko
večjo diplomatsko spretnost: s silo poitalijančiti Ljubljansko pokrajino se jim
ni mudilo, saj bodo imeli, če bodo vojno dobili, več kot dovolj časa, da se
zadeve sistematično lotijo, medtem pa je bilo treba z navidezno dobronamer-
nostjo v osvojeni pokrajini zagotoviti čim večji mir in naklonjenost prebival-
stva, kolikor je to pač možno - računica z navidez najboljšim izidom.
II.
Razlike, v taktiki obeh okupatorjev (pri čemer ne omenjamo posebej
madžarskega v Prekmurju) so vsaj teoretično, ustvarjale različne možnosti v
obrambni tektiki zasedenih.
Kot prvo in najbolj usodno se je zastavljalo vprašanje, kako, koliko in ali
sploh sodelovati z okupatorjem pod pogoji, ki jih postavlja on.
Ker je bilo prebivalstvo na nemškem območju praktično brez vodstva in
bolj ali manj prepuščeno samo sebi, zato tudi brez sleherne orientacije, se je
vsaj takoj po okupaciji vprašanje obrambe zastavljalo predvsem na individualni
ravni. Kaj naj posameznik stori, da bi preživel? Koliko naj sodeluje z okupa-
toijem in se podredi njegovim zahtevam, da bo, celo ne glede na svojo narod-
nost, preživel vsaj kot posameznik, kolikor je okupator sploh pripravljen
sprejeti njegovo sodelovanje. Grozila je namreč celo nevarnost fizičnega
uničenja, izseljevanja, deportacij v uničevalna taborišča itd.
Bili so sicer tudi taki, ki so v svojem brezupu videli zmago Nemčije v
vojni kot edino verjetnost. Zato na slovenstvo niti niso dosti več računali.
Njihova misel je bila usmerjena predvsem v to, kako si čim prej in čim bolje
zagotoviti, da bodo za okupatorja sprejemljivi. Tu zanemarjamo tiste, ki so
predvsem v začetku in po prihodu Nemcev v svoji naivnosti videli v njih
rešitev svojih socialnih težav, kar se je pokazalo zlasti pri velikem številu
delavstva in pri najbolj revnih kmetih! Vendar se je vprašanje določenega sode-
lovanja z okupatorjem postavljalo pred slehernika. Vsakdo seje soočal z njim.
Če ni bilo videti nikakršne drugačne rešitve, je bilo sodelovanje ob pogojih, ki
jih je postavljal okupator, edina racionalna odločitev. In tudi moralno vzdržna.
Tako so se premagana ljudstva ravnala skozi vsa tisočletja zgodovine. Prvi
17
imperativ je vsaj biološko preživeti. Preživeti v svoji istovetnosti kot pripad-
nik določenega naroda, narodnost prevzeti kot del svoje lastne integritete terja
že višjo stopnjo razvoja in osveščenosti. Za to je potrebna že vraščenost v
višjo obliko organizirane narodne povezanosti, ki terja že določeno strukturira-
nost, vodstvo in usmerjanje. S prihodom Nemcev pa je bila ta narodna struk-
turiranost v celoti porušena, v veliki meri celo fizično, prenehalo je sleherno
narodnosuio vodenje in usmerjanje. Za pretežno večino se je življenje spreme-
nilo v boj za golo fizično preživetje. Drugega ni brez prvega. In če je neko
sodelovanje z okupatorjem pogoj za fizično preživetje, je tedaj tudi za narod-
nostno.
Razen če ne ponudimo tudi drugačne možnosti - da lahko fizično
preživimo tudi brez sodelovanja z okupatorjem. Take možnosti pa v začetku
okupacije sploh ni bilo videti.
V	svoji absolutni razsežnosti je taka možnost že pojmovno izključena.
Izključuje jo okupacija kot dejstvo. Iz tega sledi logičen sklep, da je določeno
sodelovanje z okupatorjem neizogibna nujnost, če hočemo fizično preživeti in
če hočemo preživeti kot narod. Absolutno nesodelovanje je nesmisel, ker
zanika obstoj okupacije in preide v zahtevo po lastnem uničenju in samožrtvo-
vanju. V zvezi s tem se takoj zastavlja vprašanje, kdo in v čigavem imenu je
tako zahtevo sposoben postaviti. Zahteve po samožrtvovanju ne more postaviti
drugemu nihče, niti v svojem imenu niti v imenu koga drugega. Celo večina
naroda, češ naj bi se žrtvoval za blagor celote, je ne more postaviti svojemu
manjšemu delu.
Če je med okupacijo sodelovanje z okupatorjem nujno celo pojmovno, ne
more biti tako ravnanje samo po sebi niti kaznivo niti moralno zavržno. Vsi
vsaj na neki način sodelujejo z okupatorjem. Zato se vprašanje v tej smeri
lahko zastavlja le takole: kdaj tako sodelovanje preseže tisto mero, ki je še
sprejemljiva z moralnega stališča in dovoljena s pravnega. Če postavimo to
vprašanje s pravnega vidika, se seveda pojavi tudi vprašanje, komu je
posameznik odgovoren. Mora obstajati nekdo, ki predstavlja državno ali vsaj
organizirano narodnostno kontinuiteto. Tega na nemškem zasedbenem območju
v začetku sploh ni bilo. S formalnopravnega stališča mednarodnega prava je ta
kontinuiteta sicer obstajala v obliki jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu,
ki je uživala priznanje vseh zavezniških sil, tudi Sovjetske zveze. Vendar
praktičnega pomena ni imela, ker ni imela s tem ozemljem nikakršnega stika.
Na zasedenem ozemlju so zakoni bivše jugoslovanske države nehali veljati, ker
so jih nadomestili okupatorjevi. Odgovornost okupatorja za svoje ravnanje pa
zadeva s svojimi posledicami - po mednarodnem pravu seveda - njega, ne pre-
bivalcev, ki so se morali njegovim odredbam ukloniti.
V	bistvu gre torej samo za presojo z moralnega stališča, kdaj sodelovanje z
okupatorjem preraste v narodno izdajstvo oziroma kdaj preseže meje dovol-
jenega. Odgovor bi se mogel gibati v okviru splošnih moralnih načel:
Nobenega dejanja, s katerim bi povzročil drugemu škodo ali kako drugače
prizadel njegove zakonite koristi in pravice, ne smem storiti; tudi če mi grozi
najhujša kazen, pa ne smem storiti tistega, kar predstavlja po splošnem poj-
movanju pravičnosti in človečnosti napad na posameznikovo življenje ali
odvzem njegove človečnosti.
18
Meje svobodnega odločanja in ravnanja so bile na ozemlju, ki so ga zas-
edli Nemci, do skrajnosti zožene. "Sodelovanje" z okupatorjem je bilo vses-
plošno. Kot moralno oporečno sodelovanje z okupatorjem pa bi mogli označiti
tisto, ko se je posameznik zavestno in hote priključil okupatorju v dejavnosti,
ki je merila na uničenje Slovencev kot naroda, ter sledenju njegovim na ra-
sistični ideologiji temelječim ciljem.
Narodnostna obramba v takih razmerah je mogla torej temeljiti v prvi vrsti
na krepitvi možnosti za fizično preživetje (kar vključuje tudi zaščito in pomoč
neposredno ogroženim), odpiranju vizij bodoče zmage zaveznikov in s tem utr-
jevanju psihične sposobnosti za vztrajanje ter na notranjem organizacijskem
povezovanju za nastop proti okupatorju.
III.
Te možnosti pa so bile vsaj v začetku deloma pa celo med vso okupacijo
sorazmerno dosti večje v Ljubljanski pokrajini, pod italijansko zasedbo.
Italijanska oblast je pokrajini pustila samoupravo, resda v okviru italijanskega
upravnega komisariata, toda izvršilno uradništvo je bilo večinoma domače,
slovensko; slovensko je ostalo tudi šolstvo in vse kulturne institucije, nedo-
taknjeno je v bistvu ostalo tudi gospodarstvo. V Ljubljani so dobili zatočišče
vsi tisti, ki se jim je uspelo vrniti iz pregnanstva v Srbiji. Dijaki in študentje
so lahko nadaljevali šolanje doma in to nepretrgoma. Ker je bila Ljubljana tudi
sedež škofije, se je po tej poti odpirala, oziroma je ostala odprta, možnost
povezave 2 zunanjim svetom, ostal je odprt kanal, ki ga okupacijske sile
neposredno niso mogle nadzorovati. In kar je najpomembnejše: v bistvu je os-
tal nedotaknjen celomi narodov intelektualni vrh, strokovna vodstvena in up-
ravna elita, bolj ali manj tudi politična, vsekakor pa kulturna.
To je bil, vsaj v primerjavi s položajem pod Nemci, izjemen kapital, ki ga
je kazalo v celoti izkoristiti. Odpiral je celo vrsto možnosti. Predvsem je
omogočal samoorganizacijo, tako legalno kot tudi ilegalno, ki jo je bilo
mogoče stalno napajati z intelektualnim potencialom in gmotnimi sredstvi, ki
so dejanske ostala skoraj v celoti v narodnih rokah. Možnost samoorganizacije
pa je sama po sebi odpirala celo vrsto možnosti delati za cilje, ki jih je bilo
prav zaradi omenjene možnosti mogoče samostojno izbirati in določati. S tem
je bilo Ljubljani tudi omogočeno, da postane tisto osrednje mesto, iz katerega
se vodi obramba slovenstva tudi na vsem ostalem slovenskem narodnem
ozemlju, kar na nemškem zasedbenem območju vsaj v začetku organizirano ni
bilo mogoče početi. Ob vsem tem je pokrajina, v okviru svoje relativne
samostojnosti, lahko trajno predstavljala zatočišče in sanktuarij za vse tiste, ki
so se morali umaknili pred preganjanjem drugih okupatorjev.
Teh možnosti ni bilo mogoče ohraniti in izkoriščati v odkritem uporu
proti okupatorju in zato je bilo treba pristati na sodelovanje z njim pod pogoji,
ki jih je narekoval on in ki so bili z moralnega stališča še sprejemljivi. Tako
sodelovanje; je bilo na eni strani neizogibno, na drugi pa tudi koristno kot
taktično sredstvo za ohranitev možnosti, ki jih je ustvarjala dana relativna
samoupravnost. Neizogibno je bilo zato, ker ga je okupator lahko vedno
19
izsilil, za kar je imel potrebno fizično moč, pa tudi podporo po mednarodnem
pravu - kolikor njegova okupacija sama po sebi ni bila protipravna. Koristno
je bilo zato, ker je ohranjalo možnosti za narodno preživetje. In kar je očitno
koristno za narodni obstoj, ne more biti inkriminirano kot protinarodna de-
javnost.
Samo sodelovanje v okviru legalnosti, kot jo je dopuščala okupacijska
oblast, pa vsekakor ni moglo biti zadostna osnova za narodno samoobrambo in
ohranitev. Dejavnost, ki jo je dopuščal okupator, je, povsem razumljivo, osta-
jala vedno v okviru njegovih končnih ciljev. Ti pa niso bili čisto iič drugačni
kot nemški: zbrisanje slovenskega naroda. Samoorganizacija in dejavnosti,
zrasle na njeni osnovi, so morale nujno voditi k ciljem, ki so se križali z oku-
patorjevimi, ker bi bile sicer nesmiselne in protislovne v samem sebi. Ta
dvojnost delovanja v okviru legalnosti in ilegalnosti je od vsega začetka
izhajala iz samega položaja stvari.
V vsakem primeru pa je nesporno, da bi zapravljanje take izjemne
možnosti v okviru sovražnega fašističnega in nacističnega sveta pomenilo z
vidika racionalnosti izjemno nespametno, z narodno-obrambnega stališča pa
izrazito protinarodno dejanje.
Tudi v tem položaju bi odklonitev slehernega sodelovanja z okupatorjem
seveda izgledala kot absurd. Pomenila bi, da smo se z lastnimi silami sposobni
upreti okupatorju in ga pregnati iz dežele. To pa je bilo v tistih razmerah isto
kot postaviti trditev, da smo se bili sposobni hkrati postaviti po robu Nemčiji
in Italiji, ko sta bili na vrhuncu svoje moči, in ju tudi vojaško prisiliti k
umiku. Tega pa tedaj ni bila sposobna nobena okupirana država v Evropi, niti
največje ne. Zato kot racionalna in moralna izbirna možnost ni mogla prihajati
v poštev, ker bi, dosledno izpeljana, pomenila pristati na fizično iztrebljenje.
Kot realno se torej vedno zastavlja vprašanje samo v taki obliki: kakšno in
kolikšno sodelovanje z okupatorjem, koliko smo se prisiljeni pokoravati nje-
govi moči. To je vsekakor vprašanje politične presoje, nikakor pa ne dilema,
ali sodelovati ali ne.
IV.
Kot naslednje temeljno vprašanje se je zastavljalo vprašanje strategije in
različnih narodnoobrambnih taktik.
Prav večja širina v možnostih delovanja, ki jo je v začetku dopuščala bolj
"prizanesljiva" italijanska okupacija v primerjavi z nemško, pa je zaradi tega
lahko, in je tudi nujno morala, porajati razmislek o več možnih izbirah kot
najbolj primernem ravnanju v danem položaju.
Zlasti v taki smeri: Ali je pametno stisniti glavo med ramena, se prik-
loniti, se pokazati do oblasti čim bolj lojalnega in pričakati konec vojne čim
bolj neokrnjen, s čim manj žrtvami? Sami tako ali tako ne moremo in tudi ne
bomo mogli odločati o razpletu svetovnega spopada. Vsakršno upiranje je v
bistvu samo prazno napihovanje, ki nam ničesar ne prinese, škoduje pa nam
lahko zelo. To je konec koncev tudi povsem v skladu z našim narodnim
izročilom. Slovenci nikoli nismo bili puntarski narod. Enostavno smo
20
premajhni, da bi si kaj takega lahko privoščili. Strategija malega naroda pa je
vedno lahko le v tem, da se ob vseh vetrovih in velikih viharjih kot trava
prikloni k tlom ter se ponovno dvigne, ko vihar odhrumi. To smo Slovenci
skozi vso svojo zgodovino v bistvu tudi vedno delali. Dokaz uspešnosti te
taktike in strategije, naj bo premišljena ali podzavestna, je vsekakor v tem, da
smo še vedno tu. Mnoga, tudi številnejša ljudstva, so prišla in izginila, mi pa
smo še vedno narod, ki obstaja. In zakaj se taka taktika in strategija ne bi
obnesli tudi še sedaj (če sta se vedno doslej), ko nam najstrašnejši vihar, ki
smo mu bili kdajkoli izpostavljeni, v bistvu ne daje nikakršne druge izbire?
Torej strategija in taktika, ki sta preizkušeni.
Tako pasivno vedenje in samo čakanje na to, kako nam bodo usodo krojili
drugi, nas je sicer v zgodovini rešilo izginotja. Toda ali ni to bolj splet
naključij? Vsekakor nas je to reševalo do takrat, ko se je začela prebujati naro-
dnostna zavest. V tem pogledu smo Slovenci zaostajali za drugimi, zlasti svo-
jimi sosedi. Vsekakor smo od takrat dalje začeli nezadržno izgubljati. Po prvi
svetovni vojni, ko smo s svojim pasivnim in spravljivim vedenjem dopustili,
da so o nas odločali bolj ali manj samo drugi, smo izgubili Primorsko in
Koroško, torej celo tretjino svojega narodnega telesa in ozemlja, svoj položaj v
matični državi, kar naj bi bila Jugoslavija, pa spravili na raven drugorazrednega
partnerja. Niti ne partneija, saj smo se morali ves čas boriti proti pritiskom
poenotenja na skupnem imenovalcu velikosrbstva, ki nas je v naši narodnostni
istovetnosti v resnici ogrožalo. Nikakor pa te države ni kaj dosti zanimalo -
vsekakor ne zadosti močno - da bi se odločilno potegovala za naše interese v
Avstriji in Italiji. Prav iz obnašanja generala Maistra na Štajerskem je najbolj
razvidno, kaj pomeni biti aktivno udeležen, ko se odloča o tvoji usodi. Politika
čakanja na milost drugih nas je vsekakor stala izgubo Koroške (Hribar,
Spomini). Pa tudi naš nezavidljivi položaj v Jugoslaviji je v glavnem posled-
ica takega pasivnega vedenja in čakanja na milost drugih.
Tega si ne moremo več privoščiti. Možnost, da se ohranimo kot narod, je
v današnjem dinamičnem času v tem, da si tudi sami najdemo svoj specifični
prostor. To sicer ni vloga v velikih svetovnih razmerjih, saj bi bilo na kaj
takega smešno misliti. Toda svoj specifični prostor v Evropi si moramo najti
in ga tudi sami ustvarjati, pri čemer moramo upoštevati razmere, s katerimi se
srečujemo. Zakaj naj bi bili zavezniki po sedanji vojni v nasprotju s svojim
odnosom do nas v preteklosti bistveno drugačni in nam bolj naklonjeni?
Posebno, ko nimamo nikakršnih pomembnih mednarodnih zvez. Izhodišče za
svoj močnejši položaj si moramo ustvariti sami.
Upoštevati pa je treba še naslednjo okoliščino: slovenstvo se lahko ohrani
šele na podlagi zavesti, da se splača biti Slovenec. Navdušenje delavstva in
najrevnejših kmečkih slojev za Nemce ob njihovem prihodu je jasno pokazalo,
da hočejo ljudje najprej in predvsem vsaj približno zagotovljen gmotni položaj,
da si želijo predvsem red in socialno varnost. Če naj bi ljudje videli kako
perspektivo v slovenstvu, bi jo morali videti predvsem v primerni gospodarski
in socialni urejenosti - torej predvsem v tistem, česar jim stara Jugoslavija ni
zagotavljala. (Zaradi pomanjkanja take perspektive smo na Koroškem izgubili
plebiscit Slovenci so se raje odločili za Avstrijo, saj so verjeli, da jim nudi
boljši gospodarski in socialni položaj). Ne gre torej samo za to, da s čakanjem
21
preživimo, ampak je treba pustiti prosto pot tudi novemu pogledu in upanju in
to stvarnemu upanju na lastno državo, ki bo taka, da se je zanjo smiselno
boriti. 2e zdaj je torej treba izdelati narodni program, in to predvsem na analizi
našega preteklega ravnanja.
Ob tem je treba presoditi tudi naš odnos do drugih jugoslovanskih naro-
dov. Ali je Jugoslavija, kakršna koli že, sploh primerna oblika in povezava za
uresničevanje naših narodnih ciljev? Z okupatorji se v sedanjem trenutku
vsekakor soočamo popolnoma sami, popolnoma odtrgani od ostale
Jugoslavije. Ob grožnji narodnostnega uničenja se je pokazalo, da nam
Jugoslavija ni mogla prav nič pomagati. Ali je naša narodna usoda povezana z
dogajanji v Srednji Evropi ali na Balkanu? Vse to so stvari, ki jih je treba
ponovno presoditi. Vsekakor ljudje doslej nikoli niso imeli možnosti, da bi o
tem sami povedali svoje mnenje. A jim jo je treba dati!
Taka usmeritev v osvobodilna dogajanja je zato integralno povezana z
globoko narodno prenovo. Gre ne samo za ponovni pregled vse naše zgodovine
in našega ravnanja v neposredni preteklosti, ampak tudi za prenovo nas samih.
Osvoboditev, ki bi jo ljudje dejansko sprejeli kot osvoboditev, mora biti
popolna prenova vsega narodnega življenja.
In na čem naj temelji ta narodna prenova kot podlaga za osvoboditev?
Vsekakor ne samo na poslušnosti okupatorju. Treba je izdelati nov narodni
program osvoboditve, treba je že sedaj postaviti začasno strukturo oblasti
oziroma narodnega vodstva, ki mora po svoji sestavi čim bolj jasno odraziti
celotno narodovo različnost, ki bo torej nujno večstrankarska, nadideološka in
demokratična. Njen temeljni cilj pa mora biti: v čim večji možni meri zago-
toviti fizično preživetje naroda ter se z lastno dejavnostjo in organizacijo us-
posobili, da bomo po koncu vojne lahko nastopali kot dejavnik, ki ga ni
mogoče enostavno zanemariti.
Vsega tega v okviru legalnih, od okupatorja dopuščenih institucij, ni
mogoče uresničiti, saj se postavlja v popolno nasprotje okupatorjevim ciljem.
Zato je treba ustvariti vsenarodno organizacijo, ki bo delovala po dveh tirih:
njeno legalno krilo naj deluje prek institucij, ki jih odobrava okupator,
sodeluje z okupatorjem, kolikor to ščiti in pospešuje narodne koristi in kolikor
je o tem tako odločilo narodno vodstvo; tudi organizacijsko mora biti po-
drejeno vodstvu ilegalne narodne organizacije. Njena ilegalna dejavnost se
nanaša predvsem na lastno samoorganiziranjc in izvajanje dejavnosti, ki služijo
sprejetim ciljem in odrejenim nalogam. Sleherna dejavnost, pa naj se izvaja po
legalni ali ilegalni poti, izvira iz ilegalnega organizacijskega središča.
V.
Vscnarodni značaj take organizacije mora že pri svoji ustanovitvi zajeti vse
narodove segmente, predvsem vse dotedanje organizirane politične stranke, pa
tudi organizme, ki so zunaj neposredne politike in ki tako ali drugače odražajo
narodno voljo. Zato more biti tudi program take organizacije samo tisto, kar je
sprejeto od vseh. Predvsem pa sta taka organizacijska širina in popolna soglas-
nost nujno potrebni, če naj organizacija nastopa kot narodno vodstvo. Samo
22
taka enotnost ji daje pravico, da lahko nastopa v imenu naroda. Brez tega nima
potrebnega opravičila, da deluje v narodovem imenu, prevsem pa ne, da uvaja
tudi prisilne ukrepe.
Taki prisilni ukrepi pa bodo nujni že zato, ker je organizacija ilegalna.
Kakor hitro se namreč spusti na raven ilegalnosti, se sooča s težkim
vpraSanjem, kako zlasti nasproti takim nasprotnikom, za kakršnega se je
pozneje izkazal nemški gestapo, zagotoviti nepredirnost svojih vrst; kako
zagotoviti potrebna gmotna sredstva za svojo dejavnost, pa tudi različne
storitve, ki jih terja ne samo od svojih neposrednih udeležencev, ampak tudi od
drugih narodnih pripadnikov, ki niso neposredno vključeni v ilegalno delo. Če
organizacija takega nedvomnega priznanja nima, ne more nastopati v imenu
vsega naroda, njeni ukrepi pa nimajo oziroma ne morejo imeti obveznosti, ki
jo je mogoče pravno sankcionirati - čeprav na temelju norm, ki jih je organi-
zacija sicer sama sprejela. Te obveznosti jim ne more dati niti vlada v inozem-
stvu, sploh pa ne v inozemstvu živeči politiki bivšega režima.
Ne gre namreč za pravno kontinuiteto s predvojno državo. Legalna vlada v
inozemstvu sicer še obstaja, vendar ne predstavlja dosti več kot samo simbol
nepriznanja protizakonitega napada in okupacije. Sporno ostaja celo vprašanje,
ali lahko sprejema mednarodne obveznosti v okviru pooblastil, ki jih je še pred
begom iz države dobila za dejavnost v izrednem stanju. Na znotraj pa ne more
več delovati, ker ne obstaja nikakršna institucija več, prek katere bi se njena
dejavnost lahko izražala. Bivši predstavniki oblasti, kolikor jih je okupator
sprejel in prevzel in kolikor nadaljujejo delo, niso v nikakršni pravni zvezi z
bivšo državo, ampak so izvršilni organi okupatorjeve oblasti. Za bivše
poslance kot člane parlamenta še zlasti velja, da kot taki ne predstavljajo kon-
tinuitete oblasti, ampak lahko delujejo samo v parlamentu. Tega pa ni več
oziroma se ne more sestajati.
Taka ilegalna organizacija lahko pravno podlago za svoje delovanje išče
samo v naravnem pravu, ki daje slehernemu narodu pravico do obstoja in živl-
jenja. Te norme pa je mogoče uveljavljati samo ob domnevi, da dejansko pred-
stavlja voljo naroda. Ta domneva je vedno le domneva, saj je v okupacijskih in
ilegalnih razmerah ni mogoče v celoti preveriti. Preveriti jo je mogoče le rela-
tivno, prek soglasja vseh ugotovljivih naiodnih segmentov, strank in
samoupravnih organizmov. Dokler ne dobi soglasja vseh - vsekakor pa pred-
stavnikov najpomembnejših segmentov naroda, kolikor jih je v takih razmerah
mogoče ugotoviti - nima legitimacije splošnega narodnega predstavništva S
tem seveda ni rečeno, da se taka organizacija ne bi smela ustanoviti tudi mimo
volje nekaterih narodnih segmentov in celo proti njej in da se ne bi mogla
potegovati za uveljavljanje svojega programa. Toda ne more nastopati kot vse-
narodni predstavnik, ne more zahtevati dajatev in storitev od drugih niti ne nji-
hovega ravnanja v skladu s svojimi zahtevami kot splošno narodno obveznost.
Na drugi strani pa se narodni segment, ki se z njenim programom ne strinja,
njenim odredbam ni dolžan pokoriti; in če njena dejavnost pomeni nasilje, na-
pad zoper življenje, telesno celovitost ali premoženje, ima po naravnem pravu
pravico, da tak napad z ustreznimi sredstvi zavrne oziroma poišče pravno
varstvo pri legalni oblasti - v tem primeru okupatorski, ki je po mednarodnem
pravu dolžna prebivalstvo na okupiranem ozemlju zaščititi v okviru veljavnega
23
pravnega sistema.
V tem pogledu je treba posebno pozornost posvetiti slovenski katoliški
Cerkvi kot izjemno pomembni sili, ki s svojim moralnim naukom odločilno
vpliva na ravnanje svojih vernikov tudi v posvetnih zadevah. Ali je kot
organizacija lahko partner v taki vsenarodni ilegalni organizaciji?
Formalno nima in ne more imeti statusa politične organizacije, zato tudi
ne more biti partner v taki ilegalni organizaciji. Tudi glede na svoj nauk se ji
ne more pridružiti. Če se ravna po svojem nauku, da je vsaka oblast od Boga,
mora priznati de facto oblast, ki je v tem primeru okupatorjeva. Vendar samo
kot dejstvo, s katerim računa in ga upošteva. Ne spušča pa se v presojo njene
legitimnosti, ker to ni področje njenega delovanja. Sleherno dejanje tudi
okupatorjeve oblasti pa mora presojati z vidika skladnosti s svojim krščanskim
naukom. Vendar ne kot politična protisila, ki daje svoje soglasje ali nesoglasje
k posameznim okupatorjevim ukrepom, saj bi ji tega niti ne dopustil.
Ocenjuje jih v svojem dušnopastirskem odnosu do svojih vernikov, saj je prav
v tem velik del dušnopastirskega delovanja. S tem pa seveda posredno, a
izredno pomembno vpliva na njihovo ravnanje tudi v posvetnih zadevah.
Posredno je in ostaja pomembna politična sila, ki jo je oblast vedno
upoštevala, čeprav ne nujno tudi odobravala. Tudi okupator. Celo Nemci.
Stališče Cerkve je še posebej pomembno v političnih vprašanjih, kolikor se,
sicer zopet posredno, kaže na organiziran način prek delovanja političnih
strank, ki so po svojih stališčih in programih odsev katoliškega pogleda na
svet in s tem tudi do posameznih političnih vprašanj. Če s tega stališča Cerkev
formalno ne more biti partner v vsenarodni politični organizaciji, je posredno
lahko njen partner prek katoliških političnih strank. In ker je katoliška Cerkev
pred vojno oziroma ob okupaciji obvladovala izredno velik narodni segment, je
na prvi pogled razvidno, da brez sodelovanja katoliških strank v takem položaju
ni mogoče ustanov iti nikakršne organizacije, ki bi lahko nastopala v imenu
vsega slovenskega naroda. Tudi če upoštevamo, da je Cerkev velik del naroda
usmerjala le formalno in samo delno, je vendarle tisti del, ki se je dejansko
ravnal po cerkvenih naukih in jih upošteval v svojem praktičnem delovanju in
odnosu do družbenih vprašanj, predstavljal zelo upoštevanja vredno silo in nar-
odno sestavino.
Čeprav politična dejavnost ni tekla oziroma ne bi smela teči neposredno
preko katoliške Cerkve kot formalne organizacije, pa je velik del duhovščine
nastopal tudi politično. Ne kot predstavnik cerkvene hierarhije, pač pa kot
državljan, kot Slovenec. Ta dvojnost, težko sprejemljiva s stališča današnjih
pogledov in tudi formalnega stališča katoliške Cerkve, je vendarle tako značilna
za slovensko politično preteklost. Mnogi duhovniki so bili pomembni kul-
turni delavci, narodni prosvetitelji, organizatorji gospodarsko pospeševalnih
dejavnosti, hranilništva in zadružništva itd., kar je izjemno pomembno prispe-
valo ne samo k narodnemu osveščanju, ampak tudi k utrjevanju narodove
hrbtenice v njegovem boju za obstanek. Politična udeleženost duhovništva je
seveda lahko bolj sporna in povezana s klerikalizmom, ki je prinesel tudi
mnogo slabega. Toda taka je bila stvarnost. Kdor koli bi hotel nastopiti s
kakršnim koli vsenarodnim programom, ne bi mogel mimo katoliške strani,
kot daje zanemarljiva sestavina narodovega življenja.
24
Katoliška Cerkev dejansko ni obvladovala vsega tistega narodnega pros-
tora, ki gaje formalno pokrivala. Poleg lega pa katoliški politični del tudi sani
po sebi ni bil enoten. Med njegovim t. i. konservativnim in t. i. krščansko
socialističnim delom so bile politično-nazorsko tako velike razlike, da bi ju le
težko uvrščali v isti katoliški tabor. Vendar zaradi posebnih odnosov med ka-
toliškimi političnimi organizacijami in formalno cerkveno hierarhijo ne bi
mogli nobene katoliške politične stranke imeti za predstavnico katoliškega
tabora, ki bi lahko govorila in nastopala v njegovem imenu in z njegovimi
pooblastili, če ji je cerkvena hierarhija, v prvi vrsti njen najv išji predstavnik,
odtegnila svoje soglasje.
VI.
Ali je v takšnem položaju poleg omenjenih dveh možnosti obstajala še
kakšna drugačna možnost ravnanja? Možnost v takem smislu, da jo lahko
imamo za sprejemljivo s političnostrateškega in moralnega stališča?
Kol teoretično možna se ponuja samo druga varianta v svoji jx>jx>lni
radikalizaciji: Okupacije ne priznamo, ker je ilegalna in v nasprotju / osnovn-
imi človečanskimi pravicami; zalo z okupatorjem sploh ne stxIcUijcnio, pač pa
se neizprosno bojujemo do konca - ali zmaga ali smrt; vsakdo, ki sixleluje /
okupatorjem, in to v kakršni koli obliki, je nanxliii izdajalec; organizaciji) za
boj proli okupatorju ustanovimo listi, ki lak program sprejemamo kot
temeljno izli(xliščc, in povabimo k stxlelovanju vse druge; kdor se ne pridruži,
bo ostal zunaj kot protinanxlni element, kolikor pa lx> neposredno nasprotoval
našim ukrepom, bo zagrešil nanxlno izdajstvo; edino naša organizacija ima
pravico govoriti v imenu vsega naroda 111 izdajati vsem obvezne naloge kot
narcxlno-obranibno obveznost. Tako pravico si jemljemo na temelju ugo
tovitve, (ki s svojim predstavništvom v organizaciji predstavljamo večino nar
(xla. Ta pa ima po splošno veljavnih načelih pravico, tla nastopi v narodovem
imenu in da zahteva, da se ji podreja ludi manjšina. In ker gre za izredne
razmere, ki jih predstavlja vojna, in ker je pravni sistem prejšnje države raz
padel, si organizacija poslavlja svoje lastne norme, ki jih uveljavlja proti vsem
nanxlnini pripadnikom in jih sankcionira tudi z grožnjo najhujše, celo smrtne
kazni.
Taka radikalna smer že |x> svoji zasnovi jx'lje v državljansko vojno. Ker ne
upošteva okupacije, kol rezultata sile. ki je močnejša kol s|x>sobnost naroda,
da bi se, ji uprl 111 jo pregnal - o leni priča sam njen obstoj, ki ga z dosedanjimi
sredstvi ni bilo mogoče preprečiti izhaja i/ sicer nedokazane in apriorne doni
neve, daje lo vendarle mogoče, če se ne oziramo ua žrtve, češ. naroda, ki se v
nobenem primeru noče |xxlredili. 111 mogoče |x>koiiii. Ol» takem stališču je
Ireba vnaprej računati na neizprosne represalije okupatorja, ki 1н> ua upoi
(Klgovoril z vsemi raz|x>ložljiviini sredstvi, in to z maščevalnimi ukrepi, ki naj
imajo zastrašujoč vpliv, lako da že s svojo razsežnostjo cxlvrnejo misel na
kakršen koli |x>noven (xl|>or. lo je bila dejansko taktika Nemcev, pa huli
Italijanov, čeprav pri slednjih vsaj v začetku 111 bila tako izrazilo brutalna.
Ker se okupator večinoma ne lx> mogel iie|x>sivdno maščevali nad lisiinu.
ki so storili dejanja, zaradi katerih uporablja povračilno-maščevalne ukrepe, se
bo znesel nad prebivalstvom, ki v uporu ni neposredno sodelovab ali je bilo
kvečjemu pasivni objekt medsebojnega obračunavanja. Če se bo to ponavljalo
večkrat, bo tako prizadeto prebivalstvo potisnjeno v obup, iz katerega vodita
dva izhoda: ali se pridružiti enemu ali drugemu. Pridružitev uporu pomeni še
stopnjevanje začetne radikalizacije, pomeni odpovedati se vsem možnostim
dotedanjega življenja, svojim gospodarskim koreninam (npr. kmetiji, podjetju,
obrti, itd.), celo svoji družini, kolikor se fizično ni sposobna pridružiti uporu
in sodelovati v njem. V to smer bodo razmišljali zlasti tisti maloštevilni, ki
jih je dotedanje medsebojno obračunavanje nasprotnikov dejansko že spravilo v
tak položaj in pravzaprav nimajo več česa izgubiti. In če so se odločili za tako
izbiro, ki pomeni nadaljnjo radikalizacijo, bodo tudi sami postali najbolj
radikalni in tudi najbolj iracionalni element nadaljnjega razvoja.
Drugi izhod je v iskanju lastne obrambe in samozaščite, kar pomeni, da je
treba proti tistim, ki so nasilni, odgovoriti z enako silo. To je upor proti
uporu zoper okupatorja, katerega račune morajo poravnavati oni, ne tisti, ki se
mu je uprl. Ta upor pa je v bistvu že začetek državljanske vojne.
Organizacija bojevnikov proti okupatorju, ki se je proglasila za edinega
predstavnika naroda, bo po isti logiki sleherni upor proti sebi razglasila za nar-
odno izdajstvo. Če teza, da so oni edini narodni predstavnik, vzdrži kritični
preizkus, potem ga enako vzdrži tudi teza o narodnem izdajstvu. Zato pa je
vprašanje legalnosti lastne razglasitve za narodnega predstavnika pri presoji
vprašanja narodnega izdajstva ključnega in odločilnega pomena. Vprašanje
razumnosti in primernosti takega načina vojskovanja proti okupatorju in za
narodno osvoboditev je čisto na drugi ravni.
Ker je upor proti taki osvobodilni organizaciji upor proti spreminjanju
stanja glede na okupatorja, ki je bil vzpostavljen v obliki, ki smo jo še
sposobni in pripravljeni prenašati, cena za spremembo pa je tolikšna, da je
nisem pripravljen sprejeti, sledi, da je v te odnose po sami logiki razmer nujno
in neposredno pritegnjen tudi okupator. Tudi če se upiram upornikom proti
okupatorju, posegam na področje, ki si ga okupator povsem pridržuje.
Uporabljam namreč silo - gre predvsem za fizično, večinoma oboroženo silo -
ki jo ima sleherna državna oblast za svoj absolutni monopol. Z njim stoji in
pade kot oblast. Uporaba sile je zato v vseh primerih dopustna samo s pris-
tankom državne oblasti. Že samo pristanek na pravico do lastne zaščite z lastno
uporabo fizične sile bo skoraj popolna izjema, na katero bo država pristala v
res izjemnih primerih, saj pomeni erozijo njene lastne moči. Država bo vedno
sama posredovala in sama ukrepala po svoji lasmi presoji. To bo še toliko bolj
veljalo za okupatorjevo oblast, ki bo toliko bolj previdna pri delegaciji svoje
najbolj varovane in tudi dejansko najbolj kritične pristojnosti.
Zato do upora proti uporniku zoper okupatorja, čeprav v obliki samoo-
brambe in samozaščite, ne more priti brez soglasja okupatorja, če naj ne bo
istočasno tudi upor zoper njega. Brez takega soglasja bo okupator skušal oba
uničiti s svojo fizično silo, ker mu tudi dejansko rušita monopol, na katerem
temelji svoj obstoj. Samoombramba je zato v razmerah, ki jih predstavlja upor
zoper osvobodilno organizacijo, s katere metodami se ne strinjam in menim, da
ogrožajo moj nadaljnji fizični obstoj, možna samo z okupatorjevim
26
pristankom 2e to dejstvo samo po sebi pomeni sodelovanje z njim. V bistvu
opravljam dejavnosti iz njegove lastne pristojnosti. To dejstvo velja tudi, če za
to ne prejemam od njega nikakršne podpore. Če pa prejemam orožje, to pravno
relevantno ničesar ne spremeni. Akt sodelovanja je že v sami samoobrambi, ki
se ji okupalor ne upira.
Samozaščita lahko tudi pomeni, da okupatorju povem, pred kom, kdaj, v
kakšnih okoliščinah ipd. želim biti zaščiten. To pa se z drugimi besedami
pravi: prijava kaznivega dejanja oziroma nevarnosti pred kaznivim dejanjem,
kolikor menim, da gre za moje obnašanje in dolžnosti do legalne oblasti, ki
ima edina pravico, da me zaščiti. Če pa na stvar gledam z obratnega vidika, to
je, da legitimnosti take oblasti ne priznavam, se temu početju pravi ovaduštvo.
Dalje: Če si od okupatorja oskrbim orožje, za katero mislim, da mi je
zaradi samozaščite potrebno, je to po isti logiki oboroženo sodelovanje z oku-
patorjem.
Vse je odvisno od ključnega vprašanja, ali priznavam oblast upornikov
zoper okupatorja za legalno in edino oblast ter njihovo ravnanje kot zakonito
oziroma, ali sem jo pravno in moralno dolžan priznati oziroma odkloniti. Če
menim, da je ravnanje upornikov - bojevnikov za osvoboditev - takšne narave,
da ne samo ne služi osvoboditvi, ampak da neposredno ogroža narodni obstoj,
je z moralnega stališča lahko celo moja dolžnost, da se proti takemu ravnanju
borim in ga skušam preprečiti. Toda nikoli s pristankom ali celo v sodelovanju
z okupatorjem, ker sicer opravljam del njegove funkcije.
Ker pa je sodelovanje z okupatorjem vsaj v najmanjši meri vedno
neizogibno in se mu torej ne morem izogniti, se spet znajdem pred že postavl-
jenim vprašanjem, kdaj tako sodelovanje preraste čez še sprejemljive meje v
narodno izdajstvo.
Pojmovno je očitek sodelovanja z okupatorjem v kvalifikaciji narodnega
izdajstva odvisen od pojmovanja in razlage strank v sporu in nima kakega
povsem objektivnega in neovrgljivega imenovalca. Je odločilen namen?
Namen, ki posvečuje sredstva? Vsekakor ga določa stran, ki hoče z določenim
ravnanjem doseči zastavljene cilje. Sodelovanje z okupatorjem v tem smislu,
da si zagotovim temeljne pogoje za življenjski obstoj (hrana, prevoz, za-
poslitev ipd.), je nujno potrebno tudi za osvobodilno organizaci jo, ki razglaša
nelegalnost okupatorjeve oblasti in prepoveduje sleherno sodelovanje z okupa-
torjem. Brez vsaj najmanjšega sodelovanja z njim ne bi bila možna niti osvo-
bodilna organizacija, ker se mora pri svojem delovanju naslanjati na vrsto
okoliščin, ki jih zagotavlja samo sodelovanje z okupatorjem. Vendar se to ne
opredeljuje kot sodelovanje, ker pač koristi osvobodilni organizaciji. Nasprotno
pa se vsako sodelovanje, če ni v skladu s cilji, ki jih je določila organizacija -
cilji pa niso objektivno določeni, ampak jih določa sama - opredeljuje kot iz-
daja. S terr pa tudi sodelovanje z okupatorjem ni objektivno opredeljivo kot
narodna izdaja, ampak vedno le s subjektivnega stališča tistega, ki ima moč, da
svoje mnenje kot obvezno vsili vsem drugim - še posebej, če gre za zmago v
državljanski vojni.
Sodelovanje z okupatorjem v kvalifikaciji narodnega izdajstva je namreč
kot tako opredeljivo samo z vidika, da se je naklepno pridružilo okupator-
jevemu cilju za genocid nad podjarmljenim narodom ali da je vsaj pristalo na
27
to. Kak prikrit in drugačen namen takega sodelovanja te temeljne kvalifikacije
dejanja ne more spremeniti.
Težave pri pravnem opredeljevanju narodnega izdajstva z vidika pozi-
tivnega prava nastajo predvsem zaradi tega, ker je objekt pravne zaščite prav-
iloma država, ne pa neposredno narod. Niso tako redki primeri, da sta narodno
izdajalstvo in veleizdaja po državnem pravu v medsebojnem protislovju. V
pozitivnem pravu zaman iščemo razrešitev tega protislovja. Ravno narod-
noosvobodilna gibanja skoraj vedno prihajajo s pozitivnim pravom v pro-
tislovje.
Po avstrijskem kazenskem zakonu (StG §58,59) je kot objekt veleizdaje
opredeljena ustavna ureditev, celovitost državnega ozemlja in država sama.
Nobeden od teh objektov zaščite med našo državljansko vojno ni obstajal, ker
ni bilo kontinuitete s staro Jugoslavijo.
Francoski Code pénal v čl. 86 prav tako pozna napad na ustavno ureditev
pod kaznivimi dejanji zoper varnost države, poleg tega paje v členih 97-99 tudi
posebno kaznivo dejanje udeležbe v odporniškem gibanju.
Zahodnonemški StGB § 70 uvršča med pojme veleizdaje nasilje zoper ob-
stoj Nemške zvezne republike in zoper njeno ustavno ureditev.
Sovjetski Ugolovnyj kodeks RS FRS že pozna pojem izdajstva domovine
(torej ne države!). Kazniva dejanja pod tem pojmom pa so seveda akti zoper
državo: naklepno izvršena dejanja na škodo državne neodvisnosti, ozemeljske
celovitosti in vojne sile SSSR (čl.64).
Podobne določbe imajo tudi druge Vzhodnoevropske države. Tžiko kazenski
zakonik ČSSR uvršča pod pojem izdaje domovine (čl. 91) kazniva dejanja z
namenom rušenja republike, terorizem, škodljivstvo in sabotažo; kot kaznivo
dejanje posebej obravnava (čl. 98) izpodkopavanje socialistične ureditve.
Madžarski kazenski zakonik pozna v poglavju kaznivih dejanj zoper državo
zaroto, izzivanje nemirov, sabotažo, diverzijo, atentat, ščuvanje zoper družbeno
ureditev, izdajo domovine, špijonažo, opustitev prijave takih kaznivih dejanj.
Pojem kolaboracije s sovražnikom v vojnih razmerah pa pozna italijanski
Codice penale. Kot tako navaja v členu 242. sodelovanje v oboroženih silah
nasprotne vojne sile. Izrecno pa seveda določa, da se ne pojmuje kot kolabo-
racija, če je bil kolaborant v to prisiljen na temelju zakonodaje sovražne sile.
Pojem kaznivega dejanja služenja v sovražnikovi vojski je poznal tudi
kazenski zakonik Kraljevine SHS iz leta 1929, vendar z izrecnim pridržkom: če
v to obtoženec ni bil prisiljen.
Najstrožji v tem pogledu je sedaj veljavni kazenski zakon SFRJ. V
poglavju Kazniva dejanja zoper temelje socialistične samoupravne ureditve ima
v 119. čl. določilo, da se služenje v sovražnikovi vojski med vojno ali v
drugih oboroženih sovražnih formacijah pojmuje kot zločin - vendar brez izrec-
nega dostavka oziroma omejitve, ali je bila taka služba v sovražnikovi vojski
izsiljena ali ne. Podobna kazniva dejanja so tudi pomoč so^Tažniku pri
rekviziciji, jemanju živeža ali drugih dobrin ali sodelovanje pri drugih ukrepih
proti prebivalstvu (čl. 120). Posebej pomembne so v tem pogledu tudi določbe
o priznanju kapitulacije ali okupacije, kar je edinstveno v kazenski zakonodaji.
Kaznivo dejanje, ki se lahko kaznuje tudi s smrtjo, je podpis ali priznanje ka-
pitulacije oziroma sprejem ali priznanje okupacije SFRJ ali njenega
28
posameznega dela. Te določbe so vsekakor v nasprotju z mednarodnim in nar-
avnim pravom - izgledajo pa kot naknadno opravičilo za obsodbo narodnega
izdajstva vseh tistih politikov oziroma odgovornih oseb, ki so med preteklo
svetovno vojno pri nas priznali nemško oziroma italijansko okupacijo.
Če bi torej v skladu z večino kazenske zakonodaje v Evropi in priznavajoč
pravno kontinuiteto stare Jugoslavije sodili udeležencem državljanske vojne pri
nas, bi lahko obsodili vse: tiste, ki so se borili za novo družbeno ureditev proti
obstoječi, bi lahko obsodili že zaradi izpodkopavanja ustavne ureditve, torej za
veleizdajo; tiste, ki so bili na nasprotni strani, pa zaradi služenja v tujih
oboroženih silah in pomoči sovražniku, torej tudi zaradi veleizdaje.
Ker pa kontinuitete stare Jugoslavije ne priznavamo, oziroma ker o tem
odloča zmagovalec, bo zmagovalec tudi sam odločal, kaj ima za narodno izda-
jstvo in česa ne - vendar le z vidika pozitivnega prava, ki ga izdaja sam.
Naravno pravo pa je nad njim.
3. Nujnosti, s katerimi smo se soočali kot
narod, in stališča političnih strank
I.
Kaj je bilo treba glede na položaj, ki je nastal z okupacijo, in glede na
naše možnosti storiti?
To najpomembnejše vprašanje nima svojega nedvoumno in objektivno
utemeljenga odgovora. Ker ga ne more imeti! Vsako vprašanje, kaj bi bilo ob-
jektivno treba narediti, sloni namreč na predhodni opredelitvi ciljev in vrednot,
ki jih želim s svojim ravnanjem doseči oziroma jih uresničiti. Če je nekdo
nameraval istočasno z osvoboditvijo doseči tudi monopol oblasti in če se mu
je to tudi posrečilo, bo na to vprašanje odgovoril takole: vse tisto, kar je bilo
storjeno, je bilo tudi najbolj pravilno. Tisti, ki je v državljanski vojni izgubil,
bo verjetno analiziral svoje napake in ugotavljal, kaj bi bil moral storiti, pa ni
- če se ne bo v svoji črnogledosti in zagrenjenosti prepustil vsesplošnemu
obtoževanju nesrečnih okoliščin in nasprotnikove nemoralnosti kot edinega
vzroka za svoj poraz. Zato je že zastavljanje vprašanja samega v tej obliki
delno izziv zmagovalcu. To, kar je bilo stoijeno, je bilo edino pravilno in
prav. Tako zastavljeno vprašanje pa pomeni že postavljanje neke vrste dvoma,
ali je doseženo stanje zadovoljivo in sprejemljivo. Zato zmagovalec vprašanja
v taki obliki praviloma sploh ne bo dopuščal.
Tu ga poskušamo zastaviti z nekih domnevno splošno sprejemljivih
izhodišč.
Prva naloga: doseči, da bi Slovenci kot narod prišli iz vojne čim bolj
neokrnjeni.
Kot narod smo izrazito maloštevilni: niti dva milijona nas ni. Okupator
nam je ne samo pokazal, da nas kot narod hoče izbrisati, ampak je to tudi že
začel. Pred dobrimi dvesto leti pa nas je bilo številčno toliko kot npr. nekaterih
skandinavskih narodov. Teh je danes še enkrat do dvakrat toliko kot je
Slovencev. Število Slovencev se je predvsem zaradi množičnega izseljevnaja
29
proti koncu prejšnjega stoletja in v začetku tega, ki so ga povzročile
ekonomske razmere, ter izgub v prvi svetovni vojni znižalo za več kot četrtino
(glej: Drago Jančar: Slovenski eksil, Nova revija št. 57). Okupator grozi in
ima neposredno pripravljene načrte, da velik del Slovencev razseli, drugega
ponemči. Ali si tedaj lahko privoščimo, da nas okupator z nasiljem, ki bi ga
dodatno še sami izzivali, ne samo zdesetka, ampak morda kar dejansko uniči?
Morda bi mu lahko upor prišel prav celo kot opravičilo. Da pa je izbrisanje
takega malega naroda, kot smo Slovenci, povsem izvedljivo, in to brez kakih
večjih tehničnih težav, je v Rusiji pokazal Stalin, ki je razselil celo vrsto
narodov, od katerih so bil; nekateri po številu dosti močnejši od Slovencev.
Ali ni sedaj najbolj pametna, celo imperativna politika storiti vse, kar je v naši
moči, da se kot narod čim bolj ohranimo, da ne izkrvavimo zaradi kakih
nepretehtanih in nerazsodnih dejanj? Ohranitev narodne substance je zato
naloga, ki ima prednost pred vsemi drugimi in stoji absolutno na prvem
mestu. Vse druge so tej podrejene.
Druga naloga, ki nas čaka kot narod, je združiti in povezali vse dele svo-
jega narodnega telesa.
Kot narod nismo nikoli živeli povezano v skupni politični enoti. Tudi v
stari Avstriji, ki sicer ni zajemala vseh Slovencev, vendar pretežno večino,
smo bili razdeljeni po različnih t. i. kronovinah kot dednih habsburških deže-
lah, s kar precejšnjimi razlikami v pravnem, predvsem pa v gospodarsko-
razvojnem pogledu. Zato seje zavest o pojmu Slovenca, v nasprotju z. nekdan-
jim Štajercem, Kranjcem, Korošcem itd. tudi sorazmerno zelo pozno razvila.
Po prvi svetovni vojni smo ostali razkosani, saj smo izgubili tako Koroško
kot Primorsko, da o Beneški Sloveniji niti ne govorimo. Tako se ta druga za-
hteva v bistvu navezuje na prvo: če hočemo kot narod preživeti in se uveljav-
iti, moramo priti do skupnega doma. Brez tega je preživetje prav tako
vprašljivo, čeprav na drugačni ravni in v drugačnem odnosu.
Tretja naloga: kot evropski narod, neposredno povezan s kulturo in
izročilom predvsem Srednje Evrope, moramo iz vojne priti notranje tako orga-
nizirani in povezani, da bomo lahko nadaljevali to izročilo in da se bomo
sposobni vključevati v Evropo.
To pomeni, da moramo svojo notranjo strukturo utemeljevati na plural-
izmu, demokraciji in spoštovanju posameznika kot nosilca tudi vseh družbenih
vrednot. To izključuje sleherni monopolizem - tako ideološki, politični kot
tudi gospodarski, saj nam samo to daje spričevalo naše evropskosti. Ideološki
in rasni monizem, ki smo ga v obliki fašistične okupacije občutili na lastni
koži, je primer, kam taka izključnost lahko pripelje. Povezanost z zahodno-
evropskim izročilom pa je po drugi strani neposredna nujnost za naš narodni
obstoj. Ker smo iz zahodnoevropskega okolja zrasli in ga s svojim prispevkom
tudi sooblikovali, bi pomenila prekinitev s tem izročilom v bistvu odpoved
svoji narodni istovetnosti, kar bi v končni poslcdici pomenilo izgubo narod-
nosti. Tudi če bi fizično preživeli, bi se s tem začel proces našega spreminjanja
v nekaj drugega, kar smo bili in smo.
Zg(xlovinsko oblikovanje v to, kar smo, je bilo notranje izrazito pro-
tisloven proces. Sprejeti zahodno krščansko kulturo, na kateri je zgrajena kul-
tura in civilizacija Zahodne Evrope, je za Slovence pomenilo podrejati se ne
30
samo kulturni, ampak tudi politični dominaciji predvsem Nemcev. Iz notranje
dialektike tega protislovnega procesa smo sicer izšli kot samostojen, evropsko
oblikovan narod z jasno oblikovano zavestjo svoje posebnosti in kulturno -
civilizacijske sposobnosti, da smo kot enakopraven narod sposobni živeti v
skupnosti z vsemi drugimi - vendar je bilo treba z velikimi napori to zavest
šele buditi, jo utrjevati in dokončno utrditi, kar ni bila povsem preprosta
naloga. Ker smo v primerjavi s svojimi sosedi, ki so si nas stoletja politično
podrejali, v zgodovinski proces narodnega osveščanja prišli z nekoliko zamude,
je prebujanje zavesti o naši lastni istovetnosti ter kulturni in civilizacijski
enakovrednosti pomenilo izziv predvsem tuji politični dominaciji nad nami.
Zato so jo skušali potlačiti predvsem z vcepljanjem občutka naše manjvred-
nosti ali vsaj nemoči in nebogljenosti zaradi naše številčne majhnosti. Naša
obramba je bila in je ostala možna samo v dejanskem doseganju in ohranjanju
te naše kulturne in civilizacijske enakovrednosti. Sleherno zaostajanje na tem
področju pomeni za nas praktično isto kot nadaljevanje naše narodnostne eroz-
ije, ki je skozi vso našo zgodovino temeljila na našem kulturno-civilizaci-
jskem zaostajanju za agresivnimi sosedi.
Pomembnosti te okoliščine, ki se je z vso jasnostjo pokazala zlasti po
prvi svetovni vojni ob koroškem plebiscitu, nismo ne takrat ne pozneje ovred-
notili v vsej njeni razsežnosti. Plebiscit smo, kot rečeno, izgubili prav zaradi
bojazni, da bi s priključitvijo v novo jugoslovansko državo prišli v kulturno in
civilizacijsko drugačno okolje, ki bi pomenilo prekinitev z dotedanjim
izročilom in načinom življenja. Resda je to okoliščino znala napihniti in do
kraja izkoristiti nemška šovinistična propaganda, toda v bistvu je bila kariki-
ranje nekaterih dejansko obstoječih dejstev. Zato paje bila tudi uspešna.
To dejstvo se z vso ostrino kaže šele danes in ga šele zdaj lahko ovredno-
timo na vsej črti. Ohranjanje naše evropskosti, kulturne in civilizacijske ravni,
na katero se nam je uspelo dvigniti, je trenutno najbolj pomemben način
reševanja našega narodnega obstoja. Zato je prav danes ob tej zavesti vzniknila
zamisel oziroma pojmovanje skupnega slovenskega kulturnega prostora ne
glede na politične meje. Političnih meja ne moremo spreminjati. Niti niso
tako nenavadno pomembne, kot se na splošno misli, niti nas narodnostno
neposredno ne ogrožajo. Kar nas resnično ogroža, je naše oddaljevanje od
evropskega kulturnega in civilizacijskega izročila, ki se na zunaj kaže zlasti v
gospodarskem zaostajanju, v drugačnih družbenih in gospodarski:i institucijah,
kot so tiste, na katerih temelji Zahodna Evropa. To nas glede na tiste dele
našega naroda, ki so ostali izven meja t. i. matične Slovenije, spreminja v tu-
jce, ki se med seboj vedno težje sporazumevajo, čeprav še govorijo isti jezik, a
imajo drugače zelo malo skupnega. Zamejcev ne ogroža le potujčevalni pritisk,
ki ga še vedno občutijo - čeprav se bolj prosvetljeni in kulturno osveščeni pri-
padniki sosednih držav temu danes odpovedujejo. Najhujša grožnja je v tem, da
se ti deli našega narodnega telesa sami ne čutijo z nami več isto. V kakršni
koli politični združitvi z matično Slovenijo vidijo izgubo svojega načina živl-
jenja in kulturno-civilizacijske ravni, ki so jo že dosegli oziroma so je deležni
v sosednjih državah. Zato tudi narodno najbolj zavedni deli naših narodnih
manjšin vidijo možnosti svojega slovenstva predvsem v kulturnem sodelo-
vanju. Ta kultura pa se vedno bolj cepi v struje, ki so povsem drugosmeme in
31
počasi, a vztrajno izgubljajo stik.
Problem pa ni samo v zgubljanju delov našega narodnega telesa, ki so do-
bili čuden naziv narodnih manjšin, ampak v tem, da se narodna erozija nujno
nadaljuje, če gre za bistveno spremembo kulturno - civilizacijske podlage, na
kateri je bil doslej utemeljen naš narodni obstoj in način življenja. Zato ni
naključje, da se vedno bolj širijo glasovi, češ da smo Slovenci kot narod
ogroženi tudi v svoji matični državi.
To je sicer problem, ki ga v vsej razsežnosti lahko dojemamo šele danes.
Ob začetku okupacije in bolj ali manj še tudi precej časa po osvoboditvi ni bil
prisoten, vsaj ne v zavesti glavnih akterjev. Vsekakor ni bila prisotna zavest,
kaj od možnih alternativ ravnanja v okupacijskih razmerah pomeni odločitev za
ohranjanje dotedanjega vzorca konservativne katoliške tradicijc in kakšne
daljnosežne posledice ima morebitna boljševiška varianta. Tudi večina tistih, če
ne celo vsi od kraja, ki so se (Klločili zanjo, si ni mogla niti približno pred-
stavljati, da odločitev v to smer pomeni prekinitev z dotedanjo evropsko tradi-
cijo. Za neko prekinitev z dotedanjim slovenskim nanxlnim izročilom si je
sicer zavestno prizadevala predvsem z vidika zavrnitve dotedanje pasivnosti,
okrepitve narodne samozavesti in tega, da naj Slovenci postanejo aktiven de-
javnik v odnosih s sosedi in nasploh pri odločanju o svoji nanxlni usíxli. Ttxla
kaj ta prekinitev daljnosežno pomeni, se ni nikomur niti sanjalo: ne ka-
toličanom, ki so v obrambi svojih stališč videli predvsem obrambo vere proti
ateizmu, niti komunistom, ki so stremeli predvsem za preoblikovanjem
družbene strukture po boljševiškem vzorcu.
Boljševizem namreč pomeni prelom z evropsko tradicijo. Tega se ne
zavedajo niti komunistične stranke na Zahodu. Ne gre samo za drugačno poj-
movanje lastnine - privaUia lastnina pa je bila eden <xl stebrov v razvoju
zah(Klnoevropskc kulture - ampak predvsem za povsem drugačno pojmovanje
vloge in statusa posameznika v družbi, za drugačno pojmovanje države.
Korenine boljševizma ne izhajajo samo iz filozofskih temeljev marksizma,
ampak predvsem i/. vzh<xlnjaškcga pojmovanja vloge države in s lem posredno
tudi statusa posameznika v družbi, ki je v temelju drugačno kot v zafuxlni kul
turi. Evropska država, ki se (xlloči za boljševiško varianto, se s tem <xlloči tudi
za prekinitev s svojo evropsko tradicijo. Kolikor pa je bila nekaterim sred-
njeevropskim nanxlom ta varianta vsiljena od zunaj, pomeni, da jim je na silo
sjxxlre/.ovala njihove lastne korenine, s tem pa najbolj neposredno ogrožala
njihovo nanxlno samobitnost. (Cìlej Milan Kundera; Tragedija Srednje Evrope)
Zato je za Slovence kol srednjeevropski nanxl prekinitev z njihovo zgodovin-
sko tradicijo še posebej us<xlna, ker gre za številčno izrazito majhen nanxl. Z
vidika današnjih izkušenj lahko ugotavljamo, daje boj za nanxlno osvolxxlitev
prek mostu, ki ga je predstavljala boljševizacija, pomenila v bistvu (xlpoved
svoji nanxlni samobitnosti - vsaj na daljši rok. Spremenil se je v svoje lastno
protislovje. lega v taki meri takrat ni bilo mogče predvideli, saj ni jasno niti
današnjim boljševiškim gibanjem v Zahodni Evropi. Nanxlom s srednjeevrop
sko tradicijo, ki so prišli v politični okvir boljševizma, se v vsej jasnosti kaže
šele danes. To spoznanje pa izhaja tudi iz. reakcije boljše,viških strank na
poudarjanje srednjeevropskih korenin s strani intelektualcev teh nanxlov.
Poudarjanje srednjeevropskosti postaja eden naglavnih grehov in se v bistvu
M
pojmuje kot napad na boljševiško politično in ideološko strukturo. Očitek
seveda ni neutemeljen.
II.
Soočanje s tako opredeljenimi nujnostmi, zlasti z možnostmi našega
nadaljnjega narodnega obstoja kot naroda, zasidranega v srednjeevropskem kul-
turnem izročilu, je teijalo od nas opredelitev predvsem do dveh temeljnih
vprašanj: do skupne države z drugimi jugoslovanskimi narodi in do bodoče
družbeno - politične ureditve, posebej pa tudi do vprašanja taktike in strategije
glede na okupatorja.
Stik z ilrugimi jugoslovanskimi narodi je bil z okupacijo prekinjen, saj je
bila istočasno z njo ustanovljena tudi ND Hrvatska, ki je kot samostojna
država prekinila našo fizično povezanost s preostalim delom bivše Jugoslavije.
Tu seveda ni šlo samo za fizični stik, kar terja v vsakem primeru našo posebno
opredelitev najprej do Hrvatske same, pod kakršnim koli političnim režimom.
Če Hrvati nočejo posebne skupnosti z drugimi jugoslovanskimi narodi, so se s
tem praktično odločili tudi o enem najpomembnejših vprašanj, ki zadevajo
Slovence. Naš stik z drugimi jugoslovanskimi narodi je možen samo ob
enakem stališču in soglasju Hrvatov.
Gre pa še za več kot samo za odločitev, ali želimo biti v taki ali drugačni
politični pcvezanosti z ostalimi jugoslovanskimi narodi. Soočeni z dejstvom,
da smo okupirani, smo se znašli nasproti okupatorju popolnoma sami. To nas
je pripeljalo do tega, da samostojno z vidika naših narodnih interesov, kot jih
razumemo in pojmujemo sami, odločamo o svojem odnosu do njega. S tem pa
seveda tudi o svojem stališču do kakršne koli politične zveze z ostalimi ju-
goslovansk mi narodi.
Že z vključitvijo v t. i. prvo Jugoslavijo oziroma Kraljevino SHS smo v
glavnem prekinili s svojo evropsko povezanostjo, ker smo se znašli v državi,
kjer je vladajoči narod narekoval državno ureditev s koncepcijo državnosti in
družbene uieditve, ki je odstopala od našega srednjeevropskega modela. Ne da bi
se spuščali v razmišljanje in ugibanje o tem, koliko je bila taka vključitev v
Jugoslavijo nujna za naš narodni obstoj (s tem smo proces germanizacije vsaj
v okvirih Jugoslavije temeljito prekinili) in je bila torej za nas tudi življenjsko
koristna, je vendarle dejstvo, da je bila cena za tako osvoboditev zelo visoka.
Pretrgali smo navezanost na svoje tisočletno izročilo in se povezali s tokovi,
ki so zgodovinsko skozi tisočletja tekli skoraj povsem mimo nas. Vsekakor o
svoji narodni usodi, o življenjsko najbolj pomembnih vprašanjih za naš naro-
dni obstoj, nismo mogli več oziroma še vedno ne moremo sami odločati. In
ker seje središče odločanja o naših narodnih zadevah preneslo na izvor našemu
narodnemu izročilu tujega in z njim prežno neskladnega pojmovanja, je imelo
to za nas kot narod še veliko usodnejše posledice. Boriti smo se morali celo za
priznanje svoje narodne samobitnosti, za pravico rabe svojega jezika, za svoje
šolstvo, za pravico do svoje univerze itd.
Če resnično hočemo svojo osvoboditev, potem je povsem jasno, da pri-
haja za nas kot narod v poštev le taka politična ureditev - v popolni
33
samostojnosti ali povezanosti z drugimi - da bomo o svojih narodnih
vprašanjih odločali le sami, in to popolnoma samostojno. Drugače o
osvoboditvi ni mogoče govoriti. Zato nam nihče ne more vnaprej določiti naše
politične ureditve in opredelitve. Za Jugoslavijo ali proti njej. C1 tem lahko
odločamo le sami - in za osvobojene se bomo lahko imeli takrat, kadar nam bo
ta možnost dejansko zagotovljena. Zato taka zahteva pomeni prekinitev
kontinuitete z dotedanjo Jugoslavijo. Ne samo zaradi tega, ker je bila ta
kontinuiteta z okupacijo dejansko prekinjena, ampak tudi zato, ker je z vidika
narodne osvoboditve ne moremo sprejeti.
Vsakršno vnaprejšnje odločanje o tem vprašanju brez najširšega narodnega
soglasja, ki ga je mogoče ugotoviti le prek referenduma, vsekakor pa ne v
okupacijskih razmerah, je v svoji končni posledici isto kot nasilje nad narodom
- pa čeprav je lahko opravljeno z najboljšim namenom. V okupacijskih
razmerah si te pravice nihče ne more prisvojiti in se v nobenem primeru ne
more sklicevati na svoj položaj vsenarodnega predstavništva. To je vprašanje, o
katerem se prek predstavništva sploh ne more odločati. Narodni program
katerega koli predstavništva ali organizacije ne more vsebovati zahteve, da o
tem vprašanju odločamo drugače kot prek povsem svot>odnega in
demokratičnega referenduma - pa celo v tem primeru odločitev ne more biti
nepreklicna in se pozneje lahko spremeni, če se spremeni narodovo
razpoloženje ali če narod kako drugače pojmuje svoje koristi. Tu g je dejansko
za neodtujljivo pravico naroda, da sam odloča, kako se bo upravljal in urejal
svoje lastne zadeve. Slovenci kot narod se lahko imamo za samostojne šele
takrat, ne glede na kakršno koli politično kontinuiteto ali politično konsti-
tuiranost, kadar lahko o svojih življenjskih vprašanjih dejansko samostojno
odločamo. To je temeljna zahteva osvoboditve. Vsakršna odločitev o tem
vprašanju brez narodove privolitve in soglasja je z vidika naravnega prava pro-
tizakonita in nesprejemljiva, narod pa se ne more imeti za svobodnega oziroma
osvobojenega, dokler si te pravice in možnosti ni zagotovil.
To je mogla in morala biti ena od sestavin slehernega narodnega programa.
Glede tega se konservativne stranke nikakor niso mogle sklicevati na kontinu-
iteto stare pravne ureditve, kakor si na drugi strani t. i. napredne politične
stranke niso mogle privoščiti, da bi se politično povezovale s silami izven
slovenskega narodnega prostora in bi o tem vprašanju vnaprej olločale brez
narodovega soglasja. S tega stališča je tudi med vojno sprejeta odločitev, da se
ponovno oblikuje enotna jugoslovanska država, čeprav na federativni podlagi, z
vidika naravnega prava lahko le začasna. O teh vprašanjih enostavno ni mogoče
odločati drugače kot z referendumom, v popolni svobodi in demokraciji. Se
zlasti pa so z vidika naravnega prava popolnoma neutemeljene sleherne
razprave o tem, ali je s sprejetjem ustave, ki temelji na vključenosti vseh ju-
goslovanskih narodov v eno državo, dokončno izkoriščena pravica naroda, da
odloča o svoji usodi, da lahko v taki državni skupnosti ostaja ali da se izloči. O
tem vprašanju ne more nepreklicno odločiti nikakršna ustava. Če o tem narod
ne more več odločati povsem samostojno, v popolni demokraciji, ni mogoče
govoriti o njem kot svobodnem narodu. Tak narod je v bistvu še vedno pod-
ložen in nesvoboden.
Pa tudi o svoji notranji politični ureditvi in odnosih do drugih držav in
34
narodov lahko odloča le narod sam. Zato si je moral z vsemi sredstvi prizade-
vati, da si tako možnost izbori, in to še pred koncem vojne. Ob koncu vojne je
tak položaj že potreboval, ker se je prav takrat odločalo o njegovi usodi. Prav
zato, da bi po končani vojni o tem lahko odločal v miru in popolni svobodi.
Če si te pravice in možnosti ni izboril, še ni osvobojen; če je o tem kdor koli
odločil v njegovem imenu, je bil do njega nasilen, kar je po naravnem pravu v
nasprotju z njegovimi najbolj temeljnimi pravicami.
Gre torej za dve povsem različni stvari: za možnost, ki si jo narod izbori,
da bo lahko v miru svobodno odločal o svoji usodi, in za samo odločanje.
Enkrat gre za ustvarjanje možnosti, drugič gre za izkoriščanje tako ustvarjene
možnosti. Če pa smo odločili v imenu naroda, smo mu odvzeli temeljno prav-
ico, da o svojih življenjskih zadevah odloča svobodno in samostojno.
III.
Podobno je z narodovo možnostjo in sposobnostjo, da si sam izbira
družbeno in gospodarsko ureditev. Tudi odločanje o teh zadevah je njegova nar-
avna pravica, ki mu je zakonito nihče ne more odvzeti. Res, v njegovem vi-
denju svobode je vedno zaobsežena tudi neka predstava o človeka vrednem živl-
jenju, saj je svoboda pogoj in hkrati bistvena sestavina takega življenja. Zato
je ustvarjar je upanja in prepričanja, da se je vredno boriti za svobodo, ker le ta
lahko ustvari podlago za boljše, človeka vredno življenje, tako rekoč nujna
sestavina pri spodbujanju ljudi, da se borijo za svoje življenje. Vsekakor pa so
to le splošne predstave, ki nikakor ne presežejo kaj dosti meja golih želja. O
kakšni podrobnejši razdelavi teh predstav v kake neposredne načrte v boju za
goli življenjski obstanek v razmerah tako izjemno trde okupacije, kot je bila
nacistična, ne more biti niti govora. Pa ne samo to. Tudi splošne predstave o
možnostih po končani vojni so lahko le zelo medle in nujno vezane na pogoje,
ki jih večinoma niti ne obvladujemo, celo niti ne poznamo. Zato že preprosta
pamet pove;, daje odločanje o teh življenjskih vprašanjih treba preložiti na čas
po vojni, ker bodo šele takrat okoliščine postale toliko jasne, da bo mogoče
odločati razumno in se odzivati na položaje, ki so in kakor so nastali, ne pa na
neke vnaprejšnje predstave o nekem idealnem stanju, ki ga izvajamo iz kakršne
koli ideologije. Na drugi strani za odločanje o takih vprašanjih med vojno tudi
ni nikakršnih stvarnih možnosti, ker je tudi to eno izmed tistih področij, ki jih
ne moremo urejati prek predstavništva, ampak samo prek neposrednega
odločanja ljudi, ki jih ta vprašanja zadevajo.
Iz tega sledi, da tudi o družbenih in gospodarskih vprašanjih kot podlagi za
ureditev družbenega življenja ne moremo in ne smemo odločati med vojno, ko
za to ni nikakršnih dejanskih možnosti, pa tudi ne potrebnih predstav. Trditi,
da seje ljudstvo odločilo za neko povsem določeno in v podrobnostih izdelano
družbeno ureditev, je - celo ob domnevi, da sicer obstaja dokaz o narodnem so-
glasju in popolni enotnosti - nesmisel. Ljudje v svoje predstave o osvoboditvi
sicer vključujejo tudi neizdelane podobe o bistveno lepšem življenju, kot je
bilo dosedanje in je sedanje, ter pri tem svoja upanja krepijo tudi z najbolj rož-
natimi in neuresničljivimi sanjami.
35
In če so se za tako "boljše" življenje odločili že z samim vstopom v bor-
bene vrste za narodno osvoboditev, se s tem še niso odločili za nikakršno
konkretno družbeno ureditev, ampak kvečjemu za to, da bodo po osvoboditvi o
tem lahko svobodno odločali, da glede tega ne bodo postavljeni pred golo de-
jstvo, kot se jim je to praviloma dogajalo v dotedanjem življenju. Spet gre le
za ustvaritev okoliščin, da bodo o teh vprašanjih lahko svobodno odločali, ne
da so postavljeni v določeno družbeno ureditev, za katero si zmagovalec pred-
stavlja, da nudi največ možnosti za največ svobode, in je o tem lahko tudi
prepričan.
Trditev, da so se ljudje z vključevanjem v boj za osvoboditev, s katero so
povezovali tudi predstave o boljšem življenju, prepletene s celo vrsto
neuresničljivih utvar, opredeljevali tudi za družbeno ureditev, ki jo imam kot
zmagovalec za najboljšo in najustreznejšo, pomeni nič drugega koi. pripisovati
svoje lastne opredelitve tudi vsem drugim - za kar pa nimam niti najmanjšega
dokaza. Se manj mi to daje pravico, da trdim, da so se ljudje že s samim
vključevanjem v osvobodilni boj izrekli tudi za določeno družbene revolucijo,
ki ustreza mojim predstavam kot najbolj zaželeno družbeno stanje. Uveljaviti v
takih okoliščinah svojo lastno predstavo o (ljudski) družbeni revoluciji, je
povsem nelegitimno. Gre za pravico, ki si jo jemljem sam, in to ne samo
proti volji dotedanjih nosilcev družbene ureditve, ampak tudi brez volje ljudi, v
imenu katerih in za katere nepooblaščeno nastopam. Tu ne gre za revolucijo,
ampak za prevzem oblasti, ki jo izkoristim za svoje predstave o družbeni ured-
itvi in seveda tudi za svoj položaj v njej.
Tu torej ne gre za odpiranje razprave o tem, ali je revolucija zakonita ali
ne, saj je bistvo revolucije med drugim v tem, da v nasprotju z dotedanjo for-
malnopravno ureditvijo spremeni družbeni sistem. Gre za to, da ima revolucija
svoje moralno opravičilo, ki ga črpa iz večinske volje ljudi. Revolucija, izve-
dena med narodno-osvobodilnim bojem, pa prav te večinske volje ljudi nima,
ker je ne more imeti. Ljudje niso mogli imeti jasnih predstav o bodoči
družbeni ureditvi, niti se niso mogli o njej izrekati že zaradi okupacijskih
oziroma vojnih razmer, pa tudi potrebe za to ni bilo nobene. Da bi se o tem
lahko izrekli, je potreben mir, osvoboditev. To so pogoji, ki jih šele ustvar-
jamo, in prav v tem ima lahko organizacija za narodno osvotoditev svoj
smisel in opravičilo. Če pa spreminjam družbeno ureditev, ne da bi za to
poprej ustvaril potrebne pogoje - da bi se ljudje dejansko lahko opnideljevali za
tisto, kar resnično želijo - pa takega procesa ne morem opredeliti kot boj za
osvoboditev, pač pa kot boj za osvojitev oblasti, brez pristanka tistih, nad ka-
terimi ga izvajam, ali celo proti njim. Skratka, za spremembo družbeno-
gospodarske ureditve, za t.i. družbeno revolucijo, ni bilo v okupacijskih
razmerah nikakršne potrebe, niti zakonite možnosti.Nihče je ni niti zahteval
niti želel.
Če se danes ozremo nazaj, se kot najpomembnejše pokaže tole: čim bolj
pretehtan načrt za narodno osvoboditev, za največjo možno ohranitev narodne
celovitosti, in taka notranja samoorganizacija, da bi bili ob koncu vojne čim
bolj usposobljeni za obrambo svojih narodnih pravic in narodne celovitosti,
tako da bi mogli svobodno odločati tudi o svojem odnosu do sosedov, zlasti
jugoslovanskih, ter o svoji politični, gospodarski in družbeni ureditvi.
36
IV.
Tak položaj je nekako sam po sebi narekoval tudi taktiko in strategijo.
Ker smo bili, kar se fizične moči tiče, v primerjavi z okupatorjem v izrazito
podrejenem položaju, in ker ta okupator ni priznaval načel mednarodnega prava,
pač pa je oboževal golo nasilje, okupator, ki so ga vodile rasistične in imperi-
alistične ideje in že zato Slovencev ni obravnaval kot enakovrednih, čeprav po-
drejenih bitij - in ker jih je imel za take, je menil, da v tem primeru ne veljajo
splošno obvezujoče moralne norme naravnega prava - so te okoliščine terjale
prav posebno previdnost. Tako nismo mogli na nobenem področju uveljaviti
neposredne premoči nad njim, ki bi nas lahko reševala. Taktika je zato mogla
biti v glavnem le obramba: kjer si in doker si v podrejenem položaju, se zaradi
bistveno manjše moči izogibaj slehernemu spopadu. Ker se s potekom vojne
okupatorjeva moč, s tem pa tudi njegov pritisk oziroma možnost pritiska
zmanjšuje, se za okupirani narod hkrati povečujejo možnosti odpora. Za ta
odpor se je treba skrbno in sistematično pripravljati, oblikovati tudi vojaške
formacije, ki v začetku delujejo v čim večji ilegali in čim večji bojni pripravl-
jenosti, hkrati pa se izogibajo slehernemu nepotrebnemu spopadu s
sovražnikom, ker so v vsakem takem spopadu nujno v slabšem položaju - s
tem pa je seveda izpostavljeno okupatorjevemu maščevanju neoboroženo ljud-
stvo, ki se ne more z ničimer braniti. Izzivanje sovražnika z nepretehtanimi in
nerazsodnimi spopadi, pri katerih izzivamo množične represalije nad
neoboroženim in nezaščitenim prebivalstvom, je z vojaško-taktičnega stališča
nesmiselno in iracionalno, z vidika posledic za prebivalstvo, ki v spopadu ni
bilo udeleženo in ki ga s svojo močjo nismo bili sposobni zaščititi, pa izrazito
nedopustno in nemoralno. S svojim delovanjem smem sprožati le posledice, ki
zadenejo mene samega oz. tistega, ki je na moje ravnanje vnaprej pristal. Vse
drugo je z moralnega stališča nesprejemljivo. V vsakem primeru pa je z vidika
pametne strategije temeljna zapoved, da udarim tam, kjer bom imel od tega
večjo korist kot izgubo. Ta okoliščina je posebej pomembna zlasti v začetku
okupacije: bili smo popolnoma prepuščeni samim sebi, na kakršno koli
pomoč katerega koli zaveznika sploh ni bilo mogoče računati. V kolikor pa bi
bil v posameznih primerih zaradi samoobrambe oborožen spopad neizogiben,
bi bila še toliko bolj pomembna skupna vsenarodna organizacija, prek katere bi
se dalo kolikor mogoče enakomerno porazdeliti in omiliti posledice okupator-
jevega maščevanja.
Obrambna taktika je intelektualno in organizacijsko in psihično
neprimerno bolj zahtevna in obremenjujoča kot napadalna. V okupacijskih
razmerah je še toliko bolj utesnjujoča, ker nekako sproža naraven odpor, pred-
vsem najbolj dinamičnega dela prebivalstva - mladine. Zlasti ta se čuti z oku-
pacijo najbolj prizadeta in se najbolj nagiba k dejavnemu odporu proti okupa-
toiju. Sleherno pomirjanje in pozivi k previdnosti so hitro ožigosani kot poziv
k spravljivosti, kot oznanjanje defetizma. Samo malo je treba in taka politika
se ožigosa kot narodno odpadništvo. Zato je potreben posebno velik napor in
politična modrost, da se mladina ne obrne proti neki narodno-rešilni politiki.
Se posebej zato, ker je obrambna taktika tudi sama po sebi vedno v veliki
nevarnosti, da zdrkne na raven spravaštva in tudi moralnega propadanja. To je
37
bila v glavnem dejansko usoda zlasti polpretekle slovenske politične
zgodovine. Izogibanje spopadom z nasprotnikom nekako samo po sebi vodi k
določenemu sodelovanju z njim. Zlasti pri delitvi oblasti. Oblast pa je bila
vedno mikavna. Kdor je dalj časa sodeloval z njo, se je vedno nalezel tudi
njenih slabosti. To se je v slovenski politiki izredno močno izrazilo in je po
mnenju mnogih opazovalcev eden glavnih vzrokov, da se ob najpomembnejših
prelomnicah v naši moderni zgodovini nismo znali pravilno odločati, saj so
prav take prelomne dobe zahtevale obratno ravnanje: samozavest in zanašanje
na lastne moči. Ker smo se zanašali na druge, to pa predvsem zaradi svojega
spravljivega in obrambnega ravnanja v preteklosti, smo v vseh teh prelomnih
obdobjih potegnili kratko.
Intelektualno najbolj razgibani sloj se je že pred vojno uprl takemu tradi-
cionalno spravljivemu, v konservatizem usmerjenemu ravnanju zlasti katoliške
politike; ta ni sledila spremembam v svetu, ki so tudi od nas terjale razmislek
in novo opredeljevanje. To velja zlasti za znano katoliško mladinsko gibanje,
ki se je naslonilo na Krekovo socialistično izročilo in ki se je pozneje
uveljavilo v gibanju krščanskih socialistov, najbolj viden zunanji izraz pa je
dobila ob prelomu v tradicionalnem katoliškem taboru. Mnoga njihova za
takratne razmere napredna stališča so bila pozneje potrjena tudi v stališčih
Vatikanskega koncila. Vendar je večinsko konservativno katoliško politično
krilo ta podvig krščanskih socialistov odločno zavrnilo. Pa ne samo to. Večina
podeželja je ostala trdno pod vplivom konservativnega katoliškega vodstva -
kar je bilo izjemno pomembno za poznejšo t. i. Ljubljansko pokrajino, saj je
prav tu manj razvito podeželje (v smislu modernega industrijskega razvoja) na-
jbolj prevladovalo. Vpliv krščanskih socialistov se je omejeval bolj ali manj
na intelektualni vrh v slovenski kulturi in na določene študentovske vrste (npr.
akademsko društvo Zarja) ter na določeno število sindikalno organiziranega
krščanskega delavstva, ki pa v tej pokrajini že zaradi njene nerazvitosti ni
moglo imeti posebno pomembnega deleža in vloge.
Tako imenovani liberalni tabor, ki ga je predstavljalo predvsem sokolstvo,
pa v večinskem kmečkem okolju Ljubljanske pokrajine tako ali tako ni imel
kakih globljih korenin. Liberalizem je bil nasledek meščanskega razvoja. Kjer
ni bilo meščanstva, tudi ni bilo liberalne politike. Nekoliko posplošeno
rečeno: liberalizem (sokolstvo) je bil doma bolj ali manj le v mestih, na
podeželju pa se je omejeval na dele uradništva, trgovcev in nastajajočega
pol industrijskega podjetništva. Tako je podeželje, kar se udeleženosti v
političnem življenju tiče, ostajalo popolnoma pasivno in trdno zasidrano v
tradicionalnem katoliškem konservatizmu. Vpliv katoliške duhovščine na
pretežno večino prebivalstva je povsem nesporno prevladoval.
Tako se je prav v Ljubljani - v glavnem tudi zaradi pregona slovenskih
intelektualcev z Gorenjske in Štajerske - osredotočilo skoraj vse intelektualno
jedro, ki ga je takrat premogla Slovenija, predvsem pa ves dinamizem, ki ga je
bila sposobna. Ta dinamizem je bil, če ga ocenjujemo z današnjega stališča,
objektivno v izrazitem nasprotju z zahtevami tedanjega časa, ki so terjale iz-
jemno zadržanost in previdnost. Slovenija je ta dinamizem zelo potrebovala,
saj je predstavljal najpomembnejši del v njenih naporih za osvoboditev, ki
takrat sicer še nikakor ni bila na vidiku, a jo je obetala trdna vera in
38
prepričanost v zmago pravičnosti in človečnosti. Ta veliki dinamizem, ki je
prihajal do izraza zlasti pri mladini, ki se nikakor ni mogla sprijazniti z oku-
pacijo in je kar drhtela od notranje napetosti, kako bi se okupatorju postavila
po robu, in ki je bila pripravljena na vse žrtve ter ni niti za hip podvomila o
končni zmagi, je bil kot sleherna potencialna energija izvor nujno potrebne
moči za osvoboditev - če jo je mogoče podobno kot npr. atomsko energijo
smotrno zajeti, obvladati in usmerjati, sicer se kot neukročena in neregulirana
spremeni v velikanski rušilni naboj, ki s svojo elementarno silo ruši vse okrog
sebe in končno tudi samo sebe.
To je bila temeljna naloga in tudi problem slovenskega vodstva: kako
primerno zajeziti, usmeriti in podrediti to prvinsko voljo po dejavnosti v potr-
pežljivo, premišljeno in spretno taktiziranje, v začetku gotovo predvsem izraz-
ito obrambno, pripravljalno dejavnost, v zbiranje energije in usposabljanje za
udarnost, ki pa se sproža samo na temelju hladne analize položaja.
Ta naloga je bila seveda v izrazitem nasprotju s splošnim razpoloženjem,
ki je terjalo akcijo, dejavnost; predvsem pa tudi v nasprotju z odporom proti
dotedanji pasivnosti slovenskih političnih strank, zlasti katoliške, ki so vedno
nastopale izrazito spravljivo in kompromisarsko ter si že v stari Jugoslaviji
zapravile ugled kot politične stranke, ki niso sposobne niti voljne učinkovito
zastopati in braniti slovenske narodne koristi. Do velikosrbskega unitarizma so
se vedno obnašale nebogljeno in si v očeh Hrvatov, ki so se odločno borili za
avtonomijo oziroma federalizem - Slovenci pa so sklepali zavezništva proti
njim - nakopale prezir in trajno nezaupanje. V osveščenem in dinamičnem je-
dru v Ljubljani osredotočenega razumništva, zlasti pa mladine, katoliška
politična stran ni uživala posebno velikega zaupanja. Prej sumničenje, če ne
celo obsodbe. Zato je bilo to, kako načrtno zadržati in smotrno usmeriti tako
veliko potencialno energijo, ki je žarela iz tega velikega intelektualnega jedra,
še posebej težka in kočljiva ter glede na dotedanje izročilo skoraj nemogoča
naloga.
Edini možni odgovor na nastali položaj je bil: to energijo takoj in brez
obotavljanja vpreči v smotrno organizacijo za narodno osvoboditev in jo takoj
in neposredno umestiti v dejavnosti, ki bi bile vse načrtno usmerjane proti
končnemu cilju narodne osvoboditve in kontrolirane, vsekakor pa neposredno
podrejene skupnemu organizacijskemu vrhu. To je bil takrat imperativ; brez
tega bi se ta energija ali entropično in rušilno razpršila ali pa se kanalizirala
drugam.
V.
Ta naloga pa se je ujemala z drugo, ki je bila prav tako organski del
nastalega položaja: obrambno taktiko izvajati ob popolni narodni enotnosti,
ker je taka taktika, če naj bo sploh uspešna, že pojmovno možna samo ob
popolni enotnosti. Samo ta lahko zagotovi potreben moralni pritisk na
vsakogar, da se podredi zadanim nalogam in z njimi uskladi svoje ravnanje.
Brez takega psihičnega pritiska ni mogoče izvesti tako notranje protislovne
naloge, kot je obrzdanje in usmeritev k dejavnosti nagnjene energije v načrtno
39
samoobvladovanje in usmerjeno sproščanje. Kdor hoče uveljavljali obrambno
taktiko, mora že pred tem izbojevati psihološko zmago nad tistimi, ki jih želi
usmerjati.
Enotnost v razmerah, s katerimi se je srečevalo slovensko politično in
kulturno središče, pa je bila v resnici sama po sebi protislovna naloga.
Slovensko intelektualno, politično in kulturno jedro, ki se je znašlo v
Ljubljani, je bilo ne samo notranje izrazito diferencirano, ampak v bistvu tudi
polarizirano: prvič na del, ki je bil kritično usmerjen do slovenskega
političnega izročila, bolj odprt za spremembe in zlasti nagnjen k sodelovanju s
t. i. politično levico, v kateri ne le da ni videl nevarnosti za obstoječi red, am-
pak je nasprotno videl nujno potrebno uverturo za spremembe, ki so bile, če
smo hoteli v korak z razvitim svetom, ne samo potrebne, ampak tudi
neizogibne; drugič na del, ki je bil bolj ali manj vključen v katoliško konser-
vativno stranko, na katero so se navezali tudi ostanki prejšnjih meščanskih
strank. Ta je bila nagnjena k taktiki in strategiji svoje preteklosti, torej pred-
vsem k preživelim vzorcem ravnanja, na drugi strani pa je prav v politični
levici videla le roko komunistov, katerih program je odklanjala kot največje
narodno zlo - konec koncev nič manjše zlo kot okupacija. Boj proti komu-
nizmu je imela za svojo prvo dolžnost, enako nujno in pomembno kot boj
proti okupatorju, le z določeno razliko: z okupatorjem je vendarle mogoče v
določenih stvareh sodelovati, kar se je pokazalo zlasti v nadaljnjem razvoju, s
komunisti pa v nobenem primeru.
To stališče je bilo tudi dejavnostno podkrepljeno s študentovsko organi-
zacijo Straža v viharju in dijaško-študentovsko organizacijo Katoliška akcija;
obe sta bili ustanovljeni in vzgajani prav za boj proti komunizmu, po svoji
notranji zgradbi pa sta bili, predvsem Katoliška akcija, vojaško hierarhično or-
ganizirani. Vsekakor sta o komunistih obe imeli izrazito odklonilno mnenje,
celo borbeno nasprotujoče.
Tako je bilo za enoten nastop dejansko zelo malo prostora in možnosti.
Paradoks pa je v tem, daje bila enotnost absolutno nujna.
Na obrobju tako razporejenih sil pa je stala številčno praktično povsem
zanemarljiva stranka, Komunistična partija Slovenije, povezana s
Komunistično partijo Jugoslavije in prek nje s kominterno. Ta številčno
zanemarljiva stranka pa je po svojih zmogljivostih predstavljala pomembno
politično silo. Poglavitno je predvsem to, da je šlo za jedro političnih aktivis-
tov in poklicnih revolucionarjev, ki so bili neposredno vodeni in organizirani
iz Moskve, njihovega mednarodnega usmerjevalnega središča. Njen kader so
bili ljudje, ki so imeli pred seboj samo en cilj: za vsako ceno priti na oblast;
zanje je osvojitev oblasti predstavljala tudi edino preostalo možnost, da bi se
sploh še kdaj ponovno vključili v normalno civilno življenje. In ne samo to.
Okupator jih je takoj potisnil v ilegalo, ker jim je grozil s fizičnim uničenjem.
Z ilegalnim delom pa so imeli bogate izkušnje, ker so bili vanj potisnjeni že v
predvojni Jugoslaviji. Ni šlo samo za fanatične privržence boljševiški ide-
ologiji, ki jim je osvojitev oblasti pomenila edino preostalo alternativo in
temeljno izhodišče za uresničitev praktičnih ciljev njihove ideologije. Slo je
tudi za ljudi, ki jim je osvojitev oblasti pomenila razrešitev tudi njihovega os-
ebnega problema: otresti se tegob ilegalnega dela in življenja ter pogostih
40
zaporov. Izkušnje iz zgodovine boljševiških političnih strank so jim tudi jasno
pokazale, da ni zadosti, da se dokopljejo do oblasti samo kot partner kake
levičarsko usmerjene koalicije, v katere so pred vojno vstopali predvsem v ob-
liki L i. ljudskih front, ki jih je iz Moskve narekovala in usmerjala njihova
politična centrala, komunistična internacionala. Treba je osvojiti oblast kot
svoj popolni monopol, sicer svojih ciljev ne morejo doseči, niti dalj časa os-
tati na oblasti, pa čeprav le kot partner v kaki politični koaliciji. Zato se
nikakor niso mogli zadovoljiti samo s programom, ki bi terjal narodno osvo-
boditev, pa čeprav bi vključeval tudi zahtevo po korenitih gospodarskih in
družbenih reformah. Tak program osvoboditve in družbene reforme je bil zanje
lahko le odskočna deska za cilj, ki je bil zanje sprejemljiv: osvojitev monopola
nad oblastjo.
To je cilj sleherne boljševiške partije. Tudi boljševiška partija v Sovjetski
zvezi je mogla ostati na oblasti samo tako, da si je nad oblastjo izborila
monopol. Do oblasti je prišla sicer v zavezništvu z drugimi političnimi
strankami, predvsem tistimi, ki so bile za korenite družbene in gospodarske re-
forme in ki se niso mogle pomiriti s konservativizmom in despotizmom
carske Rusije, skratka, s politično ureditvijo, ki je bila v očitnem nasprotju s
takšno, kot jo terja nastajajoča moderna industrijska družba, v katero je začela
vstopati takratna Rusija. Razmer, ki so terjale korenito preosnovo celotnega
družbenega reda - političnega, gospodarskega in družbenega - seveda ni ustvarila
boljševiška stranka, saj ni bila sposobna s svojimi lastnimi silami doseči
temeljne preusmeritve. To je bila koalicija cele vrste t. i. naprednih političnih
strank, med katerimi je boljševiška predstavljala skoraj obrobno manjšino.
Odločilnega preboja, do katerega je prišlo v t. i. februarski revoluciji, ni
izvedla bol ševiška stranka, pač pa vrsta drugih reformno usmerjenih strank -
danes bi jim lahko rekli strank naprednega levega centra. Za boljševiško
stranko seveda to še ni bilo sprejemljivo stanje. Za uresničitev svojega
radikalnega programa je potrebovala monopol oblasti, ki si ga je izborila v
oktobrski revoluciji - tudi tega v zavezništvu s strankami, ki so bile bližje
njenemu radikalnemu programu in ki jih je po izvršeni revoluciji v glavnem
tudi fizične» likvidirala. Za revolucijo je poleg tega potrebovala še izjemno
stanje, ki ga je predstavljala vojna, ter vsesplošno pomanjkanje in brezizhod-
nost, kar je terjalo korenite in odločilne spremembe. To je bilo stanje, ki se je
samo po sebi nagibalo k radikalizmu.
Take razmere so v glavnem dozorele tudi z zlomom predvojne Jugoslavije
in z nastankom okupacije.
Boljševiška partija se pred oktobrsko revolucijo na zunaj ni zavzemala za
revolucijo, pač pa za tisto, kar je bila splošna skrb vseh: za mir, in to brez
kontribucij, in za to, da bi dobili zemljo kmetje. To je bila platforma, za
katero je lahko pridobila večino vseh prebivalcev Rusije, predvsem vse nižje
sloje, ki jih je vojna najbolj prizadela. Tako je tudi Komunistična partija v
Sloveniji kot svojo izhodiščno platformo sprejela geslo, ki je bilo vabljivo in
sprejemljivo bolj ali manj za vsakogar: narodno osvoboditev in demokratično
ureditev po vojni. Temu geslu se skoraj ni mogoče upreti, tako je splošno in
sprejemljivo. Vendar komunistična partija sama nikakor ni imela pravice, da s
tem nastopi.
41
IV.
Nacionalno vprašanje je v marksistični teoriji drugotnega pomena in služi
samo kot sredstvo za dosego edinega resničnega cilja, razredne enakosti, ki naj
jo po svojih kriterijih uveljavi delavski razred. Zato Marx in Engels nacional-
nega vprašanja nista vključevala v svojo revolucionarno teorijo. Njjn odnos do
tega vprašanja je bila mešanica hegeljanskih teorij in meščanskih pojmovanj
ob pomladi narodov leta 1948: evrocentrizem in zaničevanje manjših, t.i. nez-
godovinskih narodov. Poseben odpor in omalovaževanje sta čutila do balkan-
skih narodov (Bolgari so narod svinjskih pastirjev, za katere je najbolje, da
počakajo na evropsko revolucijo pod turškim gospostvom; Madžari naj gospo-
dujejo nad Slovaki in Hrvati, Avstrijci nad Čehi in Moravci - vsi ti mali narodi
so sovražniki razvitega Zahoda in carjevi zavezniki. Nemčija in Madžarska naj
uničita male, reakcionarne slovanske narode. Rosa Luxemburg je bila npr.
odločna nasprotnica vzpostavitve Poljske itd.) Sele Lenin je doje! pomen na-
cionalnega vprašanja in ga kot izjemno pomembno postavko vključil v svojo
revolucionarno strategijo. Vendar vseskozi samo kot taktično sredstvo. Zato so
nacionalni interesi podrejeni revolucionarnim vprašanjem, pri njem konkretno
diktaturi proletariata. Tudi praktično je Lenin pokazal, da podpira narodno os-
voboditev samo, če in kolikor služi ciljem proletarske revolucije.
