KRITIKA  ALI    KAJ DRUGEGA?
Anatemo nad sodobno literarno kritiko je v Perspektivah prvi izrekel T. Kermauner, ko jo je zadržal »popolnoma v mejah Vidmarjeve, Koblarjeve in Kalanove kritike«, drugi sodelavec Perspektiv V. Klabus pa jo je (z redkimi izjemami) proglasil kar za »zakonito naslednico Cankarjevih kritikov — Lenardov, Merharjev in Kobalov«. S tem je ali demantiral Kermaunerjevo trditev ali pa jo samo dopolnil v smislu, da je tudi Vidmarjeva, Koblarjeva in Kalanova Kritika eo ipso naslednica obskurnili Cankarjevih zoprnikov. Naj bo tako ali drugače, Perspektive bodo že ugotovile, s kom je pravzaprav sodobna kritika v žlahti, in svoj sklep pravočasno in nepreklicno sporočile slovenski javnosti; pričujoča glosa bi hotela samo dopolniti sedanje kritične razglede po kritiki in jim dodati še eno varianto sodobne kritične prakse.
Ta kritika suvereno presega sebe in literarno delo, se zaveda lastne neresničnosti, ne dojema umetnine v njenih posameznih elementih, se poglablja v njeno notranjo resničnost in neresničnost in pri tem pogumno prezira varljivo estetsko strukturo dela (vse po Klabusovem manifestu). Ta kritika torej programsko že vnaprej izključuje normalen ustvarjalni odnos med umetnikom in kritikom, med umetnikovo resnično izpovedjo in kritikovo resnično osebnostjo, odnos, ki naj bi temeljil na dolžnem medsebojnem spoštovanju in upoštevanju lastnega spoznanja in svobodne izpovednosti. Tej kritiki je tuje obvezno vživljanje v umetnino in vrednotenje njene, iz življenjskega spoznanja porojene pomembne ali nepomembne človečnosti. Poleg tega ta kritika obvezno in načelno odlaga v drugi, tretji ali noben plan estetske normative. Namesto da bi temeljila na podrobni in dialektično vsestranski analizi umetniškega dela, se kritika, ki jo oznanja V. Klabus, suvereno približa umetnini z že vnaprej zastavljenimi in pripravljenimi, točno definiranimi ideološkimi zahtevami, ki pa niso nastale niti v umetnikovi niti v kritikovi resničnosti, torej tudi ne v življenjski resničnosti. Če delo tem zahtevam, ne oziraje se na njegovo estetsko strukturo, pritrdilno odgovarja, je brez ugovorov, z emfatičnimi in v bistvu globoko nekritičnimi superlativi sprejeto v blaženstvo »uresničenih«; drugo delo, ki je morda zlorabilo svojo ustvarjalno svobodo in razodelo svoja spoznanja, ki ne ustrezajo ideološki natezalnici, pa je ne glede na svojo izvirnost in izpovedno pomembnost in seveda tudi ne glede na varljivo estetsko lupino brez pridržka prekleto in zavrženo. Zgodi pa se celo to, da ta kritika, ki seveda nima nič opraviti s fragmentarnimi konstrukcijami, osebnim podtikanjem ali konformizmom, potem ko je presegla umetniško delo, samovoljno odloča, kaj mora biti v tem in kaj v drugem umotvoru; nekaterim zato bistvene sestavine dodaja, drugim odvzema, ne oziraje se kajpak na pisateljevo ime, in se seveda tako resnično ustvarjalno uresničuje.
V praksi je dal klasičen zgled takšne kritike že pred leti sam V. Klabus, ko je dokazal notranjo neresničnost Vipotnikove lirike, najdemo pa jo na gosto posejano v vseh številkah Perspektiv; v okvir te kritike sodi žal nedokončana Kermaunerjeva filozofska adaptacija Zajčeve lirike, sodijo Klabusove ocene lanske knjižne produkcije in sodi seveda tudi Božičeva trditev o »nedvoumni vsebinski istovetnosti in istovetnosti družbeno zgodovinskih dimenzij« sentimentalnega humanista Temnikarja in belogardistov.
Seveda ostane vprašanje, če je po vsem tem takšno kritično prakso sploh še mogoče imenovati kritiko. Morda vendarle bistveno presega tudi svojo res-
669
670
ničnost in postaja verništvo. In če bi hotela tudi ta glosa poiskati vzornike podobne verniško dogmatske kritične metode v slovenski kulturni zgodovini, bi jih prav lahko našla ne le v naši starejši, ampak tudi v naši zelo bližnji preteklosti. In človek bi resnično verjel, da smo Slovenci organsko podvrženi dogmatski miselnosti: vsa naša kulturna zgodovina se je otepa, toda komaj preženemo eno dogmo, se liki ošpice pojavi nova.
M. M.