mgm mm m Mm v /• e w £? 4T'<£^t -j/" od bogoljubnih oseb! Vrh tega je treba tu pomisliti, da orijen-- talna poezija rada stvari pretirava in da bolni J o b ni govoril in se pričkal v verzih, ampak mu je le pesnik naše knjige del v usta tako strastne besede. Pesnika pa ne smemo meriti s prozajiškim vatlom. Opažamo tudi, da bolj ko so ljudje blizu zdravi naravi, bolj živo in odločno izražajo svoja čustva. Kako grozno stoka zaradi svoje ostrupljene rane Sofoklejev Filoktet! Tudi Homerjev junak Ahil žaluje na sličen način. (Primeri Ilijado knj. 18, v. 23 idr., 86 i dr., 98 i dr.). Konečno pripomnim, da iz tožečega Joba govori bolj človeška čutna na¬ tura, ki se brani trpeti, kakor pa njegov razum. Zdrav človek ni tako nestrpen kakor bolnik. Prašamo pa, od kod tako nagli prevrat v Jobovem mišljenji in govorjenji? Izpočetka je hvalil Bogd, zdaj čez nekaj mesecev pa se zdi, da -mu je dal slovo. Vzrok temu je člo- VIII veška slabost, ki ne more prenašati dolgo časa groznih muk, in pa satanova zloba, ki je zmerom hujše in zvilejše Joba preganjala. Jobova smela tožba da trem ponosnim, menda bolj konven- cijonelno, nego res prijateljsko obiskujočim ga prijateljem priliko, da stopijo na prizorišče, in bolj na dolžilno, nego na tolažilno stališče. Zdaj prične med njimi in Jobom pravda ob vzroku Jobovega trpljenja. Trije ugo- vorjalci se v ta namen trikrat snidejo ter se vrstč v tem le redu: Elifas, Baldad, Sofar. Od¬ govarja jim vsakikrat Job izvzemši tretjemu pri¬ jatelju v zadnjem sestanku. Prvi sestanek, (pogl. IV.—XIV. str. 15 — 53. v. 14.) Elifas postavi v svojem pr¬ vem govoru to-le načelo: Skušnja in dano mu neko razodenje učita, da je vsak človek grešnik in da za to zasluži Božjo kazen. Ta vizija (str. Iti v. 20 do str. 18 v. 7), ktero je bil najbrž satan spečemu Elifasu v glavo vtepel, je Jobovim napadalcem podlaga na~ daljnemu dokazovanju. Po tem takem bi moral Job verovati, da ga je Bog sam obsodil za grešnika, in v zmislu njegovih klevetnikov za zločinca in svetohlinca. Job naj torej sprejme IX radovoljno od Boga kazen za svoje grehe in poljubi šibo, ki ga tepe. Dobrotljivi Bog se ga bode gotovo usmilil, zakaj on povzdiguje tiste, ki se ponižujejo (pogl. IV. str. 18 v. 8 do str. 22 v. 4). Job odgovori Elifasu ves ogorčen, češ, da njegove muke niso v nobenem raz¬ merju z njegovimi grebi. Prijatelji, od kterih je pričakoval tolažbe, ga varajo kakor divji potok, ki se zgubi v pesku puščave. Naj do¬ kažejo, česar ga dolžč! Na to Job zopet britko toži ter prosi Boga, da mu dš nekaj odmora v trpljenju. Za tem nastopi drugi prijatelj Baldad. Misleč, da Job obdolžuje Boga krivičnosti, odločno odbiva tako bogoskrunsko govorjenje, trdeč, da so bili Jobovi otroci po vsej pravici kaznovani. Že starodavni modrijani nas uče, da zlikovci nemajo sreče na zemlji in da pra¬ vični dobč že tu svoje plačilo. (Baldad str. 29 do str. 23 v. 11) Job odgovarja Baldadu, da sč svojimi tožbami ni hotel Bogu podtikati krivičnosti. Nato dokazuje, da tepe Bog brez izjeme pravične in krivične, ter da sc krivičnim čestokrat dobro godi. Zopet tožeč praša Boga, zakaj ga tako ostro, takb izredno preganja, X ko tega zaradi svojih malih grehov ni zaslužil (pogl. IX. str. 32 v. 12 in X. do str. 40 v. 7). — Job je namreč menil, da Bog ž njim ravna po navadni pravičnosti, ne vedoč, da ima Bog za svoje ljubljence strožje merilo. Da si se je Job pripoznal za malega grešnika, vendar prijatelji nimajo ž njim usmiljenja. Tretji govornik, mladeniško vneti Solar, se togoti, da Job zagovarja svojo nedolžnost. Kakor je njegov predgovornik Jobu nasproti zagovarjal Božjo pravičnost, tako povdarja Sofar Božjo modrost. Bog je modrost sama in Njegova pota so nerazumljiva. Zatorej naj se jim Job ukloni, ne da bi jih