Enako stališče je zavzela tudi jugoslovanska komunistična partija v pred-
vojni Jugoslaviji. Dokazano je, da se je v tem pogledu dosledno ravnala po
navodilih svoje moskovske centrale. Večinoma se je zavzemala za razbitje
države, podpirala je hrvatski separatizem in sprejela splošno jugoslovansko
izhodišče šele, ko je bilo utemeljeno njeno upanje, da bo prek boja za
osvoboditev lahko prišla na oblast v vsej državi. V takem primeru se je seveda
obnovitev Jugoslavije pokazala v vsej celovitosti kot najboljša reš tev, saj ji je
omogočila priti na oblast v vsej državi, ne samo v kakem posameznem delu. V
nobenem primeru pa ne more KPJ zase trditi, da se je vedno in dosledno za-
vzemala za ohranitev Jugoslavije kot države, kar je povsem skladno z njeno
leninistično doktrino, da nacionalno vprašanje podreja razrednemu. (Primerjaj;
Kosta Čavoški; Sporna boljševiška zapuščina, Nova revija 46/47.)
KPJ pa ni mogla ne po svojem številu niti po zgodovinskih referencah
nastopiti kot protagonist za narodno osvoboditev. To so mogli bolj drugi:
politične stranke, ki so se vedno zavzemale za nacionalna stališča, ki pa so bile
po drugi strani s svojimi programi komunistični ideologiji toliko blizu, da
KPJ niso vnaprej odklanjale kot zaveznice v koaliciji, ki bi imela za program
narodno osvoboditev. Kdo je koga sprejel za svojega zaveznika, je v bistvu
drugotnega pomena. S stališča komunistične partije, ki nacionalno podreja
razrednemu, je logično, da ji je narodna osvoboditev samo taktično sredstvo za
prodor do oblasti. Zato so ji s tega vidika lahko zavezniki oziroma partnerji v
koaliciji samo tiste politične stranke ali skupine, ki je ne odklanjajo že
vnaprej, ki torej menijo, da je z njo možno sodelovati, in jih ima partija za
zaveznike, ki jih bo lahko podredila svojemu osnovnemu cilju - osvojitvi
oblasti. Samo take stranke in skupine so lahko zaveznik oziroma partner.
Na zunaj partija v nobenem primeru ni mogla nastopati v svojem imenu,
pa čeprav je šlo za nalogo, ki je splošno sprejemljiva. Nastopiti je mogla
42
samo kot vodja koalicije, ki bi bila na zunaj sprejemljiva kot splošni narodni
predstavnik in v kateri bi imela partija vendarle tako odločilno vlogo, da bi
koalicijo v celoti vpregla v svoje politične cilje, ki pa niso nujno tudi cilji
koalicije. Vse, česar ni bilo mogoče vključiti v njen program, zanjo ni bilo
sprejemljivo niti zanimivo, ker bi se partija sicer odrekla svoji lasmi biti.
Za partijo je bistvena naloga preobrazba družbe v skladu z njeno mark-
sistično-len mistično ideologijo, ne pa narodna osvoboditev; to je lahko le po-
drejena takiična naloga, ki naj služi temeljni. Če bi se komunistična partija
odrekla revolucionarni preobrazbi družbe v prid narodne osvoboditve, bi se
odrekla santi sebi. Zato je povsem logično in nujno, da je z njenega stališča
boj za naredno osvoboditev lahko samo taktična naloga, ki naj pripelje do
izpolnitve osnovne naloge.
S tem je opredeljen tudi odnos do zaveznikov v tej taktični nalogi.
Zaveznik je lahko samo tisti, ki je pri tej temeljni nalogi ne bo oviral, tisti, ki
ga bo mogla v celoti podrediti svojim ciljem ali ga iz koalicije izločiti, če bi
postal ovira na tej poti.
Po njenem se za takega zaveznika vsekakor niso mogle kvalificirati bivše
uveljavljene politične stranke, s svojim trdno zasidranim in izkušenim
političnim vodstvom, stranke, ki so bile globlje povezane v različnih slojih
prebivalstva in bile zaradi tega precej neodvisne. S takimi strankami, še manj z
njihovimi vodstvi, ni mogoče manipulirati. Kot najbolj primerne prihajajo v
poštev skupine, ki so se zaradi notranjih programskih nesoglasij med tradi-
cionalnimi političnimi strankami iz teh strank izločile ali od njih odcepile, ali
pa so jih one same izločile; nato so postale ali samostojne stranke oziroma
skupine ali pa samo relativno samostojnejše krilo v okviru starih strank. Zato
je vprašanje; njihove reprezentativnosti vedno do določene mere sporno in ne-
dognano. Koga dejansko predstavljajo? Dokler se niso pojavile na javnih
volitvah ali se kako drugače izpostavile javnemu preizkusu, je njihova
reprezentativnost bolj ali manj omejena samo na posameznike, ki so se tako
ali drugače izrecno opredelili za poseben, od uradnega strankinega programa ra-
zličen progiam ali vsaj različen pogled na nekatera pomembna narodna oziroma
družbena vprašanja Gre sicer za ljudi, katerih osveščenost in razgledanost pre-
sega sleherno strankino povprečje, ki pa morda prav zato lahko govorijo samo
v svojem imenu. Skoraj v nobenem primeru ne gre za izoblikovane samosto-
jne politične stranke z jasno opredeljenim članstvom oziroma pripadnostjo
somišljenikov. Njihovo vodstvo navadno nima političnih izkušenj, zlasti ne
spretnosti v političnem taktiziranju, in trdnosti, ki jo dajejo dolgoletna rutina
in izkušnje. Samo take skupine, ki so predstavljale v bistvu disidente starih
političnih strank, so mogle sprejeti sodelovanje s komunisti kot enakopravn-
imi partnerji, na drugi strani pa jih je lahko partija sprejela kot primerne
sodelavce.
S tem se seveda takoj postavi vprašanje narodnega predstavništva. Ali
lahko taka koalicija nastopa kot edini narodni predstavnik, če sicer povezuje
bolj ali manj vse bivše politične stranke, vendar povsod le njihova disidentska
krila, za kaiera je sicer mogoče domnevati, da odražajo tudi določeno mnenje
strankinega članstva, težko pa večino, saj bi sicer morala taka stranka razpasti
in se na novo oblikovati prav na stališčih disidentov? Za partijo je bilo
43
vprašanje predstavništva tako oblikovane koalicije bistvenega pomena. Zanjo
je bila koalicija sredstvo, da pride do oblasti. To je stari vzorec, ki so ga
boljševiki uporabljali že od prve ruske revolucije dalje in ga v bolj ali manj
nespremenjeni obliki uporabljajo povsod po svetu še danes; zbrati koalicijo za
splošno narodni cilj ali se, če se je oblikovala že prej in mimo komunistov,
vanjo vključiti, nato v njej prevzeti vodstvo, zatem pa se počasi in sis-
tematično, odvisno od okoliščin, svojih partnejev znebiti in prevzeti monopol
nad gibanjem. To pa je mogoče samo, če partiji uspe gibanje prestaviti kot
splošno narodno, koalicijo pa kot edinega predstavnika naroda. Taka koalicija
jo avtomatično pripelje na oblast. Ostane le vprašanje, kako se znebiti partner-
jev, to pa se je skoraj vedno pokazalo kot sorazmerno lahka naloga
Tako taktiko so boljševiki uporabljali že pred drugo svetovno vojno, ko se
je zdelo, da začenjajo dozorevati razmere, ki so ugodne za boljšev iški prodor.
Evropo je vse bolj zajemala vojna kriza, fašizem je ogrožal usudjeni red in
tradicionalno družbeno ureditev, ljudi sta se zaradi negotove prihodnosti
polaščala nemir in bojazen. Treba je bilo nekaj storiti, ne samo čakati, kot so
to počele meščanske vlade in politične stranke, ki so se umikale in pogajale z
izsiljevalskim fašizmom. Po veliki svetovni gospodarski krizi so bili to prvi
veliki znanilci splošne družbene krize, ki je zajela ves svet Začela se je katas-
trofalno z drugo svetovno vojno in se po njej še bolj občutno nadaljevala vse
do današnjih dni in segla na vsa področja od idejnega, gospodarskega in struk-
turnega, do političnega in razvojno ekološkega. Komunizem sam se je pojavil
kot odgovor na krizo, ki je imela svoje korenine že v kapitalizmu v prejšnjem
stoletju. Predstavlja povsem določen odgovor na to, kako rešiti laizo. Danes
lahko z gotovostjo trdimo, da je bil napačen in predvsem popolnoma neza-
dosten, vendar odgovor, kakršnega ni ponudil nihče drug. V tem je tudi pojas-
nilo, od kod taka privlačnost komunizma, kljub tolikim razočaranjem, ki jih je
prinesel. Privlačnost predvsem pri miselno razboritih ljudeh. Ti namreč najbolj
izrazito čutijo krizo, v kateri se je znašel sodobni svet - odgovora pa ni in
marsikdaj tudi pripravljenosti, da bi ga iskali ali krizo samo sploh priznali, ne.
Boljševizem kot odgovor pa je celosten in enostaven, zato tudi s tega stališča
privlačen.
Boljševiki so zelo hitro in z občutkom ugotovili, da gre za naraščajočo
krizo, in presodili možnosti, ki jim jih nudi. Samo huda družbena kriza lahko
nudi tiste splošne možnosti, ki obetajo prihod na oblast Samo prek oblasti
namreč lahko uveljavijo svoj vzorec družbene ureditve, kar v njihovem izra-
zoslovju pomeni družbeno revolucijo. Zato je vprašanje oblasti zanje osrednje
vprašanje, okoli katerega se vrti vsa njihova pozornost in ki je pred vsemi
drugimi, tudi če so boljševiki sami v še tako hudi krizi. In v tej naraščajoči
splošni družbeni krizi so uporabili recept, ki so ga v matični domovini,
Sovjetski zvezi, že s pridom uporabili: povezati vse družbene sile in tokove, ki
težijo k spremembam, ker se zavedajo družbene krize, jih predstaviti kot koali-
cijo, kot splošno ljudski odgovor na nastali položaj - ter prek take koalicije
počasi prevzeti oblast, kar je tudi končni cilj. Dokler tega še ni mogoče doseči,
je treba prek take koalicije vsaj širiti zavest o obstoječi krizi in prepričanje, da
je s povezovanjem "vseh naprednih sil" treba presekati z dotedanjo politično
negibnostjo ter okrog takega programa zbrati čim več somišljenikov (po
44
možnosti odtrgati vse članstvo ali čim več članstva iz tradicionalnih političnih
strank, če ni mogoče pritegniti k programu kar celotnih z vodstvom vred).
To je znani model ljudskih front, s katerim so z večjim ali manjšim uspe-
hom nastopali v tradicionalnih evropskih demokracijah. Najbolj znana primera
sta Španija in Francija, a tudi posledice v obeh deželah.
Ljudsko fronto smo bolj kot scenarij kot pa pomembno politično silo do-
bili tudi v Jugoslaviji. Vendar so pogoji zanjo vse bolj zoreli šele z
naraščanjem politične krize, nezadovoljstva z gospodarskim stanjem in grožnjo
vojne nevarnosti. Do najpomembnejšega preloma je prišlo v katoliškem
taboru, kjer je katoliška politična stranka pravzaprav v celoti obvladovala vse
podeželje, pa tudi pretežni del mest. Predvsem od njenega vedenja je bilo
odvisno politično in družbeno življenje v Sloveniji. In prav tu je prišlo do na-
jbolj usodnega preloma. Vsaj formalno je bil razkol znotraj stranke sprožen s
poznanim Kocbekovim člankom Premišljevanje o Španiji, objavljenim v re-
viji Dom in svet. To je bil izziv dotedanjim političnim tabujem v katoliških
vrstah, predvsem pa drugačen pogled na sodelovanje s komunisti. Z njimi so si
delili v temelju enak pogled na nepravičnost dotedanje družbene ureditve, na
zatiranje in krivičnost nasproti socialno najnižjim plastem ter upor zoper
samozadovoljnost in samopašnost vodilnih struktur, ki so svoj položaj gradile
na tej revščini. Velik del te graje je padel tudi na katoliško hierarhijo.
Predvsem pa je katoliški hierarhiji pomenil izziv drugačen pogled na možnost
sodelovanja s komunisti. Socialni cilji komunistov naj bi bili v temelju skoraj
povsem istovetni s prvotnimi krščanskimi načeli. Zaradi tako različnih
izhodišč je seveda moralo priti do popolnega razhajanja tudi v celi vrsti
strateških in taktičnih vprašanj. A most, ki je katoliško stranko povezoval s
komunisti in Ljudsko fronto, je bil postavljen.
Tako so komunisti pričakali vojno temeljito pripravljeni. Manjkali sta
samo dve bistveno pomembni stvari: vsesplošna zaostritev krize do neznosnih
razmer in pa popolnoma odklonilno stališče katoliškega tradicionalnega tabora,
ki pa je, kot rečeno, še vedno obvladoval večino slovenskega prebivalstva.
Prvo stvar je okupator temeljito izpolnil. Tako zelo, da ljudem ni pre-
ostalo nič drugega, kot da so se na tak ali drugačen način postavili po robu.
Druga je postala za komunistično partijo osrednje vprašanje v vsem
njenem boju za oblast: ker katoliškega tabora ni bilo mogoče pritegniti v
koalicijo, ki bi jo obvladovala partija, ga je bilo treba s političnega prizorišča
iztisniti. Najprej tako, da bi ga čim bolj oslabili. V ta namen je bilo treba
uporabiti preizkušeno taktiko ljudske fronte ter mu prek krščanskih socialistov,
ki so bili pripravljeni sodelovati v koaliciji, zvleči čim več pristašev na svojo
stran. Krščanski socialisti so postali v taki vlogi nadvse pomembno sredstvo
za pridobivanje članstva in slabitev tradicionalnega katoliškega tabora. Zato z
njimi kot partneijem v koaliciji ni bilo mogoče prekiniti, dokler so v strategiji
Partije igrali tako pomembno vlogo. Optimum na tem področju bi bil dosežen,
če bi se dalo katoliški tabor skrčiti v bistvu samo na vodstvo - kar se je
komunistom v nekaterih drugih delih Jugoslavije glede različnih političnih
strank tudi v resnici posrečilo. (Glej npr. Čavoški: Politični pluralizem ali
monizem.) Ostala so samo vodstva, ki jih je bilo pozneje mogoče z lahkoto
likvidirati.
45
Kolikor pa tega ni bilo mogoče opraviti po tako neposredni poti, je bilo
treba z radikalizacijo stališč v okviru Ljudske (pozneje Osvobodilne) fronte
doseči, da so se razlike vedno bolj povečevale in da je sodelovanje postajalo
čim bolj nemogoče. Če je bil program, ki ga je Partija zagovarjala, narodna
osvoboditev - katoliško stran ji je uspelo dobro izriniti iz sodelovanja pri tem
programu prav zaradi stališč, ki jih katoliška stran ni mogla sprejeti (npr. upor
zoper okupatorja ne glede na posledice, razglašanje za narodne izdajalce vseh
tistih, ki so se upirali taki strategiji komunistov, ipd. ) - je bila že s tem ka-
toliška stran izločena iz morebitne delitve oblasti, kolikor bi tako vodena os-
voboditev uspela. To je celo več kot samo nevtralizacija nasprotnika. Če pa ga
z nadaljnjo radikalizacijo upora prisili tako daleč, da se mora zateči po zaščito k
okupatorju, je cilj dosežen. Nasprotnik se je iz političnega spremenil v
nasprotnika narodne osvoboditve. In tu je njegov konec.
To je bila osrednja naloga Partije v vsem njenem boju za oblast.
4. Pred nastankom Osvobodilne Fronte
I.
Kako so v tej vojni drami odigrali svoje vloge posamezni nosilci glavnih
vlog?
Težišče moči tradicionalnega katoliškega tabora je bilo podeželje, ljudske
fronte pa predvsem Ljubljana. S tem so bile v glavnem ustvarjene tudi že pre-
dispozicije za njihovo taktiko in strategijo.
Kmečkemu podeželju lahko sleherni dinamizem samo škoduje, zato je v
takem položaju pravi rezervoar za konservativno politiko. Nagiba se k čim
večji previdnosti, saj ima kaj zavarovati in kaj zgubiti. Izogiba se sleheremu
tveganju in zlasti sleherni nepreračunljivosti, katere končnega izida se ne da
predvideti. Če ob tem upoštevamo še zgodovinske okoliščine, je visoka stop-
nja previdnosti, zadržanosti in nezaupljivosti do vseh novotarij ter spoštovanje
oblasti, pripravljenost na ubogljivost in spoštovanje reda pomembna družbeno
kulturna usedlina, ki je pretežno narekovala obnašanje podeželja. Z vidika
potrebne taktike in strategije, ki se je nekako objektivno prilegala politiki ka-
toliškega tabora, je dani položaj na podeželju povsem ustrezal ravnanju tega
tabora, pa tudi potrebam - če jih opredelimo kot skrb za preživetje v čim bolj
neokrnjeni narodni substanci.
To seveda velja vse dotlej, dokler okupator takega naroda ne ogroža.
Narodne neokrnjenosti pa italijanska okupacija v začetku ni ogrožala: Italija je
Ljubljanski pokrajini zagotovila relativno avtonomnost; prebivalstva na
okupiranem ozemlju ni izseljevala, tudi zemljišč ni razlaščala ali si jih kako
drugače nasilno prisvajala; v gospodarstvo se neposredno ni vmešavala in ga je
nekaj časa pustila povsem svobodno; v kulturno življenje ni nasilno posegala,
šolstvo - od osnovne šole do univerze -je pustila v slovenskih rokah; prebival-
cev pokrajine ni silila v opravljanje službe za okupatorja; na okupiranem
ozemlju se ni spuščala v dejavnosti, ki bi jo zapletle v vojne spopade s
sovražniki in tako prebivalstva ni izpostavljala nevarnostim vojaških operacij.
46
Okupator tudi ni zahteval javnega in deklarativnega opredeljevanja za fašistični
režim - zahteval je izobešanje zastav in drugih znamenj, ki so dokazovala priz-
nanje okupacije, dejstva torej, ki je dejansko obstajalo. Za prebivalstvo je bil
tak položaj, če ga primerjamo s tistim v predelih pod Nemci, pa tudi s tistim,
v kakršnem so med vojno živeli okupatoijevi prebivalci, ki so morali opravl-
jati vojaško službo in krvaveti na najrazličnejših frontah, skoraj idealen. Če
upoštevamo še dejstvo, da je bila Ljubljanska pokrajina, predvsem pa
Ljubljana sama, veliko zatočišče za premnoge Slovence, ki so morali iz
kakršnega koli razloga bežati ali so bili izgnani iz predelov pod Nemci, je bil
položaj vsaj znosen, če že ne zavidljiv. Gledano z vidika trenutnega položaja,
niso obstajali nikakršni razlogi in tudi nikakršne pereče potrebe, da bi s svojo
dejavnostjo ta položaj spreminjali, ker bi ga bilo mogoče samo poslabšati. Še
toliko bolj, ker je bila taka relativna avtonomnost tudi idealno izhodišče za or-
ganizacijo potrebnih dejavnosti in priprav za takrat, ko bi se te razmere spre-
menile, pa tudi za bodoče potrebe Slovenije kot celote.
Tak položaj je, gledano z vidika objektivnih koristi naroda, terjal čim
večjo spravljivost z okupatorjem, če seveda priznamo, da s svojo dejavnostjo
in obrambnimi sposobnostmi nismo bili sposobni preprečiti okupacije. Z
drugimi besedami bi se to lahko reklo: taktika uspavanja okupatorja z
navidezno lojalnostjo. Dani položaj je tako taktiko naravnost teijal.
Taka taktika pa ni zadostovala in ustrezala silam, ki tega položaja niso
hotele niti sprejeti niti se z njim sprijazniti, predvsem pa ni bila pogodu ko-
munističnemu taboru, ki je prav v izzivanju okupatoija videl možnost za ust-
varitev takega položaja, ki bi mu omogočal doseči njegov temeljni cilj: osvo-
jitev oblasti. V tem pogledu je imel komunistični tabor nedvomne taktične
prednosti, ki jih je znal tudi temeljito izkoristiti. V nasprotju s podeželjem je
bila Ljubljana polna eksplozivnega dinamizna. V univerzitetnem središču je
bilo veliko mladih ljudi, ki jih je okupacija duhovno in čustveno izredno
prizadela in ki se z njo nikakor niso mogli sprijazniti. Čutili so se ponižani
kot ljudje. Veliko med njimi jih je bilo beguncev z nemškega okupiranega
območja. Poleg tega je bilo kar precejšnje število študentov vključenih v
Komunistično partijo ali vsaj pod njenim neposrednim vplivom. Če pa
upoštevamo še akademska društva, ki so združevala krščanske socialiste in levo
usmerjene sokole, postaja število študentske mladine, ki jo je posredno ali
neposredno usmerjala KP, kar odločilno. Odločilno predvsem po tem, da je na
vsak način hotela dejavnost in silila vanjo. In kar je pri tem posebej pomem-
bno: to je bil segment prebivalstva, ki v nasprotju s podeželjem ni imel česa
varovati ali izgubiti. To so bili v pretežni večini mladi ljudje, ki niso imeli
niti premoženja, niti služb, niti odgovornosti do družine, hkrati pa toliko stari,
da so bili vsaj čustveno neodvisni od svojih staršev - dejavnostno torej povsem
svobodni, po svojem mladostnem zanosu pa uporni in kritični do vsega ustal-
jenega. To je za mlade ljudi povsem normalno, položaj in katastrofa naroda pa
sta jim bila tudi dejanski dokaz, da mora biti v družbeni zgradbi in odnosih
nekaj hudo narobe.
Mladina je teijala program in dejavnost na njegovi podlagi, program, ki bi
sam po sebi vseboval tudi kritično analizo danega oziroma preteklega, pa
čeprav bi bil tak, da bi vključeval načrtno zadržanost do prenagljenih dejanj,
47
vendar hkrati jasno vizijo, kam je treba pozneje to zadrževano energijo usmer-
iti.
Katoliška stran ni ponudila ne enega ne drugega in se je zadovoljila z ob-
stoječim stanjem. Mladino, ta najbolj dinamični del prebivalstva, si je s tem že
vnaprej zapravila. Edina, ki je nastopila s programom, ki je ponujal vizije, je
bila Komunistična partija. Njen program je bil program združitve vseh narod-
nih sil za osvoboditev. Takoj v začetku to ni bil nikakršen jasno in operativno
izdelan program, vsaj objavljen ne. Toda bil je vsaj program in kot tak sploh
edina ponujena in tudi sprejemljiva pot. 2e samo z njim si je KP pridobila ne-
sporno prednost pred vsemi drugimi. Splošno razpoloženje med ljudmi v
Ljubljani je bilo izrazito proti italijansko, kljubovanje okupatorju - dokler ta ni
nastopil s protiudarci, ki so zadevali tudi neprizadete in k spravljivosti nagn-
jene ljudi - je bilo vseplošno in je uživalo vsestransko odobravanje in sim-
patije. Kdor je bil protiitalijansko razpoložen in se je nagibal k odporu, ta je
imel eno samo izbiro: priključiti se osvobodilnemu gibanju, ki ga je vodila in
usmerjala KP. Tako je nastajalo ozračje in navidezno prepričanje, da so pravza-
prav vsi ljudje za program osvoboditve, ki ga je vodila KP, da vsi sprejemajo
njeno vodstvo in njen program, da so vsi složni v skupnem in spložno spre-
jetem cilju.
KP je bila edina politična sila, ki je bila pripravljena na ilegalno delo že
pred vojno. Ker ni bila vezana na državo, ampak je delala izven nje in proti
njej, z razpadom Jugoslavije njena organizacija ni bila prizadeta - razen kolikor
je prišlo pod neposredni okupatorjev udar - in je lahko povsem neokrnjena
nadaljevala delo, za katero se je pripravljala skozi vse svoje ilegalno obdobje. Z
razpadom države so šele dozorele okoliščine, na katere je bila pripravljena in ki
so ji obetale, da bo dosegla svoje cilje. Njen položaj se je bistveno razlikoval
od položaja vseh drugih legalnih strank.
Politične stranke se po svoji naravi lahko udejstvujejo le v okviru države.
Če država propade, propade tudi območje, na katerem se lahko uveljavljajo. Z
razpadom stare Jugoslavije so izgubile tudi osnovo za svoje delovanje in
političnega življenja je bilo s tem konec. Ostala je edina politična sila, ki ni
bila vezana na državo, Komunistična partija. Ze samo s tem so se njene
možnosti neprimerno povečale.
Neposredni strateški cilj KP v začetku okupacije je bil na eni strani pri
ljudeh vzbuditi razpoloženje za odpor proti okupatorju, pripravljenost za boj
(brez jasne opredelitve vrste boja) in vtis popolne enodušnosti v podpori
postavljenim ciljem, na drugi strani pa čimbolj osamiti in kompromitirati
vodstva bivših političnih strank. Z difereciacijo med prebivalstvom v tem
začetnem stadiju KP ni začenjala, ker bi bilo kaj takega v nasprotju z vtisom
popolne narodne strnjenosti in enotnosti glede njenega programa. Z diferen-
ciacijo je lahko začela šele potem, ko si je z začetnimi uspehi zagotovila
množično podporo je s položaja tako pridobljene moči utemeljeno pričakovala,
da bo lahko obračunala s svojimi nasprotniki.
48
II.
Za tako zastavljeni cilj je bilo primerno enostavno nadaljevati taktiko
Ljudske fronte in njenega programa, ker še ni bil izoblikovan kot operacional-
iziran program. Ljudska fronta je že takrat predstavljala politično povezavo, ki
naj bi vsaj po svoji zunanji obliki dajala vtis vsesplošne ljudske koalicije. Po
svojem bistvu pa je bila instrument politike kominterne, zato je tudi nastopala
z gesli, ki so vsaj enako služili ciljem kominterne kot ciljem narodne
osvoboditve;. Vsa dejavnost Ljudske fronte je bila neposredno v rokah KP.
Tako je npr. osrednje glasilo poznejše Osvobodilne fronte, Slovenski
poročevalec, ki gaje izdajala KP, že leta 1938, ne šele leta 1941, začela propa-
girati ideje Ljudske fronte. (Izšli sta samo dve številki.) Ko je začel Slovenski
poročevalec sredi maja 1941 ponovno izhajati, je bila njegova redakcija
izključno v rokah Centralnega komiteja KPS. Prvo leto sta list urejala Boris
Kidrič in Tone Tomšič, ki je bil takrat organizacijski sekretar CK KPS.
Pomagal je tudi Boris Ziherl. Šele proti koncu leta 1941, od novembra dalje, je
bil v redakcijo pritegnjen tudi Edvard Kocbek kot predstavnik krščanskih so-
cialistov. (Ponatis Slovenskega poročevalca iz leta 1938 in 1941, Ljubljana
1951).
Prva številka, ki je, kot rečeno, izšla sredi maja 1941 (datum izida se da le
približno ugotoviti, ker številka sama ni datirana), v ničemer ne govori o
Osvobodilni fronti, čeprav naj bi bila ustanovljena že 27. aprila 1941, in naj bi
bil to pač osrednji dogodek, o katerem naj bi pisalo njeno glasilo. To je bilo
vsekakor glasilo Ljudske fronte, ki je takrat nastopala pod imenom
Protiimperailistična fronta. V razglasu, objavljenem v prvi številki pod
naslovom N aša nesreča in naša vera, predvsem ugotavlja, kdo je kriv za to nar-
odno katastrofo. Odgovor: "Nemški in italijanski imperialistični grabežljivci,
angleški in amerikanski imperialisti in domača kapitalistična gospoda! Domača
kapitalističria gospoda se je do kraja razgalila kot ogabni izdajalec brez mrvice
narodnega in človeškega ponosa, brez trohice sramu." "Prihodnost svobode,
bodočnost delovnih ljudi, ki ne bo poznala eksploatacije človeka po človeku in
ne zatiranja naroda po narodu" je uresničljiva samo na razvalinah imperial-
izma." Naša vera v našo končno zmago je - neomajna." Temelji na ramenih
slovenskega proletariata, na "spoznanju, da je treba vse pozitivne sile
slovenskega naroda združiti, hkrati pa odločno obračunati in prelomiti z
izdajalskim meščanskim vodstvom.""Naša vera temelji na obstoju socialistične
države - Sovjetske zveze - ki je up delovnega človeštva in zatiranim narodom
vzor nacionalne svobode, enakopravnosti in pravičnosti. Naša vera temelji na
protiimperiailističnih silah delovnega ljudstva in zatiranih narodov vsega sveta."
V tej šievilki je zanimiv tudi ponatisnjeni izvleček iz prvomajskega raz-
glasa KPS. Ta poziva vse Slovence v skupen boj proti okupatorjem za slogo
in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vseh balkanskih narodov, proti
imperialistični vojni itd. in med drugim dodaja: "Z nami je oijaška in
nepremagljiva sila dvestomilijonskega sovjetskega ljudstva, ki z boljševiško
partijo na čelu in pod genialnim vodstvom velikega Stalina gradi komunizem
ter uresničuje ideale najnaprednejših duhov zgodovine človeštva. Sredi
splošnega besnenja kapitalistične reakcije stoji dežela socializma kot otok sreče
49
in svobode, blagostanja, življenjske radosti in bratstva njenih naroc ov. V čvrsti
bratski zvezi slovenskega naroda z narodi Sovjetske zveze bo tudi slovenski
narod kmalu doživel dan svojega vstajenja." (Op.: Sovjetska zveza takrat še ni
bila v vojni in je bila vsaj formalno še v dobrih odnosih s Hitlerjevo
Nemčijo!) Poleg vseh domačih novic številka prinaša, po mnenju urednikov,
za okupirano Slovenijo vrsto pomembnih novic - iz Sovjetske zveze! Stalin -
predsednik sveta ljudskih komisarjev; Svečana prevedba vojnih akademikov v
Moskvi; Praznovanje prvega maja - praznika mednarodne solidarnosti
proletariata - v SSSR; Borci internacionalne brigade prispeli v Moskvo; Ana
Pauker na svobodi.
O Osvobodilni fronti ni govora niti v drugi številki, datirani z 8. junijem
1941. Na prvem mestu je sestavek Znanilci notranje krize, ki ugotavlja, da se
po vseh imperialističnih deželah bliža čas, ko se ne bo več moglo vladati po
starem, zatirani pa ne bodo več hoteli po starem živeti, in zaključuje:
"Slovenski delavec, kmet, izobraženec, zavedni Slovenec, spoznaj in povej
drugim: iz porajajoče se krize imperializma se bo rodila tudi tvoja popolna os-
voboditev - socialna osvoboditev delovnega človeka, nacionalna osvoboditev
slovenskega naroda." V enem naslednjih sestavkov (op.: razumljivo, da so vsi
zelo kratki) komentira radijski govor angleškega zunanjega minis tra Edena o
ureditvi Evrope po vojni in ugotavlja: "Za slovenski narod je Edenov govor
nov dokaz, da se izpod barbarskega jarma nemške in italijanske okupacije ne
moremo osvoboditi z angleško imperialistično "pomočjo". Naš narod si bo
usodo pisal sam, z ramo ob rami z drugimi zatiranimi narodi Balkana in
Evrope, oprt na mogočno deželo svobodnih narodov - Sovjetsko zvezo" (op.:
še vedno ne v vojni s Hitleijevo Nemčijo!).
Tretja številka z dne 15. junija 1941 začenja z uvodnim člankom Izdajalska
gospoda, v katerem med drugim ugotavlja: "Kapitalistična gospoda, ki se je
zatekla pod angleško imperialistično okrilje, obljublja ohranitev kapitalizma,
to se pravi, temeljnega vira socialnega in nacionalnega izkoriščanja...." in
navaja, da veljajo bolj kot kdajkoli prej velike Stalinove besede: "Postalo je
očividno, da si osvoboditve delovnih množic zatiranih narodov in odprave
narodnega zatiranja ni mogoče zamisliti brez preloma z imperializmom, brez
strmoglavljenja "lastne" nacionalne buržoazije in brez zavzema oblasti po
samih delovnih množicah."
V številki, ki je izšla 22. junija in seveda še ni mogla predvide vati začetka
napada na Sovjetsko zvezo, so že nekoliko bolj pexirobno izdelani cilji osvo-
bodilnega boja, in sicer v obliki "gesel": Pravica slovenskega naroeia do
samoodk)čbe, vštevši pravico do exlcepitve in zeiruženja z drujpmi narodi;
Osvoboditev in zelružitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in
primorske Slovence; Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in
vsega Balkana; Bratstvo in mir med narodi; Sovjetska zveza je vcdilna sila in
glavna opora v osvobodilni borbi slovenskega naroda in vseh zatiranih naro-
dov; Osvoboditev slovenskega naroda je možna samo na ruševinah imperial-
izma; brez boja proti "lastni" izelajalski kapitalistični gospoeii se zatirani narod
ne more osvoboditi. "Kdor je za osvojitev slovenskega narexla, ta se mora
boriti tako proti nemško-italijanskemu imperializmu, ki je konkretna forma
imperializma na naših tleh, kakor proti propagandi angleško-amerikanskih
50
imperialistov, ki se trudijo ohraniti kapitalizem, to se pravi izvor in pogoje za
nacionalno zatiranje..."
Se vedilo poudarja, da so to geslo Protiimperialistične fronte slovenskega
naroda (op.: ne Osvobodilne fronte!).
Pomembno je tudi opozorilo v isti številki: "Pomni in povej drugim!
1.	Komunistična partija Slovenije (sestavni del enotne Komunistične par-
tije Jugoslavije) ima kljub mejam, ki so jih postavili imperialistični okupa-
torji, trdno zvezo z vsemi svojimi organizacijami na slovenskem ozemlju.
2.	Komunistična partija Jugoslavije (sekcija Kominterne) ima kljub me-
jam, ki so j ii postavili imperialistični okupatoiji, trdno zvezo z vsemi svojimi
organizacijami na ozemlju zasužnjenih narodov Jugoslavije."
Iz vsega navedenega lahko z dokajšnjo zanesljivostjo ugotovimo: do na-
pada Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 Slovenski poročevalec, ki
naj bi bil osrednje glasilo Osvobodilne fronte, imena Osvobodilna fronta nikoli
ne uporablja in ne omenja. Samo mimogrede nekajkrat omeni protiimperial-
istično fronto kot organizacijo osvobodilne fronte. Ustanovitev OF ni nikjer
omenjena - niti njen program, niti temeljne točke tega programa. Nikjer niso
omenjene tudi nikakršne organizacijske oblike ali organi protiimperialistične
fronte. Več ¿noma se KP kar neposredno predstavlja kot organizator in vodja
Fronte, sicer pa navadno govori kar v svojem imenu, brez sklicevanja na
Fronto. Posebej se poudarja, da je KPJ sekcija Kominterne. Vse izrazoslovje,
ki se uporablja, vsa pozornost posameznim vprašanjem in način njihovega
predstavljar ja in razreševanja je tipično kominternovsko-stalinističen. Glavna
pozornost jo usmerjena v boj proti zahodnemu, zlasti angloameriškemu impe-
rializmu. Do osvoboditve naj bi prišlo ob naslonitvi na Sovjetsko zvezo in kar
je posebej pomembno, samo tako, da bi delovno ljudstvo premagalo "domačo
kapitalistično gospodo" in prevzelo oblast Iz tega povsem logično sledi: če je
tudi nacionalna osvoboditev možna samo z zmago nad imperializmom - s
čimer KP istoveti tudi obstoj kapitalizma v domači deželi, nacionalna
osvoboditev pa je za narod imperativ, če hoče sploh še obstajati - tedaj je boj
proti kapitalizmu (boj za to, da oblast prevzame proletariat, tega pa vodi par-
tija) prvi pogoj za narodno osvoboditev. S tem je KP napovedala boj za oblast
kot svoj najbolj osnovni cilj, ki naj ji omogoči spremembo družbene ureditve,
v kateri za kapitalizem ni več prostora. Torej: boj za prevzem oblasti kot pogoj
za izvedbo družbene revolucije. Narodna osvoboditev je šele derivat, nasledek
tega boja. Eioj za osvojitev oblasti je na ta način na prvem mestu, postulat, ki
je pred vsemi drugimi. S tem je Partija v bistvu napovedala državljansko vo-
jno. In to ne kot proces boja za osvoboditev, ampak kot samostojen cilj, ki
mu narodna osvoboditev kot posledica šele sledi. Treba je imeti pred očmi, da
Sovjetska zveza dotlej še ni bila v vojni z Nemčijo.
S tem je v bistvu tudi nesporno odgovorjeno na vprašanje, ali stoji za
Protiimperiidistično fronto Partija kot odločilna pobudnica in voditeljica, torej
da gre samo za eno od oblik, prek katere Partija uresničuje svoj načrt za pre-
vzem oblasli. Partija se v tem času še ni posebej potrudila, da bi postavila v
ospredje OF oziroma Protiimperialistično fronto kot vsenarodno koalicijo, v
kateri bi bila ona le eden od partnerjev, čeprav že naglaša, da je v Fronti
združeno vse, kar je v slovenskem narodu zdravega in zavednega in da izven nje
51
stojijo samo skorumpirani vrhovi bivših političnih strank, kapitalistična
gospoda. Do kake politične polarizacije v tem času še ni prišlo, ker za to ni
bilo nikakršne potrebe in ker se je dejavnost Partije omejevala tolj ali manj
samo na propagando - do polarizacije pa prihaja šele ob konkretnih vprašanjih,
ki neposredno prizadevajo interese ljudi. Za Partijo je bilo v tem prvem času
dovolj, da je ustvarjala vtis, da za njo dejansko stoji ves narod.
Za trditev, da je ves narod na njeni strani, seveda ni imela nikakršnega
dokaza, niti opravičila. Tudi če so bili v Ljubljani vsi aktivni na strani Fronte,
to še ni pomenilo splošnega predstavništva. Večina je vsekakor vedno neak-
tivna. Neaktivnost pa se na zunaj ne vidi. Poleg tega je bilo podeželje v
Pokrajini v bistvu malo aktivno, po svoji usmeritvi pa pretežno vezano na ka-
toliški tabor. Zato se fronta niti v Pokrajini ni mogla predstavljali kot koali-
cija, ki združuje in povezuje vse Slovence. Se toliko manj je mogla kaj takega
trditi glede na ljudi v nemško zasedenih predelih. Tu praktično o kaki fronti še
ni bilo mogoče niti govoriti, ker za kaj takega ni bilo niti možnosti. Res pa
je, da je Partija imela svojo organizacijsko mrežo razpredeno po vsej Sloveniji
in je to, upravičeno ponosna, tudi posebej poudarjala. Toda to je bila partijska,
ne vsenarodna organizacija. Tudi simpatij do Sovjetske zveze, ki jih je ta uži-
vala potem, ko se je tako zelo izkazala v boju proti Nemcem, takrat med
slovenskimi ljudmi še ni bilo - bila sta prej nezaupanje in dvom, še posebej
zaradi sovjetskega zavezništva s Hitlerjevo Nemčijo. S tega vidika se niti
Partija sama niti Fronta ni mogla sklicevati, da je katera od njiju edina pred-
stavnica naroda. Zato tudi ni bila upravičena, da bi uveljavljala ¡cakršne koli
dejavnosti, ki bi imele posledice za ves narod. Sicer pa jih v tem času tudi ni.
III.
Katoliška stran v tem času ni storila ničesar, kar bi pomenilo nastop proti
Partiji. Njeno nekoliko zapoznelo dokazovanje, da za Fronto v bisi vu stoji KP,
ni bilo posebno prepričljivo. Mladina se je množično opredeljevala za Fronto
in je dejansko ustvarjala videz, da so vsi ljudje samo na eni strani. V tem času
to vprašanje še niti ni bilo tako pereče, ker do akcij sploh še ni prihajalo. Pa
tudi tako dokazovanje ni bilo tako pomembno, saj večina v njem ni videla
ničesar slabega. Sodelovanje s komunisti je sprejemala kot nekaj samo po sebi
dobrega. O dejanskem stanju v Sovjetski zvezi, o tem, da se Partija namerava
boriti za oblast in uvesti komunistični sistem tudi v Sloveniji, se pretežni
večini ni niti sanjalo! Pa celo tisti, ki so si bili ali bi si bili morali biti o
ciljih Partije na jasnem, niso imeli niti približne predstave o tem, kaj komu-
nistična ureditev dejansko pomeni. Tako je bila npr. večina krščanskih
socialistov po svojih gospodarsko-političnih nazorih kar precej blizu mark-
sističnim pogledom - niso pa s svojimi voditelji vred niti približno razumeli,
kaj to dejansko pomeni.
Tudi sama protikomunistična propaganda je bila zelo neprepričljiva, saj je
bila izrazito črno-bela. Tudi če je bilo vse tisto, kar je govorila o negativnih
straneh komunizma, res, je bilo to vedno le prikazovanje skrajnosti, kar ni
ustvarjalo resnične podobe. Poleg tega je ta propaganda nekako lebdela v zraku.
52
Ni pokazala, da tudi v tradicionalni kmečko-meščanski ureditvi le ni vse čisto v
redu, da je tudi tu veliko nerešenih vprašanj, da se dogajajo izredne socialne
krivice in da vlada tudi velika, neznosna revščina. Samo zavračanje nečesa pa še
ni nikakršen pozitiven program. Tak program pa je bil nujno potreben, ker je
bilo treba ljudem ustvariti neko novo vizijo. Tega katoliška stran ni naredila in
takšna, kakršna je bila - globoko zasidrana v konservativizmu in nenaklonjena
kakršnim koli spremembam (to je pokazala že precej pred tem npr. ob razkolu
s Kocbekom, v svojem odklonilnem stališču do pogledov t. i. bohinjskega
tedna itd.) - niti ni mogla.
Gledano samo statično, s stališča trenutnega položaja, pa je bilo njeno
priznanje italijanske okupacije objektivno povsem racionalno. V tem so ka-
toliško stran podprli oziroma se z njo solidalizirali tudi predstavniki
meščanstva. Ta okupacija je bila v danem položaju (ne glede na njen končni
cilj) dokaj sprejemljiva - v danih razmerah je predstavljala še kar sprejemljivo
rešitev. Kot rečeno: skrajno nespametno bi bilo, če bi z nepremišljenimi de-
janji zapravili tak relativno ugoden položaj. Zato je škof Rožman ravnal zelo
odgovorno, ko je ugodil Graziollijevi želji (treba je vedeti, kaj taka želja v
okupacijskh razmerah pomeni!), da se italijanske zastave izobesijo celo v cerk-
vah. To je bilo javno priznanje okupacije, ki je s svojo silo nismo bili
sposobni zavrniti. Položaj škofa Rožmana kot predstavnika Cerkve - čeprav
neformalne pa dejansko najvišje avtoritete v pokrajini, ki so jo Italijani priz-
navali - je bil po svojem pomenu in posledicah nekaj povsem drugega kot
položaj kakega ilegalnega organa, tudi KP. Vsako škofovo dejanje je lahko
pomenilo bistveno spremembo v položaju prebivalstva - na dobro ali slabše.
Ali si je mogel škof dovoliti, da bi s kakim kljubovalnim nastopom izzival
okupatorja in tako bistveno poslabšal položaj prebivalstva, če to ni bilo
neizogibno in če ni kazalo, da bi s tem pridobil za narod kake druge pomemb-
nejše koristi? Ali je mogel škof brez pooblastila kakega višjega narodnega or-
gana kaj takega storiti na lastno odgovornost? To bi bilo v resnici lahko
inkriminirano dejanje. Tako pa je škof ravnal povsem odgovorno in, če anal-
iziramo takratni položaj, tudi objektivno najbolj koristno. Če je v začetku
maja 1941 Mussoliniju poslal vdanostno izjavo: "Duce, sprejmite tudi izraze
naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja...", je to čisto navaden akt priznanja
obstoječega dejstva, ki ga tudi njegovi sedanji kritiki takrat niso mogli spre-
meniti, in izraz čisto navadne vljudnosti, ki odpošiljatelja postavlja na raven,
ki zavezuje tudi naslovnika. Pripisovati taki vdanostni izjavi kak globlji
pomen od tega, kar je dejansko bila, to je priznanje okupacije, je smešno in
maliciozno. Priznati okupacijo kot dejstvo pa je bilo treba. Nemške ni bilo
treba, ker se nemški okupator v svoji nadutosti za kaj takega niti zmenil ni in
mu to ni nič pomenilo.
V Ljubljanski pokrajini je bila stvar povsem drugačna. Italijani so hoteli
ohraniti videz kulturne države in so bili za to pripravljeni tudi kaj žrtvovati,
priznati okupirani pokrajini poseben status. Razume se, da je bila to zanje
samo taktika, ravno tako, kot je bila taktika za nasprotno stran priznanje oku-
pacije kot dejstva. V najglobljem bistvu je šlo pri tem na obeh straneh za neke
vrste quid pro quo - z določeno mentalno rezervacijo pri enem in drugem. Zakaj
bi morali ravno škofu pripisovati kakršne koli izdajalske namene - če za to ni
53
imel nikakršnega razloga. Vprašanje bi lahko postavili kvečjemu glede
politične oportunosti njegovega dejanja, kar pa gledano s takratnega ali
današnjega, bolj odmaknjenega gledališča, nikakor ni bila napaka. Nasprotno,
danes bi lahko rekli, da je bila to politična modrost, ki je Slovencem pa tudi
Osvobodilni fronti, vsaj na tem območju, omogočila temeljit predah.
To isto dejanje presoja Partija seveda čisto drugače. Če je po mnenju
Partije narodna osvoboditev možna in če je pogoj zanjo zmaga nad imperialisti,
s katerimi Partija istoveti tudi obstoječi družbeni red, in to, da prevzame oblast
proletariat, katerega predstavnik pa je Partija sama, tedaj je sleherno dejanje, ki
zagotavlja kontinuiteto obstoječe družbene ureditve, istočasno tudi narodno iz-
dajstvo. Toda to je tolmačenje samo za domačo rabo, ki pa ga Partija nikakor
ne more razglasiti kot edini in splošno sprejeti kriterij. Priznanje okupacije, ki
vključuje zagotovitev kontinuitete dotedanje družbene ureditve, ki ni komu-
nistična, je narodno izdajstvo samo za tistega, ki v ohranitvi družbene ureditve,
ki ni komunistična, vidi oviro za narodno osvoboditev. To je lahko "izdajstvo"
proti Partiji, nikakor pa ne narodu. Do naroda se ne more neodgovorno
obnašati škof, medtem ko se Partija lahko ravna samo po kriterijih lastne ide-
ologije in navodilih kominterne. V tem, daje škof predstavljal legalno institu-
cijo, medtem ko je Partija ni, je namreč bistvena razlika. Zanimivo pa je ven-
darle, da gre v primeru Cerkve in v primeru Partije za predstavnici dveh uni-
verzalij, ki imata obe sedež izven Slovenije in ki se zavzemata za cilje, ki v
obeh primerih presegajo problematiko slovenstva. Katolištva ne moremo
enačiti s slovenstvom pa seveda tudi ne boljševizma, ki je po svoji ideologiji
internacionalen in ki narodnost podreja svojim primarnim ciljem družbene rev-
olucije. Slo je za obračun med njima, slovenski narod pa je bil le bolj teren,
kjer sta se spoprijemala. V primeru Partije se to tudi še danes dosledno potr-
juje, saj je vprašanje slovenstva vedno postavljeno na drugo mesto, za prob-
leme t. i. socializacije, ki so vedno v ospredju. Prav tako pa se je Cerkev pred
vojno in ves čas med njo dokaj nekritično navdihovala pri stališčih Vatikana,
ki v svojem protikomunizmu ni zavzemal dosti odločnega stališča do fašizma
in ki je (z njegovega stališča razumljivo) težave in interese globalno manj
pomembnih narodov podrejal svojim interesom boja proti komunizmu. Odnos
Vatikana do Poljske je v tem pogledu posebej ilustrativen. In v takem duhu so
bili vzgajani tudi Katoliška akcija in Stražarji.
Prav v tem lahko morda iščemo odgovor na vprašanje, ki se ob takem
škofovem ravnanju vsiljuje, namreč: ali je bilo s temi izrazito političnimi de-
janji pametno in potrebno izpostavljati avtoriteto škofovstva in Cerkve sploh.
Saj Cerkev vendar ni politična institucija! Posebej še, ker teh dejanj škof ni
opravil kot nadomestilo za nekaj, česar drugi niso opravili, pa bi bili, gledano
z njegovega stališča, morali. V tem času je že obstajal t. i. Narodni svet, ki ga
je vodil bivši ban dr. Marko Natlačen in ki je naredil v bistvu isto kot škof:
poklonil se je italijanskemu komisarju Graziolliju ter ob priključitvi
Ljubljanske pokrajine Italiji poslal kralju in Mussoliniju vdanostno izjavo.
Zato velja tudi za presojo tega dejanja isto, kot velja za škofovo. Tudi v tem
primeru pa se lahko seveda postavi vprašanje, ali je bila ta poteza, po obliki in
vsebini, kot je bila izvedena, dosti diplomatsko spretna. To je seveda povsem
drugo vprašanje, ki ga lahko presojamo z vidika profesionalne, diplomatske
54
spretnosti. Te najbrž niso imeli zadosti, pa tudi potrebna mera samozavesti ni
bila ravno dar njihovega dotedanjega - sploh slovenskega - izročila.
Upoštevati je treba tudi dejstvo, da so Italijani pri svojem načrtu s ponu-
jeno samoupravo Pokrajine, s katero so se hoteli svetu prikazati kot kulturni
zasvojevalci (kolikor je okupator sploh lahko kulturen!), potrebovali sogov-
ornika, ker sicer z njihovim načrtom o samoupravi ne bi bilo nič. Če bi na
slovenski strani naleteli na odklonilen odgovor - kar bi bila ena od možnih poti
ravnanja - bi to pomenilo izziv. Takega izziva pa takrat nismo bili sposobni
prevzeti, saj bi lahko imel neslutene posledice. OF pa takrat še ni obstajala!
Kljub trditvam, da je bila ustanovljena 27. aprila 1941, se pred 22. junijem,
dnem nemškega napada na Sovjetsko zvezo, v javnosti še ni pojavila. Vsaj ne
v glasilu Slovenski poročevalec. In tudi pozneje še nekaj časa ne!
V taki luči je treba presojati tudi neko visoko italijansko odlikovanje, ki
naj bi ga škof dobil (menda) v začetku oktobra 1941. Kot dobro vemo, sle-
herno državno odlikovanje ne pomeni nujno ravno odlikovanja in priznanja:
odlikovanje je pogosto blažilo, kadar se hoče oblast koga znebiti; je hipoteka,
ki odlikovanca zavezuje; je lahko sredstvo za poveličevanje in propagando tis-
tega, ki odlikovanje daje, odlikovanec pa je samo objekt njegovih manipulacij
itd. V omenjenem primeru je bilo tako odlikovanje gotovo hipoteka nad
škofom, vez, s katero so mu hoteli omejiti svobodo ravnanja izven okvirov, ki
jih določa okupacijska oblast, vsekakor pa tudi dosti uspešen propagandni
manever (ki, kot je videti, še sedaj dokaj dobro učinkuje!). Vsekakor bi bilo za
škofa mnogo pametneje, da takega odlikovanja ne bi bil sprejel. Ali pa bi bil
kaj takega lahko storil? Odklonitev slehernega odlikovanja v vseh primerih, še
posebej pa v vojni, pomeni odkrit izziv.
Dotedanje škofovo ravnanje je bilo zanj preveč zavezujoče, da bi si bil kaj
takega lahko privoščil. Zavrnitev odlikovanja bi namreč izbrisala vse njegove
pomirljive geste do Italijanov. Če se je premišljeno odločil za tako pot, tudi
odlikovanja ni mogel zavrniti. Vsekakor pa bi bilo treba - če se odlikovanje
danes navaja kot obremenilno - navesti tudi utemeljitev, za kaj je bilo podel-
jeno. Sele potem bi bilo mogoše sklepati, kakšen je bil motiv. Začeti kar s
poudarjenim naslovom - "Mussolinijevo odlikovanje Rožmana za narodno iz-
dajo" - brez dokazovanja, za kaj je bilo dano in kaj mu na podlagi tega lahko
očitamo, pa ne more soditi v obravnavo na strokovni ravni.
IV.
Na splošno pa lahko ugotavljamo, da ni prišlo do kakega sovražnega
nastopa med pozneje oblikovanima taborama v Sloveniji, sploh pa ne v
Ljubljanski pokrajini, pred napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, pa še tudi
precej časa potem. V tem času katoliška stran kot tabor sploh še ni bila izob-
likovana. Slo je le za nekatera dejanja škofa in Narodnega sveta, v katerem so
bili tudi predstavniki ostalih nekdanjih političnih strank. Ta dejanja so merila
na to, da se v čim večji meri ohrani družbena, gospodarska in socialna celovi-
tost stanja v italijanski zasedbeni coni. Širših ciljev ni mogoče zaslediti, še
zlasti ne organizacijskih ukrepov, ki bi merili na notranje povezovanje kakega
55
protikomunističnega gibanja.
Pri tem je posebej zanimivo, da slovenski poročevalec samo na splošno
govori o izdajalski gospodi, ki naj bi bila kriva narodne katastrofe, nikjer pa v
tem času izrazito ne napade škofa, niti ga ne omenja posredno. Taka potreba je,
zgleda, nastala šele pozneje.
A tudi Partija še ni imela izdelanega operacionaliziranega načrta. V tem
začetnem obdobju so njena gesla bolj splošno propagandi stična, vzeta iz kom-
internovskega arzenala, polna hvale za Sovjetsko zvezo, napadov na tuje impe-
rialiste in domače kapitaliste - jasneje je opredeljena le bistvena strategija, ki
pa je prav tako samo nasledek od Kominterne navdihnjene Ljudske fronte:
Protiimperialistična fronta predstavlja vse Slovence, razen kapitalističnih
izvržkov in izdajalcev, torej je poudarek na vsesplošnem predstavništvu, in na
tem, da je osvoboditev možna samo prek sprememb družbene ureditve. Pod
vplivom kominterne je jasno začrtan tudi cilj. Kako pa ga doseči in kakšno
taktiko uporabiti, v tem času še ni bilo zadosti jasno. Se posebej zato ne, ker
je bila Partija navajena slediti navodilom Kominterne (Ljudska fronta je sama
po sebi najboljši dokaz), kakih operativnejših navodil pa v tem času ni bilo, še
zlasti pa ne po izbruhu vojne med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, ko je tudi
Komimterna sledila glavnemu cilju Sovjetske zveze, dobiti vojno proti
Hitlerju.
Tu je prišlo do bistvenega notranjega preloma med kominterno in ju-
goslovansko partijo, in to ne formalno ali naenkrat, ampak postopoma, v pro-
cesu. Kominterna je namreč postajala vse bolj sredstvo in orodje t.i. do-
movinske vojne, jugoslovanska Partija pa je počasi dobivala monopol nad os-
vobodilnim gibanjem. Rezultat tega procesa, ki se je pokazal šele pozneje, ko
je Sovjetska zveza v priznanju titoističnega osvobodilnega gibanja zaostajala
celo za zahodnimi zavezniki in skušala zadrževati preveliko vnemo
jugoslovanskih komunistov v zavračanju legitimnosti kraljevske londonske
vlade, je bil na strani kominterne v epohalnem prelomu vse njene dotedanje
taktike in strategije. Vse, kar je doUej delala, je delala s povsem jasnim in
nespornim temeljnim ciljem, priti na oblast. Vse drugo je bilo samo sredstvo.
Nenadoma pa je bil ta cilj potisnjen ob stran, vsekakor na drugo mesto. Prvi in
glavni cilj je postal mobilizirati vse sile po Evropi, da bi Sovjetski zvezi po-
magale v njenem boju proti nacistični Nemčiji.
Taka strategija kominterne pa je prihajala v nasprotje z dejanskim položa-
jem Partije, kakor se ji ga je posrečilo zagotoviti pri nas: postajala je de facto
nosilec oblasti, in to monopolni, kolikor se je osvobodilno gibanje, ki ga je
vodila in nadzorovala, dejansko spreminjalo v edinega in odločujočega nosilca
fizične, to je oborožene sile. Odpovedati se monopolu oblasti, in to zaradi
potreb Sovjetske zveze, je postajalo nesmiselno, ker za to ni bilo nikakršnega
utemeljenega razloga, pa tudi pomoč Sovjetski zvezi oziroma naporom za-
veznikov se s tem ni zmanjšala. To dejstvo so zahodni zavezniki spoznali celo
prej kot Sovjetska zveza.
Jugoslovanska partija, ki je sicer še ostajala podložna kominterni, si je
morala v presoji svojega lastnega položaja sama izdelati potrebno strategijo in
taktiko. To je nujno vodilo do medsebojnih trenj, ki se sicer niso pokazala
takoj, povečevala pa so se med vso vojno in končno izbruhnila na dan v
56
kominformovskem prelomu. Kominform ima svoje dejanske korenine v 22.
juniju 1941.
V	tistem trenutku si tega tudi Partija ni mogla predstavljati, niti si še ni
bila na jasnem, kaj naj dela kot zaveznik Sovjetske zveze. Res se v razglasu
CK KPS, izšlem junija 1941, izjavlja (po Poročevalcu): "Vojna SSSR je naša
vojna!" ...... "Vojna, ki jo vodi SZ je stvar vsega naprednega človeštva (op.:
seveda ni opredeljeno, kaj je napredno človeštvo), a v prvi vrsti zatiranih naro-
dov Evrope"...., "Zato bodo vsi zatirani narodi in vse izkoriščano delovno
ljudstvo z vsemi svojimi silami in z vsemi sredstvi stopili ob bok Delavsko
Kmečke Rdeče Armade." To, kaj naj pri tem delajo, se tedaj še ni izoblikovalo.
Zaenkrat se je vedelo samo: "Nobenega žeblja, nobene hrane fašističnim ban-
dam, ki so napadle SSSR." Sicer pa je bila propaganda Partije še vedno tipično
nadaljevanje kominternovskih metod. V uvodniku Slovenskega poročevalca z
dne 28. junija ( ki še vedno nima oznake, da je to glasilo OF!), je med drugim
tudi takle odstavek: "Angleški narod je za nadaljevanje vojne. Njegove ljudske
množice se bodo zoperstavile vsakemu poskusu reakcionarnih angleških fi-
nančnih krogov, da se danes, ko je Hitler napadel deželo socializma, spo-
razumejo z nemškim imperializmom." Tipična skrb Sovjetske zveze in tipičen
načinreagirmja!
V	tem uvodniku pa je posebej pomembno, da se prvič, in čeprav bolj mi-
mogrede, omenja "osvobodilna fronta Slovenskega naroda", ki postaja,
združena s herojskim bojem Sovjetske zveze, "živo, razgibano, množično de-
jstvo." V rubriki Pomni in povej drugim, se ugotavlja, da je KPS dala pobudo
za najširšo osvobodilno fronto slovenskega naroda, v kateri naj sodeluje vsaka
skupina in vsak posameznik.
OF še ni kako prevladujoče dejstvo, niti ni povedano, kdaj je bila ta
pobuda Partije dana, še manj, kako je bila sprejeta in kakšen program naj bi
imela. Bistveno je, da se pojavi kot vseljudska organizacija. Njena vseljudskost
je predvsem v tem, da je edina osvobodilna organizacija, ki sploh obstaja. Vse,
kar je bilo narodno čutečega, je nekako organsko čutilo nagnjenje do te organi-
zacije, ki je vsaj kot geslo poudarjala narodno enotnost, boj zoper okupatorja
(še sedaj ni opredeljeno, kakšen naj bi bil ta boj zoper okupatorja, razen da
okupator ne sme dobiti nobenega žeblja in nobene hrane!), povezovanje za
končno zmago - naslonitev na Sovjetsko zvezo pa v tem času ni bila nikakršen
tabu. Zaradi svojega boja je tudi na Zahodu uživala nedeljene simpatije. Zato
tudi ni bilo nikakršnega vnaprejšnjega odklonilnega stališča do Partije. Ta je
splošno razpoloženje proti okupatorju znala temeljito usmeriti sebi v prid. OF
je kot simbol narodnega odpora hitro prestopila tudi meje Ljubljanske pokra-
jine in povsod dejansko med vsemi Slovenci uživala velike simpatije.
To seveda ni bilo nikakršno opredeljevanje za program Partije, ampak za
organizacijo, ki naj bi bila pripravljena zbirati ljudi na temelju narodne zavesti,
organizacijo, ki bi v splošni ohromelosti vzpostavila vsaj kanček tako
potlačene in ponižane narodne zavesti, organizacija, ki bi vzbujala upanje. Za
Partijo pa je bilo ravno to zadosti: zbrati čim več ljudi v organizacijo - to or-
ganizacijo pa tako ali tako vodi in nadzoruje ona sama. Sleherni pristop k OF
samo krepi njen položaj. In kar je še posebej pomembno: ker je bila to edina
osvobodilna organizacija, je nudila tudi edino izbiro. Kdor se je hotel aktivno
57
opredeljevati za slovenstvo, se je lahko samo tako, da je pristopil k OF. To so
delali tudi meščani, trgovci, uradniki itd., predstavniki tistih družbenih slojev,
ki jih je Partija po svoji ideološki zasnovi morala nujno likvidirati kot pred-
stavnike "buržoazije."
V	tem času še ni prišlo do diferenciacije, prišlo je pa že do odločitve.
Partiji je uspelo že v tej dobi - ravno brez družbene diferenciacije - položiti
temelje organizacie, ki je v svojih okvirih zbirala vse tiste, ki sc» hoteli vsaj
potrditi svoj narodni ponos. Ko se je pozneje soočila z nasprotnikom, je že
imela prednost, ki je on zlepa ni mogel nadomestiti. Nasprotniki Partije so se
šele pozneje organizirali, zato so to prvo in edino priložnost poginoma za-
mudili. Kdor se jim je hotel pridružiti, je bil že vnaprej v nemogočem
položaju: moral se je opredeljevati proti osvobodilnemu gibanju in dokazovati,
da to ni osvobodilno gibanje, pač pa organizacija, ki naj Partiji omogoči priti
na oblast. To dokazovanje pa je bilo zelo težko in protislovno, Partija pa je
temeljito poskrbela, daje bilo tudi neprepričljivo.
Nasprotniki Partije so tako svojo križarsko vojno v bistvu izgubili še
preden se je začela. Že samo nadomestiti zamujeno, je bila izredno težka in ne-
hvaležna naloga. Če že niso hoteli ustanoviti svoje lastne organizacije, ki bi
morala v svojem programu ravno tako imeti boj proti okupatorju, bi se morali
vključiti vsaj v OF in tam s svojo težo Partiji onemogočiti, da ne bi prevzela
monopol nad organizacijo. Tega pa niso ali ne znali ali ne hoteli, Partija pa je
skrbno pazila, da tudi ne bi mogli. To je sploh postala ena njenih glavnih
taktičnih nalog: preprečiti zlasti katoliški strani, da bi v OF postala enako-
pravna in da bi kot taka lahko opredeljevala njen program in dejavnost Treba
jo je bilo - k čemur je prispevala zlasti poznejša radikalizacija dejavnosti OF -
z vsemi silami potiskati v nasprotno smer. Katoliška stran si je tako vlogo z
navdušenjem izbrala, v svoji gorečnosti prepričana, da dela edino prav. V
resnici pa je delala natančno tisto, kar si je Partija želela, Partija pa jo je s
svojo dejavnostjo stalno spretno potiskala v prav to smer. Uspeh Partije je bil
v tem pogledu tako velik in nesporen, da njeni nasprotniki tega še danes ne
sprevidijo.
5. Uvod v politično diferenciacijo
I.
V	pozivu "K dejanjem" (Slovenski poročevalec, 11. julija) se je Partija
čutila že toliko močno, da je stopila pred javnost s trditvijo, da je ' osvobodilna
fronta Slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije
in ki se ji je na temelju popolne enakopravnosti pridružilo vse, kar misli in
čuti odkritosrčno slovensko, zavzela tak razmah, da jo smemo po pravici
imenovati edinega slovenskega predstavitelja." Hkrati paje neposredno napadla
nasprotnike, peščico gosposkih izdajalcev, ki se je prodala okupatorjem in ki
razen svojega izdajstva ne predstavljajo nikogar in ničesar kot reakcionarno
vejo na živem narodnem telesu, "medtem ko pomeni osvobodilna fronta
slovenski narod, skoraj enodušno pripravljen za boj." Hkrati je v komentarju k
58
Stalinovemu govoru ugotovila, da ta govor ni samo direktiva za sovjetsko
ljudstvo in Rdečo armado, pač pa navodilo za vse, ki se hočejo iskreno boriti.
Po njenem je bila dolžnost slehernega slovenskega domoljuba narediti vse, da
bi okupatorju otežil obstanek na naših tleh, ne pa stati ob strani, ker bi s tem
sam sebe izločil iz najbolj življenjske manifestacije slovenske narodne in os-
vobodile zavesti ter skupnosti.
Ta slednja ugotovitev naj bi bila še posebno pomembna za poznejši
razvoj: če Partiji uspe že samo to, da bi se ji katoliško stran oziroma
"klerofašiste", kot jih imenuje, posreči držati izven OF, jih že samo s tem
izloči iz poznejšega javnega življenja, vsekakor pa iz udeležbe pri oblasti
oziroma upravljanju družbe.
Se bolj jasna je bila v naslednji številki z dne 25. julija. "V osvobodilni
fronti sodelujejo vse borbene slovenske skupine ne glede na ožje politične in
svetovnonazorske razlike.
Vodstva Osvobodilne fronte obstajajo iz najaktivnejših borcev ne glede na
njihovo ožjo politično in svetovno-nazorsko usmerjenost. Osvobodilna fronta
prodira v vsak kotiček zatirane in razkosane slovenske zemlje.
Osvobodilna fronta prehaja iz predhodnih političnih in agitatorskih priprav
- v osvobodilno akcijo.
Osvobodilna fronta je postala edini legitimni predstavnik slovenskega nar-
oda."
Do kvalitativnega preskoka pa je seveda prišlo šele z odločitvijo o
oboroženem uporu zoper okupatorja. To je bila za slovenski narod epohalna
odločitev, ki je korenito spremenila njegov tok zgodovine. S to odločitvijo se
je začela diferenciacija, ki je dosegla svoj vrh v neposrednem oboroženem
soočenju raklanega naroda.
Kdaj je bila ta odločitev sprejeta, ni mogoče natančno ugotoviti, a
vsekakor ne pred napadom Nemčije na SZ. Res pa je, da je Partija že v prvem
obdobju po zlomu stare Jugoslavije ustanavljala t. i. vojne komiteje. Vendar je
šlo sprva samo za zbiranje in pripravljanje orožja, organiziranje borbenih
skupin in izostavljanje potrebnih postojank na podeželju. Seveda je nekaj
povsem drugega preiti naravnost v oborožen upor. To pomeni neposreden izziv
okupatorju in sprejemanje vseh posledic, ki iz tega izvirajo.
Zahteva po oboroženem uporu je vseskozi, od samega začetka izhajala iz
partijskih vrst. Znano je, da odločitev za oboroženi upor ni doživela enakega
navdušenja pri drugih v OF. Sokoli so se ji še najmanj upirali; člani kulturne
skupine se niso kaj prida zavzemali zanjo; zelo pa so omahovali krščanski so-
cialisti. "Šele pod težo argumentov so tudi oni privolili v oboroženo vstajo in
oborožen boj z okupatorjem" (Boris Kidrič).
Kakšni so bili ti argumenti, ni mogoče ugotoviti - le sklepamo lahko.
Vsekakor pa je odločitev za oborožen odpor prinesla neslutene spremembe, ki
so jih povzročile na eni strani okupatorjeve represalije, na drugi pa odpor žrtev,
nad katerim jih je okupator izvajal.
Povsem razumljivo je, da so bili zoper upor vsi tisti, ki so njegove
posledice neposredno občutili, predvsem svojci tistih, nad katerimi se je
okupator znašal, pa tudi tisti iz vodstvenih skupin obstoječe oblastne strukture,
ki jim je nova strategija Partije povsem spremenila položaj v odnosu do
59
okupatorja kot v načrtih za ohranitev njihovega socialnega in gospodarskega
položaja. Na svojem vratu so začutili dih dužbene in politične revolucije, ki jo
je napovedovala Partija. Brez dvoma je za OF stala Partija - OF je bila v bistvu
njeno orodje. OF sama je zrasla iz Ljudske fronte, oziroma Protiimjperialistične
fronte, ki jo je ustanovila Partija. Ta je sprejela odločitev o ustanavljanju vo-
jnih komitejev, in to kar sama, brez sodelovanja Fronte. Se zlasti pa je bilo to
razvidno iz njenih razglasov, v katerih je napovedovala, da je osvoboditev
možna samo, če hkrati ukine obstoječo družbeno ureditev, ki je po njenem
kapitalistična. Vse njeno delovanje je naročala ali vsaj usmerjala Kominterna.
Tako je Partija pred 22. junijem 1941 agitirala tudi proti Angležem in
Francozom, čeprav so bili v vojni z Nemčijo. Do spremembe je prišlo šele, ko
je v vojno proti Nemčiji stopila tudi Sovjetska zveza. Po mnenju Partije so
pogoji za oborožen upor proti okupatorju tako nastopili šele z izbruhom vojne
med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Da je Partija imela OF za svoje taktično
sredstvo, so pokazali tudi nadaljni dogodki, zlasti ko ji je uspelo, da je vse
svoje partnerje v OF podredila svoji politiki in jim odvzela celo organizacijsko
samostojnost. Se zlasti pa se to vidi iz dogodkov po osvoboditvi, ko je OF
prevzela oblast. Vsebina vseh ukrepov od nacionalizacije do enostrankarskega
političnega sistema je vzeta naravnost iz arzenala VKP(b).
Toda, ali so lahko njeni nasprotniki to vedeli že takrat? Partija je nastopala
v svojem imenu le izjemoma in še to predvsem takoj po zlomu stare
Jugoslavije. Ko pa je bila izoblikovana OF, je skrbno pazila, da je v ospredje
vedno postavljala OF kot splošno ljudsko organizacijo, nikoli sebe Odločno je
nasprotovala trditvam, da je OF istovetna s Partijo, in to vse do konca vojne in
še nekaj časa po njej, dokler ni svoje oblasti dokončno utrdila. Danes ni težko
ugotoviti, da so nasprotniki OF v njej videli samo orodje Partije. Z godovina je
pokazala in dokazala, da so imeli prav.
Prehod v oborožen upor je bil za Partijo najprej vprašanje čisto navadne
discipline. Če je Stalin pozval v oborožen boj proti fašistom vse evropske
narode, je samo po sebi umevno, da je za stalinistično partijo, kot je bila ju-
goslovanska oziroma slovenska, to že neposredna direktiva, ki jo je treba izva-
jati za vsako ceno. 2e samo geslo "... ne koščka železa, ne mrvice živil
okupatorjem" je vzeto iz Stalinovega govora, ki ga je imel 3. jul ja 1941. Za
Partijo vprašanje v tem pogledu ni predstavljalo dileme.
Kolikor pa je oborožen upor proti okupatorju pomenil tudi začetek no-
tranje narodne diferenciacije, je bilo to samo v prid končnim ciljem Partije, pod
pogojem seveda, da je v okviru OF mogla zbrati čim več ljudi in jih iztrgati iz
članstva oziroma vpliva obstoječih političnih strank oziroma povezav.
Diferenciacija je v takem primeru pomenila, da vodstva institucij, vezana na
dotedanjo družbeno ureditev, ostajajo osamljena, brez članstva in družbene
moči. Kot smo videli, je v začetku okupacije Partiji to v glavnem jspevalo.
II.
Ko pa je oborožen upor, ki ga je sprožila Partija, imel za posledico
okupatorjevo maščevanje in ko je postajalo jasno vse bolj, da oborožen upor
60
hkati omogoča, da Partija spremeni OF v močno oboroženo silo, s katero bo
lahko celomi družbi odrejala svoje poglede na njeno ureditev, je bilo to hkrati
tudi znak za njene nasprotnike. Proti Partiji je bilo treba nekaj ukreniti, da bi
se zajezil njen pohod. Ta zahteva se je kot absolutni imperativ pojavljala še
toliko bolj pri tistih katoliških krogih, ki so najbolj verjeli papeškim encik-
likam o nevarnosti komunizma. To sicer še ni bilo neposredno soočenje, am-
pak samo začetek organizacijskega povezovanja OF nasprotnega tabora, ki se je
v začetku omejevalo predvsem na svetovno nazorsko istovetenje, propagandno
indoktrinacijo in tudi že na oblikovanje borbenejših jeder, ki pa seveda v tem
času še nikakor niso začenjala nikakršnih oboroženih protiakcij.
Za Partijo samo pa tako organizacijsko povezovanje nasprotnega tabora
samo na sebi tudi še ni moglo pomeniti kakega inkriminiranega dejanja take
vrste, da bi ga mogla imeti za narodno izdajstvo. Slovenski poročevalec z dne
9. avgusta 1941 je v tem pogledu še značilno zadržan. Ugotavlja sicer, da "kdor
danes še ostaja izven OF, ta je suha veja na živem narodnem telesu. Kdor pa
kakorkoli deluje proti OF in njeni enotnosti - ta je samega sebe izločil iz
narodne skupnosti in bo nekoč še polagal račun pred narodom!" Vendar je bilo
za Partijo tako povezovanje njenih nasprotnikov zlovešče znamenje, mimo
katerega ni mogla ravnodušno, saj je ogrožalo vse njene dotedanje uspehe. Pa
tudi še 23. avgusta le ugotavlja, da je treba nepoboljšljive kapitulante, pred
narodom brezobzirno razgaliti. "OF ima danes moči dovolj, da lahko razkrije in
v pošteni slovenski družbi onemogoči nepopravljive škodljivce. OF bo to tudi
storila, kajti slovenskim partizanom je treba zajamčiti moralno in materialno
podporo vsega slovenskega naroda."
OF je sicer že začela s fizičnimi likvidacijami izdajalcev in okupatorjevih
ovaduhov. Do tega naj bi imela pravico na temelju samozaščite. Pri
tolmačenju, kdo je izdajalec oziroma ovaduh, je lahko imela tudi nekoliko
preširoke poglede v svojo korist, vendar to ni samo po sebi vodilo do kakih
odkritih sporov. Ko Poročevalec v isti številki poroča o ubitih denunciantih pa
na koncu poroča tudi o "Izdajalcih iz Prebujene Slovenije." To naj bi bila neka
"reakcionarna skupinica", kije izdala že svojo drugo okrožnico, " v kateri sicer
hlini svojo pripadnost slovenskemu narodu, hkrati pa poziva na boj proti
Komunistični partiji, dobro vedoč, da so komunisti doslej največ žrtvovali v
osvobodilni borbi. Kdor se danes bori proti Komunistični partiji - ta je na isti
postojanki, kakor so nemški in italijanski zatiralci, taje sovražnik in izdajalec
lastnega naroda.... Take ljudi je treba brezobzirno izločiti iz sleherne poštene
slovenske družbe ter jih izročiti preziru in sramoti, ki jih zaslužijo." Za naro-
dne izdajalce torej prezir in sramota, ne pa še kazen! Partija si še ni upala
nastopiti proti svojim nasprotnikom kot izdajalcem naroda. Zaenkrat je še
vedno bila boj le na propagandni ravni. Vendar je v propagandi proti te vrste
nasprotnikom čutiti že določeno nervozo, ki se kaže prav v krepitvi gonje proti
nasprotnikom in pozivih k narodni enotnosti. Nasprotna stran se je namreč že
začela organizacijsko povezovati, tako da bi bilo vedno težje trditi, da je OF
edini predstavnik slovenskega naroda, ne glede na to, kakšen program ima
nasprotna stran.
Zato je bilo treba v takih razmerah delovati predvsem v dveh smereh, ki
sta v prizadevanju Partije, da bi prišla na oblast, postali stalnica:
61
1.	Čim več pripadnikov katere koli stranke je treba spraviti pod okrilje
OF, vodstva strank in skupin, ki bi ostala izven OF pa tako osamiti, da ne bi
predstavljala nikogar več razen samih sebe. V takem primeru bi jih bilo kot
nasprotnike OF mogoče ožigosati tudi kot narodne izdajalce. Ravno tako tak-
tiko je treba uporabiti tudi za svoje zaveznike v okviru OF, in sicer tako, da se
vodstvo strank ali skupin kooptira v vrhovni organ OF, članstvo pa je enotno
povezano v neizdiferencirano maso na vseh nižjih ravneh organizacije. Tako bi
ostajala vodstva strank in skupin prazna lupina, ki jo Partija odpihne, kadar
koli bi ji to narekovala taktična smotrnost.
2.	Preprečiti je treba sleherni poskus kakršne koli organizacije izven OF,
tudi če bi bil njen program boj proti okupatorju. V ta namen je treba uporabiti
vsa sredstva, tudi teror in zastraševanje, po potrebi tudi silo. Največ pa bi se
doseglo, če bi se nasprotno organizacijo pripeljalo do tega, da bi bila prisiljena
iskati zaščito pri okupatorju.
Ta strategija je bila tako v Sloveniji kot drugod po Jugoslaviji temelj par-
tijskega prizadevanja za oblast med vso okupacijo in celo nekaj časa takoj po
njej. Nekateri elementi te strategije so bili tudi notranje protislovni, kar je od
Partije terjalo, da se je v taktičnem pogledu stalno prilagajala nastalemu
položaju. (Tega ni mogoče trditi za njene nasprotnike!)
III.
Na tretji seji Vrhovnega plenuma OF(16. septembra 1941) se je plenum
razglasil za slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki "v času osvo-
bodilne vojne edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na
vsem njegovem ozemlju". Ob tej priložnosti je izdal tudi prve "revolucionarne
zakone" (o zaščiti slovenskega naroda, o vključitvi slovenskih partizanov v ju-
goslovanske partizane, o narodnem davku in posojilu svobode). Tako je
plenum OF sebe razglasil za edinega in najvišjega narodnega predstavnika in
temu ustrezno zahteval zase tudi vse prerogative, ki takemu najvišjemu organu
gredo. Na temelju take enostranske razglasitve je sebe pooblastil, da lahko
prisilno ukrepa proti vsem pripadnikom naroda, (kar je logična pristojnost sle-
herne oblasti in tudi njen najpomembnejši zunanji znak).
Izpeljava vseh posledic iz tega enostranskega akta je povsem logična in
tudi pravno brezhibna. Le njen temelj ostaja sporen, iz tega pa sledi vse drugo:
enostranskost lastne, razglasitve za najvišji predstavniški in oblastni organ.
To je tipično revolucionarni akt, ki mu manjka sleherna legitimnost.
Svojega predstavništva ni mogel z ničimer dokazati. Kakih volitev, referen-
duma ali kakega podobnega postopka, v katerem bi ljudstvo lahko izrazilo
svojo voljo, seveda med tujo okupacijo ni mogel izvesti. V plenumu OF so
razen Partije sodelovale večinoma samo disidentske skupine bivših političnih
strank, ne pa katoliška konservativna stran, ki je prav gotovo zastopala
pomemben del naroda. Poleg tega je OF odražala predvsem samo določeno
razpoloženje Ljubljane, manj podeželja, sploh pa ne tistih, pod nemško
zasedbo. Partijskih akcij na Gorenjskem in Štajerskem nikakor ni mogoče
imeti za kako plebiscitarno opredelitev prebivalstva, čeprav je to simpatiziralo
62
z dejavnostjo proti okupatorju.
In tu je s pravne strani jedro celotnega vprašanja: Ali se je mogla OF
enostransko, brez kakršnega koli preverjanja razglasiti za vrhovno slovensko
oblast? Te legitimitete ni imela in je ni mogla imeti.
Partiji ni mogoče odreči pravice, da se bori za komunistično ureditev in da
v ta namen pridobiva čim več somišljenikov. To je v vseh primerih, tudi v
okupacijskih razmerah, njena legitimna pravica. Vendar z vidika legitimitete
prav tako Partija ne more izpodbijati enake pravice svojim nasprotnikom; ti se
lahko borijo proti komunizmu oziroma za tako družbeno ureditev, kot jo imajo
sami za najbolj primemo. Nikomur od tistih, ki se niso strinjali s programom
OF, ki so bili za drugačen pogled in drugačno taktiko upora proti okupatorjem,
kot jo je imela OF, ni mogoče očitati nikakršnega izdajstva ali oportunizma.
Ne pravno in ne moralno. Z vidika morale in naravnega prava bi OF lahko
nastopila samo zoper tisto dejavnost, ki bi neposredno merila na sodelovanje z
okupatorjem z namenom, da podpre njegove protinarodne namere. Tega pa OF
svojim nasprotnikom, vsaj v izhodišču, ni očitala. Njen očitek se nanaša na
zavračanje sodelovanja z OF. To pa je seveda nekaj popolnoma drugega.
Zavračanje OF je povsem legalna pravica vsakogar, kdor se z njo, zlasti pa z
njeno taktiko oboroženega upora, ne strinja.
S tega stališča je zlasti nastop VOS (varnostne obveščevalne službe) proti
nasprotnikom OF kot narodnim izdajalcem, moralno in pravno nevzdržen. Se
zlasti pa OF ni imela pravice fizično likvidirati nikogar od tistih, ki so za-
stopali drugačen način upora proti okupatorju, kot ga je uveljavljala ona, vse
dokler to ni pomenilo ovajanja okupatorju z namenom, da bi okupator repre-
sivno nastopil zoper člane OF kot borce za narodno osvoboditev. VOS kot
orodje Partije pa je to nedvomno delal. Če se omejimo samo na primere likvi-
dacij vidnih predstavnikov Straže, Katoliške akcije, pa tudi organizatorjev
četništva, da ne govorimo o takih predstavnikih nasprotnega političnega živl-
jenja, kot sta bila Erlich in Natlačen, vidimo, da vsem tem gotovo ni mogoče
očitati narodnega izdajstva, ampak seveda nasprotovanje OF. Tega pa ni
mogoče označiti kot narodno izdajstvo, razen če ga ocenjujemo z enostranskega
stališča same OF, ki svoj (v bistvu partijski) program istoveti z narodnimi in-
teresi in ima svojo strategijo upora proti okupatorju za edino dovoljeno in
sprejemljivo. Take likvidacije nasprotnikov so zlasti z vidika katoliške morale
povsem nesprejemljive in je zato povsem logično, da je moral proti njim
nastopiti tudi škof kot najvišji cerkveni predstavnik. Škofu bi, če tega ni bi bil
storil, kvečjemu lahko očitali zanemarjanje njegovega poslanstva. Tudi
Kocbeka njegov prebeg v t. i. "blaženo krivdo" in pristajanje na take likvi-
dacije, ne odvezuje velikega moralnega bremena in odgovornosti. Naj ne bo
odveč na tem mestu posebej opozoriti na okolnost, da je bil VOS v bistvu
partijski organ za izvajanje terorja nad partijskimi nasprotniki. Celotni
vosovski aparat je bil pod neposrednim nadzorstvom Partije. Člani Vosa so
bili samo partijci oziroma skojevci. Njeno organizacijo je določal neposredno
CK Partije in ni bil pod pristojnostjo Izvršilnega odbora OF. Sestav vodstva in
članstva sta ostala prikrita celo samemu partijskemu aktivu. Prav obstoj,
organizacija in delovanje VOS sta naboljši dokaz, daje bila OF samo taktično
sredstvo Partije pri njenem boju za prevzem oblasti. VOS kot udarna pest
63
Partije je bil njej tudi neposredno podrejen in edino njej odgovoren (O VOS je
Kardelj dejal: "Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši
ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole." Ljubljana v ilegali, III., Ljubljana,
1967;)
IV.
S tem, da je škof obsodil take likvidacije, ki so imele seveda v prvi vrsti
zastraševalen namen, vsakogar odvrniti od sleherne misli, da bi se Partiji
postavljal po robu, je posredno obsodil tudi samo dejavnost OF, v imenu
katere in zaradi katere so bile take likvidacije izvajane. To je v pridigi 30.
novembra 1941, ko se je odločno opredelil zoper oborožen upor proti okupa-
torju, proti podvigom "raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi...", ki
narodu prav nič ne koristijo, pač pa mu hudo škodujejo, še posebej poudaril.
Več kot razumljivo je, da je škof zavrnil sodelovanje z OF in tudi sleherne
pogovore z njo. Partiji je bilo izredno veliko do tega, da bi v OF pritegnila
tudi katoliško stran. Z udeležbo krščanskih socialistov v OF je bil ta cilj sicer
delno dosežen, vendar še daleč ne v taki meri, da bi Partija lahko nastopala s
trditvijo, da so v OF tudi katoličani - kar bi bilo za njeno tezo, da OF dejansko
predstavlja ves slovenski narod, izredno velikega pomena. Če bi sodelovali tudi
katoličani, bi bila ta teza precej bližje stvarnosti. Tako je Slovenski
poročevalec že 6. septembra 1941 (prvič z oznako, daje to informacijski vest-
nik OF!) objavil poseben "Apel katoliškemu duhovniku". Mar je za bodočnost
krščanstva in katolištva koristna gonja Natlačena in njegovih somišljenikov
proti OF? "Kje je po Tvoji vesti pravična stvar - pri požrtvovalnih borcih za
svobodo ali pri ljudeh, ki se udinjajo zatiralcem slovenskega naroda, italijan-
skim fašistom?!" Tak način propagande je že sam po sebi odbijal slehernega
trezno mislečega človeka. Saj vendar z nobenim dejanjem ni bilo dokazano, da
se Natlačen in skupina okrog njega udinja italijanskim fašistom, ker se niso z
navdušenjem in takoj vključili v OF. Zato je že tak način propagande, razen pri
mladini, dosegal večinoma nasprotne učinke.
Partija je prek t. i. skupine katoličanov v OF naslovila na škofa več pisem
(menda štiri), v katerih IOOF izraža željo, naj bi v osvobodilnem boju sodelo-
vala tudi duhovščina, če pa že to ne, naj bi bila vsaj nevtralna. Skof naj bi s
svojimi navodili vplival na tako vedenje duhovščine. Vabili so ga tudi na
pogovore, a se ni odzval. Ali je to inkriminirano dejanje, češ da se ni zmenil za
take pozive, koje vendar šlo za usodna narodna vprašanja?
Povsem razumljivo je, da se takim vabilom ni mogel odzvati. Kot škof bi
že s samim pristankom na pogovor sprejel OF kot partnerja, ki mu priznava
status sogovornika, s katerim se vsaj toliko strinja, da se je z njim mogoče
pogovarjati. Potrdil bi,da je OF organizacija, ki združuje Slovence različnih
političnih smeri in svetovnih nazorov kot enakopravne partnerje, da torej ni le
sredstvo v rokah Patije, ki je dejansko prek OF njegov resnični sogovornik.
Stopil bi torej v neposreden stik s Partijo, kar bi s strani najvišje verske av-
toritete ovrglo tezo, da je OF v resnici samo krinka za Partijo; to pa bi bilo
hkrati pa tudi že opredeljevanje v politični diferenciaciji. Tega zagotovo ne bi
64
bil mogel sioriti, tudi če bi bil takemu predlogu naklonjen. Poleg tega pa kot
škof, zavezan papeškim direktivam, ni smel nikjer in v nobenem pogledu
sodelovati s komunisti. Ker je bila vsaj formalno glavna dejavnost - in tudi ra-
zlog za obsrx)j OF v takratni obliki in vsebini - oborožen boj proti okupatorju,
bi s tem vsaj posredno priznal tudi upravičenost takega načina bojevanja. Tega
pa ni mogel, ker je bil tudi osebno globoko prepričan v nesmotrnost in neko-
ristnost, celo neposredno škodljivost takega boja za narodne interese. To je na-
jbolj jasno ]X)trdil v pismu, ki so ga prebrali v cerkvah ljubljanske dekanije po
atentatu na katoliška študenta Župca in Kiklja in v katerem tako delovanje na-
jostreje obsoja kot zločin nad narodom, še posebej ostro pa v govoru ob
Natlačenovem grobu, ko je pozival v boj proti komunizmu: "Združite se vsi,
ki verujete v Boga, ter sebi in potomcem želite življenje lepše, boljše, kakor
ga ponuja brezbožni komunizem, združite se in preprečite, da tisti, ki so z
vami sicer iste krvi, a s tujo blodnjo miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli
več pokončavati najplemenitejših bratov in sestra." (Slovenec, Ljubljana, 18.
oktober 1942)
Ker Partija katoliške strani ni mogla pridobiti za sodelovanje, je izgubila
mogočen argument v svojem dokazovanju, da dejansko predstavlja ves narod.
Se več, njena teza o vsenarodnem predstavništvu je bila s tem ovržena. To pa v
bistvu spodbija njeno enostransko razglasitev SNOO za najvišje predstavniško
telo Slovenxv med vojno in iz tega izpeljano zakonitost ukrepov, zlasti proti
nasprotnikom oziroma neopredeljenim. (Tu navajamo samo katoliško stran,
čeprav ni edina nasprotovala OF, a so se pozneje bolj ali manj vse druge
polarizirale okrog nje.)
V.
Kaj v storiti v takem položaju? Treba je bilo nadaljevati v dveh smereh.
Na eni strani doseči, da bi vse, kar je kakor koli in iz kakršnega koli ra-
zloga prišlo v tako nesoglasje z okupatorjem, da mu je normalno življenje
onemogočeno, avtomatično prešlo v OF oziroma partizane.
Na drugi strani preprečiti, da bi katera koli organizacija ali organizirana
skupina kot tekmec v boju proti okupatorju nastopila kot enakopraven
udeleženec v boju za osvoboditev. To pomeni, da bi si Partija morala zago-
toviti monopol: na eni strani kot edina nosilka boja za narodno osvoboditev, ki
bi se tako po vojni na oblastniškem prizorišču predstavila kot edini naslovnik,
na drugi strani v okviru lastne OF organizacije kot edina organizirana politična
stranka.
Od tod naprej so se kazale zlasti tele možnosti:
-	nadaljevati teror, tako da bi vključevanje v OF nasprotne povezave
postalo skrajno tvegano in nevarno. Teror povezati in dopolniti s čim bolj in-
tenzivnopropagando;
-	nadaljevati snubljenje vseh, ki še niso posebej opredeljeni, a so narodno
čuteči, za vstopanje v OF. Ta taktika je bila posebno uporabna izven
Ljubljanske pokrajine; posebno učinkovita je bila zlasti na Primorskem, kjer
65
je bilo splošno razpoloženje izrazito protiitalijansko, narodna zavest pa izrazito
visoka. OF je tu uspelo pritegniti v osvobodilne vrste pretežno večino ljudi,
skoraj celoto, in, kar je posebej pomembno, tudi velik del duhovščine. Z ne
tako mogočnim uspehom, a vendarle dosti učinkovito, je OF prodrla med ljudi
tudi na Gorenjskem, pa tudi na Štajerskem. Razlog je v bistvu povsem pre-
prost: okupatorjevo nasilje je postajalo vedno bolj neznosno, upornost zato
vedno večja, na obzorju se je začelo svetlikati prvo upanje v zavezniško zmago
- OF pa je bila edina organizacija s programom, ki je bil za ljudi sprejemljiv,
obetajoč in upanje vzbujajoč, in, kar je pri vsem najbolj pomembno, bila je
sploh edina narodnoosvobodilna organizacija. Kdor se je hotel priključiti naro-
dnoosvobodilnemu boju, je imel eno samo pot: OF.
Kako je bil tako ustvarjeni položaj za OF oziroma Partijo ugoden, se na-
jlažje vidi iz usode slovenskih fantov, ki so bili mobilizirani v nemško vo-
jsko. Mobilizacija je tekla približno po takšnem vzorcu: mobiliziranec je bil
najprej poslan na urjenje (največ v Francijo ali Zahodno Nemčijo), kar je tra-
jalo nekako do 6 mesecev, nato je pred odhodom na rusko fronto dobil kratek
dopust, ki ga je vsaj v začetku lahko prebil doma. Ta dopust je za večino
pomenil usodno odločitev: ali oditi na rusko fronto ali pa pobegniti v gozdove
k partizanom. Druga možnost je bila za večino kljub vsemu le vabljivejša,
čeprav povezana z velikim tveganjem zase in za svojce. Odhod v partizane za
posameznika ni pomenil nikakršnega političnega opredelevana. Bil je edina
izbira. Za ustrezno politično opredelitev je Partija v partizanih že sama poskr-
bela. S tem je bil tak partizan, bivši nemški vojak, na življenje in smrt
povezan s partizanstvom. Poleg njega pa tudi vsi njegovi svojci. Vse, kar je
bilo proti partizanstvu, je bilo neposredno proti njihovemu golemu življen-
jskemu obstoju. Slo je torej za bistveno več kot samo za politično opredelje-
vanje. Tega v bistvu niti ni bilo. Slo je za preživetje. Od tod taka izjemna in
strastna navezanost na OF, potem ko je bila enkrat sprejeta taka usodna
odločitev.
Prav s tega stališča je bila tako Gorenjska kot Štajerska - pa tudi
Primorska, kjer je šlo za podobno dogajanje - za nasprotnike OF že vnaprej
izgubljena. Kdor koli je prišel v tak položaj nasproti okupatorju, da mu je bilo
legalno življenje onemogočeno, je imel samo eno možnost: oditi v partizane.
Tako se je Partija na večini slovenskega ozemlja zlahka predstavljala kot edina
narodna organizacija, ki se bori za osvoboditev, in ki jo ljudstvo dejansko bolj
ali manj v celoti podpira. In kako smešna je bila propaganda njenih nasprot-
nikov, ki je partizane prikazovala kot krvi željne komuniste, ki nimajo dnigih
ciljev kot pobijati in moriti, ali vsaj kot ljudi, ki jim ni mar trpljenja, ki ga
povzročajo drugim.
Tudi v tem primeru se je zelo jasno pokazalo: les absents ont toujours
tort. Lepo sedeti doma, nič tvegati, biti lojalen do okupatorjeve oblasti - čeprav
nikakor ne izdajalski - in se pripravljati na odpor, ko bodo drugi rekli (ko bo
prišel ukaz iz Londona) - ljudje s tako Filozofijo so pokazali, da so zapečkarji,
ki nič ne razumejo, ki se zganejo šele, ko jih drugi v to potisnjejo, ki seveda
vedno zamudijo pravi trenutek. Če katoliška stran jadikuje nad katastrofo, ki je
zadela ne samo njo, ampak ves narod - k tragediji na Rogu je treba prišteti še
strahoto pobojev, ki so jih povzročili partijski zanesenjaki v letu 1942, pa vse
66
tisoče smrti, ki so jih povzročili posredno z nepotrebnim izzivanjem
okupatorjevih represalij (sleherno nasprotovanje in boj proti okupatorju seveda
ni bilo nepotrebno izzivanje!), pa tudi veliki eksodus po vojni, ki je strahotno
oslabil narodovo življenjsko moč, da o vsem drugem trpljenju in gmotnih
izgubah niti ne govorimo - tedaj je treba ugotoviti, da tudi ona sama ni samo
nedolžna žrtev. Greh ni storjen samo z dejavnostjo, ampak tudi z opustitvijo.
Tudi njo samo zadene velikanska odgovornost za tisto, za kar sama sebe pred-
stavlja kot žrtev. Vsekakor ni imela voditeljev, ki bi bih kos položaju. Namreč
laiških, političnih voditeljev. Njeni voditelji so seveda samo nadaljevali poli-
tiko, ki je bila že celih sto let v bistvu enaka: predvsem pasivna, lojalna do
vsake oblasti, zamudniška in kot taka je v nemajhni meri oblikovala tudi
narodni značaj, delno pa tudi izhajala iz njega. In zato je zahteva, ki jo je
postavila OF kot del svojega programa, da je namreč v tem narodnoosvobodil-
nem boju treba preoblikovati tudi naš narodni značaj, tako zelo pomembna. Ni
važno, koliko je bila to lahko samo utopija ali pobožna želja, niti ni pomem-
bno ali se strinjamo v tem, kako ga je treba preoblikovati. Dejstvo je, da so se
ljudje v OF zavedali, da z dotedanjim obnašanjem in ravnanjem vodilnih
političnih ljudi v naši zlasti polpretekli zgodovini nekaj ni bilo v redu in da je
treba to spremeniti. Tega so se zavedali tudi katoličani v OF, ki so bili še
posebej kritični do preteklosti katoliške politike, voditelji izven OF pa očitno
ne. V življenju politične stranke (ali gibanja ali samo usmerjenosti), ki kar v
nekaj zaporednih izjemno usodnih trenutkih narodne zgodovine, kot smo jo
Slovenci doživljali zadnjih sto let, ni mogla roditi političnih voditeljev, ki bi
razumeli zgodovinski trenutek in bili sposobni temu primerno ukrepati, mora
biti nekaj zelo narobe.
Partija je znala taktično izkoristiti položaj, ki je nastal z okupacijo, znala
pa je tudi zelo vešče ustvarjati razmere, ki so ljudi same po sebi silile v parti-
zane. Temu je služil že sam boj proti okupatorju. Sleherni spopad z njegovo
vojsko, sleherna sabotaža, celo sama navzočnost partizanske vojske - vse to je
izzvalo okupatorjeve represalije. Ob njih so bili prizadeti prebivalci skoraj
vedno postavljeni v položaj, da ali tvegajo okupatorjevo meščevanje, z vsemi
posledicami tudi za svojce in imetje, ali pa se pridružijo partizanom. To so bile
pogosto strahotno krute dileme, ki so jih ljudem vsilili partizani s svojim bo-
jem. Bolj ko se je partizanski boj širil, več je bilo ljudi, ki so hočeš nočeš
pristopali k partizanom. V tem je tudi del pojasnila, zakaj je Partija tako
dosledno vztrajala v boju proti okupatorju, čeprav je iz njene zgodovine znano,
da njen življenjepis v pogledu narodnega vprašanja ni ravno zgleden (*Kosta
Čavoški, Sporna boljševiška zapuščina, Nova revija, št.46/47, Ljubljana).
Ljudje, na tak način prisiljeni v izbiro, ki jim je vsekakor prinesla obilico
gorja, so bili seveda polni najhujšega emocionalnega naboja proti vsem, ki so
jih lahko krivili za svoje gorje (ob takem čustvenem razpoloženju je bilo
mogoče to sliko seveda primerno retuširati!); še zlasti pa so bili ogorčeni nad
vsemi tistimi, ki so kakor koli sodelovali z okupatorjem in celo z njim skupaj
hodili v boj proti partizanom. Diferenciacija je bila torej ne samo politična,
svetovnonazorska, pač pa tudi izjemno emocionalna.
Partija je s svojim bojem proti okupatorju sama ustvarjala razmere, ko se
je bilo treba opredeliti ali za partizane ali internacijo - in odločitev je bila, kar
67
je povsem logično in razumljivo, v večini primerov za partizane - poleg tega
pa je pozneje sama prisilno mobilizirala v partizane, in to za baj sposobne
mlajše moške, večinoma tako, da je ponoči blokirala naselja, kjer je bila njena
organizacija, OF, že dokaj zasidrana: zlasti na Gorenjskem, Štajerskem in
Primorskem. Vsaka mobilizacija posameznika je imela tudi globlje socialne
posledice. Svojci takega mobiliziranca so bili s tem avtomatično ]x>tegnjeni v
krog, ki ga je obvladovala OF, saj se niso mogli boriti proti lastnim bratom,
otrokom in očetom - čeprav je znanih tudi več tragičnih razkolov v samih
družinah.
Vendar so bile prisilne mobilizacije prisilne le do določene meje.
Mobiliziranec je imel - sicer ne vedno, pa vendar dostikrat - možnost iz parti-
zanov pobegniti. Kljub temu so bili taki pobegi velika izjema. Tak prebežnik
je vedno tvegal, da ga bo okupator poslal v internacijo, če ne še kaj hujšega,
ali pa ga bo kaznoval VOS, kar je, če se mu ni uspelo temeljito skriti, v takih
okoliščinah pomenilo smrt. In kar je pri tem posebej pomembno: splošno
razpoloženje med prebivalstvom je bilo izrazito proti takemu dezerterstvu iz
partizanov, saj se je skoraj vedno končalo v takem ali drugačnem sodelovanju z
okupatorjem. Sleherno sodelovanje z okupatorjem pa je bilo deležno soglasne
obsodbe in prezira. Konec koncev je bila vsaka mobilizacija istočasno tudi
manifestacija, skoraj plebiscit za OF; uspela je namreč lahko le tam, kjer jo je
prebivalstvo vsaj s svojimi simpatijami podpiralo. Organizacija OF, njeni
terenski odbori, pa tudi na teritorij vezane partizanske enote se ni so mogli ob-
držati nikjer, če je bilo prebivalstvo proti njim sovražno razpoloženo. Obstoj
strukture OF in njenih organov ter na teritorij vezanih partizanskih enot je že
sam po sebi pomenil, da OF uživa, če že ne povsem enome, pa vsekakor
večinsko podporo prebivalstva. Stalno prisotna grožnja Vosa je pri omaho-
vanju v odločitvah vedno pripomogla, daje bila sprejeta pravilna odločitev.
Pri tako doslednem vztrajanju v boju proti okupatorju za vsako ceno in ne
glede na žrtve, ki so dejansko presegale vse razumne meje in grozile narodu, da
bo izkrvavel, je v vsakem pogledu imela absolutno korist Partija, pred vsemi
je mogla pokazati nase kot na najbolj doslednega in neizprosnega borca proti
fašistom. To jo je posebej legitimiralo zlasti pri velikih zahodnih vojnih za-
veznikih, ki so jo pozneje priznali kot edino upoštevanja vredno silo v boju
proti silam osi in ji zato dah tudi svojo materialno pomoč; posebej pomembno
je, da so ob kapitulaciji Italije njenim vojaškim enotam ukazali, da morajo
orožje predati partizanom, kaj: je njihov položaj nenavadno okrepilo. Ker so
bili v bistvu edina sila, ki se je borila proti silam osi, so jo zavezniki hočeš
nočeš morali upoštevati kot svojega zaveznika in v vsakem primeru tudi kot
naslovnika ali vsaj enakopravnega soudeleženca pri prevzemu oblasti po osvo-
boditvi. O razumnosti posameznih oboroženih akcij se zavezniki niso
spraševali, saj ni šlo za prelivanje njihove krvi. Partija pa je iracionalnost
svojih vojaških odločitev (iracionalnih z vidika drugih, ne nje same!) lahko
vedno prikrivala z izjemno okupatorjevo okrutnostjo.
Ravno okrutnost je naravnost pospeševala diferenciacijo v nje n prid: večje
ko je bilo nasilje, bolj se je ljudem kot edina kazala možnost, da se zatečejo k
partizanom. Zato je Partija z neizprosnim bojem proti okupatorju vedno znova
ustvarjala razmere, ko so se ljudje morali opredeljevati zanjo in proti
68
okupatorju.
Presoja smiselnosti posameznih oboroženih akcij proti okupatorju je
odvisna od kriterija, ki ga uporabljamo, in ciljev, ki jih pri tem hočemo
doseči. Če je tak boj potiskal v njen vplivni okvir vedno večje število ljudi, je
bil za Partijo v vsakem primeru smiseln, saj ji je pomagal pri njenem
temeljnem cilju: priti na oblast. In pri tem je še prav posebej pomembno, da ji
tega nihče ne more neposredno dokazati, saj se je borila proti okupatorjem.
Nesmotrnost posameznih akcij ji je mogoče očitati le s strateško-taktičnih ra-
zlogov. To pa je seveda nekaj povsem drugega.
S tem da je Partija za pretežno večino Slovencev ustvarila razmere, da se
morajo, če se želijo kakor koli boriti proti okupatorju ali jim je onemogočeno
legalno življenje pod okupatorjem, opredeljevati zanjo oziroma za OF, je v
bistvu že uresničila svoj temeljni strateški cilj: dejansko je postala edina orga-
nizacija, ki v resnici odloča o usodi naroda in h kateri se v stiski pred
okupatorjem edino lahko zatekajo vsi narodni pripadniki. Hkrati si je s tem
ustvarila tudi oboroženo silo, ki je lahko tak njen položaj uspešno zaščitila.
Tako je Partija dobila državljansko vojno, še preden se je ta dejansko začela.
Odločitev o prevzemu oblasti je šla njej v prid, še preden so se njeni nasprot-
niki tega zavedli. Ko pa so se, je bilo zanje že zdavnaj prepozno.
VI.
Njeni nasprotniki bi jo mogli ogroziti le v tem, da bi ji izpodbili njeno
temeljno prednost, prednost edine organizacije, ki se bori proti okupatorju in
predvsem edine organizacije, ki odvzema možnost slehernemu posamezniku, da
bi se opredeljeval tudi kako drugače kot za OF oziroma partizane. Za njene
nasprotnike je to pomenilo možnost dejavnosti v dve smeri: prvič, da se
vključijo v OF in postanejo sila, ki bo soodločala ter enakopravno krojila
njeno usodo in uveljavljala tudi svoje lastne poglede na dejavnost OF, kar bi
seveda pomenilo, da od znotraj ruši partijski monopol v njej in da jo dejansko
spremeni v vsenarodno organizacijo; drugič, da ustanovijo organizacijo, ki bo
konkurenčna OF; torej organizacijo, ki bo sprejela boj proti okupatorju kot
svojo temeljno dejavnost, ki se torej ne bo borila proti OF, ampak vzporedno z
njo proti okupatorju, kar bi ji seveda omogočalo svobodo v presoji položaja in
dejavnosti, ki jo na takem temelju sprejema, to se pravi: odpraviti monopol
Partije od zunaj.
Ustanovitev osvobodilne organizacije izven OF - še posebej če bi taka or-
ganizacija imela tudi svoje oborožene enote - bi za Partijo pomenila grožnjo z
dveh strani. Na eni strani bi izpodbila njeno trditev, da je OF edina organi-
zacija, ki združuje vse Slovence v boju proti okupatorju, s čimer bi bila izpod-
bita tudi njena pravna in moralna podlaga, da lahko, ob sklicevanju na zakoni-
tost svojega predstavništva, izdaja obvezne ukrepe za vse. Na drugi strani pa bi
ogrozila njen monopol v razpolaganju s fizično, vojaško silo. Tudi če bi
pravni argumenti odpovedali, bi bila tu kot glavni argument še vedno na voljo
fizična sila. Z njo bi bilo mogoče slehernega oporečnika prisiliti k molku,
ljudi pa k pokorščini. Pravni in moralni argumenti bi se nato kaj lahko
69
prikrojili zmagovalčevim željam. S svojo dejavnostjo in nastopanjem Partiji
ni v bistvu nikoli uspelo, da bi OF predstavila kot edinega zastopnika
slovenskega naroda, svoje nasprotnike pa kot narodne izdajalce. To dejstvo na-
jbolj zgovorno potrjujejo tele okoliščine: da zgodovino NOB še vedno lahko
pišejo le do Partije lojalni zgodovinarji; da arhivi iz NOB oziroma revolucije še
vedno niso dostopni javnosti; da je celoma zgodovina obdobja, na katero se
lahko neposredno ali posredno nanaša vpliv Partije, prilagojena partijskim
pogledom in razlagam, ki gredo vedno povsem v njen prid, itd.. In če mora še
po 40 letih po svoji zmagi in po formalnih sodnih procesih, s katerimi naj bi
bila pravnoveljavno dokočno obsodila in moralno izničila svoje nasprotnike, še
kar naprej dokazovati narodno izdajstvo svojih nasprotnikov, s tem samo
dokazuje, da po moralni strani ni tako lahko izbojevati zmage. Resnice se ne da
zbrisati. Da pa se jo prikrivati, dokler imaš potrebno fizično moč, da svojim
nasprotnikom onemogočiš, da bi govorili o čem drugem, razen o tistem, kar
sam želiš, da se pove in kakor si želiš, da se pove. Taka je bila zgodovina NOB
vse doslej. In tega Partiji ni zagotovila njena moralna premoč ali premoč
resnice na njeni strani, pač pa njena fizična moč. Boj proti okupatorju ni toliko
prizadeval njegove vojaške moči, vsaj ne toliko, da bi to bistveno vplivalo na
potek vojaških dogajanj v širšem evropskem merilu. Mnenja o tem so si precej
deljena in treba bo še počakati, da bodo popolnoma dostopni arhivi tudi
nasprotne vojskujoče se strani, in podane objektivne strokovne ocene. Doslej
je bil vojni prispevek partizanstva ocenjevan - pretirano poveličevan ali oma-
lovaževan - bolj ali manj vedno z ideološko-političnega stališča. Nasprotniki
Partije so vedno hoteli izpodbijati vojaško vrednost partizanstva, Partija pa ga
je nasprotno hotela čim bolj povzdigniti. Z dokazovanjem strateške manjvred-
nosti partizanstva naj bi partijski nasprotniki dobili dokaz, kako nesmiseln je
bil boj proti okupatorju in kako prav so imeli oni, ki so mu nasprotovali.
Pa saj sploh ni šlo za to. Partija se je bojevala za prevzem oblasti, kar je
povsem jasno izjavljala že ob začetku okupacije: narodna osvoboditev je možna
samo tako, da oblast prevzamejo delovni ljudje. Koga je s tem mislila, je
povsem jasno. Z njenega stališča ni bilo tako pomembno, kakšno dejansko
škodo je s svojim bojem napravila okupatorju, medtem ko je bilo z narodnega
stališča večkrat na prvi pogled in brez sleherne strokovne ocene očitno, da je
škoda neprimerljivo večja in da ni pravzaprav v nikakršnem sorazmerju z zlom,
ki ga je partizanska akcija sprožila. S partijskega stališča pa je bila vsaka taka
akcija očiten korak na poti k izgrajevanju oborožene sile, nad katero je imela
Partija nesporno oblast. Za to pa je dejansko šlo. Za partijske cilje celo
taktično sodelovanje z Nemci (torej s svojim formalno najhujšim nasprot-
nikom) proti četnikom in celo Zahodnim zaveznikom, ni bilo, kot navajajo
pričevanja in dokumenti, vnaprej izključeno, če je v tem Partija videla pot do
svojega glavnega cilja: osvojitve oblasti. Partiji je bilo to vseskozi povsem
jasno. (Nora Beloff, Tito's flowed lagacy, 1981)
Ta glavni cilj pa bi se ji utegnil izmuzniti iz rok, če bi se soočila z orga-
nizacijo, ki bi jo, če bi se borila proti okupatorju, ogrozila prav pri tem os-
novnem cilju. Zato je bilo od vsega začetka njeno osnovno načelo preprečiti
nastajanje sleherne oborožene enote - zlasti pa večje organizacije, ki ne bi bila
pod njenim neposrednim nadzorstvom - tudi če bi se borila proti okupatorju.
70
Boj proti okupatorju je bil povsem v drugem planu, ob glavni poti. Bil je
sredstvo, ki je krepilo njeno vojaško silo, in s tega stališča je izgledalo kot
edinstveno pomembna, sploh edino pomembna dejavnost; in to ne v prvi vrsti
za slabitev okupatorjeve zmogljivosti, ampak za neposredno ustvarjanje
vojaške sile, s katero je razpolagala Partija; edina bi ji namreč lahko
omogočila, da bi prišla na oblast kot edina politična stranka.
Če bi se bili nasprotniki Partije zavedali te najbistvenejše okolnosti v
državljanski vojni, ki jo je sprožila Partija, bi moral biti od vsega začetka nji-
hov osnovni cilj, zbrati oboroženo silo proti Partiji, ki bi bila večja od parti-
jske. V vojni velja pač samo večja fizična moč. To je bil imperativ, kateremu
se v nobenem primeru ni bilo mogoče izogniti. Narekoval je ustanovitev ile-
galne organizacije, ki bi delovala proti okupatorju in po potrebi tudi proti
Partiji, kolikor bi ta v prizadevanju za svojim monopolom nastopila
neposredno proti njej. Vsekakor pa bi morala biti to organizacija, ki bi brez
prestanka in sistematično gradila svojo vojaško moč: vseskozi proti okupatorju
in nikoli v povezanosti z njim. Če in ko bi bila zadosti močna, bi tudi sama
narekovala odnos do okupatorja in ne bi smela dopustiti, da bi imela Partija
tudi v odnosu do okupatorja popolnoma proste roke.
Vsega tega ne bi bilo mogoče brez odkritega soočanja z okupatorjem. Se
zlasti takrat ne, če bi morala taka vojaška organizacija vsem tistim, ki bi iz
kakršnega koli razloga ne mogli več shajati v legalnih okoliščinah, ki jih je
narekoval okupator, nuditi možnost za priključitev oboroženemu boju. In
končno: zadosti močna vojaška organizacija bi lahko tudi nasprotni strani
narekovala način obnašanja do okupatorja. Partija bi sicer sodelovanje od-
klonila, ker je tako sodelovanje ne bi vodilo do monopola oblasti, kar je bil
zanjo zadnji smisel vsega njenega delovanja. To je dokazala tudi v odnosu do
četnikov. Toda tudi v tem primeru ne bi bili odločilni nameni in cilji, pač pa
stvarna moč. Tisti, ki jo ima, lahko narekuje pogoje sodelovanja.
To so sicer pogledi, ki ne upoštevajo vključenosti Slovenije v ostalo
Jugoslavijo, saj je bila Slovenija bolj ali manj povsem ločena od ostalega dela
Jugoslavije. Kolikor je bilo stikov, so bili skoraj samo partijski, in tudi
Partija je odločila, da se slovensko partizanstvo vključi v jugoslovansko, ker je
bila pač slovenska Partija že sama po sebi del jugoslovanske.
Ali bi mogla Slovenija sama odločati o svoji vključenosti v Jugoslavijo
in s tem posredno tudi o svoji notranji gospodarsko-družbeni ureditvi v
nasprotju z ureditvijo drugod po Jugoslaviji, kjer je Partija izbojevala zase
odločilno zmago? To so razmišljanja, ki omogočajo zelo različne odgovore
zlasti če predvidevamo razmere, ki bi bile drugačne od dejanskih, saj do organi-
zacije nasproti OF, ki jo je vodila in nadzirala Parija, ni prišlo, in sicer zaradi
spleta med seboj temeljito dopolnjujočih se okoliščin. Nasprotniki Partije si
niso ne želeli ne upali prekiniti lojalnega odnosa do okupatorja, saj jim je dajal
sorazmerno visoko stopnjo varnosti in ugodja. Zato niso mogli niti pomisliti
na ustanovitev organizacije, ki bi bila po svojem bistvu ilegalna in ki bi v
določenih primerih izzvala tudi reakcije okupatorja, kar bi dotakratno "idi'o"
temeljito porušilo. Pokazalo se je, da v položaju, kot ga je ustvaril okupator,
nikakor ni zadosti, da si pripravljen samo na "pametno" sodelovanje, ampak da
je potrebno tudi tveganje in žrtve, s katerimi je treba že vnaprej računati. Tako
71
vedenje je bilo seveda v popolnem nasprotju z dotedanjo slovensko tradi-
cionalno politiko. Če so se hoteli spoprijeti s Partijo in preprečiti njene cilje,
je bilo treba ustvariti razmere, ki bi ji onemogočile monopol. Brez organi-
zacije, ki bi bila že s samim obstojem konkurenčna OF, to ni bilo mogoče.
Seveda je to spoznanje, ki ga omogoča pogled na preteklost, saj je vse, kar
takrat ni bilo razvidno - bi pa vsaj moralo biti razumljivo tistim
posameznikom, ki so bili na vodstvenih položajih v slovenskem družbenem
življenju - danes povsem jasno. Takrat pa sta, izgleda, manjkala sposobnost in
pogum.
Ne enega ne drugega ni manjkalo Partiji. Pogum je seveda povezan tudi z
odgovornostjo. Kdor se sooča z moralno odgovornostjo - ta je bila zlasti ob
soočenju s tako brezobzirnim okupatorjem, kot so bili nacisti, pred strahotno
preizkušnjo - bo gotovo bistveno bolj zadržan pri dejanjih, ki bi utegnila
sprožiti posledice, za katere take odgovornosti ne more prevzeti. "Prednost" je
bila vsekakor na strani Partije, ki se ni čutila vezane z nikakršnimi moralnimi
normami "meščanskega izvora". To pa je bilo vse, kar ni izviralo neposredno
iz njenega ideološkega arzenala. Vse, kar vodi k prevzemu oblasti, jo je vnaprej
odvezovalo moralne odgovornosti, kajti prevzem oblasti pomeni ustvarjanje
možnosti za družbeno ureditev, ki v njenih očeh predstavlja ideal, za katerega
nobena žrtev ni prevelika.
In prav to "prednost" je Partija temeljito izkoristila tudi v odnosu do ka-
toliškega tabora. Z radikalizacijo svojih nastopov, z likvidacijami svojih
nasprotnikov, predvsem pa z akcijami, ki so izzvale ostre okupatorjeve repre-
salije, so nastajali položaji, s katerimi se zlasti Cerkev nikakor ni mogla
strinjati in jih odobravati. Tako je bila že od vsega začetka potisnjena ob stran.
Tudi če bi bila pripravljena sodelovati z OF, tega ne bi mogla storiti, ne da bi
pristala na take akcije, ki jih s svojega moralnega stališča ni mogla sprejeti.
Sodelovanje je bilo tako že od vsega začetka onemogočeno.
VII.
Sicer pa je to vprašanje, ki sodi že na drugo področje. To je vprašanje,
kako onemogočiti katoliškemu taboru, da bi se kot organiziran partner
priključil OF. Je pa seveda povezano s prvim, kajti onemogočanje katoliški
strani, da bi sodelovala v OF, jo samo po sebi sili v snovanje lastne
konkurenčne organizacije. Kot smo videli, ta nevarnost za Partijo ni bila tako
velika, ker na nasprotni strani ni bilo prave ocene položaja niti potrebne volje,
da bi se soočili z resničnostjo. To resničnost pa je Partija tudi zavestno stalno
zaostrovala, saj je skrbno pazila, da bi že v kali zatrla kakršne koli poskuse or-
ganiziranja svojih nasprotnikov. Za to je poskrbela predvsem s svojo varnos-
tno-obveščevalno službo, Vosom. Med narodne izdajalce, ovaduhe, okupator-
jeve sodelavce ipd. so bili uvrščeni vsi, ki jih je Partija osumila, da delujejo
proti njenim interesom. Že v razglasu z dne 11. julija 1941 (Slovenski
poročevalec št. 8) pribija: "Kdor pa bi kakor koli želel razrušiti sveto in nedo-
takljivo enotnost Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ta bi se s samim
takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašistovskih zločincev."
72
Povsem razumljivo, da je v okviru takih pogledov zadosti prostora, da se za
izdajalca ol>dolži vse tiste, ki nasprotujejo njeni politiki. Presojo o tem pa si je
tako ali tak o pridržala Partija sama, in tudi eksekucije je opravljala sama s
svojim Vosom. (Doslej ni Partija objavila še nobenega dokumenta, ki bi pričal
o nasprotnem in ki bi pokazal, kdo in po kakšnem postopku je ugotavljal
izdajstvo, kdo je določil eksekucije, itd. Vsaj zdaj bi bilo zanimivo zvedeti, kdo
je na primer odločil, da se likvidira Marko Natlačen in kakšen je bil pri tem
postopek, kakšni konkretni zločini so mu bili očitani in ali je o tem že prej
razpravljal organ OF, v katerem so bili tudi zastopniki drugih strank, ne samo
Partije, saj je šlo za likvidacijo predstavnika, s katerim se je soočala OF kot
celota.) Prav tako je Partija že 23. avgusta 1941 pod naslovom Izdajalci iz
"Prebujene Slovenije" jasno povedala: "Kdor se danes bori proti Komunistični
partiji - ta je na isti postojanki, kakor so nemški in italijanski zatiralci, ta je
sovražnik in izdajalec lastnega naroda." Ne da bi to posebej omenila, si je s
tem neposredno prisvojila pravico, da likvidira vsakogar, kdor ji nasprotuje, in
sicer kot narodnega izdajalca.
Boj proti poskusom nasprotnikov Partije, da bi ustanovili svojo organi-
zacijo, je dosegel svoj vrh v tajnem navodilu, ki ga je Partija zaupno izdala
proti koncu leta 1941, in v katerem je jasno povedano, da se je treba tudi z
orožjem upreti sleherni vojaški organizaciji, ki bi delovala zunaj OF, tudi če bi
bil njen cilj boj proti okupatorju. S tem je Partija več kot jasno povedala, da je
njej glavni in osnovni cilj priti na oblast, tudi za ceno boja proti tistim, ki se
borijo proti okupatorju. V tem pogledu je slovenska Partija samo sledila enot-
nemu vzorcu, ki je bil sprejet za vso Jugoslavijo in ki je prišel do vidnega zu-
nanjega izraza tudi pri pogajanjih med Titom in Mihailovičem: za nobeno ceno
ne dopustiti organizacije oboroženih enot, ki ne bi bile pod neposrednim nad-
zorstvom Partije, kajti pot do oblasti pelje samo prek monopola nad fizično
silo. Ce tega ni mogoče doseči, odpade sleherno sodelovanje s komer koli, tudi
če se bori proti okupatorju, kajti že s samo neodvisnostjo deluje proti Partiji,
saj ruši njen monopol. Krog je tako sklenjen: kdor ruši monopol Partije, se
bori proti njej, kdor pa se bori proti Partiji, je narodni izdajalec. Za Partijo je
bil Mihailovič narodni izdajalec že samo zato, ker seji ni neposredno podredil.
Vse ostalo je samo epilog, ki se je končal z njegovo ustrelitvijo po vojni. To
logiko samo še ilustrirajo nedavno razkriti dokumenti o partizanskih dogajanjih
z Nemci v marcu 1943 (V. Dedijer, N. Beloff), kjer je bilo Nemcem ponujeno
premirje, nekaterim partizanskim enotam pa izdan že neposreden ukaz, naj do
nadaljnega Nemcev ne napadajo, ker je treba vse sile nameniti likvidaciji
četnikov. Potreba po tem se je zdela toliko bolj nujna, ker so takrat na splošno
prevladovala mnenja, da bo še tisto leto prišlo do zloma nacistov in do izkr-
canja zaveznikov v Jugoslaviji. Nemcem naj bi bilo ob pogajanjih sporočeno
celo to, da so se partizani pripravljeni z orožjem postaviti po robu izkrcanju
zaveznikov, kar je v končni posledici isto, kot da bi se postavili na stran
Nemcev. Četudi se ta razkritja danes zdijo šokantna, so taka le zaradi stalne in-
doktrinacije s strani Partije, češ da je bila ona edina sila, ki je bila vseskozi
dosledna v boju proti okupatorjem in ki ji je bila narodna osvoboditev edini in
glavni cilj. Če narodno osvoboditev pojmujemo v njenem lastnem pojmovanju
kot prevzem oblasti, je taka njena trditev celo povsem točna. Vse, kar vodi do
73
take osvoboditve - tudi prehodno sodelovanje z Nemci - je samo etapa na lahko
tudi nekolikanj vijugasti poti do končnega cilja. S tega stališča bi bilo trditi,
da bi bila Partija kdaj le pomislila na kakršno koli resno sodelovanje z Nemci,
seveda popolna kleveta, saj Partija na kaj takega ne more pristati že zato ne,
ker sleherno sodelovanje ruši njen monopol. Brez monopola pa ne more niti
prevzeti niti ohraniti oblasti.
Prav na tej črti se boj Partije v Sloveniji razlikuje od boja drugod v
Jugoslaviji, čeprav je bila slovenska Partija del celotne jugoslovanske in njej
podrejena. V Srbiji oziroma na ozemljih, kjer so bili naseljeni tudi Srbi, je
četništvo kot oborožena sila nastalo že pred partizanstvom ali vsaj istočasno z
njim. Kot tako je že samo po sebi predstavljalo oviro za glavni cilj Partije. V
Sloveniji pa tega ni bilo, zato je bila glavna naloga Partije, vnaprej preprečiti,
da bi do take ali podobne vojaške organizacije sploh prišlo.
6. Začetek državljanske vojske
I.
Državljanska vojna se je dejansko začela s sklepom slovenske
Komunistične partije, da, kot edina politična stranka v Sloveniji, prevzame
oblast in to ne glede na voljo vseh ostalih in celo proti njim. Tak sklep je v
naravi same leninistične partije in je vsebovan v vsem njenem delovanju. Zato
je postavitev datuma, kdaj se je začela državljanska vojna in s katerim dejan-
jem, stvar povsem svobodne presoje, odvisno od tega, kdaj menimo, da je de-
javnost Partije izzvala tako reakcijo njenih nasprotnikov, da so se ji bili
pripravljeni zoperstaviti za vsako ceno, celo z oboroženim odporom. Dejanski
izbruh oboroženih spopadov je zato samo eden od členov v logični verigi
vzročnegazaporedja.
Partizani so napadli četniško postojanko v S t Joštu 11. julija 1942, nekaj
dni pozneje (16. julija) pa je četniški oddelek iz zasede pri Češči vasi pri
Novem mestu napadel četo partizanskega Dolenjskega odreda. Ta dva dogodka
imajo nekateri za začetek državljanske vojne v Sloveniji (Kos, 1984), bila pa
sta seveda le posledica vrste dejavnosti in dogodkov že mnogo pred njima.
Kakšna sta bila dejavnost in organizacijsko usposabljanje Partiji nasprotne
strani?
Z napadom na Jugoslavijo, še posebej pa nekaj dni pozneje, ko je bila us-
tanovljena samostojna hrvatska država (NDH), je bila pretrgana zveza Slovenije
z osrednjimi oblastmi v Boegradu. Zato je ban Natlačen kot predstavnik izvršne
oblasti v Sloveniji pozval zastopnike vseh političnih strank, da skupaj us-
tanovijo t. i. Narodni svet kot vršilca izvršilno-upravne oblasti. Vse stranke so
se pozivu odzvale in nekaj za tem izdale razglas o prevzemu oblasti. V Narodni
svet so vstopile Slovenska ljudska stranka (SLS), Jugoslovanska narodna
stranka (JNS), Narodno radikalna stranka, Socialistična stranka Jugoslavije in
Samostojna demokratska stranka. Svoje mesto v Narodnem svetu je zahtevala
tudi Komunistična partija. Vendar so njeno zahtevo zavrnili z utemeljitvijo, da
je načelno potrebno, da zastopajo Narodni svet samo predstavniki organiziranih
74
in priznanih političnih strank.
Ta zavrnitev je bila, gledano z današnjega stališča, prva usodna napaka
nasprotnikov Partije. S tem, da so jo zavrnili, je Partija dobila alibi za vse
tisto, kar so pozneje očitali temu Naodnemu svetu. Hkrati so jo tako rekoč
porinili na pot samostojnega organiziranja narodnega odpora, ji omogočili, da
je postala edini borec za osvoboditev, in da je vse breme sodelovanja z okupa-
toijem, ki je deloma vedno nujno in neogibno (kot smo ugotovili, celo za or-
ganizacijo narodnega odpora), valila na "izdajalski Narodni svet", sama pa je
ostala neomadeževana pred slehernim očitkom sodelovanja z okupatorjem. Ta
zgrešena poteza, ki je Partiji že na samem začetku omogočila boljši izhodiščni
položaj, torej ni bila zasluga bistrovidne politike Partije (saj je hotela biti
zraven!), ampak kratkovidnosti njenih nasprotnikov. Partija bi se pozneje go-
tovo opredelila proti Narodnemu svetu, saj je bila del KP Jugoslavije in ta ji je
tudi odrejala politiko. Pogajanja med Titom in Mihailovičem jasno kažejo,
kako bi se njena politika usmerila. Toda njen položaj v in pri polarizaciji
političnega opredeljevanja, do katerega je prišlo pozneje, bi bil precej drugačen:
bistveno težji zanjo in bistveno ugodnejši za njene nasprotnike. Gre za tipičen
primer podcenjevanja KP in napačne presoje položaja. Sicer pa so bila vsa de-
janja Narodnega sveta, ne glede na to, ali jih s poznejšega zornega kota lahko
označujemo kot ustrezne položaju ali ne, poskus vsaj delnega zavarovanja nar-
odnih interesov pred neizogibno okupacijo in nikakor obračunavanje s
političnimi nasprotniki.
S takimi merili gre presojati tudi ustanovitev Slovenske legije kot polici-
jske formacije, ki naj bi vzdrževala red v tistih predelih Slovenije, ki jih
dotedaj okupator še ni zasedel. Italijani so jo prepovedali že 13. aprila, 17.
aprila, ko je oblast prevzel fašistični komisar (Graziolli), pa je bil prepovedan
tudi sam Narodni svet.
Odtlej je Narodni svet deloval ilegalno, v povezavi s slovenskimi zastop-
niki v jugoslovanski begunski vladi v Londonu.
Vendar protipartijska fronta nikakor ni imela kakega skupnega programa,
ker položaja ni ustrezno precenila in ni imela niti pojma, kaj se pripravlja. Kar
jo je združevalo in povezovalo, je bil predvsem odpor proti sleherni dejavnosti,
ki bi pomenila tveganje, in zanašanje na zmago zaveznikov. Do te zmage pa je
nameravala kolikor mogoče lojalno sodelovati z okupatorjem ter čakati na di-
rektive iz Londona.
Ker je bila taka politika v bistvu nadaljevanje politike in konceptov še iz
stare Jugoslavije, so zanjo značilni predvsem neučinkovitost, spravaštvo ter
neenotnost v konceptih in dejavnosti - lahko bi rekli nadaljevanje vseh bolezni,
ki so jih prenesli iz prejšnjega obdobja. Prvo leto okupacije je vsaj po izkazani
dejavnosti političnih strank nadaljevanje stare jugoslovanske politike v
razmerah tuje okupacije, v katerih se je njena neustreznost pokazala še toliko
ostreje.
Ker je bila L i. ilegalna dejavnost namenjena pripravi za trenutek, ko bo iz
Londona dan znak za začetek dejavnosti proti okupatorju, je bila zato nekako
izven časa in prostora, vsekakor pa ne pod pritiskom nujnosti trenutka; zlasti
pa je bila neenotna in strankarska, kot da bi se še naprej lahko šli prazni par-
lamentarizem iz mirne dobe pred vojno. Različne legije kot ilegalne vojaške
75
formacije - in vsaka politična skupina je hotela imeti svojo - so tako ostajale
bolj operetne kot bojne. V tem pogledu so v resnici pohiteli in celo prehiteli
Partijo. Tako je bila vojaška organizacija SLS t. i. Slovenska legija, (op: ta
nima zveze s policijsko formacijo, ki jo je pod istim imenom že poprej us-
tanovil Narodni svet), ustanovljena že 29. maja 1941. Toda obstajala je le bolj
v načrtih kot v stvarnosti. To seveda ni bila organizacija, ki bi lahko kakor
koli nastopila proti partizanom, čeprav naj bi na koncu štela menda že okrog
8000 ljudi.
JNS je ustanovila L i. Sokolsko legijo (avgusta 1941), ki je bila seveda
bistveno šibkejša kot Slovenska legija. Skupina Stare pravde, ki je izstopila iz
OF ter nekaj oficirjev in intelektualcev, so ustanovili Narodno legijo.
Liberalne skupine so se proti koncu leta 1941 združile v L i. Napredno delovno
skupnost in se vključile v nastajajoče mihajlovičevsko gibanje.
Poleg teh je obstojala tudi posebna skupina, ki jo je pod mogočnim
imenom Slovensko narodno gibanje zbral duhovnik Franc Glavač, stela paje le
nekaj deset dijakov in študentov. Ustanovljena je bila še pred okupacijo in naj
bi združila "vse mlade Slovence, ne glede na sedanje politične stranke, v borbi
za novo svobodno, samostojno in zduženo Slovenijo", (t. i. glavačevci).
Študentje so bili samostojno organizirani v okviru akademskega društva
Straža v viharju (t. i. stražarji); vojaško se sicer niso posebej organizirali, a so
podpirali Slovensko legijo.
Izven uradne SLS je delovala tudi skupina Združeni Slovenci, katere člane
sta zbirala prof. Jakob Solar in dr. Andrej Gosar. Njen namen je bil, v razliko
od vseh drugih, organizirati odporniško gibanje proti okupatorju, vendar izven
OF (Jeseni 1943 sta se Solar in Gosar priključila Narodni legiji). (Stane Kos,
Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945, I.del, samozaložba, Rim
1984.)
II.
Tudi skupni politični program Narodnega Sveta, poslan v London dr.
Kreku in prek BBC posredovan slovenski javnosti (23. novembra 1941 - poz-
nan kot londonske točke) ni mogel biti posebno mobilizacijski, saj je pred-
stavljal samo nadaljevanje političnega procesa, ki se je začel že pred vojno in
ostal zaradi okupacije nedokončan. Za Slovence ni mogla biti privlačna že prva
točka - obnovitev in razširitev Jugoslavije kot monarhije, saj so bile ljudem še
vse preveč v spominu slabe strani dotedanje monarhične ureditve. Novost v
programu je samo zahteva po federativni ureditvi Jugoslavije, v Icateri naj bi
bila Slovenija (z vsem ozemljem, kjer žive Slovenci) samostojna in tudi
gospodarsko zaokrožena enota, (tč 2). Jugoslavija pa enoten gospodarski pros-
tor (tč. 5). V ostalem delu programa je zahteva po podreditvi kraljevski vladi:
kralj in jugoslovanska vlada sta edina zakonita oblast, edina vojna sila pa ju-
goslovanska vojska, v kateri naj se zberejo vse slovenske osvobodilne organi-
zacije (tč. 4); vsa osvobodilna gibanja, ki se ne podredijo vojnemu ministrstvu,
so izdajalska (tč. 6).
Ves program je bil na ta način v bistvu naperjen proti OF, ki ni priznala
76
kralja in njegove vlade; s pozivom in sklicevanjem na zakonitost naj bi
dosegel tisto, česar Narodni svet in vanj vključene stranke niso mogle, in tudi
ne hotele, z dejanji: podreditev OF Narodnemu svetu. Kako naj bi tak program
realizirale, je ostalo povsem odprto vprašanje. Predvsem pa je program tudi
notranje protisloven; zahteva podreditev kraljevski vladi, ta pa se nikakor ni
mogla zediniti predvsem glede edine vsebinsko pomembne točke v programu,
namreč federativne uredi tvedržave.
Nasprotno je bilo bistvo OF njen jasni program in neposredna dejavnost.
Proti slednji bi se bilo mogoče boriti samo z nasprotno dejavnostjo, česar pa
protipartijska fronta ni bila pripravljena in ne sposobna storiti. Hkrati se je
znašla tudi v precepu, ki bi ga lahko razrešila le z odločnostjo (te ni zmogla,
bila je tudi v nasprotju z njeno temeljno usmeritvijo). Če bi se hotela postaviti
po robu zlasti Vosovskim likvidacijam in pritisku, ki je meril na to, da se
protipartijska fronta ne bi mogla organizirati, bi morala neposredno nastopiti
proti Vosu. To pa bi pomenilo začeti z dejavnostjo, ki bi bila v nasprotju z
njihovo usmeritvijo lojalnega sodelovanja z italijanskim okupatorjem: spustiti
se v ilegalno dejavnost, začeti državljansko vojno. Tega si niso upali in tudi ne
hoteli. Raje so se zatekli po pomoč k Italijanom, ki pa za to niso imeli
posebnega posluha, saj ni bilo v njihovo korist Vse dokler se protipartijska
fronta ni büa sposobna in ni hotela postaviti po robu Vosu, je politično pri-
zorišče v Ljubljani - središču vsega političnega delovanja - obvladovala Partija,
ki si je bila povsem na jasnem, kaj v takih razmerah Vos pomeni.
Vsekakor notranje povsem razcepljena protipartijska fronta nikakor ni
vlekla kakih samostojnih potez. Vedno je delala le, kolikor je bila v dejavnost
prisiljena, in tisto, kar so ji narekovali drugi. Pa še pri tem je poskušala ostati
"lojalna".
Njeno delo naj bi opravili Italijani.
Med vrsto poslanic italijanskim oblastem, v katerih je bila zahteva, naj
Italijani kaj ukrenejo zoper dejavnost OF in partizanov, sta posebej pomembni
poslanici prof. Erlicha in bana Natlačena. (Oba je Vos likvidirala.) V obeh gre
za to, da Italijani dovolijo Slovencem lastno oboroženo silo za obrambo proti
dejavnosti OF oziroma partizanov. Obe listini (Erlichova 1. aprila 1942,
Natlačenova maja 1942) je škof Rožman odnesel tudi papežu v Rim. Sam paje
podobno poslanico poslal jeseni 1942 visokemu komisionarju Graziolliju.
Zanimivo je, da škof Rožman javno ni nikoli obsodil fašizma in nacizma,
pač pa samo komunizem. Maja 1942 so dr. Arnejc, Finžgar, Solar in brata
Tominca predlagali, naj s prižnice obsodi italijansko nasilje nad Slovenci,
zlasti požiganje vasi in deportacije ter streljanje talcev, in ravno tako nasilje
Nemcev. Vendar pa je tudi tokrat obsodil samo komunizem. To je storil po
obisku pri papežu v Rimu. Ta mu je obsodbo fažizma in nacizma odsvetoval,
češ da bi ga to dejanje pripeljalo do internacije, Slovenci pa bi s tem izgubili
njegovo podporo. (Dr. Jakob Kolarič, Skof Rožman, družba sv.Mohorja v
Celovcu, I.del 1967, Il.del 1970, ni.del 1977)
Dejstvo je, da je škof o taki možnosti razmišljal - vendar se je podredil
papeževi volji, poleg tega pa je bilo tako ravnanje v skladu s splošnim
razpoloženjem takratne slovenske protipartijske politike.
Tudi general Leon Rupnik, lei so ga Italijani postavili za ljubljanskega
77
župana (2. junija 1942), je za boj proti OF oziroma partizanom predložil v
bistvu enako rešitev: Italijani naj v vseh večjih in manjših krajih pomnožijo
svoje oborožene posadke, hkrati pa naj dovolijo ustanovitev slovenskih proti-
partizanskih enot, ki bi jim poveljevali oficirji in podoficirji bivše jugoslo-
vanske vojske. Zato je zahteval tudi njihovo izpustitev iz internacije.
Nihče se torej ni - tudi ne glede na to, ali je bilo to Italijanom prav ali ne -
ukvarjal z mislijo, da bi kaj sami ukrenili. S tem so šli v celoti na roko
temeljni politični tezi Partije, da je OF edini resnični predstavnik slovenskega
ljudstva, njeni nasprotniki pa so v bistvu okupatoijevi sodelavci. Vsekakor si s
tako politiko niso mogli pridobiti naklonjenosti širše slovenske javnosti.
Zagovarjanje kontinuitete stare Jugoslavije in graditev na monarhistični državi
Karadžordževičev pri Slovencih nista mogla naleteti na kako navdušeno
odobravanje. Prej sta vzbujala nezaupanje, tako na podeželju kot pri kritičnem
razumništvu v mestih. Obojim je spomin na staro Jugoslavijo vzbujal slab
priokus. Zato je lahko računala na uspeh tista politika, ki je bila za prekinitev
s staro državo. Njeno stališče je bilo: svojo usodo je treba vzeti v lastne roke,
pri čemer so še vedno odprta vrata za dogovore z drugimi jugoslovanskimi nar-
odi, in se pogovarjati kot samostojni partner, ne kot provinca, ki prosi za
milost. OF je to znala in razumela in iz tega skovala mogočen propagandni
kapital - privlačnost svojega političnega programa.
Prav tako tudi naslanjanje na Italijane kot okupatorja pri ljudeh ni želo
odobravanja. Mržnja in prezir do fašistov sta bila vsesplošna. Iskanje pomoči
pri okupatorju - celo če si subjektivno prepričan v upravičenost svojega rav-
nanja - ti v notranjosti pušča občutek ponižanja in osramočenosti. Kljub oku-
patorjevemu nasilju je pri ljudeh temeljni občutek ponosa ostal in se celo
krepil. Politika sporazumevanja z Italijani pa je od ljudi terjala, da se odpovedo
svojemu ponosu, vodila jih je v moralno degradacijo. Tudi če so bili ljudje
pripravljeni na kompromise, so se vendarle skušali izogniti položaju, ki bi jih
v to prisilil. Zato so lahko celo oprezneži, skrivači in oportunisti vseh barv, ki
so se spremo izogibali slehernemu tveganju in dejavnosti - kakor hitro so se
razmere tako spremenile, da so bili na varnem - s ponosom in dvignjeno glavo
obsojali tiste, ki so pristali na sodelovanje. Se posebej pa so se čutili moralno
vzvišene nad svojimi nasprotniki aktivisti OF in partizani. Do svojih po-
raženih nasprotnikov niso čutili spoštovanja, ki ga lahko vzbuja premagani
tekmec, ki je izgubil boj, a ohranil svojo moralno veličino, pač pa vzvišenost
in prezir. To je največje breme poraza, ki ga je protipartizanska opozicija
nakopala svojim, večinoma povsem dobronamernim ljudem. Ta vzvišenost nad
moralno degradiranim nasprotnikom je zelo pogosto postajala nevarna hipoteka
tudi za zmagovalce, kolikor ni izvirala iz njihove lastne osebnosti, ampak iz
položaja, ki jih je objektivno postavil nad premagance. Iz tega se je dostikrat
porajalo prepričanje, da do svojih nasprotnikov nimajo enakih splošno
človeških moralnih obveznosti. V tem je tudi eden pomembnih ključev za
razumevanje grobosti in okrutnosti, do katerih je prihajalo zlasti na partizanski
strani. Se posebej, če upoštevamo, da se slehernemu gibanju, katere koli vrste
in smeri, vedno in neizogibno prilepijo tudi različni psihosocialni deklasiranci,
ki vselej v razmerah državljanske vojne lahko izživljajo svoje negativne strasti,
še zlasti če se znajdejo v položaju, da za svoje negativno početje lahko
78
dobivajo celo navidezno moralno opravičilo.
Poleg tega taka politika ni mogla biti uspešna tudi zato ne, ker ni
temeljila na možnosti edinega izhoda za prizadete, da se pridružijo različnim
opozicijskim legijam. Po navadi se ljudje izogibljejo položaju, ko bi morali
prevzemati nase različne nevšečnosti, če v to niso prisiljeni. Se posebej temu,
da bi bili zapleteni v vojskovanje. Zato ljudje na podeželju niso bili pripravl-
jeni vstopati v različne vojaške formacije, razen, če niso imeli nikakršne druge
izbire. Takega položaja pa ta politika ni ustvarila.
III.
Konec aprila 1942 so zastopniki političnih strank v Narodnem svetu us-
tanovili politično organizacijo z imenom Slovenska zaveza, katere naloga naj
bi bila organizirati odpor proti partizanskim akcijam, pozneje pa naj bi na
poziv iz Londona nastopila tudi proti okupatorju. V skladu s politiko kontinu-
itete je morala po navodilih Londona vojaško priznati generala Mihailoviča.
Njegov zastopnik za Slovenijo, major Novak, se je zato udeleževal plenarnih
sej Slovenske zaveze in odredil obvezno mobilizacijo ilegalnih vojaških orga-
nizacij (Slovenske, Sokolske in Narodne legije). Vendar je bilo to le prazen
veter. Le z največjo težavo je zbral skupino 17 ljudi, ki so v drugi polovici
maja 1942 odšli od Sv. Urha nad Dobrunjami proti Suhi krajini oziroma
Novemu mestu. Sele v začetku jeseni je ta enota narasla na približno 300 mož.
Njena temeljna naloga seveda ni bil boj proti okupatorju, pač pa proti parti-
zanom. Zato se je spajdašila z Italijani in kot L i. Legija smrti postala legalna,
Italijani pa so jo opremili z orožjem in jo poimenovali MVAC (Milizia
volontaria anticomunista).
Povsem drugačna je bila partijska oziroma partizanska taktika. Z napadom
na okupatorja so ustvarili take razmere, da je prizadeto prebivalstvo imelo
navadno samo dve izbiri: ali se pridružiti partizanom ali pa se soočiti z okupa-
toijevimi represalijami. Poleg tega so v krajih, iz katerih so se Italijani
umaknili, izvajali prisilno mobilizacijo; tako so njihove enote stalno naraščale
ali se vsaj obnavljale.
Vendar je imela ta strategija tudi še dodaten, za partizane negativen učinek:
pri prizadetih je rodila odpor. V posameznih primerih se je prebivalstvo znašlo
v takih težavah, da ni videlo drugega izhoda, kot da se s silo upre. Najbolj
znana sta upora iz Loškega potoka in St. Jošta nad Vrhniko. Zadnji je uspel
tako, da se je v kraju razvila stalna obrambna postojanka. In kakor hitro je bila
ustanovljena prva, kot samozaščitna imenovana "vaška straža" so ji kot plaz
sledile druge po vsej Ljubljanski pokrajini. (Kos, 1984, stran 207)
Povsem spontan ta upor le ni bil. V kraju je že moral biti vsaj zametek
organizacije, ki je bila povezana s Slovensko legijo. Upor proti partizanom je
bil v bistvu tudi upor zoper Italijane, ker so vaščani svojevoljno posegli v
vojaško področje, ki je pripadalo edino okupatorju. Tako so morali računati
tudi z možnostjo okupatorjevih iepresalij. Zato so se obrnili na Slovensko
legijo, ki jim je sporočila, da so medtem Italijani privolili v to, da se za
obrambo pred komunisti ustanovijo vaške straže. 2e pred tem so Italijani
79
dovolili oborožitev nekaterih četniških odredov v Dalmaciji, tako da ta poteza
ni bila posebna novost, namenjena samo Slovencem zaradi njihovih apelacij.
Poleg tega je bila skoraj vedno, čeprav le v ozadju, gonilna sila organiziranja
vaških straž domača duhovščina, ki je nudila potrebni "soft ware" za organi-
zacijo, komunikacije z Italijani in slovensko legijo itd. Duhovščina gotovo ni
mogla - ne glede na to, da je bila politično-nazorsko na strani SLS in vsa
predvojna leta indoktrinirana proti komunizmu - molče sprejemati stiske in tr-
pljenje, v katero je prebivalstvo spravljala partizanska dejavnost
Kljub temu ostaja dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni
prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze oziroma legije, pač pa predvsem kot
samostojen odgovor na akcije partizanov in še posebej na teror in likvidacije,
ki so jih partizani izvajali v začetku leta 1942 na ozemlju, s katerega so se
Italijani zaradi njihovega pritiska umaknili oziroma ki so ga partizani vsaj v
glavnem obvladovali. V Ljubljani sami zaradi nasilja Vosa in italijanskih
represalij ter množičnih deportacij, ki jih je izzvala dejavnost Vosa in OF, do
neposrednega odpora sicer ni prišlo, vendar je na protipartijski strani izjemno
hitro naraščalo prepričanje, da je proti Partiji treba organizirati oborožen odpor.
Ravno zato je bila ustanovljena Slovenska zaveza, in s tem namenom so bile
na Italijane naslovljene peticije, naj jim dovolijo organizirati oboroženi odpor.
Sprožilo pa ga ni vodstvo Slovenske zaveze, pač pa neposredno partizanski
teror - čeprav bi do tega prej ali slej prišlo zaradi dejavnosti Slovenske zaveze.
IV.
Zakaj je pomladi 1942 prišlo do tako izjemno ostrega partizanskega
terorja, ostaja še vedno nepojasnjeno in nerazumljivo. Teror je sicer ena od
bistvenih sestavin komunističnega revolucijskega arzenala. Neposredno naj bi
likvidirali ljudi, ki bi bili sposobni organiziranega odpora. To je v Ljubljani
delal predvsem Vos. 2e v kali naj bi zatrli sleherni poskus protiakcije. Zato je
bil Vos ne samo sredstvo za likvidacije, pač pa predvsem obveščevalna de-
javnost, kar pove že ime samo (Varnostno-obveščevalna služba). Poleg tega pa
naj bi teror "olajšal" izbiro, ko se je bilo treba odločati za partizane ali proti
njim. Teror je izbirne možnosti gotovo zelo zožil in puščal na široko odprta
vrata za pristop k OF oziroma partizanom. Sicer pa je že sama odločitev za
oborožen odpor proti okupatorju vsebovala tudi pristanek na povračilni teror,
ki ga bo izvajal okupator. Teror je torej bistvena sestavina partijske revolucije.
Takih izkušenj nasprotniki Partije dotlej vsekakor niso imeli.
Vendar s tem kljub temu še ni pojasnjeno, zakaj tako stopnjevanje teroija
v tem pomladnem času leta 1942. Po navedbah Janeza Marna-Črtomirja, ko-
mandanta partizanskega bataljona, ki je marca 1944 prebegnil k četnikom, naj
bi bilo do italijanske ofenzive 1942 likvidiranih nad 3000 civilistov, o čemer
naj bi pričala cela vrsta množičnih grobov. Likvidirali naj bi bili cele družine z
ženami in otroki vred. (Kos, 1984.) Hkrati se je teror razvil tudi v samih parti-
zanskih vrstah; tu naj bi bila Partija začela z likvidacijo svojih zaveznikov,
krščanskih socialistov in sokolov. (Kos, 1984, str. 221.)
Eno od možnih pojasnil bi bilo lahko v tem: partijsko vodstvo je bilo
80
prepričano, da bo že v letu 1942 vojne konec in da mora zato Partija temeljito
počistiti prostor za prevzem oblasti. Vse, kar je po partijski doktrini sodilo
med t. i. ra^edne sovražnike, je moralo izginiti. Torej čista kopija boljševiške
revolucije in načina, kako so boljševiki pospravili svoje nasprotnike in za-
veznike. To se da razbrati tudi iz poznejših Kardeljevih navodil, kako zatirati
belo gardo: "... tiste, ki se bodo uporno borili, postreljajte... Duhovne v četah
vse postreljajte. Prav tako tudi oficiije, intelektualce itd., ter zlasti tudi kulake
in kulaške <;inove." (Metod Mikuž, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, II.del,
Ljubljana, 1961, str. 146) Kako je partijsko vodstvo prišlo do prepričanja, da
bo že leta 1942 konec vojne, ni mogoče ugotoviti. Dejstvo pa je, da si se npr.
izpostavil veliki nevarnosti, če si leta 1942 izrazil dvom, da morda le ne bo
tako.
O tem, da je treba res "počistiti teren", seveda priča tudi celoten proces
obračunavanja partije s svojim zavezniki, kar je pozneje pripeljalo do znane
Dolomitske izjave.
Se posebej težko je razumeti grozodejstva nad žrtvami terorja. Kakšnim
namenom r aj bi služila mučenja? Zajeta žrtev je bila s tem zapisana smrti ter
tako z vidilia revolucionarnih ciljev nevtralizirana. K temu cilju mučenja niso
ničesar prispevala, še posebej, ker se mučenja niso opravljala pred javnostjo in
so jih tudi partizani sami skrivali. To je lahko le skrajni fanatizem, izživljanje
najnižjih sfasti, ah kaj? Vsekakor so tako početje skrivali tudi pred partizani
samimi; za večino je bilo tajnost, o kateri se je sušljalo, vedeti zanjo pa se ni
smelo.
Vedeti pa je moralo, in je tudi v resnici vedelo, vodstvo Partije, čeprav ne
morda za vsak primer posebej. A je proti temu nastopilo šele veliko pozneje,
ko so se že organizirale vaške straže in je torej grozila nevarnost množičnega
nastopa proti partizanom, novice o mučenjih in pobijanju nedolžnih ljudi pa bi
škodovale interesom revolucije. Sele proti koncu novembra 1942 je Kardelj
nastopil proti "raznim svinjarijam, ki se dogajajo na terenu (likvidacije), kjer
gre ne samo za to, kateri ljudje so to, ampak tudi za to, kako jih likvidirajo...
Izdajte strogo zaupno odredbo, da se justifikacije izvršujejo samo s streljanjem,
a v takih primerih, kjer se streljati ne sme zaradi sovražnikove bližine, na tak
način, ki ima za posledico takojšnjo smrt". (Jesen 1942, Ljubljana 1963, str.
462). Iz tega jasno sledi, da je Partija teror in mučenja podrejala izključno rev-
olucionarnim ciljem in nikakršnim drugim kriterijem, vsekakor ne moralnim.
Nastanek vaških straž - bele garde, kot je Partija vzela ime zanjo iz
boljševiškega besednjaka - je vsekakor neposredno ogrozil partijski temeljni
cilj priti na oblast ter partizanom močno otežil vojaški položaj in zlasti nji-
hovo preskiix). Za Partijo je postal resna nevarnost. Zato je IOOF odredil, da
bo vsak poskus mobilizacije v belo gardo, materialno ali kako drugačno
podpiranje, še zlasti pa ovajanje pristašev OF beli gardi, kaznovan s smrtjo.
(27. avgusta.) Glavno poveljstvo partizanov je istega dne izdalo ukaz, da so vsi
pripadniki l>ele garde izven zakona, kar je pomenilo, da je lahko na mestu us-
treljen vsak belogardist, ki ga najdejo z orožjem. In kar je bistveno: začelo se
je medsebojno obračunavanje in pobijanje. Državljanska vojna. Partija je to
sprva skušala čim bolj prikrivati, ker je obstoj oboroženih sil, ki so nasproto-
vale Partiji in OF, izpodbijal njeno trditev, da je OF edini predstavnik
81
slovenskega naroda in njeno pristojnost, da na osnovi tega dejstva sprejema za
vse člane naroda obvezne odločbe.
Hkrati pa je imela okolnost, da so vaške straže oziroma bela garda nastale
pod okriljem in zaščito Italijanov, neprecenljivo vrednost za partijsko tezo, da
so partizani edina vojaška sila, ki se bori proti okupatorjem. Nastopi proti beli
gardi so torej nastopi proti narodnim izdajalcem. S tem je Partija rešena sila
neprijetnega in težko ovrgljivega očitka, da v interesu svojih političnih
revolucijskih ciljev izvaja teror in da svoje nasprotnike, pod izmišljeno
obtožbo, da so narodni izdajalci, celo likvidira. Sedaj se je tega bremena
popolnoma rešila. Nastanek bele garde pomeni bistveno prelomnico na parti-
jski poti za osvojitev oblasti. Njen politično-strateški pomen je neprimerno
večji kot vojaški. Tako je položaj ocenilo tudi partijsko vodstvo in se te
okoliščine izredno razveselilo. Odslej je bilo treba le čim bolj poudarjati izda-
jalski značaj bele garde, ga čim bolj izpostavljati pred javnostjo, hkrati pa
posredovati tudi zaveznikom: partizani so edina sila v Jugoslaviji, ki se dejan-
sko bori za zaveznike in proti okupatorjem. Zato so partizani tudi edini
resnično upravičeni, da jim zavezniki nudijo vojaško, materialno in propa-
gandno pomoč. S pojavom bele garde je bila za Partijo dejansko že osvojena
nadvse pomembna stopnica absolutne monopolne oblasti. Vsi drugi so bili po
njenem izdajalci, okupatorjevi sodelavci, in kot takim jim gotovo ni pripadala
nikakršna pravica, da bi se silili na oblast
S tem je prišla v izjemno stisko tudi begunska vlada v Londonu, od katere
je protikomunistična fronta pričakovala vse. Zavezniki so jo priznavali kot
edino zakonito vlado, angleška vlada pa je najprej v parlamentu, nato pa še
pisno zagotovila obnovitev Jugoslavije. Toda kako naj se taka zakonito priz-
nana vlada obnaša pred javnostjo, še posebej pred svojimi pokrovitelji, ko pa
se njeni oboroženi odredi v domovini borijo na strani fašistov in nacistov?
Angleži so obsojali že Natlačenovo obnašanje ter njegovo lojalno sodelovanje
z Italijani. Po maju 1942 pa so napade na slovenske partizane po BBC enos-
tavno prepovedali. Ko so zvedeli za vaške straže, je bila mera polna. Proti
koncu novembra so prek slovenske oddaje BBC pozvali pripadnike vaških straž
in legionarje, naj se pridružijo partizanom v boju proti okupatorju. Z nji-
hovega stališča je to povsem razumljivo: njihovi sovražniki so bili nacisti in
fašisti in kdor jih je kakor koli podpiral, je delal tudi proti njim. V razglabl-
janje o notranjih zapletih v Sloveniji se niso spuščali. Za slovensko Partijo je
bil s tem ustvaijen položaj, ki jo je izenačil z ostalo partizansko Jugoslavijo.
Tu so namreč že obstajali četniki in sodelovali z Italijani, pozneje pa so tudi
skupaj z Nemci napadali partizane. V Sloveniji četnikov ni bilo in torej tudi ne
sodelovanja z okupatorji. Z vaškimi stražami in legijo smrti (četniško), se je
položaj izenačil. Samo predstavljamo si lahko, v kakšnem položaju so bili
slovenski predstavniki v Londonu, ko je moral Kuhar prek BBC pozivati k
prenehanju bratomornega klanja in k temu, naj se ustvari enoma fronta proti
okupatorju (februarja 1943). Nobene povezanosti z Nemci ali Italijani!
Bratomorna vojna pa je bratomorna, naj bodo okoliščine kakršne koli že.
(Mikuž, NOB II, str. 344-346).
82
V.
Ali je bila tedaj sploh še kakšna možnost, da bi se OF in protikomunisti
združili v enotnem boju proti okupatorjem? Ali da bi nasprotujoči si strani
vsaj sklenili sporazum o medsebojnem nenapadanju? Med Titom in
Mihailovičem do takega sporazuma ni prišlo.
Skof Rožman je prav tako menil, da s komunisti ni mogoče doseči
nikakršnega sporazuma: "... komunisti so bili nedostopni. Njim je šlo za
oblast in nič drugega. Zato so morali uničiti vsak upor proti komunizmu.
Nismo mi krivi, da ni prišlo do pametnega dogovora. Nihče pa, ki ni izkusil,
ne verjame, da s komunizmom ni debate...." (Kolarič, III. 1977)
Čisto to ne drži. Tudi s komunisti je mogoče, tako kot z vsakim drugim
partnerjem, skleniti sporazum. Kot smo videli, je celo Partija zahtevala, da jo
takoj po okupaciji vključijo v Narodni svet - kar bi bil takrat, če bi se ji to
posrečilo, zanjo uspeh. Pozneje pa je bil položaj popolnoma drugačen. Ko so
pod italijanskim nadzorstvom nastale vaške straže, so imeli komunisti v rokah
že močnejše karte kot njihovi nasprotniki (že dobro utrjeno organizacijo, so-
razmerno majhno, a prekaljeno vojsko) in dokazali so, da jih sovražnik ne
more uničiti, niti v takem primeru ne, kot je bila velika italijansko roška
ofenziva, ko so bili vojaško skoraj popolnoma na tleh. Njihovi nasprotniki pa
so postali okupatorjevi sodelavci - vsaj tako so presojali položaj partizani, pa
tudi Angleži. Toliko zaželena in v preteklosti komaj le sanjana možnost, da bi
prišli sami na oblast, se je sedaj Partiji pokazala že kot zelo verjetna, čeprav še
ne kot popolnoma gotova. Take izredne ugodnosti gotovo niso bili pripravljeni
izpustiti iz rok. Res jim je šlo samo za oblast, toda ta oblast je bila sedaj že na
dosegu roke. Take izredne priložnosti res ni šlo kar tako zavreči. Samo nekaj
mesecev za tem, ko so se v Sloveniji pojavile vaške straže, je bilo 26. in 27.
novembra v Bihaću zasedanje Avnoja, ki v bistvu predstavlja že oblikovanje
vrhovnih državnih organov nove Jugoslavije. Jugoslovanska Partija je bila
povsem navezana na sovjetsko, bila je tako rekoč njen poganjek na Balkanu. In
tudi Sovjetska zveza je leta 1942 ugovaijala formiranju Avnoja, a jugoslovan-
ska Partija celo nasveta tako mogočnega zaščitnika ni upoštevala. Vedela je
namreč prav to, česar njen mentor in zaščitnik takrat še ni dojel, da ima namreč
zmago skoraj že v žepu. Več kot razumljivo je, da Partija v Sloveniji ni bila
pripravljena zavreči tistega, kar si je s takimi napori priborila. Sodelovanje s
komer koli, tudi v boju proti okupatorju, je zanjo pomenilo pritegniti k delitvi
oblasti še druge. Razumljivo, da kaj takega ni prišlo v poštev. Partija je
pripravljena deliti oblast takrat, kadar je sama sploh nima, kadar je popolnoma
potisnjena ob stran, zato hoče tudi sama biti zraven. Tako pa v tem primeru ni
bilo.
Ali bi v takih razmerah nasprotniki Partije mogli ustvariti tak položaj? Če
bi ga, bi bila Partija takoj pripravljena sodelovati. Seveda pa v takem primeru,
če bi bila Partija tako na tleh, da bi jo lahko zanemarili, protikomunistom
verjetno ne bi bilo do sodelovanja. To je sedaj samo ugibanje in predmet
najrazličnejših možnih špekulacij. Treba je tudi upoštevati, daje bila slovenska
Partija del vsejugoslovanske, ta pa vojaško ni bila v tako kritičnem položaju,
kot je bila slovenska partizanska vojska po roški ofenzivi leta 1942. Če bi
83
nasprotniki OF tedaj vojaško nastopili proti partizanski vojski in OF oziroma
partijski organizaciji, to že takrat ne bi bilo prav lahko delo, vendar verjetno
izvedljivo. Udarci, ki jih je OF dobila, so bili za partijsko organizacijo (s
čimer mislimo celotno organizacijo vojske ter političnega, preskrbovalnega in
obveščevalnega zaledja) skoraj usodni. Treba je bilo skoraj vse ustvariti znova.
Toda, če bi nasprotniki Partije hoteli kaj takega, bi seveda morali v
temelju spremeniti svojo politiko. Bilo bi sicer pozno, a zanje vendar še vedno
možno, da bi storili tisto, kar bi bilo treba storiti že na samem začetku: odtr-
gati se od Italijanov, jasno opredeliti podoben ali celo enak progran, kot ga je
imela OF ter se boriti proti okupatorju. Pri tem bi lahko sami dolorali vsebino
in obseg takega odpora. Če so si hoteli oziroma če bi si hoteli podrediti osvo-
bodilni boj, bi morali s svojimi vojaškimi formacijami dobiti absolutno
premoč tudi nad partizansko vojsko - jo povabiti k sodelovanju ali z njo
obračunati. Če bi bila Partija potisnjena v tak položaj, bi bila seveda pripravl-
jena tudi sodelovati. Takrat je bil še čas za to. Toda takega položaja njeni
nasprotniki niso ustvarili.
Prvi pogoj za to je bila seveda prekinitev sodelovanja z Italijani, ali
točneje: pobeg iz njihovih klešč. Dokler so imeli Italijani nad vaškimi
stražami pokroviteljstvo, so jih ne samo omejevali, ampak tudi absolutno po-
drejali svoji politiki. Njihov interes ni bil, da bi v pokrajini razvili neodvisno
vojaško silo, pač pa, da bi čim bolj utrdili svojo lastno oblast To so namer-
avali doseči z medsebojno nevtralizacijo nasprotnih slovenskih sil: čim več
Slovencev se med seboj uniči, toliko bližje so svojemu cilju.
Zato so Italijani predvsem preprečevali, da bi se belogardistične postojanke
povezale v kakršne koli mobilne enote, sposobne za širše vojaške operacije.
Vaškim stražam so prepovedali vsak vojaški nastop zunaj njihovih postojank.
Povsem razumljivo, da so prepovedali tudi vsako enomo poveljstvo.
(Določeno izjemo so napravili samo z П. in Ш. bataljonom legije smrti. )
Posameznim postojankam so postavili zvezne oficirje, ki naj bi slabeli za os-
krbo z orožjem, hrano in materialom, hkrati pa so bili nadzorni organ, ki je
pazil, da so vojaške straže s svojo dejavnostjo ostajale strogo v okvirih itali-
janskih vojaških načrtov.
S tega stališča bele garde ni mogoče imeti za pravo vojaško formacijo.
Popolnoma nobenega vpliva ni imela na formiranje partizanskih enot, njihovo
obnovitev po roški ofenzivi in sploh na postavljanje njihove "infrastrukture".
Za partizane je predstavljala kvečjemu motilni dejavnik pri njihovih opera-
tivnih posegih, saj so morali pri svojih premikih računati tudi z beloga-
rdističnimi postojankami. Dejavnost le-teh je bila izključno obrambna.
Bistveno je, da na rast partizanske vojske niso imele nikakršnega vpliva.
Partizani so se lahko razvijali ne glede na belo gardo, saj protipartijska fronta
za Partijo ni imela nikakršnega enakovrednega protisredstva - niti po vojaški,
niti po politični, niti obveščevalni in niti organizacijski plati.
S tem pa je protipartijska fronta izgubila svojo zadnjo priliko, da bi se
postavila po robu svojim nasprotnikom. Ko ?o bili ti najbolj na tleh, so se
lahko brez ovir ponovno postavili na noge, in to bistveno bolj olcrepljeni ter
obogateni z novimi izkušnjami. Predvsem pa so proti stacioniranim beloga-
rdističnim postojankam postavili svoje nove mobilne enote (brigade), ki so se
84
lahko premikale in povezovale, kakor je pač narekoval vojaški položaj. Torej
je protipartijska fronta morala tudi vojaško nujno izgubiti, tudi potem, ko se je
odločila za sodelovanje z Italijani oziroma ko je pristala nanj. Vodstvu
Slovenske legije je šele poleti 1943 prišlo na misel, da bi iz izbranih vaških
stražarjev organiziralo ilegalni mobilni odred, ki ne bi bil vezan na postojanke
in ki bi bil v resnici šele zametek prave vojske (L i. planinski četniški odred
ali tudi "bele četnike"). Vendar tudi iz tega ni bilo nič, ker je že prej prišlo do
italijanske kapitulacije.
Največjo nevarnost za Partijo je v resnici pomenilo organiziranje beloga-
rdistične policije v Ljubljani. Italijani so pristali nanjo konec oktobra 1942 ter
ji dodelili za zapore nekaj prostorov v takratni belgijski kasarni in dovolili, da
je samostojno opravljala aretacije. Ta policija je v sorazmerno kratkem času
spravila v nevarnost celotno organizacijsko mrežo OF, začela je odkrivati
tiskarne, bunkerje, javke itd., hkrati pa je aretirala okrog poldrag tisoč pripad-
nikov OF. Njene metode so bile v bistvu podobne vosovskim: obveščevalna in
represivna dejavnost. Če bi ta policija delo nadaljevala, bi bila v sorazmerno
kratkem času praktično onemogočila dejavnost OF v Ljubljani. Kljub temu, da
so bili takrat najvišji partijski organi in organi OF že zunaj Ljubljane, bi
izguba Ljubljane pomenila za OF nepopravljivo škodo. Glava komunistične
revolucije je bila slej ko prej Ljubljana, saj je bil v njej osredotočen še vedno
najpomembnejši narodni potencial, bila pa je tudi središče okupatorjeve
oblasti.
Italijani so to policijo že sredi januarja 1943 razpustili in tako je bila
Ljubljana za Partijo rešena. Slovenska legija, ki je bila dejanski organizator te
policije, seveda njenega dela ni nadaljevala brez soglasja Italijanov. Spet se je
izkazalo, da bi morala ta policija, podobno kot VOS, v ilegalo. Tega seveda ni
storila.
Z vojaškega stališča je vse ostalo le še epilog, čeprav sega dejavnost bele
garde vse do kapitulacije Italije. Največ, kar je bela garda dosegla, je bilo
ohranjanje njenih postojank, ki so jih začeli partizani sistematično napadati. Pa
tudi tu je bil njen uspeh le delen. Izgubila je vrsto svojih postojank, iz neka-
terih manjših pa se je morala umakniti v večje. S strateškega stališča bela
garda ni pokazala praktično nikakršne lastne pobude. Vseskozi so jo imeli v
rokah partizani, ki so v zimi 1942/43 prešli v ofenzivo in dosegli vrsto
vojaško dokaj pomembnih uspehov.
In kar je posebej pomembno: vojaško pomemben dejavnik so postajali
tudi nasproti Italijanom. Nase so vezali kar precejšnje število italijanskih di-
vizij (približno 52000 vojakov) in te so z letom 1943 prešle v dokaj živahno
ofenzivno dejavnost, ki so jo vzdrževali vse do kapitulacije Italije. Italijani so
hoteli partizane na vsak način uničiti. A se jim to nikakor ni posrečilo.
Nasprotno, doživeli so celo vrsto hudih, ponižujočih porazov, (npr. v
Jelenovem žlebu). Čeprav partizani po številu niso močno presegali beloga-
rdističnih sil, je bila bela garda nasproti njim v vojaškem pogledu skoraj
zanemarljiva postavka. Partizani so postali tudi v vojaškem pogledu dejavnik,
ki ga je bilo treba upoštevati. To so storili tudi Angleži, ki svoje vojaške
misije niso poslali samo h glavnemu štabu in Titu, ampak so del te misije
namestili tudi pri slovenskih partizanih, (major William Jones je prispel na
85
Rog 27. junija 1943), kar je povsem jasno priznanje, da so slovenskemu
partizanstvu pripisovali pomembno vlogo na tem območju. In kar je posebej
pomembno: tudi major Jones je belo gardo pozval, naj se pridruži partizanom.
Ob kapitulaciji Italije je Partija svoj cilj, priti na oblast, že tudi praktično
dosegla, vsaj kar se tiče območja, ki ga je dotlej nadzirala Italija. V vojaškem
pogledu je bila nesporno gospodar položaja, ki se mu ni bila sposobna zoper-
staviti nobena druga organizirana sila; v bistvu je imela organizirano tudi že
strukturo nove oblasti; dejansko so jo zavezniki priznali kot edino vojaško
formacijo, ki se bori proti okupatorju; njeni nasprotniki so bili politično in
moralno diskreditirani. Vse ostalo slovensko ozemlje - čeprav v primerjavi z
Ljubljansko pokrajino pretežna večina - pa je bilo v politično-vojaškem
pogledu še skoraj popolna praznina, na voljo tistemu, ki bi prišel prvi. In
prišla je Partija oziroma OF, ki je bila tega edino sposobna, ker je imela
potrebno organizacijo in vojaško silo, njeni nasprotniki pa v bistvu ničesar.
Seveda pa so bili tu še Nemci, ki so vojno nadaljevali in zasedli vso
Slovenijo.
VI.
V nasprotju s slovensko protikomunistično fronto, ki se je neposredno
vezala na Italijane in ki v bistvu nikoli ni hotela nastopiti proti okupatorju, je
četniško gibanje pod vodstvom Mihailoviča začelo s taktiko, ki bi se na prvi
pogled zdela povsem razumna in za dane okoliščine primerna. Četniki so od
vsega začetka predstavljali vojaško formacijo, delovali so v ilegali, imeli so
svojo organizacijo, bili pripravljeni sodelovati tudi s partizani, vendar pod
pogoji, ki bi zagotavljali njihovo neodvisnost. Niso pa se bili pripravljeni zliti
z njimi v enome vojaške formacije, nad katerimi bi v bistvu prevzela
poveljstvo Partija. Tudi njihovo načelno stališče, da sicer nastopajo proti oku-
patorju z oboroženim bojem, da pa čas in kraj ter intenzivnost tega boja podre-
jajo kriterijem strateške racionalnosti, upoštevajoč žrtve, ki bi jih povzročili s
svojo dejavnostjo, saj bi se okupator maščeval nad nezaščitenim prebival-
stvom, je povsem sprejemljivo tako s profesionalno-vojaškega kot zlasti tudi z
moralnega stališča. Vojaška dejavnost, ki bi sovražniku morda povzročila so-
razmerno manjše izgube, izzvala pa bi njegove represalije nad nezaščitenim
prebivalstvom v neprimerno večjih razsežnostih, ne bi mogla imeti
nikakršnega posebnega smisla. Zlasti ker je bil nacistični vojni stroj pripravl-
jen na popoln genocid in bi mu pretveza zanj celo prav prišla. Pošastna strel-
janja mladincev v Kragujevcu so najbolj zgovoren dokaz o okupatorjevem bre-
zobzirnem nasilju in okrutnosti.
Tak četniški program se seveda ni skladal s strategijo Partije, katere načelo
je bilo boj proti okupatorju ne glede na žrve, ki jih s tem povzroči - vse je bilo
podrejeno temeljnemu cilju, pomagati v 4boju Sovjetski zvezi in priti doma na
oblast. Zaradi take temeljne protislovnosti v ciljih in pogledih, je povsem
razumljivo, da je Mihailovič (s stališča svojih ciljev, seveda) ravnal povsem
pravilno, da ni sprejel partizanskih ponudb za ustanovitev skupnega vojaškega
operativnega štaba, skupno opremljanje in prehrano borcev, organizacijo
86
začasnih organov oblasti kot narodnoosvobodilnih odborov itd. Pozneje in vse
do danes (npr. v Nikaragvi) se je namreč vedno dogajalo, da je Partija, ko je
izkoristila tisto, kar so mogli prispevati, iz take skupnosti svoje zaveznike
vedno izločila ter sama izkoristila tisto, kar so skupno ustvarili. Če bi
Mihailovič pristal na partijske pogoje, bi bil že takrat pristal na to, da prevza-
mejo oblast komunisti.
In vendar je tudi četniška stvar propadla. S tem je bil v glavnem odločen
tudi izid v Sloveniji.
Iz tega bi morda sledil sklep, da je bila protipartijska fronta v Sloveniji
obsojena na poraz ne glede na to, kaj je ukrenila in kako je ravnala.
V čem tičijo vzroki, da je četniška stvar propadla?
Četništvo je bilo predvsem in v prvi vrsti srbsko nacionalno gibanje, zato
je tudi pognalo korenine bolj ali manj samo v krajih, naseljenih s Srbi (ožja
Srbija, Črna gora, deli Bosne, Lika). Kot srbsko gibanje je bilo v bistvu
nadaljevanje starojugoslovanskih unitarističnih teženj in pogledov. Zato je
drugod po Jugoslaviji dobilo podporo bolj ali manj samo v tistih politično
liberalnih krogih, ki so se že pred vojno zavzemali za enomo Jugoslavijo. V
Sloveniji, kjer je protikomunistična fronta v svoj program sicer sprejela
kontinuiteto stare Jugoslavije in zato priznala tudi Mihailoviča kot vrhovnega
vojnega komandanta, se četništvo v bistvu nikoli ni moglo prav razmahniti, v
SLS oziroma Slovenski legiji pa je vseskozi tlelo nasprotovanje med njimi in
Mihailovičevimi zastopniki. Pogledi in politični koncepti so bili preveč ra-
zlični, saj Mihailovič vse do februarja 1944 ni sprejemal načela za federativno
ureditev Jugoslavije.
Četništvo ni bilo vsejugoslovansko gibanje, ki bi ga podprli vsi jugoslo-
vanski narodi, čeprav se je formalno zavzemalo za enotno Jugoslavijo. V tem
je glavni vzrok njegove nemoči. Podpiralo je politične koncepte, zaradi katerih
je opešala stara Jugoslavija in ki so bili v nemajhni meri vzrok za njen propad.
Četništvo torej ni moglo postati osrednje združevalno jedro za nov preporod
države.
Na ustaške pokole nad Srbi v Hrvatski in Bosni so četniki odgovorili z
enakimi poboji Hrvatov. Bili so udeleženci v medsebojnem klanju. S tem niso
od sebe in ideje nove Jugoslavije odvrnili samo vseh neposredno prizadetih, ki
so množično bežali in iskali rešitve v gozdovih, ampak tudi mnoge napredne in
kulturno usmerjene ljudi, in sicer že med samimi Srbi, še bolj pa med Nesrb:.
S tem so neposredno krepili moč Partije, ki je dejansko nastopila kot povezo-
valno jedro vseh preganjanih in rodoljubnih ljudi, ne glede na narodnost, s
programom, ki je bil za vse sprejemljiv.
Tako je četništvo bistveno zmanjšalo svojo moč; okrog njega se tudi ni
združevalo in povezovalo vse tisto, kar je uspelo zbrati Partiji. Uspeh Partije je
v tem pogledu v glavnem posledica napačnega ravnanja četnikov in njihove
nesposobnosti, da bi oblikovali za vse sprejemljiv in privlačen narodni pro-
gram. Večina, celo pretežna večina ljudi, ki je vstopala v partizanske vrste,
nikakor niso bili komunisti in večinoma niti pojma niso imeli o kakršnem
koli boljševiškem programu.
Zaradi teh temeljnih napak četniki niso mogli mobilizirati sil, ki bi bile
močnejše od partijskih. In to je bilo zanje usodno.
87
Če s komunisti niso hoteli sodelovati - prav tako pa tudi komunisti niso
hoteli sodelovati z njimi, razen pod pogoji, ki so jih sami narekovali - je bila
razrešitev mogoča samo s silo: zmaga tisti, ki je sposoben zbrati večjo silo.
Zaradi svoje zgolj srbske usmerjenosti oziroma srbsko pojmovanega jugoslo-
vanstva četniki tega niso bili sposobni, ker so se s tako usmeritvijo vnaprej
omejili samo ali vsaj pretežno samo na srbske pokrajine. Partija pa je zaigrala
na močnejše karte: jugoslovanska skupnost svobodnih, interesno povezanih
narodov. Zato je Partija zmagala v Jugoslaviji, četniki pa samo v Srbiji. Tu so
četniki zbrali večjo moč kot partizani. Zato je bilo v Srbiji proti koncu leta
1941 s partizanstvom vsaj kot pomembnejšo vojaško silo, bolj ah manj
konec.
Ta, v primeijavi s partizani relativna šibkost četnikov, je bila vzrok, da
četniki, razen v Srbiji, niso mogli obračunati s partizani. In kar je pri tem na-
jpomembnejše: Mihailovič je začel sklepati z Nemci in Italijani različne spo-
razume o nenapadnju, dobavi orožja; z njimi je celo sodeloval pri napadih na
partizane. Tako sodelovanje pa je bilo tudi za Mihailoviča usodno in je
zapečatilo njegovo usodo ne samo v Jugoslaviji kot celoti, ampak tudi v sami
Srbiji, ki jo je pred tem vendar obvladoval.
Tako za četnike kot za partizane, je bil prvi in osnovni cilj uničiti svojega
nasprotnika, za kar so bili oboji pripravljeni prehodno in taktično sodelovati
tudi z okupatoijem. (Beloff, 1985.) Pri tem pa je spet odločala relativna moč
nasprotnikov. Mihailovič partizanov ni mogel uničiti, saj so oni bolj ogrožali
njega kot on njih. Zato se je tudi v večji meri zatekal k taktiki prehodnega
sodelovanja z okupatoijem, delno tudi zato, ker je želel obvarovati svoj narod
pretiranega in nepotrebnega prelivanja krvi - pred čimer se Partija ni ustavljala.
Trditev, da je izdajalec, je naravnost smešna. Toda sodelovanje z okupatorjem
ga je, pa tudi celotno monarhistično Jugoslavijo, pokopalo. Zapravil si je
priznanje zaveznikov kot vojskujoča sila na njihovi strani. Odtegnili so mu
svojo materialno pomoč, in, kar je najpomembnejše, Tita oziroma partizane
priznali za predstavnike stvarne oblasti v Jugoslaviji. Po sporazumu med
Titom in Subašičem, ki so ga izsilili zavezniki, so bili partizani sicer le part-
neiji v skupno izvajani oblasti, ki so si jo delili s kraljevsko vlado. Vendar je
Partiji taka delitev zadoščala. Bili so mednarodno priznani udeleženec v oblasti.
Po dobro utečeni metodi so svoje partnerje sorazmerno hitro, pravzaprav kar
takoj, potisnili v podrejen položaj in jih potem kmalu po koncu vojne v celoti
izrinili. Tako osvojeni položaj pa jim je omogočil ključno potezo, ki je
odločila o izidu boja za oblast. Kot legitimirani predstavnik oblasti je Tito
pozval rusko vojsko, da je stopila na jugoslovanska tla, ter dal hkrati
Zahodnim zaveznikom jasno vedeti, da tega njim ne dovoli in da se bo takim
poskusom uprl celo s svojo vojsko. Tako je bilo Titu omogočeno, da je s
pomočjo Sovjetov z eno samo potezo likvidiral četniško Srbijo, z ostalim de-
lom pa je opravil sam. Seveda je pri tem lahko vedno računal, da mu bodo tudi
tu, če mu bo zmanjkalo moči za osvojitev oblasti, pomagali Sovjeti. Za
Partijo je bila vojna torej dobljena. Zato Sovjeti še danes trdijo, da so oni os-
vobodili Jugoslavijo in spravili partizane na oblast. Res je, da bi brez Sovjetov
partizani verjetno ne dobili Srbije, še bolj verjetno pa tudi ne Jugoslavije.
Odločila je večja partizanska vojaška moč. Ta je bila posledica za dane
88
razmere najbolj primerne, pametne in daljnovidne politike, s katero je bil
usklajen program narodne osvoboditve ter taktike in strategije za njeno izva-
janje.
Je bilo v takih razmerah in razsežnostih delovanje slovenske protikomu-
nistične fronte v vsakem primeru nepomembno? Ali torej ni mogla v ničemer
vplivati na splošni vsejugoslovanski izid?
S tako taktiko in strategijo, kot jo je pokazala, gotovo ne. Nikoli namreč
ni dosegla niti ravni četnikov; nikoli ni stopila v ilegalo, od vsega začetka se
je zavzemala za sodelovanje z okupacijskimi oblastmi, nikoli ni izoblikovala
svojih oboroženih sil brez okupatorjevega pokroviteljstva, do kapitulacije
Italije pa še v tem okviru ni zmogla več, kot da je oblikovala vaške straže, ki
jih ni mogoče imeti za prave vojaške formacije.
Protikomunistična fronta pa je imela možnost, da že v letu 1942 napravi
tisto, kar je ob koncu leta 1941 v Srbiji napravil Mihailovič: partizane bi bilo
mogoče iztisniti iz Ljubljanske pokrajine oziroma jih spraviti v podrejen
položaj. Samo od sebe pa seveda do tega ni moglo priti.
Do sem govorijo dejstva. Vse drugo so ugibanja in fantastika, ki se
morajo zadovoljiti s kaj bi, če bi. Če bi tudi v Sloveniji tako prevladale pro-
tikomunistične sile, če bi te imele organizirano svojo ilegalno vojaško silo, ki
bi obvladovala položaj, in če ne bi prišlo do sodelovanja z Italijani (za kar v
takem primeru ne bi bilo potrebe), bi bil že samo s tem položaj v Jugoslaviji
povsem drugačen, moči dnigače razporejene. Komunistična stran ne bi mogla
narediti takega vtisa na Angleže in vplivati nanje, Avnoja ne bi tako gladko
priznali itd., itd.. Slovenija bi lahko vsekakor drugače nastopila do četništva:
postala bi n,egov partner in bi lahko s svojim zgledom in svetom vplivala tudi
na njegovo politiko. Tako pa jo je celo četništvo obravnavalo kot obrobno
provinco, ne kot partnerja. V povsem drugačnem položaju bi bili Slovenci tudi
v londonski vladi - dejavno bi lahko vplivali na njeno politiko, ker bi imeli
svojo težo. l^ahko bi dajali tudi veto na njene odločitve. Ne bi se mogli dogo-
varjati o usadi Jugoslavije, kot da Slovenije s posebnimi stališči in pogledi
sploh ni.
Če se vrnemo v svet dejstev: protikomunistična Slovenija s svojim dejan-
skim ravnanjem ni v jugoslovanski areni predstavljala popolnoma ničesar, ne
na domačem prizorišču ne v londonski vladi. Zato so o njeni usodi odločali
tisti, ki so cdločali o usodi Jugoslavije. Pri tem Slovenije ni bilo zraven, niti
komunistične niti protikomunistične. Komunistične zato ne, ker njeni pred-
stavniki ni<o bili predstavniki Slovenije, pač pa za območje Slovenije
pooblaščeni in hierarhično podrejeni organi enotne jugoslovanske komu-
nistične panije, kljub nekaterim vrzelim še vedno podrejene ter nazorsko, ide-
ološko in celo emocionalno vezane na sovjetsko; protikomunistične že zato ne,
ker se je z vsem svojim dejanjem in nehanjem uspešno spremenila v popoln
nič.
89
7. Likvidacija zaveznikov
I.
Ko so se nasprotniki Partije in OF naslonili (čeprav v samoobrambi) na
Italijane, je bila njihova usoda zapečatena, zvezana z usodo Italijanov in
pozneje Nemcev. Ker je bilo od vsega začetka jasno, da morajo Nemci in
Italijani vojno izgubiti, če hočemo Slovenci sploh obstati, so torej nasprotniki
partije svojo usodo povezali s tistimi, ki so jih dvakratno - izgubiti bi morali
v vsakem primeru - prikovali na morilsko malo. Če bi zmagali nacisti, bi ti s
Slovenci opravili; če bi nacisti propadli, bi z njimi propadli tudi tisti, ki so se
z njimi vkrcali na isto ladjo.
Račun nasprotnikov Partije je bil sicer drugačen: Z Italijani in Nemci so
se nameravali ubraniti partizanov, jih vojaško likvidirati in ob zlomu okupa-
torjev preiti na stran zahodnih zaveznikov; pri tem so računali na to, da bodo
kot protikomunisti za zahodne zaveznike kljub kolaboracijskemu madežu še
vedno sprejemljivejši kot prosovjetsko usmerjeni partizani.
Ali se je tak račun mogel vsaj teoretično ugodno iziti?
V vsakem primeru je tak načrt upošteval, da bodo Slovenijo zasedli za-
hodni zavezniki. Tako pričakovanje ni bilo povsem brez osnove. Angleži so
vztrajno zagovaijali izkrcanje v Dalmaciji oz. Istri. Z možnostjo takega izkr-
canja so računali tudi četniki, Nemci in Titov štab. Titove enote naj bi se
izkrcanju zahodnih zaveznikov uprle in so v ta namen dobile tudi že ustrezna
navodila. Da bi imeli doma čim bolj proste roke, so si za najbolj pomembno
nalogo zadah uničenje četnikov in predlagali Nemcem skupen nastop. (Beloff,
1985.) Do tega izkrcanja zahodnih zaveznikov ni prišlo ne tedaj in ne pozneje.
V vsakem primeru pa ni moglo priti v poštev pred zlomom Italije, saj so bili
predvsem Angleži v taki življenski stiski, da so bili pripravljeni kot svojega
zaveznika priznati vsakogar, ki se je boril proti Nemcem (pač po načelu:
sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj).
Partizani so bili kot zavezniki priznani že pred zlomom Italije, zato proti
njim ni mogel nastopiti niti Churchill, ki gotovo ni simpatiziral s komunisti.
Celo on je lahko pričakoval največ to, da bi Titu kot partnerja pri obliko-
vanju nove oblasti vrinil kraljevsko vlado. To je skušal doseči prek znanega
sporazuma Tito-Subašič. Tito je bil v tak sporazum prisiljen, saj je vseskozi
nastopal pod geslom, da partizanske sile predstavljajo vsenarodni odpor proti
okupatorju ne glede na nazorske razlike, novo ustanovljeni organi oblasti pa
organe, v katerih so prav tako zastopani predstavniki vsega ljudstva. S takih
pozicij ni mogel vnaprej odkloniti sodelovanja tistih, ki sicer niso bili na par-
tizanski strani, a si niso omadeževali rok s sodelovanjem z okupatorjem.
Četniki in belogardisti, oz. pozneje domobranci, so bili tako že vnaprej
izključeni kot udeleženci v oblasti. Kako je Tito pozneje izigral svoje v oblast
vrinjene zaveznike in kako jih je drugega za drugim postopno sistematično
likvidiral, je dobro poznano (Vojislav Koštunica in Košta Čavoški, Stranački
pluralizem isti monizem: Institut društvenih nauka, Beograd 1983). Likvidiral
pa jih je lahko prav zato, ker je imel v rokah vojsko, s katero se ni mogla
učinkovito soočiti nobena druga sila. Zastopniki kraljeve vlade so bili bolj ali
90
manj njegovi ujetniki. Zakonito priznana oblast, čeprav le prehodna in začasna,
je predstavljala prednost in mu dajala možnost, da je lahko sleherno posre-
dovanje Angležev odklonil in se opiral na Sovjete in njihovo zaslombo.
Kakršnakoli intervencija zahodnih zaveznikov nikakor ni bila možna-niti
pravno, ker je šlo za suvereno državo, niti dejansko, ker bi kaj takega pomenilo
konfrontacijo s Sovjeti, kar pa ni ne takrat ne pozneje, ko so se dobri odnosi s
Sovjeti do kraja skrhah, nikakor prihajalo v poštev.
Četniško in protikomunistično stvar v Sloveniji bi lahko rešilo le priz-
nanje zaveznikov kot sile, ki se bojuje na njih strani. Ne eni ne drugi to niso
bili. In ne eni ne drugi niso bili sila, ki bi se bila sposobna uveljaviti nasproti
partizanom, pa čeprav ne bi bili sodelovali z okupatorjem.
Tudi če bi bilo prišlo do izkrcanja še v letu 1944, ko je bilo to ponovno
aktualno, partizanov ne bi bilo več mogoče potisniti ob stran kot nepomemben
dejavnik, ker so vendarle uživali priznanje zaveznikov.V takem primeru bi
kvečjemu ti lahko prisilili komuniste, da bi kot partnerje v vlado sprejeli tudi
nekomuniste. To pa je bilo s sporazumom Tito-Subašič tako ali tako
doseženo.
Usoda Slovenije se je v najširših okvirih odločala prek Jugoslovije kot
celote. V tej celoti pa slovenska protikomunistična fronta v bistvu ni bila ak-
tiven udeleženec, saj ni ustvarila prav ničesar, kar bi ji dajalo določeno težo pri
urejanju splošno jugoslovanskih zadev. Mihailoviču se je podredila samo for-
malno, saj sploh ni bila sposobna vplivati na njegovo politiko ali na politiko
begunske vlade v Londonu. Za to bi si morala ustvariti moč, in to predvsem
vojaško, ker v vojnih razmerah predvsem ta kaj velja. Vojaške moči pa ni ust-
varila.
Če pa je računala na to, da bi Slovenija igrala svojo neodvisno politiko
tudi nasproti Jugoslaviji in se morebiti-celo če bi v ostalih predelih zmagali
komunisti, v Sloveniji pa bi ji uspelo komuniste nevtralizirati - celo odcepila
od nje, bi bila za kaj takega potrebna bistveno širša mednarodna politika,
naslonjena na sile, ki imajo besedo na mednarodnem prizorišču. O čem takem
ni zaslediti nikakršnih znakov, zlasti pa ne kakega konkretnega programa. S
tega stališča je ustanovitev slovenske vlade, s katero so poskusili ob zlomu
nacističnih sil, v bistvu naivno dejanje. Zavezniki so priznavali kontinuiteto
Jugoslavije, sprejeli obvezo, da jo bodo po vojni obnovili, prav tako pa je
Slovenski narodni svet formalno potrdil svojo privrženost kontinuiteti
Jugosavije. Na kakšno pravno osnovo se tedaj, še posebej ko jo teži breme
sodelovanja z okupatorskimi oblastmi, lahko sklicuje taka vlada? Svoje lastne
moči ni imela nikakršne , niti kakršnih koli pomembnejših mednarodnih zvez,
ki bi jo podprle v njenih stremljenjih.
Če bi zahodnim zaveznikom uspelo zasesti pomemben del Jugoslavije,
seveda s Slovenijo vred, bi verjetno res prišlo do koalicijske vlade, ki bi bila
oblikovana ob drugačnih pogojih, kot je bila koalicija Tito-Subašič. Njen ob-
stoj pa bi jamčili samo zavezniki, dokler bi bih v Jugoslaviji, ker je v tej
koaliciji samo en partner, komunisti - vsaj v Sloveniji in na Hrvaškem -
razpolagal z oboroženo silo. Vendar so to lahko le brezpredmetene špekulacije.
Z nedejavnostjo in opiranjem samo na druge, (to je bila skoraj do konca vojne
politika protikomunistične fronte), si ni mogoče ustvariti položaja takega
91
partnerja, ki ga upošteva tudi nasprotna stran.
Morda je prav ta usodna ujetost protikomunistične fronte v nerealni svet
svojih sanj tista tipična poteza slovenske politike, ki se ni začela :>ele z drugo
svetovno vojno in ki se z njo vsekakor tudi ni končala. Ta ujetcst v sanjski
svet želja in nemoč v stvarnosti dejanskih možnosti sta postali skoraj značilna
sestavina slovenskega političnega mišljenja, zlasti kadar se razmišlja o
državnosti.
Tega, da bi se slovensko narodno vprašanje reševalo izven splošnega ju-
goslovanskega okvira, ni zmogla niti OF, čeprav je njen program poudarjal
tudi pravico do samoodločbe, torej tudi pravico do oblikovanja samostojne
države. Partija, ki je vodila in usmerjala OF, je bila del vsejugoslovanske par-
tije in torej njej podrejena. KPJ pa je na drugem zasedanju Avnoja oblikovala
federativno Jugoslavijo ter s tem dokončno odločila tudi o usodi Slovenije. Ker
je KP po svojem ustroju hierarhično zgrajena organizacija na temelju t.i.
demokratičnega cental izma, je kot vodilna avantgardna sila in nosilka
političnega monopola oblasti tudi državo kot celoto spremenila iz formalno
federativne v dejansko unitarno državo ter s tem nanovo obudila in oživila tudi
vse tiste iz nerešenega nacionalnega vprašanja izvirajoče endemične bolezni, ki
so razdirale že predvojno Jugoslavijo. V vseji aktualnosti so se sicer pojavile
šele šez nekaj desetletij, so pa vgrajene že v samo zasnovo leninističnega mod-
ela reševanja nacionalnega vprašanja, ki za Jugoslavijo nikakor ni primeren.
Legitimnost Avnoja je, kot smo ugotovili, z vidika naravnega prava lahko
sporna. O tako usodnem vprašanju za neki narod, kot je odločitev o njegovi
državni ureditvi in pripadnosti, ni mogoče odločati samo prek pndstavnikov,
katerih mandat je zaradi državljanske vojske tako ali tako le prehoden. Ker
lahko narod odloči o takem vprašanju le na temelju splošnega soglasja z refer-
endumom, do tega pa ni prišlo ne med vojno, za kar tako ali iako ni bilo
možnosti, niti po njej - , je slovenska Partija s svojim ravnanjem izničila eno
prvih in najpomembnejših programskih točk OF, da bo namreč slovenski
narod o svoji usodi odločal sam - in to prvič v svoji zgodovini. O kaki taki
samostojnosti seveda ni bilo niti govora; Partija pa je tudi ni mogla zago-
toviti, celo če bi bila kaj takega hotela, ker je bila kot del podrejena celoti, Lj.
KPJ.
Pa celo če bi bila slovenska partija dejansko hotela uveljaviti samosto-
jnost Slovenije, za to ni imela zadosti moči. Jugoslovanska armada je svojo
moč uveljavila tudi v Sloveniji, saj je ob zlomu nacizma pazila na to, da je
čim prej zasedla predvsem Slovenijo ter s tem zaprla pot umikajočim se
Nemcem, ter na to, da bi zavarovala neokrnjenost državnega ozemlja pred
morebitnim prodiranjem zahodnih zaveznikov. To ji je v glavnem ludi uspelo.
Za slovensko partijo kakšna drugačna rešitev , kot je bila reši tev v okviru
Titove Jugoslavije, sploh ni prihajala v poštev, niti si je ni želela, ker je bila,
sledeč svojemu leninističnemu ideološkemu vzorcu prepričana, da je taka
rešitev tako z narodnostnega kot tudi družbenoraznednega stališča najboljša.
92
II.
Bolj pomembno zanjo je bilo vprašanje njenih zaveznikov v OF,
vprašanje, ki gaje bilo treba rešiti že davno pred temi dogajanji. Dokler namreč
Partija ni imela popolnega monopola nad oblastjo, tudi o državni pripadnosti,
politični in družbeni ureditvi ni mogla samostojno odločati. Ni mogla
uveljaviti edino sprejemljivega programa: monopolne oblasti kot sredstva za
družbeno preoblikovanje v skladu z leninistično ideologijo. OF pa vsaj po
svoji zasnovi ni bila tista organizacijska oblika, ki bi Partiji zagotavljala
monopol. Bila je koalicija več strank, vsekakor treh temeljih, tj. krščanskih
socialistov, sokolov in partije, čeprav sta bili vsaj prvi dve v bistvu samo
disidentski skupini svojih matičnih strank, SLS oz. JNS. Vsaka od teh strank
naj bi bila v OF enakopravni partner in kot taka enakopravna tudi pri odločanju
o programu in politiki OF, pa tudi o vseh načelnih vprašanjih sprejete poli-
tike.
V	tem se je slovensko osvobodilno gibanje v temelju razlikovalo od os-
vobodilnega gibanja drugod po Jugoslaviji. Tam se je partizanstvo začelo
neposredno kot narodna vstaja (npr. v Črni gori), za rekrutiranje borcev pa so
"poskrbeli" v glavnem ne samo okupatorji s svojim nasiljem, pač pa tudi
ustaši in četniki z zverinstvi nad civilnim prebivalstvom. Seveda je vse te nar-
odne vstaje in zbiranje ubežnikov pred okupatorskim, četniškim in ustaškim
nasiljem in klanjem povezovala in organizacijsko usklajala v borbene enote
prav Partija, ki je v vojni videla svojo veliko priložnost Partija je že v
vojaškem puču 27. marca 1941 začutila, da se ji odpirajo nove možnoti, čeprav
pri samem puču in dogodkih, ki so mu sledili, kot organizator ni bila
udelešena. Zato je še pred razsulom države terjala od oblasti, da prostovoljcem,
ki jih je ona zbirala in organizirala, dajo orožje, predlagala je razveljavitv
izrednih zakonov, ki so bili napeijeni proti komunistom, amnestijo za vse
politične zapornike itd. Ko je začela armada razpadati, je takoj organizirala
gonjo proti generalom in politikom, češ da so izdali domovino, sklenila, da je
treba začeti z zbiranjem orožja, ki ga je zavrgla stara vojska, itd. Tako je tudi
ustanovitev glavnega štaba narodnoosvobodilnih odredov Jugoslavije rezultat
seje centralnega komiteja KPJ (27. junija 1941); v njem so bili člani polit-
biroja, dolžnost komandanta pa je prevzel Tito kot generalni sekretar partije.
(Vlado Strugar, Osvobodilna vojna v Jugoslaviji, Lj.1967) Organizacija parti-
zanstva je torej čisto partijska dejavnost Pri tem nikoli ni prišlo v poštev, da
bi se pridružili Draži Mihailoviču, ki je že pred njimi organiziral četniške
odrede, oz. da bi iskali stike z njim. To so storili šele pozneje, na zahtevo
Moskve, pri čemer pa so si hoteli podrediti tudi četnike.
V	Sloveniji je bil položaj povsem drugačen. Do kakih večjih spontanih
narodnih vstaj sploh ni prišlo, hkrati pa je bila partija politično tako šibka in
tudi Irez pravega ugleda, da ni mogla v svojem imenu dobiti na svojo stran
javnega mnenja za svoje cilje. Se toliko manj pa je imela moči za to, da bi
sama in v svojem imenu pridobila večje število ljudi, da bi tudi delali za tako
postavljene cilje. Takšno narodnoosvobodilno gibanje, kot je bilo drugod po
Jugoslaviji, tu sploh ni prigajalo v poštev.
Partija v Sloveniji pa je imela to prednost, da je namreč že leta 1938
93
začela organizirati t.i. Ljudsko fronto, ki je bila oblikovana po vzorcih iz
Moskve in naj bi združevala vse protifašistične sile. To je bil tudi sicer čas
ljudskih front v Zahodni Evropi. V Sloveniji Partija formalno ni organizirala
Ljudske fronte pod tem imenom, dejansko pa je po vsebini tako frontno orga-
niziranost pospeševala. In njeno glasilo naj bi bil prav Slovenski poročevalec.
S tem je ta Ljudska fronta postala predhodnica poznejše Osvobodilne fronte oz.
pred njo še t. i. Protiimperialistične fronte. Že poimenovanje jasno kaže na
izvor v Kominterni. Proti imperialistična oz. Osvobodilna fronta je zato
logično in organsko nadaljevanje tistega, s čimer je Partija v Sloveniji začela
že pred vojno po navodilih iz Moskve. Formalno kritje za Ljudsko fronto je
bilo Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Jeseni leta 1940 je Partija z nekater-
imi levičarskimi skupinami sklenila poseben akcijski sporazum. (Kos 1984,
123)
Vendar ne krščanski socialisti ne sokoli niso vstopih v OF kot orga-
nizirane politične stranke. Kot rečeno so bile to v bistvu bolj ali manj le
posamezne disidentske skupine formalno obstoječih političnih strank SLS oz.
JNS, zlasti pa kar v celoti nekatera akademska društva, kot npr. Katoliška
Zarja, katoliški delavski sindikati ipd. Slo pa je celo samo za nekatere vplivne
posameznike, ki so uživali sorazmerno velik ugled (npr. Kocbek), niso pa
mogli trditi, da govorijo v imenu kakega organiziranega gibanja. In jih tudi
Partija kot takih ni obravnavala, ampak jih je šele ona hotela spremeniti v
tisto, kar niso bih: postali naj bi dejanski predstavniki katoliškega oz. liberal-
nega tabora. Tega Partija sicer ni počela, da bi v okviru OF sebi ustvarila
močno protiutež organiziranih političnih sil, ampak zato, da bi na eni strani
postala legitimna in bi tako lahko prek OF govorila v imenu vseh narodnih
sil, na drugi strani pa bi postala privlačna sila, ki naj bi iz obstoječih matičnih
političnih organizacij pritegnila v OF čim več pripadnikov, tako da bi od
matične politične organizacije ostalo samo še vodstvo. OF ni torej nikoli
nastala kot koalicija različnih političnih strank, ker formalno organizirane
politične stranke nikoh niso pristopile k OF. Kot organizirana politična
stranka je v njej delovala od vsega začetka samo Komunistična partija. To je
Partiji že od vsega začetka dajalo določeno prednost pri sodelovanju s partnerji.
Zato je Partija vseskozi dajala ton vsemu delovanju OF, vse dejavnosti je
sporožala ona, vse pobude in načrti so izšli iz njenih vrst. Njeni sopotniki v
OF pravzaprav niso bih njeni partnerji, ampak dejansko samo sopotniki. Znan
ni niti en sam primer, da bi pobuda za kako večjo dejavnost ali usmeritev OF
prišla iz nepartijskih vrst, da bi jo vsi partnerji skupaj obravnavali in da bi se
ji končno pridružila tudi Partija. Vedno je bilo obratno. Partija je svoje sopot-
nike večinoma postavljala kar pred izvršeno dejstvo. Predvsem najpomemb-
nejše odločitve, kot je npr. sklep o začetku oborožene vstaje, so bile neprek-
licno sprejete v partijskih vrstah, drugi pa so se jim morali le pridružiti.
Razlika je bila samo v načinu in času .Odstopanj pa ni bilo. Tudi odločitev o
ustanovitvi Vosa je bila sprejeta v partijskem vrhu, drugih o njenem obstoju
in delovanju niso niti vprašali. Ravno tako so bile odločitve o likvidaciji
nasprotnikov OF, vključitvi slovenskih partizanov v partizansko vojsko
Jugoslavije, sodelovanju v Avnoju itd. sprejete mimo sopotnikov. Nikjer ni
zaslediti kakršnih koli poročil, da bi o tem posebej razpravljali ,da bi odločitve
94
o tem nastale kot rezultat splošnega soglasja. Slo je kvečjemu le za pritrditev
oz. priključitev k že sprejetemu sklepu v vrstah Partije.
Bilo je tudi nemogoče, da bi bilo drugače. Slovenska Partija je bila del
vsejugoslovanske Partije in so se tudi zanjo sprejemali obvezni sklepi na
državnem partijskem vrhu, kljub temu da je slovenska partija že zaradi
okoliščin in zapletenih komunikacij morala velik del svojih odločitev spreje-
mati zelo samostojno, vedno pa v skladu s splošno smerjo, ki je bila določena
na državnem vrhu. Pa tudi v vseh operativnih partizanskih enotah je imela
Partija svoje celice posebej organizirane izven OF; sestajale so se tajno in na
svojih sestankih sprejemale sklepe, ki so jih obvezno uveljavljale v taki enoti.
Kolikor so se posamezne zadeve obravnavale na sestankih celotnega moštva
enote, je tudi v takih primerih šlo le za to, da se z njimi seznanijo drugi, in za
njihovo formalno soglasje.
To je bil že od vsega začetka vzorec odnosov, ki jih je Partija nadaljevala
tudi v poznejšem razvoju in v bistvu vse do danes. SZDL in vse politične or-
ganizacije, pa tudi delavski sveti in drugi organi upravljanja, naj bi bili le
transmisije za uresničevanje partijskih sklepov: sleherno vprašanje se najprej
obravnava v ustrezni partijski organizaciji, ki o njem sprejme svoje stališče,
tega pa nato uveljavi prek formalnega sklepa ustrezne politične organizacije oz.
organa upravljanja. To je tipično boljševiški vzorec, ki ga je Patija uporabljala
od vsega začetka vse do danes. To je pač način izvajanja in uveljavljanja t.i.
avantgardne vloge. Kakor hitro pa ima opraviti z enakovrednimi in
enakopravnimi partnerji, tak avantgardizem ni mogoč. Zato partnerjev kot
enakopravnih sodelavcev pri sprejemanju odločitev in določanju politike Partija
nikoli ni trpela, ker so jo onemogočali. Zato jih kot enakovrednih in enako-
pravih ni sprejemala niti v začetnih fazah OF. Povsem razumljivo je, da npr.
ni mogla sprejeti sodelovanja z Mihailovičem, razen pod pogoji, ki jih je sama
postavila, da se namreč Mihailovič podredi njenemu vodstvu. Partija danes
poudarja, da mu je ponujala roko, on pa je sodelovanje zavrnil. Lahko bi
postavili tudi obratno trditev: tudi Partija ni bila pripravljena sodelovati, razen
pod pogoji, ki jih je sama postavila. Povsem razumljivo, da ni mogla ravnati
drugače,saj bi se sicer odrekla svojemu osnovnemu cilju: priti na oblast kot
edina politična sila (narodna osvoboditev je bila šele na drugem mestu).
III.
Partnerji v OF so bili Partiji izročeni na milost in nemilost. Imeli niso
skoraj nikakršne lastne moči, zato bi se jih Partija lahko znebila že na samem
začetku. Vendar pa jih je potrebovala, in sicer zato, ker so dajali domnevno le-
gitimnost trditvi, da OF predstavlja ves narod, predvsem pa zato, ker je Partija
prek njih v OF oz. v svoje načrte privabljala ljudi iz drugih strank. "Partija je
v našem narodnoosvobodilnem boju nedvomno imela pomembno in odločilno
organizacijsko vlogo, bila je tisto, kar imenujemo štab. Toda treba je bilo
poiskati in pridobiti tudi moštvo. To moštvo pa so povečini pridobili
krščanski socialisti in sokoli."(Penca, Naši razgledi 1986)
Partija že od vsega začetka ni nikoli pozivala obstoječih političnih strank,
95
da bi se ji v OF pridružile kot stranke. Tega ni niti mogla niti hotela, ker je
ost svoje propagande že ob samem snovanju proti imperialistične fronte naper-
ila proti vrhovom obstoječih političnih strank, proti "tujim imperialistom in
njihovim domačim pomagačem", narodnim izdajalcem, ki so pahnili deželo v
največjo nesrečo. Ti imperialistični pomagači in narodni veleizdajalci niso bili
nihče drug kot "narodni veljaki", ki so stali na čelu "meščanskih" političnih
strank in kot taki zavzemali tudi vodilne položaje v zgradbi obstoječe oblasti.
Narodnoosvobodilni boj naj bi porušil ravno to krivično politično zgradbo:
prvi pogoj za to pa je bil, da odstrani taka protiljudska vodstva. To je čista
logika partijske taktike.
Zato Partija ne more vzdržati pozneje toliko povzdigovane in ponavljane
trditve, da je OF k sodelovanju poklicala vse politične stranke, pa tudi škofa
Rožmana, naj se pridruži osvobodilnemu gibanju ali naj ostane vsaj nevtralen,
itd. Partija je pozivala le vse "poštene in rodoljubne Slovence", naj se
pridružijo OF. "Pošten in rodoljuben Slovenec", ne glede na svoj svetovni na-
zor, pa je bil seveda le tisti, ki je v OF vstopal neorganizirano, kot gradivo za
vojsko in oblast, ki ju je načrtovala Partija. V OF je lahko vstopal kot ka-
toličan, sokol, liberalec ipd., vendar se ni mogel sklicevati na to, da vstopa kot
pripadnik določene politične organizacije oz. stranke. Kaj takega že zato ni bilo
mogoče, ker Partija političnih strank ni sprejemala zaradi njihovih vodstev, saj
jih je imela za narodne izdajalce (po njenem tolmačenju tudi za razredne
sovražnike). Pogoj za vstop v OF je bil torej destrukturiranje obstoječih
političnih strank, kajti struktura neke stranke obstoji iz vodstva in članstva. Če
vodstvo odstranim, sem porušil strukturo, in ostane samo še gradivo, iz
katerega je bila ta zgradba sestavljana. In prav to je Partija hotela. Iz destruk-
turiranih političnih strank je hotela izvleči vse možno gradivo. S takega
stališča je bila v svojih pozivih, da sprejme v OF "slehernega poštenega
Slovenca neglede na svetovni nazor in politično prepričanje", če se je le
pripravljen boriti za cilje OF oz. če te cilje sprejema, povsem iskrena. Čim več
takih poštenih Slovencev ji je uspelo pritegniti, toliko večji je bil njen uspeh.
Ta "poštenost" pa je bila pogojena s politično nevezanostjo. Če je bila
politično vezana, se je spremenila v svoje protislovje: postala je nepoštenost,
celo izdajstvo. Take nepoštene Slovence je bilo treba tudi fizično uničiti, če se
je izkazalo, ali če je Partija sumila, da hočejo tako poštenost oz. s tem
nepoštenost tudi politično aktivirati. Če pa postaneš samo politično gradivo,
za kar si je Partija vseskozi prizadevala, resnično nič ne moti, če ima to
gradivo še kakšno dodatno oznako različnega svetovnega nazora, tudi
političnega prepričanja,ipd. Bistveno za gradivo je, da je pasiven objekt, ki ga
v skladu s svojimi nameni oblikuje in uporablja aktiven subjekt
V tem pogledu je tudi današnja SZDL dejansko nadaljevalka tradicij nek-
danje OF, ker kot sredstvo Partije v tem pogledu nadaljuje popolnoma isto
politiko. Danes SZDL poziva vse ljudi k sodelovanju "za izgradnjo našega
samoupravnega socializma", ne glede na svetovni nazor in versko prepričanje.
Poziv je namenjen predvsem katoličanom, ki si jih je Partija s svojim pro-
tiverskim stališčem in izrazito priticerkveno politiko po vojni v glavnem
odtujila. Čim bolj se današnja vsesplošna družbena kriza poglablja, toliko bolj
je Partiji potrebno, da v svoj politični mehanizem pritegne čim več ljudi.
96
Pasivnost ljudi pomeni zanjo veliko nevarnost. Zato so ji potrebni zlasti ka-
toličani, ki še vedno predstavljajo zelo pomemben segment prebivalstva. Če ti
ne sodelujejo pri "izgradnki našega samoupravnega socializma", je težko vz-
držati trditev o splošno sprejetem samoupravnem socializmu. Partiji je zato
nujno potrebno sodelovanje katoličanov, toda ne kot pripadnikov organizirane
Cerkve, ki kot institucija ruši njen politični monopol. In kar je še huje:
Cerkev kot institucija ima svoj vrti zunaj države, torej zunaj območja, ki ga
Partija lahko neposredno nadzoruje. Zato Partija pri nas ne dopušča niti take
cerkvene dejavnosti, kot je npr. delo na socialnem področju, ki prav gotovo
nima nikakih političnih ciljev in ki se neposredno vklaplja v humanitarne
socialistične cilje, ki jih Partija razglaša za svoj program. In vendar Partija
tako dejavrost Cerkvi celo prepoveduje, češ da se vmešava v politiko. S sle-
herno organizirano dejavnostjo, ki svojega izvora nima neposredno v
odločitvah Partije, se namreč resnično vsakdo politično negativno udejstvuje.
Toda predznaka političnega udejstvovanja taki dejavnosti ne daje dejavnost
sama na s^bi, pač pa Partija, ki vidi v tem rušenje svojega političnega
monopola. Kakor hitro katoličani sodelujejo v dejavnostih, ki jih organizira
Partija oz. od nje postavljene družbenopolitične organizacije, niso več tekmec
politični oblasti. Spremenili so se v gradivo, s katerim manipulira Partija. Če
ima tako gradivo naslov katolištva, to Partije ne moti.Opeka je uporabna ne
glede na to, ali je iz ilovice državne opekarne ali iz "farovškega vrta".
Takšna je danes partijska politika, ki je neposredno nadaljevanje politike
OF iz časov NOB in ki jo skuša ponovno oživiti, potem ko jo je dejansko
zaradi "vrtoglavice uspehov" (medvojni Kardeljev izraz) po vojni opustila, ker
je menila, da ji ni več potrebna. Današnja družbena stiska jo je ponovno
obudila.
Prav zaradi takega predznaka "krščanski" so bili krščanski socialisti Partiji
nad vse potrebni, saj so ji dejansko služili kot najbolj pomembna črpalka za
dotok novega ljudskega gradiva. Večina ljudi, tudi če so formalno pripadali
določeni politični stranki, ni bila politično izrazito diferencirana. Za večino
katoličanov je vključenost v SLS pomenila bolj izpovedovanje samo po sebi
umevnega 1 Jščanskega pogleda na svet kot pa izrazito politično opredeljevanje.
In če je imela kaka politična opredelitev predznak "krščanski", je zanje pome-
nila v bistvu tudi sprejemljivost z vidika njihovega krščanskega nazora. Se
posebej, ko se še ni začela ostra politična diferenciacija, ki jo je pozneje
sprožila dejavnost Partije. Zato so v začetku krščanski socialisti oz. katoličani
lojalno sodelovali v OF, na da bi se spraševali o svoji ali drugih politični pri-
padnosti. (Penca, 1986)
In kar je najpomembejše, niti Sokoli niti krščanski socialisti niso bili
posebej organizirani kot stranka. Bili so brez posebne politične moči in kot
taki Partiji popolnoma nenevarni.
IV.
In vendar je Partija menila, da se morajo tudi formalno odpovedati svoji
pravici do političnega organiziranja. Obe skupini, Sokole in krščanske
97
socialiste, je prisilila k podpisu posebne izjave, znane pod imenom
Dolomitska izjava (njeno besedilo je dokončno sprejel IOOF na seji 28.
februarja 1943), s katero se skupini odpovedujeta svoji politični identiteti:
sokoli organiziranju lastnih političnih aktivistov, krščanska skupina
organiziranju lastne politične organizacije in sleherni posebni organizaciji
lastnih aktivistov. Torej ima po tej izjavi samo Partija pravico do lastne
organizacije svojih aktivistov in potrebo po njej, in samo ona ima pravico, da
je organizirana kot posebna stranka. (Izjava nosi datum 1. Marec 1943,
podpisali pa so jo: Kardelj, Kidrič, Leskošek, Rus, Lubej, Kocbek, Fajfar in
Brecelj.) To Dolomitsko izjavo je 27. aprila 1943 še posebej potrdil zbor
aktivistov OF iz Dolenjske, Notranjske in Bele krajine, in sicer na Pugledu pri
Starem Logu v Kočevskem Rogu (Pugleška izjava).
Tako je bil ukinjen koalicijski značaj OF tudi v vrhu, Partija pa je dobila
prost vstop v oblast kot njen monopolni nosilec. Bilo ji je tudi formalno priz-
nano to, za kar si je od vsega začetka prizadevala: monopolna oblast.
S tem je Partija v Sloveniji prehitela politični razvoj drugod po
Jugoslaviji. Tam dejavnost partizanov nikoli ni imela politično stankarskega
oz. koalicijskega značaja, tako kot v Sloveniji. Partizane je neposredno orga-
nizirala in vodila Partija. Zato tudi niso imeli posebnega razumevanja za doga-
janje v Sloveniji - zdelo se jim je kot odmik od splošne politične linije, ki jo
vodi KPJ. Predstavniki CK KPJ se niso strinjali s koalicijskim značajem OF,
terjali so, da je treba prenehati s popularizacijo OF ter da naj Partija stopi iz
ilegale in javno pove, da ona vodi partizansko gibanje. Vendar je morala KPJ
po sporazumu Tito-Subašič in na pritisk zahodnih zaveznikov šele v nekaj
letih naposredno po koncu vojne opraviti tisto, kar je KPS opravila že z
dolomitsko izjavo. KPJ je bila namreč po tem sporazumu prisiljena priznati
večstrankarski značaj Ljudske fronte, Tito pa je še v letu 1944 izjavljal, da
Partija nikakor ne stremi za političnim monopolom in si ga niti ne želi, ker bi
bil v nasprotju s splošnim političnim demokratičnim ozračjem v Zahodni
Evropi.1 Potrebna je bila nekajletna politična manipulacija Partije, da je z bo-
jkotom, šikaniranjem in prevarami počasi sistematično likvidirala vse druge
politične stranke in formalno ustoličila svojo monopolno oblast.2 V Sloveniji
^Tako izjavo naj bi po izvlečkih iz britanskega zapisnika o razgovorih med
Titom in Churchillom dal v Neaplju, 12. avgusta 1944, Tito sam: "Maršal Tito
je dejal, kot je večkrat javno izjavil, da on nima nikakršne želje, da bi v Ju-
goslaviji uvedel komunistični sistem, če že zaradi drugega ne zato, ker je treba
pričakovati, da bo po vojni večina evropskih dežel živela v demokratičnem
sistemu, Jugoslavija pa si ne more dovoliti, da bi se od njih razlikovala.
Neposredno za tem je Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) kot
takratna začasna vlada v Deklaraciji svojega predsednika z dne 17. avgusta
1944 sporočil: "Glede na to še enkrat ¡»udarjamo, da ima vodstvo
narodnoosvobodilnega gibanja Jugoslavije pred seboj edini in najpomembnejši
cilj - boj proti okupatorjem in njihovim pomagačem ter ustvaritev
demokratične federativne Jugoslavije in ne vzpostavitev komunizma, kot nam
to podtikajo sovražniki."
2Se na prvem kongresu Ljudske fronte leta 1945 je Kardelj zavračal trditve, da je
98
vse to ni bilo potrebno, ker je bilo opravljeno že z Dolomitsko izjavo.
(Čavoški - Koštunica, 1984)3
Ob tem se zastavlja dvoje vprašanj. Prvo: Ali je bilo Partiji potrebno, da
je že v tem času odpravila koalicijski značaj OF in politično likvidirala svoje
zaveznike? Drugo: Zakaj so ti zavezniki pristali na svojo politično likvidacijo?
Kar se prvega vprašanja tiče, stopa v ospredje premislek, ali je Partija z
likvidacijo svojih zaveznikov utrpela kako škodo pri mobilizaciji še neopredel-
jenih ljudi za OF in ali ni s tem potrdila trditve svojih nasprotnkov, da je OF v
bistvu orodje Partije, ki z njim zasleduje samo svoje lastne politične cilje. S
tem naj bi Partija samo še pospešila politično diferenciacijo in nastajanje sebi
nasprotne politične povezanosti, do katere je tako ali tako vse bolj prihajalo že
z nastankom bele garde v letu 1942.
S tem je Partija vsekakor računala in je zato želela Dolomitsko izjavo
držati v čim večji tajnosti; zato je CK KPS okrožnim partijskim komitejem
izdal naročilo, da jo morajo držati v strogi tajnosti. Ta izjava naj bi bila izraz-
ito interne narave in naj bi se tikala samo treh ustanovnih skupin, drugi naj
zanjo sploh ne bi vedeli. Na zunaj naj bi bila OF še naprej to, kar naj bi bila
po svoji vsebini: koalicija več strank. To je še posebej razvidno tudi iz
okoliščine, da je Partija počasi in sistematično predstavnike sokolov in
krščanskih socialistov silila, da potem ko jim je bila odvzeta možnost lastne
organizacije, vstopijo v Partijo, na zunaj pa jih je tudi potem, ko so vanjo že
stopili, predstavljala kot predstavnike svojih političnih skupin. Za mnoge med
njimi se je šele po daljšem času po vojni zvedelo, da so dejansko člani partije,
ne pa sokoli ali krščanski socialsti.
Politično diferenciacijo je Dolomitska izjava vsekakor pospešila, ni pa
zaustavila dotoka v partizane.
Za Partijo je bila veliko bolj pomembna prednost, ki si jo je s tem prido-
bila na svoji poti do monopola oblasti. Če se že pričakovanje, da bo še v letu
1942 vojne konec, ni uresničilo, je na to močno kazalo leto 1943. Nemška
vojska je namreč januarja 1943 kapitulirala pred Stalingradom, in to je pri
mnogih rodilo utvaro, da se bliža konec vojne. To je bil vsekakor razlog za to,
da je treba pohiteti, da je "revolucija" po učbeniku VKP(b) stopila v tisto fazo,
Ljudska fronta monolitna politična organizacija, v kateri ne bi bilo mesta za
obstoj in delovanje političnih strank: "Nekateri mislijo, da je enotnost
Narodno-osvobodilne fronte nezdružljiva z obstojem celih strank v Narodno-
osvobodilni fronti. Takšno gledanje je zmotno. Narodno-osvobodilna fronta po
svojem razredno socialnem sestavu ni homogena organizacija. V tem pogledu
predstavlja blok, in to blok delavcev, kmetov in srednjih slojev, pri čemer ta
blok ne izključuje tudi drugih svobodoljubnih elementov. Povsem možno je, da
v takem bloku obstajajo tudi stranke, pod pogojem, da so to dejansko stranke,
ki izražajo težnje in interese tega bloka oz. njegovih sestavnih delov in ne
reakcionarnih sil naše dežele."
•j
JV nasprotju s prejšnjo Kardeljevo izjavo pa je Josip Vidmar že takrat dokazoval
in poudarjal, da v Sloveniji ni mesta za nobeno drugo stranko ali politično or-
ganizacijo, ker je v Sloveniji samo eno vseljudsko gibanje, in sicer OF. Za to
ima neprecenljive zasluge najnaprednejša partija, ki je kdaj koli obstajala v
Sloveniji, to je KPS.
99
ko je treba pospraviti sopotnike. Se zlasti pa je to naglico pospeševala bojazn
Partije, da bi njeni sopotniki utegnili začeti s tesnejšim političnim povezovn-
jem. Ti tega sicer niso delali. Toda dejansko jih je njih številčnost in enakost
pogledov v posameznih primerih vedno bolj povezovala, saj so imeli na neka-
terih območjih praktično vso organizacijo OF v svojih rokah. (Tako je bila
npr. dejavnost OF v Ljubljani v glavnem v rokah krščanskih socialistov, kljub
temu da je imela Partija v Ljubljani nekaj časa neposredno svoje najvišje or-
gane, pozneje pa vsaj njih izpostave.) Skoraj popolna odsotnost komunistov v
nekaterih odborih OF, ker so v njih bolj ali manj v celoti prevladovali neko-
munisti, je pri Partiji vzbujala negotovost in sumničenja, čeprav večinoma
brez kakršne koli osnove. Tako npr. Penca navaja: "V narodnoosvobodilnem
odboru v Podbočju pri Kostanjevici, ki je bila vse od leta 1941 izrazito parti-
zanska vas, so bili sokoli in kristjani, ni bilo pa nobenega komunista. Do po-
letja 1942 ni tod prihajalo do nikakršnih večjih trenj...".(Penca, op. cit.)
Kidrič je že julija 1942 na partijski konferenci na Cinku izrazil bojazen, da
se je pri krščanskih socialistih pojavila težnja, da bi ustanovili svojo stranko v
okviru OF. Taka težnja da pomeni veliko nevarnost za partizanstvo in njegovo
enotnost in da Partija na kaj takega ne more pristati. Posledica je bila skrivna
čistka med krščanskimi socialisti. (Dokumenti ljudske revolucije, 2. knj.,
Ljubljana 1964, str. 263.)
Po končani italijanski ofenzivi se je oglasil Kardelj, češ da so pri
krščanskih socialistih "začele prihajati do izraza težnje in želje ]x> rahljanju
politične enotnosti OF, po njenem pretvarjanju v strankarsko koalicijo, po
njenem umiku s fronte oborožene borbe ... in celo po razbijanju OF* ter da so
krščanski socialisti "........postali zbirališče za vse tiste, ki so se pripravljali za
dezertiranje iz OF". (Citirano po Kosu, 1984 s. 263.) Kidrič je položaj ocenil,
kot da je CK KPS pred izbiro, da ali dopusti, da OF iz koalicije na vrhu preide
tudi v koalicijo na terenu in da se s tem krščanskosocialistična skupina spre-
meni v politično stranko, ali pa dopove tej skupini, da se sama od sebe odpove
strankarskim tendencam, "čeprav bi navzven še zmeraj predstavljiila katoliško
politično tradicijo" (Mikuž, NOB II. s. 237). Po Kidričevem mnenju je začelo
vodstvo krščanske skupine ustvarjati "lastno organizacijo lastnih aktivistov z
lastno disciplino itd. - torej najnevarnejšo organizacijo z elitnim karakterjem".
Krščansko skupino je osumil celo "londonaških stremljenj ali protisovjetskih
pozicij", sovražnega razpoloženja do Partije, nasprotovanja prisilni mobilizaciji
v partizane, očitkov Partiji, da nima pravilne kmetijske politike, itd.
Če pa se krščanski socialisti ne bi odpovedali svojim strankarskim težn-
jam, naj bi jasno povedali, da se imajo za politično stranko. V tem primeru bi
seveda tudi Partija povedala svoje. Kakšen naj bi bil ta odgovor, je med drugim
razvidno iz načina, o katerem poroča Penca, kako so krščanske; aktiviste z
Dolenjske seznanili z Dolomitsko izjavo. Sekretar belokranjskega partijskega
komiteja in okrožnega odbora OF Ivan Novak-Očka jim je sporočil: "Če teh
stališč ne sprejmete, imamo tudi druga sredstva." Sele mnogo let po vojni seje
razvedelo (o čemer prav tako poroča Penca, ibid.), da ta "druga sredstva"niso
bile le navadne grožnje, saj so izhajale iz temeljitih priprav za likvidacijo vseh
pomembnejših aktivistov, ki bi se Dolomitski izjavi uprli.
Prav tako se Partiji ni zdelo potrebno, vsekakor pa ne primemo, da bi
100
posebej utemeljevala, zakaj zahteva, da se krščanki socialisti v celoti podredijo
Partiji. Penca (ibid.) navaja, da so se v Dolomitih odločili pisati v Ljubljano
Tonetu Tomanu in Stanetu Kovaču (dvema vidnima krščanskosocialističnima
aktivistoma); v pismu naj bi pojasnili razloge za Dolomitsko izjavo... Pismo
da omenja Kidrič v enem svojih dopisov, vendar ga naslovnika nikdar nista do-
bila.
V.
Dolomitska izjava pomeni, vsaj v formalnem pogledu, najpomembnejši
mejnik na poti Partije do monopolne oblasti in tudi formalno priznanje poraza
njenih sopotnikov, v prvi vrsti krščanskih socialistov. To naj bi bil na-
jpomembnejši akt, s katerim je Partija v okviru OF dobila tujdi formalno le-
gitimnost za politično likvidacijo svojih sopotnikov: sami so se odrekli
pravici, da bi lahko nastopali kot Partiji enakovreden partner, sami so ji priz-
nali pravico, da si jih podredi in da nastopa kot edina dejanska predstavnica
narodnoosvobodilnega boja in predvsem kot lastnica njegovih sadov. S tem naj
bi bila dokončno pokopana sleherna misel na politični pluralizem
(demokratično ureditev) po končani vojni in ustoličena partijska diktatura.
Mnogi, ki bi bili sicer pripravljeni sprejeti očitek oz. kritiko o napačni
taktiki in strategiji uradnega katoliškega tabora med vojno, zlasti glede odnosa
do OF, vidijo v Dolomitski izjavi potrdilo za pravilnost ravnanja katoliškega
tabora: Partija je OF vseskozi uporabljala samo kot krinko na svoji premočrtni
poti do absolutne oblasti in je za to izkoristila zlasti krščanske socialiste.
Kolikor pa so ti pripravljeni tako kritiko sprejeti - kar bi pomenilo, da v
bistvu priznavajo pravilnost vključitve kristjanov v OF oz. NOB - z vračajo
krivdo za tako popoln poraz na vodstvo krščanskih socialistov, v prvi vrsti
celo osebno na njihovega najbolj vidnega predstavnika, Edvarda Kocbeka. To
vodstvo je po njihovem izdalo katoliško stvar in celo najvišje narodne ko-
risti .Pristalo je na diktaturo tiste politične stranke, katere (vodilna) ideologija v
nobenem primeru ne ustreza narodnim koristim in ki mora narod slej ko prej
pripeljati tako do gmotnega kot moralnega in duhovnega obubožanja ter
zaostajanja celo na tisti že prehojeni poti civiliziranosti, ki so jo Slovenci
kljub vsem svojim zgodovinskim teževam in zli sreči vendarle že prehodili.
Gledano s takratnega stališča, naj bi bili imeli krščanski socialisti z vstopom v
OF morda celo povsem prav in to naj bi bila politika, ki bi jo maral sprejeti
katoliški tabor v celoti. S pristankom na Dolomitsko izjavo pa so krščanski
socialisti zapečatili svojo lastno usodo in speljali ves slovenski narod v som-
rak boljševiške diktature. Če ne bi bilo te Izjave, bi se morda vse skupaj še
vedno dobro izteklo.
Podpisa pod Dolomitsko izjavo Kocbeku še danes ne morejo odpustiti.
Ali pa je mogel Kocbek, oz. vodstvo, krščanskih socialistov sploh
napraviti kaj drugega, kot da je Izjavo sprejel - in podpisalo7 Ali se je sploh
zavedalo njene daljnosežnosti? Gre res samo za vodstvo, kajti krščanski social-
isti na terenu o dogajanjih okrog Izjave niso imeli niti pojma in je bila zanje
popolno presenečenje.
101
Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da se niti Kocbek niti ostalo vodstvo
krščanskih socialistov nista v celoti zavedala vse daljnosežnosti te Izjave. V
vodstvu so si sicer na jasnem, da to pomeni konec njihove politične samosto-
jnosti. To je razvidno tudi iz Kocbekove izjave, ki je bil po II. zasedanju
Avnoja delediran v NKOJ kot poverjenik za prosveto: s tem imenovnjem da so
se ga v Sloveniji odkrižali kot neprijetnega bremena in tako je bilo njegovega
političnega vpliva v Sloveniji dokončno konec. To je bilo seveda tudi do kraja
res. Vendar so krščanski socialisti še vedno vsaj deloma upali, da bodo po vo-
jni vendarle lahko kot skupina nadaljevali svoje narodnopolitično in kulturno
poslanstvo. To velja predvsem za Kocbeka samega, še zlasti, ker sta mu
Kardelj in Kidrič po Kocbekovem zatrjevanju - nekaj podobnega tudi obljubila.
Gojil je tudi iluzijo, da bo po vojni politično življenje tako ah tako drugače
organizirano - ne kot jalovo nadaljevanje nekdanjega političnega življenja.
Predvsem pa si še vedno ni bil v celoti na jasnem, kaj boljševizem, še posebej
v naših slovenskih razmerah, v resnici pomeni. Bil je odločen pristaš
"revolucije". Toda njemu je revolucija pomenila nekaj povsem drugega, kot je
njegovim komunističnim partnerjem v OF, pomenila mu je predvsem moralno
prenovo. "Zato je naša današnja silovitost v pravem pomenu moralna,"
premišljuje v svojem dnevniku Tovarišija po Natlačenovi likvidaciji. Težava je
le v tem, da je to spoznaje ljudstvu samemu še nejasno. To revolucionarno
pravico moramo ljudstvu približati ne samo od zunaj, temveč tudi od znotraj.
Prepričan sem, da bo revolucionarno prepričano ljudstvo doseglo tako še
silovitejše učinke, ki bodo že zelo oddaljeni od brutalne anarhije." (ibd.) Bil je
prepričan, da bo verjetno "val revolucionarnega osvobajanja zagrabil vso
Zahodno Evropo" (ibd.). O tem, kaj je bistvo socializma, še posebej pa nje-
gove boljševiške variante, ni imel pravega pojma - to lahko zdaj trdimo z vso
gotovostjo. Njegova revolucionarnot je bila v bistvu moralni odpor zoper za-
tohlost in postanost z navideznim pobožnjaštvom odetega klerikalizma, z vso
njegovo zlaganostjo in brezishodnostjo vred. Bolela sta ga njegova pritlikavost
in sprava z vsemi režimi, samo da bi pustili nedotaknjeno njegovo
pokroviteljstvo nad pohlevnim ljudstvom in njegove privilegije. Izhoda ni
videl drugje kot v revolucionarnem dejanju. In tak oster in neizprosen kritik
zlizanosti formalne vernosti in političnega režima je ostal tudi po vojni. V
svojem bistvu je bil moralni revolucionar. Revolucionarnost ga je zbliževala s
komunisti. Kajti revolucionar ne more biti tisti - tudi komunist ne - , ki svoje
revolucionarnosti ne gradi na veri v neke vrednote.
Toda vrednote dialektičnega materializma so, spet v svoji leninistično-
stalinistični izpeljanki, lahko tudi protivrednote krščanskim vrednotam.
Povzdigovanje sovraštva - v kakršni koli obliki, naj bo to narodnostno, rasno
ali razredno - za kristjana nikoli ne more postati vrednota, ki bi jo sprejemal.
Se posebej pa revolucionarnost, spet posebej v leninistični izpeljanki, pomeni
pristajanje na nasilje in nasilnost kot sredstvo za družbene spremembe, za rev-
olucijo. Tako se revolucionarnost za kristjana spremeni v svoje lastno pro-
tislovje: z nasiljem kot krivico se hočem postaviti zoper krivico, za novo
družbeno ureditev. Kot akt nasilja je s krščanskega vidika nekrščanska. Ali si
lahko moralni revolucionar, če pristajaš na sredstva, ki jih uporabljajo
boljševiki? Ali ne postaja taka moralna revolucionarnost s krščanskega, pa tudi
102
splošno humanističnega vidika nemoralna? To je največja notranja zadrega:
moralna stiska, ki se je Kocbeku porodila v največji ostrini prav ob
Natlačenovi likvidaciji. In ki je ni mogel nikoli razrešiti. Njegovo
premišljevanje o tem, opisano v Tovarišiji, ne pripelje do jasnega izhoda in se
izteče le v bolj ali manj patetično in retorično modrovanje o porajanju novega
prava z nasiljem. To temeljno vprašanje, ob katerem vse njegovo sodelovanje s
komunisti stoji in pade, nikakor ni prepričljivo razrešeno. In tu je Kocbek
padel kot moralni revolucionar. Poskušal je združevati dvoje povsem nez-
družljivega. S komunisti je združeval revolucionarnost, ki sta ji podlaga dva
pola povsem različnih in v glavnem izklučujočih se vrednot Padel je na
moralnem izpitu. Ne v celoti in na vsej črti. Njegove moralne veličine nikakor
ne gre zanikati. Toda spodrsnil je na vprašanju sprejemljivosti nasilja kot sred-
stva za dosego družbene prenove na temelju krščanskih vrednot, kot so bratstvo
med ljudmi, vrednotenje dela kot temelja posameznikovega družbenega
položaja, pravičnost pri razdeljevanju ustvarjenih dobrin, enakopravnost in
solidarnost med ljudmi itd., ki naj bi bile v veliki meri ne samo združljive s
socializmom, ampak celo njegova podlaga. Za komuniste tako stališče seveda
ni spodrsljaj, ampak njihov temeljni kredo: za dosego takih plemenitih ciljev
so dovoljena vsa sredstva, ki s takega teleološkega vidika zgubijo sleherni
moralni predznak "stare meščanske družbe" - po svojih novih merilih jim ga
prisoja komunistična stranka sama.
Kakor hitro je Kocbek pristal na nasilje, je pristal tudi na svoj lastni
konec: stopil je na področje, na katerem se s komunisti ni mogel meriti.
Njegov politični konec se ni začel z Dolomitsko izjavo, ampak s prvim spri-
jaznjenjem z dejanji komunistov, s katerimi se s krščanskomoralnega stališča
ni mogel strinjati in jih ne sprejemati. Takrat bi se moral Kocbek z vso
veličino, ki bi jo premogel, zoperstaviti in iti do konca. Z zlom se ne da in ne
more delati kompromisa. Vsak veliki greh se začenja z malim. To je bil čas,
ko bi morali krščanski socialisti iti do konca in tvegati tudi popoln prelom s
komunisti in celo razpad Osvobodilne fronte. Vprašanje zase je, lahko pa tudi
predmet povsem različnih špekulacij, kaj bi v takem primeru nastalo in ali bi
krščanski socialisti sploh uspeli ali bi postali le žrtev. Nobenega pomisleka ne
more biti glede tega, da se na nikakršno zlo v nikakršnem primeru ne da pris-
tati. Razčiščevanje bi se moralo začeti že bistveno prej, kot pa ob Dolomitski
izjavi. Ta izjava je bila, čeprav formalno začetek političnega konca partijskih
sopotnikov, v bistvu le epilog tistega, kar se je dogalajo že zdavnaj pred tem in
kar se je začelo s prvim pristankom na dejavnost komunistov, s katerimi se
krščanski socialisti s svojimi vrednostnimi stališči niso mogli strinjati. Tu je
najprej odločitev o tem, ali začne OF oborožen boj proti sovražniku ne glede
na posledice, ki jih s tem izzove nad prebivalstvom. To je velikansko moralno,
in šele podrejeno strateško vprašanje. Krščanski socialisti ga niso nikoli
postavili in obdelali kot najbolj usodno vprašanje, s katerim so se soočili. Za
tem gre za "izvedbena" vprašanja, kot je v prvi vrsti vprašanje likvidacij
političnih nasprotnikov OF oz. Partije.Krščanski socialisti komunistom
nikakor ne bi smeli dopustiti, da so brez njihovega nadzora in brez posveto-
vanja z njimi izključno po svoji presoji ugonabljajli vse tiste, ki so se Partiji
zdeli nevarni, češ da so narodni izdajalci, in da so sami določali kriterije, kdo je
103
narodni izdajalec in kdo ni. Res da je likvidacije opravljal VOS, ki je bil
izključno partijska institucija, in da Partija nikakor ni bila pripravljena iz svo-
jih rok izpustiti to tako mogočno in v mnogih primerih odločujoče sredstvo
"revolucionarnega terorja". Prav zato pa to ni bilo kakšno postransko vprašanje
- bilo je tako pomembno, da bi morali krščanski socialisti ob njem postaviti
na kocko svoje nadaljne sodelovanje v OF. In to takoj in z vso odločnostjo.
Kakor hitro tega niso storili takoj, kakor hitro so pristali na prvo, z vidika
naravnega prava in krščanske morale nezakonito, dejanje ah ob tem vsaj na eno
oko zamižali, so izgubili oz. začeli izgubljati tisto osnovno vsebinsko potezo,
ki jih je razločevala od komunistov in ki jim je dajala značaj posebne istovet-
nosti. S tem se je namreč začel političnemu procesu vzporeden proces moral-
nega razgrajevanja sestavin OF v homogenizirano gradivo, ki niti politično niti
moralno ni bilo preveč notranje diferencirano in ki ga je bilo prav zato mogoče
čim bolj svobodno uporabljati, ali, povedano sodobno: s katerim je bilo
mogoče čim bolj nevezano manipulirati. Za Partijo je manipuliranje z ljudmi
kot sredstvom za njene cilje tako rekoč kvintesenca njenega avantgardizma.
Taka manipulacija je bila temeljna značilnost delovanja Partije med vojno in
taka je ostala vse do današnjega dne. Brez manipuliranja z ljudmi Partija ne
more uresničevati svojih ciljev. Možno pa je samo takrat, ko je objekt manip-
ulacije notranje zlomljen ali vsaj toliko načet, da ne more več nuditi odpora.
Pogoj za manipuliranje je torej moralna degradacija osebnosti. Poti do tega je
cela vrsta in Partija ima na tem področju vsekakor bogate izkušnje. Hkrati je to
tudi največje zlo, ki ga Partija prinaša. Nikakor ni na prvem mestu družbena
dezintegracija, razkroj tradicionalnih družbenih struktur, brisanje narodovega
spomina, ahistorizem, gospodarska neuspešnost, teptanje temeljnih
človečanskih pravic itd. Na prvem mestu je razkroj osebnosti, moralni zlom, iz
katerega sledi vse drugo in ki je temeljni pogoj, da je manipulacija z ljudmi
sploh možna. Moralni razkroj torej ni kakšna zla posledica boljševizma, ampak
temeljni pogoj za njegovo dejavnost. Ne moremo ga obravnavati samo kot
etičen problem, ampak s tega vidika v prvi vrsti kot družbeni vzročnik, ki mu
a priori ne pridevamo nikakršnih vrednostno pozitivnih ah negativnih na-
menov: brez dezintegracije osebnosti ni možna manipulacija, brez manipulacije
ni možen avatgardizem, brez tega ni možno uresničevanje partijskih ciljev.
Pristajanje na manipulacijo je zato v prvi vrsti moralno vprašanje in šele
kot tako se v političnem procesu preoblikuje v politično: moralni zlom ali
popuščanje v moralnih vprašanjih se na političnem prizorišču preoblikuje v
politični poraz. Krščanski socialisti svojega političnega poraza niso doživeli
zaradi Dolomitske izjave, pač pa zaradi tega, ker so v začetku pristali na to, da
so objekt partijske manipulacije. Z vsaklim nadaljnjim odstopanjem in
popuščanjem so samo rušili za seboj mostove, tako da vrnitev ni bila mogoča.
Vso njihovo tragiko in uspeh Partije dokazujejo prav tisti, ki so po
Dolomitski izjavi - ne sicer takoj, a skoraj neizbežno - pristali v partijskem
članstvu. In teh je bila skoraj večina. Le malokaterim res velikim osebnostim,
med njimi v prvi vrsti Kocbeku samemu, je uspelo obstati vsem viharjem in
pretresom navkljub. Bili so kot pravi viharniki, ki s svojo držo in kljuboval-
nostjo vzbujajo spoštovanje in občudovanje - a so samo simbol ponosa in
neuklonljivosti, političnega pomena in vpliva nimajo nikakršnega več. Kot
104
politična skupina, s pomembnim kulturnim in prenovitvenim poslanstvom, so
krščanski socialisti enostavno izginili s slovenskega političnega prizorišča.
Prav kot nosilci moralne prenove - torej ne samo zaradi svoje privlačne moči
za slovensko katoliško večino - so bili Partiji najbolj nevarni in nasproti njej
tudi pomemben politični dejavnik. Zato je Partija tudi po Dolomitski izjavi
skrbno pazila, in pazi še sedaj, da ne bi prišlo do kakršne koli oblike njihove
oživitve. Njihovo idejo je takrat imela za najbolj nevarno žarišče odpora proti
sebi. Se posebej zato, ker so bili tako kot ona sam ustanovitveni član OF in
glavni sodelavec. Proti njim ni bil mogoč boj.s položajev sodelovanjaz
okupatorji, s katerih je Partija pozneje obračunavala s svojimi nasprotniki.
VI.
Ko je po presoji Partije dozorel čas za izsilitev Dolomitske izjave,
krščanski socialisti niso imeli,v bistvu nikakršne možnosti za odpor. Svoje
politične organizacije niso imeli na terenu so bili kot izgubljeni v neizdiferen-
cirani OF, saj jo je v celoti vodila in obvladovala Partija. Zato ta z
Dolomitsko izjavo ni tvegala kakega globokega pretresa in poseganja v tkivo
OF. Operacija je bila potrebna samo na vrhu. Ta vrh pa je bil od svoje "baze"
pravzaprav praktično že povsem odtrgan, saj je Partija vse njegove povezave pa
tudi vse pomembne krščanske socialiste osebno strogo nadzirala. Če bi se
Izjavi uprli, bi jih partija fizično likvidirala, s Kocbekom vred, za kar je bil
podrejeno tudi pripravljen skrbno načrtovan scenarij. Upor torej ne bi prinesel
prav ničesar razen fizične likvidacije vodstva krščanskih socialistov. Dejstvo,
ki bi ga Partija nekaj časa skrbno skrivala in pustila, da ga dogodki počasi pre-
rastejo. Zato je s tega stališča tudi moralistični očitek, češ da bi moral biti
Kocbek kot moralna veličina pri tem do kraja pripravljen tudi na lastno žrtvo-
vanje, res samo moralističen. In popolnoma prazen. S tako žrtvijo ne bi
ničesar dosegel, razen morda dobro zrežirane "slave", da je padel zadet od
sovražnika v neuklonljivem boju za svobodo slovenskega naroda in pravičnejšo
družbeno ureditev. Da pa bi se krščanski socialisti kot organizirana, tudi z vo-
jno silo podprta stran postavili Partiji po robu, je bilo povsem brezpredmetno .
Za to je Partija poskrbela že pred tem: vse pomembnejše krščanske socialiste je
odstranila s poveljstvenih mest v partizanski vojski, komunikacije med njimi
pa pretrgala.
Edino negativno težo za Partijo bi imela taka likvidacija na propagandnem
področju. Protipartijski tabor bi dobil v roke zelo pomemben adut: sodelovanje
s komunisti v nobenem primeru ni mogoče.
Prav to pa je bila glavna postavka v ideološkem (ne verskem!) arzenalu
katoliških borbenih laiških enot, zlasti mladcev (Katoliške akcije) in stražarjev
(Katoliški študentje pod duhovnim vodstvom prof. Erlicha), pa tudi mladih ka-
planov v njihovem laičnem političnem delovanju. Ta teza je, čeprav je izvirala
iz Vatikana, in je za njo stal tudi sam papež s svojo avtoriteto, že pred vojno
pripeljala do delitve duhov v slovenskem katoliškem taboru. Ali so katoličani
dolžni brez ugovora slediti papežu, tudi če ne gre za stališča s področja verskih
resnic? Kocbek in študentska mladina, ki se je zbirala v akademskem klubu
105
Zarja, sta imela v tem pogledu povsem odklonilno stališče: s komunisti je
mogoče sodelovati, če gre za programe in dejavnosti, ki pomenijo dobro tudi z
vidika katoliških vrednot. In če so pobudniki take dejavnosti komunisti, bi
bilo celo v nasprotju s krščanskim načeli, če bi se taki dejavnosti zoperstavljali
samo zato, ker so jo začeli in ker v njej delujejo tudi komunisti. Če so ti za
socialno pravičnost, zoper krivice kapitalistične ureditve, za to, da se tudi
revežu in potlačenemu vrne njegovo človeško dostojanstvo, ali ni dolžnost
kristjana, da se takemu plemenitemu podvigu priključi, ne pa da se licemerno
drži ob strani?! Se posebej naj bi to veljalo za katoliškega duhovnika, ki mora
že po svojem poslanstvu stati na strani zatiranih in tlačenih, ne pa da se drži ob
bogatinovi mizi. In ko je slovenski narod zadela ena največjih katastrof v vsej
njegovi zgodovini, ah ni bilo ob takem stališču povsem samo ob sebi
umevno, da se takoj in prvi odzovejo klicu za narodno rešitev? Kadar gre za
pomoč narodu, njegovo reševanje, moramo sodelovati vsi, ne da bi se pri tem
spraševali, kakšne politične barve je kdo. In če so bih pri tem plemenitem
podvigu prvi komunisti, ki so dali pobudo za ustanovitev protiimperialistične
oz. poznejše Osvobodilne fronte, ali ni povsem samo po sebi umevno, da se
morajo takemu klicu odzvati zlasti katoličani? Ne zato, ker naj bi bili neke
vrste napredni katoličani, ampak zato, ker naj bi bili pravi, resnični kristjani.
Katolištvo torej ni ovira ali celo prepreka za vključitev v OF, ampak prav
nasprotno: resnično, notranje doživeto krščanstvo naravnost terja sodelovanje.
Tistim, ki temu nasprotujejo ali stojijo ob strani, še posebej pa, če se mu v
imenu katolištva organizirano zoperstavljajo, lahko s takih etičnih položajev
samo upravičeno očitaš, da je njihovo katolištvo le fasada. V resnici pa so po-
beljeni grobovi. Vedno stojijo na strani močnih, na strani tistih, ki imajo
oblast. To so delali že v stari Avstriji in se zato v imenu katolištva upirali
narodni emancipaciji Slovencev in njihovemu boju proti habsburški monarhiji;
to so delali v stari Jugoslaviji in se povezovali s srbsko čaršijo proti boju
Hrvatov za preoblikovanje Jugoslavije na narodnostnih osnovah in, kar je na-
jhuje, to delajo tudi sedaj: enaka politika, enako obnašanje, enako hotenje biti
vedno na varnem in na strani mogočnih jih je spravilo v sodelovanje z okupa-
torjem. Za resničnega kristjana tedaj sodelovanje v Osvobodilni fronti ni pred-
stavljalo nikakršne dileme. S svojim sodelovanjem v OF se je potrjeval tudi
kot kristjan, saj je šlo prav za tiste prvinske cilje, na katerih je bilo utemeljeno
že prvo krščanstvo.
Bojevito katolištvo pa je stalo na povsem nasprotnih stališčih. Če papež
odklanja sodelovanje s komunisti, tedaj za pravega katoličana ne more biti
nikakršnega vprašanja: s komunisti ni sodelovanja, nikjer, v nobenih
okoliščinah in pri nikakršnem programu. Sodelovanje z njimi je največja
nevarnost, z etičnega stališča pa greh, kajti komunizem je absolutno zlo. Z
absolutnim zlom pa sodelovanja ni in ga ne more biti. Zato o kakem
vključevanju v OF ne more biti niti govora. Nasprotno, sodelovanje v OF je
greh in kdor sodeluje v OF, je sokriv za vse zlo in nesreče, ki jih je sprožil
oborožen upor proti okupatorju. Sokriv je za vse umore in likvidacije, ki jih je
zagrešila Partija in Vos. Svoje krivde ne more zbrisati s trditvijo, da pri takih
negativnih stvareh ni sodeloval ali da zanje sploh ni vedel. Nase jo je prevzel
že s svojim sodelovanjem v OF. Zato je bilo stališče bojevitega katolištva do
106
OF a priori odklonilno, ne da bi se spuščalo v presojo in tehtanje različnih
okoliščin, ki bi govorile za ali proti OF. Vsa pozornost je bila usmerjena
samo v to, kako bi dokazali, da se za OF skriva Partija. Dokaz o tem pa je
pomenil zadostno osnovo za odklonitev: z absolutnim zlom ni mogoče
sodelovati, katolištvo pa še posebej zavezuje k pokorščini in papeževim smer-
nicam.
Tako izključujoče stališče jim je zavezalo roke in jih popolnoma
onemogočilo v politični taktiki. Odvzelo jim je sleherno fleksibilnost in pri-
lagodljivost, kar tak ekskluzivizem vedno in nujno rodi.
Načelno je vedno možno sodelovati z vsakomer. Gre pa za vprašanje, pri
kakšnem načrtu sodelujemo in za kakšne cilje gre, še posebej pa za presojo
verodostojnosti partnerja, s katerim sodelujemo. Ta presoja pa seveda ni
odvisna samo od zagotovil partneija, ampak predvsem od našega poznavanja
dejanskega položaja, poznavanja njegovih resničnih namenov in od naše moči,
da uveljavimo svoje cilje tudi v primeru, če se nam partner izneveri, oz. da se
ne pustimo spremeniti v objekt njegove manipulacije. Zato v načelu ni moglo
biti nikakršnega razloga, da bi a priori odklonili sodelovanje s komunisti.
Odklonilno stališče do kakršnega koli sodelovanja s komunisti je takemu
bojnemu katolištvu odvzelo sleherno možnost, da bi kakorkoli lahko vplivalo
tudi na samo dogajanje v OF. Iskalo ni nikakršnih možnosti in oblik sodelo-
vanja s katoliškim taborom v OF in se z njim ni povezovalo. S tem je vnaprej
zavrglo sleherno možnost, da bi s svojo številčnostjo v vrstah OF in s svojo
podporo krščanskim somišljenikom okrepilo njihov položaj tudi nasproti
Partiji v OF. Imelo jih je za renegate, kar je v razmerah državljanske vojne, ki
je sledila, hujše, kot če bi jih imel za sovražnika. Partija seveda ne bi bila
pripravljena sprejeti katoličanov kot organizirano stranko. Vprašanje pa je, ali
ne bi katoličani s svojo težo - kar pa seveda vnaprej terja sodelovanje, če že ne
s komunisti, pa vsaj s svojimi sokatoličani v OF - lahko kljub vsemu zelo
pomembno, morda celo odločilno vplivali na politiko OF. Tako pa so s svojo
ekskluzivnostjo izključili predvsem sami sebe, in to pri početju, ki je odločalo
o narodovi usodi. Niso odklanjali samo sodelovanja s komunisti, ampak tudi
sleherni ustvarjalni stik s katoličani, ki so sodelovali pri skupnem projektu s
komunisti.
Tako so se krščanski socialisti oz. katoličani v OF ob Dolomitski izjavi
znašli v popolnem precepu: z ene strani je nanje pritisnila Partija, z druge pro-
tikomunistični katoliški tabor. Nikakršnega izhoda niso imeli, nikakršne pod-
pore z nobene strani. In tega se je vodstvo Partije zelo dobro zavedalo. Svojo
potezo je temeljito premislilo in skrbno pretehtalo, čeprav je bilo pri tem pod
določenim pritiskom Juga. Za Partijo je bila to poteza, ki je morala prinesti
samo popolno zmago, sicer bi sledila katastrofa. Ko se je zanjo odločila, ji je
bilo popolnoma jasno, da nasprotnika čaka samo neizbežen mat.
VII.
Ko se danes oziramo na dogajanja ob Dolomitski izjavi, ter popolnoma
poznamo in neposredno občutimo posledice, ki so ji sledile, se kaže sleherni
107
očitek krščanskim socialistom in posebej Kocbeku, češ da so izdali katoliško
stvar, kot krivica. Krivda zadeva katoliški tabor ( če ta izraz v tem primeru
sploh lahko uporabimo) kot celoto. Ker so se ob vprašanju sodelovanja v OF
notranje razcepih, je bilo njihove enotnosti - ne glede na ločitev, do katere je
prišlo že pred vojno - tokrat konec. Sleherno komuniciranje med skupino, ki se
je vključila v OF, in skupino, ki je OF nasprotovala, je bilo pretrgano. Ne de-
javnost ene in ne dejavnost druge strani ni bila in ni mogla biti pretehtana in
obogatena z razmisleki nasprotne strani. In zato so oboji delali napake, in to
hude. Skupne katoliške stvari enostavno ni bilo več. Obstajala seveda je. Toda
ne ena ne druga skupina se ni do nje obnašala kot do skupne. Vsaka je
upoštevala samo svoje poglede in z njimi enačila tudi skupno stvar.
Skupna katoliška stvar je zgubila svojega nosilca. Kdo naj bi to bil in kaj
naj bi taka "skupna katoliška stvar" bila? Kdo naj bi jo opredelil? Tega
vsekakor ni moglo niti vodstvo ene niti druge skupine; a tudi bistvo katolištva
na Slovenskem ni v tolmačenju ene ali druge skupine.
Skupna katoliška stvar na Slovenskem (če naj še naprej uporabljamo ta
povsem neopredeljeni izraz), je več kot samo katolištvo in abstracto, ker je
aplicirano na neposredne razmere na Slovenskem. Nikakor pa ni zato že is-
tovetno s programom in dejavnostjo ene ali več katoliških političnih strank oz.
skupin z neko določeno politično usmeritvijo. Hkrati pa slovenski katoliški
škof ni samo nosilec škofovske službe v cerkveni hierarhiji, ampak je tudi
Slovenec. Kot škof in Slovenec je vedno v določeni oddaljenosti od vseh
političnih katoliških strank in skupin, hkrati pa vedno nasproti vsem zastopa
vrednote katolištva, evangelij. Tu so dejansko dostikrat potrebna dokaj pre-
finjena razlikovanja, ki terjajo veliko modrost Posebej še v tako usodnih in
ambivalentnih položajih, kot so nastali na Slovenskem z okupacijo in us-
tanovitvijo OF.
Kdor bi slovenskemu katoliškemu cerkvenemu vodstvu, posebej še škofu
Rožmanu, očital, da ni pokazalo tiste velike modrosti, ki jo je terjal čas - s
tem implicitno odgovarjamo na vprašanje, kdo naj bi bil nosilec "skupne ka-
toliške stvari" - bi se sam izpostavil očitku domišljavosti, da tako modrost
sam vendarle ima. Zato se bo sodbi raje izognil.
Vendar tudi to ne bi bilo pošteno. Dejstvo namreč je, da se katoliško
cerkveno vodstvo v tem kritičnem času na politična dogajanja, ki pa so bila res
vsa nabita tudi s temeljnimi etičnimi dilemami, ni odzivalo s potrebne dis-
tance. Skoraj v celoti se je poistovetilo z militantno protikomunistično
skupino. Tudi problema katolištva na Slovenskem, te "skupne katoliške
stvari", ni opredeljevalo z vsem potrebnim razločevanjem, kaj je bistveno v
danih razmerah in kaj ni. Tudi v tem pogledu je to stvar preveč poistovetilo s
pogledi katoliške protikomunistične skupine. Zato katastrofe krščanskih
socialistov ob Dolomitski izjavi ni čutilo kot katastrofe katoliške stvari, nji-
hove stiske ne kot svoje stiske, ampak prej kot neizbežen konec in kazen za
odpadnike. V takem položaju je več kot razumljivo, da iz lastne pobude ni sto-
rilo ničesar, da bi jih reševalo ali jim v njihovi stiski pomagalo. Verjetno pa
zanjo niti vedelo ni, saj komunikacij in stikov ni bilo. Seveda pa tudi
krščanskim socialistom ni niti na misel prišlo, da bi tako pomoč iskali ali da
bi jo sploh lahko dobili. Vsi mostovi so bili porušeni. Sicer pa je bilo v tem
108
trenutku tako ali tako prepozno. Prava pomoč bi bila lahko le rezultat skupne
strategije, ki bi jo navdihovala trajna skrb za tisto, kar je bistveno za vrednote
katolištva na Slovenskem. Do tega pa ob tako nastali diferenciaciji v ka-
toliškem taboru ni moglo priti. In vendar je Dolomitska izjava kot formalni
mejnik poraz ne toliko krščanskih socialistov v OF, kot je usodni poraz ka-
tolištva na Slovenskem v celoti. Če krščanski socialisti ne bi bili politično
uničeni, tudi Cerkev po vojni ne bi prišla v tako stisko in preganjanje, v
kakršnem se je znašla. Seveda, Dolomitska izjava je res le epilog.
8. Domobranstvo
I.
Slovensko protikomunistično vodstvo, ki je svoje upe stavilo v izkrcanje
zahodnih zaveznikov v Istri, je vse svoje načrte opiralo na to domnevo.
Njegovo razmišljanje je bilo tako: Vse oborožene enote, predvsem vaške
straže, je treba povezati v prave, po vojaški doktrini izoblikovane formacije,
jih razglasiti za slovensko narodno vojsko, jih postaviti pod formalno
poveljstvo generala Mihajloviča in jim s tem zagotoviti legaliteto, predvsem
nasproti zaveznikom. Ti so namreč formalno priznali legalnost jugoslovanske
londonske vlade in zajamčili kontinuiteto Jugoslavije, iz tega pa logično sledi,
da so legalne tudi vojaške enote, ki jim poveljuje vojni minister te vlade,
medtem ko postane legalnost partizanske vojske sporna. Tako oblikovane
vojaške formacije morajo navezati neposreden stik z izkrcanimi zavezniškimi
silami in se jim postaviti ob bok.
Te načrte je omenjeno vodstvo začelo snovati že poleti 1942. (Kos 1984,
202) Temeljni pogoj, da jih bo mogoče izvesti, je bil, seveda, da se zavezniki
res izkrcajo. Na drugi strani pa jih ni bilo mogoče izpeljati vse dotlej, dokler
so vaške straže povezane z italijansko okupacijsko oblastjo, saj so bile že
samo zaradi dejstva, da jih ta oblast priznava ali vsaj trpi, formalno-pravno del
njenega legalnega ustroja. Zato jih takih ni mogoče prekvalificirati v
oborožene sile, ki se proti tej oblasti bojujejo oz. pred katero so položile
orožje. Uresničevanje teh načrtov je moralo biti tedaj po lastni notranji logiki
odloženo do trenutka, ko bo bodisi tuja okupatorska oblast formalno prenehala
ali ko bodo te sile formalno ali dejansko prekinile stik in pravno povezanost z
njo. To bi v konkretnem primeru pomenilo, da morajo preiti v spopad s to
oblastjo oz. stopiti v ilegalo. Ta pogoj pa je bil neizpolnjiv, ker je bil v
nasprotju z drugo sestavino politike protikomunističnih sil, namreč z
odločitvijo, da sodelujejo z okupatorjem kot nosilcem legitimne oblasti in da
torej tudi odpor proti partizanstvu postavijo v okvir te legalitete.
To odlaganje do primernega trenutka ima nevšečno posledico, da ob
nastopu primernega trenutka ni še nič storjenega za izvedbo načrta. Vojaških
formacij ni mogoče izoblikovati kar tako z dekretom in čez noč. Zato ostaiajo
ob nastopu takega ugodnega trenutka vsi taki načrti samo na papirju, saj za
svoje uresničenje nimajo pripravljene podlage, to je, že izoblikovane vojaške
formacije. Taktika sodelovanja z okupacijsko oblastjo v okviru njene legalitete
109
se je tako tudi s te strani izkazala za popolnoma nasprotno interesom in ciljem,
za katere seje zavzemala.
Ko je z razsulom italijanske vojske, z njeno kapitulacijo, tak trenutek
nastopil - takrat naj bi šele začeli oblikovati vojaške formacije, ki bi oborožene
z italijanskim orožjem nastopile proti svojim nasprotnikom - so ostali praznih
rok. Italijani se niso hoteli predati njim, pač pa po sporazumu Italije z za-
vezniki o premirju partizanskim enotam; in kar je najpomembnejše, do izob-
likovanja takih enot več ali manj sploh ni prišlo, ker so jim partizani to
preprečili. Velik del vaških straž so kratkomalo likvidirali, z njihovimi moštvi
ali vsaj tistimi, ki so ostali, pa okrepili svoje lastne edinice. Kolikor se je
vaškim stražam in ostankom četnikov delno le posrečilo, da so se začeli zbirati
v predvidene večje mobilne vojaške formacije (predvsem okrog Turjaka), so te
kaj hitro postale plen partizanske udarne moči, če niso dobile zaščite pri
Nemcih. Enote okrog Turjaka so se zatekle v Ljubljano, kjer so jih Nemci na-
jprej razorožili, delu enot iz Novega mesta pa je s pomočjo nemških
graničarjev pri Kostanjevici uspelo odbiti partizanski napad in se ob nemški
zaščiti obdržati. Iz te enote je pozneje nastalo slovensko domobranstvo. (Kos
1984, 349)
Ob vsem tem pa je bistveno, da ni prišlo do zavezniškega izkrcanja. Torej
ponovno načrt, katerega izvedba ni odvisna od lastne dejavnosti, ampak od
volje in dejavnosti drugih, ki jih s svojimi močmi ne moremo vključiti v
izvedbo svojih načrtov. Popoln polom protikomunističnih sil je bil torej že
vgrajen v njihove lastne načrte, ker so temeljili na napačnih podmenah.
Kolikor pa je od njih ostalo, je bilo že s tem samim odvisno od volje Nemcev.
Nemci so njih obstoj zagotovili oz. dopustili samo, če je bilo v njihovem
lastnem interesu. Bilo pa je, in sicer bistveno bolj kot pri Italijanih. Nemci so
bili s svojimi četami sila na tesnem, primanjkovalo jim jih je na vseh frontah.
V njihovi strategiji jim je zelo koristilo, če je del boja proti partizanom pre-
vzel kdo drug, še posebej na strateško tako občutljivem območju, kot je bilo
ravno slovensko ozemlje. To ugotovitev je potrdil tudi SS general Rösener na
zaslišanju, češ da je ukaz o formiranju domobranstva izdal gauleiter Rainer,
prisojen tudi za območje Ljubljanske pokrajine: "Točnih razlogov ne morem
navesti, zakaj je Rainer to storil, lahko pa izrazim svojo domnevo. Vsekakor je
na formiranje vplivalo veliko pomanjkanje ljudi v nemški vojski sploh. Rainer
pa je govoril tudi o tem, naj bi se Slovencem dala prilika, da organizirajo
lastno vojsko, s katero naj bi si sami priborili svojo samostojnost. Slovensko
domobranstvo naj bi končno nadomestilo nemške sile na področju Ljubljane."
(Kolarič III) Isto potrjuje tudi škof Rožman: " Da je Rainer prigovarjal, naj si
Slovenci ustanovimo svojo lastno narodno vojsko, s katero bomo na svojem
ozemlju sami skrbeli za red in mir, to vendar ni nobena tajnost To je Rainer
povedal tudi meni sam osebno. Zato lahko to mirno povem in potrdim. On mi
je brez ovinkov, četudi ne izrečno, vendar nedvoumno dal razumeti, da Nemci
že jasno vidijo, da vsega ozemlja, ki so ga zasedli, ne bodo mogli obdržati.
Zato naj si Slovenci že kar takoj organiziramo svojo lastno slovensko narodno
vojsko, s katero bomo na svojem ozemlju sami vzdrževali red in imeli polno
svobodo. Ponovno je rabil besedo volle Freiheit, kar mi je vzbudilo posebno
pozornost. Rainer je o tem govoril tudi z Rösenerjem, kar je tudi Rösener
110
meni sam povedal, in sicer popolnoma v istem smislu, kakor je Rainer govoril
meni..." In ponovno z Rösenerjevega zaslišanja: "Ali ste na obisku pri
Rainerju oktobra ali novembra 1943, ki ga omenjate v preiskavi, govorili tudi
o domobranstvu?" Odgovor "Ni izključeno. Rainer je namreč stalno silil, naj
bi se čim prej ustanovila neka domača vojska iz domačih sil."(Kolarič, ibid.).
Domobranstvo na Slovenskem je torej proizvod nemške ideje, ne
slovenske. Je pa seveda posledica stanja, ki so ga ustvarili slovenski protiko-
munisti. Če bi namreč Nemci bih proti ustanovitvi slovenskega domo-
branstva, do njega ne bi moglo priti. Vaške straže so bile takorekoč likvidi-
rane, ostanki mobilnih vojaških formacij protikomunistov pa pod nemško
zaščito, ah celo razoroženi. Protikomunistične vojaške organizacije dejansko ni
bilo več. Obstajala je bojazen, da bodo celo te ostanke mobilizirali Nemci in
jih poslali na svoje fronte.
II.
Kako zelo se je Nemcem mudilo, da na kakršenkoli način vzdržijo in pod-
prejo organizacijo protikomunističnih oz. protipartizanskih sil, je razvidno iz
že navedenega sodelovanja nemških obmejnih enot pri Kostanjevici z
novomeškimi protipartizanskimi enotami (to je bila edinica Vuka Rupnika) -
brez izrecnega navodila višjih poveljstev do takega sodelovanja ne bi bilo
prišlo, kar pomeni, da je nemško vojaško poveljstvo že poprej točno anal-
iziralo položaj v Ljubljanski pokrajini in slovenske protipartizanske enote
vkljlučilo v svoje strateške načrte. Isto domnevo zelo jasno potrjuje tudi izjava
Franca Krenneija, poznejšega domobranskega generala: "Takoj po 8. septembru
sem imel zveze z nekim nemškim nadporočnikom, adjutantom iz štaba gener-
ala Rapkeja, ki je zasedel Ljubljano po italijanskem zlomu. Ta oficir me je
prosil, da kot komandant vojaških formacij S. Z. (Slovenske zaveze) nadalju-
jem organizacijo protikomunističnih sil v Ljubljani." (Kolarič, ibid.) Idejo o
protikomunistični vojaški formaciji so ob zasedbi Ljubljanske pokrajine
Nemci že prinesli s seboj, tako da ni bila posebej iznajdena za ta primer. Bila
je del širše nemške strategije ustvarjanja protikomunističnih vojaških formacij
za borbo proti Rusom in njihovim zaveznikom iz rezerv, ki so jih predstavljali
za orožje sposobni ljudje z okupiranih območij oz. vojni ujetniki. Najbolj
znan primer je protisovjetska armada ruskega generala Vlasova.
Razumljivo, daje bila izvedba te nemške zamisli vedno odvisna od razmer
na območju, kjer jo je bilo treba izpeljati, in odziva potencialnih sodelavcev
pri njihovih protikomunističnih načrtih.
V Ljubljanski pokrajini so bile potrebne razmere že ustvarjene, pogoji
izpolnjeni. Nemcem je bilo treba samo še potegniti obstoječe niti, jih povezati
in se odločiti za najustreznejšo pot. Zato tudi kaže, da so poskusih po več
linijah istočasno.
Glavni kanal, po katerem so se usmerili, je bil general Rupnik, ki so ga
Nemci tudi s posredovanjem škofa Rožmana postavili za šefa pokrajinske up-
rave v Ljubljani. Po njegovem načrtu naj bi vojaško urjenje domobranskih
rekrutov potekalo v Nemčiji, priseči bi morali nemškemu rajhu itd. To je
lil
izzvalo celo pri njegovih sodelavcih odpor, ker so domnevah, da se po
izurjenju v Nemčiji ti domobranci ne bi več vrnili domov, ampak bi bili
poslani naravnost na rusko fronto. Zaradi tega je general Rupnik Krennerja,
Peterlina in Visjaka razrešil vseh dolžnosti pri organizaciji domobranstva.
Nemci so se pri izvedbi načrta vendarle raje oprli na bolj operativnega
Krennerja, s katerim so pozneje neposredno sodelovali. Ker Krennerjevo lastno
pripovedovanje najbolj jasno osvetljuje tako nemške načrte kot tudi brezizho-
den položaj, v katerem so se znašli, ga navajamo dobesedno (po Kolariču,
ibid.): "V ponedeljek zjutraj ob 7. uri (op. mišljen je prvi ponedeljek po zadnji
nedelji v septembru 1943) je prišel v moje stanovanje neki nemški nad-
poročnik in je javil, da hoče nujno govoriti z menoj. Ko sem prišel v pred-
sobo, se je predstavil in rekel, da je v službi v štabu Gruppenführerja generala
Rösenerja. Ta oficir me je pozval, da naj grem z njim v štab. Z nasmeškom je
pristavil, da se meni ni treba kaj bati. Oblekel sem se in ta oficir me je odpel-
jal s svojim avtomobilom v štab, kjer sem bil predstavljen načelniku štaba,
polkovniku Petersdorfu. Na štab je prišel tudi ppk. Peterlin. Pred razgovorom
naju je vprašal polk. Petersdorf, kaj sva imela z generalom Rupnikom, na kar
sem to pojasnil. Nato je z roko pomahnil, češ da to ni važno. S Petersdorfom
smo se pogovarjali o splošnem položaju in pri tem sem videl, da je Petersdorf
do podrobnosti informiran o mojem dosedanjem delovanju. Točno je vedel, da
sem bil imenovan za komandanta Ljubljane, da vojaško organiziram fronto
proti komunizmu. Razgovarjali smo se o številu bodočih domobrancev. Tudi
tukaj sem pribil, da je mogoče dati samo približno število. Z ozirom na to, ker
sem imel v Ljubljani že organiziranih 7000 ljudi, sem ocenil, da bo po
rekrutiranju število domobrancev doseglo 15000 mož. Ko je to slišal
Petersdorf, je rekel: "Es ist klar, für eine so grosse Macht ist der Rang eines
Hauptmannes zu wenig!" Nato me je vprašal, pod katerimi pogoji bi prevzel
poveljstvo S. D. Na to ponudbo sem dal sledeče pogoje:
1.	Edinice S. D. morajo imeti: slovenske oficirje, poveljevanje v
slovenščini, zastave v slovenskih barvah, lastne uniforme, vse vrste orožja z
municijo, ki so potrebna za bojevanje
2.	Poseben statut (ker S.D. ni bilo mišljeno kot formacija nemške vo-
jske).
Polk. Petersdorf je takoj vse odobril, razen uniform......Prosil me je, da
podpišem tozadeven odgovor. Jaz sem prosil rok za premislek 48 ur, na kar je
pristal."
"Drugi dan, v torek zjutraj, je zopet prišel v moje stanovanje tisti nad-
poročnik iz Röseneijevega štaba, češ da moram takoj priti k polkovniku
Petersdorfu. Petersdorf me je takoj vprašal, če sem se že odločil. Jaz sem mu
odgovoril, da še ne, ker imam vendar rok 48 ur. Petersdorf mi je nato rekel, da
je stvar zelo nujna, in da se moram takoj odločiti. Odgovoril sem mu, da sem
pripravljen prevzeti poveljstvo pod pogoji, ki sem jih že dal. Ob tej priliki je
Petersdorf tudi pristal na posebne uniforme: slovensko kokardo, kranjski grb na
levem rokavu kot poseben znak domobranstva in posebne epolete. Ob tej pri-
liki sem podpisal dogovor in Petersdorf me je pozval, da naj začnem z organi-
zacijo takoj."
Po vsem tem ni nobenega dvoma več, daje domobranstvo nemška zamisel
112
in kvečjemu slovenska izpeljanka. Predstavlja tipičen primer kvislinške
vojaške organizacije na Slovenskem. V tem pogledu se kakovostno razlikuje
od vaških straž (bele garde) in nikakor ne predstavlja njihovega organskega
nadaljevanja. Vaške straže niso bile vojaške formacije v pravem pomenu te
besede, niso bile vojaško izoblikovane in izurjene, povezane so bile samo z
nekaterimi postojankami in v bistvu obrambnega značaja. Tudi odnos
Italijanov do njih je bil bistveno drugačen kakor Nemcev do domobranstva.
Italijanom čet nikakor ni primanjkovalo. Vaške straže so bolj trpeli, kot pa jih
podpirali. Nastale so bolj na pritisk slovenskih protikomunističnih krogov in
v veliki meri same po sebi kot odgovor na nasilje partizanov. Tako Italijanom
nikakor niso bile v kako večjo pomoč pri njihovih vojaških načrtih. Prej bi
lahko rekli, da so bile očitek italijanskim zasedbenim oblastem in sramota
zanje, da z vso svojo oboroženo silo niso bile sposobne obvladovati so-
razmerno neznatnega ozemlja Ljubljanske pokrajine.
Zaradi tega bi belo gardo komaj lahko označili kot pravo kvislinško orga-
nizacijo. Ni bila vključena v okupatorjeve strateške načrte, ni postala del nji-
hovega vojnega ustroja, predstavljala je povsem zanemarljivo vojaško silo, ker
v bistvu sploh ni bila vojaška formacija, ne za Italijane ne za partizane. Bela
garda se proti partizanom tudi ni bojevala, razen sorazmerno manjših četniških
enot, Li. legije smrti, ki pa jih formalno ne moremo prištevati med beloga-
rdistične enote. Slednje tako rekoč niso izvajale nikakršnih ofenzivnih akcij
proti partizanom, niti samostojno niti v povezavi z Italijani, če manjših kon-
trolnih operacij neposredno okoli njihovih postojank nimamo že za ofenzivno
dejavnost. Zaradi tega tudi nikoh niso predstavljale strateškega dejavnika, ki bi
kakorkoli, tudi v neskončno majhni meri vplival na vojna dogajanja na ka-
terikoli strani, zlasti zaveznikov proti silam Osi.
Zato je tudi le v taki luči presojati zakonitost sodnega procesa v Kočevju,
ki naj "domači in tuji javnosti prikaže vso globino in širino izdajstva bele in
plave garde" (Metod Mikuž, 1973). Tako je namreč sklenil vrhovni plenum OF
(21. september 1943), ko je odločil, da se pripravi javni sodni proces. Vodilo
ga je izredno vojaško sodišče, ki ga je postavil glavni štab (od 9. do 11. okto-
bra 1943). Obtožba je obdolžence (21) dolžila narodnega izdajstva, vodstva bele
in plave garde, ovaduštva in morilstva. Ne da bi se spuščali v presojo
posameznih dejanj, ki jih obtožnica očita obdolžencem, (celoten dokazni
postopek je s pravnega stališča sila pomanjkljiv, dokazi neprepričljivi itd.), je
bistveno predvsem vprašanje, ali je inkriminirano dejanje sploh kaznivo de-
janje, in sicer s stališča naravnega prava. Samo s tega stališča je namreč možno
presojati tako zakonitost samega sodišča kot zlasti pravno naravo dejanj, ki so
predmet kazenskega procesa. Tudi na tem sodnem procesu se je sodišče, ki ga
je postavil glavni štab ene od nasprotujočih si sil v državljanski vojski,
postavilo na stališče, da je prav ta sila edini in zakoniti predstavnik
slovenskega naroda in da je zato nasprotovanje in sleherna dejavnost usmerjena
v izpodkopavanje njene moči, narodno izdajstvo. Z vidika naravnega prava taka
dejavnost sama po sebi še ne more pomeniti narodnega izdajstva, če se ne
dokaže, da je bila v povezavi s tujo okupatorsko silo neposredno usmerjena v
izpodkopavanje narodnih naporov za osvoboditev, da si je neposredno prizade-
vala omogočiti tujemu okupatorju, da zadrži svojo oblast nad slovenskim
113
ozemljem in narodom.
Tega obtožnica tudi ni skušala dokazati, ker je sodila, da je že dejavnost
zoper OF isto kot narodno izdajstvo. Potreben bi bil dokaz, da je dejavnost bele
garde sovražnika vojaško okrepila, ker samo s tem bi bili ogroženi najvišji
narodni interesi slovenskega naroda. Tak dokaz pa ni bil niti predložen niti
izveden niti si ga ni sodišče prizadevalo kakorkoli priskrbeti. Dokler je de-
javnost nasprotne strani v državljanski vojski samo samoobramba pred drugo
stranjo, jo je težko opredeliti kot narodno izdajstvo. Partiji je bilo tako doka-
zovanje pri njenih ciljih priti na oblast kot njen edini nosilec nepotrebno in
celo v nasprotju z njimi. Njej je bilo za priznanje legitimnosti njene oblasti
nujno potrebno, da svoje nasprotnike prikaže kot narodne izdajalce. Če pri tem
ne bi uspela, ne bi imela pravnega opravičila zahtevati za svoje nasprotnike, da
so dokončno izločeni iz udeležbe pri oblasti. Kočevski proces naj bi po vojaški
likvidaciji bele garde pomenil še njen popolni pravni in moralni poraz. Vojaški
se je več ali manj v celoti posrečil, pravni in moralni pa ni uspel. Res pa je
seveda, da je iz idejnih krogov, ki so navdihovali belo gardo, iz politike, da je
treba vztrajati v okvirih zakonitosti, ki jo zagotavlja tuja oblast, in da je treba
za vsako ceno, tudi sodelovanja z okupatoijem, preprečiti, da bi prišli komu-
nisti na oblast, zraslo domobranstvo.
III.
Domobranstvo je po svojem nastanku, po svojih ciljih in moralno-
pravnih okvirih nekaj povsem drugega kot bela garda, pa čeprav je v veliki
meri zraslo prav na njenih moralno idejnih reuševinah. Po svojem izvoru gre
za kvislinško organizacijo, ki so jo v bistvu ustanovili Nemci, jo vključili v
svoje strateške cilje in jo tudi vzdrževali kot del svojih vojaških formacij. Cilj
domobranstva ni bil samoobramba, kot lahko ugotavljamo za belo gardo, pač
pa ofenziva. Partizane je treba na slovenskem ozemlju premagati kot vojaško
silo, jih streti, razbiti njihovo organizacijo, partijo pa v celoti izločiti kot
tekmeca za oblast
Moralno-pravno je bilo domobranstvo od vsega začetka diskvalificirano.
Pristali so namreč na to, da postanejo del nemškega vojaškega stroja.
Objektivno so torej prispevali k ohranjanju nemške vojaške moči, nadomestili
so del vojaških sil, ki bi jih bili morali Nemci uporabiti na tem območju in
jih zato odtegniti z drugih . S tem so omogočili, čeprav na zelo majhnem
območju, da se je lahko nemška vojaška moč obdržala dlje, kot bi se sicer
mogla. Moralno tako ravnanje v nobenem primeru ni opravičljivo, ker se sicer
postavljamo na nesprejemljivo izhodišče, da namen posvečuje sredstva.
Voditelji domobranstva, tako njegovi idejni vodje kakor tudi njegovo opera-
tivno poveljstvo, niso imeli namena služiti Nemcem in jim pomagati pri nji-
hovih vojaških naporih. Toda namen sam po sebi ni odločilen. Objektivno so
se postavili v službo Nemcem in poštah del sredstev za dosego njihovega
vojaškega cilja. Po kakršnihkoli kriterijih naj to sodelovanje presojamo, vedno
so se bojevali proti zaveznikom, ne samo proti Sovjetom, še celo ne samo
proti partizanom. Partizane pa so ob tem času zavezniki že priznali kot vojaško
114
silo na svoji strani.
S tem so dokončno in nepreklicno zapečatili svojo usodo. Kar je sledilo,
je bilo samo še logična posledica njihovega objektivnega podpiranja Nemcev.
Deliti so morali usodo premaganca, in sicer v širšem okviru celotnega
nemškega poloma. In kar je najhujše: ne gre samo za vojaški zlom, pač pa tudi
za moralno diskvalifikacijo. Nacizem ni bil samo vojaško poražen. Ves svet ga
je ožigosal kot zločinsko gibanje. Vojaškemu porazu je namreč sledil še
Nürnberg. Kdor se je zvezal z nacizmom, je delil njegovo usodo. Tu je povsem
drugotno vprašanje, kakšni so bili njegovi nameni in motivi za tako sodelo-
vanje.
General Vlasov moralno gotovo ni bil izdajalec ruskega naroda. Bil je celo
goreč patriot, ki je prišel do prepričanja, da je prava osvoboditev Rusije možna
šele takrat, ko se osvobodi boljševizma. Res pa je, da je začel tako razmišljati
šele v nemškem ujetništvu, ne prej, vsaj ne očitno. Toda vojna ni ekskurz v
psihologijo, še manj moralno psihološka študija. V vojni padajo glave, glava
na vratu pa je pomembno dejstvo. Bojeval se bom proti vsakomur in z vsemi
sredstvi proti tistemu, ki mi jo hoče zmakniti s tega mesta. Pri tem me pred-
vsem ne zanima, zakaj to počne. Objektivno se je Vlahov bojeval proti za-
veznikom. Tako so njegovo početje presojali tudi zavezniki in ravnali z njim
kot s sodelavcem svojega težko premaganega in moralno zavržnega sovražnika.
Izročitev cele armade v roke Stahna kot zmagovalca je zato povsem logična in
pričakovana posledica. Za izročanje kvislinških enot zmagovalnim deželam, iz
katerih so izvirale, so se še pred koncem vojske zavezniki celo izrecno
dogovorih. Povsem drugo vprašanje pa je, kaj je s takimi kvislinškimi eno-
tami naredila dežela, ki so ji bili vrnjeni oz. izročeni. V civiliziranih deželah,
če naj sploh veljajo za civilizirane, je samo po sebi razumljivo, da takih enot
ni mogoče kratkomalo pobiti. Vprašanje je kvečjemu sodno - kazenska odgov-
ornost njihovih voditeljev. Ali so zahodni zavezniki vedeli, da z izpolnjevan-
jem svojih pogodbenih obveznosti pošiljajo v klavnico cele armade, je seveda
vprašanje zase. Vprašanje zase je tudi, ali bi bih morah vedeti, tudi če morda
niso. Vprašanje je tudi, ali ni prva, najbolj osnovna človečanska moralna za-
poved, da ljudi ne pošiljamo v gotovo smrt, še zlasti ljudi, za katere lahko
domnevamo, da sami niso ničesar krivi in da so bih samo orodje v rokah tis-
tih, katerih odgovornost bi bilo resnično treba preveriti. Tu gre za očitno
kolizijo dveh norm, temeljnega moralnega zakona človečnosti nasproti pogod-
beni normi, ki velja iz sklenjenega sporazuma. Zahodni zavezniki so se for-
malno držali pogodbene norme in si umih roke. Hipoteka kršitve najbolj os-
novnih človečanskih norm še vedno visi nad odgovornimi iz njihovih vrst.
Hipoteka, ki se ji ne morejo izogniti kratkomalo z molkom, še manj s sklice-
vanjem na formalno stran dogovora s Sovjeti. Ta moralna odgovornost je še
vedno predmet razprav in raziskovanj na Zahodu, pa ne samo tistih, ki so bili s
tem neposredno prizadeti. (Gl.npr.N.Tolstoy, The Klagenfurt conspiracy,
Encounter, May 1983)
Vendar so ta vprašanja, ki z bistvom sodelovanja z Nemci nimajo
neposredne zveze, čeprav iz tega izhajajo. Gre za objektivno dejstvo, da je bilo
slovensko domobranstvo del nemškega vojaškega ustroja, čeprav formalno ni
bilo zamišljeno kot formacija nemške vojske. Vse, kar je temu sledilo, izvira
115
iz tega objektivnega dejstva, ki ga ni mogoče zanikati.
Slovenskemu protikomunističnemu vodstvu je ob ustanavljanju domo-
branstva postalo jasno tisto temeljno dejstvo, ki ga skoraj do italijanske kapit-
ulacije ni spregledalo, da je namreč treba partizane vojaško premagati, če
hočejo komunistični partiji izviti iz rok temeljno sredstvo, ki ji odpira pot do
monopolne oblasti. Če bi torej hoteli preprečiti, da bi Slovenija po vojski
postala komunistična, bi bilo treba komuniste streti kot vojaško silo. Dokler
so bili komunisti vojaška sila, v bistvu v Sloveniji edina in zato tudi na-
jmočnejša in absolutno prevladujoča - so o urejanju notranjih domačih razmer
odločali sami; tako o notranji družbeno politični in gospodarski ureditvi kakor
tudi o povezovanju Slovenije z drugimi. Ker so bili komunisti, je jasno, da so
Slovenijo povezali z ostalo komunistično Jugoslavijo in posredno čez njo tudi
z Moskvo. Kot se je pokazalo pozneje ob razkolu z Informbirojem leta 1948,
je Kardelj resno obravnaval celo možnost, da bi celoma Jugoslavija postala ena
od zveznih republik, neposredno vključena v Sovjetsko zvezo kot njen sestavni
del. Če so hoteli antikomunisti partiji preprečiti take načrte, je logično, da bi
jo morah vojaško onemogočiti. Sila je v takih okoliščinah in odnosih edini
dejavnik, ki lahko odloča o izidu.
Da bi antikomunisti ta cilj dosegli, bi bilo treba ustvariti vojaško silo,
močnejšo od partizanske. Biti bi morala izmjena po vseh pravilih vojaške dok-
trine, opremeljena z orožjem, ki bi bilo v vsakem pogledu močnejše od parti-
zanskega, dobro in zanesljivo oskrbovana ter imeti poveljniški kader, ki bi bil
v vojnih veščinah, v taktiki in strategiji vojskovanja, sposobnejši kot parti-
zanski.
IV.
Partizane premagati kot vojaško silo v Sloveniji ni bilo posebno težka
naloga. Kljub temu, da so ob kapitulaciji Italije dobili sorazmerno velike
količine orožja, in kljub temu, da so jih zlasti v letu 1944 delno oskrbovali z
orožjem tudi že zahodni zavezniki, so bili v glavnem omejeni na lahko pe-
hotno orožje. Za težko orožje, tudi če bi ga imeli, niso bih sposobni, ker vse
to zahteva transport in zaledno organizacijo, ki je niso imeli in niti ni
združljiva s partizansko taktiko bojevanja. Partizani si ne morejo privoščiti
pozicijskega vojskovanja. Sleherno vztrajanje na zavzetih položajih je zanje ne
samo gotov poraz, pač pa grožnja neposredne smrti. Njihov sovražnik ima
namreč možnost pripeljati neomejene količine dodatne vojaške sile, moštva in
orožja, ki mu partizani, omejeni na pehotno orožje, nikakor ne morejo biti
kos. 2e samo to, da partizane prisili braniti se na položaju, s katerega ni
umika, je za njihovega sovražnika zanesljiv uspeh.
Bistvo partizanstva je v njegovi gibljivosti, sposobnosti udariti na enem
mestu in se brez odlašanja umakniti ter udariti na drugem. Pozicijsko vojsko-
vanje je lahko le prehodna taktika, da sovražnika zadržiš za določen čas, da
izvedeš vojaške naloge drugje, in se za tem čim hitreje umakneš. To ni boja-
zljivstvo. Celo nasprotno, taktika, ki zahteva v bistvu neprestano bežanje, ki
se bo že v naslednji fazi spremenilo v nov ofenzivni udar, je nenavadno za-
116
htevna in živčno strahotno izčrpavajoča. Beg namreč sam po sebi in že psi-
hološko vnaša med borce paniko, defetizem, neborbenost. Beg ima vgrajen
pozitiven feed-back: sleherno bežanje vodi k še večjemu begu, borca moralno
razkroji. Se posebej če se sooča s silo, ki ji nikakor ne more biti kos.
Psihološko obvladovati take enote, da se ne spremene v navadne trope bežečih
skrivače v, ki imajo edini cilj za vsako ceno rešiti svojo kožo in ki jim še na
misel ne pride, da bi po sovražniku tudi udarih, je naloga, ki v mnogih
pogledih daleč presega štabno modrost redne vojske in njene doktrine. 2e samo
dolgotrajno mirovanje brez spopadov s sovražnikom razkroji partizansko enoto
v neborbeno gmoto, ki je v celoti zaposlena s samo seboj in svojimi problemi
in ki jo zato sleherni sovražnikov napad razblini v brezglavo panično krdelo.
Pred tem jo varuje le brezizhoden položaj slehernega borca, mu ni več vrnitve -
za kar so temeljito poskrbeli vsi njegovi sovražniki, od okupatorja do domo-
brancev, z neusmiljenimi represalijami nad ujetniki - zlasti pa varno zatočišče,
ki ga je partizanom dajalo naklonjeno prebivalstvo s prehrano, oskrbo,
zanesljivim obveščanjem itd. Predvsem slednje je bilo za partizane življen-
jskega pomena. Kakor hitro so bili partizani izgubili podporo prebivalstva na
kakem območju, ali če jim je prebivalstvo postalo celo sovražno, se niso
mogli več obdržati. V posebno izrazitih primerih čez tako območje sploh niso
imeli prehoda.
Tudi ob vseh ugodnih okoliščinah se partizani niso mogli vzdržati, če je
bil pritisk nanje sorazmerno nepretrgan, če jim sovražnik ni dovolil oddiha, če
se po začeti "hajki" ni umaknil v svoje postojanke, pač pa je tudi po opravl-
jenih dnevnih operacijah vztrajal na zavzetih položajih. Takega pritiska parti-
zani nikoli niso mogli vzdržati dalj časa, ker kratkomalo presega človeške
sposobnosti.
Za protipartizansko vodstvo je bilo torej najpomembnejše svoje sile toliko
pomnožiti, da bi bile sposobne vzdrževati stalen, nepretrgan pritisk na parti-
zanske enote in da jim tako onemogoči nujno potreben predah. Tega domo-
branstvo v začetku še ni bilo sposobno, ker ni imelo izkušenj, kajti poprejšnja
bela garda je bila v bistvu likvidirana, hkrati pa je bil dotok v partizanske vrste
po kapitulaciji Italije zelo močan, predvsem iz še nenačetih mestnih središč v
Ljubljanski pokrajini in po vsej Primorski. Po tem začetnem pljusku pa se je
dotok več ali manj ustavil. Vir dodatnih sil za partizane sta pozneje predstavl-
jali predvsem Gorenjska in Štajerska, kjer so v partizane odhajali mobilizirane.^
v nemško vojsko, hkrati pa so obstoječe partizanske enote izvajale prisilno
mobilizacijo v vseh krajih, kamor so imele vsaj omejen dostop. Vendar čas v
tem pogledu ni delal za partizane. Sposobnost mobilizacije ljudi za svoje vrste
se je za domobranstvo stalno zviševala, ker so imeli možnost zajemati ljudi
predvsem v mestnih središčih, kamor partizani kot vojaška sila niso imeli
dostopa, pa tudi na tistih predelih, kjer so s svojo zasedbo partizanom
onemogočili dostop. Domobranci so namreč lahko vodili pozicijski boj in zato
lahko stalno držali "očiščena"ozemlja pod svojim nadzorom. Tako so ob koncu
vojske imeli pod orožjem silo, ki je po številu vsaj dosegala, po mnogih oce-
nah pa tudi že presegala številčno moč patizanov. Zato so lahko domobranci
stalno povečevali pritisk na partizane in bili proti koncu vojne sila, ki je
partizansko vojsko že resno ogrozila. S posameznih predelov so partizane
117
sistematično izrivali.
K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da so partizani počasi, a vztrajno
izgubljali politično podporo med prebivalstvom. Kraji, kjer je poprej delovala
bela garda, so bili za partizane politično tako izgubljeni, ker je bela garda
nastala večinoma kot odpor proti njihovemu nasilju. Prebivalstvo je bilo zato
partizanom v pretežni meri sovražno, vsekakor pa izrazito nenaklonjeno.
Marsikje pa je prišlo do obrata iz prvome naklonjenosti v nenaklonjenost in
celo sovraštvo tudi zaradi partizanov samih. Deloma zaradi samopašnosti neka-
terih partizanskih "vojvod", ki so prehitro pokazali svoj nadrejeni položaj nad
ljudstvom, kar je bilo sicer v skladu s končnim ciljem "diktature proletariata",
alias partije, a v nasprotju s taktiko, ki je zahtevala previdnost, postopnost in
zakrivanje pravega bistva partije, ki je stala za partizanstvom. Deloma je k
temu prispeval tudi sam vojaški položaj. Bolj ko so bili namreč partizani
odrezani od svojih preskrbovalnih centrov, bolj so se morali naslanjati na ožje
preostalo območje - kar pa je pomenilo povečan pritisk na manjšem prostoru,
ki so ga poleg tega izvajali brez prevelike občutljivosti in razlikovanja. Seveda
pa pri tem ne gre spregledati tudi načrtnega delovanja domobranskega vodstva.
Protikomunističnemu vodstvu je namreč postalo popolnoma jasno, da brez
politične podpore prebivalstva tudi vojaško ne more zmagati in da je poleg tega
boj za prevlado iz Ljubljanske pokrajine treba razširiti tudi na ostalo Slovenijo.
Zato je začelo počasi prodirati tudi na druga območja, zlasti na Gorenjsko,
delno tudi na Primorsko; Štajerska pa jim je ostala zaprta do konca vojske, ker
Nemci domobranstva na "čisto nemškem območju" seveda niso dopustili in so
za boj proti partizanom poleg svojih rednih vojaških enot organizirali tudi
posebne pomožne enote domačinov (Wehrmanschaft)
Posebnega uspeha pri tem niso imeli. Večina prebivalstva je ostala
povezana s partizani, ker so imele družine med njimi svoje člane - sinove,
može, očete - in so bile s partizani tudi čustveno povezane. Kljub temu pa je
protikomunistom z "izvozom" domobranstva iz Ljubljanske pokrajine uspelo
ustvariti med prebivalstvom dotlej povsem neznano diferenciacijo. Notranje
državljanske razklanosti, ki se je v Ljubljanski pokrajini že davno pred tem
spremenila v državljansko vojno, drugod na Slovenskem niso poznah.
Prihajalo je sicer do posameznih primerov narodnega izdajstva, in sicer tistih,
ki so v Nemcih videli predvsem socialno rešitev. Delno tudi zaradi nasilnih
metod gestapa, ki je svoje žrtve puščal na svobodo, če so se zavezale, da bodo
na prostosti postali njegovi sodelavci. Ta prodor gestapovskih agentur celo v
partizanske vrste je bil tako resna nevarnost, da je bil boj z njimi dostikrat ve-
liko zahtevnejši, napornejši, vsekakor pa bolj tvegan kot neposredni vojaški
spopadi z nemškimi enotami. Bil je še toliko nevarnejši, ker so se morali par-
tizani, nevajeni takega načina, soočiti z verziranim nasprotnikom, ki pri tem ni
imel nikakršnih moralnih ovir. Zato so tudi na strani partizanov padale žrtve,
katerih krivica je bila le površno ugotovljena, ali pa tudi to ne. Velikokrat je
zadoščal že rahel sum. Ce je boj proti gestapu zahteval tako izjemno ostrost,
pa so nedolžne žrtve klicale po maščevanju tako vnebovpijoče, da njihov glas
med ljudstvom še danes, po toliko letih, ni povsem utihnil. To pa je seveda po
svoje prispevalo k notranjemu narodnemu razcepu, ki ga je domobranstvo za-
vestno prineslo. Dolgoročne posledice tega notranjega narodnega razcepa so
118
hujše, kakor so bile vojaške posledice nastopa domobranstva.
Vojaško je domobranstvo šele dobivalo tisti zagon, da bi se lahko
uveljavilo kot odločujoča sila na Slovenskem. Proti koncu vojske so domo-
branci doživljali vedno večji vzpon in je umestno postaviti vprašanje, ah bi
bili partizani sposobni vzdržati domobranski pritisk, če bi vojska trajala še
nekaj mesecev več kot je, oz. če bi bih Nemci sposobni vzdržati nekoliko dalj.
Dejstvo pa je, da se domobranci kljub svoji naraščajoči sili do konca vojske
niso mogli uveljaviti kot prevladujoča vojaška sila na Slovenskem. Že to de-
jstvo samo je bilo zadosti za njihov dokončni poraz. Delili so usodo Nemcev
in zato tudi z Nemci bežali pred partizani.
Vojaške sile na strani OF oz. partije pa seveda niso bih samo partizanski
odredi, ki so bili povezani z določenim območjem, uporabljali gverilsko
vojaško taktiko in v bistvu v večji meri predstavljah oboroženo podporo
političnemu delu partije kot vojaško silo na takem območju. Njihova naloga je
bila predvsem mobilizacija borcev za vojaške enote in podpora celotni oblastni
infrastrukturi, ki jo je partija ilegalno vzpostavljala na posameznih območjih.
Glavnina vojaške sile OF oz. partije so bile redne vojaške enote, oblikovane v
brigade in divizije, proti koncu vojske celo v korpuse, skratka struktura redne
armade. Te enote so bile sposobne v določenih okoliščinah ne samo napadati
sovražnika, pač pa celo povsem osvoboditi območja, ki so jih v celoti očistila
sovražnih enot. Tako so bila ustvarjena znana "osvobojena ozemlja", na katerih
je partija organizirala strukturo svoje prihodnje oblasti in jih spremenila v za-
ledno oporo svojim vojaškim enotam. Vendar so bile tudi te vojaške sile,
čeprav po svoji zasnovi temelj redne vojaške armade nove partijske oblasti, po
svojem bistvu še vedno večalimanj le partizanske enote. Vsaj v Sloveniji do
konca vojske niso bile sposobne vzdržati kake pomembnejše pozicijske bitke,
prav tako pa po svoji oborožitvi niso bile kos redni oboroženi armadi, ker za
kaj takega niso imele niti potrebnega orožja niti preskrbovalnega zaledja niti
strokovnega kadra. Vse do konca vojske je na Slovenskem prevladovala parti-
zanska borba in Slovenija kljub donečemu imenu "slovenska narodnoosvo-
bodilna vojska" s svojim vrhovnim poveljstvom in glavnim štabom, ni imela
armade v modernem smislu, vsaj ne take armade, s katero bi slovensko vodstvo
lahko učinkovito podprlo uveljavitev svojih odločitev proti kateremukoli
nasprotniku. Da je bilo mogoče dalj časa obdržati t.i. osvobojena ozemlja, ni
bilo v toliki meri odvisno od moči vojaških partizanskih enot, ampak bolj od
drugih zunanjih dejavnikov, na katere ta vojska ni mogla neposredno vplivati.
To velja predvsem za nemoč njenih nasprotnikov, ki so bih bolj zaposleni
drugod in so proti njej resneje nastopali šele takrat, ko je njena dejavnost začela
motiti ali bi po sovražnikovi presoji lahko motila njegovo dejavnost Kadar so
se nasprotniki partizanov odločili, da likvidirajo posamezna osvobojena
ozemlja, jim je to vedno tudi uspelo. To je proti koncu vojske v večji meri
uspevalo celo domobrancem samim. Zato partija sedeža svojih oblastnih
struktur, vojske in vseh ustanov, ki jih je že organizirala kot pripravo za
popoln prevzem oblasti, ni trajno locirala na osvobojenem ozemlju, pač pa na
Rogu, torej območju, ki je najbolj primerno za gverilsko taktiko vojskovanja
in ilegalnega delovanja.
Prav tako pa tudi domobranci ob koncu vojske niso predstavljali vojaške
119
sile, ki bi lahko podprla uveljavitev odločitev protikomunistične strani. Brez
Nemcev je bila ta sila še vedno le skupek lahkih pehotnih enot, ki nima pod-
pore v vzporednih težje oboroženih enotah, oz. tudi obratno. Kot vojaška sila
je bila sposobna kvečjemu za podporo drugim enotam - ki pa jih seveda ni
bilo.
V.
Ob koncu vojske Slovenija tako na eni kot na drugi strani ni imela
vojaške sile, ki bi bila lahko odločilno vplivala na njeno usodo. Zato je
povsem razumljivo postala samo objekt, s katerim in o katerem so odločali
drugi. To je doletelo celo partizansko stran. Slovenska partizanska vojska je
bila sicer formalno od vsega začetka vključena v jugoslovansko vojsko, vendar
kot njen samostojni del, s svojim poveljstvom in štabom. Prav ta vojska naj
bi dajala oporo slovenski državnosti. Ob ustanovitvi Avnoja je slovenska dele-
gacija dobila posebej s strani Tita zagotovilo, da bo slovenska vojska ohranila
svojo samostojnost tudi kot del redne jugoslovanske armade, da bo imela svoj
oficirski kader, slovensko poveljevanje, slovenski vojaški obvezniki pa bodo
svojo vojaško obveznost opravljali na Slovenskem. Od teh obljub ni ostalo
nič. Spomladi leta 1945 je bila samostojnost slovenske vojske z odredbo
vrhovnega komandanta kratkomalo ukinjena, njen vrhovni štab razpuščen, vo-
jska pa porazdeljena in vključena v druge redne enote iz sestava jugoslovanske
armade. S tem pa je bilo konec ne samo samostojne slovenske vojske, ampak
tudi slehernega upanja na vzpostavitev slovenske državnosti. V zaključnih op-
eracijah proti Nemcem Slovenija kot samostojna nacija ni sodelovala, ker
svoje vojske sploh ni več imela. Vojaško je bila likvidirana še pred koncem
vojske. (Več o tem npr. pri Veljko Namorš, O vprašanju slovenskega jezika v
JLA Nova revija št. 57)
Do te likvidacije ni prišlo po kakih pogajanjih z vodstvom slovenske par-
tije (pogajanja s kom drugim, razumljivo, niso bila niti potrebna) niti kakih
vnaprej predloženih načrtih, ampak na način, ki je do temelja razkril popolno
odvisnost slovenske partije od svoje jugoslovanske centrale. Partija je po
leninističnem načelu zgrajena na temelju t.i. demokratičnega centralizma, kar v
bistvu pomeni, da je vsa izvršilna pa tudi dejanska moč osredotočena na vrhu
sistema, vse nižje enote pa so večalimanj samo izvršilne enote, ki so v celoti,
tudi kadrovsko odvisne od višjih oz. od najvišje sistemske ravni. Slovenska
partija zato nikoli ni bila samostojna politična sila v Sloveniji, ampak samo
izpostava svoje jugoslovanske centrale. Posebnost njene taktike in strategije
med vojsko je bila pač le v tem, da so okoliščine narekovale določeno
samostojno ukrepanje, ker enoten jugoslovanski partijski obrazec za Slovenijo
ni bil sprejemljiv. Toda tudi to posebno strategijo je bilo treba vedno predložiti
v poprejšnjo ali poznejšo odobritev centrali. To je večinoma teklo v neposred-
nem sodelovanju med Titom in Kardeljem, ki je v politbiroju KPJ posebej
odgovarjal za vodenje in nadzor nad partijskim delom v Sloveniji. V
posameznih primerih pa je prihajalo celo do kratkih stikov, kolikor to
Kardeljevo posredovanje ni bilo pravočasno. Najbolj znan primer je vsekakor iz
120
konca leta 1942. Takrat je prišel v Slovenijo Arsa Jovanović s skupino višjih
oficirjev, ki sta jim vrhovni štab oz. partija zaupala nalogo, da v Sloveniji
celotno vojsko reorganizirajo po vzorcu ostale Jugoslavije. Ti so zato ukrepali
mimo vseh struktur, ki sta jih postavili slovenska partija oz. OF in frontne
organizacije in naj bi po svoji presoji morebiti tudi umaknili celotno partizan-
sko vojsko iz Slovenije na Hrvaško oz. v Bosno.(Namorš, ibid) Ta poskus
zaradi neposredne Kardeljeve intervencije pri Titu ob revoltu celotnega
izvršilnega odbora OF sicer ni uspel, bil pa je jasen znak tistega, česar prizadeti
partijski in frontni funkcionarji takrat še niso mogli spoznati, da je namreč vsa
njihova samostojno organizirana oblastna in frontna struktura v bistvu samo
kulisa, za katero ne stoji slovenska, pač pa jugoslovanska partija, ki jo lahko z
eno samo potezo pospravi kot nepotrebne kulise. In z vojsko se je to tudi
zgodilo. V bistvu seveda tudi z vso preostalo strukturo, ki je v svoji navidezni
samostojnosti ohranila svojo vlogo, da ohranja videz slovenske neodvisnosti in
samostojne državnosti, v svojem resničnem položaju pa je v celoti odvisna od
osrednje uprave, partijske in državne, ki jo vodi in ima v rokah partija. Vse to
se do današnjega dne v bistvu ni spremenilo.
Slovensko partijsko vodstvo proti temu, ne samo da ni moglo, pač pa tudi
ni bilo pripravljeno kaj storiti. Ni bilo namreč odvisno od organizacije, ki jo je
vodilo, struktur, ki jih je ustanovilo, vojske, ki ji je ukazovalo, pač pa od ju-
goslovanske partijske centrale, ki je to vodstvo v bistvu postavilo. To so pač
zakonitosti demokratičnega centralizma, kar se prav tako ni spremenilo do
današnjega dne. Takrat pa vodstvo niti ni hotelo, da bi bilo drugače, saj je po
svoji leninistični indoktrinaciji sodilo, da je tako edino prav in da drugače tudi
ne more biti. Če pa mora danes sprejemati odločitve centra, s katerimi ne
soglaša in ki jih ima za škodljive tako za Slovenijo kot za Jugoslavijo v
celoti, jih mora sprejemati, ne zato, ker bi bile ustrezne, pač pa zato, ker nima
druge možnosti. Ne razpolaga namreč z nikakršno silo, s katero bi lahko uvel-
javilo svojo voljo v nasprotju z voljo centra. To svojo silo je vsaj formalno,
dejansko pa že poprej, izgubilo z likvidacijo slovenske vojske.
Slovenska vojska je bila samo partizanska vojska, torej vojska, ki se brez
dodatnih ugodnih okoliščin ne more spremeniti v redno vojsko, ki je sposobna
voditi tudi pozicijsko vojskovanje, ki lahko manevrira na ozemlju, kamor
svojemu nasprotniku onemogoči dostop. Tega slovenska vojska ni nikoli ure-
sničila. V razmerah, kakršne so med vso vojsko vladale na Slovenskem, tega
tudi ni mogla. Ozemlje Slovenije in njegova tranzitna izpostavljenost kot
most med zahodom in vzhodom pa tudi v veliki meri med severom in jugom
kaj takega ni omogočalo. Partizansko vojskovanje je zato že po svoji naravi
povezano z neko drugo silo, na katero se nasloni. Samo ni sposobno obstajati
kot samostojna sila, ker ne more nikakor dobiti tistega prostora in časa, da bi
lahko preraslo v redne, notranje ustrezno strukturirane vojaške formacije, ki bi
bile kos modernemu vojskovanju. To se je v večji meri sicer posrečilo parti-
zanom na širšem jugoslovanskem prostoru. Zaradi odmaknjenosti od komu-
nikacij in širine osrednjega, sorazmerno težko prehodnega ozemlja notranjosti
Jugoslavije so partizani lahko pridobili sorazmerno široka osvobojena ozemlja,
na katerih so lahko začeli oblikovati redno armado. Vendar tudi to ne bi bilo
mogoče brez podpore zaveznikov, njihove neposredne pomoči v orožju, zlasti
121
pa zmage nad Italijani, ki niso bili premagani v Jugoslaviji, ampak na drugih
bojiščih. Zmago zaveznikov pa so lahko izrabili tudi partizani, da so se lahko
oskrbeli z orožjem. Pa celo vse to ne bi bilo zadostovalo, če ne bi prišlo do
invazije sovjetskih rednih enot, ki so partizane lahko razbremenile najhujšega
nemškega pritiska, in jim omogočile, da so se notranje ustrezno organizirah in
opremili. Sele ob vseh teh pogojih so lahko prerasli v redno armado, ki je bila
sposobna samostojno ofenzivno nastopiti.
Tako je bila ob porazu Nemčije temeljna naloga te armade, da zagotovi
komunistično oblast tudi v Sloveniji, ki je bila kot obrobna jugoslovanska
pokrajina najbolj izpostavljena nevarnosti, da se izloči iz Jugoslavije. Bodisi
tako, da jo zasedejo zavezniške sile, ki so Slovenijo obkrožile z vseh strani,
razen na meji s Hrvaško, bodisi da v njej prevzamejo oblast protikomunisti, ki
so na to tudi računah. Brez podpore drugih jugoslovanskih vojaških enot bi
slovenska partizanska vojska le težko opravila z domobranci. Lahko bi se
zgodilo celo nasprotno. Tako pa se slovenski domobranci niso soočili s
slovenskimi partizani, saj so bili že vključeni v jugoslovansko redno armado,
pač pa z redno jugoslovansko armado kot svojim edinim nasprotnikom. V
vojaškem obračunu s to armado pa domobranci niso imeli prav nikakršnih, niti
najmanjših možnosti za uspeh. Ni jim preostalo drugega, kot da se predajo ali
da se skupno z Nemci kot svojimi pokrovitelji umaknejo, kar so tudi storili.
Naloga redne jugoslovanske armade, ki je v hitrih pohodih prodirala proti Trstu
in zahodnim slovenskim mejam, je bila prav v tem, da Slovenijo odreže od za-
hodnih zaveznikov, ki so jo obkrožali z zahoda in severa. Tudi to ji je v
glavnem v celoti uspelo, razen na mejnih območjih v Posočju in na
Koroškem.
Britanska armada, ki je obkrožala Slovenijo, je bila izrazito protikomu-
nistično usmerjena in indoktrinirana. Brž ko je prišlo do vojaškega zasuka v
prid zaveznikov, je bil cilj britanske politike pod Churchillom, da se za-
vezniške armade izkrcajo na jadranski obali, s čimer bi si zagotovili ne samo
izhodišče za neposreden prodor v notranjost Nemčije, pač pa tudi odstranitev
nevarnosti, da bi celoten Balkan prišel v komunistični krog. Z izkrcanjem bi se
to gotovo tudi zgodilo. Tako so to možnost presojali tudi partizani, ki so se
zato tudi pripravljali, da se takemu izkrcanju postavijo po robu, če bi do njega
prišlo, oz. da diplomatsko preprečijo, da do njega sploh ne pride.
Jugoslovanska partijska politika si je nenehno prizadevala izrabiti vojaško
pomoč in diplomatsko priznanje zaveznikov, težišče britanske politike na ju-
goslovanskem območju pa je bilo kar najbolj izrabiti partizansko vojaško silo
proti Nemcem, hkrati pa preprečiti, da bi v Jugoslaviji komunisti prevzeli
oblast kot edina politična sila. Titu je uspelo v celoti doseči svoj cilj, medtem
ko je Britancem njihov manever v celoti spodletel. Kakor hitro je namreč Tito
za partizane dosegel priznanje vseh zaveznikov kot edine vojaške sile na nji-
hovi strani v Jugoslaviji in s tem ob sporazumu Tito-Subašič, ki so ga
"vsilili" Britanci, naslov legitimnega udeleženca v organizaciji prihodnje
oblasti v Jugoslaviji, je svoj cilj dosegel. Lahko je legitimno dovolil
Sovjetom, da posežejo v vojna dogajanja v Jugoslaviji in s tem v bistvu tudi v
prihodnjo družbeno ureditev, in legitimno je isto preprečil zahodnim za-
veznikom. S tem je bila igra zanj dobljena. Brž ko bi zahodni zavezniki kako-
122
rkoli posegali s svojo vojaško silo na jugoslovansko ozemlje, bi partizani
lahko to z vso legitimnostjo obsodili kot agresijo. Kaj takega pa bi pomenilo
tudi prelom zavezništva s Sovjeti in v bistvu začetek oboroženega spopada z
njimi, kar pa vse do današnjega dne nihče ni tvegal. Legalno bi zahodni za-
vezniki lahko zasedli le del Slovenije, ki je bil pred vojsko pod Italijo, in
Koroško, ki je bila pod Avstrijo. Ker do teh območij Jugoslavija pred sklen-
itvijo mirovne pogodbe ni imela zakonite pravice, jih je lahko dobila samo po
volji oz. ob pristanku zaveznikov, ne glede na to, ali jih je že pred njimi
vojaško zasedla. Trst kot najpomembnejše pristanišče na skrajnem severoza-
hodu tega prostora, je morala Jugoslavija vojaško izprazniti, čeprav ga je zas-
edla pred zavezniki. Prav tako je morala umakniti svoje čete tudi iz Koroške,
četudi je nekatere predele na tem območju zasedla že pred britanskimi četami.
VI.
Ta dogajanja jasno dokazujejo, da je bila za prevzem oblasti v Jugoslaviji
potrebna ne samo vojaška sila, ampak tudi pravni naslov, torej priznanje za-
veznikov kot zmagovite strani v vojski. Dejstvo je, da Jugoslavija že leta 1918
ni nastala iz lastne moči, ampak po volji zahodnih zmagovitih sil, torej pod
odločnim vplivom zunanjih dejavnikov. Prav tako je bila Jugoslavija leta 1945
obnovljena s pristankom zunanjih dejavnikov, ker brez njihovega soglasja ne
bi prišlo do njene obnovitve, ne glede na vojaško moč partizanov. Če
upoštevamo oz. bolje, če seštevamo vojaško moč vseh protikomunističnih sil
v Jugoslaviji, od četnikov, ustašev do domobrancev, je bila njihova skupna
vojaška sila vsaj enakovredna partizanski. Če pa bi hotele skupno nastopiti, bi
bila potrebna neka povezovalna sila skupnega cilja, ki ga seveda niti približno
ni bilo. Četništva in ustaštva ni bilo mogoče pripraviti do kakršnegakoli sode-
lovanja pri kakršnemkoli cilju. Pa celo če bi do takega soglasja prišlo, ne bi
imele te sile nikakršnega pravnega naslova za udeležbo v oblasti. Tako ustaši
kot domobranci so bili formalno del premaganega nemškega vojaškega ustroja.
Četniki sicer niso bili tako diskvalificirani, vendar jih zavezniki niso priznali
kot svoje soborce, saj so jim odtegnili vojaško pomoč in priznanje. Če bi se
zahodni zavezniki povezovali in sodelovali s katerokoli od teh vojaških forma-
cij, ah jo priznali, bi formalno pomenilo isto kot prekinitev zavezništva s
Sovjeti in tudi če je semintja celo že prihajalo do posameznih nesporazumov,
do formalnega razkola takrat še ni moglo priti.
Za slovenske domobrance oz. za slovensko protikomunistično vlado torej
ni bilo nikakršnih realnih možnosti za uresničitev njihovega načrta, da bi doma
premagali partizane, nato pa se pridružili zahodnim zaveznikom in z njihovo
pomočjo doma vzpostavili protikomunistično oblast Celo če bi bili vojaško v
celoti premagali partizane, ob takih formalno-pravnih razmerjih, kakršna so
bila ustvaijena med zmagovitimi zavezniki, bi morali odstopiti oblast legitim-
nemu naslovniku. To pa je bila partizanska oblast. Če bi lahko kakorkoli
računali na uspeh, bi si morali že poprej zagotoviti priznanje zaveznikov. Tega
pa si niso mogli, če so se bojevali na strani Nemcev.
Ni mogoče zanikati, da so se simpatije zmagovitih zaveznikov ob koncu
123
vojske precej hitro prevesile na stran protikomunističnih sil. Zaveznikom je
bilo povsem jasno, da je komunistična Jugoslavija postala sovjetski satelit in
da sleherna krepitev Jugoslavije pomeni v bistvu krepitev sovjetske moči, s
katero so si prihajali vedno bolj navzkriž. Zato so Jugoslavijo onemogočali,
kjer koli je to le bilo mogoče, seveda v legalnih okvirih formalno Se vel-
javnega zavezništva s Sovjeti. Račun smo seveda plačali Slovenci z izgubo
Trsta, Gorice in najzahodnejših delov Slovenije ter celotne Koroške. Za za-
hodne zaveznike bi bila v tem položaju protikomunistična Jugoslavija veliko
sprejemljivejša kot komunistična. Vojske je bilo konec, prednosti partizanov
kot borcev proti Nemčiji so se z zmago nad Nemčijo spremenile v negativno
postavko zavezništva s Sovjeti. Toda odkrito nastopiti proti komunistični
Jugoslaviji, kar bi predstavljalo sleherno dejanje, s katerim bi priznali
katerokoli formacijo, ki se je bojevala na strani Nemcev, bi pomenilo več kot
samo prekinitev s Sovjeti. Pomenilo bi neposredno sovražen akt.
Zahodni zavezniki so imeli v tem pogledu zvezane roke. Celo Sovjeti niso
na ozemljih, ki so jih vojaško zasedli, že takoj z zasedbo nasilno spreminjali
obstoječe družbene ureditve. Z različnimi metodami subverzije so sicer takoj
začeli pripravljati razmere, da bi v naslednji fazi prevzeli oblast komunistični
režimi - vendar vsaj formalno na legalen način. Podpora zaveznikov domo-
brancem, da bi v Sloveniji vzpostavili protikomunističen oz. vsaj nekomu-
nističen režim, pa bi pomenila isto kot odcepitev Slovenije od preostale
Jugoslavije. To so bili po svoje isti računi kot računi Nemcev, ki so upali, da
se bodo lahko takoj neposredno po porazu postavili na stran zmagovitih
zahodnih zaveznikov in z njimi začeli vojsko proti Sovjetom. Zato je
razumljivo, da tudi ponudba prehodne vlade, ki so jo ustanovili slovenski pro-
tikomunisti neposredno pred kapitulacijo Nemčije, Hrvatom, da bi se jim
pridružili v skupni slovensko-hrvaški državi, ni imela nikakršnega odziva. Vse
to so bila dejanja v sanjskem svetu, brez kakršnekoli stvarne podlage.
Protikomunisti v Sloveniji svojega vojaškega nastopa niso povezali z us-
trezno diplomatsko dejavnostjo, ki bi morala uspeti v tem, da bi jih zavezniki
priznali kot udeležence na svoji strani. S položajem, kakršnega so ustvarili,
zavezniki tega niso mogli storiti, celo če bi bih to hoteli. Pot do priznanja pri
zaveznikih bi se začela takrat, ko bi se odločili za boj proti komunistom, tako
da bi jim odvzeh monopol v boju proti Nemcem. Partizane so zavezniki priz-
nali kot udeležence v vojni na svoji strani. 2e s tem samim je partizanom us-
pelo, da je postal vsak, ki se je bojeval proti njim, že s tem tudi nasprotnik
zaveznikov. Domobranci tako niso mogli dobiti statusa sobojevnika na strani
zaveznikov, celo če bi se že od samega začetka ločili od Nemcev. Njihov
položaj bi se na ta način v veliki meri izenačil s položajem Mihailovičevih
četnikov. Nemci jih sicer ne bi napadali, če se ne bi bojevali proti njim, vendar
jih tudi zavezniki ne bi mogli sprejeti, če bi se bojevali proti partizanom, ki so
imeli status udeleženca na njihovi strani. To se je namreč zgodilo prav
četnikom. Ko so Britanci prisilili partizane, da so oblikovali začasno vlado
skupaj z demokratičnimi silami v Jugoslaviji, ki se niso omadeževale s sode-
lovanjem z okupatorji, so bili četniki izločeni iz te vlade. Posredno so se
bojevali proti zaveznikom, s tem da so se bojevali proti partizanom.
Za protikomuniste sta bili edini možni poti, da se vključijo v OF in si v
124
okviru nje izbojujejo položaj enakovrednega partnerja, ki bo v OF kot koaliciji
sodeloval tudi v odrejanju politike in postavljanju ciljev in ki ima v okviru
partizanov lahko celo svoje posebne vojaške enote; ali pa da se zunaj OF
samostojno organizirajo s podobnim programom kot OF in s tem nastopijo
kot tekmec partizanov v pridobivanju ljudi za sodelovanje v svojih vrstah. S
partizani se ne bojujejo, pač pa tekmujejo z njimi pri zasledovanju enakih cil-
jev, kot jih ima OF: borba proti okupatorjem za narodno osvoboditev in za
demokratično družbeno ureditev po vojski.
V	obeh primerih bi to pripeljalo do spora s komunisti.
Taktika vključitve v OF, kar je bila odločitev krščanskih socialistov, je
bila za partijo sprejemljiva samo kot prehodna rešitev, da okrepi gibanje,
pozneje pa svoje zaveznike likvidira - kar se je tudi zgodilo. Če bi v OF sode-
lovala celotna protikomunistična fronta - seveda ne kot protikomunistična, pač
pa kot sodelavec s komunisti, ki pa se jim pridružuje kot enakovreden partner,
ki po potrebi lahko tudi samostojno nastopa, bi se že takoj na začetku sile
povsem drugače polarizirale, kakor so se. Nekomunisti (ne protikomunisti!) bi
seveda morali vseskozi voditi zrelo politiko partnerja, ki se zaveda svoje moči,
ki skrbno pazi na svojo samostojnost in ki se ne da podrediti nikomur, ki
nikakor ne prevzame vloge golega izvrševalca volje drugih. Tako odločno
stališče bi si nekomunisti v OF lahko zagotovili le s tem, da bi imeli v OF
svoje samostojne vojaške enote, v celoti vključene v njen program - ah vsaj
enote, ki ne bi bile pod neposrednim poveljstvom komunistov. Takega odnosa
partija po vsej verjetnosti ne bi sprejela, ker bi s tem vnaprej pristala na to, da
bo oblast delila z drugimi. Zanjo je to povsem nesprejemljivo, ker se s tem
odpoveduje temeljnemu cilju, zaradi katerega je sploh šla v boj. Da bi do tega
res prišlo (pri tem pa ne smemo izgubiti izpred oči dejstva, da bi v takem
primeru OF in opredelitev ljudi zanjo ne bi bila taka, kot je v resnici bila!),
dokazuje primer četnikov. Partizani so bili pripravljeni sodelovati z njimi v
boju proti Nemcem samo s pogojem, da pristanejo na ustanovitev skupnega
poveljstva in skupnega štaba za novačenje in oskrbo. Z drugimi besedami, na
sodelovanje so pripravljeni samo, če jim drugi vnaprej priznajo dostop do vseh
tistih poveljniških položajev, s katerimi si vnaprej zagotovijo obvladovanje
celotnega gibanja oz. boja, ker je samo v tem zagotovilo, da bodo prišli do
monopola oblasti. Če tega zagotovila ni, se sodelovanju raje odpovedo, kar se
je v pogajanjih s četniki tudi zgodilo. Do enakega položaja bi prišlo tudi v
Sloveniji, če bi nekomunisti vztrajali pri svoji samostojnosti in si jo z us-
trezno taktiko tudi resnično zagotovili.
V	enakem položaju bi bili tudi, če bi od vsega začetka delovali zunaj OF;
vendar bi bila taktika sodelovanja v OF in pripravljenost za sodelovanje z
vsemi, ki sprejemajo skupno oblikovan program narodne osvoboditve,
bistveno ugodnejša. Ne samo da bi komunistom onemogočili, da bi se po-
lastili celotnega gibanja, pač pa bi jih s tem prisilili tudi v položaj, ki bi bil
zanje bistveno neugodnejši. Naložili bi si breme dokazovanja, da jim ni prvi
cilj monopol oblasti, pač pa narodna osvoboditev - dokaz, ki bi ga ob takem
stališču komaj speljali do praga prepričljivosti.
S tem smo v prvem in drugem primeru prišli do položaja, ki je čisto
podoben položaju četnikov po prekinjenih pogajanjih s partizani jeseni 1941.
125
In četniki so izgubili.
VII.
V čem so bile njihove napake? Če bi se strinjali s tem, da niso napravili
nekaj usodnih napak, zaradi katerih so zapravili vse, bi to pomenilo, da objek-
tivno ni bilo v zadnji vojski nikakršnih drugih možnosti, kot da pridejo do
oblasti komunisti, da je bila to povsem logična pot naravnega zgodovinskega
razvoja. Trditev, ki jo z globoko prepričanostjo zagovarja vsak pravi leninist.
In če je to tako, logično sledi, da je bil sleherni odpor proti njihovemu prihodu
na oblast ne samo nesmiselno prelivanje krvi, ampak v bistvu zločin. Taka je
tudi v resnici komunistična razlaga njihovega prihoda na oblast in dejavnosti
njihovih nasprotnikov.
Za slovenske protikomuniste: Karkoli smo naredili, smo naredili prav, in
vse smo storili, kar je bilo v naši moči - vendar prodora komunistov ni bilo
mogoče preprečiti. Kakšna razlaga nam potem še preostane? Ali samo
metafizična, da se je tako pač moralo zgoditi, ah pa da je bila pretežna večina
ljudi resnično za to, da komunisti prevzamejo oblast. Tudi če bi držalo slednje,
je za protikomuniste to obsodba. Bojevali so se proti nečemu, kar je bilo ven-
dar volja pretežne večine ljudi. Tudi argument, češ, ni bilo mogoče zmagati, če
pa nas je pregazila komunistična armada, ki je prišla z juga, nima nikakršne
veljave. S tem je bilo vendar treba računati ah pa poskusiti preprečiti.
Tu smo že pri dejavniku, ki smo ga mimogrede sicer že omenili, ki pa ga
je na tem mestu treba ponovno osvetliti. Komunisti so bih organizirani in
povezani kot vsejugoslovansko gibanje oz. bojna fronta. To jim je vnaprej
zagotavljalo povezanost in usklajeno delovanje na območju celóme
Jugoslavije. Kdorkoli je proti njim nastopal osamljeno, samo z vidika svoje
lokalne ali ožje narodne problematike, ne da bi upošteval njeno povezanost z
drugimi, se je že s tem samim postavil v podrejen položaj. Proti sebi je imel
nasprotnika, ki je proti njemu lahko usmeril sile (vojaške, politične, diplo-
matske) vse države. Tako so četniki zmagali nad partizani v Srbiji, ostali pa so
srbsko gibanje, ne jugoslovansko. Mihailovič je kot poveljnik četnikov postal
sicer tudi vojni minister jugoslovanske kraljevske vlade v izgnanstvu in bi s
tega stališča lahko deloval kot predstavnik Jugoslavije, vendar je bila ta
"jugoslovanska" vlada v izgnanstvu v bistvu tudi sama le srbska vlada. Ni se
mogla sporazumeti za neki program, ki bi bil resnično jugoslovanski, spre-
jemljiv za vse jugoslovanske narode.Mihajlovičevi zastopniki, kolikor so de-
lovali v Sloveniji, so bih predstavniki in nosilci pogledov in stališč jugoslo-
vanske kraljeve vojske. Zato so ostali tako rekoč povsem osamljeni in niso
nikoli poštah dejavnik, ki bi kakorkoli odločilno in mobilizacijsko vplival na
opredeljevanje ljudi v Sloveniji. V Sloveniji četniki niso mogli pognati ko-
renin, ker niso bili jugoslovansko gibanje, pač pa srbsko. V bistvu nadalje-
vanje že pred vojno neustrezne srbske politike, ki nikoli ni bila jugoslovanska.
Slovenski nekomunisti prav tako niso delovali povezano z drugimi neko-
munisti, pač pa povsem samostojno, bolje, osamljeno, tudi če odmislimo nji-
hovo v celoti zgrešeno sodelovanje z okupatorjem. Ker so se soočali z
126
nasprotnikom, ki je bil organiziran in povezan v celotni Jugoslaviji, hkrati pa
tudi z Moskvo, ki je nastopala kot bistveni sestavni del velike protihitlerjevske
koalicije, je razumljivo, da je bila njihova protikomunistična strategija vnaprej
obsojena na neuspeh, če so ostali povsem osamljeni in nepovezani tako v ju-
goslovanskem kot mednarodnem prostoru. Slovenski nekomunisti niso razvili
nikarkšne širše diplomatske aktivnosti, ki bi jih povezovala s protikomu-
nističnimi silami, ki bi lahko računale na uspeh, samo če bi se zlili v enomo
fronto tako v Jugoslaviji kot na mednarodnem območju. In videli smo, da je o
usodi Jugoslavije ponovno odločala zunanja diplomacija. Zgrešeno vojaško
anagažiranost slovenskih nekomunistov je spremljala popolna odsotnost us-
trezne diplomatske podpore. Seveda pa je zgrešena vojaška angažiranost sama
po sebi izključevala ustrezno diplomatsko podporo. Osamljena in ne povezana
z drugimi partnerji, ki se soočajo z istim nasprotnikom, bi bila celo pravilna
vojaška angažiranost obsojena na neuspeh.
Vprašanje zase je, ah so bih četniki sploh tisti partner, s katerim bi bilo
mogoče navezati potrebne stike. Razpoložljiva dejstva navajajo prej na
nasprotno. Četniki niso bih nekomunisti, ampak protikomunisti, hkrati pa
predstavniki tiste zgrešene velikosrbske usmerjenosti, ki je bila v največji meri
kriva za razkroj že predvojne Jugoslavije. Četniki niso niti mislili niti delovali
jugoslovansko, pa niti racionalno z vidika svojih lastnih interesov. Povezava
slovenskih nekomunistov s četniki oz. srbskimi nekomunisti ne bi vnaprej
pomenila že pristanka na srbski pogled na Jugoslavijo. Gre samo za usklaje-
vanje dejavnosti proti skupnemu nasprotniku. Četniki so se izključili iz ju-
goslovanskega okvira predvsem zaradi svojega odnosa do Hrvatov. Na ustaške
pokole srbskega prebivalstva so odgovorih z enakim pokolom Hrvatov. Ne
glede na moralno nesprejemljivost takega ravnanja - saj so se s tem spustih na
isto raven kot ustaši - so se s tem diskvalificirali kot Jugoslovani. Zavezniki
pa so priznavali samo Jugoslovane, samo z njimi so hoteli imeti opravka. Ker
je bila Mihailovičeva politika v bistvu velesrbska, se je kot partner, ki naj
odloča o usodi prihodnje Jugoslavije, vnaprej izključil. Diplomatsko je ostal
poraženec, s četniškim ravnanjem s Hrvati pa se ni samo formalno, ampak
predvsem vsebinsko diskvalificiral kot Jugoslovan. Pogazil je namreč eno tis-
tih vezi, ki so za kakršnokoli Jugoslavijo temeljnega pomena: medsebojno
spoštovanje in zaupanje med njenimi narodi in priznanje medsebojne ra-
zličnosti kot izhodišče za skupnost, ki jo povezujejo le tisti skupni interesi, k:
jih vsi priznavajo kot skupne.
Slovenci se seveda nikoli nismo izpostavili možnim očitkom hegemo-
nizma proti drugim, v Jugoslaviji gotovo ne možnim očitkom unitarizma in
uveljavljanja svojih lastnih interesov na škodo drugih. Očitek je lahko le
nasproten: bili in ostali smo provincialci. Tudi svojo usodo med NOB smo
reševali na enak način. Bodisi tako, da smo se kot podrejeni partner spremenili
v izvršilno orodje drugih, kar so počeli predvsem komunisti, bodisi da so delali
brez povezave s svojim širšim okoljem in se prav zato spremenih v njegov
pasivni objekt, kar so počeli predvsem protikomunisti. V obeh primerih jp to
vodilo do izgube, vsaj relativne, osebnostne in narodnostne svobode.
127
9. ObraCun in bilanca
I.
Razpravljali in premišljevati o dogajanjih na Slovenskem med drugo sve-
tovno vojno, o NOB in o boju med komunisti in njih nasprotniki samo z
vidika, kaj so eni ali drugi naredili prav ali.napak, da so prišli na oblast ali da
so jo izgubili, pomeni postavljati se na stališče, da je samo oblast in politična
moč osnovni vzvod za urejanje odnosov v družbi in za njeno oblikovanje.
Kako je oblast pomembna za družbeno zgradbo in dogajanja v njej, nam je
vsem postalo zelo jasno, ko je zmagovita stran začela vso družbo preoblikovati
po svojih načelih in zamislih oz.vsaj zamislih, ki jih je kot svoje sprejela od
drugih. Temu dogajanju je dala imdružbena revolucija. Usoda vseh in sle-
hernega posameznika je bila odvisna od njega. Ali želimo v državo s tako ali
drugačno družbeno ureditvijo, je seveda za življenje naroda in posameznika iz-
jemno pomembno vprašanje .Posebno za nas, Slovence, je to vprašanje še
posebej pomembno, ker vsaj doslej še nikoli nismo oblikovali svoje lastne
države in smo živeli vedno v državnopravnih razmeijih, ki so jih ustvarjali
drugi, države, v katere smo bili vključeni.
Med NOB oz. državljansko vojsko, ki je potekala v njegovem okviru, oz.
ki jo je ta sprožil, je šlo v resnici za to, ali uveljavimo nek vzorec družbene
ureditve, ki sloni na povsem drugačnih pogledih na življenje, njegov smisel in
moralne temelje za medsebojno sožitje, kot pa ga je uveljavljalo, oz. na
katerem je slonelo krščanstvo. Tu gre za soočenje dveh svetov, med katerima
ne more biti soglasja. Ne samo na nazorski in metafizični osnovi, odraža se
tudi v gmotnem položaju in družbenem statusu tako posameznika kot tudi
položaja naroda v odnosu do drugih .Ta popolna različnost dveh svetov, vzeta v
njuni idealni obliki, vpliva tudi na vprašanje, kako v medsebojnem soočanju
prevladati nad drugim, kaj imeti za zmago in kaj za poraz, kako zmagati in
kako prenesti poraz - če gre zanj. V stvarnem življenju se seveda posamezne
kategorije nikoli ne srečujejo v čisti idealni obliki. Tako tudi v tej državljanski
vojski ni šlo samo za boj komunizma s krščanstvom, ampak tudi za celo vrsto
družbenih sestavin in z njimi povezanih interesov, ki so se povezovali s tema
dvema temeljnima kategorijama. Zato lahko sodimo o udeležencih v medsebo-
jnem obračunu, jih spoznamo in opredelimo - šele ko bomo lahko dobili bolj
točno sliko o tem, kdo se je s kom bojeval, kdo je zmagal, kdo bil premagan,
in kakšne napake ali dobre poteze je napravil. Tudi vloge so ob taki podrob-
nejši analizi lahko zamenjane. Za isto stvar so se lahko bojevali protagonisti v
nasprotnih taborih, in obratno.
Prvo, kar lahko ugotovimo, če ta boj opredelimo kot boj krščanstva s
komunizmom, kar so zelo radi in odločno poudarjali protikomunisti, je, da ta
boj ni mogel biti to,za kar so ga opredelili. Krščanstvo, če ga pojmujemo kot
religijo ali kot skupek moralnih norm, zvezanih v svojem izvoru z božjim
izročilom, kot tako ne more predstavljati neke prav določne zamisli o družbeni
ureditvi in o družbeni zgradbi.Lahko daje in ustvarja moralne temelje, brez ka-
terih ne more biti nobena družbena ureditev. Sama družbena ureditev pa je
nasledek cele vrste dejavnikov, ki sicer ne morejo biti v nasprotju z moralnimi
128
temelji, ki jih oznanja krčanstvo, a sami po sebi niso izvedeni iz krščanskega
moralnega kodeksa, pač pa iz vrste zgodovinsko razvojnih, narodno karakternih
in naravnih danosti, predvsem pa iz svetovnih pogledov in predstav o načinu,
kako najbolje zadovoljiti človekove gmotne in duhovne potrebe, tako kot
posameznika kakor tudi na različnih stopnjah družbenih povezav. Zato ni
mogoče označiti neke družbene ureditve kot edino skladne s krščanskim
naukom, na drugi strani paje cela vrsta povsem različnih družbenih ureditev še
vedno skladna s krščanskim naukom, če le ne nasprotuje moralnim temeljem,
ki jih mora po njem imeti in spoštovati sleherna družbena ureditev. Torej ni
nujno, da mora biti taka družbena ureditev utemeljena neposredno na krščanski
veri. Danes obstaja na svetu cela vrsta družbenih ureditev, ki niso utemeljene
na krščanstvu, pa jih vendar lahko sprejema kot ustrezno družbeno ureditev /
moralnega stališča tudi krščanstvo. Brez tega življenjcv sodobnem svetu sploh
ne bi bilo možno.
S tega stališča se krščanstvo kot krščanstvo sploh ne more opredeljevati do
katerekoli konkretne družbene ureditve, ker za to ne samo da ni poklicano, am-
pak tudi nima za to na voljo potrebnih odgovorov. Lahko se opredeljuje samo
do moralnih temeljev, na katerih je zgrajena. To pa je seveda nekaj povsem
drugega kot soočanje s celotnostjo take družbene ureditve ali njenega projekta.
Zato se krščanstvo kot krščanstvo ne more opredeljevati tudi do projekta, ki se
imenuje komunistična družbena opredelitev. Saj nima nikakršnih odgovorov
npr. glede tega, ali je državna oz. družbena lastnina ekonomsko ali ekološko in
podobno bolj ustrezna kot zasebna; ali je z državnim načrtom usmerjano
gospodarstvo ustreznejše (ustreznejše za kaj?) kot svobodno gospodarstvo, ki se
samo ureja na temelju ekonomskih tržnih zakonitosti; ali je enopartijski
politični sistem primernejši kot večpartijski, da zagotovi urejanje družbenih
odnosov na temelju svobode in enakosti posameznika itd. V enem ali drugem
sistemu pa se opredeljuje do moralnih vprašanj: ali je posamezniku zagotovl-
jeno njegovo človeško dostojanstvo, ali sta zagotovljena svoboda in varstvo
t.i. temeljnih človekovih pravic, ali mu je zagotovljena možnost živeti v
skladu s svojim prepričanjem, zlasti verskim itd. Do tega vodi veliko različnih
poti, krščanstvo pa lahko ugotavlja samo stanje in se s tega vidika opredeljuje
dodružbeneureditve.
V imenu krščanstva se zato ni mogoče bojevati proti komunizmu kot
projektu neke določene družbene ureditve, kolikor ne temelji na načelih, ki bi
bila v nasprotju s krščanskimi. Se celo pa se ni mogoče proti komunizmu bo-
jevati z orožjem v imenu krščanstva. Krščanstvo je kot družbeno relevanten
moralen kodeks z orožjem sploh ncbranljivo, oz. moralnih vrednot se ne da
braniti niti uveljavljati z orožjem. Nimata namreč nikakršne stične točke, saj
pripadata dvema povsem različnima svetovoma. Kdor se v imenu krščanstva
bojuje z orožjem za uveljavljanje katerihkoli moralnih vrednot, ki so |xxllaga
krščanstvu, se že pojmovno ne more bojevati zanj, pač pa /a druge vrednote, ki
so sicer lahko skladne s krščanskim moralnim naukom, se na videz / njim
lahko celo pokrivajo, a same ne izvirajo iz krščanstva. Zaradi tega je vedno ne
samo možen, ampak tudi nujen preskus, koliko je taka skladnost podana.
Z orožjem podprta obramba družbene ureditve, ki je nasledek znanstvene
revolucije 16. stol., newtonsko - cartcsianskc paradigme, torej ureditve, ki je
131
uokvirjena v pojem sodobne meščanske države, v nobenem primeru ne more
biti predmet boja za krščanstvo, še posebej ker je ta država, vsaj kot teoretičen
model, zgrajena na racionalizmu, ki ni skladen s krščanskim pogledom na svet.
Racionalizem, zlasti v svoji scientistični inačici, kot se je izoblikovala zlasti v
preteklem stoletju, je v mnogočem izrazito v nasprotju s krščanstvom. S svo-
jim prepričanjem v neomejen napredek; prepričanjem, da je človeškemu umu v
bistvu dosegljivo vse; da si je človek sposoben v celoti podrediti naravo,
pomeni v bistvu upor zoper krščansko pojmovanje vloge Boga v stvarstvu in
pomeni le sodobno obliko svetopisemskega starozaveznega upora zoper Boga,
izraženega v geslu: "Ne bom služil!"
Prav tako newtonsko-cartesianska paradigma, ki je podlaga tudi sodobni
državi, iz svojega okvira izpušča vse, kar se ne.da meriti, kar se ne da izraziti
kot količina, in zato zanika kakovost razen kot obliko količine, zanika celoten
duševni svet (delovanje možganov je le odraz kemičnih reakcij in električnih
impulzov in to je vsa človekova duhovna dejavnost), predvsem pa zanika vso
metafiziko, področje, v katero vsekakor spada religija. Scientizem je bil zato
izrazito protiverski.
Sodobna meščanska država (izraz ni najbolj primeren, izvira iz mark-
sističnega izrazoslovja, a ga uporabljamo, ker si je pač pri nas izboril pravico
do uporabe) seveda ni neposreden nasledek te paradigme. Ni "idealtipska kate-
gorija", kot bi dejal sodobni sociolog, ampak sad neposrednega prilagajanja
nastajajočim razmeram. S krščanstvom se kot scientizmu in političnemu
liberalizmu nasprotno doktrino ni spoprijela kot s svojim nasprotnikom.
Nasprotno, z njim je ustvarila sožitje, ki naj bi bilo obema v prid. Res je sicer
prav sodobna meščanska država iznašla rešitev, ki je dobila ime "ločitev cerkve
in države", uvedla večjo ah manjšo sekularizacijo, odpravila verski pouk v
šolah in podobno. V tem pogledu so med posameznimi državami kar precejšnje
razlike, vendar do kakega preganjanja cerkve večalimanj nikjer ni priha-
jalo.Marsikje pa se je ločitev cerkve in države izkazala kot prav posrečena ob-
lika sožitja, ker je v praksi pomenila v bistvu le bolj točno razmejene pristo-
jnosti ene in druge strani in je tako pripeljala do stanja, ki bi ga lahko označili
kot "čisti računi, dobri prijatelji".
Prav to "prijateljstvo", za obe strani navidez zelo ugodno, pa je marsikje
pripeljalo do posledic, ki so bile vsaj za cerkev kot nosilko moralnega nauka
hudo kvarne. Čeprav ne formalno, pa zelo pogosto dejansko, vsekakor v očeh
nekritičnega pogleda praktičnega vsakdanjika, se je cerkev preveč poistovetila z
obstoječo meščansko družbeno ureditvijo. Mnogokrat tako zelo, da so bili tisti,
ki so branih svoje gmotne koristi, izhajajoče.iz take družbene ureditve,
prepričani, da se bojujejo za obstoj krščanstva, in je tako dobila obramba za-
služenih ali še bolj nezasluženih privilegijev v dnižbi in gmotnem položaju
nekako višje posvečenje obrambe najvišjih moralnih vrednot. Dostikrat in na
mnogih mestih je prihajalo do velike moralne sprevrženosti, ki ji tudi cerkev
kot institucija ni mogla uiti in je dostikrat tudi njene predstavnike okužila. Se
posebej, če se je cerkev preveč poistovetila z obstoječim kapitalističnim redom
in je tako v gmotnem pogledu postala preveč neposredno odvisna od kapital-
ističnih nosilcev družbene moči, hkrati pa preveč odmaknjena od usode tistih,
ki so bili na dnu tega reda. Pogostni so bih primeri, da je cerkev postala tako
130
rekoč del obstoječega družbenega sistema. Vsi tisti, ki so bili v takem
družbenem redu prizadeti in zapostavljeni, vsi tisti, ki so ga občutili kot
družbeno krivico, so se v svojem uporu zoper tako ureditevjcar pogosto
obračali tudi proti cerkvi, saj so v njej videli podpornika družbene ureditve, ki
jih pritiska k tlom in ki je do njih krivična.In če se sedaj najde kdo, ki v imenu
neke pravičnejše družbene ureditve ne samo podpre in da pečat moralne up-
ravičenosti temu uporu, pač pa z varljivimi obljubami dvigne raven zahtev in
pričakovanj celo do višine, kjer nikakor ne morejo biti izpolnjena, je skoraj
avtomatično dvignil v upor zoper cerkev vso zapostavljeno družbeno spodnjo
plast. Borba za boljši gmotni položaj naj bi bila tako sestavni del boja zoper
cerkev. Prav to se je v veliki meri zgodilo v Evropi z nastankom socializma,
na kar je cerkev reagirala zelo zapoznelo (primerjaj papeške enciklike Divini
Redemptoris in Quadragesimo anno), vsekakor in izrazito pa s pojavom
leninizma.
Na slovenskem je bila cerkev še posebej povezana z obstoječo družbeno
ureditvijo, saj je ta nastala v veliki meri kot plod neposrednega sodelovanja
med cerkvijo in državo, že od protireformacije naprej. Ker je v avstrijskih deže-
lah, kamor je spadalo tudi slovensko ozemlje, protreformacijo izvajal
neposredno habsburški dvor in se je po njeni zmagi postavil v vlogo zaščitnika
cerkve, je v veliki meri razumljivo, da je ta pri nas v podpori habsburške vla-
davine videla tudi podporo obstoječi "krščanski" družbeni ureditvi. To is-
tovetenje in sožitje je bohotno razcvetelo klerikalizem kot neposredno udeležbo
cerkve v izvajanju oblasti, pa tudi avstrofilstvo. Oboje je predstavljalo težke
menične hipoteke, ki so sicer omogočale daljši odlog, a prej ali slej nujno
prispele v izplačilo. In to se je zgodilo prav med NOB. Račun je bil nujno zelo
visok.
Med tem pa se je seveda nabrala tudi vrsta novih dolgov. Z Jugoslavijo je
cesarski dvor sicer zamenjal srbsko kraljevski, politika, ki je slonela na že
dolgo shojeni poti sodelovanja z nosilci oblasti, pa se je v bistvu nespremen-
jeno nadaljevala.In ker je Jugoslavija v razvojnem pogledu predstavljala tako
gospodarsko kot družbeno nižjo stopnjo nasproti stanju, ki je bilo ustvarjeno
že v stari Avstriji, je ta razlika posebej občutno prizadela prav najnižje socialne
sloje v Sloveniji. Odpor proti Jugoslaviji v medvojnem času sicer še ni pre-
rasel v odpor proti cerkvi, stalno pa se je povečevalo nezaupanje pa tudi ner-
azpoloženje proti klerikalizmu cerkve, ki je sodelovala z državo, kolikor bolj je
postajalo jasno, da ta država nima pravega razumevanja niti za socialne niti za
narodnostne probleme Slovencev. In ko je Jugoslavija tako hitro propadla pred
prvim navalom nacifašistov, se je ta propad v veliki meri prelevil tudi v so-
cialno psihološko hipoteko zoper cerkev. Partija jo je znala hitro in zelo dobro
aktivirati in politično izrabiti.
II.
Komunistična partija je že po svojem programu protiversko usmerjena,
kar ne izhaja toliko iz samega marksizma - čeprav se kot opora takemu
prepričanju stalno navaja stališče iz Komunističnega manifesta, da je vera opij
131
za ljudstvo - pač pa iz scientizma, iz katerega.je izšel tudi sam marksizem. Iz
taktičnih razlogov je sicer stalno povdaijala, da velja taka svetovnonazorska
oprcdeljitev samo za njene člane, nikakor pa ne za druge državljane, češ da mora
partija kot demokratična stranka upoštevati voljo ljudi - in ker so pri nas
državljani pripadniki različnih veroizpovedi, torej verni, to voljo vsekakor
spoštuje in ne dela razlike med verujočimi in neverujočimi. Tako stališče je
bilo partiji potrebno še zlasti med NOB ne samo zaradi krščanskih socialistov,
ki so se vključili v OF, ampak tudi kot protipostavka antikomunistom, ki so
poudarjali, da partija preko OF predstavlja največjo nevarnost za katoličanstvo
v Sloveniji. Tako politiko nadaljuje partija tudi še danes, češ da je v SZDL
prostor tako za verujoče kot za neverujoče, kar je iz propagandnih razlogov
povsem razumljivo.
V resnici je partija stalno vodila protiversko, pri nas konkretno protika-
toliško politiko. Kljub trditvam o nasprotnem, verniki praviloma v vodstvu
družbe, na političnem in družbenem položaju, v prosveti in zlasti v vojski, ne
morejo priti na višja mesta in so na njih kvečjemu izjeme, ki potrjujejo prav-
ilo. S tega stališča je vernik dejansko manj vreden državljan. Vernost vsekakor
ni spričevalo za napredovanje v družbi.
Za partijo je tako stališče tudi razumljivo. Čeprav naj bi bih cerkev in
država pri nas ločeni, omejeni vsaka na svoje področje, je taka delitev v resnici
nemogoča. Ravnanje posameznika, kot državljana in kot vernika, določa nje-
gov vrednostni sestav. Od tega, kako presoja svoje interese, je odvisno, kako
se bo opredeljeval v vsakdanjih položajih, v katere ga pjostavljajo okoliščine in
seveda tudi želje ter neposredne odredbe države. Zato ne samo cerkev, ki to dela
že po svojem poslanstvu, pač pa tudi država, skuša dobiti pristop do državl-
janove duševnosti, mu kar najbolj vsiliti, v našem primeru, marksistični
pogled na svet, ga indoktrinirati. Samo ustrezno indoktriniran (v našem izra-
zoslovju "zgrajen"!) državljan je lahko predmet partijskega usmerjanja (s soci-
ološkim izrazom "manipuliran"). Tako usmerjanje (manipulacija) pa je z vidika
partijske vloge Li. avantgardizma nujno potrebno, ker sicer partija ne bi mogla
doseči svojega cilja: zgraditi družbo prav p» določenem vzorcu. (V daljni pri-
hodnosti naj bi bila to brezrazredna družba, sedaj konkretno kar družba po sov-
jetskem vzorcu, kljub temu da p>artija poudarja, da nima nikakršnih nagnjenj in
niti ne zgodovinske povezave s stalinizmom. Kaj dejansko želi, pa ni opredel-
jeno, njej sami ni jasno, razen da se želi obdržati za vsako ceno na oblasti - kar
pa je cilj vseh totalitarnih političnih režimov.)
Boj za človekovo dušo je tako pxxlročje, kjer sta cerkev in komunistični
režim neizprosna tekmeca. Cerkev bi se odrekla svojemu p»slanstvu, če bi od
tega odstopila; enako bi se komunistična partija odrekla v bistvu svoji
oblasti.Do skrajnosti neustrezna politika protikomunističnega tabora med vo-
jsko, ki se ji je najmanj vsaj v tihi pxxJpxri priključila tudi slovenska cerkev,
če že ne formalno, pa vsaj preko dejavnosti pretežne večine klera, je izhodiščne
položaje partije močno okrepila, kolikor jih je ta branila in utrjevala s psi-
hološkim sredstvi in ne z nasiljem. Velik del formalno katoliškega prebival-
stva, ki je neposredno ah posredno sodeloval v NOB, ali ki je z njo vsaj sim-
patiziral, se je začel od cerkve oddaljevati. Pozneje tudi tisti del, ki je bil od
nove državne oblasti bolj ali manj gmotno odvisen. Za prepričanega vernika ne
132
eno ne drugo ne more biti razlog, da svoje prepričanje opusti. Res da je partija
pozneje izvajala večji ali manjši pritisk na vernike, kar je lahko pripeljalo do
tega, da ljudje svoje dejansko prepričanje prikrijejo, da se izognejo položajem,
kjer bi morali svojo vernost dejansko pokazati - ljudje pretežno niso svetniki
in heroji - nekaj drugega pa je resnično oddaljevanje in končno tudi opustitev
vere kot osebnega prepričanja. Kdor vero opusti zaradi takih zunanjih
okoliščin, kot je poraz v vojski ali materialni pritisk, tudi politično nasilje, ta
pač nikoli ni bil vernik po svojem prepričanju. Povsem možno je, da bo svojo
vernost zaradi zunanjega pritiska skrival, lahko tako zelo, da zunaj na formalen
način sploh ne bo opazna. Toda, naj to presojamo kot pametno prilagajanje
razmeram ali kot bojazljivost, v vsakem primeru je to nekaj povsem drugega
kot izguba prepričanja, vere iz prepričanja..To lahko samo pomeni, da vernost
pri takih ljudeh ni posledica notranjega prepričanja, ampak samo zunanjih
okoliščin, da je samo formalna. Zato se spremeni ali sploh odpade, če se spre-
menijo take zunanje okoliščine. To pa pomeni, da pri vseh takih ljudeh de-
janske vere sploh ni bilo.
Kakor ni mogoče vere braniti z orožjem, ki kot del materialnega sveta
nima nikakršne neposredne zveze z duhovnim svetom, kamor sodi vera, tako je
nasprotno z orožjem ali kakršnimkoli drugim materialnim pritiskom ni
mogoče odpraviti in uničiti. Če se je partiji posrečilo, da je med vojsko in
zlasti po njej s pritiskom zelo veliko ljudi odvrnila od vernosti, to tudi zanjo
ni nikakršen uspeh. Te vere že poprej ni bilo. Bil je samo verski formalizem.
Zato za cerkev, ki hoče biti občestvo versko prepričanih ljudi, ne pa udeleženec
v oblasti s formalno versko preobleko, dejansko ni ničesar izgubila, razen zu-
nanjega blišča, ki pa je bil v resnici samo slepilo. Na bistvo vernosti tako
partija kot antikomunistični boj nista v ničemer vplivala, vsaj ne v takem
smislu, da bi zaradi njiju vera opešala ali se razcvetela. Vplivala pa sta seveda
na zunanje okoliščine, ki vplivajo na formalno izkazovanje vernosti. To pa z
bistvom vere nima nikakršnega pravega stika.
Dejstvo, da je tolikšen del slovenskega prebivalstva odpadel od katolištva
med NOB in neposredno po njem, je zato velikanski poraz ne toliko za cerkev -
odpad formalnovernih je zanjo lahko celo zelo potrebno prečiščenje - pač pa za
klerikalizem, ki se je povezoval z oblastjo in hotel vladati pod videzom
splošne pripadnosti katolištvu. To samo po sebi pa vere tistih, ki jo dejansko
imajo, ni moglo v ničemer ogroziti. Resnična moč katoliške cerkve pa je in
more sloneti samo na pravih vernikih.
To okoliščino so zlasti jasno čutili Kocbek in njegovi somišljeniki,
pretežni del krščanskih socialistov. Že pred vojsko so opozarjali na zločeste
posledice zraSčanja cerkve z oblastjo, na kvarni vpliv, ki ga ima to tudi za
samo cerkveno hierarhijo, na njeno oddaljevanje od ponižnih in zatiranih,
opozaijali na triumfalizem cerkve, ki se vse bolj oddaljuje od svojega
poslanstva, vedno bolj poplitvuje pravo globoko vernost V boju za narodno
osvoboditev so videli tudi priložnost, da se težka narodova preizkušnja spre-
meni tudi v zdravilen prepih, ki bo temeljito pregnal zatohlost ne samo iz
političnega, ampak tudi iz duhovnega in verskega življenja. Zato ni samo
naključje, da je prav Kocbek predlagal znano 4. točko programa Osvobodilne
fronte, na podlagi katere naj bi se temeljito spremenil tudi sam slovenski
133
narodni značaj. Kocbek ni videl nevarnosti za vero v svojem sodelovanju s
komunisti. Prav nasprotno, v boju za cilje, ki jih je sprejela OF, je videl
priložnost za slovensko versko prenovo.
In resnično, komunizem ni vere v ničemer ogrozil, ker je ne more. Res pa
je, da je za mnoge močno otežil zunanje okoliščine, v katerih je mogoče ostati
in se kot prepričan vernik vesti v najrazličnejših položajih, ki jih ustvarja
vsakodnevno življenje. V tem pogledu so se za vernike razmere močno
poslabšale. A hkrati je to izziv za slehernega, ki ima pravo vero. Kljub
navideznemu porazu se je Cerkev v tem procesu okrepila. Brž ko je namreč
nova oblast pričela s pritiskom, brez prave utemeljene osnove zapirati
duhovnike, šikanirati versko dejavnost itd., se je tok obrnil proti njej. Oblast
je začela zgubljati "vojno za duše".
To je seveda analiza odnosov med cerkvijo in oblastjo oz. analiza gibanja
vernosti, ki se omejuje samo na te odnose, in jih skuša osvetliti s tega vidika.
Gibanje vernosti in nevernosti ima poleg tega vrsto drugih, v bistvu tudi
globljih vzrokov, od katerih je veliko bolj odvisno. Na eni strani gre za
splošno smer upadanja vernosti v industrijsko razvitem svetu, ki je posledica
naraščajočega materializma in usmerjenosti v potrošništvo, vse to pa sodob-
nega načina blagovnega gospodarjenja, ki je prav tako nasledek cartesianske
paradigme. Na drugi strani pa za izjemno široko poplitvenost, ki izvira iz
močno povečanih možnosti neprebavljenih informacij in polinformacij (te
posredujejo zlasti množična občila, ki so navadno v rokah sil, ki jih izrabljajo
za indoktrinacijo), in odtrganosti življenja večine ljudi od narave in njenih
nepisanih sporočil, ki jih zaznava samo še tisti, ki neposredno živi z njo.
Hkrati s tem tokom upadanja vernosti se vse bolj poglablja zanimanje za
duhovna gibanja, za metafizična vprašanja, ki so posledica duhovne lakote,
brezupnosti in nesmiselnosti življenja, ki ga je sprožil materialistični
potrošniški tok, in odpor proti temu. Vsa ta gibanja in tokovi pa imajo le
malo ah nimajo skoraj nikakršne neposredne povezanosti z odnosom države do
cerkve in vsekakor niso posledica ali nasledek izgubljene bitke oz. zmage med
komunizmom in protikomunizmom med NOB.
Niti niso posebej predmet razmišljanja v tej obravnavi. Treba pa jih je
vsaj toliko osvetliti, da se kar najbolj jasno pokaže, da boj protikomu-
nističnega tabora med vojsko ni bil in tudi ni mogel biti boj za vero, za
obrambo slovenskega katolištva, čeprav so jo nekateri tako razumeli in bili o
tem celo iskreno prepričani. Protikomunisti so lahko vodili oborožen boj
kvečjemu za obstoj in nadaljevanje družbene ureditve, ki je veljala v Sloveniji
pred vojsko in ki je katoličanstvu res nudila več, kot je obetala komunistična
ureditev. Torej se predvsem niso bojevali za krščanstvo, ampak za družbeno
ureditev, ki je krščanstvu omogočala večji prostor, ki mu je bila v svoji
klerikalni različici celo naklonjena in v veliki meri z njim neposredno zrasla.
Cerkev kot občestvo verujočih s tem bojem zato ni mogla imeti nikakršnega
stika, saj je šlo za družbeno ureditev, ne pa za vero - čeprav za družbeno ured-
itev, ki veri daje večji prostor. Toda prava vera takega večjega prostora v bistvu
niti ne potrebuje.
Zato je zanimivo, da so se na isti strani znašli tudi pripadniki drugih
meščanskih struj, ki se nikakor niso bojevali proti komunizmu zaradi vere,
134
ampak neposredno zaradi obrambe družbene ureditve, ki ne bi bila komu-
nistična. V pogledu nazorske usmerjenosti pa ti sopotniki klerikalcev v boju
proti komunizmu nikakor niso bili na isti strani kot katoličani. Če jih nekako
nasilno spravimo vse na isti imenovalec, so bili to zastopniki liberalnega na-
zora, ki je v političnem krogu najbolj dosleden odraz scientizma 19. stol., torej
iste paradigme, iz katere je zrasel tudi komunizem. Oba sta usmerjena proti
veri, ker ta usmeritev izhaja iz scientizma. In marksizem ni neposredno
zanikanje meščanske države oz. načel, na katerih je zgrajena, ampak njih na-
jbolj dosledna izpeljava v družbenih odnosih. Tako liberalizem deh z marksiz-
mom prepričanje o neomejenem in nezaustavljivem napredku, prepričanje, da
človeškemu umu ni nič nedosegljivega, predvsem pa se izenačujeta v temeljni
zahtevi redukcionizma certesianske paradigme: v potrebi po splošnem
izenačevanju, saj bi socializem lahko imenovali kar evangelij enakosti. In s to
razliko, da je socializem bistveno bolj dosleden in radikalen:Ne zadovoljuje se
samo s formalno enakostjo, pač pa jo hoče izpeljati do konca; ljudi je treba
izenačiti ne samo v formalnih možnostih, pač pa tudi v dejanskih. Razlikujeta
se torej bolj ali manj le v sredstvih in načinu, kako priti do zastavljenega cilja.
V praktičnih in neposrednih posledicah pa je med njima velika razlika.
Liberalizem temelji na politični demokraciji, gospodarski svobodi in osebni
podjetnosti za tiste, ki so si v tem krogu izbojevali potreben prostor, ter na
ekonomski prisili za tiste, ki razpolagajo samo s svojo delovno silo, medtem
ko dosledno izpeljana cartes i an ska paradigma popolne enakosti socializma vodi
v državni totalitarizem, redukcijo posameznika na upravljivo in vodljivo ses-
tavino družbenega sistema, ki ga vodijo tisti, ki so na njegovem vrhu, ter s
tem zanika sleherno svobodo posameznika v vseh zadevah, ki jih lahko nad-
zoruje državna oblast. V končni posledici pa oba na videz povsem različna sis-
tema vodita do istega: do vsesplošne krize. Ta kriza je danes zajela bolj ali
manj ves svet, tudi industrijsko najbolj razviti. Sodobni svet je temeljito vržen
iz ravnotežja. V tej najgloblji krizi sta se enako srečala tako realsocializem kot
sodobni zahodni kapitalizem oz. države t.i. družbenega blagostanja.
III.
To je razvoj, ki se je polno izrazil šele v drugi polovici oz. proti koncu
sedanjega stoletja. V času NOB se stvari še niso tako jasno pokazale. Velike
spremembe so nastopile šele po koncu svetovne vojske oz. celo precej pozneje.
Proces nezadržno teče tudi še sedaj.
Predvsem se v tem času niso pokazale še vse razsežnosti sedanje krize.
Omejene so bile več ali manj samo na gospodarske posledice. V ospredju je bil
družbenogospodarski vidik krize, zlasti še niso bile jasne vse posledice
splošnega izenačevanja, h kateremu je stremel socializem. Tako se je odpor
proti komunizmu gibal predvsem v ekonomskih okvirih zasebne lastnine,
kakor je tudi navdušenje zanj v okvirih upanja za zagotovljeno eksistenco
delavca in kmeta.
Iz današnje perspektive se pokaže, da se pravi družbeni problemi, ki vsi
izvirajo iz cartesianske paradigme oz. scientizma 19. stol., med državljansko
135
vojsko pri nas niso še pokazali v pravi luči, in zato rodili zelo čudna za-
vezništva na eni in na drugi strani. Nobeni pa ni bilo čisto jasno, zakaj se v
končni posledici bojuje.
Pretežna večina članov komunistične partije je bila vanjo sprejeta šele med
vojsko, zato niso imeli nobenega pravega pojma, kaj komunizem pomeni.
Večinoma niti voditelji - predvojni, ki so že sami bili v Sovjetski zvezi in so
se ob stalinskih čistkah lahko osebno prepričali, kaj je v resnici stalinistični
sistem. Kakšna je bila njihova psihološka predelava stanja, ki so ga lahko
videli in izkusili, in kako so ga vskladili s svojim videnjem prihodnosti, je
vprašanje, na katero najbrž ni mogoče odgovoriti z neko splošno ugotovitvijo.
Za vse drugo članstvo partije pa je komunizem predstavljal le neko zelo
megleno videnje prihodnosti, povsem nekritično, bolj projekcijo želja, katerih
izpolnitev se jim je zdela toliko bolj uresničljiva, kolikor več nečloveških na-
porov so morali prenašati v nenehnih bitkah in pohodih.
Protikomunistična stran si je prizadevala, da bi sliko borcev - komunistov
predstavila v kar najslabši luči in je nanje projicirala svoje črne poglede in
strahove pred tistim, česar se je bala: predvsem izgube svojega priviligiranega
položaja na družbeni lestvici. Če naj bo boj proti partizanom psihološko
učinkovit in utemeljen, nujno rabi nasprotnika, ki bo kar najbolj črn in
moralno umazan. Zato so vsem komunistom naprtili odgovornost za zločine,
ki niso bili majhni, ki pa jih je odrejalo partijsko vrhovno vodstvo in
izvrševala peščica socialnih oz. moralnih zavržencev. Take se najde vedno in
pri vsakem gibanju, če je le količkaj množično, pa naj bo usmerjeno v še tako
plemenite cilje. Pretežna večina članov partije pa so bili izjemno idealni ljudje,
predani ciljem, v katerih plemenitost so neomajno verjeli in bili pripravljeni
zanje vse žrtvovati. Tudi po svojih sposobnostih so bili to najbolj izbrani
ljudje, pravi cvet slovenskega ljudskega potenciala. Vodstvu partije je treba v
tem pogledu dati vse priznanje. Kdorkoli je pokazal sposobnosti, ki so bile
nadpovprečne, ki se je posebej odlikoval s pogumnostjo in predanostjo, je
postal za partijo zanimiv in ga je prej ali slej, tako ali drugače, spravila v svoje
vrste. Voditeljske sposobnosti se med drugim odrazijo tudi v sposobnosti, da si
izbereš in najdeš kar najboljše sodelavce. Partiji gre v tem pogledu priznanje
izjemnih voditeljskih sposobnosti. Povsem obrnjena slika razmer, ki so
nastale, ko je partija prevzela oblast. Po prevzemu oblasti je bilo članstvo v
partiji naslov za višji družbeni položaj, odgovornejša vodstvena mesta in
gmotne prednosti, kar je v njene vrste takoj pritegnilo ljudi, ki so hoteli s
članstvom izrabili te ugodnosti. Začel seje partijski klerikalizem, ki ima enake
korenine in posledice kot vsak drug. Zaradi totalitarnosti političnega sistema je
še toliko hujši in neposreden naslov za izbor na posamezna mesta takih ljudi ki
s svojimi manjšimi sposobnostmi ne bodo ogrozili tistih, ki take ali višje
položaje že imajo, t.i. negativna selekcija. S tem se je na najvišji točki zmage
že začel njen propad, notranji razkroj, ki teče do današnjih dni. Partija, danes
zveza komunistov, ima formalno neposredno zvezo s partijo med vojsko in
predstavlja njeno nepretrgano nadaljevanje. Dejansko pa sta to dve partiji, ki
imata sorazmerno zelo malo ali skoraj nikakršne zveze, razen njenega višjega
vodstva. To je bilo do nedavnega tudi osebno isto kot med vojsko, dokler ni
posegla narava z izločanjem onemoglih. Vendar je tudi novo vodstvo, kolikor
136
je nadomestilo staro, nadaljevalo isto izročilo, ki je bilo med NOB: za vsako
ceno priti na oblast, in se je sedaj spremenilo v: za vsako ceno ostati na
oblasti.
To razlikovanje med komunisti, ki so postali člani partije med vojsko, in
komunisti, sprejetimi v partijo po vojski, je bistveno za razumevanje nadaljnih
procesov v družbi, ko je partija prevzela oblast. Ohraniti pravo podobo komu-
nistov - idealistov iz obdobja vojske - pa je nujno potrebno za narodno spravo,
ki mora prej ali slej slediti, če hočemo zaceliti rane, ki jih je zasekala državl-
janska vojska in s katerimi se ne da živeti v nedogled, če hočemo kot narod
preživeti. Izkrivljati to podobo v spako zločina, ki ga nikoli in nikakor niso
zagrešili, pomeni ne samo odpirati stare rane, ampak umetno nadaljevati razdor
in sovraštvo, ki nikomur ne koristi, razen tistim, ki so na razpihovanju
sovraštva zgradili svojo oblast, in to oblast stalno pogrevajo z vspodbujanjem
zavisti in sovraštva kot njenim temeljnim gibalom. O tej okoliščini bi morali
protikomunisti, ki so v svojem boju propadli, temeljito razmisliti. Z razpiho-
vanjem sovraštva in izkrivljanjem prave podobe preteklosti koristijo samo
svojim nasprotnikom in nadaljujejo napake, ki so se jim že preveč nagrmadile
nad glavo.
In kaj so dosegli partizani, njihovo večinsko jedro in tisti ljudje, ki so jih
podpirali, ali vsaj z njimi simpatizirali? Prav to so namreč tisti, ki so bili
nosilci zmage v NOB oz. v državljanski vojski. Ne toliko neposredno /¿use kot
za ideale, za katere so se bojevali.
Sad njihove zmage je sovjetski režim v osvobojeni Jugoslaviji, v katero je
Slovenija formalno vključena kot federalna država, ki pa je dejansko bolj ali
manj le upravna enota unitarne države, ker je to država, ki jo vodi leninistična
politična partija. Ta že zaradi svoje totalitarne narave ne more sprejeti
demokracije, ki je podlaga in prvi pogoj samostojnosti posameznika in nanxla.
Zato je resnični federalizem izključen. V unitarni državi paje slovenski narod
zaradi svojega majhnega števila neposredno ogrožen v svojem obstoju. Ob
vsem tem je "sad" te zmage pod slovenskim praporom tudi dejstvo, da smo
ponovno, to pot verjetno za zmeraj, izgubili Koroško, Trst, Gorico in
Benečijo.
Slovenci kot narod tako nismo dosegli niti resnične mm Klik- samosto-
jnosti, nimamo svoje vojske, ne moremo samostojno odločali o zadevah, ki so
za nas kot narod življenjskega pomena, ponovno smo kot narod razdeljeni med
več držav, večinski del, ki živi v Jugoslaviji, pa je zaradi balkanske narave
države, v katero je vključen in v kateri ne more pomembneje vplivati na
razvoj, odtrgan od svojih kulturno zgodovinskih korenin, ki so ga vezale s
srednjeevropskim izročilom. Zaradi splošne nacionalizacije proizvajalnih sred-
stev in vseh javnih dejavnosti pa se je moč države nad njim bistveno razširila.
To je totalitarnost, ki je razen sovjetskega doslej ni dosegel še noben totalitarni
režim. In prav zaradi te totalitarnosti so vsi narodni obrambni mehanizmi skiv
raj v celoti zavrti in onesposobljeni.
Vendar je to stanje, ki se je v celoti izkristaliziralo šele v sedanjem času,
torej štiri desetletja po "zmagi". Vse to spremlja še glolH>ka gosjxHlarska,
politična in moralna kriza. Celotnega stanja vsekakor ni mogoče skrčiti na
skupni imenovalec, ki naj bi bil sovjetska oblast oz. diktatura lenmisiičiic
politične partije. Kot del širšega svetovnega družbenega dogajanja je tudi
Jugoslavija kljub sorazmerni zaprtosti proti zunanjemu svetu izpostavljena tem
dogajanjem in njihovemu vplivu. Ti vplivi so imeli globoke posledice tudi na
dogajanja v Jugoslaviji, v mnogočem celo odločilne, tako v pozitivnem kot
negativnem smislu in ne glede, ali jim je politični režim sledil ali se jim
postavil po robu.
IV.
Neglede na stališča partije je prišlo do revolucionarnih sprememb npr. v
kmetijstvu. Mehanizacija, nova kmetijska tehnologija in kemična sredstva so
tako temeljito spremenili razmere v kmetijski proizvodnji, s tem pa tudi
odnose med ljudmi na tem področju, da do takih sprememb ni prišlo niti v
nekaj tisočletjih. Ker je kmečko prebivalstvo pred vojsko predstavljalo večino
prebivalstva, so te spremembe za razmere v naši družbi najpomembnejše.
Povzročile ah omogočile so tako temeljito preobrazbo celotne dmžbe, da se je
na njeni pod'agi spremenilo stanje tudi v vseh drugih družbenih dejavnostih, da
so se spremenili podoba naših vasi in mest, poseljenost pokrajine, poklicna
sestava prebivalstva, običaji in način življenja pretežne večine ljudi itd.
To je izjemno pomembno dogajanje, ki je teklo neglede na politiko naše
partije, ker je posledica tehnološkega razvoja, ki ima korenine zunaj naše
države, ki pa se mu tudi naša država ni mogla upreti. Politika partije ni bila
revolucionirati kmetijstvo na temelju nove tehnologije, pač pa spremeniti
družbene odnose v kmetijstvu, njegova kolektivizacija, čeprav za ceno zaus-
tavitve tehnološkega razvoja. Tako se je partija dolga leta z vsemi
razpoložljivimi silami upirala mehanizaciji privatnega kmetijstva, celo admin-
istrativno prepovedala posest in uporabo traktorjev v zasebnem kmetijstvu in
podobno. In vendar kljub vsem prizadevanjem tega tehnološkega prodora ni
mogla zaustaviti. Ko pa je končno sprevidela, da gre tok mimo nje in da ga ne
more zaustaviti, se je ponovno izkazala za zelo spretno v politični tak-
tiki .Postavila se je na čelo tega tehnološkega napredka in ga pripisala sebi.
Kolektivizaeiji kmetijstva se sicer še vedno ni odrekla, celo do današnjega dne,
toda ta cilj zasleduje na bolj prefinjen način kot pobudnik tehnološkega
napredka prek kmetijskih zadrug. Ves doseženi tehnološki napredek, ki mu je
doslej nasprotovala, je čez noč pripisala kot zaslugo sebi in novi družbeni
ureditvi, ki jo uvaja. Doseženi razvoj je primerjala s povojnim stanjem in
celotni napredek pripisala sebi kot posledico svoje politike in "izvršene
revolucije". In mnogi ljudje, ki v ta dogajanja niso imeli ali nimajo bližjega
vpogleda in ki zlasti ne razmišljajo o tem, da je do enakih ali celo večjih spre-
memb prišlo povsod v sorazmerno razvitem svetu (tudi zato je pametno kar
najbolj zapirati meje!), so si morali odkrito priznati: "No, res, partija je
naredila tudi veliko napak. Toda roko na srce. Če primerjamo stanje na vasi
pred vojsko in sedaj, je naravnost velikanski napredek nesporen. Moramo biti
pravični tudi do nje. Ob takem izrednem napredovanju tudi storjene napake kar
zbledijo."
Čeprav v svojih posledicah ne tako izrazito prelomen, je bil izjemno
daljnosežen tudi napredek v industriji. Nova tehnologija je omogočila izdelavo
in dostopnost cele vrste proizvodov, ki so v temelju spremenili način življenja
za vse ljudi, spremenili so bivanjske možnosti in navade, do doslej povsem
neznanih razsežnosti povečali gibljivost ljudi v prostoru (npr. avto), spremenili
celo način prehrane, oblačenja, stanovanja, omogočili dostop do kulturnih do-
brin, ki so bile doslej velikemu številu ljudi povsem nedostopne, izredno
povečali možnosti informacij itd. Hkrati pa je v proizvodnji velikemu delu
ljudi olajšala težavnost dela, odpravila veliko število fizičnih opravil, ki so jih
prevzeli stroji, itd. itd.Ob tem pa seveda ne smemo spregledati družbenih
posledic, ki jih je prinesel ta razvoj, ki so na eni strani osvobajajoče vplivale
na človeka v teh procesih, na drugi strani pa ga zvezale z novimi vezmi odvis-
nosti in istočasno pripeljale do cele vrste novih kriznih položajev, za katere
sploh še nimamo rešitev. Te številne pozitivne in negativne posledice ne pre-
vevajo samo industrijske proizvodnje, ampak celotno družbeno življenje. Prišlo
je do sprememb v odnosih med moškim in žensko, v položaju zakonske zveze
in družine, sprememb v vzgoji otrok, v novi luči so se pokazali odnosi med
starostnimi sloji prebivalstva, problemi ostarelih ljudi, upokojencev, t.i.
staranje družbe, nanovo so se pojavila vprašanja družbene patologije itd.
Seznam je skoraj neizčrpen, življenje k temu seznamu vsak dan dodaja nove
točke. Prednosti in slabe posledice teh dogajanj pa niso še ustrezno
uravnotežene in ne izmerjene. V veliki meri zanje ne poznamo rešitev, živl-
jenje postaja vse bolj zamotano, notranja soodvisnost vedno večja, sleherna
napaka na enem mestu ima lahko grozljive in neslutene posledice v vsem sis-
temu, na kar ni bilo mogoče niti misliti - ranljivost celotne družbe se je
neizmerno povečala.
Vse to so posledice tehnološkega razvoja, ki je svetoven proces. Naša par-
tija ga ni sprožila niti ga ni mogla zaustaviti, ker se niti ne začenja niti ne
končuje pri nas. Partija za to nima niti zaslug niti ne gre kriza, ki izhaja iz teh
razmerij, na njen rovaš.
Če partija v takih okoliščinah nastopa s trditvijo, da je revolucionirala in
spremenila celoten način življenja, da je po njeni zaslugi dosežen velikanski in
nesluten napredek v primerjavi s stanjem pred vojno, da smo iz zaostale
kmetijske dežele postali razvita industrijska država, je to prazno govorjenje. Do
vsega tega je prišlo in bi tudi prišlo neglede na partijo in njeno politiko.
Partija je ta razvoj lahko kvečjemu spremljala, mu odpirala prostor ah ga zavi-
rala, ni ga pa mogla niti zaustaviti, še manj pa sama sprožiti. Samo s tega
stališča je sploh mogoče presojati ustreznost njenega ravnanja.
Tudi na tem področju pa se partija predstavlja kot tisti politični in
družbeni dejavnik, ki je ves ta proces sprožil in ga omogočil. V ta namen
vedno primeija stanje pred vojsko s sedanjim. Taka primerjava je nujno v njen
prid, saj je razlika več kot očima. Seveda pa je to manipuliranje. Primerjava je
možna samo vzporedno, z deželami, ki so bile pred vojsko v podobnem
položaju kot mi, in njihovim sedanjim stanjem. Za Slovenijo je ta primerjava
že na prvi pogled izrazito neugodna.
Vsekakor pa je pretežni del vsega družbenega dogajanja, lahko rečemo celo
izrazito večinski, zunaj neposrednega partijskega dosega. Partija teh dogajanj ni
niti predvidela niti jih ni mogla predvideti, zato pa, razumljivo, tudi ni mogla
139
predvideti primernega programa za njih usmerjanje in obvladovanje. 2e po
svoji temeljni družbeni filozofiji za kaj takega tudi ni usposobljena. Njeno
predvidevanje prihodnosti in zato prilagajanje sedanjosti glede na to prihodnost
je izrazito deterministično. Se pravi, da sedanja dogajanja prenaša (ekstrapolira)
v prihodnost. Lahko v povečanih razsežnostih, lahko v spremenjenih razmer-
jih, nikoli pa v teh načrtih ne more predvideti tega, česar doslej sploh še ni, kar
se bo kot popolna novost pojavilo šele v prihodnosti, kot tolikšna novost, da
je doslej nismo mogli niti slutiti, ker ne raste neposredno iz sedanjega oz. iz
korenin sedaj znanega, ampak iz povsem novih odnosov, ki jih na temelju
današnjega znanja še slutiti nismo mogli.
Tako deterministično načrtovanje in predvidevanje razvoja je tipična
značilnost leninistične doktrine. Partija vse najbolje ve, zlasti pozna družbeni
razvoj, ker na temelju zgodovinskega materializma pozna preteklost in njene
zakonitosti, jih prenaša v prihodnost. Ker pozna prihodnost ji zato podreja tudi
današnje ravnanje, da se doseže kar največja skladnost in kar najbolj pospeši
prihod te prihodnosti. Zato mora biti nujno nasilna nad sedanjostjo. In ker je
nasilna, je tudi zaviralna, ker v svojih programih ne more upoštevati tega, kar
bo kot popolna novost nastalo šele v prihodnosti in čemur se je treba
kvečjemu prilagajati.
Če bi leninistične partije pristale na to, da se le prilagajajo spremembam v
okolju, bi se odrekle svoji avantgardnosti, s tem pa tudi svoji legitimnosti. Za
prilagajanje je potrebna demokratizacija, za vodenje disciplina, za trenutno us-
merjanje družbe pa je poklican tisti, ki najbolj pozna pravi odgovor na spre-
menjene razmere v okolju. Partija pa najboljšega odgovora ne more poznati, če
je svojo politiko in strategijo zasnovala na tistem, kar je bilo že poznano, in
ni mogla upoštevati tega, kar bo čisto novo. Tako prihajamo do
tragikomičnega položaja, da so danes leninistične partije , ki svojo legitimnost
opirajo na domnevo, da najbolje poznajo zakonitosti družbenega razvoja in iz
tega izvajajo pravico do avandgardnosti, največji zaviralci družbenega razvoja. S
svojo vlogo so postale uradni nosilci konservativnosti - reakcije v njihovem
jeziku.
Več ali manj v ničemer ni šel razvoj tako, kot so predvidevale komu-
nistične partije po svetu, seveda tudi ne v Jugoslaviji. Res da tehnološka in s
tem posredno družbena dogajanja niso nastajala iz osnov, ki bi jih ustvarila
partija, toda ta jih ni niti pravočasno ugotovila niti opredelila, zato je svojo
politiko usmerjala mimo njih in v nasprotju z njimi. Tudi ko jih je sicer pre-
pozno ugotovila, jih kot novosti ni bila sposobna vključiti v svoje programe,
ker bi nasprotovale družbeni zgradbi, ki jo je vsilila na temelju svojega pro-
grama, in predvsem svojemu p>oložaju v njej.
Ni namreč prišlo do takega družbenega sestava, kot je predvidela komu-
nistična doktrina: do apsolutnega naraščanja in prevlade delavskega razreda, v
imenu katerega piarti ja opravičuje svojo oblast kot njegov predstavnik.
Dejanski razvoj kaže prav obratno smer, vedno večji je delež umskih delavcev,
znanje ima čedalje odločilnejšo vlogo tudi v tehnološkem razvoju, katerega
nosilec ni fizični delavec, pač pa razumnik. Se p>ravi, da se je partija kot
nosilec oblasti legitimirala na zgodovinsko napjačni postavki. In ker je na njej
utemeljila vso svojo px>litiko, je ta nujno napačna, razvojno zaviralna in zato
140
tudi nasilna, če se hoče partija kljub svoji zgodovinski zgrešenosti še vedno
obdržati na oblasti. Njena politika je zato protirazumniška, protiznanstvena,
protirazvojna in je družbo, ki se ji je postavila na čelo, nujno obsodila na za-
ostajanje. Na žalost to ni samo teoretično razmišljanje, ampak že stvarnost, ki
jo vsak lahko vidi na prvi pogled.
Tudi ni prišlo do takšne družbenosti proizvodnje, o kateri je bil prepričan
komunizem: da bo privatna lastnina postala zavora družbenega razvoja in da bo
zato nujna njena socializacija, t.j. razlastitev privarne lastnine in njen prenos
na delavski razred, točneje, na državo, v kateri je oblast v imenu delavskega
razreda prevzela partija. Pokazalo se je, da je ta "socializacija" v bistvu le
prenos na novega lastnika, državo, točneje, na partijo. Pa naj se ta socializacija
imenuje "podržavljenje" ah "podružbljanje". Vedno gre za prenos lastninskih
pristojnosti na partijo. V imenu tako predvidenega razvoja si je partija prizade-
vala odpraviti zasebno lastnino v kmetijstvu in je zato z vsemi silami skušala
zavreti njegov razvoj, več ali manj je v celoti zadušila t.i. drobno gospo-
darstvo. Ob vsem tem pa je na račun zapostavljanja vrste gospodarskih panog
vzpostavila novo industrijo, ki jo je zgradila bolj po političnih kot gospo-
darekih kriterijih, ki jo s političnimi posegi vodi in obvladuje in ki je nujno
manj uspešna, s tem pa preprečuje, da bi se država in gospodarstvo odprla
navzven proti zunanjemu svetu.V jeziku sociologije oz. sistemske teorije bi ta
razvoj lahko opisali takole: Razvoj v svetu gre svojo pot in stalno prihaja do
novosti (temu pravijo proces diferenciacije). Ker živimo v svetu, moramo z
njim stopati v menjavo, torej mu moramo ponujati stvari, po katerih
povprašuje. Povprašuje pa po stvareh, ki jih potrebuje, ki izvirajo tudi in
vedno bolj iz novosti, do katerih je prišel svet (uvoz novih sestavin v sistem iz
okolja). Notranja zgradba našega sistema pa je zasnovana na starem, na prav-
ilih, ki ustrezajo obstoječi zgradbi sistema, npr. obstoječi vlogi partije,
razumništva, obstoječemu sistemu diktature proletariata, itd. Če hočemo iz
okolja uvažati v sistem novosti, ki so nastale v svetu, moramo prejahslej za-
menjati tudi posamezne sestavine notranje zgradbe sistema. (Npr. ob vse
večjem tujskem turističnem prometu ne moremo ostajati ob zaprtih mejah,
najstrožji policijski kontroli, skrajno togih carinskih in deviznih predpisih itd.,
ki ustrezajo realsocialistični državi, ker je v takih razmerah tujski promet
nemogoč; ali, če postaja znanost najpomembnejši dejavnik proizvodnje, če brez
sodobnega znanstvenega upravljanja ne moremo doseči potrebne gospodarske
učinkovitosti, moramo politične kriterije v upravljanju podjetij in znanstvenih
zavodov zamenjati z znanstvenimi in ekonomskimi. To pa škodi vlogi partije,
treba je spremeniti domneve o vlogi delavskega razreda itd.).
Obstoječi sistem se takim spremembam vedno upira (ti. pravila notranje
integracije sistema). Prejkoslej pa mora le popustiti, ker sicer ne more
preživeti. V leninistični partiji pa je ta proces posebno težak. Če pristane na
spremembe, se prejalislej odpove svoji uradno in zakonsko zagotovljeni vlogi
avantgarde in s tem vnaprej zagotovljenemu položaju. V družbeno bolezenskem
položaju (socialno patološkem) je ta odpor proti novostim tako velik, da sis-
tem namesto menjavi posveča vso pozornost samoobrambi proti vdiranju
novosti. Začenja se poudarjati samoogroženost, prek vseh razumnih meja se
vsa pozornost usmerja samoobrambnim mehanizmom in temu namenja največ
141
sredstev, v vsaki novi misli se že sluti sovražnik itd. Na zunaj se v razvoju
sistema to odrazi kot čedalje večje zaostajanje, in sicer v imenu obrambe na-
jbolj naprednega sistema.
Takega razvoja, ki se je v vseh svojih posledicah najbolj vidno začel
odražati šele v najnovejšem času, partizani gotovo niso ne želeli ne predvide-
vali. Ni naključje, da je Bojan Stih, pisatelj in partizan, nosilec spomenice
1941, ob štiridesetletnici zmage, svoj esej, objavljen v Celovškem Zvonu (Ш /
8 - 1985), naslovil Poraz ob štiridesetletnici zmage ali mir pod Smarno goro.
V.
Partizani se niso bojevali samo za novo družbeno ureditev, ampak pred-
vsem za narodno osvoboditev, zato tudi NOB. Res pa je, da so vsi nekako
megleno sanjah o novi družbeni ureditvi, tudi krščanski socialisti (glej npr.
Kocbekovo Tovarišijo, 14. oktober), ne samo komunisti. Njihov boj pa je bil
smiseln in tudi uspešen samo toliko, kolikor je delal in tudi napravil prostor
novemu. Pri tem je bil uspešen, kolikor je stari družbeni sistem in njegove
nosilce v celoti izločil. Več tudi ni mogel storiti glede prvega dela te naloge.
Ni pa bil uspešen, in to je njegov poraz, kolikor tega prostora ni uspel predati
slovenskemu ljudstvu, da bi si na njem nanovo postavilo svojo družbeno
zgradbo.To izpraznjeno mesto je zasedla komunistična partija, ki se je pred-
stavila (in tudi vsilila, celo z zelo "prepričljivimi" sredstvi) kot resnični pred-
stavnik vsega ljudstva.
V tej osvobodilni vojski so bih torej poraženci bolj ah manj vsi
udeleženci, tako na eni kot na drugi strani. Edini zmagovalec in dobitnik je bila
komunistična partija v svoji najvišji vodstveni strukturi. Glavni poraženec pa
je seveda bil in ostal slovenski narod.
S sedanje zgodovinske perspektive se nam državljanska vojna, ki se je
odigrala med NOB in v njenem okviru, kaže kot neke vrste izmaličena fata
morgana, kjer nastopajo različni igralci v zamenjani nerealni vlogi, se bojujejo
z navideznimi sovražniki, bijejo po tistih, ki so v resnici njihovi prijatelji, in
objemajo svoje sovražnike. Nihče prav ne ve, kdo je kdo, vsi segajo po neki
odrešilni resnici, ki se končno izkaže le kot privid in slepilo: partizani za neko
novo družbo, ki je niso niti poznah niti je niso mogli slutiti; uradna partija za
povsem določno družbeno ureditev, za katero pa se je pozneje pokazalo, da je
šel razvoj povsem mimo nje in da je s svojimi načrti in zamislimi ni mogla
niti sprožiti niti zaustaviti ali usmerjati, soočila se je z nasprotniki, ki jih
nikoli ni poznala in tudi ni bila pripravljena in usposobljena za boj z njimi;
katoličani protikomunisti za obrambo vere, ki pa kot prepričanje sploh ni
mogla biti ogrožena in objekt komunističnega napada, v resnici pa se je po sili
razmer bojevala za stari dužbeni red in ne za krščanstvo; protikomunisti
narodnjaki in liberalci za ohranitev starega družbenega sistema, ki pa je neglede
na njihovo zmago in poraz, tak kot je bil, izginjal z zgodovinskega prizorišča;
vsi protikomunisti kot celota so se hkrati bojevali za svobodno Slovenijo in se
pri tem povezali z njenim najhujšim sovražnikom, nemškim nacizmom, ki jih
je moral pokopati s svojo zmago ali porazom, ki se je zanje končal na Rogu.
142
Edino, ki je vseskozi vedelo, za kaj se bojuje in s kom, kdo je lahko nje-
gov zaveznik in kdo sovražnik, ki je znalo z izredno taktiko in sposobnostjo
izigravati enega proti drugemu vse udeležence te "jugoslovanske vojne drame",
je bilo vrhovno, v kominternovski šoli vzgojeno in prekaljeno vodstvo komu-
nistične partije. Samo ono je točno vedelo, kaj hoče in do česa mora priti za
vsako ceno: do absolutne oblasti v državi. Prostor za to so mu izbojevali vsi
udeleženci državljanske vojske, na eni in drugi strani.
Postalo in ostalo je edini zmagovalec. Vendar samo na področju popolne
in izključne državne oblasti. To je tudi hotelo.
Ni pa vedelo, in v okviru svoje komunistične doktrine tudi ni moglo
vedeti, da državna oblast ni tisti odločilni vzvod, s katerim je mogoče ob-
vladovati celotno družbeno življenje in ga podrejati svojim ciljem, in je bilo
zato tudi prepričano, da nihče ni sposoben ogroziti tega njegovega monopola.
Družbeno in posameznikovo življenje obvladujejo tudi druge silnice, do
katerih oblast kot odsev fizičnega prisiljevanja nima dostopa. Zato je za de-
javnost vodstva partije značilno prizadevanje, da bi svojo fizično prisilo
razširilo tudi na ekonomsko prisiljevanje in duhovno podrejanje. Pri
ekonomskem prisiljevanju je skoraj enako uspešno kot pri fizičnem. Ker si je
osvojilo politično oblast, je z njo postalo z nacionalizacijo proizvajalnih sred-
stev v bistvu tudi edini delodajalec. S tem si je pridobilo drugi temeljni vzvod
za totalitarno nadzorstvo in podrejanje, ker je spravilo skoraj slehernega državl-
jana v gmotno odvisnost od države. Le zasebni sektor, zlasti kmetijstvo, se je
temu izognil, ker si država kratkomalo ne more privoščiti, da bi ostala brez
kmetov. Nima jih s čim nadomestiti. Brez hrane pa ne moremo. Zato sta tudi
razumljiva razpoloženje in pogostno celo neposredna sovražnost režima do
kmetov, ki so bih glavni in najpomembnejši zaveznik in podpornik v državl-
janski vojski. Prek njih je prišel do oblasti. Nadaljnji obstoj kmetov kot za-
sebnih gospodarjev pa neposredno ruši njegovo ekonomsko totalitamost.
Zaradi svojega političnega, ne gospodarskega naboja, ostaja zasebni kmet ne
samo tuje telo v tem sistemu, ampak tudi stalna, nikoli premagana nevarnost
zarežim.
Podobno nevarnost za totalitamost režima predstavlja v celoti ves t.i. za-
sebni sektor. S svojo gospodarsko samostojnostjo ruši njegov politični
monopol, ki je za režim bistven. Zato tudi leporečje o pomembnosti drobnega
gospodarstva, kot rešilnega ventila iz gospodarske krize, ostaja samo leporečje
Drobno gospodarstvo je namreč po svoji naravi pristopno več ali manj le za-
sebni podjetnosti. V svoji zasebnosti pa je za politični režim nesprejemljivo.
Pri duhovnem podrejanju pa je režim veliko bolj ranljiv. Zelenega
monopola si skoraj ne more zagotoviti. Tudi tu sicer izrablja nekatere pred-
nosti, ki mu jih daje obvladovanje fizičnega prisiljevanja. Kot nosilec
ekonomskega monopx>la obvladuje namreč tudi sredstva za posredovanje infor-
macij, od tiskanja knjig do t.i. množičnih občil. Politična oblast mu daje
možnost cenzure, preprečevanja tudi neposrednega stika in povezovanja med
možnimi nosilci za režim nesprejemljivih nazorov in stališč (nadzor nad društvi
in združevanjem). Tudi to je velikanska sila, ki mogočno dopolnjuje njegov
politični in gospodarski monopol.
Vendar pa prav na tem najbolj pomembnem področju ne more doseči
totalitarne zaprtosti svojega političnega modela. Vseh dostopov in kanalov do
državljanove duševnosti in zavesti ne more obvladovati, torej prav do tistega
motivacijskega dejavnika, ki je lahko najpomembnejši za posameznikovo rav-
nanje. To je zlasti področje verskih organizacij, nosilcev kulturnega udejstvo-
vanja in humanistične inteligence, ki je v svojem mišljenju nujno lahko le
samostojna in neodvisna, če hoče še biti to, kar po svoji naravi je. Zato so
kulturniki, humanistična inteligenca in zlasti verske organizacije, slednje še
posebej zaradi svoje organiziranosti, v določenem pogledu še hujši in
nevarnejši nasprotnik totalitamosti in s svojo dejavnostjo kar neposredno
rušijo politični monopol. Njihovo nevarnost vsaj v očeh režima zmanjšuje le
okoliščina, da nimajo skoraj nikakršne ekonomske moči in da so vsaj kul-
turniki in humanistična inteligenca večinoma neposredno ekonomsko odvisni
od države. Kljub temu jih država ne podcenjuje. Najboljši dokaz je dejstvo, da
država kot posebno kaznivo dejanje opredeljuje že samo izjave, ki jih po svoji
volji opredeli kot sovražne (t.i. verbalni delikt po 133. čl. kazenskega zakona).
VI.
Totalitamost sistema, ki ga obvladuje komunistična stranka, je torej za-
enkrat kljub navedenim šibkim točkam še vedno tolikšna, da politični režim v
celoti obvladuje družbeno prizorišče. Nič se ne more in ne sme zgoditi, kar bi
po njegovem mnenju ogrožalo njegov monopol.
Sleherni monopol pa je z družbeno razvojnega stališča negativen, in sicer
zato, ker omejuje izbirne možnosti. Vzrok ne tiči v boljalimanj neprimernem
programu družbenega razvoja, ki ga pospešuje ali ščiti monopol. Analiza je
pokazala, da komunističnega programa kol vzorca neke družbene ureditve ni
mogoče spodbiti z versko moralnih stališč, po drugi strani pa so vsi nasprot-
niki komunizma v državljanski vojski stali na obrambnih položajih družbene
ureditve, ki taka, kot je bila, ni mogla obstati. Poznejši razvoj je hitro
pokazal, da tudi vzorec, ki ga je ponudila in s silo uveljavljala komunistična
stranka, ni ustrezal, celo sploh ni imel pristne zveze z resničnimi problemi,
kakršne je prinašal novi, predvsem tehnološki razvoj. Toda neustreznost ko-
munističnega modela ni v njegovi pravi ali napačni odzivnosti na izzive
okolja, pač pa je v tem, da se opira na monopol in s tem zapira možnosti na-
jbolj ustreznega prilagajanja spremenjenim okoliščinam.
To je usoda slehernega vzorca družbene ureditve, ki si prisvaja naslov in s
tem monopol edinega pravilnega odgovora na dane ali pričakovane razmere. Vsi
graditelji "novega reda", "nove Evrope", "domovine svetovnega socializma" in
pod. so končali v totalitarizmu. Tudi zagovorniki meščanske družbene ureditve
kot edino možne in sprejemljive so končali kot fašisti.
Tako biološki kot družbeni organizmi so izpostavljeni izzivom okolja, s
katerim izmenjujejo energijo. Na izziv okolja morajo ustrezno odgovoriti s
svojim ravnanjem. Če niso več sposobni oblikovati pravih odgovorov,
propadejo. Biološki organizmi imajo celoten "program odgovorov" že vgrajen
v svoj genetski kod. Odgovarjajo pa seveda le na izzive okolja, za katere so
genetsko prilagojeni. Če se razmere toliko spremene, da njihov način
odgovarjanja, genetsko prilagojen, ni več ustrezen, propadejo. Podobno
dejavnost opravlja v družbenih sistemih kultura, ki jo behaviorizem označuje
kot sistem priučenih odgovorov. Toda človek (in s tem tudi družbeni sistemi)
ima pred vsemi drugimi biološkimi organizmi to prednost, da lahko odgovore
sam sestavlja, da torej ni neposredno odvisen od svojega genetskega koda. Zato
lahko preživi tudi v razmerah, ki so se povsem spremenile. Tu je bistvo
človekove premoči nad vso drugo naravo in bistvo njegove ustvarjalnosti, ki
ga usposablja za to, kar je. Če mu to možnost samostojnega ustvarjanja
odgovorov na izzive okolja odvzamemo ali jo kako drugače onemogočimo,
smo mu odvzeli njegovo človečnost in smo ga dolgoročno obsodili na gotov
propad. Že sleherna ideologija, ki bi jo v taki zvezi opredelili kot sklop in
vsoto vnaprej pripravljenih in obveznih odgovorov ter hkrati tudi vnaprej dano
in obvezno razlago stanja okolja in njegovih izzivov, nosi v sebi nevarnost
take izključnosti. Če je obvezna in jo podpira politični monopol, pa je
zanesljiva pot v družbeno pogubo. Neglede na to, ali predstavlja trenutno
pravilen ali napačen odgovor na trenutno stanje.
Če s tega stališča presojamo ravnanje in lastno opredeljevanje udeležencev
v državljanski vojni med NOB, lahko ugotavljamo, da so se vsi, s komu-
nistično partijo vred, opredeljevali za svoje programe, za njihovo pravilnost in
sprejemljivost: za komunistično, meščansko, krščansko družbo itd. Kot se je
kmalu pokazalo, pa je bilo vseskozi odločilno le vprašanje političnega
monopola. Protikomunistični boj kot boj proti določenemu vzorcu družbene
ureditve je zato nesmisel. Za preživetje je boj proti političnemu monopolu
življenjsko pomemben, tudi če bi bil ta dosežen na drugačni ideološki podlagi,
npr. na temelju katolištva. V tistem trenutku bi se spremenil v klerofašizem.
Res, da boj za leninizem že sam vsebuje tudi boj za njegov politični monopol
in boj za meščansko družbeno ureditev praviloma tudi že prizadevanje za
demokratični večstrankarski sistem. Toda polarizacija na temelju boja za ra-
zlične vrste družbene ureditve, do katere je prišlo pri nas v državljanski vojni,
je nasprotujoče si sile usmerila v napačne cilje. Če bi protikomunisti videli
glavni problem v demokraciji oz. monopolu oblasti, če bi se torej odrekli svo-
jemu lastnemu monopolnemu pogledu na najboljšo družbeno ureditev, bi
postalo tudi zanje manj pomembno vprašanje prav take družbene ureditve, kot
so si jo predstavljali kot najboljšo. Če bi bilo zanje glavno vprašanje
demokracija, preprečevanje političnega monopola, bi se lahko gladko vključili
v OF in v njenem okviru uveljavljali svoje poglede tako na potek boja za os-
voboditev kakor tudi na razmere v sami OF, zlasti v odnosu do komunistične
partije. Ali bi v takih razmerah prišlo do državljanskega razkola ali celo vojske,
je seveda vprašanje zase, na katero ni mogoče odgovoriti. Vsekakor pa bi bila
ta državljanska vojna drugačna, vodila bi se v okviru OF in za cilje, ki so
resnično odločujoči. Zakaj bi morah npr. od nekega komunista zahteveti, da
pristane na katoliško Slovenijo kot edino politično alternativo? Za vse рш je
bistvena družbena ureditev, ki slehernemu in družbi kot celoti omogoča ob-
likovanje odgovorov, ki po njegovi presoji najbolj ustrezajo danim razmeram.
Z izidom državljanske vojne smo to možnost izgubili. V tem in edino v
tem je to največja izguba za narod kot celoto in grožnja za njegov prihodnji
obstoj.
145
Kje iskati rešitev, kako vendarle zagotoviti naš obstoj tudi v prihodnosti,
je vprašanje, ki se mu nikakor ne moremo in ne smemo izogniti; nanj moramo
vztrajno iskati odgovor neglede na resnične ali samo namišljene nevarnosti, še
celo pa neglede na navidezno brezizhodnost.
146
II. Del
OBLEGANI
ZMAGOVALEC
10. MoC in nemoč zmagovalca
I.
Neustreznost leninističnega vzorca za družbeno ureditev torej ni v njegovih
pozitivnih trditvah, kaj je potrebno za družbeno blagostanje in posameznikovo
srečo. Te trditve so lahko točne ah napačne in kot take izpostavljene
znanstvenemu preverjanju. Mnoge sta znanost, še bolj dejansko življenje, v
celoti ovrgla. Marsikatere še vedno predstavljajo izziv, na katerega ne znamo
odgovoriti, ker je zaobsežen v globoki krizi, v katero je zapadel svet, utemeljen
na znanstveni revoluciji 16. in naslednjih stoletij. Ta kriza je tako globoka in
vsestranska, zajemajoča celoten človekov odnos do narave in družbe, do ima-
nence in transcendence, s kakršno se zlepa ni srečal v svoji zgodovini. Zato
leninizma s tega stališča ne moremo kar tako odpraviti, češ vsakdanje življenje
na vsakem koraku dokazuje njegovo zmotnost. Leninizem namreč predstavlja
celosten odgovor na vprašanja sedanjega časa. Tudi na tista, na katera ne vemo
odgovora. Leninizem pa odgovore ima in jih ponuja. Lahko so napačni.
Mnoge lahko ovržemo s cartesiansko logično dedukcijo. Do drugih smo lahko
nezaupljivi, a jih ne moremo ovreči, ker v stavke logičnega silogizma ne
moremo vnašati nespornih trditev. Odtod njegova mikavnost, zlasti za razum-
nike, ki se niso sposobni soočati s praznino, ki jo ustvarjajo izzivi brez
odgovorov, izvirajoči iz sedanje človekove osebne stiske in družbene krize. Ne
morejo živeti brez odgovorov, obesijo se na tiste, ki pač so - vsaj dokler niso
o vrženi.
Nesprejemljivost leninizma je v tem, da je izključujoč. Preoblikovan v
ideologijo predstavlja zbir trditev, zoper katere ne dopušča ugovora ali proti-
dokaza, zlasti glede tistih, ki postavljajo trditve o prihodnjem družbenem stanju
in ki zato niso dostopne izkustvenemu preizkusu. Preoblikovan v neposredno
družbeno ureditev pa predstavlja politični sistem, ki po potrebi tudi s silo
147
uveljavlja skladnost ravnanja slehernega člana družbe s tako postavljeno ide-
ologijo in iz nje izvedenimi neposrednimi političnimi ukrepi. Kot tak je pod-
vrsta v družini etatizmov, za katere je značilna totalitarnost, izključnost in
nasilnost.
Doslej še nobenemu ni uspelo uresničiti tistega, kar je obetal. Res pa je
tudi, da noben doslej še ni propadel zaradi lastne nemoči, brez zunanjih
posegov. Najboj značilna in razvpita, nemški in italijanski, sta bila zrušena v
vojni zaradi zmage njunih nasprotnikov. Izjemo bi lahko do neke meje pred-
stavljal španski. Vendar njegova totalnost in notranja zgradba nista bili takšni,
da bi v celoti izključevali vse druge sile. Po svoji totalnosti je daleč zaostajal
za svojimi nemškimi in italijanskimi vzorniki. Kljub temu je neokrnjeno vz-
držal do smrti svojega ustanovitelja.
Totalnost pa je dosežena v največji meri prav pri leninističnih političnih
sistemih. Za te je značilno, da skoraj v celoti obvladujejo vse tri temeljne
izvore družbene moči: fizično v obliki vojske in policije; ekonomsko prek po-
državljenja vseh proizvajalnih sredstev tako, da je država kot orodje vladajoče
partije tudi edini delodajalec, od katerega sta odvisna gmotni položaj in
možnost fizičnega preživetja slehernega državljana; duhovno prek monopola
nad vsemi sredstvi za obveščanje in posredovanje informacij, nad vsemi zavodi,
ki posredujejo socializacijo in indoktrinacijo, ter prek monopola nad neposred-
nimi stiki z ljudmi, t. j. nad možnostjo povezovanja v društva in organizacije.
Kolikor so leninistični sistemi sposobni v celoti ali vsaj v prevladujoči
meri obvladovati vse tri temeljne izvore družbene moči, so doslej uspeh v
celoti obdržati svoj monopol nad družbo in preprečiti sleherno drugo izbirno
možnost Zlasti ker vse te izvore družbene moči lahko uporabljajo v medsebo-
jni povezanosti in njihovi različni notranji soodvisnosti. Do današnjega dne so
v tem uspeli.
Iz tega logično sledi, da je vprašanje monopola nad družbeno močjo - na
zunaj izražena kot politična moč - osrednje vprašanje slehernega totalitarnega
sistema, predvsem leninističnega kot doslej najbolj dosledne izpeljanke totali-
tarnosti v družbenih odnosih. Sleherno dejanje, sleherni ukrep, tako lasmi kot
drugih oz. nasprotnikov, presoja leninistični sistem najprej s stališča, kaj tak
ukrep pomeni za monopol njegove oblasti, tudi če gre za dejavnost ali ukrepe,
ki na zunaj nimajo nikakršne zveze s politiko, npr. kulturna, umetniška, do-
brodelna dejavnost in pod. Leninistični sistem se kot totalitarni sistem namreč
lahko obdrži le, če obvladuje monopol nad družbeno močjo. Vse drugo je temu
podrejeno, vse se vrti najprej okoli tega osnovnega vprašanja.
V tem zanj življenjsko pomembnem vprašanju je tudi njegova temeljna
protislovnost in nesprejemljivost z vidika družbenega obstoja. Ker družbeni
sistem, kot sicer sleherni biološki organizem lahko obstane samo, če se je
sposoben prilagajati spremembam v svojem okolju, sta izključnost in iz tega
izvedena totalitarnost leninizma v neposrednem nasprotju z zakonitostmi živl-
jenjskih procesov. Njegova ideološka togost mu onemogoča tisto mero pri-
lagodljivosti, ki je potrebna za ohranitev življenjskega obstoja. Leninistični
sistemi zato ne poznajo razvoja. Poznajo samo "reforme". Reforma pomeni
zunanjo prilagoditev spremenjenim razmeram v okolju, tako da notranje bistvo
sistema ostane nespremenjeno. Reforme leninističnih sistemov zato v bistvu
148
nikoli ne predstavljajo odgovora na izziv okolja, pač pa, nasprotno, poskus,
kako se izzivu izogniti, da ne bi bilo potrebe po kakršnikoli resnični reformi -
preoblikovanju svojega notranjega bistva. S tem seveda ne preprečujejo samo
lastnega razvoja, ampak tudi razvoja in prilagajanja družbe, kateri so kot
politični monopolisti vsilili svoje vodstvo. Družba, ki ji je leninistični sistem
vsilil svoje vodstvo, ne napreduje, ampak stagnira. Lahko da gre tudi za ve-
likanski razvoj, vendar vedno na podlagi že zatečenega. Sovjetska zveza se je
npr. razvila v velikansko ne samo vojaško politično, ampak tudi industrijsko
silo. Razvoj na temelju zatečenega pa ni napredek, ampak samo količinsko
povečanje. Napredek je namreč vedno na podlagi čisto novega, ne samo
uporabljanje že danega, čeprav je ta danost lahko tudi na videz zakrita in se kaže
kot napredek.
Dolgoročno je družba, ki nima drugačne izbire kot leninizem, zapisana
zastoju in v končni posledici lastnemu propadu. Kot je za leninistični režim
bistveno vprašanje pridobitev in ohranitev monopola oblasti, ker je od tega
odvisno njegovo preživetje, tako je za družbo življenjskega pomena, da se reši
totalitarne omejenosti, ker ji je brez tega onemogočeno prilagajanje in s tem
možnost obstoja.
Na tej točki se dolgoročni interesi obeh, partije in družbe, dialektično
srečujejo. Ker leninistični sistem lahko obstaja, samo če obstaja družba, s
katero in na kateri živi, sledi, da je dolgoročno tudi leninistični režim sam
zainteresiran, da družbi odpira možnosti preživetja, ker sicer obsodi samega
sebe. To pa je notranje protislovno. Leninizem se legitimira kot družbena
avantgarda, ki za družbo in namesto nje oblikuje odgovore na izzive okolja. Ta
legitimnost je seveda vzdržljiva, samo če so odgovori, ki jih narekuje partija,
resnično skladni z objektivnimi potrebami družbe, L j. če so odgovori pravilni
glede na naravo izzivov okolja. Če odgovori niso pravilni - pravilnost odgov-
orov bi pomenila, da partija na temelju svoje ideologije pozna odgovore za vso
predvidljivo in nepredvidljivo prihodnost, torej hipoteza, ki nikdar ne vzdrži
preizkusa resničnosti - partija izgublja svojo legitimnost in se lahko vzdržuje
samo s povečanim pritiskom in nasiljem nad družbo.
To je način reševanja njene legitimnosti, h kateremu se praviloma vedno
najprej zateče. Povečan pritisk jo trenutno rešuje odpora, ki se proti njej
samodejno poraja v družbi, ki ima vgrajeno težnjo po preživetju, podobno kot
biološki organizmi. Povečan pritisk pa sam po sebi povečuje ideološko togost
saj se vedno začenja s sklicevanjem na slavno preteklost, na varovanje izročil
revolucije, prek katere je prišla partija na oblast, na ideološko čistost, "idejnost
in neomajnost", "pravo partijnost" itd., ker naj bi prišlo do krize oz. težav prav
zaradi tega, ker smo se oddaljili od ideološke pravovernosti. Pritisk in
obračunavanje s L i. oporečniki vprašanja, zaradi katerega se je začel pregon,
nikakor ni rešil. Prav nasprotno. Razlika med tem, kar je bilo stoijeno, in med
onim, kar bi bilo resnično potrebno storiti, se je samo povečala. Ko je partija
svoje nasprotnike, resnične ali samo domnevne, s tako ah drugačno obliko
nasilja utišala, kriza pa je ostala, se je lotila "reforme" institucionalnega
mehanizma, ki naj bi bil zaradi svojega neustreznega delovanja pripeljal do
kriznega položaja. Reforme so zato vedno tehnično organizacijskega značaja in
so vedno obrnjene navzven, proti drugim, ki morajo svoje neustrezno delovanje
149
spremeniti. Reform proti sebi oz. na sebi partija ne more uporabiti, ker bi kaj
takega pomenilo, da z njo samo, z njeno ideologijo nekaj ni v redu. To pa bi
delovalo proti njeni legitimnosti kot avantgarde. Zato "reforme", ki jih izvaja
partija v svojih ideoloških podvigih, nikoli ne dobivajo oznake reforme, pač pa
visokodoneče naslove nadaljnega razvoja socializma, še večjega poglabljanja
demokracije in pod., kajti partija ne more napraviti nikakršnih bistvenih napak,
pač pa samo koraka od ene zmage do druge, iz ene etape razvoja v višjo. Zato
npr. reforma šolstva, zdravstva, organizacije socialnega skrbstva, gospodarska
reforma in pod., vedno pa samo "nadaljnji razvoj samoupravljanja", "še večja
demokratičnost volilnega sistema", "še več pravic neposrednega proizvajalca pri
odločanju in razpolaganju z dohodkom" itd.
Vse reforme, naj nastopajo pod tem ali drugačnim imenom, pa se bistva
krize ne lotevajo, ker je za partijo povsem nesprejemljiva domneva, da je vzrok
krize morda v monopolu, ki preprečuje, da bi se odgovori na izzive okolja ob-
likovali tudi mimo nje oz. zunaj njenih vrst Zato se kriza samo poglablja. V
taki ah drugačni obliki, v večji ah manjši neposrednosti. Značilna pa je za vse
leninistične sisteme, od držav, kjer je prišlo do neposrednega, celo fizičnega
odpora (Poljska, Češka, Vzhodna Nemčija, Madžarska), do same Sovjetske
zveze. V krizi, ki se je v Jugoslaviji stopnjevala do nevzdržnih razmer, se je
partijsko vodstvo zateklo celo k spremembi samega državnega ustroja (ustavne
spremembe, začete v letu 1987), aje vendarle ostalo pri "reformi": sprememba
institucionalnega mehanizma, nespremenjena partijska ideologija. Sleherna
sprememba ideološkega oz. oblastnega monopola je še vedno povsem
izključena. Kakršne koli nove oz. drugačne zamisli se še vedno odločno za-
vračajo kot napad na temelje revolucije in oblast delovnih ljudi.
Pri Romuniji lahko vidimo, da gre lahko partija v eroziji družbe in
možnosti njenega preživetja zelo daleč. Teoretično ni mogoče določiti točke,
kjer nadaljna degeneracija ni več možna. Ta točka je odvisna od cele vrste sub-
jektivnih in objektivnih dejavnikov, pa tudi od sil, ki stoje zunaj konkretnega
sistema (npr. Poljska). Dejstvo je, da do točke, s katere ni vrnitve, doslej še ni
prišel noben leninistični režim.
Posebej je zanimivo dogajanje v Sovjetski zvezi, "domovini" lenin-
ističnega sistema, realsocializma. V najvišje partijsko vodstvo te države je
prodrlo spoznanje, da sovjetski sistem tehnološko zaostaja za najrazvitejšimi
zahodnimi državami. To pa pomeni, da država tudi v vojaškem pogledu ne
zmore držati koraka in da bi kljub svoji ogromnosti prejalislej padla na stopnjo
drugorazredne države. Ni mogoče vzdržati trditve, da je ta sistem najnaprednejši
in upanje človeštva, če pa zaostaja v inovativnosti, tudi če pri tem zanemarimo
nižjo življenjsko raven.
Začeli so reformo (L i. perestrojka). Že ime samo nakazuje, da gre le za
preureditev. Torej je to reforma, ne pa spreminjanje temeljnih konceptov. Cilj
je tedaj doseči bolj učinkovit sistem z zunanjo reorganizacijo, s spremembami
v kadrovski sestavi. Končni uspeh tega podviga je vnaprej obsojen, če partija
ostaja pri monopolu oblasti, če naj bo še naprej to, kar je: leninistična partija,
prek katere se legitimira tudi politično vodstvo, ki je začelo reformo. Odpreti
ventile drugačnih odgovorov pomeni odpreti možnost politične demokracije,
torej konec totalitarizma. V talcih okvirih to protislovje ni rešljivo.
150
Ali je torej sploh možno, da se leninistični sistemi sami po sebi, na
temelju svojega lastnega notranjega razvoja, iz totalitarnih spremene v
demokratične?
II.
To je eno ključnih vprašanj ne samo posamezne dežele, ampak celo
vprašanje vojne in miru v svetovnem merilu. Če drugega izhoda ni, ali je tedaj
edini izhod samo oboroženi boj? Tako zastavljeno vprašanje že samo vsebuje
podmeno, da je sožitje v svetu z leninističnimi državnimi sistemi nemogoče.
Ali ta podmena sama drži?
Pritrdilen odgovor nanjo bi izhajal iz takega razmisleka: Če leninizem kot
družbena ureditev nujno vodi v stagnacijo in s tem v zaostajanje za svetom, ki
je sposoben novega razvoja in napredka, ki ga leninizem zaradi svojega mo-
nopolizma nima in ker s tem preprečuje, da bi se prilagajal izzivom okolja, in
ker si tudi z reformami te sposobnosti ne more pridobiti, ne more vzdržati
trditve, da predstavlja najnaprednejši sistem, ki mu je pripisana prihodnost
svetovne ureditve in s tem nadvlade. Če tega ni sposoben, izgublja legit-
imitete, hkrati pa tudi resnično sposobnost, da bi se soočal z naprednejšim
svetom. V takem primeru je leninizem najnaprednejši sistem, samo če ni
nikogar, s katerim bi se primeijal. Zato je treba odstraniti vse tiste naprednejše
sisteme, ki bi bih lahko predmet primerjave. To pa nujno vodi v svetovni
spopad. Nevarnost je toliko večja, ker leninistični sistem, povezan v svetovno
velesilo, ne sme zamuditi trenutka, da svojega nasprotnika lahko še zanesljivo
odpravi. Zlato tudi oboroževalna tekma. Nevarnost vojne je že samo v tem, da
ena ali druga stran dobi premoč, da je ravnotežje odločilno porušeno. Kaže, da
je sovjetska politika doslej šla prav v to smer.
Nasprotno pa je širjenje leninizma neposredna grožnja tudi svetu, ki
temelji na zasebni lastnini, svobodi mišljenja in politični svobodi. Ogrožen je
ne samo zaradi nesprejemljivosti leninističle ideologije, pač pa tudi zato, ker je
leninizem po svojem bistvu ekspanzionističen. Administrativni socializem, ki
je temelj leninizma, je možen samo kot svetovna ureditev. Sele ko je odpravl-
jen svetovni trg s svojimi blagovnimi zakonitostmi, je možen popoln razcvet
administrativnega socializma. Vse drugo, s teorijo o možnosti socializma v eni
sami deželi vred - teorija, ki je izšla iz polemike med Trockim in Stalinom v
prid slednjega - je v bistvu samo izhod za silo. Zato je leninizem nujno na-
padalen, ker si mora izbojevati svetovni prostor.
To so položaji, ki neizbežno vodijo v novo svetovno vojno. Z vojno pa se
vprašanje krize, v katero je zapadel svet, v ničemer ne rešuje, ker se vojna
vzrokov, iz katerih raste kriza, sploh ne dotika; pa tudi narodi, ki bi želeli iz
leninizma v drugačno družbeno ureditev, take nove ureditve po vojni najbrž ne
bi niti več potrebovali. Čeprav se je vse doslej izkazalo, da iz leninizma
drugače kot z vojno ni mogoče priti, je vojna kot izbirna možnost povsem
izključena, saj z njo tvegamo stanje, ko ne bo sploh nikakršne rešitve več. Se
pokopališče urejajo le živi ljudje.
Torej morajo biti tudi drugačne rešitve, v nasprotju z ideologijo leninizma,
151
češ da je svetovni leninizem oz. komunizem sploh edina izbirna možnost za
svet. Da morajo obstajati tudi druge izbirne možnosti, sledi že iz sistemskega
zakona o ekvifinalnosti: k istemu cilju vedno vodi več poti. Te razhčne poti pa
morajo biti zasnovane že v samem sistemskem procesu kot že dane, čeprav
nerazvite možnosti, ki se uveljavijo, ko nastopijo ustrezne okoliščine. Na
takem izhodišču je utemeljil svoje stališče npr. tudi nekdanji ameriški vele-
poslanik v Moskvi George Kennan (George Kennan, Memoirs 1950-1963,
Hutchinson 1973) kot izrazit nasprotnik vojaške alternative. Z notranjim
razvojem naj bi sovjetski sistem sam prišel v položaj, da bo za urejanje svoje
strukture in notranjih odnosov (če naj bi se tako družbo sploh dalo upravljati)
potreboval drugačno ideologijo kot okvir, v katerem se družba povezuje v živl-
jenja sposoben sistem. Zato proti Sovjetski zvezi ne bi smeh nastopati z
vojaškim soočanjem, gospodarskimi blokadami in zaviranjem medsebojnih
stikov. Nasprotno, bolj ko se bo Sovjetska zveza modernizirala, bolj ko bo
rasla življenjska raven, bolj ko se bo širila splošna izobraženost, kolikor več
strokovnjakov bo rabila njihova industrija, kolikor bolj bo zaradi razvoja ta
država prisiljena v mednarodno menjavo, toliko bolj bo iz dneva v dan
naraščala notranja protislovnost med leninistično ideologijo kot primernim
sredstvom za urejanje družbe in njenimi stvarnimi potrebami. Država bo enos-
tavno prisiljena dati več svobode, več demokracije - vsak tak korak pa pomeni
krhanje totalitamosti, ki je za leninistični sistem države bistvena. Sodobni
razvoj kibernetike in vrhunske tehnologije še posebej nakazuje to smer
političnega razvoja. "Rusija, ki bo preplavljena s kseroksi, osebnimi
računalniki in elektronskimi telefonskimi centralami, kjer teče preveč pogov-
orov, da bi jim mogli prisluškovati, bo vedno bolj podobna Zahodu." (The
Economist 14-20 febr. 1987). Sedanji poskusi Gorbačova za notranjo preured-
itev so prvi znanilec razvoja v to smer. To pa seveda ne odvezuje Zahoda, da bi
pozabil, da je notranja napadalnost in vgrajena težnja po stalnem širjenju pros-
tora bistvena značilnost leninizma, ki izhaja iz njegovega totalitarizma.
Vsekakor bo ta razvoj po vseh sedanjih kazalcih zelo dolgoročen. Za
mnoge predolgoročen, zlasti za tiste manjše narode, ki jih leninizem
neposredno ogroža. Poleg tega pa je v takem osredotočenju na Sovjetsko zvezo
zajeto prepričanje, da je samo ona ključ vsega svetovnega leninizma. Do neke
mere je to res. Brez obstoja Sovjetske zveze se leninizem verjetno v nobeni
deželi ne bi mogel obdržati kaj dalj časa. Vendar, ali nimajo posamezne dežele
tudi vrsto lastnih možnosti, da ta razvoj pri sebi kar najbolj pospešijo?
Odgovor na to vprašanje je brez dvoma pritrdilen. Izhaja pa iz spoznanja,
da noben totalitarni sistem ni tako totalitaren, da bi mogel obdržati v svojih
rokah prav vso družbeno moč. Ta je lahko zelo neenakomerno porazdeljena.
Kolikor bolj enakomerno je porazdeljena v družbi, toliko višja je stopnja
demokracije: kolikor bolj je osredotočena v rokah politične elite, toliko višja je
stopnja totalitamosti. Nikoli pa ne moremo ustvariti stanja, da bi bila vsa
družbena moč samo v rokah politične elite.
Iz tega izhaja tudi spoznanje, kaj je treba storiti, da dosežemo večjo
demokracijo, ki že pojmovno pomeni erozijo totalitarizma kot ureditve, ki
izključuje izbirne možnosti in s tem možnost preživetja. Boj za demokracijo
kot ureditev z vrsto izbirnih možnosti je zato v temelju nasproten
152
"demokraciji", ki jo uveljavlja leninistični režim. Leninistična demokracija in
njeno "stalno in neprestano poglabljanje" ne more biti nikoli prisma, ker je v
vsakrSni obliki in pod kakršnimkoli imenom v bistvu samo manipulativna:
ustvari naj videz, da ljudje sami odločajo o svojih zadevah, medtem ko v
resnici odloča partija. Brž ko partija ne bi imela možnosti za monopolno
odločanje (če bi pristala na demokracijo), bi prenehala biti avantgarda.Ni
bistveno, kdo sprejme formalno odločitev. Bistveno je, kdo oblikuje premise,
ki jih je obvezno vključiti v odločitev. Tu je ravno tisto navidezno razpotje, na
katerem naj bi se jugoslovanska ZK ločila od stalinistične partije. Za slednjo je
značilno, da neposredno sprejema obvezne odločitve. Partija in država sta
neposredno spojeni. Jugoslovanska ZK pa naj bi bila ločena od države, ločena
od samoupravne družbene strukture, ki sama in samostojno sprejema odločitve.
Zraščanje partije s samoupravno strukturo bi že na zunaj in v formalni obliki
negiralo samoupravljanje. Zalo je za status partije kot idejne, usmerjevalne sile
obvezno, da je formalno zunaj države in sistema samoupravljanja, da pa kot
avantgarda Se vedno odloča: ne formalno, pač pa tako, da oblikuje premise
odločitev vseh samoupravnih organizacij in organov na vseh stopnjah
odločanja, ki iz tako danih premis samostojno oblikujejo odločitve. Ce pa hoče
partija nastopati v taki vlogi odločilnega dejavnika v vseh družbenih
odločitvah, mora zadržati neokrnjeno totalnost svoje družbene moči. Zalo bo lit
partija pri vseh podvigih "nadaljnjega poglabljanja socialistične in
samoupravne demokracije" z vso odločnostjo nastopala proti slehernemu
prodoru, ki uveljavlja resnično demokracijo kot ureditev resničnih izbirnih
možnosti. V vseh lakih poskusih bo videla napad na svoj monopol - kar v
bistvu tudi je.
Popustila bo samo tam, kjer monopola v resnici ne more vzdržati.
III.
Vzdržati pa ga ne more na celi vrsti področij. Ne zaradi "zvitosti in zahrbt-
nosti svojih sovražnikov", kakor bo ta pojav označila in pozvala k še večji
"budnosti", ampak zato, ker je totalna družbena moč v sebi protislovna.
Najpomembnejša postavka v totalnosti partijske oblasti je njeno popolno
obvladovanje fizične prisile, ki ji daje možnost razpolaganja s fizičnim
življenjem slehernega državljana. Svojo monopolno oblast si je pribojevala
prav s tem, daje vzpostavila svoje oborožene sile kol sredstvo, s katerim lahko
obračuna s slehernim nasprotnikom oz. izzivalcem. To ji je v resnici
omogočilo, daje prišla na oblast. Iz tega izvedena in dopolnjujoča je tudi vloga
policije. Možnost razpolaganja s človeškim življenjem je lisui odločilna moč,
pred katero večinoma kloni vse drugo. Mrtev človek je izgubil skoraj sleherno
obliko moči, izvirajočo tudi iz drugačnih osnov (razen velikih izjemnih oseb-
nosti). Zato partija ta svoj vir družbene moči varuje bolj kot vse drugo, kot
najbolj skrbno varovan monopol. Pravostxljc je v takih razmerah samo instru-
ment za uveljavljanje volje partije in ne more imeti nikakršne neodvisnosti.
Fizična sila ima vlogo dokončnega arbitra. Partija, ki z njo monopolno raz.|x>-
laga, je to valno odločno uveljavljala, saj je s svojimi nasprotniki tudi fizično
IVI
obračunavala in po potrebi tudi še naprej obračunava. Hkrati je že samo grožnja
fizičnega nasilja, odvzem človekove svobode in vsega, kar je s tem povezano
oz. s čimer razpolaga, mogočno sredstvo ustrahovanja. Ljudje, ki so primerno
ustrahovani, bodo ubogali. Celo tako daleč bo segalo ustrahovanje, da se bodo
ljudje, ki niso trdno zasidrani v svoji osebni celovitosti, odrekali celo svoji
osebnosti, svojemu človeškemu dostojanstvu. Prav to je ena najstrahotnejših
posledic totalitarne oblasti. Tudi če ljudi fizično ne likvidira, jih uniči kot os-
ebnosti. Ljudje ostajajo samo še sence, samo zunanja lupina brez človečnostne
vsebine. In če ustrahovanje traja kar naprej, se ljudje počasi tudi značajsko
spreminjajo v neke vrste homunkule. Ljudje nikakor niso samo heroji in svet-
niki. So pa Ljudje. In odvzeti jim človečnost je najhuje, kar jih lahko doleti.
(Prim. npr. A. Solzhenitsyn, The Gulag Archipelago II. del. pogl.Our muzzled
freedom - N. Y. Harper and Row 1974)
Se bolj grozljiva postane ta slika, če ugotovimo, da partija to svoje
fizično nasilje lahko povezuje z ekonomskim. Država je vendar edini deloda-
jalec. Vsakdo je gmotno v celoti odvisen od nje, in ne samo sam, ampak tudi
njegova družina. In če upoštevamo še okoliščino, da partija nadzoruje tudi vsa
množična občila in da skuša s tajno policijo nadzorovati tudi neposredno
občevanje med posamezniki, da torej hoče monopolizirati tudi dejavnike, ki
vplivajo na človekovo orientacijsko mrežo, se slika totalnosti zaokroži.
In vendar tudi ta totalnost fizične prisile zadeva na meje, ki jih ne more
prestopiti.
Že sam pojem fizičnosti pove, da neposredno ne seže v duhovni svet. Pač
toliko, kolikor je v človekovem življenju njegova fizična narava tudi nosilec in
posoda njegove duhovnosti. Z uničenjem fizičnega življenja ugasne tudi
duhovno življenje, kolikor je povezano z njim. Človek (posredno prek njega
tudi družba) pa je kot človek možen samo v svoji polnosti, fizičnosti in
duhovnosti. Družbe ni mogoče vzdrževati samo s fizično prisilo. Kakor je
namreč možnost razpolaganja s človekovim fizičnim življenjem vir najvišje
moči, pred katero pade vse drugo, pa je istočasno s tem in v tem dana tudi
njena omejitev. Država jo lahko uporablja samo v dokaj omejenem obsegu, ker
se sicer življenje ustavi. Tudi fizična sila je povezana z drugimi izvori. Država,
ki s popolno represijo tlači razvoj individualnega mišljenja v okvire predpisane
ideologije in ideološko obarvanega pogleda na svet, bo uničila tudi vso ustvar-
jalnost Brez ustvarjalnosti pa tudi ni tehnološkega razvoja. S tem bo prizadeta
tudi fizična prisila, s katero razpolaga država. Moderne armade se ne da vzdrže-
vati s tehnologijo, ki zaostaja za razvitim svetom. Razvoj tehnologije pa je
odvisen od gospodarskih možnosti, se pravi gmotnih virov. Če gospodarsko
življenje in ureditev ne omogočata potrebne gmotne podlage, ostaja tehnološko
znanje - tudi če je razpoložljivo - neizrabljeno.
Fizična sila ni sposobna zagotoviti gospodarske uspešnosti ter kulturne in
tehnološke inovativnosti, ki pa sta tudi sami notranje soodvisni. Na teh po-
dročjih se izkaže kot povsem neprimerno sredstvo, ki dosega kvečjemu obraten
učinek od zaželenega. Razvoj na teh področjih ah vsaj vzdrževanje vzporednega
razvoja z bolj ali najbolj razvitimi pa sta nujno potrebna tudi za vzdrževanje
ravni fizične sile, potrebne za obvladovanje položaja. Brez primernega kul-
turnega in znanstvenega razvoja tudi gospodarski razvoj ni možen. Ljudje, ki
154
gmotno niso zadovoljeni - ni treba, da so ravno lačni - pa ne bodo preveč
ubogljivi. Z njimi je težko manipulirati.
Kolikor totalitarna leninistična država sicer v celoti in do skrajnih mej
poskuša izrabiti fizično prisilo, vendar neuspešno, je njena moč na gospo-
darskem in duhovnem področju še bolj omejena. Do tolikšne mere, da poman-
jkanje na tem področju vodi do zaenkrat počasne, a neustavljive erozije njene
celóme moči.
Preboj na področju monopola družbene moči leninistične države je najbolj
občuten v duhovnosti. Njen izvor je namreč globoko v človekovi duševnosti,
to paje področje človekovega notranjega življenja, do katerega nima neposred-
nega dostopa nihče razen njega samega. Suverenosti na tem področju človeku
ne more nihče odvzeti. Vse njegovo dejanje in nehanje pa je odvisno od tega,
kako sam presoja svet zunaj samega sebe oz. lastnega duhovnega sveta in
kakšne vrednote ga vodijo pri njegovem ravnanju. Zunanje okoliščine lahko
samo posredno vplivajo na njegovo odločanje. Kolikor bolj je posameznik
samostojna osebnost, kolikor bolj je suveren v svojem notranjem življenju,
toliko manj morejo neposredno vplivati nanj dejavniki iz njegovega zunanjega
okolja.
Leninistična država na ta način neposredno ne more doseči
posameznikovega notranjega življenja, torej tistega področja, ki je za njegovo
ravnanje pa tudi odzivanje na državne ukrepe najbolj oz. v bistvu edino
odločilno. Lahko vphva le na dejavnike, ki posredno delujejo na njegovo
duhovno področje. Mnogi med njimi imajo izjemen, če ne celo odločilen
pomen. Ta država predvsem lahko neposredno posega po posameznikovem
fizičnem življenju in fizični svobodi, hkrati p)a obvladuje tudi pretežni del
gospodarskih dejavnikov, ki odločajo o njegovem gmotnem obstoju.
Obvladovanje teh dveh področij je leninistični državi doslej omogočilo, da je
svojo totalno oblast obdržala več ali manj neokrnjeno in da doslej tudi nikjer ni
še bistveno načeta. Se vedno je sposobna, da brez kakih večjih težav sleherni
odkriti upor brezobzirno stre.
Kljub temu pa je tudi na tem področju zelo ranljiva. Ne more namreč os-
vojiti monopola nad vsemi zunanjimi dejavniki, ki vplivajo na človekovo
duhovnost. Ti se vedno najprej in nujno preobrazijo v informacije, ker šele
prek informacij omogočajo dostop do duhovnega sveta. Posrednost je na ta
način dvakratna. Informacij pa ni mogoče v zadovoljivi meri nadzorovati s
sredstvi fizičnega sveta, čeprav so povezane tudi z njim. Ta povezanost infor-
macij s fizičnim svetom daje državi sicer možnost, da v veliki meri obvladuje
prvo fazo posrednosti v tem dogajanju. Skuša si zagotoviti nadzorstvo nad
neposrednimi povezavami med ljudmi (nadzor nad gibanjem, povezovanjem,
združevanjem in organiziranjem, ki spada v neposredno pristojnost policije, v
veliki meri tajne) in nad fizičnimi sredstvi, ki so potrebna za prenos informacij
(t. i. množična občila, tisk, itd.). Vendar ji že ta prva faza posrednosti v vedno
večji meri uhaja iz rok. Kompleksnost sodobne družbe je tolikšna, da so
potrebni najrazličnejši stiki in povezave med ljudmi. Ni jih mogoče omejiti na
vzorec enostavne, nizko strukturirane družbe, ki je klasični policijski državi še
omogočala sorazmerno visoko stopnjo nadzorstva. Ni jih mogoče omejiti
samo v zaprt krog državnih meja, ker se pretok informacij ne ustavi na njih.Pa
155
ne zaradi turizma in tujskega prometa. Brez širokega in svobodnega prenosa
informacij v mednarodni areni danes ni mogoče niti sanjati o gospodarskem,
kulturnem in tehnološkem razvoju. Kompleksnost povezav je tolikšna, da je
nihče ne more več obvladovati, tudi sodobna totalitarna država, z vsemi
tehničnimi pripomočki vred. Tudi sredstva in metode policije, predvsem tajne,
se stalno izpopolnjujejo; moderna sredstva za prenos, predelavo in uporabo po-
datkov ji dajejo v roke moč, s kakršno v vsej svoji zgodovini nikoh ni razpo-
lagala, in njen doseg silno razširjajo. Vendar zapletenosti in številčnosti
medčloveških stikov, ki so vir informacij, tudi ob vsem tem ne more biti več
v celoti kos.
Država še obladuje sredstva za javno obveščanje. Kako izjemen pomen jim
pripisuje, morda najbolj jasno izpričuje dogajanje v zadnji krizi leninizma na
Poljskem. Ko se je režim znašel že v tolikšni stiski, da je pristajal celo na
svobodne sindikate, se monopolu v množičnih občilih ni bil pripravljen
odpovedati za nobeno ceno. Toda sodobna sredstva za proizvodnjo, razmnože-
vanje in prenos tiskane besede so tudi monopol leninistične države v tisku že
močno načela, vsekakor pa zelo razvodenela. Prepoved širjenja kake publikacije
ustvarja samo reklamo, da moderna sredstva za razmnoževanje tiskanih besedil,
ki jih ima danes sleherni sodobni urad, omogočijo njeno razširjanje daleč čez
prvotni doseg, in sicer na državne stroške.
Telefonske pogovore je seveda vedno mogoče nadzorovati, in sicer
učinkoviteje kot kdaj koli. Prisluškovalne naprave je možno namestiti v za-
sebnih stanovanjih itd. Toda vse preveč jih je. Radio in televizija sežeta čez
državne meje in ju ni mogoče utesniti v strogo zaprte okvire "domačnosti",
čeprav tudi to poskušajo vsi leninistični režimi.
Pravi boj za obvladovanje človekovega duha se prenaša vse bolj na
neposredne izvore informacij, tja, kjer se informacije rojevajo. Te pa se vedno
rojevajo samo v človekovi duševnosti. Izvorov informacij je zato toliko, ko-
likor je ljudi. Razumljivo, da se v takih razmerah država omejuje le na nad-
zorstvo nekaterih posamezikov, ki se ji zde posebej nevarni, na ideje, ki se ji
zde posebej razdiralne za njen monopol, in na institucije, ki so po svoji naravi
žarišče novih mish in pogledov na svet Teh pa je zopet cela vrsta, ki različno
vplivajo na posamezne sestavine duševnosti.
Država sicer skuša s svojimi dejavnostmi tudi neposredno zavzeti primarni
prostor, kjer informacije nastajajo. Sama ustvarja cele vrste izvorov indoktri-
nacije, od predpisovanja oz. potrjevanja učnih programov kot enega temeljnih
virov socializacije; izrinjanja družine kot primarnega vira socializacije in nje
nadomeščanja s svojimi institucijami predšolske vzgoje in varstva otrok; us-
tanavljanja marksističnih centrov kot tistih žarišč, kjer naj bi se rojevala nova
marksistična znanstvena misel, ki naj ne bi bila samo sredstvo indoktrinacije,
ampak tudi obramba pred vdorom marksizmu tujih idej; spodbujanja in vses-
transkega podpiranja novih apologetskih del, ki jih uveljavlja prek tiska in
drugih množičnih občil; filtriranja vseh informacij o dogajanjih, o katerih
pišejo časopisi oz. poročata radio in televizija, tako da je informacija primerno
komentirana, da je torej tudi informiranje usmerjeno; neposrednega nastopanja
nosilcev oblasti kot ideologov, ki ustrezno usmerjajo vse aktiviste, ki naj prek
družbenopolitičnih organizacij posredujejo prave marksističnoleninistične
156
poglede na tekoča dogajanja in pravilno usmerjeno tolmačijo vse ukrepe
oblasti.
Tega velikanskega podviga moderne leninistične države nikakor ne gre
podcenjevati. Na eni strani sam po sebi dokazuje, kako veliko pozornost
posveča država temu področju "boja za človeške duše", na drugi strani pa
izpričuje tudi svojo uspešnost Če teče desetletje za desetletjem neprekinjen tok
takega usmerjenega informiranja, povezan istočasno z monopolom v
množičnih občilih, ki preprečuje dotok informacij iz drugih virov, se uspehi
takih prizadevanj morajo pokazati. Ljudje začno počasi gledati na svet okrog
sebe z očmi "socialistično" usmerjenega državljana, vse dogajanje začno počasi
presojati tako, kot si želi oblast. Takih ljudi postaja kar večina. Niso več
sposobni samostojno razmišljati in si ustvarjati lastno sodbo o dogodkih. Zato
je dokaj jalovo upanje, da bi z nekaj javnimi, zato tudi vedno tveganimi
nastopi, ki naj bi navrgli kake nove poglede in drugačna tolmačenja od uradnih,
lahko količkaj pomembno vplivali na predrugačenje javnega mnenja. Javno
mnenje obvladuje leninistični režim. S tem je treba v celoti računati. Javno
mnenje bo večinoma brez izjeme obsojalo tistega, ki ga je obsodil režim.
Kvečjemu s pomilovanjem ah začudenim nerazumevanjem :"Le kaj mu je tega
bilo treba. Saj je bil drugače videti kar normalen."
Tako javno mnenje je mogočna opora režimu, dokler položaj v celoti ob-
vladuje, in deluje kot nadvse pomemben dodaten ojačevalec njegove oblasti.
Vendar le kot ojačevalec, čeprav še tako pomemben. Če režim položaja ne ob-
vladuje, mu tudi tak ojačevalec ne more sam v ničemer pomagati. Javno
mnenje se v veliki meri oblikuje na tem, kar ljudje radi slišijo, kar jim utrjuje
njihovo prepričanje, da je njihov socialni in gmotni položaj povsem zaslužen,
če so z njim zadovoljni, oz. prepričanje, da so upravičeni do več od tega, kar
imajo, če so njihova pričakovanja večja. Leninistični režim taka pričakovanja
umetno dviguje: vsi smo enaki, torej navzdol s tistimi, ki so iz kakršnega koli
razloga socialno višji (o tem bo odločil seveda režim!); vsi imamo pravico do
gmotnega blagostanja, tudi če presega našo sposobnost ustvarjati ga, itd Zato
javno mnenje nikoh ni globlje duhovno zasidrano. Če se mu izpodmakne
gmotna osnova, ki je podlaga ustvarjenih pričakovanj, se hitro sesede, in se
lahko obrne celo proti nosilcu, na katerem se je doslej vzdrževalo. Zato
javnemu mnenju niso nevarne nove ideje, pač pa erozija podlage, na kateri se
vzdržuje. V leninistični sodobni državi je to predvsem erozija gmotnega
položaja, upadanje življenjske ravni, ker gre za državo, ki je izrazito usmerjena
v potrošništvo in se od njega tudi v veliki meri vzdržuje. Režim se tega tudi
dobro zaveda. Javnega mnenja si ne bo pridobil ali ohranil samo z indoktri-
nacijo, pač pa z vzdrževanjem gmotnega položaja množic, v okviru
pričakovanj, ki jih je sam ustvaril. Bitka za javno mnenje se bo zato odločala
na gospodarskem področju.
157
11. Nesposobnost miselne in tehnološke
inovacije
I.
Prava bitka za osvajanje duhovnosti ne teče na področju javnega mnenja,
ampak tam, kjer se oblikujejo nove mish, novi odgovori na izzive spremen-
jenega okolja, in kjer se oblikuje vrednostni svet, ki neposredno vpliva na
posameznikovo orientacijsko mrežo.
Nove misli in nove odgovore na nove izzive okolja je sposoben ustvarjati
predvsem znanstveni in strokovni svet Tu pa stoji leninistični sistem na trhlih
nogah, že samo zato, ker je ideologija. Bistvo ideologije je, da predstavlja re-
cepturo odgovorov, ki naj bi veljala za vse položaje in vse primere. Zato pride
leninizem prej ali slej v zadrego, ker ni sposoben novih odgovorov, oz. jih ne
more vključiti v svojo ideologijo, tudi če bi jih lahko oblikoval, ker bi delo-
vali razdiralno tako na samo ideologijo kot tudi na strukturo oblasti, na kateri
se vzdržuje. Zato, razumljivo, tudi tehnološko zaostaja, kar seveda ogroža
celotno strukturo njegove oblasti in moči, tako fizične kot gospodarske.
Zato je za leninizem neizbežno, da prepreči svoje tehnološko zaostajanje.
Toda v tem pogledu je v brezupnem položaju.
Leninizem se v svoji operacionalni obliki osredotoča na oblikovanje in
obvladovanje družbenih odnosov. Zanima ga torej družbeno področje. S
tehnologijo je povezan le toliko (vendar samo teoretično, praktično kvečjemu
obratno), da zagovarja stališče, da je od načina proizvodnje odvisna tudi t i.
vrhnja stavba, se pravi, družbeni odnosi. To obvladuje, razlaga in iz tega izvaja
potrebne družbene spremembe leninistični režim sam. Zato gleda na tehnološko
področje izrazito mehanistično, v takem smislu, da se tehnologija razvija po
svojih lastnih zakonitostih in je kot taka povsem nepolitična. Taki naj bi bili
tudi tehniki oz. znanstveniki na tehnološkem področju, s povsem drugačnim
odnosom kot znanstveniki na družboslovnem, katerih trditve vedno neposredno
posegajo v skrbno zaščiteno področje leninistične teorije in imajo zato hočeš
nočeš vedno političen predznak. Tehnološki strokovnjaki naj bi bili zato po
svojem bistvu politična praznina, ki jo je mogoče v celoti izpolniti z lenin-
istično ideologijo. Zato je tehnološkega strokovnjaka možno od vsega začetka
vzgajati po vzorcih usmerjenega izobraževanja.
V tem pa je ravno velika zmota. Z usmerjenim izobraževanjem lahko vz-
gojimo tudi visokega tehničnega strokovnjaka, ki pa ne bo nikoli sposoben
inovacije. Celo v uporabi znanega ne bo zadosti uspešen, kajti dejanski stan, za
katerega moramo uporabiti določeno znanje, se stalno spreminja in zahteva
vsaj kake prilagoditve. "Strokovnjak", ki je do kraja usmerjeno vzgojen, tudi
tega ni sposoben. Inovativnost pa zahteva na slehernem področju, tudi
tehnološkem, lastnosti, ki so v popolnem nasprotju z vnaprejšnjo
usmerjenostjo. Zahteva predvsem svobodo in sproščenost duha, ki se nikjer ne
ustavi kot na dokončno dognanem in dokončno sprejetem, ki ne priznava
nedotakljivih "resnic". Zato je mogoča samo pri ljudeh, ki so osebnosti, ki se
svojega mišljenja ne boje odkrito povedati, ki so se pripravljeni soočati tudi z
nasprotovanjem, so pripravljeni tudi tvegati, za svojo znanstveno resnico so
158
pripravljeni tudi veliko žrtvovati. Tu ravno je velika zmota leninističnega
režima v odnosu do ustvarjalnosti. Lahko je predmet tehnoloških raziskav sam
politično povsem nevtralen in se zato ustvarjalec na tem področju ne bi
srečaval z nikakršnimi političnimi zapetljaji, kakor se mora družboslovec,
katerega predmet je že sam stalno izpostavljen napadu ideoloških dogem. Toda
odnos do raziskovanja ni utemeljen v predmetu raziskovanja, pač pa v razisko-
valčevi duševnosti, v njegovem vrednostnem svetu, v njegovi osebnostni
izoblikovanosti. Leninizem pa ne more oblikovati pokončnih, svobodnih, in-
telektualno upornih osebnosti, ker zahteva vnaprejšnje pristajanje na ideološke
dogme, o katerih nedotakljivosti ne dopušča dvoma in razpravljanja. Zato
radovednega in promicljivega duha odbija in ga ne more osvojiti. S takih
izhodišč si lahko osvoji le manj pomembne duhove. In ker nastopa tudi z za-
htevo po brezprizivnem sprejemaju ukrepov vsakodnevne politike, izvedene iz
ideoloških dogem, katerih spornost je pogosto v očitnem in otipljivem
nasprotju z razvidnostjo dejstev, to protislovje hitro dojame tudi povprečni um.
Pristajanje na "resnice", ki so v očitnem protislovju z razvidnostjo, ki jo
posreduje um, pa vodi v moralni razkroj. Znanstvena odkritja in novosti so
takemu povprečnemu umu in moralni razkrojenosti nedosegljive. Vsi lenin-
istični sistemi v inovativnosti zaostajajo za svobodnejšim svetom. Dolgoročno
so bitko izgubili.
Z inovativnostjo pa je v nasprotju tudi sam pristop leninističnega sistema
k znanosti. V vsem svojem organizacijskem udejstvovanju, tako v politiki kot
gospodarstvu, se opira na birokratsko organizacijo, ki izvira iz racionalizma oz.
scientizma, iz katerega je sam zrasel. Zato se tudi pri organizacji znanstvenega
napora opira nanjo. Taka organizacija pa je že pojmovno v nasprotju s procesi,
ki so podlaga znanstvenemu raziskovanju. Birokratska organizacija v svojem
bistvu temelji na znanem in predstavlja realizacijo neke sprejete resnice oz.
trditve kot izhodišča za nadaljnjo logično dedukcijo. Slednja pa ne more pripel-
jati do nečesa izvirno novega, kar ne bi bilo že zaobseženo v trditvi, iz katere
smo jo izvedli. Pri tem pa niti ni treba posebej omeniti vseh negativnih strani
in posledic, ki izhajajo iz birokratske organizacije kot protislovne pxxijetnosti
in izvirnosti.
Se toliko bolj je protislovnost leninističnega ideološkega dogmatizma in
svoboda znanstvenega raziskovanja razvidna v družboslovju, ki naj bi bilo že
pojmovno rezervat partijske ideologije. Sleherni resen družboslovec bo hitro
prišel v spx>r s partijo. Njegova naloga naj bi bila v najboljšem primeru samo
morda po drugi poti in z drugimi metodami dokazati pravilnost partijskih
stališč in ukrepov partijske politike. Apologete nujno vodi v moralni razkroj,
vse druge pa odbija.
II.
Iz omejitvenega odnosa do svobode mišljenja in ustvarjalnosti, ki je za
partijski avantgardizem logična izpoljava, pa sledi, da leninistična partija ni
izgubila samo boja za tehnološko inovacijo, pač pa tudi boj za L i. in-
teligenco. Po leninistični ideologiji inteligenca ni družbeni razred, pač pa sloj,
159
ki se bo prilegel in služil tistemu razredu, ki je na oblasti. Ko je na oblasti
partija, v imenu delavskega razreda, bo pač služil njej. Pridobiti si inteligenco
kot možganski del družbenega tkiva pa naj bi bila za sleherni politični sistem
toliko pomembna naloga, da brez njene zadovoljive rešitve ne bi mogel ob-
stati.
Pojem inteligence se danes gotovo ne pokriva s pojmom v Leninovem
času. V njegovem času je bil to sloj, ki je bil po svoji formalni šolski izo-
brazbi usposobljen za opravljanje tistih poslov na področju upravljanja družbe
in tehnologije, lei so poleg potrebne višje izvedenosti zahtevale tudi določeno
stopnjo sposobnosti abstraktnega mišljenja in problemsko razreševalnega
procesa, ki je po zahtevnosti presegal povprečje, zlasti v fizičnem delu.
Danes kje tak pojem inteligence v veliki meri skladen s pojmom, ki se je
v Leninovih časih uporabljal za delavski razred. Splošna izobrazba je toliko
napredovala, zahtevnost v obvladovanju in upravljanju tehnoloških, gospo-
darskih in družbeno organizacijskih poslov seje toliko dvignila, da predstavlja
inteligenca v nekdanjem pojmu te besede bolj normalo kot izjemo v družbeni
strukturi. Vsekakor kaže razvoj v smer, da bo neposrednega fizičnega dela
vedno manj in da bo vedno bolj prevladovala intelektualna sestavina. Zato
postaja za oblast partije čedalje pomembnejše vprašanje, ali obvladuje prav ta
segment prebivalstva, saj je to novi delavski razred. Ta pa ni več nekdanje en-
ovit, ampak notranje izrazito razčlenjen in raznolik. Zato je tudi obvladovanje
tega novega razreda bistveno zahtevnejše. Kolikor je režimu z indoktrinacijo in
usmerjenim izobraževanjem uspelo, da ga je z umetno partijsko in šolsko
modrostjo odtrgal od zdravorazumskega načina mišljenja, ki je bil oz. je v ve-
liki meri še značilen za ljudi, ki so v neposrednem stiku z naravo in naravnimi
procesi (zlasti kmetje, do neke mere tudi fizični delavci), si je posel celo
olajšal. Dovzetnost teh ljudi za nekritično prevzemanje uradnih resnic in pro-
pagande, posredovane v množičnih občilih, je večja kot je bila kdaj koli. To je
ena pomembnih postavk v rokah režima, da si zagotovi svojo oblast. Predvsem
temu je tudi namenjeno toliko kritizirano usmerjeno izobraževanje. Čeprav so
ga obsodili več ali manj vsi pristojni strokovnjaki, proti njemu ugovarja tudi
gospodarstvo, režim od njega ne odstopa. Najboljši predstavnik tega novega
razreda je formalni izobraženec z visokošolsko diplomo, s sorazmerno večjim
ali manjšim, raje manjšim kot večjim, znanjem, vsekakor pa z izrazitim po-
manjkanjem kritičnega mišljenja, prav tako pa nosilci spričeval L i. višjih in
srednjih strokovnih šol. Njihovo obzorje v največji meri oblikujejo televizija
in dnevno časopisje, komaj kaj bolj poglobljeno zanimanje za knjigo in zlasti
za globlja filozofska in kulturna vprašanja.
Vendar zaradi notranje diferenciacije ta družbena plast ,po številu čedalje
pomembenjša jia svojem gornjem robu prehaja med resnično inteligenco, na
spodnjem robu pa med zdravorazumsko reagiranje "neposrednih proizvajal-
cev"..Vendar to ni razred, ki bi bil globlje čustveno navezan na leninistični
režim. Njegova najbolj značilna poteza je duhovna plitvost, površnost, ki ni
pognala nikakršnih globljih korenin tudi v obstoječi politični režim in njegovo
ideologijo. V svojem odzivanju na zahteve danega trenutka in okolja je izredno
labilen, nagnjen k senzacionalnostim, ki predstavljajo zanj le popestritev
revnega življenja, ki ne najde zadovoljitve v pomanjkanju slehernega globljega
160
duhovnega življenja, in v izrazito potrošniški usmerjenosti. In senzacije so
zanj tudi vsi "škandali", ki jih sprožijo različni nastopi proti režimu - v katerih
se sicer vedno prikloni režimu, če ta zmaga. Doslej še vedno. Toda tudi režimu
je popolnoma jasno, da se v resnično kritičnem položaju nanj nikakor ne more
zanesti. Dasi bistveno bolj izobražen od t. i. klasičnega lumpenproletariata, je
po svojem odzivanju in duhovnem razpoloženju temu še najbolj podoben.
Skratka, nanj se ni mogoče zanesti.
Tako leninistični režim v novo nastalih razmerah nima pravega družbenega
zaledja, nima svojega klasičnega "delavskega razreda", na katerega bi lahko z
vso zanesljivostjo računal.
Vsekakor pa ne more računati na inteligenco v pravem pomenu te besede,
ki bi jo označili kot družbeni segment izobražencev, ki ima poleg svoje široke
razgledanosti in splošne izobrazbe izrazito razvit čut za kritično mišljenje, vi-
soko sposobnost miselnega posploševanja in abstrakcije, ki je sposoben
logične dedukcije in problemsko razreševalnih procesov, prav zaradi tega pa
samostojnega oblikovanja odgovorov na izzive okolja tudi v daljši časovni
razsežnosti. Taka inteligenca se ne oblikuje po nikakršnih formalnih kriterijih.
Zato šolsko spričevalo ali najvišji akademski naslov še nikakor nista dokaz za
pripadnost tej družbeni duhovni eliti.
To vsekakor je elita zaradi svojega položaja v duhovnem svetu, ki je
odločilnega pomena za oblikovanje odgovorov, ki jih sleherna družba mora
oblikovati s svojim soočanjem z novostmi. Samo repertoar odgovorov, ki jih
ponuja obstoječe znanje, predvsem šolsko, in obstoječe tehnološko izkustveno,
sicer zadošča za obvladovanje danega položaja. Če se položaj ne bi spreminjal,
bi to zadostovalo. Ker pa se, je družba, ki ne bi bila sposobna oblikovanja
novih odgovorov, priklenjena na obstoječe, torej obsojena na stagnacijo in s
tem na nazadovanje.
2e samo s tem, da je inteligenca elita, je izziv leninistični partiji. Kajti
avantgardizem, na katerem temelji leninistična partija svojo legitimnost, je po
svojem bistvu elitizem - s to razliko seveda, da ni utemeljen na resničnih pred-
nostih, pač pa na nasilnem priznanju. S tega stališča se inteligenca neposredno
sooča s partijo, in sicer v vsakem svojem nastopu. Kadar koli in v čemer koli
oblikuje odgovore, ki niso istovetni z odgovori, ki jih partija zajema iz reper-
toarja svoje ideologije, se bo izkazala kot njen nasprotnik. Kolikor hitrejši
razvoj, ki zahteva nove odgovore, toliko večje je protislovje med pwtijo in in-
teligenco. Zato med njima nikoli ni moglo priti do sodelovanja. Nasprotno!
Partija je inteligenco vedno gledala z velikim nezaupanjem, in vsi napori, da bi
si jo pridobila na svojo stran, so vedno propadli. Ustvaritev nove
"socialistične" inteligence, v smislu leninistične usmeritve, je notranje povsem
protislovno prizadevanje. Inteligenca, ki pristaja na kakršnokoli ideologizacijo,
ne more biti inteligenca.
Zaradi nesposobnosti leninističnega režima, da bi oblikoval potrebne
odgovore na nove položaje, za katere ni odgovorov v arzenalu njegove ide-
ologije, je kriza leninistične države neizogibna nujnost. Lahko jo odlaga krajši
ali tudi daljši čas, kolikor je sposoben primanjklaj pokrivati iz substance, ki je
bila ustvarjena iz naporov prejšnjih rodov. Te rezerve pa seveda niso neizčrpne.
Kolikor večja je kriza, toliko bolj so potrebni novi odgovori, toliko bolj raste
161
pomen inteligence, ki je tega sposobna ali vsaj vsekakor bistveno bolj
sposobna kot leninistični režim, in s tem toliko bolj sovražnost političnega
režima do inteligence. Vsi "sovražniki" izvirajo iz vrst inteligence. Ne more pa
je uničiti.
Ker inteligenca ne raste iz formalnih osnov šolskega sistema, čeprav ji je
prav ta eden najpomembnejših stebrov, ampak iz lastne notraje sile, je režim
tudi ne more odpraviti s svojimi ukrepi, ki so nujno zunanji. Lahko jo v pora-
janju močno zavre, kar poskuša zlasti z obvladovanjem šolskega sistema. Toda
inteligenca je poganjek duha. Zato se bo režim z njo otepal, dokler bo še ob-
stojala moč duha. Ta pa je povezan s samo človekovo bitjo.
Iz tega pa sledi, da sleherno prizadevanje za širitev duhovnega obzoija, sle-
herna analiza resničnega stanja, ki položaj prikazuje v luči, dojemljivi za
človeka in skladni z njegovo racionalnostjo, sleherni odgovor, ki nakazuje pot
iz krize, izpodkopava duhovni monopol leninistične partije, ki je potreben za
njen absolutni monopol nad družbo. Leninizem kot ideologija in politična ure-
ditev se neposredno hrani iz miselne okorelosti tistih, ki naj bi jih vodil in
usmerjal: že zato so potrebni vodstva. Lastno mišljenje in manipulacija nista
združljiva. Zato pa je sleherna dejavnost, ki človeka osvešča, ki je usmerjena v
razvijanje njegovega duha, ki sprošča njegove kritične zmogljivosti, ga uspos-
ablja za graditelja v duhovnem svetu in oblikuje v samostojno osebnost, pot v
osvobajanje.
Inteligenca že s samim svojim obstojem, vsekakor pa z vsakim svojim
nastopom ogroža monopol leninističnega režima, ker je utemeljen na dogmi.
Na drugi strani pa se z vsako novo kritično in izvirno mislijo krepita tudi sloj
inteligence in njena moč. Z vsako izvirno mislijo se večajo tudi njene lastne
vrste. Zato je leninistični režim stalno proti inteligenci. Med njima ne more
priti do pomiritve, ker se medsebojno izključujeta. Iz tega pa sledi, da sta ve-
likost sloja inteligence in njena kvaliteta v neposrednem sorazmerju z
zmanjševanjem duhovne moči leninističnega režima. Vzgajanje inteligence oz.
ustvarjanje možnosti in razmer, iz katerih se inteligenca na novo poraja, je
neposredno delovanje za svobodo in ustvarjalno družbo.
III.
S slehernim razkrivanjem totalitarnega bistva leninizma, njegovih ukre-
pov, ki merijo samo na utrjevanje njegove lastne moči, z opozarjanjem na
škodljivost tistih ukrepov, ki so v protislovju z narodovimi gospodarskimi in
kulturnimi koristmi, z ugotavljanjem manipuladvnosti njegovih posameznih
institucij, programov in načrtov, dokazovanjem nevzdržnosti kakih njegovih
trditev o skladnosti njegovega ravnanja s smeijo družbenega razvoja itd. se
neposredno zmanjšuje njegova moč. Predvsem pa s povezovanjem obstoječe
domače vednosti in znanja z dosežki znanosti in razvoja na tujem, torej zunaj
sistema, ki ga obvladuje leninizem. S tem ko na eni strani posreduje znanje in
vednost, ki nastaja zunaj leninističnega sistema, neposredno utira pot novostim
v sistem. Novim spoznanjem vedno prej ah slej sledi vdor novosti, novih
tehnologij, novega načina proizvodnje, novih blagovnih tokov, nove menjave,
162
s tem pa novih odnosov, ki se ustvarjajo na taki podlagi. Sleherna novost, ki
utira pot novemu razvoju, pa je za zaprti in konservativni leninistični režim
sestavina, ki načenja njegov oblastni monopol. Kajti novosti, ki jih dotlej v
strukturi leninističnega režima ni bilo, načenjajo njegov integrativni meha-
nizem. 2e samo uvažanje novega tehnološkega znanja, vzgajanje tehnoloških
strokovnjakov, novih metod proizvodnje, podprtih z novimi sredstvi za ob-
delavo in prenos informacij in drugimi sredstvi najnovejšega tehnološkega
razvoja, vnašajo v okoreli leninistični sistem potrebo po novih drugačnih
ureditvah notranjih odnosov. Izobraženih ljudi ni mogoče utesnjevati v ozke
kalupe leninistične ideologije. Izobraženi ljudje nujno samostojno razvijajo
lastno mišljenje. Menjava s tujimi partnerji, tako znanstvenimi kot gospo-
darskimi, onemogoča primitivno policijsko nadzorsvo, zahteva večjo odprtost
meja; tujski promet, ki se razvija, ne prinaša samo deviz, ampak predvsem tudi
nove povezave, nove poglede in nova spoznanja; stiki s poslovnimi partnerji
zahtevajo od naših gospodarstvenikov poleg samega tehnološkega in tvamega
pretoka zlasti način vedenja, ki temelji na zanesljivosti, treznem presojanju,
sposobnosti lastne ocene položaja, solidnosti v poslovanju, zvestobi dane
besede itd., kar vse je v popolnem nasprotju z voluntarizmom, na katerega se
opira domači administrativni sistem, z njegovo nepredvidljivostjo, neodgov-
ornostjo, ki izhaja iz njegovega vsem nadrejenega položaja. To vnaša v sistem
potrebo po drugačnih odnosih, civilnem vedenju, priznanju večje samostojnosti
posameznika, večje svobode v njegovem ravnanju - čemur vsemu je nujna
podlaga tudi večja demokracija. Take družbe ni več mogoče voditi in ne ob-
vladovati z grobimi in neobtesanimi metodami, na katere se opira stalinistični
avantgardizem in ki mu je misel o sleherni demokraciji povsem tuja in ki
predvsem ne priznava in ne sprejema samostojnosti v ravnanju posameznika.
To so razmere, ki tudi leninistični sistem silijo v drugačno ravnanje.
Procesu menjave z okoljem se ne more odpovedati. Ne more se odpovedati
pretoku znanja, če noče tehnološko zaostajati; ne more se odpovedati tujskemu,
zlasti turističnemu prometu, če hoče priti do tujih plačilnih sredstev; ne more
se odpovedati gospodarskemu, celo proizvodnemu sodelovanju, če hoče vzdrže-
vati blagovno menjavo s svetom. Osebnih stikov ne more omejiti samo na
politične stike svojih funkcionarjev s svojimi političnimi sogovorniki. Zlasti
pa tudi ne more vsiljevati znanstvenim in poslovnim stikom, ki jih imajo
ljudje zunaj političnega sistema, svoje vsebine in svojih pogledov, ker bi bili
sicer taki stiki onemogočeni.
Kolikor višji je razvoj na temelju sodobnih dosežkov znanosti, stikov z
ravitim okoljem, toliko manj je mogoče družbo upravljati nedemokratično, po
zastarelem vzorcu leninističnega avantgardizma. To se je jasno pokazalo tudi v
Jugoslaviji. Za razvitejši Sever so postale vedno bolj nesprejemljive primi-
tivne metode demokratičnega centralizma. Zlasti v Sloveniji so prišle vse bolj
do izraza težnje in celo neposredne zahteve po večji demokraciji, po civilnem
vodenju politike, za odpravo vsaj nekaterih najbolj represivnih vidikov lenin-
istične ureditve. Politični režim je moral dopustiti vsaj malo večjo liberalnost,
odpovedati se je moral vsaj nekaterim najbolj grobim in očitnim oblikam
političnega zatiranja - ne da bi spreminjal svojo naravo, da bi kar čez noč
postal bolj demokratičen in svobodomiseln. Svojemu bistvu se seveda ne more
163
odpovedati. Toda razmere ga silijo v drugačno ravnanje.
S tem pa prihaja v vedno ostrejše neskladje s tistimi predeli države, ki so
manj razviti in ki jih je zato mogoče še obvadovati s starimi leninističnimi oz.
stalinističnimi prijemi - ki pa imajo zaradi svojega večjega števila politično
premoč. Ti svoje zastarele vzorce in poglede vsiljujejo celomi državi, ki je,
razumljivo, v leninizmu ni mogoče upravljati z metodami, ki so v nekaterih
krajih povsem drugačne kot v drugih. Partijski monolit v bistvenih vprašanjih
ne prenese nikakršnega pluralizma.
Iz tega sledi jasen zaključek: sleherno povečevanje znanja in kritičnega
mišljenja slabi duhovni monopol leninizma; sleherno odpiranje proti okolju,
menjava, zlasti dotok novega znanja, sleherno navezovanje novih stikov s tu-
jim svetom ustvarja v domačem okolju razmere, ki so tuje leninizmu in ki se
jim mora zato postopno, čeprav obotavljajoče in z odporom, prilagajati. S tem
pa se počasi oddaljuje od svojega prvotnega vzorca. Sleherni pluralizem na
katerem koli področju počasi prerašča v zahtevo po političnem pluralizmu.
Čeprav zahteva še nikakor ne pomeni tudi njene ostvaritve, saj bi bilo s
političnim pluralizmom v kakršni koli obliki konec leninizma samega,
pomeni zelo nepreklicen korak na tej poti. Prav zato pa je sleherno zapiranje
pred svetom, pred dotokom novih idej in pogledov, pa tudi fizično zapiranje
meja in blagovnega pretoka, neposreden udarec temu procesu.
Uvažanje novosti v sistem je najpomembnejše izhodišče za preoblikovanje
družbe. Njegova pomembnost je v tem, da je to dogajanje, ki se mu ni mogoče
izogniti. Menjava z okoljem je nujna. Njegov obseg je tolikšen, da zajema
praktično vse vidike družbenih dogajanj, od čisto duhovnih do tvarnih, in sicer
na vseh področjih družbenega udejstvovanja. Posebej pa je odločilno zato, ker
ni povezano neposredno z nazorsko opredelitvijo njegovih udeležencev, niti na
njihovo etično moralno usmerjenost, ker, skratka, ni naravnano neposredno na
udeležence tega procesa, pač pa na razmere, ki jih ustvaija. Nove razmere
učinkujejo tudi na tiste, ki posledic niso želeli, ki jim celo nasprotujejo, se
jim upirajo, a se morajo končno z njimi sprijazniti. Gre torej za proces, ki s
svojimi posledicami učinkuje sam po sebi in ne zahteva vnaprej neke določene
nazorske usmeritve ali celo zavestnega opredeljevanja, zvezanega s tveganjem
lastnega položaja in z njim povezanih koristi. Zato je prav od razvoja v to
smer pričakovati največ sprememb, največjo preoblikovalno moč tega procesa.
Leninizem bo obsojen takrat, ko bo notranje obnemogel sam po sebi, ko ne bo
več mogel z lastnimi metodami in pojmovanji obvladovati položaja. Zoper
sleherni poskus neposrednega spreminjanja svojega družbenega položaja in
moči, ki si jo je z nasilnimi metodami pridobil, se bo tudi neposredno in z
vsemi silami uprl. In ker obvladuje vse vzvode politične moči, je sleherni tak
napad nanj vnaprej obsojen. Na sleherni napad bo odgovoril z nasiljem in do
kraja brezobzirno. Njegova moč je doslej še povsod tolikšna, da s svojimi
nasprotniki gladko opravi brez vsakih večjih težav. In tako bi ostalo tudi
vnaprej, če ne bi bil izpostavljen temu posrednemu procesu njegove erozije.
Resnična nevarnost, končno tudi obsodba za leninizem je v ustvarjanju razmer,
za katere ni prilagojen in na katere z recepturo svojih odgovorov ni sposoben
odgovarjati. Prednost tega procesa je v tem, da se z njim ni treba neposredno
soočati. Njegovo delovanje lahko povsem zanemarimo. Ob tem procesu
164
namreč nikakor ne prihajamo v nasprotje z normativno zaščitenim monopolom
leninistične oblasti. Deluje sam po sebi. Če se npr. Sovjetska zveza danes
loteva reform, to ni posledica nekakšne spreobrnitve k humanizmu in
demokraciji, pač pa vdora novih spoznanj, da v tehnološki tekmi z Zahodom
zaostaja in da je treba marsikaj spremeniti tudi v notranjih odnosih, ker samo
uvoz tehnologije ne zadošča. Uvoz novega znanja in nove tehnologije, pa tudi
porajanje novega znanja iz lastnih sil ni možno ob ideološkem nasilju in zati-
ranju svobode, ni možno ob sistemu, ki nagrajuje samo poslušnost in se
obrača proti sleherni novi misli kot nevarni za njegov obstoj.
To je seveda dolgoročni razvoj. Posledice tega procesa ne bodo takoj pre-
oblikovale ali odpravile leninizma. Toda to je edina izbirna možnost. Vse druge
poti vodijo v neposredno soočanje z režimom, ki pa ima v takih razmerah
popolno premoč in svoje nasprotnike lahko uniči brez kakih večjih težav. Zato
je zlasti znanstveno, predvsem pa gospodarsko sodelovanje z Zahodom, ki vodi
do trajnejših oblik sodelovanja, zlasti t. i. industrijske kooperacije,
najpomembnejša pot, ki lahko pripeje do izhoda. Vse druge poti in procesi
lahko ta razvoj samo pospešijo in ga krepijo, nekateri prav izjemno pomem-
bno, ne morejo pa ga nadomestiti.
IV.
To velja zlasti za tiste manifestacije duha, ki odpirajo nova obzoija in
kritično osvetljujejo stanje, v katerem se je znašla družba, kar je sicer vse kul-
turno udejstvovanje, posebej pa npr. kritičen revialni tisk, družbenopolitična
literatura pa tudi res umetniška beletristika itd. Pomena tega kulturnega napora
nikakor ne gre podcenjevati in se zadovoljiti ob ugotovitvi oz. opravičevanju,
"češ, saj vse to nič ne pomaga - oblast ga lahko utiša kadar koli se ji zdi
potrebno". To je sicer res, in zato je ta napor samo dopolnilen - v ustvarjanju
novih pogledov in rušenju duhovnega monopola pa vendar nenadomestljiv.
Njegova največja ranljivost je v tem, da vodi vedno in neizbežno v neposredno
soočanje z režimom. Zato samo na njegovi podlagi ni možen nikakršen
odločilni prodor. Kritična misel lahko samo analizira stanje, ne more ga pa
ustvarjati. Na temelju takih analiz lahko odpira tudi pogled v prihodnost in
tako pomembno usmerja naše sedanje ravnanje, ne more pa sama neposredno
ustvarjati izhodišč za to prihodnost. Hkrati pa je res, da mora novo stanje, ki
ga ustvaija dotok novosti v sistem, najprej prodreti do zavesti ljudi, morajo ga
sprejeti kot del svojega pogleda na svet okrog sebe, postati mora del njihove
orientacijske mreže. Sele v taki preoblikovanosti lahko in tudi resnično postaja
sprožilec in pobudnik nove dejavnosti. In prav kulturni napor, ki posreduje ta
nova spoznanja in jih prevaja v zavest kot izhodišče za novo dejavnost, dobiva
s tem vlogo nenadomestljivega posrednika. S tem postaja neposreden
udeleženec v ustvarjanju nove, neleninistične družbe.
Leninistični režim ne gleda na tako kulturno udejstvovanje samo z nezau-
panjem, ampak vidi v njem neposrednega sovražnika in mu pripisuje namem,
da se hoče polastiti njegove oblasti. Čeprav je to samo po sebi nesmisel, je
vendar res, da vsaj posredno, če že ne neposredno, ruši njegov monopol. In
165
vendar ga mora, vsaj do neke mere, prenašati. Na prvi pogled protisloven
položaj. Vendar je v tem notranja logika. Če hoče leninistični režim držati ko-
rak z razvitim svetom, je določena intelektualna svoboda nujen pogoj za tisto
ustvarjalno vzdušje, ki je šele izhodišče za prodor v novo tehnologijo in na
raven sodobne znanstvene misli. Tako stališče režima do kritične misli in
takega kulturnega napora je že posledica dotoka novosti v sistem, posledica
razvoja. Zato je režim ob njem v zelo dvoumnem položaju: Neposredno ogroža
njegov monopol, hkrati pa je nujen pogoj za usto ustvarjalno vzdušje, ki
lahko pripelje do tehnološke ravni, brez katere se prav tako ne more obdržati -
ne glede na to, da mu v propagandnem pogledu koristi, ker ustvarja vtis o nje-
govi demokratičnosti - dokler ne doseže oz. preseže tiste meje, ki ga po njegovi
presoji bolj ogroža, kot prinaša koristi. Tedaj udari.
12. Poraz v etičnem in vrednostnem svetu
I.
Erozijo monopola družbene moči leninističnega režima izvajajo tudi vsi
tisti dejavniki, ki neposredno oblikujejo človekov vrednostni svet in človekovo
osebnostno vsebino, pa jih režim neposredno ne more obvladovati.Leninistični
režim se pomembnosti teh virov dobro zaveda. S šolskim sistemom je vzgojo
v celoti monopoliziral, razširja jo tudi na predšolsko. Zaveda se vpliva umet-
nosti, znanosti in religije kot izjemno pomembnih virov za oblikovanje
posameznikove orientacijske mreže, tako glede pogleda na svet kakor tudi ob-
likovanja njegovega etičnega sveta.
Umetnosti ni mogoče zapovedovati, ni ji mogoče predpisovati vsebine in
načina delovanja. Umetnost, ki se ne ravna po lastnih notranjih vzgibih, ni več
umetnost. Umetnost ne more biti nesvobodna, ker brez svobode sploh ne more
nastari. Ker je torej po svojem bistvu dejavnost, ki svobodo potrebuje kot
medij, da sploh lahko nastane in živi, je s političnega vidika - in samo ta je za
leninistični kot sleherni totalitaristični režim pomemben - tuje telo v zgradbi
njegovega oblastnega zasega. Ker tujega telesa ne more sprejemati, ne more pa
si privoščiti razkošja, da bi umetnost, ki je ne more nadzorovati, kratkomalo
prepovedal, se je zopet znašel v čudno protislovnem položaju. Umetnost na
njegovi strani bi pomenila izjemno pomembno okrepitev njegovega polaščanja
družbe. Odrejen in zapovedan pristop na njegove položaje pa umetnost spravi
ob potrebno svobodo in s tem neha biti umetnost. Zato je take metode
uporabljal le stalinistični režim v Sovjetski zvezi v obdobju svojega najbolj
neposrednega nasilja in ustvaril iz umetniškega delovanja v bistvu podaljšek
partijskega propagandnega stroja (agitprop), ki nikakor ni mogel obroditi
potrebnih oz. pričakovanih kulturnih sadov. Več ali manj vse, kar ima
umetniško vrednost, je nastalo mimo ali celo v odporu do političnega režima.
Prava umetnost je zato vedno izziv slehernemu totalitarnemu sistemu, in
si je z neposrednim nasiljem ni mogoče podrediti. Zato jo skuša pridobiti s
podkupovanjem. Umetnikom nudi različne ugodnosti, zagotavlja njihovo
gmotno eksistenco, nekatere celo priteguje k udeležbi na oblasti - ne sicer na
166
ključne položaje, vendar na položaje, s katerimi je zvezan ne samo ugoden
gmotni, ampak tudi visok družbeni položaj. Delno v svojih prizadevanjih us-
peva. Vendar samo obrobno. Večine umetnikov si ne more pridobiti, čeprav je
njegov monopol v gospodarstvu pomembna hipoteka tudi nad umetniki. Če
jim režim odtegne svojo pomoč, jih lahko tudi fizično onemogoči. Temu se
lahko uprejo oz. uspešno kljubujejo le zelo močne osebnosti.
Podobno pot ubira režim tudi v odnosu do znanstvene, predvsem human-
istične elite. Za režim res sprejemljivi so samo tisti znanstveniki, ki uveljavl-
jajo režimske cilje, zagovarjajo režimsko razlago pojavov, skušajo
posameznim ukrepom režima zagotoviti tudi znanstveno podporo itd. Tudi
znanosti ni brez prave svobode. Zato so tudi taki znanstveniki, ki so se zapisali
režimu, kaj hitro postavljeni pred dilemo: ali vdano služiti in po potrebi
znanstveno resnico prilagoditi zahtevam politike, ali pa dati prednost
znanstveni resnici, kot jo pač oni ugotavljajo, in zanemariti politične
posledice. V obeh primerih je rezultat jasen brez posebne razlage. Če so se uk-
lonih politiki, so kmalu nehali biti tudi znanstveniki.
Tako ostra dilema se sicer zastavlja samo pri vrhunskih znanstvenikih, ki
lahko s svojim znanstvenim ugledom pomembno vplivajo na javne odločitve,
pa tudi na domače in tuje mnenje, predvsem znanstvene javnosti. Svoboda,
iskanja pa velja za sleherno znanost Če te ni, tudi prave znanosti ni.
Velikanska praznina na tem področju je izjemno velika ovira za znanstveni in
splošni razvoj v leninističnih režimih in eden temeljnih vzrokov njihovega za-
ostajanja. Režim se namreč lahko posebej ukvaija samo z znastveno elito. Do
vsega drugega znanstvenega potenciala pa se vede v glavnem represivno: skuša
si ga podrediti kot delovno silo, manj z nagrajevanjem, veliko bolj z ustraho-
vanjem. Zato tak neuspeh. Svobode pa si ne more privoščiti.
Tako umetniška kot znanstvena svoboda je nesporno povezana z etičnim
sistemom. Umetnik ne more biti umetnik, če ni globoko zasidran v etičnem
svetu. In prava znanstvena resnica je vedno etična vrednota. Zlasti sodobni
vrhunski znanstvenik se stalno sooča z ekološkimi, biološkimi in družbenimi
posledicami svojih odkritij. Vedno bolj mora računati nanje. Pri tem kaj lahko,
celo zelo verjetno, prihaja do soočenja s političnim svetom, ki ima lahko
drugačne poglede na "uporabno" vrednost posameznih odkritij, vsekakor pa tudi
moč. V totalitarnih sistemih pa je tako soočanje neizbežno, saj si politični
režim, ki razpolaga z monopolom oblasti, prilašča pravico, da razpolaga tudi z
znanstvenimi odkritji. V tem soočanju morata vedno zmagati umetnik in
znanstvenik. Ne zato ker lahko, ampak ker morata. Brez take neodvisnosti in
zasidranosti v svoj etični svet je konec tako umetnosti kot znanosti.
Tak vzorec odnosov, ki se sicer najostreje izraža prav na vrhu, pa se
nadaljuje na vseh tudi nižjih ravneh. Tudi "mali" umetnik in znanstveni delavec
je to, kar je, samo če si je sposoben in pripravljen izbojevati neodvisnost in če
ima potrebne globoke korenine v etiki. Brez tega ne more obstati kot umetnik
ne kot znanstveni delavec. Prav v tem pa je velik izziv za sleherni totalitarni
sistem. Na tem za sodobni in predvsem prihodnji razvoj izjemno odločilnem
področju totalitarni režim položaja ne obvladuje. Sredstva pritiska in posebnih
ugodnosti, ki vsa izvirajo iz njegove monopolne oblasti, niso ustrezna za
soočanje na tem področju. Če dosežejo uspeh, in v zelo veliko primerih ga
167
dosežejo, se jim v trenutku, ko ga dosežejo, začne razblinjati v nič. Umetnik
nehuje biti umetnik in znanstveni delavec enako. Oba se spreminjata ali v
navadnega uradnika ali v propagandista.
Umetnik in znanstvenik tako obvladujeta področje, kjer je totalitarni režim
posebno ranljiv in kjer totalnosti svoje oblasti ne more zaokrožiti v popolnost.
Posebnost teh področij pa je tudi v tem, da soočanje z režimom ni nujno
neposredno. Oba ustvaijata razmere in položaje, ki so v veliki meri zunaj
dosega neposrednega političnega ukrepanja in do njega tudi neprizadeti.
II.
Naslednji vir socializacije, ki ga leninistični režim nima pod neposredno
kontrolo, je družina. Tu si neposredne kontrole ne more pridobiti. Družina pa
še vedno ostaja temeljna celica družbenega življenja, ki najodločilneje vpliva na
oblikovanje posameznika. Zato si prizadeva, da družino kar najbolj izrine iz
vloge temeljnega vira socializacije, predvsem s tem, da otroke postavi pod
svoje neposredno nadzorstvo. Zaposlenost matere, k čemur je naravnana vsa
socialna in gospodarska politika, mu to prizadevanje nenavadno olajša. Otrok
je vse bolj izpostavljen vplivom, ki jih obvladuje režim, od otroških jasli do
predšolske vzgoje, prek osnovne šole in v veliki meri tudi še srednje do ra-
zličnih mladinskih organizacij, športnega udejstvovanja itd. Tudi očetova vloga
v družini je vse manjša, saj mu zaposlenost in vpletenost v različna družbena
dogajanja, ki so posebej naravnana na to, da ga vsrkajo v partijsko obvladovani
krog, onemogočata, da bi se v večji meri posvetil družini.
Razbijanje družine nikakor ni izum leninističnega sistema. Je posledica
sodobnega, bolje rečeno, neposredno preteklega industrijskega razvoja in v
potrošništvo usmerjenega gospodarstva.
Ta način proizvodnje pa je že danes v veliki meri zastarel. Prihodnja
proizvodnja ne bo nosila pečata ekstenzivne porabe delovnega časa zaposlenih
delavcev, vsekakor ne pri enoličnih, ponavljajočih se opravilih. Stalno
naraščanje proizvodnosti se bo - v veliki meri se že - odrazilo v skrajševanju
potrebnega časa za enak proizvodni učinek. Dilema, v kateri se je ob tem
znašlo gospodarstvo, je, ali povečati nezaposlenost (kar vodi v neobvladljive
družbene probleme in je tudi proti sedanji strukturi gospodarstva, ki je utemel-
jena na polni zaposlenosti kot generatorju kupne moči, ki naj daje potrebno
moč povpraševanju in s tem proizvodnji) ali pa (kar se vse bolj kaže kot edina
realn£i možnost) skrajševati potrebni delovni čas. Tako pridobljeni, bolje, os-
vobojeni delovni čas pa uporabiti za razbremenitev ženske in za to, da se bosta
oba starša več posvečala problemom družine.
Sedanja oz. dosedanja industrijska prizvodnja je v svojih posledicah
družbeno disfunkcionalna. Pripeljala je do družbene strukturiranosti, ki je glede
na celostne družbene in človekove potrebe izkrivljena - zadovoljevanju gmotnih
potreb je dala prednost na račun vseh drugih. Družbenost prizvodnje, ki jo je
kot ideal povzdignil marksizem, se je polastila vseh vidikov človekoveka bi-
vanja. Posameznik naj bi bil v celoti samo še družbeni produkt. Vsa individu-
alnost, s socializacijo vred, ki prihaja iz individualnih virov, kar velja
168
predvsem za družino, naj bi odstopila mesto družbenosti. Posameznik kot indi-
viduum v tej družbi izgublja svoje mesto. Moderna sredstva množičnega
obveščanja naj bi ta proces samo še okrepila in dopolnjevala. Vsa socialna pa-
tologija, ki postaja eden izjemno pomembnih povzročiteljev vsesplošne
človeške oz. družbene krize, je posledica tega procesa podružbljanja na račun
individualnosti. Sele večje razpolaganje s časom, ki bo na voljo za potrebe zu-
naj proizvodnje oz. gospodarskega udejstvovanja, lahko vzpostavi potrebno
ravnotežje v notranji družbeni strukturiranosti.
Sedanje gospodarstvo je usmerjeno k stalnemu napredovanju pri ustvar-
janju gmotnih dobrin. Zato sproščene zmogljivosti na temelju večje proizvod-
nosti uporablja večinoma za še večji obseg proizvodnje, kar zahteva čedalje
večjo porabo omejene energije in omejenih naravnih bogastev. To je značilnost
gospodarskega razvoja približno zadnjih 300 let. Sodobno gospodarstvo ne zna
živeti ob stagnaciji (saj dobiva že beseda sama negativni prizvok), čeprav je
življenje ob gospodarski umirjenosti značilna poteza življenja človeštva v
pretežnem delu njegove zgodovine. Tak razvoj v nedogled onemogoča že sama
omejenost sveta pa tudi vse globlja kriza, ki vodi do vse večje notranje
destrukturiranosti, zanikanja človekove individualnosti in zasužnjenja organi-
zaciji, ki naj bi bila človekovo sredstvo za neomejeni razvoj.
Če istočasno ugotavljamo, da bo prihodnja industrijska proizvodnja in s
tem tudi družbena struktura, na katero se opira, slonela na priznavanju individ-
ualnosti in na izrabljanju vseh posebnosti in sposobnosti posameznika, potem
mora prav družina dobiti tisto mesto v njegovem oblikovanju, da bo v procesu
socializacije preneslo na novo generacijo tiste posebnosti in značilnosti, ki so
individualizirane lastnosti staršev. Vsak drug vir socializacije lahko posreduje
le veliko bolj posplošene lastnosti in vrednote bistveno širšega okolja.
Današnji izkrivljeni sistem socializacije temelji edino še na priznanju genet-
skih posebnosti, medtem ko naj bi bile tiste poteze človeka, ki ga kot takega
predvsem označujejo v njegovi človečnosti, njegova svojstvenost in edin-
stvenost, žrtvovane molohu vedno večjih gmotnih dobrin. To je anomalija, ki
je vse bolj nevzdržna.
Potreba, da dobi družina nazaj svoje mesto, ne pomeni retrogradnosti v
razvoju, na kar bi morda navajal izraz "nazaj". Gre za to, da se človeštvo odvrne
od stranpoti, na katero ga je prisililo pojmovanje in vera v neomejen in
nezadržen napredek, predvsem gmotnih dobrin. To še nima nič neposredno
opraviti z vrednostnim svetom, katerega posrednik je gotovo družina, in ki
lahko vzbuja razhčne poglede in stremljenja v procesu socializacije. Tako si
leninistični sistem prizadeva izpodriniti družino predvsem kot tekmeca v
indoktrinaciji njegovega vrednostnega sistema, njegovega pogleda na svet in
njegove ideologije. Vendar ne gre predvsem za to. Družina kot vir socializacije
je razvoju potrebna kot bistveni element vzpostavitve novega notranjega
družbenega ravnovesja v tem, da se sestavina individualnosti pri človekovem
procesu socializacije ustrezno izravna s sestavino družbenosti.
Tudi družina človeka v veliki meri vnaprej opredeljuje in s tem omejuje in
zavira njegov svobodni razvoj. Se posebej, ker ga po svoje opredeljuje prav v
tisti dobi, ki je za njegov razvoj najpomembnejša. Če je to res, pa je res tudi
to, da ga omejuje sleherni proces socializacije - ki pa je nujen, ker samo prek
169
njega prehajajo na nove rodove spoznanja, izkušnje in pridobitve, do katerih so
se dokopale vse prejšnje generacije in brez katerih bi moral človek vse začenjati
povsem nanovo. Proces socializacije prek družine pa od vseh doslej poznanih
možnosti, tudi tistih, ki bi jih morda kot alternative postavili v prihodnosti,
zagotavlja največjo mero individualizacije. S tem nudi tudi največjo družbeno
varnost: odgovore na izzive okolja in sposobnost ustvarjati nove samostojne
odgovore, kar je temeljna prvinska sposobnost prilagajanja in s tem preživetja,
potisočeri na neštete vzorce vsake posameznih družin. Popolna podružbljenost
skrči to sposobnost več ali manj na en sam vzorec. Ranljivost take družbe je
neizmerno povečana, njena sposobnost preživetja pa neskončno zmanjšana.
Tega povratka k družini ne bo mogoče doseči samo z drugačno vzgojo in
tudi ne samo z moralno prenovo. Razpadanje družine je posledica dosedanjega
industrijskega in gospodarskega razvoja in je samo eden od odrazov krize, v
katero nas je pripeljal ta razvoj. Zato je tudi jasno, da se družina lahko reafir-
mira le s prenovo celotnega sedanjega načina življenja, torej predvsem z
drugačnim odnosom do proizvodnje, do načina gospodarjenja. Vedno močnejša
postaja zavest, da po sedanji poti ni več mogoče naprej. Napredek v tehnologiji
to preusmeri'ev ne le omogoča, ampak jo tudi zahteva, ker brez nje ni izhoda iz
krize. Izhod iz krize pa zahteva čisto drugačen odnos do sveta, nov pogled,
novo paradigmo.
Leninizem pa je, nasprotno, ves ukoreninjen v preteklem stoletju. Vsi
njegovi postulati izvirajo iz njega. Tako tudi njegov odnos do družine. Z
drugimi viri socializacije tekmuje za nadzor nad njo, če je že ne more v celoti
izpodriniti. Sicer odprava družine kot temeljne družbene celice ne spada v nje-
gov neposredni program - kot tako jo sicer še priznava - vendar skuša njeno
vlogo več ah manj skrčiti le na temeljno sredstvo biološke reprodukcije. Kot
vir socializacije pa naj bi jo kar najbolj omejil. Družina je generator ra-
zličnosti, leninizem pa temelji na poenotenju vseh članov družbe na homoge-
niziran vzorec, s katerim je mogoče poljubno upravljati.
Prizadevanje za reinstitucijo družine seveda ni samo problem družb, ki jih
obvladuje leninizem. To je problem celotne moderne družbe. V okviru
leninizma pa je toliko bolj pereč, ker jo režim zavestno naprej razgrajuje kot
element individualizacije, ki ne spada v njegov okvir.
Iz tega pa sledi, da je prizadevanje za ponovno vzpostavitev in okrepitev
družine pot, ki vodi v družbo prihodnosti, ker je ta po današnjih spoznanjih
možna na temelju individualizacije, na priznanju različnosti. Družina kot
nosilec individualizacije je eden najpomembnejših temeljev te prihodnje družbe.
Leninizem to ne more biti, ker je vsa njegova filozofija v nasprotju s
takim razvojem. Dolgoročno je že tu vsebovan njegov poraz. Toda prihodnja
družba ne more biti zgrajena na ruševinah stare. Biti more le njeno organsko
nadaljevanje. Iz tega pa zopet sledi, da so vsi napx)ri za uveljavitev družine kot
osnovne družbene celice in njene vloge kot prenašalca družbenih in individual-
nih vrednot staršev neposredna bitka za preprečevanje družbene katastrofe, ki bi
nastala na ruševinah družine. Pot v družbo prihodnosti bi nam bila s tem ne-
navadno otežkočena. Začeti bi morali tako rekoč znova. To p)a nam najbrž ne bi
omogočalo, da bi se obdržali in nanovo vzpostavili kot narod. Bitka za družino
je bitka za družbo prihodnosti.
170
III.
V	boju za obvladovanje duhovnosti kot izvorne družbene moči ima lenin-
istična partija velikega tekmeca tudi v religijah, pri nas predvsem v katoliški
cerkvi.
Sleherna religija nastopa v dvojni vlogi. Na eni strani kot vez in posrednik
z Metafizičnim, na drugi kot urejevalec odnosov med ljudmi na temelju vred-
nostnih etičnih načel, ki jih izvaja iz svoje utemeljenosti in zasidranosti v
Metafizičnem. Naj bo cilj tega prizadevanja popolna teokracija ali naj se
povsem ograjuje od urejanja zanjo posvetnih zadev, vedno posega vanje. S tem
da oblikuje človekov vrednostni svet, še posebej s tem, da ga veže na
večnostne in končne resnice, na brezprizivnost Dokončnega, postaja najbolj
odločilno usmerjevalno središče v posameznikovi duševnosti - odvisno pač od
tega, koliko mu ga je uspelo privezati na svoje izročilo in ga osvojiti.
V	boju za človekov duhovni in vrednostni svet je sleherna religija v
neposredni opoziciji z leninističo partijo. Ruši njen monopol. Pri tem ni na-
jpomembnejše, ah so moralna načela, ki jih oznanja in poskuša uveljaviti v
družbi, skladna z leninističnimi. V nekaterih sestavinah so, v nekaterih so
odločno nasprotna. Bistveno pri tem je to, da se religija uveljavlja kot
samostojen izvor vrednot, ki naj vodijo ravnanje posameznega človeka. Če
pridejo te vrednote v nasprotje z vrednotami, ki jih uveljavlja leninistična par-
tija ali so podlaga njenim posameznim ukrepom ah političnim ciljem, bo re-
ligija zahtevala brezpogojno uveljavljanje svojih vrednot. Partija tako ne more
računati na to, da brezpogojno obvladuje dejavnost vseh članov družbe - kar je
za njeno ideološko izhodišče povsem nesprejemljivo. Zato bo vnaprej in
dosledno nasprotna sleherni religiji. Če se ji bo zdelo primerno ali vsaj
taktično še sprejemljivo, bo religije kot institucionalizirane skupnosti tudi
formalno prepovedala in jih celo preganjala, in sicer z vsemi sredstvi svojega
fizičnega monopola. Vsekakor pa bo skušala organizirane religije kar najbolj
omejiti v njihovem delovanju in se pri tem ne bo nikoli odpovedala vsemu
možnemu šikaniranju in drugim sredstvom.
Popolnega uspeha pri tem seveda ne more doseči, ker je vernost utemeljna
v človekovi zasidranosti v nadizkustvenem svetu, ki ga leninizem kot ide-
ologija ne samo zanika, ampak predvsem ne more doseči, saj je poleg tega kot
duhovno področje nedostopen za njene fizične posege. Neuspeh partije v tem
pogledu najbolj zgovorno dokazuje ponovno oživljanje ruske pravoslavne
cerkve. Lahko da vpliv cerkve močno omejuje. To pa ne s sredstvi, ki jih ima
na voljo kot leninistična ideologija, pač pa z uveljavljanjem potrošništva, ki je
posledica sodobnega načina blagovnega gospodarjenja in z njim vezanih pogle-
dov na življenje. Glede tega so bile zahodne kapitalistične družbe precej
uspešnejše v L i. procesu "razkristjanjevanja" kot leninistične. Seveda pa je
tudi v slednjih kljub sorazmerno veliko manjšemu prodoru potrošništva kot na
Zahodu zaradi njihove majše gospodarske uspešnosti potrošništvo le v veliki
meri opravilo svoje. Vphv cerkva na usmerjanje posameznikovega ravnanja je
močno skrčen.
Ni pa še nikakor zanemarljiv. V nekaterih deželah, kot npr. na Poljskem,
je še zelo velik. Tudi v Jugoslaviji, vsaj vpliv katoliške cerkve. Nimamo
171
potrebnih socioloških raziskav, ki bi pokazale, koliko je ta "vernost" odraz
resnične zavezanosti verskim vrednotam, koliko pa le izražanje nasprotovanja
političnemu režimu, glede na to, da so verski obredi v totalitarnem režimu ena
redkih možnosti vsaj prikritega nasprotovanja. Taka "vernost" kot politična
manifestacija seveda nima nikakršne zveze z uveljavljanjem vrednostnih
moralnih načel in jim prej škodi kot koristi. In kolikor je bila taka "vernost"
pred nastopom leninizma v bistvu le oblika konvencionalnega življenja, ki se
ga je udeleževala tudi cerkev, se je pod pritiskom političnega nasilja kaj hitro
sesula v svoje (leninistično) nasprotje. Zato cerkev nanj ne more graditi. Zanjo
predstavlja prej nevarnost kot pozitivno sestavino.
Nesporno pa je, če govorimo o slovenskih razmerah, da je cerkev začela
ponovno vstajati, in sicer prav iz tistega jedra, ki pomeni njeno najpomemb-
nejšo postavko: iz zavestnega, ne konvencionalnega, opredeljevanja za vernost,
za katolištvo. Konvencionalnost ne more odraziti nikakršnega poguma, saj je
njeno bistvo v nekritičnem in vrednostno nevtralnem prilagajanju
povprečnosti. Uveljavljanje verskih vrednot, ki so podlaga katolištvu, pa
pomeni v razmerah leninizma ne nujno upor, dostikrat tudi, vsekakor pa
pokončno držo samostojne osebnosti .Posameznik kot osebnost pa se bo uprl,
da bi bil uporabljen samo kot sredstvo manipulacije. Če bo sicer kdaj v
nepomembnih tehničnih stvareh na to pristal, pa se bo vsekakor moral upreti,
če naj bi taka manipulacija služila ciljem, ki jih kot vernik ne more sprejeti,
ali če bi ga vezala z delovanju, ki z njegovimi moralnimi načeli ne more biti
združljivo. Če se temu ne upre, ne more ostati v svoji veri zasidran vernik.
Spreminja se v konvencionalca. Kot prepričani in dosledni vernik pa je za
leninistični režim nesprejemljiv. Manipulacija je namreč - kot že večkrat
poudarjeno - temelj avantgardizma.
Vernik iz prepričanja je za režim toliko nevarnejši, ker ne potrebuje
nikakršnih političnih posegov, da bi se njegovo ravnanje tudi politično
odrazilo. Njegova zasidranost v krščanskih etičnih načelih mu ne dovoljuje, da
bi ravnal proti svojemu lastnemu prepričanju. In ker se, vsaj v jugoslovanskih
razmerah, leninizem predstavlja kot oblika najvišje samoupravne demokracije,
verniku ni treba stopati v opozicijo proti političnemu režimu, ko se v razhčnih
organih samoupravljanja opredeljuje za predložena stališča. Ravna kot član
določene skupnosti ali organa upravljanja, od katerega se vsaj formalno
pričakuje, da bo odločal v skladu s svojim prepričanjem. Če je njegovo
prepričanje v nasprotju s predlogi, za katerimi vedno stoji partija - ker se ob
svoji zahtevani vlogi avantgardnosti ne more odpovedati temu, da tudi prek
svojih organov samoupravljanja uveljavlja svojo vodilno vlogo - bo zagovarjal
stališče, ki ga partija ne podpira. Tako bo nastopal proti partijski politiki, ne
da bi se kakorkoli polititično opredeljeval. Njegovo moralno opredeljevnaje
ima politične učinke.
V taki vlogi bo vernik deloval v dveh svojstvih. Na eni strani kot
strokovnjak (oz. delavec, ki ima o posamezni stvari tudi svoje strokovno
mnenje), na drugi kot nosilec moralnih vrednot in kriterijev. Kot vernik ne
more imeti sodbe o nobeni stvari s strokovnega gledišča, ker mu njegova vera
za to ne daje nikakršne podlage. Zato v teh zadevah nastopa kot državljan, ki
ima o strokovnih zadevah svoja stališča (ah pa jih tudi nima, ker se ne čuti
172
kvalificiranega) in s teh stališč opredeljuje svoje odločitve. Hkrati pa vedno
nastopa kot nosilec moralnih vrednot, Ici mu jih posreduje njegova vera.
Nobeno strokovno stališče namreč ni vrednostno nevtralno, ker je možno in
tudi nujno sleherno zadevo presojati tudi z vidika moralnih kriterijev.
Na ta način je vernik soudeleženec v procesu t. i. samoupravnega
odločanja, nad katerim partija nima neposrednega nadzora in ga ne more ob-
vladovati. Za partijo povsem nesprejemljivo stališče, ki pa ga vsaj formalno ne
more zanikati, ker bi s tem zanikala samo institucijo samoupravljanja kot
svoje bistveno orodje za manipulacijo in usmerjanje, hkrati pa prav prepričani
vernik to najbolj pomembno partijsko orožje s svojim moralnim zadržanjem
izničuje kot brezpredmetno. Da se s takim stanjem partija ne more sprijazniti,
je več kot jasno.
Zato v tem soočanju z vernikom uporablja predvsem druga sredstva svoje
družbene moči. Ker je nosilec gospodarskega monopola, ima nad vernikom
oblast absolutnega delodajalca. Lahko mu prepreči dostop do mest, ki ustrezajo
njegovi strokovnosti, lahko ga onemogoči z nižjim zaslužkom, kar se lahko
stopnjuje tako daleč, da mu uniči gmotni položaj in možnost preživljati svojo
družino, v skrajnem primeru pa mu onemogoči zaposlitev. Takih posegov se
partija nikakor ne ustraši.
Ker je partija tudi monopolni nosilec politične oblasti, lahko vernika
onemogoča tudi na drugih področjih, od šikaniranja njegovih otrok pri
možnosti šolanja, dajanja zaposlitve, stanovanja, do napredovanja v stroki,
dosegljivosti posameznih višjih položajev v družbeni hierarhiji, zlasti pa vseh
položajev, ki so kakorkoli zvezani s političnim odločanjem, itd. Vsekakor
vernik ne bo dosegel višjih mest v vojski in vrhovih oblasti - da o neposredni
fizični represiji niti ne govorimo, ki pa se je režim po svoji presoji prav tako
ne odreka.
Hkrati nastopa partija tudi neposredno proti cerkvi kot instituciji, s tem da
jo skuša v njenem delovanju kar najbolj omejiti na njeno dejavnost "znotraj
cerkevih zidov". Cerkev naj bi nastopala samo v strogo verskih zadevah in se
izživljala izključno kot organizator verskih obredov. Sleherna njena dejavnost,
ki bi segala tudi v družbeno življenje, naj bo tudi samo karitativna, da ne
govorimo o vzgoji, pa je po presoji režima v nasprotju z uzakonjenim
stališčem o ločitvi cerkve in države. Če se cerkev udeležuje javnega življenja
kot institucija in sicer v kakršnikoli obliki, je s tem kršila obstoječi pravni
red.
Katoliška cerkev pa je tudi kot institucija, ki je sicer partija ne more
odpraviti, če zagovarja demokratičnost, s samo svojo strukturo izziv parti-
jskemu oblastnemu monopolu. Katoliška cerkev ima svoj hierarhični vrh zunaj
države,torej zunaj območja, na katerem partija uveljavlja svojo monopolno
oblast. Ta okoliščina in pa dejstvo, da se cerkev ne more odpovedati svoji
vlogi usmerjevalca dejavnosti svojih vernikov kjer koli nastopajo, torej pred-
vsem v neposrednem družbenem življenju - kajti vernik ni vernik samo v
cerkvi, ampak v vsem svojem dejanju in nehanju - postavlja cerkev in z njo
vernika v položaj tekmeca za obvladovanje tistega duhovnega in s tem
posredno družbenega življenja, na katerem hoče partija imeti popoln monopol.
Spori in trenja so torej neizogibni.
173
Vernik je v takih okoliščinah pod stalnim in izredno hudim pritiskom.
Svojo vlogo neodvisne in svobodne osebnosti, ki se ravna po svojih lastnih
prepričanjih in moralnih vrednotah, bo lahko obranil le z izjemnim pogumom
in popolno doslednostjo, ki se ne ukloni pred nikakršnimi pritiski. Tega pa ne
zmore nekdo, čigar vera je samo konvencionalnost Nasprotno pa bo taka drža
nekaj povsem normalnega za vernika, ki je to iz prepričanja, ki se kot vernik
uveljavlja in ponovno vzpostavlja v stalnem soočanju z izzivi neposrednega
življenja. To seveda niso samo politični izzivi, saj je življenje bistveno bo-
gatejše. Toda tudi na politične izzive odgovarja kot vernik, kot celostna oseba.
S tega stališča pa je prav taka vernost, ki predstavlja v človekovi oseb-
nosti utelešen pogum in nabito duhovno moč, tisti obrambni okop svobode,
ob kateri se ustavi in razbija sleherno totalitaristično nasilje in pritisk. Če
ugotavljamo, da je manipulacija bistveni pogoj za partijsko usmerjanje, celo za
njen obstoj, sledi, da se sleherna manipulacija zaustavi pred močjo osebnosti
kot tistim zidom, ki ga z vsemi svojimi sredstvi ne more preplezati. Osebnosti
bodo torej utrle pot iz leninizma v svobodo.
Osebnost ni povezana samo s krščansko vernostjo. Danes se srečujemo z
močnimi osebnostmi tudi zunaj krščanskega kroga. Kolikor bolj se tudi cerkev
kot institucija odziva na soočanje s partijo kot institucijo manj pogumno, bolj
pripravljena na popuščanje v medsebojnih odnosih, toliko manj je pokončne
drže in pripravljenosti na tveganje in žrtvovanje tudi pri njenih vernikih. Morda
smo prav trenutno v obdobju, ko največje breme tveganja v boju z lenin-
ističnim režimom za svobodnješo družbo in najbolj pogumno postavljanje za-
htev po spremembah, predvsem tudi v partijskem avantgardizmu, prevzemajo
nase intelektualci, ki se ne istovetijo s cerkvenim katoliškim krogom. Če se
cerkev predaja konvencionalnosti, more toliko manj nastopati kot nosilec
družbene prenove na krščanskih moralnih temeljih, čeprav ne neposredno pač
pa prek dejavnosti svojih vernikov. Toliko bolj nastopa kot vir pohujšanja,
toliko manj je privlačna za mlade.
Da se cerkev ne more in ne sme spuščati v politično življenje, izhaja že iz
njene vloge v družbenem življenju; grenke izkušnje iz preteklosti so to ugo-
tovitev jasno potrdile. Cerkev niti kot noslika krščanskega nauka niti kot
institucija namreč nima odgovorov, kako naj bo politično urejeno družbeno
življenje. Zato se tudi ne more strokovno in politično opredeljevati do
posameznih ukrepov oblasti in njenih posameznih institucij. Vedno pa more,
po mnenju mnogih družbeno angažiranih vernikov in tudi neverujočih pa se
tudi mora opredeljevati do tistih ukrepov in oblasti institucij, ki so v nasprotju
z njenimi moralnimi temelji in ki zato ogrožajo človečnost, ne samo vernikov,
ampak vseh članov družbe, pa tudi same možnosti preživetja družbe. Tu se
cerkev sooča z leninističnim režimom kot institucija. Cerkev se ne more
odpovedati svoji vlogi, da nastopa tudi kot družbeni dejavnik, kakor se temu ne
more odpovedati posamezni vernik. In če cerkev povsem upravičeno zahteva
pokončno držo od svojih vernikov, je povsem upravičena tudi zahteva, da se
tako vede tudi sama kot institucija. Teža njenega nastopa je kljub nasprotnemu
prizadevanju režima še vedno tolikšna, da je oblast nikakor ne more zanemariti.
Upoštevati jo mora tudi v svojih političnih načrtih. S tega stališča pa je lahko
cerkev izjemno pomemben dejavnik družbene prenove. Prav zato ker mora biti
174
družbena prenova, zato tudi izhod iz somraka leninizma, najprej in predvsem
moralna prenova.
Da je prvi pogoj za družbeno prenovo in njeno usmeritev na pot, ki pelje
v kolesnice preživetja na temelju zahtev prihodnjega tehnološkega in kul-
turnega razvoja, moralna prenova, so si na jasnem več ali manj vsi analitiki
sedanjega stanja v leninističnih sistemih, tudi jugoslovanskega. Kdo je tedaj
bolj poklican za tako vlogo kot krščanstvo pri nas?! To pa seveda zahteva zelo
pogumno politiko cerkve. Izraz politika naj v tej zvezi ne pomeni umetnost
taktike, na kar najbolj pogostno navaja ta pojem. Cerkvi kot nosilki moral-
nega oznanila taktika ni potrebna, namreč v smislu posebnega taktizerstva.
Taktika je vsebovana že v sami morah. Odločno moralno stališče ne more biti
povezano s taktizerstvom, ker ga ne potrebuje. Potrebuje pa veliko mero
poguma. Pa tudi pogum sam je že vsebovan v morali. Ni taktike, ki ne bi bila
neprekosljiva. Na takem področju bi cerkev, kljub svojemu velikanskemu
izročilu in izkušnjam, izgubila. Kjer pa v nobenem primeru ne more izgubiti,
je njen moralni nauk. V tem je in ostaja upanje. In v tem je ostala neprema-
gana - v bistvu zmagovalka, kljub velikanskemu porazu, ki ga je doživela v
NOB. Ali hoče živeti na tej zmagi in jo nenehno pretvaijati v živo in stalno
zmagovanje moralnih vrednot v vseh dnižbenih položajih, ni odvisno toliko od
nje same kot institucije, pač pa od tega, koliko so te moralne vrednote, bistvo
krščanstva, resnični sestavni del njene in njenih vernikov vere. Torej od tega,
koliko res živi tisto, kar oznanja in koliko je krščanstvo resnično bistvena
sestavina osebnosti njenih članov.
Tudi v tem pogledu ima veliko priložnost Če danes nosijo breme
duhovnega izziva leninističnemu režimu predvsem tisti izobraženci, ki ne pred-
stavljajo samo intelektualne elite, pač pa tudi duhovno veličino zaradi svoje
osebnostne drže, ki se napaja iz evropskega kulturnega vrednostnega izročila,
(ki je vsekakor tudi krščansko, a ne samo krščansko, a ki prav tako priznava
potencialno vlogo cerkve pri potrebni družbeni prenovi), bo morala pomembno
težo tega bremena v prihodnje prevzeti prav cerkev. Zato ker prav ona lahko
množično proizvaja osebnosti. Ne s tem, da jih pretvarja v učene intelektualce.
Saj tega ne more in tudi ni to njena naloga. Njena veličina je v tem, da dela
velike osebnosti tudi iz malih ljudi, saj osebnost ni zgrajena na učenosti, pač
pa na moralnih temeljih. In mali ljudje - velike osebnosti, po ničemer znani v
naši zgodovini, v ničemer poznani prek ozkih meja svoje najbližje okolice, sc
ne samo ohranili Slovence kot narod, ampak so ga obdarili predvsem z
lastnostmi, ki nas še danes vzdržujejo v sposobnosti preživetja in na katerih
edino se bomo lahko tudi obdržali. Zato nas kot narod ne ogroža toliko nasilje
političnega sistema leninizma, veliko bolj, lahko bi rekli skoraj edino, nas
ogroža načenjanje moralnih temeljev, na katerih je živelo in se ohranjalo
slovenstvo. V nevarnosti so in v veliki meri izginjajo prav tiste lastnosti, ki
nas vzpostavljajo kot ljudstvo, sposobno življenja. O njih je bilo že dosti
povedanega, in jih na tem mestu ni treba posebej razčlenjevati in navajati. V
glavnem še obstajajo in bistveno še niso prizadete. So pa v veliki nevarnosti,
stalna erozija jih brez prestanka izpodjeda. Te moralne temelje je ustvarila
predvsem slovenska cerkev in najbrž jih v veliki meri prav ona lahko ohrani in
razvija. Koga drugega vsaj zaenkrat ni na obzoiju. In končno, usode slovenstva
175
ne bodo reševali politiki, tudi ne intelektualna elita, ki je narodovi usodi kot
kažipot zelo pomembna. Reševali jo bodo mali ljudje s svojo odpornostjo in
sposobnostjo preživetja. Sleherna elita se kot kažipot lahko uveljavi, samo če
se lahko opre na trdnost malega človeka. V tem je tudi velika prednost tako
cerkve kot intelektualne elite pred leninističnim režimom. Leninistični eli-
tizem, opredeljen kot legitimna zahteva po avantgardizmu, se lahko uveljavi
samo po točno obratni poti: ljudi mora razosebiti, spremeniti jih mora v ob-
jekt svoje manipulacije. V tem ni njegova ehtnost, ampak želja biti na vrhu.
Leninistični režim hoče biti stalno na vrhu. Z nasiljem mu to tudi uspeva.
Toda s tem samo nekako plava na vrhu, nima pa nikakršnih korenin. Brž ko bi
izgubil vesla, nima nikakršne opore več. Na svojo zmanipulirano "bazo" t. i.
delavskega razreda se nikakor ne more zanesti, ker z njo ni v ničemer povezan.
Razosebljeni ljudje, in take potrebuje za svoj obstoj, ne morejo biti nikakršna
opora v času preizkušnje.
Kakor je videti moč leninističnega režima velikanska in neprekosljiva, je
vendar sila krhka. Opira se več ali manj samo na grobo nasilje. Razen tega se
nima na kaj opreti, ker boja "za duše" ne more dobiti in je zato vedno omejena
na površje, pa še tega vzdržuje le z zunanjimi sredstvi. Človeka ne more osvo-
jiti, saj je ta cilj protisloven v samem sebi. Z osebnostjo nima kaj početi, ker
osebnost ne more biti predmet manipulacije. Razosebljeni človek pa je vedno
lahko le predmet, s katerim razpolaga tisti, ki ima moč. Dokler tako absolutno
moč ima, je zanj na videz vse v redu. Brž pa ko ljudje prerastejo v osebnosti,
in kolikor prerastejo, se absolutna moč razdrobi in v velikem delu preide na
tiste, ki naj bi bili predmet njegove manipulacije. In tako postaja cerkev, ne
toliko kot institucija, pač pa kot skupnost vernikov, velikanska potencialna
sila, če je skupnost resničnih vernikov.
Samoupravni mehanizem, ki naj bi bil za režim bolj prefinjeno sredstvo za
partijski avantgardizem, v primerjavi z dosti bolj grobo in v bistvu aziatsko
obliko diktature proletariata po stalinističnem vzorcu, se ob samostojnih oseb-
nostih obrne v sredstvo resnične demokracije in samoodločanja. Taki ljudje se
bodo opredeljevali v skladu z lastnim prepričanjem in v skladu z lastno presojo
položaja. Brž ko pa pridemo do tega, je partijskega avantgardizma konec.
Nosilci moralne moči dobivajo tako ključ do položaja in do potrebnih spre-
memb. Seveda pa je vse to zvezano z veliko mero poguma. Ali si lahko
zamislimo pravega vernika, ki ni pogumen? Režim se nevarnosti s te strani
zaveda. Zato stalno naglaša, da imajo v socialistični samoupravi mesto vsi
državljani, ki so "pripravljeni graditi socializem". Ne upa si tvegati, da bi
vnaprej odbil tako pomemben del naroda, kot ga predstavljajo verniki. Seveda
pa imajo mesto v tej samoupravi samo, če so pripravljeni postati orodje parti-
jskega avantgardizma. Postali naj bi izvrševalci odločitev, ki so bile sprejete na
mestih odločanja, kjer vernikov ni. To so seveda vsa višja mesta v hierarhiji
oblasti in politike. Tja prepričani verniki ne morejo biti sprejeti, ker bi to za
partijo pomenilo delitev oblasti. Na kaj takega partija niti pomisliti ne more.
Zanjo bi to pomenilo isto, kot pristati na večstrankarski politični sistem.
Partija svojih političnih stolpov ne bo delila z drugimi. To je več kot
jasno. Ah pa iz tega tudi sledi, da bo vernik v taki družbi vedno v podrejenem
položaju, pripuščen kvečjemu na mesta, kjer se odloča samo o izvajanju, ne pa
176
o politiki, o določanju ciljev? Na to je treba odgovoriti pritrdilno. Vse
izkušnje, katerih vrh je v bistvu znana Dolomitska izjava, to jasno potrjujejo,
in si zato ni treba ustvarjati nikakršnih iluzij. S teh visokih položajev se bo
partija pripravljena pogajati tudi s cerkvijo kot institucijo - kolikor bo čutila v
njej moč, ki jo gre upoštevati. Ta moč pa je v njenih vernikih, če so pripravl-
jeni kot verniki uveljavljati svoja prepričanja tudi v družbenih odnosih. Iz takih
pogajalskih odnosov lahko cerkev uveljavi nekatere svoje zahteve (kot npr.
praznovanje božiča kot dela prostega dne in pod.), ki so za partijo bolj obrob-
nega pomena. V bistvenih zadevah pa ima partija zelo jasno začrtane de-
markacijske linije. Zato si od premikov v tej smeri ni veliko obetati.Moč
vernikov kot nosilcev krščanskega moralnega naboja je v izrabljanju legalnih
okvirov samoupravnega mehanizma, da se uveljavljajo povsod na svojih de-
lovnih mestih, v vseh organih upravljanja, kamor so pripuščeni. V teh okvirih
lahko uveljavljajo tudi najbolj napredna gospodarska in družbena stališča kot
nosilci strokovnosti. S tem je posredno odgovorjeno tudi na vprašanje oz.
dilemo, ali lahko vernik deluje s svojo moralno silo le v smislu, da preprečuje
uveljavljanje stališč in iz njih izvedenih ukrepov, ki so v nasprotju z njegovim
moralnim kodeksom. Z moralnega stališča resnično lahko deluje samo v tem
smislu. Toda kot vernik vedno nastopa kot celostna oseba, torej tudi kot
strokovnjak in izvedenec na področju, ki ga obvladuje s svojo dejavnostjo. S
tem pa dobiva moč, da sooblikuje tudi politiko, da se torej uveljavlja tudi kot
dejavnik strokovno utemeljenih prizadevanj, ki so v skladu tako s strokovnos-
tjo kot z moralnimi temelji. Ne preprečuje samo izvajanja nesprejemljive
politike, ampak jo v izvajanju tudi preoblikuje. Vernik ne more biti polna os-
ebnost, če si ne prizadeva med drugim za to, da bi tudi v strokovnosti oz. de-
javnosti, ki jo opravlja, dosegel največ, kar mu je glede na njegove sposob-
nosti dostopno. To povsem jasno izhaja iz prilike o talentih.
Kot tak je in mora biti vedno dinamičen in dejaven v vseh smereh. Postaja
tista sila, ki resnično lahko zaobrne razvoj v želeno smer. Če ugotavljamo, da
je leninizem kot političen sistem edino ranljiv na točkah, kjer prihajajo vanj
zaradi zunanjih sprememb v napredku znanosti in tehnologije in s tem v načinu
proizvodnje novosti ter ga s tem počasi, a neizbežno silijo v drugačno sestavo
in drugačen način delovanja, zlasti pa v drugačne notranje odnose - je po drugi
strani na duhovnem področju izpostavljen izzivu, ki mu ne more biti kos.
Vsaka resnično trdna osebnost je za leninistični politični sistem ne samo
izguba, ker rabi razosebljene "delovne ljudi in neposredne proizvajalce", pač pa,
če si lahko sposodimo izraz,pravi antigen, ki deluje v obratni smeri sis-
temskega delovanja, proti razosebljanju. Kot obramba integritete in celovitosti
tako osebe kot družbe.
Obe smeri se lahko združita in povežeta v enoten tok. Če predstavlja prva
predvsem pasivno sestavino, ki deluje sicer povsem zanesljivo, a dolgoročno,
lahko deluje druga predvsem aktivno in neposredno. Prva je izvirna in nenad-
zorovana, druga potrebuje zavestno prizadevanje in usmerjanje. Obe skupaj pa
lahko erozijo leninističnega sistema močno pospešita.
Lahko pride do izjemnih, notranjih ali zunanjih posegov, ki tok z eno
potezo preobrnejo in stanje spremenijo. Do takih posegov je v zgodovini pri-
hajalo. Vedno pa so bili povezani z nasiljem, to pa vedno prinaša zlo.
177
Sprememba sistema je resnično možna le, če pogoji zanjo notranje dozore. Ti
pogoji pa so lahko izpolnjeni le, če družba doseže tisto notranjo prenovo, ki bo
utemeljila vlogo osebnosti kot svojega nosilca. Prizadevanja v to smer so zato
družbeno najbolj pomembna. Družbo bo preoblikoval tisti, ki bo v tem boju
zmagal.
13. Protislovje med ideologijo in strokovnostjo
v javnem odločanju
I.
Ker je na manipulaciji z ljudmi mogoče zasnovati in vzdrževati partijski
avantgardizem in s tem obstoj leninistične oblasti, manipulirati pa je mogoče
samo z ustrahovanimi, življenjsko in gmotno odvisnimi ljudmi, je fizično in
ekonomsko ustrahovanje temelj te oblasti. Brez takega ustrahovanja se ne bi
mogla niti za hip vzdržati. Čeprav je teza o odmiranju države ena sila pomem-
bnih postav* v katekizmu leninizma, ima samo propagandni pomen. Če bi
leninistična država le za trenutek nehala obstajati, je leninizma takoj in
nepreklicno konec. Država je namreč nosilec tako fizičnega kot ekonomskega
ustrahovanja.
Iz tega bi po logiki sledil silogističen sklep: leninistično totalitarna država
je temeljna opora leninističnemu nasilju; želimo se rešiti tega nasilja; sklepni
stavek: sleherno slabljenje leninistične države pomeni pot iz leninističnega
nasilja.
Poudarek je na leninistični državi in na leninističnem nasilju. Bistvo
države je totalitarizem, oprt na leninistično ideologijo. Leninistično nasilje je
totalitarno nasilje, ki se ne ustavi pred uporabo nikakršnega sredstva,
opravičevano na hiliastični viziji neke prihodnje komunistične družbe. Iz tega
zopet sledi: boj zoper leninistično državo ni boj zoper obstoj države sploh, ker
bi tak boj vodil v obratni terorizem in prek tega v anarhizem. Gre za to, da se
totalitarna država spreminja v demokratično. Kot demokratično pojmujemo
tisto državo, v kateri je družbena moč kar najbolj enakomerno porazdeljena,
tako da noben nosilec katerega koli dela družbene moči ne more enostransko in
mimo volje drugih uveljavljati samo svoje lastne volje.
Možnosti za demokratizacijo leninistične države z neposrednim spremin-
janjem državnih institucij so izredno skromne, tako rekoč nikakršne. To je
namreč področje, ki ga leninistična oblast v celoti nadzoruje. Glavna pozornost
leninističnih strank, ki niso na oblasti, je usmerjena v to, da pridejo na oblast.
Brž ko so enkrat na oblasti, jo izrabijo za to, da vse druge tekmece izrinejo iz
tega boja, če je treba tudi fizično iztrebijo. To so doslej v večji ali manjši meri
počele vse leninistične partije, ki so prišle na oblast Nobena niti ne pomisli,
da bi se odpovedala svojemu monopolnemu, enostrankarskemu sistemu. 2e
samo omemba take možnosti se večinoma označi kot napad na ustavno ured-
itev.
Volilni sistem določa leninistična partija sama. O kaki neodvisnosti sodišč
sploh ne moremo govoriti - razen morebiti kakih civilno pravnih razmerjih,
178
kjer je država nevtralna - saj so sodišča eno najbolj pomembnih orodij njenega
terorja: ustvarjajo naj zakonito podlago za njeno fizično nasilje. Kazensko za-
konodajo ima država povsem v svojih rokah.
Državna uprava je "očiščena vseh meščanskih vplivov", saj je po lenin-
istični recepturi po prevzemu oblasti treba do temeljev razbiti dotedanji stari
državni aparat in na njegovih ruševinah zgraditi čisto novega. Vsekakor morejo
vsa vodilna mesta v taki upravi zasedati samo člani partije. Sicer pa uprave v
pravem pomenu leninistična država niti ne pozna, čeprav se njen birokratski
aparat naravnost postoteli v primerjavi z meščansko državo. Uprava je v lenin-
istični državi spremenjena v izvršilno orodje partije, odločitve o njenem delo-
vanju se sprejemajo na političnih ravneh.
V strukturi leninistične državne oblasti tako ni nikakršne praznine, v kateri
bi se mogel pojaviti in razvijati proces, ki bi vodil v njeno demokratizacijo.
Edina razpoka, ki se pojavlja šele v njanovejšem času, je neučinkovitost in iz-
jemno majhna uspešnost leninistične države, predvsem njene uprave, pri
reševanju izjemno kompleksnih vprašanj sodobne družbe - od številnih fi-
nančno-proračunskih, gospodarsko usmerjevalnih, energetskih, ekoloških, so-
cialno-psiholoških, družbeno-razvojnih in vrste podobnih vprašanj. Družba
kratkomalo ne more normalno živeti in preživeti, če država pri reševanju teh
vprašanj odpove. Leninistična država pa je pri tem, če ne v celoti odpovedala,
vsaj nevzdržno neuspešna. To so vprašanja, ki se v dobi, ko se je oblikovala
leninistična ideologija, niso še niti pojavljala - leninistična doktrina kot dog-
matični korpus pa novosti ne more sprejemati. Vsa državna zgradba, z upravo
vred, ki na tem področju v moderni državi nosi levji delež, je v leninizmu us-
merjena predvsem in samo v varstvo in ohranjanje oblasti leninistične partije,
in v sredstvo, s katerim naj partija uveljavlja družbeno preobrazbo po svojih
vnaprej postavljenih ideoloških vzorcih, ne pa kot reakcijo na dogajanja in
razvoj v družbenem okolju. Tako se je v zadnjem času v leninističnih državah
pojavila poleg institucionalne krize, katere posledice čuti ves svet, tudi
specifična institucionalna kriza njene lastne strukture. Ni sposobna odgovarjati
na spremenjene razmere v svetu in na nove zahteve sodobne družbe.
Na velik del teh zahtev se leninistična država sploh ne ozira, kolikor zade-
vajo drugačen odnos do njenih državljanov. Do državljana, ki naj bo predmet
manipulacije, ni treba imeti posebno občutljivega odnosa. (Kaj vse so
počenjale te države npr. s kmeti, ki pa so bili v revoluciji ali pri nas v NOB
glavna opora partiji, da je prišla na oblast!) Del teh zahtev, ki se odraža v za-
htevi po večji demokraciji in pravni naravi države, je za leninistično državo ne-
sprejemljiv, ker so v neposrednem nasprotju z monopolom oblasti partije. Del
teh zahtev pa je takih, da kratkomalo ne more mimo njih. Država ne more
funkcionirati, če ni sposobna reševati nekaterih življensko pomembnih
vprašanj, od katerih je odvisen njen obstoj.
To je še posebej pomembno za usmerjanje njenega gospodarstva. Danes
nobena država na svetu ne prepušča razvoja gospodarstva nenadzorovanemu do-
gajanju, samo na temelju zakona ponudbe in povpraševanja. Sleherna država
mora oskrbovati tiste temeljne infrastrukturne sestavine, z družbenimi odnosi
vred, od katerih je odvisno delovanje vsega gospodarstva - kar jo ne sili samo v
zadovoljevanje tekočih potreb, ampak tudi v predvidevanje razvoja in v
179
ukrepanje na temelju sedanjih razmer, da bi se ustrezno pripravila na prihodnje.
V ta okvir sodijo tudi vprašanja ekologije, demografskega razvoja itd.
Vse to pa so vprašanja, ki ne zahtevajo samo visoko strokovnega pristopa,
ampak tudi čisto dnigačno naravo in način delovanja leninistične uprave. Taka
uprava predvsem ne more delovati samo voluntaristično. Ne more biti sredstvo
za uveljavljanje samovolje kakršne koli partije. Izhodišča, na katera se mora
opirati pri svojem delovanju, morajo in morejo biti predvsem strokovno ugo-
tavljanje resničnega stanja, strokovno predvidevanje, kam silnice izvirajoče iz
takega stanja, vodijo, ter strokovno ugotavljanje možnosti, koliko lahko
predvideni razvoj s svojimi ukrepi preusmerjamo v skladu z našimi cilji.
II.
Te zahteve, ki so samo po sebi umevne, utemeljene tudi v spoznanjih
sodobne teorije upravljanja, pa ne predstavljajo samo neke dodatne strokovne
sestavine v dosedanjem načinu dela leninistične uprave, kot sodi partijsko vod-
stvo. To vodstvo prav tako jasno ugotavlja, da s sedanjo upravo in sedanjim
načinom njenega dela ni mogoče uspešno reševati problemov sodobne družbe,
zlasti problemov usmerjanja gospodarstva, katerega učinki tako izredno
pomembno vplivajo na javno mnenje in na razpoložljivost in pristajanje ljudi,
da postanejo predmet njene manipulacije. Zato ugotavlja, da je treba to upravo
dvigniti na strokovno bistveno višjo raven. To naj bi dosegla predvsem z
dotokom višje kvalificiranih strokovnjakov in s sredstvi moderne birotehnike
in kibernetike.
Modernizacija uprave je brez dvoma povezana s kvalificiranimi strokovn-
jaki in sodobnimi tehničnimi sredstvi. V tem pogledu so prizadevanja partije
povsem umestna.Toda temeljni problem ni v tem. Gre za to, da strokovni
kader v upravi lahko tudi resnično uveljavlja svoja strokovna stališča in
poglede. Če pa hoče to, pride takoj v protislovje z leninistično politiko in ide-
ologijo.
Ugotavljanje stanja ni samo suho strokovna zadeva, ampak tudi izrazito
politična, vsaj s stališča partije. Partija temelji svojo legitimnost avant-
gardizma predvsem na viziji neke prihodnje brezrazredne družbe (povsem neop-
eracionaliziran pojem!). To svojo vizijo projicira potem nazaj na videnje
sedanjega časa. Sedanje razmere so takšne, da opravičujejo in naravnost zahte-
vajo njene posege tako, da se doseže potrebna skladnost med vizijami in sedan-
jim stanjem. Na sedanjost gleda torej z očmi svoje vizije prihodnje družbe.
Zato je ugotavljanje dejanskega stanja vedno gledano skozi očala njene ide-
ologije. To jo tudi opravičuje v njenem nasilju nad stvarnostjo. Ljudem mora
dokazovati, da svet ni tak, kot ga oni vidijo, pač pa čisto drugačen, tak, kot se
kaže njej skozi vizijo njene prihodnje družbe. To ravno jo opravičuje v njenem
avantgardizmu. Problemov, ki resnično tarejo ljudi, ne vidi oz. jih ne priznava,
nasprotno pa ustvarja celo vrsto problemov, ki jih v resnici ni ali ki so nastali
samo zaradi njene politike. Partija vedno živi v neke vrste umetnem svetu,
odtrgana od resničnega dogajanja in zlasti želja ljudi, nad katerimi zahteva vod-
stvo. Njena dejanskost in resnična ukoreninjenost je samo v veščini pridobi-
180
vanja in uporabe politične moči.
Pri takem odnosu do ugotavljanja stanja nujno prihaja v nasprotje z zahte-
vami strokovnosti, ki seveda ne more pristajati na tako videnje sveta. Iz tega
pa sledi dvoje: strokovnjak, ki želi delati v upravi, mora svojo strokovnost
potisniti v ozadje in se pridružiti političnim ocenam - ali pa iz uprave oditi oz.
sploh ne vanjo stopiti. V prvem primeru prihaja do moralnih pretresov, ki jih
prizadeti rešujejo na tak ali drugačen način, vsekakor pa v škodo strokovnosti.
Ob takem stališču partiji nikakor ne more uspeti, da bi upravo dvignila na
višjo strokovno raven, ker je to prizadevanje nezdružljivo z njeno ideologijo.
Če pa bi partija pristala na to, da uprava res dela strokovno, in sicer samo
strokovno, bi se odrekla svojemu avantgardizmu, saj se ta v največji meri kaže
samo prek obvladovanja državnega stroja. Pristati na strokovno ugotavljanje
stanja pomeni isto, kot odreči se pretežnemu delu svojih vizij, s tem posredno
pa svojemu avantgardizmu in legitimnosti svojega položaja.
Ugotavljanje stanja, ki je temelj in izhodišče vsega upravnega delovanja in
ki naj bo samo strokovno, je v bistvu tudi visoko etično in demokratično de-
lovanje - prav zato, ker je oz. kolikor je v resnici strokovno. Strokovno ugo-
tavljanje dejanskega stanja namreč pomeni iskati za vsako ceno pravo resnico
in biti s to resnico povezan in njej zavezan. In ker je stanje vedno predvsem
odslikavanje sveta, kot se odraža v zavesti ljudi - socialni svet obstaja sploh
samo v zavesti ljudi in je smo kot tak realen (Gl. npr. Berger/Luckmann, The
social construction of reality, N.Y. Doubleday 1966) - je ugotavljanje stanja
povezano tudi s pristankom na demokracijo kot izhodišče tudi upravnega delo-
vanja. Upravni strokovnjak ni robot, ki vrednostno povsem nevtralno in samo
"strokovno" obravnava upravne zadeve na temelju svoje matične stroke in v
okvirih pravnega reda. Upravni strokovnjak je lahko strokovnjak, samo če je
etično globoko zasidran v vrednotah, ki so podlaga trajnemu ljudskemu sožitju.
Brez tega se resničnih problemov sveta, v katerem živi, sploh ne more lotevati.
Vse to pa je, kot rečeno, v globokem nasprotju s partijsko ideologijo in
njenim avantgardizmom. Uprava, kakršno zahteva sodobna družba, ki brez
njenega usmerjevalnega delovanja ne more funkcionirati v razmerah, ki so jih
ustvarili sodobna tehnologija, način gospodarjenja in iz tega izvirajoči način
življenja, s klasičnim leninističnim pogledom na naravo in vlogo uprave
kratkomalo ni združljiva. V tem protislovnem stanju je partija sicer uspela up-
ravo v celoti podrediti svojim zahtevam in svojim pogledom, tako da na videz
v celoti služi njenim ciljem. Toda to je samo zunanji videz. Nezmožnost
leninistične uprave, da bi služila potrebam sodobne družbe, je eden izjemno
pomembnih vzrokov leninističnega neuspeha. Brez usposobljenosti partijskega
državnega stroja, da bi odgovarjal na potrebe sedanjega časa, se leninizem ne
mere uspešno uveljaviti kot sistem, ki bi lahko prestal izziv sodobnega kapi-
talizma in se odzval zahtevam sodobnega človeka. Zlasti ni sposoben dol-
goročnega razvoja, ker je ta odvisen od pravilno ugotovljenega stanja.
Ta velika pomanjkljivost leninistične uprave je prav zanj toliko bolj
usodna, ker vsa svoja prizadevanja temelji na uporabi države kot sredstva za
spreminjanje družbenih odnosov po svoji ideologiji. Ta pa ni oz. ne sme ostati
smo v zraku, ampak se mora stalno soočati s stvarnostjo. Prav v ta namen pa
bi leninistična država bolj potrebovala ustrezno usposobljeno in zmožno up-
isi
ravo kot kateri koli drug sistem, saj gre pri njej vse skozi državne roke. Take
uprave pa nima, vendar jo mora dobiti, ker sicer ne bo mogel obvladovati
položaja. Seveda bo poskušal dvigniti sposobnost svoje uprave na obstoječih
ideoloških izhodiščih. Zato tudi do kake bistvene reforme ne bo prišlo prav
hitro, zlasti ker politični režim ni sposoben odkriti pravih vzrokov, zakaj nje-
gova uprava ne ustreza. Ovirajo ga njegova ideološka očala, skozi katera gleda
na svet. Počasi in postopno pa do prodora mora priti. In tudi že prihaja.
Vsako pridobivanje visoke strokovnosti in zmožnosti ter predvsem njeno
uveljavljanje slabi ideološki prijem režima v upravi. Ugotovitev zveni navidez
protislovno. Če je uprava v leninističnem sistemu samo sredstvo, ki ga
uporablja režim za svoje politične cilje, bi sledil zaključek, da ta uprava toliko
bolj utrjuje režim, kolikor bolj je strokovna. Pa ni tako. Strokovno delovanje
uprave pomeni predvsem strokovno ugotavljanje dejanskega stanja, pa tudi
strokovno sodelovanje pri postavljanju ciljev. Zlasti slednje se morda čudno
sliši, zlasti za ušesa partijskega aktivista. "Oblast imamo za to, da služi našim
ciljem, cilje pa bomo postavljali mi." Res lahko oblast, predvsem totalitarna,
postavlja cilje, kakor sama želi. Toda takega voluntarizma si tudi ona ne more
privoščiti. Zakaj v svetu resničnosti si žehmo samo take dosežke, torej
postavljamo take cilje, ki so stvarno dosegljivi. Kaj je stvarno dosegljivo, pa
bo najbolje lahko povedal strokovnjak. Strokovnjak ima torej objektivno
možnost, da ugotavlja stanje, da odločilno sodeluje tudi pri postavljanju ciljev,
medtem ko je ugotavljanje vzročnih povezanosti, torej kako premostiti razliko
med ugotovljenim stanjem in ciljem, splošno priznano strokovno področje.
Torej, kolikor bolj se uveljavlja strokovnost, toliko manj je prostora za
voluntarizem, hkrati s tem se za toliko zmanjšuje moč partijske ideologije in
premoč partije v upravi.
Na nekaterih pomembnih področjih pa se cilja ne da strokovno opredeliti.
Imamo tudi vrsto področij, kjer vzročne povezanosti niso jasne in se zato
odmikajo strokovni presoji. To velja zlasti za nekatere temeljne politične in
socialne cilje, ki so ravno za politično uveljavitev partije najpomembnejši.
Zato na teh področjih tudi strokovnost ne more prodreti in se uveljaviti. Toda
tudi takih "sivih con" bo vedno manj, ker jih bo iztiskala strokovnost
Osnovno poslanstvo strokovnjaka v javni upravi je, da se zavzema za to,
da bi uprava oblikovala in uveljavljala kar najbolj pravilne odgovore na izzive
okolja in spremenjenih razmer v njem. Če bi oz. če bo partija pripravljena
sprejemati kar najbolj ustrezne odgovore, ne more imeti strokovnjak ničesar
proti njej. Njegov ugovor je lahko samo v tem, da ne sprejema najboljših
možnih odgovorov, oz. da so njeni odgovori neustrezni. Njegovo delo je s tega
vidika lahko politično povsem nevtralno. Kot strokovnjak se mora zavzemati
za uveljavljanje strokovnosti v vseh fazah odločanja.
Sele tam, kjer gre samo ali pretežno za vrednostne sestavine v odločitvah,
do katerih se kot strokovnjak ne more opredeljevati, ali ki so vanje vnešene iz
politike od zunaj, je v veliki meri brezmočen: postaja samo sredstvo. V takem
primeru pa se mora tudi on vrednostno opredeljevati. Ne bo sodeloval pri izva-
janju nalog, ki so v neposrednem nasprotju z njegovo vestjo in njegovim
vrednostnim svetom.
Vendar je tega bistveno manj, kot se na splošno misli. Tudi pri večini
18?.
zelo pomembnih političnih odločitev gre vedno bolj za strokovne vidike in za
strokovno presojo. Pri večini najpomembnejših odločitev sodelujejo v sodobni
državi strokovnjaki, tudi prav na vrhu. Temu se tudi leninistična država ne
more izogniti. In če ugotavljamo, da je v obratnem sorazmerju večina
političnih odločitev neustreznih, oz. da je naravnanih samo po ideoloških
načelih, pomeni, da se strokovnost v upravi ni mogla ali ni hotela uveljaviti.
To pa zato, ker strokovno ni bila dorasla zapletenosti problema, ker ni bila
sposobna ustrezne analize in torej ni mogla postaviti v ospredje strokovnega
vidika pred političnega, ali zato, ker ni imela poguma, da bi se uveljavila proti
političnim pritiskom, ali oboje, kar je najbolj pogosten primer.
Iz tega pa nesporno sledi: če se v najpomembnejših odločitvah, ki zadevajo
usodo družbe, uveljavljajo samo enostranski politični in ideološko obarvani
vidiki, ni za to odgovorna samo politika, ampak vsaj enako, večinoma pa še
bolj nestrokovna uprava. Za samoopravičevalnim geslom, češ kaj pa moremo
v upravi, saj o vsem odloča samo politika, je pretežni del licemerstva, ki naj
zagovarja lastno strokovno nedoraslost in etično šibkost Izjemno velik del
težav, v katerih se je znašla naša družba, ni posledica naše neustrezne politike,
ampak naše strokovno neustrezne in moralno šibke uprave. Moderna družba, s
svojo izjemno notranjo zamotanostjo in kompleksnostjo, kratkomalo ne more
mimo strokovnega odločanja, tudi leninistična. Res da je ideološki pritisk v
leninističnih sistemih bistveno večji, vendar prek zahtev stvarnega življenja
tudi ti sistemi ne morejo. Sami so pokazali, da so pripravljeni dvigniti
strokovnost svoje uprave na bistveno višjo raven. Zaradi svojega protislovnega
položaja, v katerem so izpostavljeni delovanju zakona negativne selekcije, tega
cilja sami ne morejo doseči. Vendar položaj je zrel in zahteva spremembe. To
pa je velikanska priložnost za notranjo spremembo sistema.
Ta priložnost ostaja večinoma nezapažena oz. celo zavržena. Tako od-
klonilno stališče je na eni strani zasnovano na nesodobnem, iz preteklosti pre-
vzetem pojmovanju uprave kot samo izvršilne dejavnosti - kar je še vedno teo-
retično izhodišče večine našega visokošolskega pouka. Na drugi strani prav to
teoretično stališče odločno podpira prakso leninistične države, ki je svojo up-
ravo skrčila res samo na golo izvršilno orodje. Zato se je tudi na široko uvel-
javilo prepričanje, da je uprava zadnje področje, kjer bi moglo priti do kakršnih
koli sprememb. Delavec v upravi je brezimnež, nima nikakršne družbene moči,
niti politične niti gospodarske niti duhovne, uprava sama pa je napihnjen
birokratski aparat, ki v glavnem nima nikakršne odločilne vloge v javnih zade-
vah, kvečjemu bremeni državni proračun in s tem sredstva državljanov. Njena
vloga je bolj parazitska kot dejavna, vsekakor pa ni ustvarjalna. Zato: kolikor
manj uprave, toliko bolje, sposobni ljudje pa naj gredo iz uprave na področja,
kjer bodo s svojim delom lahko res koristili in ustvarjali novo vrednost Ta
kliše je [Mi nas tako zakoreninjen, da je dobil skoraj status ideološke dogme.
Nič pa ni seveda bolj daleč od resničnosti, kot je ta kliše. Moč lenin-
ističnega režima ne izvira iz njegovega obvladovanja uprave, ki jo je v celoti
spremenil v svoje orodje. Njegova moč je v tem, da razpolaga s fizično silo, z
armado. Prek fizične sile je osvojil tudi državo, na fizični sili temelji njegova
moč. Leninistični režimi se nikjer niso izkazali niti kot dobri organizatorji
družbe niti kot dobri gospodarstveniki niti niso na duhovnem področju nikjer
183
kos svojim nasprotnikom. Toda z obvladovanjem fizične sile so v svoje roke
prevzeli tudi vse gospodarstvo in s tem postavili vse prebivalstvo v gmotno
odvisnost od sebe; z obvladovanjem fizične sile vodijo tudi "dialog" z
oporečniki in ljudmi drugačnega mišljenja. V tem "dialogu" niso nikoli po-
raženi. Če bi jim nasprotnikov dokaz ogrožal monopol njihove oblasti, ga
kratkomalo vržejo v zapor ali kako drugače utišajo. Toda vse svoje vodenje
družbenih zadev, vse spreminjanje družbenih odnosov, vse, čemur pravijo v
svojem jeziku "družbena revolucija", izvajajo prek uprave. Vsa fizična sila,
celomi aparat pravosodja, skupno z institucijo javnega tožilstva, ima v tej
povezavi samo nalogo, da daje potrebno oporo prisile, da se bodo naslovniki
pokorili ukrepom, ki jih izvajajo prek uprave. Uprava v leninističnih sistemih
ima tako pomembno vlogo, da je ne dosega uprava v nobenih drugih družbenih
sistemih. Kajti po stopnji totalitarnosti jih ne dosega noben drug. V sodobnih
"kapitalističnih" družbah imamo namreč celo vrsto področij, ki so nasproti
državi dokaj avtonomna in se torej podrejajo lastnim odločitvam. V največji
meri velja to za gospodarstvo. V leninističnih državah pa ni in ne more biti
nikakršne avtonomije, ker je sleherna avtonomija pobeg iz totalitarnosti. Brž
ko pa ni totalitarnosti, je področje zunaj dosega avantgardizma leninistične
partije. In ker ni nikakršne avtonomnosti, je doseg upravnega poseganja to-
talen: ni področja družbenega življenja, v katero država ne bi posegala s svo-
jimi upravnimi ukrepi.
Iz tega pa sledi, da je obvladovanje upravnega aparata najpomembnejša
operativna naloga leninističnega sistema. Če izgubi praktično sposobnost, da
bi obvladoval svojo upravo in jo stalno uporabljal kot orodje, je izgubil
možnost, da aktivira in udejani svojo stvarno moč. Moč sicer ohranja, izgublja
pa sredstvo, prek katerega jo izrablja za doseganje svojih ciljev. Prav zato je
področje uprave, na prvi pogled najbolj zanemarljivo, prav tisto področje, kjer
je leninistični sistem v svoji življenjski funkciji najbolj ranljiv. Njegovi po-
razi se bodo sicer najbolj odrazih v gospodarstvu, čeprav ne samo tam; toda
tudi ti porazi koreninijo v njegovih upravnih ukrepih. Kajti tudi v gospo-
darstvo, kot na sleherno drugo področje, posega s svojimi upravnimi ukrepi.
III.
Ali pa ima leninsitični sistem stvarno možnost, da si zagotovi tako
popolno obvladovanje uprave kot svojega orodja? To je tisto kritično
vprašanje, od katerega je v veliki meri odvisno njegovo preživetje, vsaj nje-
gove ideologije, če ne tudi njega samega. Odgovor na to vprašanje lahko
poiščemo v njegovi lasmi razlagi, da način proizvodnje in razvoj proizvajalnih
sredstev odločata tudi o t.i. vrhnji stavbi, o družbenih odnosih. OÑd tega bo torej
odvisna tudi njegova usoda.
Zaradi tega, ker je za sodobno družbo in tudi za posamezne družbene pro-
cese na slehernem področju značilna izredno visoka stopnja kompleksnosti in
notranje povezanosti in ker ima zato sleherni poseg na katerem koli področju
posledice, ki "odmevajo" po celotnemu sistemu, čeprav različno, je njih ob-
vladovanje vedno težje. Zahteva vedno višjo stopnjo strokovnosti, ki navadno
184
presega sposobnosti slehernega posameznika. Odločitve zato niso in ne morejo
biti več področje posameznega formalnega pooblaščenca za njih izdajanje, pač
pa rezultat skupnega dela vrste strokovnjakov, ki so vsak s svojega
strokovnega področja prispevali informacije za oblikovanje premis, iz katerih
nastane odločitev.
Kdo je tedaj odločil? Normalni pooblaščenec za odločitev, ki jo je tudi
formalno sprejel, v svojem imenu in s svojo odgovornostjo oz. zaradi svoje
družbene moči, da lahko odloča, kar naj bi bil posebej cilj vseh prizadevanj
leninistične oblasti, ali pa v resnici tisti strokovnjaki, ki so oblikovali premise
za odločitev? Leninistični režim je povsem prepričan, da odloča on, saj za to
ima v rokah državo, in za to jo uporablja.
Teorija je že davno opazila, praksa pa jasno potrdila, da gre v resnici za
iluzijo. Resnično odloča tisti, ki oblikuje premise za odločitev. Pojavu so dali
ime "razpršitev oblasti" (diffusion of authority). To med drugim vodi tudi do
zanimivega pojava institucionalne krize, zlasti na državni ravni. Temeljna za-
hteva sleherne demokratične ureditve je med drugim, da družbene odločitve,
predvsem politične, sprejemajo samo pooblaščeni predstavniki, ki so za to tudi
odgovorni sovjim volivcem. V resnici pa v veliki meri odločajo anonimni
strokovnjaki, ki pripravljajo premise za odločitve, ki pa jih za to neposredno
ne zadeva nikakršna odgovornost. Ob vsem opevanju demokracije, volivci v
resnici nimajo niti predstave, kdo odloča o njihovi usodi.
To se je najprej in najbolj jasno pokazalo v gospodarstvu. Lastnik sodob-
nega, zlasti velikega podjetja, niti približno ne more sam sprejemati vseh
odločitev, ki jih zahteva upravljanje takšnega organizacijskega kompleksa.
Najame si menežeija, strokovnjaka, ki z ekipo, ki dela pod njegovim vod-
stvom, upravlja podjetje. Govorimo o t.i. ločitvi lastništva od upravljanja. Pa
tudi menežer ni več kos svoji nalogi v še večji kompleksnosti sodobnega
postindustrijskega podjetja. Informacije in s tem tudi upravljanje ne tečejo več
samo po t.i. vertikalni liniji, pač pa tudi horizontalno, neposredno med us-
treznimi strokovnjaki, tako da do t.i. upravne linije sploh ne prihajajo.
Govorimo o nadaljnji fazi razvoja razpršitve oblasti, o ločitvi upravljanja in
strokovnosti.(Več o tem pojavu in s pregledom strokovne literature gl. v kn-
jigi Upravljanje, F. B. Ljubljana, Cankaijev založba 1981).
Gre za pojav, ki je v poosebljenju dobil ime tehnostruktura. Podjetje
vodijo strokovnjaki, ki obvladujejo odločilne informacije in ki ga ne upravljajo
niti kot pooblaščenci lastnika niti kot pooblaščenci managementa, oz. organov
upravljanja, po zakonitostih in nagibih, ki jih nikakor ni mogoče spraviti pod
pojmovne kategorije, s katerimi je upravna znanost doslej razlagala pojave in
odnose v upravljanju.
Predvsem pa je to pojav, ki je povsem nesprejemljiv za leninistično ide-
ologijo, ker ga nikakor ni mogoče uskladiti z njenimi predstavami. Če se je
partija bojevala za oblast in si jo tudi izbojevala in če na tej podlagi uveljavlja
svojo pravico do vodenja družbe (avantgardna vloga), ali naj sedaj pristane na
to, da se ji ta oblast kar nekako sama po sebi izmuzne iz rok in preide na neke
anonimne, globoko prezirane birokrate in tehnokrate? Kako naj vzdrži svojo
ideološko tezo, dvakrat zanikano, da podjetje upravlja delovni kolektiv oz.
pooblaščeni organi upravljanja? Da podjetje ne more biti samoupravno, sledi že
185
iz partijskega avantgardizma. Če bi bilo to res, se je partija odrekla svoji
avantgardni vlogi in s tem posredno tudi svoji legitimnosti. Prek organov
samoupravljanja naj podjetje upravlja partija. V resnici pa ga ne more niti par-
tija. Stvarno odločanje v podjetju, vsaj večjem, kompleksnejšem, ima v rokah
t.i. tehnostruktura, skupina strokovnjakov, v našem primeru pogosto tudi ne-
strokovnjakov, ki se je s svojih položajev polastila vseh virov najpomemb-
nejših informacij. Tehnostruktura v bistvu dela nezakonito, saj odloča o vseh
odločilnih zadevah, ni pa zanje odgovorna, ker za odločanje nima nikakršnih
pooblastil. Formalno o vsem "odločajo" organi upravljanja. Empirične
raziskave so na to stanje pri nas že velikokrat opozorile. (O teh vprašanjih pri
nas pišeta zlasti Josip Zupanov in Vladimir Arzenšek.) Partija tega stanja
seveda ne more priznati, ker jo demantira v njenih temeljnih ideoloških
postavkah. Zato je take raziskave obsodila, hkrati pa sprejela vrsto normativnih
ukrepov, s katerimi naj bi odpravila moč tehnostrukture in si jo ponovno pri-
dobila. Predvsem to je bil cilj razbijanja podjetij na Li. tozde. S tem je partija,
kolikor ji je to uspelo, ponovno pridobila možnost, da v podjetju sama odloča.
Prišlo je do reafirmacije političnega odločanja na račun gospodarsko
strokovnega. Posledice nujno vodijo v krizo in razkroj gospodarstva.
Do povsem podobnega stanja prihaja tudi v državni oz. vsej javni upravi.
Sodobno državo vse manj upravljajo voljeni predstavniki in vse bolj strokovn-
jaki, ki stojijo za njimi. Sodobna država se danes spreminja v velikansko, na-
jvečje in najbolj zamotano podjetje, ker se ne more več omejevati samo na
svoje klasične funkcije zaščite reda in miru in varovanje pogodbenih ob-
veznosti. Posega neposredno v urejanje družbenih razmer na vseh področjih,
sama organizira, vodi in upravlja vrsto t.i. javnih služb, katerih vsaka zase
predstavlja velikansko podjetje, s katerim se po obsegu in kompleksnosti ko-
maj more primeijati katero koli gospodarsko, razen velikih internacionalk.
(Samo proračun npr. mesta New York je nekajkrat večji kot proračun vse
Jugoslavije.) Zato se nekatere najbolj razvite sodobne države (zlasti velja to
npr. za Francijo) začele sistematično vzgajati vrhunske strokovnjake, ki naj
upravljajo javne zadeve na posameznih področjih. In prav ti strokovnjaki tudi
vodijo kompleksno sodobno državo, bistveno bolj kot politiki. V nekaterih
zahodnih državah z večstrankarskim političnim sistemom in veliko notranjo
polarizacijo javnega mnenja se vlade zelo pogosto menjavajo - zaradi česar bi
pričakovali veliko nestabilnost teh držav. V resnici pa javne zadeve vodijo
poklicni strokovnjaki in država deluje normalno tudi ob vsej politični
nestabilnosti
Se bolj kot v gospodarstvu je ta pojav za leninistično partijo nespre-
jemljiv v upravljanju države.
Na tem področju pri nas še ni prišlo do podobne erozije oblasti kot v
gospodarstvu. Partija je uspela odločanje doslej v celoti zadržati v svojih rokah.
Strokovnjake, ki bi lahko ali ki so nastopili s stališči, ki so za partijsko ide-
ologijo oz. za njeno neposredno poslovno politiko nesprejemljivi, je odstranila
oz. jih sploh ni pripustila h kakršnimkoli virom odločanja ali svetovanja v
javnih zadevah, celo objavljanja svojih stališč v množičnih občilih. Kot
svetovalce in sodelavce pri pripravi najbolj pomembnih javnih odločitev si je
izbrala ljudi, o katerih konformnem stališču je bila vnaprej prepričana. Odločno
186
je uveljavila zakon negativne selekcije. Odločanje o javnih zadevah je ostalo
slej ko prej v domeni partijskega voluntarizma. To si je partija lahko
privoščila zaradi posebnosti odnosov, ki veljajo v odločanju o javnih zadevah.
Posledice odločitev so večinoma zelo dolgoročne in njihovi učinki se pokažejo
šele po daljšem času. Manjka neposredno razvidna vzročna povezanost. Poleg
tega so posledice tudi tako široko sistemske, da je težko opredeliti vzročno
povezanost med posameznim ukrepom in njegovim učinkom. Časovno in
prostorsko je torej vzročno povezanost težko ugotavljati. To stanje lahko poli-
tike navaja na povsem napačno presojo pravilnosti njihovih ukrepov, pa tudi
odgovornosti.
Ker je npr. v želežniškem prometu, ali v medicini in pod. vzročna
povezanost časovno in prostorsko hitro in jasno opredeljiva ( vsaj praviloma)
in isto velja skoraj za vse gospodarstvo in proizvodnjo, sta odločanje in de-
javnost na teh področjih stalno pod pritiskom te neposrednosti. Praviloma
lahko le strokovnjak odloča in odločitve izvaja (možganske kirurške operacije
ne more opraviti nestrokovnjak!), odgovornost je neposredno razvidna ( če je
npr. prometnik usmeril vlak na zaseden tir). V javnih zadevah, kjer te
neposredne vzročne povezanosti ni mogoče takoj razbrati, pa se lahko zako-
renini prepričanje, da je za odločanje o njih sposoben kar vsak, posebej še
leninistični politik, ki naj bi bil oborožen z "najnaprednješo mislijo mark-
sizma-leninizma". Ker bodo posledice nastopile šele dosti pozneje (npr. ob ra-
zličnih šolskih reformah se pokažejo šele po več generacijah) in ker pri ve-
likem delu odločitev ne bo mogoče natančno ugotoviti, iz česa izvirajo navaja
tako stanje na izredno visoko stopnjo neodgovornosti. Če pri tem še
upoštevamo, da posledic marsikateri politik sploh ne bo več doživel, zlasti če
bo žel samo ugodnosti morebitnega kratkoročnega učinkovanja svojih ukrepov,
dolgoročne posledice pa bodo zadele druge; in ker v leninističnih sistemih vo-
livci nimajo možnosti, da bi vplivali na izvohtev politikov kot "svojih" pred-
stavnikov- postane popolnoma jasno, da si politiki v leninističnih sistemih
lahko privoščijo "ugodje", da lahko v veliki meri odločajo samo na temelju
svojih ideoloških izhodišč, ne oziraje se na stvarno stanje, strokovno utemel-
jenost in uresničljivost postavljenih ciljev, brez znanja in potrebnega ugotavl-
janja vzročnih povezanosti.
Tako se je lahko zgodilo, če se omejimo samo na Jugoslavijo, da je poli-
tika desetletja odločala ne oziraje se na resnično stanje, da je cilje svojih
odločitev izvajala neposredno iz stalinističnih učbenikov in da se je ves čas
lahko obkrožala z navideznimi strokovnjaki, katerih glavna "odlika" je bila v
tem, da so njenim vnaprej sprejetim odločitvam ustvarjali varljivi videz
strokovne utemeljenosti. Protidokaz ne samo da ni bil dopusten, ampak je bil
zvezan z neposredno nevarnostjo biti ožigosan kot sovražnik, z vsemi
posledicami, ki iz tega slede.
Posledica takega načina odločanja po kar nekaj desetletjih takega vedenja
so se nujno morale pokazati. Sadovi so se pokazali v vsesplošni krizi, ki ni
samo gospodarska - to je mogoče sorazmerno najhitreje prebroditi - pač pa
globoka kriza celotnega družbenega življenja. Posledice bodo še dolgo
učinkovale.
Pri analizi takega stanja je nesreča v tem, da je zaradi dolgoročnosti in
187
prostorske razsežnosti (v organizacijskem smislu) težko za nazaj ugotoviti
prave vzroke in povezati vse številne vzročne niti. To navaja politike k temu,
da ponovno voluntaristično in samo ideološko utemeljeno postavljajo svoje
lastne, čisto nestrokovne diagnoze in se seveda zato odločajo za ukrepe, ki
stanja nikakor ne zdravijo (govorimo lahko samo o zdravljenju, ne o ozdrav-
itvi). Morda eden najbolj zgovornih primerov je iskanje izhoda v vse večji
centralizaciji, ki je eden največjih povzročiteljev sedanje krize, sama central-
izacija pa ima svoje korenine neposredno v partijski ideologiji demokratičnega
centralizma. Zato tudi v sedanji zahtevi po višji strokovnosti uprave ni hotenja
po večji vlogi strokovnjakov pri odločanju o javnih zadevah, pač pa v veliko
večji meri prepričanje, da je vzrok krize v nepravilnem in nedoslednem izva-
janju pravilnih političnih rešitev. Strokovna uprava naj bi zagotovila, da bo do
takega "strokovnega" izvajanja teh pravilnih političnih rešitev tudi resnično
prišlo.
Omajati prepričanje, da odločanje o javnih zadevah ni tudi vrednostno
(doseči cilje komunistične ureditve), ampak je samo strokovno in doseči, daje
treba cilje vedno uskladiti s strokovno presojo možnega, bo ena najtežjih na-
log. Zlasti ker taka zahteva za partijo v bistvu pomeni, da se odpove svojemu
ideološkemu monopolu in se podredi kriterijem strokovnosti na vseh po-
dročjih, na katerih hoče imeti monopol. To v končni obliki pomeni pristati na
pluralizem. Ta se bo najprej odrazil v pluralizmu mnenj in stališč, kjer stroka
ne more postreči takoj z enoznačnim in jasnim odgovorom, (kar je v javnih
zadevah kar pogostno). Odtod paje samo korak do političnega pluralizma.
Da bo partija s takim pristankom odlašala do zadnjega, dokler bo zanjo le
še količkaj maneverskega prostora, je povsem jasno. V taka odstopanja je
seveda ne bodo prisilila nova spoznanja, pač pa brezizhoden položaj, v katerega
se vse bolj zapleta, in ki ob njenih sedanjih stališčih ne kaže na nikakršen
izhod. Mnogi v njenih lastnih vrstah se do takih in podobnih ugotovitev že
prebijajo.
Zato tudi leninistični sistemi ne bodo mogli uiti temu, kar se je v zahod-
nih razvitih državah že davno zgodilo: javne zadeve v odločilni meri vodijo
strokovnjaki - tehnostruktura oz. birostruktura, kakor jo pač hočemo imeno-
vati.
To seveda nikakor ni idealna rešitev. V veliki meri je to prehod s
političnega nasilja v tehnokratsko. Strokovnost nikakor ni sposobna sama po
sebi ustvarjati in dajati odgovore na vse številne izzive, ki jih poraja vsakod-
nevno življenje. Na nekatera najbolj pomembna vprašanja, za človeka in
družbo tudi najusodnejša, znanost najbrž sploh nikoli ne bo sposobna odgov-
oriti. Zato je v vseh najbolj razvitih sodobnih državah danes v ospredju prob-
lem njene institucionalne krize: Kako v nepregledni zapletenosti sodobnega
družbenega življenja zagotoviti, da bo lahko vsak posameznik zaradi svojstva
svoje človeške osebnosti o svoji usodi odločal sam, ko pa istočasno zaradi
svoje informacijske omejenosti ne more niti približno poznati vzročnih
povezanosti okoliščin, ki vplivajo na njegovo usodo, ko ne more razbrati njene
niti prostorske niti časovne povezanosti. Kako povezati strokovnost in
demokracijo, nujnost in svobodo?
Danes ne poznamo zadovoljivega odgovora na to vprašanje. Odgovor ver-
188
jetno sploh ni enovit in enoznačen oz. ga v popolnosti najbrž sploh ne more
biti. Toda v zagotavljanju lelgitimnega mesta v javnem odločanju tudi
strokovnosti smo vprašanju dah šele njegovo pravo mesto, prestavili smo ga
iz zgolj političnega voluntarizma v stvarnost V vsem prizadevanju npr. ju-
goslovanskega leninističnega sistema, da bi s samoupravljanjem in uvajanjem
neposredne demokracije tudi v javnem odločanju prišlo do odločanja tistih, ki
jih odločitve zadevajo - tudi če zanemarimo oz. izpustimo iz presoje
okoliščino, da leninistična partija ne more dopustiti avtonomnega odločanja na
nobenem področju in da za to samoupravo vedno sama stoji - je to oz. bi to
bila še vedno stranpot. V vsem tem prizadevanju gre lahko za zagotavljanje
vrednostnih sestavin odločanja, medtem ko je strokovni vidik nujno izpuščen.
Pri načinu neposrednega odločanja še celo.
Zaradi tega je za iskanje izhoda iz jugoslovanske družbene krize na-
jpomembnejše, da zagotovimo strokovno odločanje o javnih zadevah. Ta ugo-
tovitev izhaja iz neizpodbitnega spoznanja, da je za sedanjo krizo, kolikor je
posledica našega zavestnega vplivanja, več ali manj v celoti odgovorna politika
s svojim voluntarističnim odločanjem. Gospodarstvo, tudi če je v krizi oz.
prav zato, ker je v krizi, se je večinoma racionalno odzivalo na razmere, ki jih
je s svojimi odločitvami ustvarjala politika. In to stanje se še nadaljuje.
Zato je prav za strokovnost v sedanjem trenutku velika priložnost, da si
zagotovi svoje mesto. Vseeno je, ali je izhod iz krize pod geslom leninizma ali
protileninizma. Pomembno je samo, da so odgovori pravilni. Zato pa je prav
tako nesmiselno, da bi se strokovnost prebijala pod geslom boja proti
leninizmu. Strokovnost se lahko in se mora uveljavljati samo s svojih
strokovnih izhodišč. S tem seveda ni rečeno, da je vrednostno nevtralna.
Posledice pa bodo zato ne glede na njeno politično nevtralnost tudi izrazito
politične. Kolikor večji bo delež strokovnosti pri odločanju v javnih zadevah,
toliko manj bo političnega voluntarizma, toliko manjši bo ideološki monopol
partije. S tem pa se tudi s te strani odpira pot v demokracijo.
14. Zlom gospodarstva
I.
Če razmisek o vlogi in pomembnosti uprave v sodobni državi, še posebej
v leninistični, navaja na utemeljeno upanje, da se bodo z naraščajočo potrebo
po njeni kar najvišji strokovnosti vse bolj nastežaj odpirala vrata demokrati-
zacije in s tem postopne presnove leninističnega sistema, navaja na podoben
sklep tudi opazovanje gospodarskega razvoja.
Gospodarski uspeh je za leninistične sisteme življenjsko pomemben, v
enaki meri kot je to sicer za sleherno deželo. V leninistični državi še posebej,
ker država neposredno prevzame v svoje roke vodenje celotnega gospodarstva.
Zato je zanjo gospodarski uspeh tudi dokaz njene politične uspešnosti, potrdilo
pravilnosti njene ideologije, zunanji odraz večvrednosti komunističnega sis-
tema nad meščansko kapitalističnim, predvsem pa zanesljivo sredstvo za ust-
varjanje ugodnega javnega mnenja v njen prid pri njenih državljanih.
189
Leninistična država namreč ne temelji svojega obstoja predvsem na
duhovni zavezanosti in predanosti državljanov njenim ideološkim zahtevam.
Obljublja predvsem večje gmotno blagostanje. Ker svojo vlogo avantgardizma
lahko uspešno opravlja samo ob državljanih, ki so postali ali vsaj molče
pristali na to, da postanejo, čeprav morda niti ne zavestno, predmet njene ma-
nipulacije, partija niti ni zainteresirana, da bi v njih razvijala kako večjo
duhovno poglobljenost in kritičnega duha. Duhovna poplitvenost je tipična
sestavina manipuliranega človeka, še posebej če je v ta namen njegova glavna
pozornost obrnjena v gmotno blagostanje. K temu navaja sodobnega
potrošnika že narava sodobnega načina proizvodnje in gospodarjenja. Sodobno
gospodarstvo živi na račun usmerjenosti v potrošništvo in samo ob njem se
obdrži, takšno kot je. Iz tega pa sledi, da se poplitvenemu, izključno ali
pretežno v gmotno blagostanje usmerjenemu potrošniku zamajejo temelji ne
samo njegovega bivanja, ampak celo življenjskega smisla, če se mu zamaje
njegov gmotni položaj - tak, kot si ga je subjektivno ustvaril v svojih
pričakovanjih, ki jim je v veliki meri botrovala tudi uradna propaganda.
Pričakovano gmotno blagostanje postane neke vrste prizma, skozi katero gleda
in presoja tudi družbeno ureditev. Kolikor bližje bodo uspehi gospodarstva nje-
govim osebnim predstavam o potrebni in "zasluženi" ravni njegovega lastnega
blagostanja, toliko ugodnejša bo njegova sodba o političnem sistemu. Gmotno
blagostanje postane osnovni referenčni okvir za presojo celotnega družbenega
življenja.
Zato se leninističnemu režimu, ki vdanost svojih "neposrednih proizvajal-
cev" ,ki naj bi bili kot delavski razred oporni steber njegove vladavine, gradi
predvsem na njihovem gmotnem položaju, ni treba bati nevarnosti kake
duhovne subverzije intelektualcev ali ki bi bila kako drugače povezana z
duhovno emancipacijo. Ni se mu treba bati niti različnih "političnih odklonov"
vstajanja nacionalne zavesti, nikakršnih dokazov o pomanjkljivi legitimnosti
svoje oblasti, o svojih zgodovinsko zgrešenih potezah, prevarah svojih za-
veznikov v boju za oblast in podobnih možnih očitkih, ki naj bi spremenili
javno mnenje itd. Za zgolj potrošniško usmerjenega človeka so to področja, s
katerimi se ukvarjajo samo intelektualni zanesenjaki - skratka, gre za
vprašanja, ki ga ne prizadevajo in v katera se pameten človek ne vtika. In če
mu bo ob tem zagotovljeno pričakovano gmotno blagostanje, se bo tudi z vso
potrebno zagretostjo zavzel za politični režim, ki mu to zagotavlja. V celoti se
bo postavil na njegovo stran proti vsem tistim, ki jih je režim proglasil za
svoje - in s tem tudi za njegove sovražnike. To je politična stvarnost, s katero
morajo računati vsi nasprotniki režima.
Zlasti pa mora s tem računati tudi sam politični režim. Položaj bo v takih
okoliščinah obvladoval vse dotlej, dokler mu bo uspevalo kakorkoli vzdrževati
pričakovano gmotno blagostanje. Seveda pa le dotlej. Potrošniško usmerjeni,
duhovno poplitveni in moralno izvotljeni državljan je sila slab zaveznik za ka-
terikoli politični režim, brž ko mu ni sposoben zagotoviti tistega, na kar edino
računa: dobro gmotno življenje. Proti temu celo fizično nasilje, h kateremu se
leninistične države brez pomisleka zatekajo in v čemer vidijo poslednje
zagotovilo svojega obstoja, tudi če vse drugo odpove - ne pomeni dosti.
Zato je gospodarsko stanje glavni kazalec trdnosti političnega režima v
190
vseh leninističnih državah. In prav v gospodarstvu so vse po vrsti odpovedale.
II.
Glavni razlog za to je že dolgo poznan. Posredno ga priznavajo tudi same,
ker stalno začenjajo različne reforme, tudi v Sovjetski zvezi - značilnost je
vedno v tem, da skušajo na določen, vedno sicer omejen način dopustiti na
nekaterih področjih vpliv ekonomskih zakonitosti kot regulatorja odnosov na
njih. Gre torej za znano protislovje med administrativnim urejanjem gospo-
darstva in urejanjem prek ekonomskih zakonitosti. Administrativni sistem je
nujno neuspešen oz. vsaj manj uspešen, ker z njim nismo sposobni ob-
vladovati vseh variabel, ki vplivajo na gospodarstvo, velikega dela variabel pa
sploh niti ne poznamo, tako da jih v vzorec niti ne zajemamo. Predvsem izpade
pretežni del tistih variabel, ki vplivajo na zavzemanje za kar največji gospo-
darski uspeh. Zavzemanje za čim večji gospodarski uspeh pa je že pojmovno v
protislovju s temeljnim pojmom in zgodovinsko upravičenostjo klasičnega
socializma kot ideje. Bistvo socializma kot ideje je namreč izenačevanje - kar
največja enakost. V prizadevanju da bi to dosegli je treba dosežke, ki so višji
od povprečja, preusmerjati na tiste, ki so pod njim. Ta zakonita težnja social-
izma pa po naravi zakonitosti deluje proti prizadevanju za večjo uspešnost.
Sleherni posameznik svoje napore prilagaja povprečju oz. kvečjemu na
povprečje. Zaradi take splošne zakonitosti pa se tudi raven tega povprečja nag-
iba k stalnemu zniževanju, ker je tako prizadevanje samo v nasprotno stran
obrnjeno prizadevanje za kar največji uspeh.
Ta socialistična zakonitost postavlja pod vprašaj legitimnost samega so-
cializma kot ideje - vsaj v njegovem egalitarnem poslanstvu, ki ga je prinesel
iz prejšnjega stoletja. Zato to ni samo problem leninističnih sistemov, ampak
slehernega "pravega" socializma. Iz tega jasno sledi, da smo pred nalogo, da
ponovno opredelimo sam pojem socializma, njegovo bistvo in njegovo
poslanstvo. Če pa se leninizem odpove svojemu egalitarnem u poslanstvu, je s
tem izgubil tudi svojo lastno legitimnost To je tista ujetost vseh leninističnih
režimov, iz katere se ne morejo izkopati, kljub spoznanju o svoji gospodarski
neuspešnosti. Perspektivno je zanje brez najmanjšega dvoma usodna.
Administrativni sistem pa ima za leninistični režim absolutno prednost v
tem, da namreč omogoča popolno kontrolo nad vsemi državljani. Življenjski
obstoj vseh državljanov je od njega odvisen, s tem pa je režimu zagotovljen
eden najpomembnejših izvorov njegove družbene moči. Hkrati mu je s tem
omogočeno neposredno poseganje v spremembo družbenih odnosov, kar naj bi
bil sploh glavni cilj njegovih prizadevanj: ustvariti družbo, ki bo zgrajena na
povsem novih notranjih povezavah. Zelo pogosto celo zavestno žrtvuje
dosegljivo gospodarsko uspešnost samo za to, da na posameznih področjih
doseže spremembo notranjih odnosov. Prizadevanje za kolektivizacijo kmeti-
jstva je eden najbolj zgovornih primerov.
To je temeljno protislovje, v katerem so se znašli vsi leninistični politični
sistemi. Razlika je samo v ostrini in času nastopa krize, v katero pa slej ko
prej vsi zapadejo. Zopet je tudi v tem pogledu primer Jugoslavije zelo
191
zgovoren. Gospodarska kriza se je razvila do take ostrine, da grozi državi
splošen polom. Režim je vse manj sposoben obvladovati položaj. S tem pa je
ogrožen tudi njegov obstoj. Ne more se namreč obdržati brez osnove, na kateri
se legitimira in od katere živi: družbe, ki je sposobna normalnega življenja in
reprodukcije.
Režimu je postalo popolnoma jasno, da gospodarstva ne more spraviti iz
krize samo z administrativnimi ukrepi. Zato je izdelal stabilizacijski program,
ki je v veliki meri utemeljen na priznanju gospodarskih zakonitosti, torej
tržnega gospodarstva. Tržno gospodarstvo pa v svojem bistvu temelji na
avtonomiji gospodarskih subjektov. Pomeni, da gospodarski subjekt sam
postavlja merila svojega ravnanja, sam se po svojih lastnih kriterijih odziva na
izzive okolja. Hkrati s tem uveljavlja v družbenih odnosih drugačne razmere,
kot pa jih terja administrativni socializem. Predvsem ne omogoča več take
poenotenosti, kot jo uveljavlja politični režim. Ne omogoča več zaposlitve za
vsako ceno oz. brez ustreznega prispevka k dohodku, iz katerega naj se za-
poslitev financira. Predvsem pa ne omogoča življenja čez gospodarsko
zmogljivost. To pa so tipični politični vzvodi, s katerimi je doslej politični
režim obvladoval t.i. delavski razred, na katerega opira svojo oblast: Omogočal
je polno zaposlitev, življenjsko raven, ki presega zmogljivosti gospodarstva in
odnos do dela, ki ni v skladu z zahtevami sodobne tehnologije. Brž ko pa
oblast ne omogoča takega življenja, je izgubila svojega glavnega zaveznika, na
katerega opira svoje resnično obvladovanje položaja. Oblast se čuti neposredno
ogroženo, zlasti ker v drugih narodnih plasteh nima potrebne opore, niti pri
kmetih niti pri samostojnih poklicih, še celo pa ne pri inteligenci in vedno
manj tudi pri mladini.
Brž ko kateri ukrep, ki ga sprejme oblast, da bi sanirala gospodarstvo,
začne ogrožati pridobljeni položaj delavstva, izbruhne stavka, pred katero se
oblast takoj umakne. Vedno brez obotavljanja izpolni vse zahteve stavkajočih
delavcev, ker si ne upa tvegati svojega položaja v delavskem razredu, ker s tem
tvega svojo politično oblast. Brž ko pa pod takimi pritiski popusti, se je s tem
odpovedala izvajanju svojega sanacijskega programa.
Tako se vrti v začaranem krogu, iz katerega ni izhoda. Stabilizacijski pro-
gram je oblast izdelala že pred leti, pa vendar ga nikakor ne more izvajati, saj je
proti njemu odpor v njenih lastnih vrstah. Izvajanje sanacijskega programa na
temelju tržnega gospodarstva namreč razdiralno vpliva tudi na samo strukturo
partije. Avtonomnost gospodarskih subjektov, ki se zavzemajo za poslovno
uspešnost - in od tega ne morejo odstopiti, če naj prežive - spreminja tudi
temelje partijske kadrovske politike. Ta je vseskozi eden temeljnih, če ne celo
odločilni vzvod, s katerim obvladuje politično sceno. Dodeljevanje vodilnih
mest na vseh področjih družbenega življenja je izjemno pomembno sredstvo za
pridobivanje zvestobe in naklonjenosti in nagrada zanjo. Na vodilna mesta
pridejo samo tisti, na katerih zvestobo partija lahko neomajno računa in so
zato tako sredstvo za uveljavljanje njene politike kot tudi najmočnejši branik
oblastne strukture. Vsi tisti, ki so na vodilnih položajih, oz. položajih,
zvezanih s posebnimi ugodnosmi in privilegiji, bodo v svojem lastnem in-
teresu branili obstoječo strukturo oblasti. To strukturo je oblast premišljeno in
skrbno gradila prav s tem namenom. In večinoma si zunanji opazovalec niti
192
približno ne zna predstavljati teže in pomena te strukture. Ni omejena samo na
vrhove politične oblasti, ampak ima korenine do samih temeljev te strukture v
krajevni skupnosti. Občinske oblastne strukture so danes najbolj konserva-
tivne, najmanj pripravljene na kakršnekoli spremembe in blokirajo spodbude za
liberalizacijo, ki prihajajo celo iz njihovih nadrejenih organov z vrha te struk-
ture. To je tako močan strukturni element, da je sposoben celo z lastno silo v
veliki meri zadržati vse nevarnosti demokratizacije, ki pretijo njenemu
položaju, celo brez neposredne intervencije policijskih ali vojaških sil.
Z uveljavljanjem tržnega gospodarstva pa je v nevarnosti ta celotna
zgradba. Tržno gospodarstvo namreč s svojim nastopom takoj in avtomatično
odpravi t.i. negativno selekcijo, na podlagi katere se odbirajo kandidati za
posamezna mesta na vseh položajih in v vseh delovnih procesih predvsem po
političnih kriterijih, ne po strokovnih. V tržnem gospodarstvu je sleherno de-
lovno mesto sredstvo za poslovni uspeh, in ne nagrada. Nagrada šele sledi
uspešnosti. To pa seveda izhodišča partijske kadrovske politike v celoti obrne
na glavo. Brž ko partija dopusti tržno gospodarstvo, se je s tem odpovedala
svojemu temeljnemu vzvodu za politično manipulacijo. Celo še več! Začne se
rušiti njena celoma oblastna zgradba. Nima namreč več sil, da bi se obnavljala
iz lastne moči. V finančnem pogledu se preda moči avtonomnega gospodarstva.
Razpolaganje z družbeno akumulacijo, kar je njena neizpodbitna pravica in moč
v administrativnem sistemu, ji ustvarja možnost nenadzorovane porabe za
namene, ki jih sama določa; prenaša jo z enega območja na drugo in s tem ob-
vladuje tudi notranje mednacionalne odnose (kar v veliki meri hkrati ponovno
oživlja nacionalne razprtije); odloča o vseh naložbah, ki se financirajo iz tako
ustvarjene akumulacije, in to tako,da po svoji lasmi presoji odloča o razvoju
gospodarstva (zopet seveda brez kontrole trga, kar prej ali slej pripelje do pro-
tislovij v notranji strukturi gospodarstva in do vrste zgrešenih, t.i. "političnih
investicij") itd. To je velikanska gospodarska moč, s katero v veliki meri ob-
vladuje in po svoje kroji notranje gospodarske odnose in nanje navezuje tudi
svoje politične cilje.
Če pa pristane na to, da bo tržišče s svojimi zakonitostmi postalo regula-
tor gospodarstva, se je vsej tej velikanski moči odpovedala. Če pa se ne
odpove, ni mogoče tržno gospodarstvo, kajti odločanje o naložbah je prvi in
temeljni korak v tržnem gospodarstvu. Zato v Jugoslaviji ni prišlo do obliko-
vanja pravega tržišča niti v tistih obdobjih, ko je bila oblast sorazmerno na-
jbolj naklonjena tržnemu gospodarstvu. Kajti razpolaganju z akumulacijo se
vendar ni mogla nikoli odpovedati, ker bi se s tem odpovedala tudi velikemu
delu svoje politične moči.
Tržno gospodarstvo zahteva tudi svobodo v menjavi z zunanjimi trgi, saj
se ne more razviti brez zunanje konkurence. Tržno gospodarstvo samo znotraj
države, ki bi bila navzven obdana z visokim zidom carin in omejevanjem
blagovnega pretoka in gibanja ljudi, se hitro spremeni v slepilo in svoje lastno
protislovje. Sprostitev cen, kar je bistvo tržnega gospodarstva, se ob zaprtih
mejah za prost blagovni pretok spremeni v prevlado monopolov in nenad-
zorovano navijanje cen, torej v vrtiljak inflacije, kar takoj povzroči prizade-
vanja za večji administrativni nadzor in vrnitev v administrativni sistem. To se
je doslej v Jugoslaviji vedno dogajalo in zato o kakem pravem tržnem
193
gospodarstvu doslej v Jugoslaviji ni mogoče govoriti. S tem pa se samo
nadaljujejo notranje upadanje njenega gospodarstva, vse manjša učinkovitost,
celo fizično zmanjševanje proizvodnje in stalno naraščajoča inflacija, z vsemi
slabimi posledicami.
Nekonvertibilnost domače valute in administrativno urejanje uvoza in
izvoza služijo predvsem zaprtemu domačemu trgu, pri čemer so izjemno visoke
carine samo eno od mnogih sredstev za tako zapiranje, kar je za ohranitev
partijskega monopola in njene oblasti bistveno pomembno. Celoten sistem
gospodarjenja je namreč zgrajen predvsem zaradi političnih ciljev: hitra indus-
trializacija ne glede na pogoje, ki jih postavlja zunanji trg; dvig življenjske
ravni ob zanemarjanju omejitev, ki jih postavlja blagovna menjava z zunanjim
svetom; polna zaposlenost, četudi samo navidezna, neodvisna na gibanja pro-
duktivnosti; socialna stratifikacija, kakršno samovoljno določi politična
stranka po svojih lastnih kriterijih, predvsem kar največje izenačenje vseh
državljanov v dohodkih in gmotnem položaju, kar naj bi bil eden glavnih ciljev
socializma; sprememba odnosov v kmetijstvu in sploh v vsem t.i. zasebnem
sektorju gospodarstva, kolikor ga mora oblast še vedno sprejemati kot ne-
pogrešljivega, četudi na račun bistveno zmanjšane proizvodnje in vseh
posledic; razpolaganje z narodnim dohodkom po političnih kriterijih, zlasti za
financiranje socialnih in kulturnih potreb, po samostojno postavljenih kriteri-
jih ne glede na stvarne zmogljivosti gospodarstva itd. Vse to je temelj parti-
jskega političnega programa, s katerim se ta pred ljudmi legitimira kot nosilec
socialističnega razvoja, nove družbene ureditve, ki bo v svojem bistvu različna
od kapitalističnega sistema, ukrojena po kriterijih, ki so v gospodarstvo vne-
šeni od zunaj, tako rekoč vsiljeni s politično voljo.
Tak cilj pa je mogoče doseči samo s tem, da se prepreči ah vsaj bistveno
omeji vpliv zunanjega trga in njegovih zakonitosti na oblikovanje notranjih
odnosov v državi. Zapiranje trga pred temi vplivi je zato za sleherni leninistični
sistem življenjsko pomembno. Brez take zaprtosti svojih ciljev sploh ne more
doseči. Razumljivo, da so ti cilji s takimi ukrepi sploh nedosegljivi in se
spremenijo v svoje nasprotje, kar so pokazale izkušnje v vseh realsocialističnih
deželah: umetno in po političnih kriterijih razvita industrija ni sposobna
rentabilno poslovati in zato s svojimi proizvodi ne more nastopati v menjavi
itd.; življenjska raven začne nujno padati; polna zaposlenost se spremeni v
Sivrito nezaposlenost, kar še zmanjšuje rentabilnost proizvodnje; egalitarizem se
spreminja v enakost v revščini; čez stvarne zmogljivosti razširjena mreža so-
cialnih in kulturnih ustanov se spremeni v breme, ki ga družba ni sposobna fi-
nancirati, kar povzroča njeno notranje razjedanje.
III.
Ti neuspehi postavijo partijo pred izbiro: ali se navzven še bolj zapreti in
se zadovoljiti s popolno enakostjo v revščini, kar pa seveda zahteva do skra-
jnosti povečano notranje nasilje in pritisk; ali pa se odpreti navzven, kar že
samo po sebi pomeni pristati na pritisk tržno ekonomskih zakonitosti kot us-
merjevalca notranjih odnosov. Samo tako odpiranje navzven je v resnici šele
194
ustvarjanje tudi notranjega tržnega gospodarstva.
Tako odpiranje poti tržnemu gospodarstvu - kar je v končni posledici edina
možna pot - pa za leninistični režim pomeni tako velik odstop od njegove
politične doktrine, da bi s tem prenehal biti leninističen, celo socialističen, v
dosedanjem tradicionalnem pomenu te besede. Pomenil bi revizijo temeljnih
postavk dosedanjih idej o socializmu. Kajti dosedanji socializem je samo
leninistični. Drugačnega ne poznamo. Socialna demokracija, kakršna se je
razvila na Zahodu kot alternativa leninističnemu pojmovanju socializma in ki
so jo zato boljševiki tudi odločno zavrnili in obsodili kot renegatstvo, pomeni
dejansko izstop iz kroga socialističnega izročila 19. stoletja. Socializem v
leninističnem pojmovanju je zamisel in poskus preoblikovati notranje
družbene odnose na temelju vnaprej izdelane predstave v nasprotju in ob
zanikanju tržno ekonomskih zakonitosti; socialna demokracija pa pomeni samo
prizadevanje za ublažitev nekaterih največjih in najbolj kritičnih socialnih ne-
sorazmerij, predvsem v družbeni neenakosti, ki jo ustvarja tržno gospodarstvo.
Leninistični model torej izstopa iz tržnega gospodarstva in ga zanika, medtem
ko ga socialna demokracija priznava in ostaja v njegovih okvirih.
V tem je tudi glavni notranji razlog, da doslej še noben leninistični sistem
ni pristal na tržno ekonomijo. Ne more pristati, če naj ostane to, kar je. Zato
pomenijo zlasti poskusi s tržnim gospodarstvom, kakršni so se začeli v
Jugoslaviji, z uvajanjem samoupravljanja, političen poskus, ki ni samo
vnaprej obsojen, ampak tudi notranje protisloven. Zaradi tega tudi nikoli ni
mogel biti iskren in do konca izpeljan. Se vedno je ostal samo na ravni
politične retorike. Zato je tudi samoupravljanje v gospodarstvu prav tako samo
politična retorika. Samoupravljanje pomeni samostojnost gospodarskega sub-
jekta v sprejemanju odločitev, kar pa je po svoji vsebini položaj, kakršnega
ima sleherno samostojno podjetje v tržnem gospodarstvu. Stvarno
samoupravljanje samo po sebi zahteva tržno ekonomijo. Ker pa na to lenin-
istični sistem ne more pristati, ne more pristati tudi na resnično samoupravl-
janje.
Tako tržna ekonomija kot samoupravljanje sta v jugoslovanskem primeru
tipičen proizvod političnega sprenevedanja in poskus, da bi združevali nez-
družljivo. Uveljavljati elemente, ki so tako nesprejemljivi za leninistični
vzorec družbene ureditve, zanj celo razdiralni, ne more in ni moglo ostati brez
izrazito škodljivih posledic. V izrazito administrativno in politično urejevanem
in obvladovanem okolju so mogli biti učinki delnega tržnega gospodarstva nu-
jno samo disfunkcionalni. Takega naraščanja cen, resnične in odkrite neza-
poslenosti, upadanja produktivnosti, nespoštovanja slehernih pravil poslovnega
vedenja itd., drugi leninistični sistemi, ki so ostali dosledni v svojem lenin-
ističnem vzorcu, ne poznajo. Vsaj na zunaj jih označujeta sorazmerna trdnost
in stalnost, ki je jugoslovanska družba ne pozna. V jugoslovanskem primeru
gre za povezovanje dveh sistemov, ki se medsebojno izključujeta. Zato se je
taka dvoličnost nujno morala odraziti tudi na širokem področju vseh drugih
političnih odnosov, v razkroju družbene morale itd.
S tem seveda nikakor ni rečeno, da v drugih leninističnih sistemih ne bo
oz. da že ne prihaja do podobnih notranjih pretresov. Ker se danes nobena
država in noben politični sistem ne more zapreti pred zunanjim svetom, saj
195
napredek tehnologije in mednarodna delitev dela celoten svet zelo hitro sprem-
injata v eno samo povezano celoto, so tem vplivom izpostavljene tudi vse
leninistične dežele. Zaradi načina svoje protitržne notranje gospodarske usmer-
itve so vse manj sposobne enakopravne menjave s svetom, ki temelji na
tržnem gospodarstvu. Zaostajanje je vsak dan očitnejše. Vse več je notranjih
težav, protislovij v razvoju, zaostajanja zlasti v znanstvenem in tehnološkem
razvoju. Ves leninistični svet potrebuje revizijo doktrine, na kateri je utemel-
jen. Vse bolj jasno postaja, da na dosedanjih temeljih razvoj ni več možen.
Jugoslavija v tem ni izjema. Samo njena notranja protislovja so daleč najbolj
izostrena, ker je prva začela vnašati protislovne tržne sestavine v svoj sistem.
To je povzročilo najbolj hitro notranjo reakcijo, ki se je pokazala v najbolj za-
ostreni vsestranski družbeni krizi.
Iz te ne bo mogla hitro in brez zelo hudih notranjih pretresov. Izhod je
namreč res samo v naslonitvi na tržno ekonomijo, - kar seveda ne izključuje
tudi primerne državne regulative, h kateri se zatekajo vse sodobne razvite
države. Na tržno ekonomijo pa noben leninistični sistem ne more pristati, kajti
tržni sistem pomeni njegovo zanikanje. Alternativa je samo socialna
demokracija kar pa pomeni odpoved leninizmu. Tudi na področju socialne
demokracije je še vedno cela vrsta načelnih teoretičnih vprašanj, ki niso
razčiščena. Vendar ima socialna demokracija bistven korektiv, ne glede na
nekatere svoje osnovne teoretske nejasnosti. V praksi namreč njena pretiravanja
oz. preseganje meja, ki jih dopušča še normalna ekonomika v okviru tržnih
zakonitosti, zavrne reakcija v obliki pritiska drugih političnih strank, predvsem
t.i. konservativcev. V tem pa je ravno bistvo socialne demokracije v nasprotju
z leninizmom. Socialna demokracija ne zahteva zase političnega monopola in
ga tudi ne more pridobiti brez nasilne revolucije. Tej pa se odpoveduje. Brž ko
pa nima političnega monopola, je pristala na možnost tudi drugačnih odgov-
orov, kot jih ponuja sama. O pravilnosti oz. zaželenosti njenih odgovorov pa
odloča tisti, ki je z njimi prizadet. Vsi člani družbe kot volivci.
Po taki analizi je izhod iz krize za vse leninistične sisteme samo v prib-
liževanju tržni ekonomiji. Izraz tržna ekonomija, ki ga uporabljamo v tej zvezi
na več mestih, je treba pojmovati v takem smislu, da so osnovni regulator ve-
denja gospodarskih subjektov ekonomske zakonitosti blagovnega gospodarstva
- kar ne pomeni, da naj bi bilo to gospodarstvo klasičnega vzorca laissez-faire,
saj takega gospodarstva, v celoti deduciranega iz teoretskega modela povsem
svobodnega gospodarstva, v resnici nikoli ni bilo. To približevanje pa je, kot
je dokazal jugoslovanski primer, eden glavnih generatorjev gospodarske krize,
če ostane samo na pol poti in če ostane neintegrirano v gospodarski sistem.
Rešitev je le v dosledni izeljavi tega procesa do njegovega logičnega zaključka.
Tu pa so se doslej vedno vsi poizkusi ustavili, ker bi nadaljevanje tega sicer
nujnega procesa pripeljalo do odprave partijskega monopola.
Na pol poti pa se ne da ustaviti. Tudi to je najbolj zgovorno dokazal prav
jugoslovanski primer. Zato je zanj v sedanjem času oz. na tej točki v nje-
govem razvoju značilno, da je tudi v partijskih vrstah samih prišlo do notran-
jega razcepa, ki je objektivno pogojen: vrniti se v celoti nazaj na dosledno ad-
ministrativni sistem ali nadaljevati proces uvajanja tržne ekonomike. Za prvo
pot se odločajo zlasti gospodarsko manj razvita okolja, za drugo pa bolj
196
razvita. Oboje dobiva tudi odraz izrazito političnega razločevanja in politično
obarvanost. Ni samo naključje, da so si zagovorniki razvoja v večjo tržno
ekonomijo, kar je nujno povezano z večjo svobodo ne samo v gospodarjenju,
ampak tudi v kulturi in ustvarjalnosti na splošno, od prvih zaslužili za lenin-
istično državo zelo nečasten naziv zagovornikov in pristašev meščanske
desnice. Gledano s stališč leninističnih konservativcev je ta očitek v bistvu
povsem upravičen. Ta proces namreč v svoji končni posledici vodi stran od
stališč leninizma, v družbeno ureditev, ki ne temelji na političnem monopolu
ene stranke, ampak na pluralizmu,tudi in še zlasti političnem. Brž ko pa pris-
tanemo na politični pluralizem, je to ne samo konec leninizma, ampak se zas-
tavi tudi vprašanje o potrebnosti in legitimnosti same socialistične revolucije.
V bistvu pridemo do stanja, na katerem je pristala socialna demokracija, ta pa
je na tem položaju pristala zato, ker se je odpovedala revoluciji. Zato so za
leninistične konservativce sumljivi in celo renegatski tudi tisti "progresivni"
politiki v lastnih vrstah stranke, ki se odločajo za reforme v smeri tržne
ekonomije - in po tej logiki upravičeno izpostavljeni očitkom, da so, če že ne
sami desničarsko usmerjeni, pa vsekakor premehki pri obračunavanju z
meščansko desničarskimi elementi. Da se med konservativne vrste uvrščajo vsi
tisti, ki so življenjsko zainteresirani za ohranitev obstoječega stanja, torej vsa
tista struktura, ki jo je partija zgradila na temelju svoje kadrovske politike in
negativne selekcije in ki je vtkana v vse pore družbenega življenja, je jasno
samo po sebi. Vsa ta struktura bi bila s sleherno korenitejšo spremembo živl-
jenjsko prizadeta v svojih pridobljenih položajih in privilegijih. Zato se bo
spremembam tudi z vso silo upirala. Prav to pa dokazuje, kako izjemno trd bo
boj za izhod iz krize. Partijska struktura je seveda zainteresirana, da bi prišli iz
krize, vendar tako, da sama ne bi bila v ničemer prizadeta. Ravno to notranje
protislovje pa je vzrok, da jugoslovanska družba že vrsto let živi v skoraj
popolni stagnaciji, ne samo gospodarski, ampak zlasti idejni. Vsaka nova
misel, ki meri na spremembo trenutnega stanja, ki kaže na možni izhod iz
krize in ki kakorkoli prizadeva sedanje položaje in privilegije vodilne partijske
strukture, je ožigosana kot sovražna in kot napad na pridobitve revolucije in
NOB.
Sile konservatizma so v Jugoslaviji zaradi strukture partije in državne
oblasti bistveno močnejše kot sile, ki vlečejo v smer napredka. In vendar ne
morejo odločilno prevladati, čeprav lahko v posameznih obdobjih uveljavijo
svojo premoč. Lahko celo za sorazmerno daljše obdobje. Razlog njihove
končne nemoči pa je prav v nemoči leninističnega sistema samega, da bi
odgovoril na zahteve družbenega razvoja. Kolikor bolj namreč partijski dogma-
tizan uveljavi svojo moč nad procesom "liberalizacije", toliko hujšo krizo iz-
zove takoj v naslednjem obdobju. Zato so za naš leninistični sistem značilne
ciklične krize, ki se odražajo v partijsko dogmatski "trdi roki", v izraziti pre-
vladi ideološkega in političnega pritiska in represije, ki ji v naslednjem ob-
dobju sledi politika "mehkejšega kurza", delne liberalizacije, poudarjanja bolj
tržnih elementov, kot so npr., nagrajevanje po uspešnosti, proti administra-
tivnemu izenačevanju, odpiranje možnosti za uveljavljanje bolj sposobnih itd.
Brž ko namreč privede dogmatska zaostritev do preveč hudih zastojev v
uspešnosti gospodarstva, je treba od nje odstopiti; ko pa sorazmerna otoplitev
197
in gospodarska uspešnost pripelje do socialnih položajev, ki so z vidika parti-
jskega dogmatizma disfunkcionalni ( npr. prevelike socialne razlike, prehajanje
družbene moči s položajev politike na nosilce gospodarskega procesa in pod.),
je to znak za preplah v partijskih vrstah in proces se zaobrne.
Ta proces pa vendar ni enoličen, čeprav se navidez ponavlja po istem
vzorcu. Vsak ciklus je namreč bolj zaostren, kajti disfunkcije enega dog-
matskega cikla se v pomnoženi obliki prenašajo na naslednjega. Zato trenutna
gospodarska kriza v Jugoslaviji, ki je tako huda, da neposredno grozi z gospo-
darskim zlomom, ni posledica neke zgrešene gospodarske politike, ki se je
uveljavila tik pred njo, ampak je logična posledica samega bistva lenin-
ističnega pristopa h gospodarstvu. Lahko daje zaradi posebej neustreznih ukre-
pov političnega vodstva v zadnjem času njen potek bolj pospešen, kot bi bil
sicer. Toda do krize bi prej ali slej prišlo.
Tudi to pot bo - sklepajoč iz že doslej sprejetih ukrepov in politike, ki se
odraža zlasti v predlogu ustavnih sprememb - politični režim reagiral tako, kot
je navajen in kot izhaja iz njegove narave: skušal se bo zateči k politiki repre-
sije, povečanega centralizma in administrativnega urejanja. Torej k čistejši ob-
liki leninističnega vzorca. Po logiki cikličnega političnega dogajanja naj bi
obdobju te zaostritve sledilo novo obdobje liberalizacije, ko bi se namreč
sadovi cikla zaostritve preveč negativno odrazili v gospodarstvu.
Ali se bo torej stari uhojeni obrazec ponovil? Nimamo sicer empiričnih
raziskav, kakšna so bila ciklična razdobja po svojem trajanju. Zdi pa se, in kar
bi ustrezalo tudi logiki tega dogajanja, da so ciklusi vse krajši, ker se posledice
njihovega učinkovanja skoraj v nepretrgani verigi prenašajo z enega na
drugega. Za sedanje stanje je vse bolj značilno, da se oba cikla pojavljata že
skoraj povsem povezano. Posledice administrativnega gospodarjenja in
politične represije so tolikšne, da tako rekoč onemogočajo še nadlajne za-
ostrovanje v tej smeri, ker je vse bolj očitno, da nadaljne približevanje tržni
ekonomiji terja tudi novo opredeljevanje do celóme ideološke zgradbe sedanje
leninistične strukture, zlasti do položaja partije v družbi, njenega političnega
monopola in avantgardizma. Vse bolj postaja jasno, da brez novega in
drugačnega stališča do vsega ideološkega korpusa, ki ga označuje partija kot
"pridobitve socialistične revolucije", izhoda ne more biti. Oba tradicionalna
cikla sta se združila v enotni, na dosedanjih osnovah nerešljivi krizi. V tej je,
kakor kaže, tudi razlog, da konservativna stran kljub vsej svoji premoči, izvi-
rajoči iz moči partijske strukture, ki je po svoji naravi konservativna in še
vedno obvladuje vse najpomembnejše družbene položaje odločanja, ne more
odločilno preusmeriti toka političnega dogajanja sebi v prid. Tudi ne more z
odkrito represijo udariti po vseh svojih nasprotnikih "meščanske desnice" in
mora v svojih poskusih, da bi pritegnila partijsko javno mnenje, uporabiti ob-
like zakritega političnega delovanja, celo pod zaščito "strogo zaupnih
okrožnic".
Notranja protislovnost in nerešljivost položaja pa je zlasti v tem, da imajo
konservativne sile na svoji strani prednost leninistične legitimitete. Vedno
lahko pokažejo nase kot na prave leniniste, druge vedno lahko ožigosajo kot
renegate. Najpomembnejše pa je dejstvo, da samo leninistične sile lahko
nastopajo kot organizirana stran, medtem kot sile, ki težijo k spremembam,
198
nimajo na svoji strani niti leninistične legitimitete niti možnosti lastne orga-
nizacije. Če bi imele to možnost, bi bil s tem ustvarjen tudi že izhod. Pomenil
bi konec leninizma, če je njegovo pojmovanje povezano s političnim
monopolom. S tem bi bil narejen odločilni korak v socialno demokracijo. Na
to pa leninistična struktura, kot rečeno, ne more pristati, ne samo iz ideoloških
razlogov, ker se odpove svoji legitimiteti, ampak predvsem oz. tudi iz povsem
praktičnih razlogov. Načeta bi bila struktura njene oblasti v obliki konkretnih
položajev in privilegijev ljudi, ki so s svojim obstojem povezani z njo.
Iz tega se vsiljuje sklep, da bo ta struktura popuščala samo, če ne bo imela
nikakršnega drugega izhoda. Slednje pa je zanjo več ali manj isto kot popoln
gospodarski razkroj oz. stanje, ki družbi onemogoča normalno reprodukcijo
vseh osnov njenega življenja, ko se po sili razmer zamaje tudi njen nosilni
steber, delavski razred, ker mu ne more zagotoviti njegovih gmotnih zahtev in
pričakovanj. Zato v tem razvoju ne moremo izključevati tudi možnih nasilnih
zasukov in nepredvidenih nasilnih reakcij, ki se lahko končajo v katastrofi z
nepredvidljivim razpletom.
Proti normalnemu razpletu pa govori tudi okoliščina, da ima konserva-
tivna leninistična stran tudi to prednost, da se zaradi delnih uspehov sil, ki
težijo k razvoju v nasprotno smer, k ozdravitvi družbene krize, vedno lahko
ponovno vzpostavlja v svojem dominantnem položaju in s tem izniči že
doseženi delni uspeh. Uspehi sil, ki vodijo v sanacijo, so namreč vedno lahko
uspehi leninistične partije, ker si jih zaradi svojega monopola organizacije
vedno lahko pripiše v svoj prid in ker se ji s slehernim uspehom v tej smeri
vzpostavljajo možnosti za okrepitev njenega položaja. Uspehi na poti v
sanacijo se nujno in sami po sebi ne kopičijo, ampak lahko sproti izničujejo,
tako da samo podaljšujejo agonijo.
Zaradi neorganiziranosti sil, ki vodijo iz krize, bo proces v tej smeri lahko
tekel formalno le nenačrtno kot nasledek cele vrste reakcij na potrebe in zahteve
trenutnega položaja in ki v svoji celovitosti lahko pripeljejo do kvalitativnih
premikov v razporeditvi političnih sil, pa tudi v presoji položaja. Tako je npr.
sleherna krepitev zasebnega kmetijstva in drobnega gospodarstva, sleherno pre-
strukturiranje v ti. družbenem sektorju, ki vodi do večje tržno blagovne
usmerjenosti in odvisnosti od gospodarskih zakonitosti; sleherno stopnjevanje
navezanosti naših gospodarskih organizacij na partnerje iz gospodarstev z
blagovno tržnim sistemom, bodisi v obliki normalne trgovinske menjave bod
isi proizvodne kooperacije, tehnološkega, finačnega in naložbenega sodelo-
vanja; sleherna krepitev poslovnega vedenja naših gospodarskih organizacij
tako na domačem kot na tujem zunanjem trgu itd, skratka vse kar kakorkoli
navaja na tržno usmerjenost, korak v tržno ekonomijo in s tem oddaljevanje od
leninističnega vzorca administrativnega monopola.
V tem pa je prednost razvojnih sil. Ni se jim namreč treba bojevati proti
leninistični strukturi oblasti. Ne samo da ostajajo vseskozi strogo v okvirih
legalnosti. Delajo celo tisto, kar si partija želi, da povečujejo sposobnost
gospodarstva, od katerega je končno tudi partija sama odvisna. V tem je srž
problema: partija je zaradi lastnega brezizhodnega položaja prisiljena v večje
odpiranje proti tržnemu gospodarstvu.
To sicer ni novost v njeni zgodovini. Najbolj je poznan primer NEP-a iz
199
Sovjetske zveze. Toda vedno so bili vsi taki podvigi povezani z jasnim ciljem:
Ne spremeniti bistva in strukture leninizma, pač pa mu omogočiti predah, da si
opomore in nabere novih moči. To je tudi del taktike cikličnega dogajanja, kjer
sleherna liberalizacija služi samo temu, da si leninistični sistem opomore.
Vedno mu z neizprosno logiko sledi vrnitev k strogemu kurzu. Zato je ključno
vprašanje vsega tega dogajanja: Kdaj ta razvoj pride do stanja, ko ni vrnitve.
IV.
Mnogi, zlasti tuji, opazovalci so v procesu liberalizacije, ki je sledila
gospodarski reformi iz leta 1965. napovedovali dokončno izločitev jugoslo-
vanskega sistema iz leninističnega okvira. Liberalizacija naj bi bila že tako
daleč napredovala, da poti nazaj ni. Dogodki po letu 1970 in naslednjih let, so
take napovedi kar z eno samo potezo pomedli. Partija ni imela nikakršnih
težav, da je kurz tako odločno preusmerila, da se je jugoslovansko gospo-
darstvo pod videzom t. i. dogovorne ekonomije, ki naj bi jo označevalo zlasti
družbeno in samoupravno dogovarjanje kot nadomestilo za delovanje ekonom-
skih zakonitosti, v bistvu vrnilo nazaj na administrativni sistem.
S tem pa se je začel tudi njegov propad in vsesplošna družbena kriza.
Da si je partija lahko po letu 1970 privoščila tako temeljit zasuk, je bilo
odvisno samo od njene politične moči. Nobena organizirana sila ji ni mogla
stopiti nasproti. In kar se tiče političnega dogajanja, velja to še danes. Partija
še vedno lahko z eno potezo zbriše ves proces liberalizacije, do katerega je
prišlo zlasti pod vplivom pritiska iz krogov kulture, nekaterih revij, upora v
vrstah mladine in pod. Javno mnenje se je sicer že močno spremenilo in zau-
panje v Partijo močno splahnelo tudi med t. i. delavskim razredom. To ji
narekuje tudi večjo taktičnost pri soočanju z njenimi resničnimi ali domnevn-
imi nasprotniki. Ker se Partija mora ozirati na javno mnenje, zlasti ker so od
podpore javnega mnenja odvisni tudi rezultati borbe za moč v okviru koalicij,
ki se oblikujejo na političnih vrhovih, se različne partijske koalicije tudi ra-
zlično odzivajo na dojeto moč javnega mnenja. V gospodarsko razvitih pokra-
jinah oz. republikah je tudi duhovna razgibanost večja in zato tudi vpliv
javnega mnenja bistveno večji in diferenciran. Odtod tudi razlika v stopnji lib-
eralnosti. Zato je upoštevanje javnega mnenja bistvenega pomena predvsem v
odnosih moči v samih partijskih koalicijah, ki so v okviru enotne in central-
izirane partije močno porazdeljene tudi po republikah (odtod tudi govor o t. i.
republiških etatizmih, ki naj bi bili še slabši kot enomi vsedržavni etatizem,
katerega zagovarjajo zlasti najbolj togi pristaši leninističnega integralizma), pa
tudi v vrhovih posameznih republiških partijskih birokracij.
Ta notranja borba partijskih koalicij, ki je bistveno vezana na izvore moči,
na katere se naslanjajo, vodi ne samo do upoštevanja javnega mnenja, zlasti
tistega, ki je relevanten za posamezno frakcijo, ampak tudi do njegovega
izkoriščanja in celo manipuliranja z njim. Ta manipulacija se kaže zlasti v
izkoriščanju njegovih socialno psiholoških sestavin, kot je npr. vzbujanje in
celo napihovanje zahtev po večjih privilegijih in bonitetah na račun skupnosti
v korist področij, iz katerih izviraj*) posamezne frakcije - pa tudi vzbujanja
200
nacionalističnih predsodkov. Tako naj bi bile npr. zlasti nekatere južne
republike prizadete zaradi gospodarskega šovinizma Slovenije, delajo se različne
študije o zapostavljenosti nekaterih republik, vedno z določenim
nacionalističnim podtonom - dogajanja, ki so po vsebini kot po formi v
popolnem nasprotju s partijsko ideologijo enotnosti delavskega razreda. Pojav,
ki v partijski ideologiji nima mesta in ga z njo ni mogoče razložiti. Razlaga je
samo v notranjih bojih za moč v okviru partijskih koalicij. Zato se mora tudi
slovensko politično vodstvo ozirati na slovensko javno mnenje, zlasti tisto,
ki je za odnose v razporeditvi sil posebej odločilno. Vse to pa seveda partijo
onemogoča v njeni enotni usmerjenosti proti "skupnemu sovražniku". Vsaka
frakcija, vsaka posamezna republiška partijska elita se mora ozirati na svoje
relevantno javno mnenje, ker se samo na ta način ohranja v neprestanem boju
za moč v notranji partijski koaliciji. Brez tega bi bila vnaprej izgubljena. Ker
pa je javno mnenje v Jugoslaviji izjemno različno, razdeljeno ne samo po na-
cionalnih, zgodovinskih, kulturnih in verskih prerezih, ampak tudi po partijsko
ideoloških, je s tem avtomatično razdeljena tudi partijska struktura, ki se na
tako javno mnenje opira. Na zunaj se mogoče to najbolj odraža v razpadu ju-
goslovanskega gospodarstva na vrsto republiških in pokrajinskih, ki so vsa
vsaj relativno zaprta eno proti drugemu. Pri tem je zanimivo ugotoviti, da je
razpad enotnega jugoslovanskega gospodarskega prostora posledica in odsev
dveh notranje dopolnjujočih se sestavin. Enotno ali razparcelirano realsocial-
istično gospodarstvo - in za to gre v jugoslovanskem primeru - je vsekakor
administrativno, prav zato ker je realsocialistično. Alternativa je samo v svo-
bodnem tržnem gospodarstvu, ki pa za leninistično partijo ni sprejemljiva.
Tako gospodarstvo je enomo vodeno, samo če je v centru sistema zagotovljena
in osredotočena tolikšna nesporna politična moč, da so vse sredobežne sile
vnaprej onemogočene. Zato se v takem primeru centru tudi ni treba ozirati na
javno mnenje. S svojo močjo si ga podreja in z njim manipulira. Brž ko pa
center sistema izgubi tako nesporno premoč - in do tega pride, ko v osrednji
partijski koaliciji ni več osebnosti, ki si tudi to koalicijo samo nesporno po-
dreja - se morajo pretendenti za vodstvo koalicije ali vsaj za svoj obstanek v
vodstveni koaliciji ozirati na izvore svoje moči. Torej se morajo opreti na par-
tijske koalicije v republiških vodstvih, ki pa so po svoje notranje razdeljene in
si zato v njih sleherna frakcija išče zaslombo pri svojih izvorih moči.
Zaslomba je vsekakor v javnem mnenju in naklonjenosti njihovega volilnega
telesa oz. prebivalstva določene repubhke, pokrajine in pod. Naklonjenost si
zagotavlja predvsem s tem, da skuša v največji meri upoštevati težnje in za-
hteve svoje javnosti in ji ustreči s tem, kar ji lahko nudi s političnimi sredstvi.
Ker je administrativno gospodarstvo v bistvu politični fevd vladajoče elite, mu
lahko s političnimi ukrepi zagotovi kake privilegije predvsem na gospo-
darskem področju. To paje vedno mogoče samo na račun drugih. Gre za tipičen
primer ti. zero-sum game: če enemu nekaj daš, moraš drugemu nujno odvzeti.
To pa rodi ne samo notranje razprtije, pač pa tudi njih osmišljenje v zavesti,
po marksistično vedno izkrivljeni. Nekaj sem moral zgubiti zaradi negativnega
odnosa do nacionalnosti, kateri pripadam, zaradi ideologije enotnega jugoslo-
vanskega delavskega razreda, ki zanika nacionalnost zaradi posebnih interesov
nadrazredne kaste, ki ne priznava nacionalnosti, itd.
201
Na drugi strani pa bodo tiste nacionalne skupnosti, katerih razvitost,
proizvodnost in sploh gospodarske zmogljivosti so pod jugoslovanskim
povprečjem, vedno nagibale k centralizmu, še posebej, če številčno predstavl-
jajo večino. V centralizmu upravičeno vidijo izravnalno silo, ki razlike v
razvitosti in od tega odvisne gospodarske dosežke stalno spravlja na enomo ju-
goslovansko povprečje. Tisti, ki so nad povprečjem, se temu nujno upirajo.
Eno kot drugo pa dobiva pri svojih zagovornikih tudi teoretično ali vsaj ide-
ološko podporo - in kar je v primeru Jugoslavije veliko bolj usodno - tudi na-
cionalno obarvanost. Zagovorniki centralizma, ki poudarjajo predvsem razredno
poenotenost in interesno enakost vsega jugoslovanskega delavskega razreda, so
zato večinoma pristaši enotnega jugoslovanstva; zagovorniki večje narodnostne
identitete pa vidijo v poskusih centralizacije predvsem ogroženost svoje narod-
nosti in so zato pristaši decentralizacije. V državni strukturiranosti predvsem
zastopniki federalizma oz. konfederalizma v nasprotju z jugoslovanskim unita-
rizmom.
Z vso to nacionalno in razredno razklanostjo so povezane tudi partijske
strukture, predvsem tudi njihove koalicije v partijskih vrhovih, tako na re-
publiški kot na zvezni ravni.
Iz tega tudi jasno sledi, da enotnost jugoslovanskega gospodarstva in nje-
govega enotnega tržnega prostora ni v ekonomiki, ampak politiki, ker je nje-
gova razbitost posledica politične razklanosti vodilne in monopolne politične
sile, ne pa ekonomike. Do enotnega vsedržavnega gospodarskega prostora je v
razmerah administrativnega sistema mogoče priti samo po politični poti.
Konkretno to pomeni, da je enoten gospodarski prostor zrcalna podoba, ne
samo odsev enotnosti v vodilni koaliciji partijskega vrha. Ustvarjen bo šele
tedaj, oz. ponovno vzpostavljen, ko se bo vodilna koahcija poenotila v tem
smislu, da posamezna oseba v njej dobi absolutno premoč, bodisi iz moči, ki
jo črpa iz posamezne nacionalnosti, bodisi iz virov, ki so že po svoji sistemski
strukturiranosti predstavnik enotnega jugoslovanstva (npr. vojska).
V obeh primerih je kristalizacija v taki smeri izjemno težka, čeprav vsaj
teoretično ne izključena. Se najbližje je po svoji moči temu cilju vojska, ker
predstavlja fizično silo, ki je sposobna zagotoviti popolno enotnost. Vendar
samo s fizično silo. Ta pa ima, kot vemo, svoje absolutne omejitvene de-
javnike. Ni sposobna poenotiti interesov in zato zlasti ne dejavnosti, izvirajoče
iz takih interesov. Zato samo z vojaško silo enotnosti Jugoslavije, razen morda
prehodno za krajši čas, ni mogoče doseči.
Prav tako bi si kak narod oz. partijska frakcija, ki se opira na aspiracije
posameznega naroda, iz tega naslova izjemno težko pridobila premoč nad vsemi
drugimi in svoje interese in poglede uveljavila kot enomo jugoslovanske.
Zaradi tega je vse manj možno, da bi v partiji sami prišlo do tiste enot-
nosti, ki bi zagotovila enomo delovanje vseh jugoslovanskih institucij, pred-
vsem pa enoten jugoslovanski gospodarski trg. Zato je tudi vse manj možno,
da bi partija s svojo notranjo enotnostjo v svojem vrhu uveljavila "enotno
partijsko linijo". Dokler se mora partija ozirati na javno mnenje, bo v
Jugoslaviji neenotna in nesposobna za akcijo. Na javno mnenje pa se mora
ozirati, dokler se v vodstveni koaliciji ne poenoti na temelju premoči nekega
absolutno prevladujočega voditelja, ki si je podredil vso koalicijo. Kaže, da je
202
to zakonitost realsocialističnih sistemov. 2e v svojem vrhu ne morejo zado-
voljivo delovati na temelju demokracije, ampak samo avtoritarnega vodstva,
poosebljenega v enem samem voditelju. Demokratično sestavljena koalicija na
vrhu je možna samo kot izrazito prehodno obdobje. Zgodovina Sovjetske zveze
je to jasno pokazala.
Bistvo vrhovne avtoritarnosti, utelešene v enem voditelju, pa je predvsem
v hierarhični nadrejenosti, ki se ji morajo podrejati vse nižje ravni brez izjeme
in ki se ji ni treba ozirati na javno mnenje, ker si ga lahko v celoti podreja. Do
istega sklepa bi lahko prišli tudi prek analize partijske strukturiranosti, ki prek
svoje ideološke zahteve po demokratičnem centralizmu nujno pride do avtori-
tarnega vrha, v katerem je združena in poosebljena moč vse organizacije.
Dokler in kolikor tako osredotočenje moči prav na samem vrhu sistema ni
možno, tudi ni možno zagotoviti zadovoljivega delovanja celotnega sistema.
Iz tega spoznanja pa sledi nadaljnje ključno vprašanje: ali je v Jugoslaviji
ob tako veliki notranji različnosti možno zagotoviti tako hierarhično sestavl-
jenost? Če to namreč ne bi bilo mogoče, bi pomenilo, da politični sistem, ki
po svoji notranji vsebini in organizacijiski logiki tega ne bi bil sposoben
zagotoviti, ni sposoben postati in ostati povezovalec te družbene oz. državne
skupnosti. Jugoslavija kot država ob taki politični ureditvi ne bi bila možna
kot življenja sposobna družbena tvorba.
15. Narodnost proti razrednemu
I.
Kako zagotoviti povezanost Jugoslavije v državno tvorbo, ki bo sposobna
živeti, državo, ki jo bo mogoče upravljati, je vprašanje, ki jo spremlja že od
njenega nastanka, in ga vse do današnjega dne ni rešila.
Možni, ah vsaj ponujani rešitvi sta v bistvu dve. Ali spremeniti
Jugoslavijo v poenoteno državo, v kateri živi en sam narod, jugoslovanski, ali
pa jo oblikovati kot konfederativno povezano skupnost, v kateri živijo ju-
goslovanski narodi kot nacije s svojo državnostjo.
Prva rešitev je zvezana s stopitvijo vseh jugoslovanskih narodov v novo
narodno skupnost z enotnim jezikom, enotno kulturo, tudi s približno enako
gospodarsko in tehnološko razvitostjo, enako civilizacijsko stopnjo itd. Taka
država nujno teži k odpravljanju vseh razlik na narodnostni ali katerikoli drugi
podlagi, ob kristalizacijskem jedru, ki sistemsko predstavlja večino prebival-
stva te skupnosti, vzorec za njeno upravljanje pa je centralizem, odločanje iz
enega samega središča. To je vzorec, ob katerem so v pretežni večini nastale
vse evropske nacionalne države. Tak vzorec je uporabila tudi predvojna
Jugoslavija. Njeno kristalizacijsko jedro naj bi bilo srbstvo kot sistemsko pre-
vladujoča sestavina, s srbohrvatskim jezikom in vzhodno evropskim kulturnim
izročilom.
Ta poskus se ni obnesel. In ne samo to. Neuspeh je v veliki meri omajal
samo idejo o jugoslovanstvu kot interesno povezani skupnosti narodov, ki jih
označujemo kot južnoslovanske. Seveda ni uspel, ker sploh ni mogel uspeti.
203
Vzorec za tako državno oblikovanje je bil pri jugoslovanskih narodih
uporabljen najmanj dvesto let prepozno. Jugoslavija je kot država nastala v
času, ko je bilo obdobje absolutistične prosvetljenske države z njenim prisil-
nim stapljanjem različnih skupnosti v poenotene državne nacije ž davno mimo.
Večina jugoslovanskih narodov, kar velja predvsem za Srbe, Hrvate in
Slovence, je bila ob nastanku države že oblikovanih kot narodi s povsem jasno
lastno nacionalno zavestjo, s svojstvenimi značilnostmi, ki se jih niso mogli
in ne hoteli odreči. Prisilno poenotenje je bilo v takih razmerah povezano s
prizadevanjem, ki je bilo nujno protidemokratično, nasilno in zvezano s pre-
vlado ali vsaj vsiljevanjem značilnosti t.i. večinskega naroda vsem drugim. Da
je naletelo na najodločnejši odpor, je povsem razumljivo. Zato pa taka država
ni mogla biti sposobna za življenje in je torej morala propasti.
Ideja o jugoslovanstvu je preživela, ker jo je obudila sedanja socialistična
Jugoslavija z idejo o bratstvu in usodni interesni povezanosti vseh
jugoslovanskih narodov, da si ohranijo svojo samostojnost. Odraz je dobila v
federativni ureditvi in jo v veliki meri tudi pokopala. To pa zato, ker to državo
vodi leninistična partija, ki je kot vodilna sila organizirana strogo hierarhično
in zato ne prenese federativnosti, še celo pa ne konfederativnosti kot tvornega
načeladržavnosti.
Izkazalo pa se je, da je sila nacionalne individualnosti močnejša od orga-
niziranega poenotenja prek partije. Izvira iz stremljenja po priznanju osebnosti
v vsej njeni različnosti kot temelju prihodnje družbe in nujni demokraciji kot
osrednji povezovalni sili te družbe. Zato je sila narodnostne individualnosti
omajala tudi notranjo organizacijsko trdnost in povezanost partije, ki temelji
na pretekli paradigmi razrednega poenotenja. Enotna jugoslovanska partija je v
veliki meri notranje razpadla na partije jugoslovanskih narodov - ki pa so
seveda vse leninistične.
Zagotavljanje enotnosti v partiji prihaja tako v nasprotje z uveljavljanjem
koncepta Jugoslavije kot skupnosti svobodnih narodov - vse dokler je ta partija
leninistična - prizadevanja, da bi to dosegli, pa so nujno antidemokratična in
zvezana z nasiljem.
Kriza enotnosti partije ne izvira iz kake notranje-organizacijske slabosti ali
pomanjkljivosti v partijski strukturi ali iz kakega odmika od partijske disci-
pline, njene ideologije, opustitve izročila NOB in podobno, v čemer mnogi
vidijo njen vzrok. Prav nasprotno: kriza v partiji je odraz krize skupnosti ju-
goslovanskih narodov ob pomanjkanju primernega združevalnega koncepta. Če
namreč te skupnosti ni mogoče povezati prek tega, da eden od njenih narodov
ali sila zunaj njih samih s prisilo uveljavi svojo voljo nad vsemi drugimi in
tako nastopi kot nosilec enotnega jugoslovanstva, sledi, da je to skupnost
mogoče oblikovati samo s prostovoljnim sodelovanjem narodov, ki jo
sestavljajo. Torej: ne more združevati Jugoslavije tista politična sila,
konkretno leninistična partija, katere temeljno konstitutivno načelo je
demokratični centralizem. Ta namreč ne zagotavlja prostovoljnega sodelovanja,
pač pa hierarhičnost in podrejanje.
Iz tega je mogoče izvesti usoden, za sedanjo politično strukturo
Jugoslavije povsem nesprejemljiv sklep, pa vendar logično izpeljan. Ob
204
filozofiji in predvsem dejanski oblasti leninistične partije Jugoslavija kot
skupnost različnih narodov ni možna. Pod leninističnim vodstvom je
teoretično možna samo poenotena, na pojem enotnega jugoslovanstva skrčena
Jugoslavija. Praktično pa tudi taka Jugoslavija ne.
Ta nemožnost Jugoslavije kot unitarno in hierarhično zgrajene skupnosti
se odraža v sedanji notranji krizi partije, ki je danes nosilec take državne
zgradbe. Protislovnost med možnostjo Jugoslavije kot prostovoljne skupnosti
narodov, s tem ustrezno notranjo zgradbo kakršnegasižebodi konfederalizma, in
možnostjo leninistične partije, da obstaja samo kot hierarhično zgrajena
politična organizacija, onemogoča potrebno sintezo teh dveh sestavin. Sedanja
kriza partije je torej samo zrcalna oblika krize družbene skupnosti, v kateri si
partija lasti politični monopol.
Življenjske nuje celóme drožbene skupnosti pa se v tej protislovnosti
uveljavljajo z bistveno močnejšo prvinsko silo kot pa težnja ene politične
stranke po lastnem uveljavljanju oz. uveljavitvi njenega programa nad družbo.
Uveljavljajo se tudi nad partijo samo. Nezmožnost njene vodilne koalicije na
vrhu, da bi se notranje uskladila na podlagi svoje hiererhične organizacijske
filozofije, se odraža v njeni nesposobnosti, da bi se konsolidirala na temelju
enotnega programa. (Celo če se formalno sporazume za enotem program,
pravega soglasja zanj ni in vlada neenotnost še naprej; uveljaviti se poskuša
predvsem v blokiranju njegovega izvajanja v praksi. Dogajanja po zadnjem
partijskem kongresu so v tem pogledu zelo ilustrativna.). Taka uskladitev bi
bila možna samo s prisilo enega dela te skupnosti nad vsemi drugimi. To dobi
vedno odraz unitarizma in enotnega jugoslovanstva. Enomo jugoslovanstvo je
zato možno vedno samo ob prisili in diktaturi, naj se izvaja pod kakršnimkoli
imenom. Zato pa nujno prejkoslej pride do protislovja s prvinskimi potrebami
te skupnosti in do še hujše notranje krize.
Sedanje stanje je tipičen odraz nesposobnosti, da bi prevladal koncept
enotnega jugoslovanstva, kar bi bilo sicer v popolni skladnosti z ideologijo
leninistične partije, ki bo zato vedno težila k enotnemu jugoslovanstvu, in ne-
sposobnosti konfederativnega demokratičnega koncepta, ki se ob političnem
monopolu leninistične partije ne more prebiti. Predlog za spremembo določil
ustave iz leta 1974 je poskus uveljavitve prvega. Če bo uspel - njegov pre-
hodni uspeh niti teoretično niti praktično ni izključen - bo to pomenilo vrnitev
h konceptu enotnega jugoslovanstva, za katero je partijski demokratični cen
tralizem vsaj s tega vidika povsem sprejemljiva oblika notranje zgradbe.
Dolgoročnih upov za uspeh pa nima in z njim tudi partija ne. Bi pa ta uspeh
pomenil tudi poenotenje v vodstveni koaliciji partije oz. to poenotenje je
pogoj za možno uveljavljanje takih sprememb. Vodile pa bi nujno k popolni
hierarhizaciji v enem samem voditelju na vrhu te zgradbe. Notranja skladnost
bi bila tako formalno in vsebinsko dosežena.
S tem pa smo dobili tudi odgovor na vprašanje, ah lahko partija danes
ponovno z eno potezo odpravi ves uspeh liberalizacije in demokratizacije, do
katerega je v zadnjem času le prišlo. Če je to možno, oz. če do tega pride, bo v
tem dokaz, da je ves uspeh tega procesa samo navidezen, brez lastnih korenin
in da ga partija samo prehodno trpi, dokler se ji še zdi, da ji ni bistveno
nevaren. Vendar, dokler ne pride do opisane konsolidacije v vodilni koaliciji,
205
tak ukrep nikakor ni možen. Bil pa je ob prelomu v sedemdeseta leta, in sicer
kratkomalo zato, ker je na vrhu vodstvene koalicije stala osebnost, ki jo je
povsem in brezprizivno obvladovala. Pomenilo pa je tudi, da so bile prisme
težnje narodov te skupnosti še lahko podrejene enomi partijski odredbi in
disciplini. Notranje protislovje pa je že obstajalo in je zato toliko močneje
izbruhnilo v sedanji vsesplošni družbeni krizi.
Ob teh spoznanjih sedaj že lahko tvegamo odgovor na vprašanje, kdaj
lahko pride zaradi režimu vsiljenih prilagoditev na izzive te krize, predvsem v
obliki sproščanja ekonomskih zakonitosti v gospodarstvu, do točke, ko vrnitve
ni. To naj bi bilo najpomembnejše vprašanje tega razmišljanja.
Jugoslovansko partijsko vodstvo tako postavljene dileme niti v načelu ne
sprejema. Sodi, da je mogoče s centralizacijo pristojnosti za urejanje gospo-
darstva v središču sistema, kar povsem ustreza leninističnemu pogledu, z ad-
ministrativnimi posegi države zagotoviti enoten gospodarski prostor in spros-
titev ekonomskih zakonitosti. S tem naj bi rešilo gospodarsko krizo in hkrati
zagotovilo vodstveno vlogo partije. To je pogled, ki se jasno odraža v predlogu
sedanjih ustavnih sprememb (in ki so zato istočasno v popolnem nasprotju z
njegovim lastnim dolgoročnim stabilizacijskim programom).4 Taka pot vodi
samo v administrativno centralizacijo, ne rešuje pa bistvenih problemov
gospodarstva. Kriza se nadaljuje, s tem pa tudi nezmožnost nadaljnega
preživetja. Temu bi lahko rekli tudi proces romunizacije, proces postopnega
obubožanja. Nadaljevanje takega stanja gre sicer lahko zelo daleč - vendar ne v
nedogled. Prejkoslej zadene ob meje, čez katere ne more. Teh empirično sicer
ni mogoče dokazati in pokazati, ker so odvisne tudi od socialno psiholoških
osnov jugoslovanskih narodov. Vendar tudi splošne družbene krize vsi ju-
goslovanski narodi niti ne doživljajo niti ne občutijo enako. Zlasti ne občutijo
enako svoje nacionalne krize.
Partija je v Jugoslaviji prišla na oblast zlasti s svojo nacionalno politiko,
ki je ustrezala položaju med drugo svetovno vojno. Vsi jugoslovanski narodi
so bili v svojem življenjskem obstoju neposredno ogroženi. Rešitev za vse je
bila odvisna od uspešnega boja proti tujim zavojevalcem, v skupni povezanosti
v enotni državi, ki pa bo federativno urejena. Tak program je bil sprejemljiv za
vse jugoslovanske narode, ker je vsakemu zagotavljal svobodo in neodvisnost -
cilj, ki so si ga vsi želeh in na katerega so vsi pristajali, čeprav je bil zelo
neopredeljen, ali pa morda prav zato.
Prav te narodnostne samostojnosti in neodvisnosti pa partija s svojo no-
tranjo hierarhično zgradbo ne more doseči. Partija je zaradi svojega t.i.
demokratičnega centralizma nujno unitaristična in zato protifederativna. Hkrati
je zaradi svojega gospodarskega programa, ki temelji na administrativnem
poseganju v delitev dohodka in njegovo prerazdeljevanje po socialno soli-
darnostnih kriterijih, nujno protidemokratična. Tako porazdeljevanje si lahko
zagotovi samo z nadrejenostjo nad vsemi narodi, kajti sam njegov način za-
hteva avtoritarnost. Če pa so narodi svobodni in samostojno razpolagajo z ust-
vaijenim dohodkom, do takega prerazporejanja ne more priti. Partija po svoji
4Med tem je do sprejetja ustavnih sprememb že prišlo.
206
notranji zgrajenosti ne samo da ni demokratična, pač pa si demokracije sploh
ne more privoščiti, ker ne bi mogla uveljavljati svojega programa.
Prerazporejanje narodnega dohodka mimo volje narodov pa nujno vodi do raz-
dora med njimi. Eni dokazujejo, da jim je bilo odvzeto preveč, drugi, da so do-
bili premalo itd. Vsi pa so nezadovoljni. Notranji razdor med posameznimi
narodi se v tem sistemu sam od sebe in neprestano na novo poraja.
Bistvo slehernega državnega proračuna je v prerazporejanju narodnega do-
hodka, in sicer po kriterijih, ki ne izvirajo neposredno iz ekonomike, pač pa iz
socialnih in političnih ciljev. Predstavlja administrativen poseg. Vendar se v
klasični meščanski državi ta poseg omejuje na sorazmerno manjši del narod-
nega dohodka, v leninistični državi pa na ves. Tudi v moderni meščanski državi
ja ta delež vedno večji, kar vodi v nove, sp)ecifične krize, zlasti pa v revizijo
socialdemokratskih vlad, ko so načele prevelik delež narodnega dohodka.
Leninistična država se lahko - če gre za večnacionalno deržavo - notranjim
krizam, izvirajočim iz neustrezno urejenih odnosov med narodi, izogne samo
tako, da uveljavlja unitarizem, poenotenost tudi v nacionalnem pogledu. V
Jugoslaviji je ta izvedena oz. se poskuša iznesti na temelju enotnega jugoslo-
vanstva, ki bi mu naj bila ideološka podlaga solidarnost ter bratstvo in enot-
nost vseh narodov.
Takšno jugoslovanstvo pa je šele skupni imenovalec. Rabi tudi svojo
vsebinsko podlago, predvsem enotnost v kulturi, jeziku, življenjski ravni,
gospodarskem razvoju in pod. Vsega tega večinoma ni in tega tudi ni mogoče
umetno ustvariti. Zato se pri ustvarjanju takega poenotenja vladajoči režim
opre na tiste možne sestavine jugoslovanstva, ki v državi prevladujejo.
Kar zadeva jezik, bo to jezik, ka ga govori večina prebivalstva. Kar zadeva
kulturo, bodo to kulturni vzorci, ki opredeljujejo največji delež ljudi v državi.
Pri tem izenačevanju pa ima režim sorazmerno proste roke le v pogledu
gospodarskega poenotenja, ker jo s svojo politiko neposredno ustvarja - ne pa
nujno tudi ustvari, zlasti če gre za zelo velike razlike v stopnji razvitosti.
Te sestavine pa niso nujno porazdeljene po enakih vzorcih in deležih med
posamezne narode. Tako je v jugoslovanskem primeru le jezik tista sestavina,
okoli katere je mogoče povezati pretežno večino vsega prebivalstva. Zato se bo
s takim pojmom jugoslovanstva poistovetila, vsaj potencialno, vsa ta večina,
zlasti pa bo tak pojem jugoslovanstva privlačen za tisti narod, ki po svojem
jeziku predstavlja najštevilnejši delež prebivalstva. Vsekakor je jezik večine za
režim najpomembnejši dejavnik poenotenja. Njegovo povezovalno silo pa
hkrati izpodkopavajo velike razlike v kulturi, kamor v najširšem pomenu ob-
vezno uvrščamo tudi različnost v veroizpovedih. Z različno versko pripadnostjo
je neposredno zvezana različnost v kulturnem izročilu. Ta je celo njen glavni
povzročitelj. Zato pa je za režim boj proti različnim veroizpovedim in za
ateizem v jugoslavanskem primeru neglede na siceršno marksistično -
ateistično naravnanost eno njegovih najpomembnejših sredstev za kulturno
poenotenje, brez česar enotnega jugoslovanstva ni: odstranitev vpliva, ki ga
imajo različne vere na različnost kulturnega izročila, naj napravi prostor za
leninistično ideologijo kot glavni dejavnik poenotenja novega jugoslovanstva.
Obstoj različnih ver je v neposredni opoziciji takemu cilju.
Iz tega nujno sledi: Enotnosti jugoslovanstva v kulturnem pogledu, ki bi
207
mu bila podlaga leninistična ideologija, ni mogoče doseči, dokler obstajajo ra-
zlične religije. Teh pa ni mogoče odpraviti s političnimi ukrepi, še celo pa ne z
razmeroma plehko protiversko propagando, kolikor je premore leninizem. Zelo
široka laizacija, ki je zajela industrijsko razviti svet in ki je predvsem posledica
potrošništva, gre sicer leninističnemu režimu v tem pogledu na roko, vendar so
njegovi sila skromni uspehi na vseh področjih družbenega življenja zelo
neprivlačna alternativa, ki bi tako nastalo kulturo in vrednostno praznino za-
polnila z leninistično ideologijo. Sorazmerno zelo majhen krog mislečih ljudi
sprejema leninizem kot zadovoljivo nadomestilo. Leninizem s svojim
jugoslovanskim samoupravnim dodatkom nikakor ni postal tisto kristali-
zacijsko jedro, okoli katerega bi se oblikovala kulurna podlaga za novo ju-
goslovanstvo. Kljub možnemu poenotenju na temelju enakega jezika (ob
nekaterih razlikah !) zaradi kulturnih in verskih razlik ne kaže, da bi bilo iz
Srbov in Hrvatov možno ustvariti enako govorečega Jugoslovana. Pravoslavja
pa ni mogoče vsiliti vsem srbohrvatsko govorečim Jugoslovanom kot kulturni
izenačevalec. Pravoslavje namreč ni samo drugačna veroizpoved. Veliko bolj
kot to je nosilec čisto drugačnih kulturnih vzorcev, na podlagi katerih ni
mogoče poenotenje. Kolikor pa je leninizem z nekaterimi svojimi postulati
vendarle prodrl dokaj široko med Jugoslovane neglede na njihovo dotedanjo
kulturno zasidranost, mu je to uspevalo v glavnem na škodo tistih kulturnih
vrednot, ki so, čeprav v različni zgoščenosti, v vseh tradicionalnih kulturah.
Gre predvsem za izredno notranje neizdiferencirano pojmovanje enakosti brez
priznavanja tistih razlik v družbeni strukturiranosti in z njo povezanega statusa
posameznih ljudi, ki so nujne za ustrezno družbeno sožitje in tudi ustvarjal-
nost; za globoko prevrednotenje socialnih in solidarnostnih dejavnikov, ki so v
veliki meri v nasprotju z načinom ustvarjanja in iz tega izvedenega pojmovanja
pravice do prisvajanja rezultatov te dejavnosti, kar hromi zlasti gospodarsko
prizadevnost; za močno zasidranost prepričanja o pravici do lagodnega odnosa
do delovnih obveznosti, razrahljanega pojmovanja o delovni disciplini, za
nepriznavanje kakršnekoli avtoritete, ki bi zlasti šlo na račun odgovornega ve-
denja do prevzetih obveznosti in kar vse zelo otežuje, če ne celo onemogoča,
vključevanje takega človeka v delovni ritem, ki ga zahteva sodobna tehnologija
itd. To so res nove setavine v pojmovanjih, nazorih in vedenju, zopet v ra-
zlični intenzivnosti, pri velikem številu jugoslovanskih ljudi, česar doslej
nismo poznali. Vendar to ne pomeni neke nove kulturne pridobitve. Prej razpad
kulturnih vrednot, ki so se doslej izkazale kot nujna osnova za sleherno živl-
jenja spodobno družbo in katerih pomanjkanje je med glavnimi vzroki krize, ki
je zajela jugoslovansko družbo. Zato na takih vzorcih "novega kulturnega
poenotenja" ni mogoče graditi ne jugoslovanske in ne kakršnekoli druge no-
tranje trdne družbe.
III.
Iz takega jugoslovanskega poenotenja seveda najbolj izrazito izpadejo tisti,
ki po vseh oznakah in sestavinah najbolj odločno odstopajo od vzorca takega
poenotenega Jugoslovana. V največji meri velja to za Slovence, ki govorijo
208
svoj jezik, različen od srbohrvatske večine; ki so kulturno zvezani z drugačnim,
srednjeevropskim izročilom; ki po svoji gospodarski razvitosti presegajo ju-
goslovansko raven in so zato nujno žrtev politike izravnavanja tudi v gospo-
darskem pogledu ter obsojeni na počasnejši razvoj tudi v pogledu življenjske
ravni. Za Slovence je pristajanje na poenoten tip Jugoslovana obsodba na nižjo
življenjsko raven, na izgubo lastnega jezika, na prisilno prilagoditev kulturnim
vzorcem,ki so jim povsem tuji, in v končni posledici na izgubo svoje narodne
istovetnosti. Zato Slovenci že zaradi ohranitve svoje narodnosti ne morejo biti
za socializem v njegovi leninistični varianti.
Nasprotno pa je za leninistični režim vprašanje centralizacije države in
poenotenje vseh državljanov na enoten tip Jugoslovana toliko pomembnejše
vprašanje, kolikor bolj se zaostruje njegova kriza. Ta je v svojem bistvu kriza
leninizma, uporabljenega v jugoslovanskih razmerah. Rešitev je v temelju
možna, samo če opustimo leninistični model kot njenega glavnega
povzročitelja. To pa bi istočasno pomenilo za vladajoči režim, da se mora
odpovedati svoji oblasti, na kar nikakor ne more pristati. Zato išče izhod iz
krize natančno v obratni smeri: okrepiti leninizem v njegovih temeljnih prv-
inah, kar pomeni centralizacijo države zaradi njegovega osnovnega organizaci-
jskega načela demokratičnega centralizma, hkrati z njo oz. tudi kot njen pogoj
pa pospešiti proces poenotenja jugoslovanskih narodov. To se je med drugim
zelo očitno izrazilo v predlogih za spremembo ustave, ki jih je pripravilo
predsedstvo države v letu 1987. In na drugi strani, politični režim ni bil še
nikoli tako izjemno občutljiv za kakršnekoli oblike poudarjanja narodne is-
tovetnosti kateregakoli jugoslovanskega naroda. Vsako tako prizadevanje takoj
z vso ostrino obsodi kot nacionalizem, ki ogroža pridobitve socialistične rev-
olucije in ki je kot tak v popolnem nasprotju s samo idejo socializma.
V veliki meri ima režim v tem pogledu povsem prav. Sleherno uveljavl-
janje narodne istovetnosti ogroža socializem v njegovi leninistični varianti.
Razlika je samo v oceni. Tak nacionalizem dobiva v očeh režima popolnoma
negativen predznak - z njegovega stališča povsem razumljivo. Zato pa po drugi
strani prav uveljavljanje nacionalne istovetnosti in samoosveščenosti pomeni
neposredno prizadevanje za izhod iz krize, ki jo je povzročil in sprožil
leninizem. Kolikor bolj se kriza zaostruje, toliko bolj se vzporedno z njo nar-
avnost samodejno uveljavlja tudi prizadevanje za zagotovitev narodne samobit-
nosti ,čeprav lahko obremenjeno tudi z nekaterimi izkrivljenimi pogledi o
pravih narodnih koristih posameznega naroda. Kriza nacionalnosti, občutek na-
cionalne ogroženosti, je samo odraz splošne krize, v katero je družba zabredla
zaradi leninistične ureditve. Zato pa bo nujno sleherni napor za izhod iz nje do-
bil tudi obliko nacionalnega odpora zoper leninistično anacionalno izravna-
vanje. (Primerjaj zadnje dogajanje v Sovjetski Zvezi.) Tudi reakcije režima so v
tem pogledu povsem pričakovane. Sleherno prizadevanje npr. pri Slovencih za
primernejšo gospodarsko politiko, sleherni odpor proti neutemeljenemu cen-
tralizmu, ki hromi individualni gospodarski napor posameznih gospodarskih
organizmov, sleherno prizadevanje za večjo poslovnost, za gospodarsko spre-
jemljivo razpolaganje z devizami itd., se opredeljuje kot slovenski nacional-
izem, sleherno poudarjanje enotnega slovenskega kulturnega prostora dobiva
ukor kot akcija proti Jugoslaviji.
209
In ker je zaradi sorazmerno višje razvitosti slovenskega gospodarstva v
primerjavi z jugoslovanskim povprečjem občutek brezizhodnosti na temelju
leninističnega vzorca najbolj zaostren, ker se posledice take politike najbolj
kvarno odražajo prav pri najbolj razvitih, saj so ravno pri njih v najbolj
očitnem nasprotju z dejanskimi potrebami, izvira tudi največ predlogov za
spremembe iz takega okolja. Sremembe pa so lahko le v prid večje samosto-
jnosti vseh gospodarskih subjektov pa tudi republik - saj tržnega gospodarstva
in delovanja ekonomskih zakonitosti brez tega na more biti. Sleherna zahteva
pa večji avtonomnosti pa v očeh leninističnega ražima nujno dobiva predznak
nacionalizma v negativnem pomenu, celo separatizma.
Tu pomiritve med tema nasprotnima poloma ni in je ne more biti.
Tako se npr. tudi pri Srbih kot številčno najmočnejšem jugoslovanskem
narodu, z najmočnejšim izročilom lastne državnosti, pojavlja občutek
nemočnosti, da bi kot narod samostojno odločal o svojih lastnih narodnih
zadevah. Lastna analiza svojega neustreznega stanja, ki je seveda predvsem
posledica uporabe leninističnega modela,ki jim je bil vsiljen, se v njihovi za-
vesti odrazi kot posledica dejstva, da o svojih lastnih zadevah niso mogli
odločati samostojno. Svoje splošno neugodno stanje, lahko tudi samo subjek-
tivno dojeto, pojmujejo kot nacionalno zapostavljenost in zatiranje. Ta
subjektivna dojetost ne odraža nujno tudi objektivnega stanja. Lahko so nji-
hovi pogledi na izhod iz krize na nacionalni osnovi tudi v nasrotju z interesi
drugih narodov. Toda dejstvo je, da se pojavljajo najprej in predvsem kot na-
cionalni problem.
Leninizem pa nacionalnega vprašanja ne more rešiti, ker je v protislovju z
njegovim bistvom. Dejansko so se nacionalni konflikti, čeprev v veliko
primerih prikrito in zastrto bolj zaostrili, kot pa so bili celo v predvojni
Jugoslaviji, saj leninizem take spore stalno in nanovo praja. Nacionalno
vprašanje pa je preiskusni kamen za obstoj Jugoslavije kot države. Predvojna
Jugoslavija je propadla predvsem zaradi nesposobnosti, da bi rešila svoje na-
cionalne probleme. Po vzorcu klasične nacionalne države tega problema tudi ni
mogla rešiti. Rešitev je v povsem novih oblikah sožitja in sodelovanja, ki
presegajo vzorec nacionalne države. Ti se postopoma in počasi uveljavljajo v
razmerah nove kibernetske družbe, ki postavlja drugačno delitev pravic in ob-
veznosti tudi narodnih skupnosti na razhčnih ravneh sodelovanja. Jugoslavija
kot večnacionalna skupnost bo morala vzorec za tako sožitje med svojimi nar-
odi šele odkriti in ustvariti, če naj kot posebna skupnost sploh obstane.
Leninizem pa tega ne more, ker je v celoti utemeljen na zastarelih paradigmah
preteklega stoletja in zato za družbo prihodnosti povsem neustrezen. Enostavno
nima odgovora na izzive prihodnosti. Kaže, da bo prav nacionalno vprašanje
tisti dinamit, ki bo uničil Jugoslavijo kot leninistično tvorbo. Jugoslavija je
kot leninistična torba nemogoča, če sprejemamo ugotovitev, da je nacionalno
vprašanje bistveno za njen obstoj, leninizem pa tega vprašanja ne more rešiti.
Zato skuša sedanji leninistični režim prav nacionalno vprašanje potisniti z ju-
goslovanske scene, kot vprašanje , ki ga je že rešila, in sicer enkrat za vselej.
Napori za uveljavljanje enotnega jugoslovanstva na delavsko razredni in ne na
nacionalni osnovi bodo zato v neposredni prihodnosti vedno bolj naraščali.
Zato pa vzporedno s tem tudi odpor proti takim poskusom. Leninizem bo zato
210
z jugoslovanskega prizoriča nujno odšel kot poraženec.
Zaradi svoje izrazite različnosti, obrobnosti in posebne izpostavljenosti
ima prav Slovenija kljub svoji maloštevilnosti v teh dogajanjih odločilno vl-
ogo.
V tem procesu se bo reševal tudi problem lastnega slovenskega lenin-
ističnega režima. Ta se v Sloveniji lahko vzdržuje samo s tem, da vsaj kolikor
tohko podpre prizadevanja za izhod iz sedanje družbene krize. Ker pa je izhod
možen samo v reviziji leninističnega vzorca, bo moral pristati na večjo vlogo
tržnega gospodarstva, na večjo avtonomnost gospodarskih subjektov, s tem
posredno pa tudi na večjo demokratičnost kot integrativno vez take družbe,
moral bo podpreti slovenski odpor zoper centralizem unitarističnega jugoslo-
vanstva itd., ker sicer ne bo našel potrebne opore pri narodu. Ta pa mu je nu-
jno potrebna. Ne zaradi njegove humanistične usmerjenosti, saj kot leninistični
režim ne more podpreti teženj po narodnostni emancipaciji. To mora podpreti
zato, ker brez podpore v narodu zgublja tisto količino potrebne družbene moči,
ki mu omogoča obstoj v vodilni partijski koaliciji na vsedržavni ravni. Brez
take moči bi bilo to slovensko vodstvo prvo na spisku za likvidacijo. Nekateri
znaki tega so bili že jasno zaznavni. Prav zato mora to vodstvo prenašati so-
razmerno nekoliko višjo raven demokracije in liberalnega vedenja kakor ju-
goslovansko povprečje, mora se sprijazniti z nekoliko višjo stopnjo svobode
tiska, celo samo mora poudariti privrženost slovenski narodni samostojnosti,
zagovarjati enotnost slovenskega kulturnega prostora tudi zoper napade iz
državnega centra, kloniti pred protesti zoper različne poskuse poenotenja na ju-
goslovanski ravni, čeprav prihajajo iz vrst, ki jih ima to vodstvo prej za
sovražne kot podporo njegovemu položaju in pd. To je dodatna protislovnost
njegovega položaja, ki pa je z leninističnim prijemom ne more rešiti.
Slovenija ima zaradi tega zaprto pot za vrnitev v togi administrativni in
represivni ciklus. Vse manj ima možnosti, da bi odkrito udarila po silah, ki
terjajo več demokracije, več politične svobode in zlasti odločnejši zasuk v
gospodarstvo, ki bo v večji meri upoštevalo ekonomske zakonitosti. Zlasti
gospodarske organizacije padajo v vse težji in nerešljiv položaj. V vse večji
meri so zvezane z blagovno menjavo z zahodnim svetom, torej z gospodarstvi,
ki temelje na upoštevanju tržno blagovnih zakonitosti. Leninistični model, ki
zanje velja doma in ki je utemeljen na drugačnih kriterijih, kot jih uveljavlja
tržno gospodarstvo, jih v tej menjavi brez prestanka postavlja v položaj, da se
v sodelovanju s tržnimi gospodarstvi ne morejo vesti kot enakovreden partner.
Vedno bolj so pritisnjene ob zid, dohodek za plače svojih delavcev in za vse
večje družbene dajatve pa morajo ustvarjati same. Ne dobivajo jih iz proračuna,
še celo pa ne od kakega partijskega organa.
Izbira, pred katero stoje, je zelo jasna. Odnose v gospodarstvu mora urejati
ah država s svojimi centralnimi planskimi organi in skladno s tem v celoti
uveljaviti administrativni sistem, kar pomeni tudi odpravo sleherne oblike
samoupravljanja, celo v zgolj propagandni obliki - ali pa jih morajo urejati
samodejno ekonomske zakonitosti. Brez ene ali druge rešitve sta gospodarska
zmeda in splošen propad neizbežna. Polovične rešitve, s končno posledico par-
tijskega urejanja za nazaj, da bi se odpravila vsaj najhujša škoda, so tipična
slika sedanjega gospodarskega stanja v jugoslovanskem gospodarstvu. Da bi
211
ohranila videz samoupravljanja in demokratičnosti, kar zahteva tudi priznanje
ekonomskih zakonitosti, ki naj urejajo gospodarske odnose, partija ne more
neposredno odministrativno posegati v urejanje teh odnosov. Se manj pa more
sprejeti resnično samoupravnost in samostojnost gospodarskih organizmov,
ker bi to pomenilo njeno likvidacijo. Rezultat teh skrivalnic je gospodarska
zmeda, družba paje še vedno enako pred zahtevo, da si ustvarja sredstva za svoj
obstoj, če ne že tudi razvoj.
Jugoslovanska družba se je znašla na razpotju, ko se je treba jasno opre-
deliti za eno ali drugo možnost. Prva pomeni vrnitev v čisti model realsocial-
izma. Ta pa se je začel krhati in povzročati nelagodnosti celo v njeni matični
deželi. Hkrati bi pomenil za jugoslovansko partijo velikanski politični
neuspeh, ker bi se morala tudi formalno odreči samoupravljanju, z njim pa tudi
vsemu propagandnemu uspehu, ki si ga je prek njega le uspela pridobiti vsaj v
nekaterih krogih na Zahodu oz. neuvrščenih državah.
Za drugo izbiro je tudi jasno, kaj pomeni: postopno ukinitev leninizma
kot uradne ideologije, z vsemi posledicami, ki iz tega sledijo za politični
režim.
Vendar, če pristane na določene politične žrtve, celo velike, ali je vrnitev
na model čistega realsocializma vsaj teoretično možna? Pod takim režimom
vsekakor živi vsa Vzhodna Evropa. Zakaj ne bi mogla tudi Jugoslavija?
Model realsocializma je povezan z avtarkijo, ki zahteva zaprtost do pre-
ostalega sveta, stvarnega in idejnega. Možnost avtarkije pa je odvisna zlasti od
dveh temeljnih povzročiteljev: od velikosti zaprtega gospodarstva in s tem
stopnje njegove samozadostnosti ter od stopnje splošne razvitosti. Kolikor
večje je neko gospodarstvo, toliko večje možnosti za samozadostnost ima; in
kolikor višja je stopnja tehnološke razvitosti, toliko manjše so možnosti, da bi
bilo tako gospodarstvo neodvisno od menjave z drugimi gospodarstvi.
Jugoslavija ima v tem pogledu izjemno majhne možnosti za samozadostnost,
ki pa se poleg tega stalno zmanjšujejo. Sorazmerno zelo majhna je, neposredno
ni povezana z nobeno gospodarico grupacijo v mednarodnem merilu, hkrati pa
je tehnološki razvoj v svetu vedno hitrejši in nima nikakršnih možnosti, da bi
ga dohajala na vsej širini. Poskus avtarkije bi v takih razmerah pomenil
vnaprej pristati na življensko raven, ki je globoko pod ravnjo načina življenja
v sedanji Zahodni Evropi, država pa bi bila še kljub temu prisiljena v menjavo
z razvitejšimi gospodarstvi na temelju izvoza proizvodov kmetijstva in indus-
trijskih izdelkov najnižje stopnje predelave. Za kaj takega pa, celo ob pristanku
političnega režima,nima nikakršnih možnosti, tudi če v celoti zanemarimo
voljo ljudi - kar pa najbrž ne moremo. Struktura prebivalstva, razslojeno
kmetijstvo, visoka stopnja vsiljene urbanizacije, dosežena poklicna diferen-
ciacija - če omenimo samo nekatere najpomembnejše dejavnike, take družbene
regresije ne omogočajo brez katastrofalnih posledic.
Razumljivo, da se jugoslovanska partija ni mogla in da se ne more
odločiti za nobeno od teh dveh možnosti. Se vnaprej želi živeti med njima. S
to razliko, da bi s svojimi centralnimi administrativnimi ukrepi vendarle zago-
tovila višjo stopnjo upravnega usmerjanja. V bistvu se je torej odločila za ad-
ministrativni sistem. Vendar toliko retuširan, da bi bil videz samoupravljanja
le še ohranjen in da bi bil vsaj v neki meri še zagotovljen vpliv ekonomskih
212
zakonitosti. To je politika, ki je začrtana za naslednje obdobje, in od katere
pričakuje režim izhod iz krize. In ker je to politika upravnega usmerjanja, mora
nujno sloneti tudi na višji stopnji ideološke poenotenosti, z višjo stopnjo ju-
goslovanstva vred in zlasti na višji stopnji avtoritarnosti. Zato ni samo
naključje, da predloge za spremembo ustave, s katero bi dosegli večjo central-
izacijo, spremljajo tudi različne partijske seje za ideološko disciplino in lini-
jsko usmerjenost.
V tej politiki pa je že vnaprej vgrajenih vrsta sestavin, ki njen uspeh
onemogočajo.
IV.
Predvsem je to politika previdnega, a vendarle odločnega vračanja v model
realnega socializma, ki lahko uspe le izjemno kratkoročno, toliko da izsesa
gospodarstvu še zadnje rezerve. Taka politika seveda najbolj prizadene repub-
like, ki so najbolj razvite. Te se ji bodo tudi upirale, ker pomeni zanje izrazit
padec življenske ravni. Ker je jugoslovansko povprečje pod to ravnjo, bo
kratkoročno od številčne večine celo lahko dobilo predhodno podporo. Ta
politična številčna večina daje režimu, zlasti ob podpori vojske, celo možnost,
da si "uporne" republike podredi in da v njih celo odstrani nezaželeno politično
vodstvo. To seveda pomeni tako stopnjevnje diktature in represije, da je režim
niti politično ni sposoben dalj časa vzdržati. Se celo pa ni sposoben vzdržati
teze o Jugoslaviji kot skupnosti svobodno združenih narodov. Že samo s tem
bi bila spodbita njegova trditev, da je varuh bratstva in enotnosti jugoslovan-
skih narodov, iz česar pa v veliki meri črpa svojo legitimiteto.
Vsekakor pa je to politika, ki vodi v obubožanje, gospodarsko stagnacijo
in ki brez trajne zunanje pomoči sploh ni sposobna vzdržati gospodarstvo pri
življenju; politika, ki za visoko ceno sicer omogoča režimu kratkotrajen
predah, dokler se ne odloči za tisto, ki lahko edina pomeni rešitev. To pa je
opustitev leninističnega modela, čeprav pod nevtralno zvenečo oznako uvajanja
ekonomskih zakonitosti v naše gospodarstvo.
Ali bo politični režim pod pritiskom takih okoliščin vendarle pripravljen
stopiti na pot politike, ki v končni posledici pomeni ukinitev njegovega
političnega monopola? S tega stališča se zanj postavlja vprašanje, kako
preživeti. Vendar je tudi s tega skrajnostnega vidika odgovor zelo jasen.
Politični režim, in sicer katerikoli, vedno živi na račun in za cilje, ki jih določi
ali prevzame od družbene skupnosti. Torej lahko obstane le toliko, kolikor ob-
staja družba, nad katero uveljavlja svoj program. Če družba v strukturi, ki jo
uveljavlja politični sistem, ni sposobna preživeti, pomeni, da tudi politični
sistem sam ne more preživeti. To je tudi zanj skrajna meja, čez katero ne more.
Vsi pronicljivejši vodilni člani partije so to dilemo jasno spoznah. Zato
so se odločili za tržno ekonomijo kot edino izbirno možnost - ne da bi iz tega
potegnili tudi vse dolgoročne politične posledice. Mnogim pa je vendarle
postalo jasno, da to pomeni tudi potrebo po ponovni opredelitvi samega pojma
socializma, političnega sistema, na katerega se lahko opira, in njegovih ciljev.
To pa seveda pomeni popolno notranjo ideološko razklanost v sami partiji,
213
torej tisti leninistični partiji, ka naj bi prav zaradi svoje notranje monolitnosti
in ideološke trdnosti dobila legitimacijo za vodenje in usmerjanje družbe proti
ciljem svetle prihodnosti, ki jih prav ona točno pozna in lahko podrobno opre-
deli. To ideološko legitimiteto, ki si jo sicer sama prisvaja, je s tako notranjo
razklanostjo tudi sama izgubila. Tako legitimiteto ji lahko daje samo stroga
notranja logična povezanost in skladnost vseh elementov njene ideologije, od
opredelitve dejanskega stanja, ciljev, ki si jih postavlja, in sredstev, ki lahko k
njim pripeljejo. Niti ena od teh sestavin danes ni ostala nesporna.
Kot nosilec ideologije je partija že propadla. Ostala je samo še gola bitka
za preživetje političnega režima, ki je na oblasti. Različni poskusi idejnega
poenotenja so vnaprej obsojeni na propad. Ideološko poenotenje na programu,
za katerega je vnaprej jasno, da nikakor ne more uspeti, je brez sleherne vred-
nosti, čeprav samo kot utopija. Poenotenje na programu, ki pomeni opustitev
leninizma, čeprav pod kakršnimkoli drugim imenom, pa je vendarle opustitev
leninizma. Čeprav za partijsko propagando tak program nikakor ne more biti
sprejemljiv, gre končno le za priznanje očitnega dejstva, ki je že tu. Ideološko
naslanjanje na leninizem pomeni oprijemati se skale, ki se je že odkrušila.
214
IMENSKO
IN
STVARNO KAZALO
absolutistična prosvetljenska država 13
administrativno gospodarstvo 202
akademsko društvo Zarja 38
anarhizem 179
Angleži 82, 83, 85, 90
angleška vlada 82
Arnejc 77
Arzenšek, Vladimir 187
ateizem 208
Avantgardizem 12, 95, 160, 162, 164, 177, 179
Avstrijci 42
avstrofilstvo 132
avtarkija 213
Avtonomnost gospodarskih subjektov 193, 212
BBC 82
begunska vlada v Londonu 82
bela garda 82, 85, 114, 115, 118, 119
Beloff, Nora 70
belogardisti 84, 85, 90, 114
Berger 182
Bistvo ideologije 159
boj za narodno Osvoboditev 32
Bojevito katolištvo 107
Boljševizem 32, 44, 103
boljševiška partija 41
brata Tornine 77
brigade 50, 84, 120
Celovški Zvon 143
centralizacija 189
Cerkev kot družbeni dejavnik 11
Cerkev kot institucija 9, 97, 131, 175
Churchill 123
CK KPS 100, 101
215
C MD 10
Codice penale 28
Čavoški, Košta 42, 67, 90
Cehi 42
četniki 82, 87, 88, 90, 93, 125, 126, 127, 128
Dedijer, Vladimir 73
demokratični centralizem 138,205,206
deterministično načrtovanje 141
dialektični materializem 103
Divini Redemptoris 132
Dokumenti ljudske revolucije 101
Dolomitska izjava 98, 100, 102, 110
domobranci 90, 113, 118, 120, 123, 124, 125
družbena lastnina 130
družbena ureditev 129, 130, 146,152
družbena akumulacija 194
družina 169, 170, 171
Društvo prijateljev Sovjetske zveze 93
Državljanska vojna 74, 81
državna lastnina 130
državne institucije 179
Eden 50
egalitarizem 195
ekonomske zakonitosti 192, 197, 212
eksodus po vojni 67
Enopartijska družba 13
enopartijski sistem 13, 14
Enotno jugoslovanstvo 206
Erlich 77, 106
Fajfar 98
federalizem 39,138
general Maister 21
gestapo 119
Glavač, Franc 76
glavačevci 76
Gosar, Andrej 76
gospodarska reforma 151
gospodarski prostor 76, 203, 207
Graziolli 53, 54, 75, 77
habsburška monarhija 107
Hitler 16, 49, 50, 52, 56, 57, 128
Hrvati 33, 42, 128
Ideološki in rasni monizem 30
ilegalna organizacija 23
Informbiro 117
intelektualna svoboda 167
inteligenca 160, 161, 162, 163
216
internacionalka 187
IOOF 64, 81, 98
Italijani 16
italijanska okupacija 20
italijanska taktika 17
izdajstvo 9, 14, 18, 25, 26, 27, 29, 54, 61, 63, 70,73, 96, 114, 115
izkrcanje 90, 110, 123
izobraženci 176
Jan,Ivan 7
javno mnenje 158, 181, 199, 201, 202, 203, 2(H
JNS 74, 76, 93, 94
Jovanovič, Arsa 122
jugoslovanska vlada 76
jugoslovanstvo 208, 209
Kardelj, Edvard 64, 81, 97, 98, 101, 103, 117, 121, 122
Katoliška akcija 40, 54
katoliška Cerkev 24, 25, 174, 176
katoliška stran 46, 48, 52, 53, 55, 58, 66
katoliški delavski sindikati 94
katoliško mladinsko gibanje 38
katoličani v OF 67, 108
Kos, Stane 76
Kovač, Stane 102
kazenski zakon SFRJ 28
kazenski zakonik ČSSR 28
kazenski zakonik Kraljevine S HS 28
Kennan, George 153
Kidrič, Boris 49, 59
klerikalizem 132
koalicija 41, 43, 44, 52, 91, 93, 94, 100, 201, 203, 204
Kocbek, Edvard 49
Kolarič, dr. Jakob 77
kolektivizacija kmetijstva 192
Kominterna 56, 60
Kompleksnost sodobne družbe 156
Komunistična partija 15, 16, 40, 41, 42, 43, 48, 51, 58 74, 94, 132, 133, 143
Komunistični manifest 132
kontinuiteta 18, 34
Kos 74, 79, 80, 110, 111
Kočevski sodni proces 115
Krenner112,113
kristjan 9, 101, 102, 103, 107, 172
kriza celotnega družbenega življenja 188
krščanski socialisti 14, 45, 59, 95, 97, 102, 103 104, 105, 106, 108, 110
krščanska načela 107
kulturno poenotenje 208
kvislinške vojaške organizacije 114
217
laizacija 209
Legija smrti 79
legitimnost 8, 9, 24, 27, 56, 62, 92, 95, 102, 115, 124, 141, 150, 151, 162,
181, 182, 187, 191, 192, 198
leninistična država 156, 179, 180, 182, 184, 191, 208
leninizem 146, 148, 150, 152, 153, 159, 160, 163, 165, 171, 172, 173, 178,
182, 192, 209, 210, 211, 215
Leskovšek 98
Liberalizem 38,136
Liberalne skupine 76
Ljudska fronta 49, 56, 94
ločitev cerkve in države 131
Lubej 98
Luckmann 182
Madžari42
Madžarski kazenski zakoni 28
major Novak 79
major Williun Jones 85, 86
manipulacija 98, 105, 133, 163, 173, 175, 201
marksistična znanstvena misel 157
Marn-Črtomir, Janez 80
menežer 186
meščanska država 131,134,137
meščanske vlade 44
Mihajlovič 110
Mikuž, Metod 81, 101, 114
Kundera, Milan 32
mladina 37, 47, 52, 106
Mobilizacija 66, 68, 120
model ljudskih front 45
model realsocializma 213
Moderna družba 184
monopol leninizma 165
monopol nad organizacijo 58
monopol oblasti 41, 126
moralna premoč 70
možnost preživetja 153
MVAC 79
nacionalizem 210
nacionalna zavest 191
nacionalni konflikti 211
Nacionalno vprašanje 42, 211
Namorš, Veljko 121
narodna organizacija 37, 52,66
narodna vstaja 93
Narodni svet 54, 74, 75, 76, 83, 91
narodni program 22, 34, 87
218
narodnost 17, 18, 21, 22, 31, 54, 87, 92, 103, 107, 128, 203, 204, 205, 207,
210, 212
narodnostna obramba 19
Nasprotniki Partije 70, 71, 80, 83, 84, 90
NDH74
Natlačen, Marko 54, 73
negativna selekcija 137
Nekonvertibilnost 195
Nemci 16, 17, 19, 24, 47, 70, 73, 74, 82, 86, 88, 90, 111, 112, 113, 115,
116, 119, 120, 123, 125
nesposobnost prilagajanja 12
newtonskocartesianska paradigma 131
NKOJ 103
Nova revija 67, 121
Novak-Očka, Ivan 101
Nürnberg 116
oborožen upor 59, 60, 64, 107
Obrambna taktika 37, 38
obsodbo 1946 7
obveščevalna dejavnost 80
ohranitev kapitalizma 50
okupacija 18
okupatorjevo nasilje 65
oporečniki 150, 185
Organizacija OF 68
osebnost 8, 173, 174, 175, 176, 177, 178, 179, 188, 189, 202, 205, 207
ostanki prejšnjih meščanskih strank 40
osvobodilna fronta 51, 57, 58, 59, 94
osvobodilna gibanja 76
osvobodilna organizacija 27, 57,66
Osvoboditev 22, 26, 27, 33, 36, 38, 39, 41, 42, 43, 46, 48, 50, 51, 54, 56,
60, 63, 65, 66, 70, 73, 75, 95, 114, 116, 126, 134, 143, 146
osvobojena ozemlja 120, 122
osvojitev oblasti 15, 36, 40, 47, 51, 82, 88
oživljanje preteklosti 13
partijski monopol 11, 69
Pauker, Ana 50
Penca 95, 97, 101, 102
perestrojka 151
Peterlin 113
Petersdorf 113
planinski četniški odred 85
plebiscit za OF 68
pluralizem 12, 14, 45, 90, 165, 189, 198
politična diferenciacija 97
politična retorika 196
politične stranke 12, 22, 25, 34, 39, 42, 43, 44, 48, 67, 76, 94, 96, 98, 102,
219
politična nestabilnost 187
politični pluralizem 102
predvojna Jugoslavija 204,211
preobrazbadružbe43
Prerazporejanjenarodnegadohodka208
prevzem oblasti 13
prevzem oblasti 36, 51, 63, 70, 72, 73, 81, 120, 124
Pridružitev uporu 26
priznanje okupacije 28, 47, 53, 54
priznanje svoje narodne samobitnosti 33
proticerkvena politika 10
Protiimperialistična fronta 56
protikomunistična propaganda 52
protipartijska fronta 75, 77, 84, 87
prod verska politika 133
Pugled 98
Pugleška izjava 98
Quadragesimo anno 132
Racionalizem 131
Rainer 111, 112
Rapke 112
razpršitev oblasti 186
razredni sovražnik 12
razvoj samoupravljanja 151
referendum 34,62,92
Reforme leninističnih sistemov 149
religija 172
renegat 196, 198, 199
represalije 25, 37, 59, 67, 72, 86
Rog 66, 86, 98
Rösener 111
Rupnik, Leon 77
Rus 98
sabotaža 67
Samozaščita 27
Scientizem 131
sistemske teorije 142
Skupina Stare pravde 76
Slovaki 42
Slovenska legija 76, 85
Slovenska zaveza 79, 80
slovenske vlade 91
Slovenski poročevalec 49, 51, 55, 56, 58, 61, 64, 72, 94
Slovensko narodno gibanje 76
slovenstvo 16, 17, 21, 54, 58, 176
SLS 74, 76, 80, 87, 93, 94, 97
SNOO 62, 65
220
socializacija 142
Socializem kot ideologija 11
sodelovanje s komunisti 43, 45, 52, 104, 106, 107, 108
sodelovanje z okupatoijem 18, 19, 20, 27, 63, 68, 88, 107, 127
Solzhenitsyn 155
Sovjetski Ugolovnyj kodeks 28
sporazum Tito-Subašič 90
srbska čaršija 107
stabilizacijski program 193
Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945,1.del, (samozaložba) 76
strategija kominterne 56
Straža v viharju 40 76
Svoboda iskanja 168
svoboda tiska 212
SZDL 7, 95, 96, 133
škof Rožman 8, 53, 77, 111
Solar Jakob 76
število Slovencev 29
Stih, Bojan 143
Subašič 88, 91, 98, 123
tehnološki razvoj 213
tehnostruktura 186,187, 189
temeljne človekove pravice 130
teza o odmiranju države 179
The Economist 153
Tolstoy 116
Toman, Tone 102
Tomšič, Tone 49
totalitamost 137, 138, 144, 145, 149, 153, 185,
Tovarišija 103
Tržno gospodarstvo 193, 194, 196, 212,
Turjak 111
udeleženec v boju za Osvoboditev 65
umetnost 167, 168, 176
unitarne države 138
usmerjeno izobraževanje 161
ustavne spremembe 199
Vatikan 9, 38, 54, 106
vaška straža 79
velesrbska poh tika 128
vernost 172, 173, 175
Visjak 113
VKP(b) 60, 100
vlada v inozemstvu 23
Vlasov 112, 116
vodstvo Partije 108
vojaški puč 93
_____221_
vojna kriza 44
voluntarizem 183
vprašanje obrambe 17
vrednostni svet 172
Wehrmansehaft 119
zasebni sektor 144
zasedanje Avnoja 83
zavezniki 56, 68, 81, 82, 86, 88, 90, 91, 100, 110, 111, 115, 116, 117, 123,
124, 125, 128
zavračanje OF 63
zgodovina NOB 70
Ziherl, Boris 49
Županov, Josip 187
222
France Bučar
USODNE ODLOČITVE
Časopis za kritiko znanosti
117/118 1988
Izdajata:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in
Ljubljana
Izdajateljski svet:
Dr. Andrej Kirn (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik, Branko
Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor Omerza, Leo Šešerko
Uredništvo
Igor Bavčar, Srečo Kirn, Milan Balažic, Andrej Klemene, Bojan Korsika,
Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško, Igor Omerza, Janez Janša, Leo
Šešerko, Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarič, Vekoslav Grmič,
Glavni urednik:
Bojan Korsika
Odgovorni urednik:
IgorBavčar
Sekretar uredništva:
Tonči Kuzmanič
Naslov uredništva:
Kersnikova 4Д1, Ljubljana, tel. (061) 319-498
Oblikovanje naslovnice:
Urh Slamič
Tehnična ureditev te Številke:
Petar Pečina in Bojan Pograjc
Računalniško oblikovanje teksta:
Namizno zložništvo Mikro Ade
Tisk: Rangus
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije.
Po mnenju RS za prosveto in kulturo ŠL 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija
oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.