preiskoval. Skesanemu bode Bog povrnil svojo milost in srečo (pogl. XI. str. 40 v. 8 do str. 42). Job zavrača Sofarja, rekoč, da tudi on pozna modrost bolje, nego njegovi prijatelji (pogl. XII. str. 43 do str. 46 v. 18). Naj torej nehajo braniti Božjo pravdo z lažmi. Job se obrne z zaupanjem do Boga izpovedujoč, da je nedolžen in pripravljen svojo nedolžnost dokazati pred Božjim sodnikom, ako bi ta^ ne nastopil z neizmernim svojim veličanstvom in prestrogo pravičnostjo (pogl. XIII. str. 46 v. 19 XI do str. 50 v 12), ter konča s patetičnim opisom človeške bede in minljivosti. Zato hre¬ peni počivati v šeolu (predpeklu) upajoč zopetno oživljenje (pogl. XIV. str. 50 v 13 do str. 53 v. 14). Nadaljne obtožbe in obrambe Jobove se razvijajo vedno bolj strastno in prehajajo v osebnosti, kakor je pri takih pravdah navada. Isti dokazi in ugovori se ponavljajo tako, da postane obravnava enakomerna, bi rekel oii- jentalno dolga, utrudljiva. Orožje napadalcev se krha, Job pa napreduje zmagovito. V začetku drugega sestanka očita E lil'as Jobu v obraz, da je brezbožnik, predrzen, trdovraten, prevzeten, da sploh iz¬ podkopajo strah Božji in krepost, kteri sledi že tu plačilo. S črnimi barvami riše bedno življenje krivičnikovo, njega prerano smrt in celb očitovanjc vesti (pogl. XV. str. 53 v. 15 do str. 58 v. 13). Job mu zopet ogorčeno odgovarja, da ni zaslužil takega trpljenja, zasmehovanja in zaničevanja, kliče Boga za pričo in branitelja svoje nedolžnosti. A zdi se, da so se ljudje in Bog zarotili zoper njega, zato zopet jame XII tožiti: zanj ni več ta svet, nego šeol; tam je njegov up (pogl. XVI. — XVII. str. 58 v. 11 do str. 63. v. 18.). Tudi Bildad ne pove nič novega, nego ponavlja po razburjenem uvodu enostransko dokazivanjc svojega predgovornika. Vendar je njegov govor vznesen, pretresajoč, a nekaj pretiran (pogl. XVIII. str. 63 v. 19 do konea str. 65.). Job postane vpričo svojili brezsrčnih to- žiteljev, kterih prosi usmiljenja, pobit. Ali kmalu zbere svoje moči in se dvigne na krilih Bo¬ žjega razsvitljenja in upa do prihodnjega svo¬ jega Rešenika, ki ga bode po smrti maščeval in obudil od mrtvih. Njegove lastne oči Ga bodo gledale in se v Njem radovale (pogl. XIX. str. 58, 69.): Jaz vem, da moj Resnik živi, — da spet me iz prahu zbudi. Čeprav ta koža mi odpade, — nihčč mi te ne vniči nade, — da prav iz svojega mesa — rešnika gledal bom Boga. Jaz gledal bom ga polhen sreče, — prav t a j a z, ne ko drug kedo, t o zrlo bode ga oko, — po sreči taki koprneče". . . To preroško mesto je eno najlepših in v verskem obziru eno najbolj važnih ter zasluži XIII res, da se ovekoveči z zlatimi črkami v knjigi trpečega človeštva. Nekteri razlagalci sicer me¬ nijo, da govori tu Job le o povrnitvi svoje zemeljske sreče, kakoršno mu je bil Bog po¬ daril po prestani skušnji in ne o vstajenji mesa; ali o tem Job še sanjal ni, ker je bila njegova gobova bolezen neozdravljiva. Saj prej (pogl. XVII.)*) in pozneje (XXX.)**) izjavlja, da njegov up na tem svetu je le — grob! Koncem drugega sestanka opisuje Sofar v liričnem tonu bedo grešnikovo, njegov ža¬ lostni, rani konec in vničbo (pogl. XX. str. 69 v. 17 do str. 73 v. 8). Job pa se zopet skli¬ cuje na vsakdanjo skušnjo, ki nas uči, da se brezbožniku navadno prav dobro godi na svetu in njegovo ime še po smrti živi (pogl. XXI. str. 73 v. 9 do str. 78 v. 8). V tretjem sestanku (pogl. XXII,—XXXI. str. 7.8—111) sc vračajo Jobovi klevetniki na isto stališče: Job mora biti velik grešnik, ker ga Bog tako hudo kaznuje. Elifas domneva, da vodi Boga pri razdelitvi človeške osodc le pravičnost, ker *) po vulg. **) po vulg. . XIV mu dobra dela pravičnikova nič ne hasnejo, a zlodejčeva nič ne škodujejo. Vrh tega ob- dolžujc Elifas Joba mnogovrstnih pregreh, za ktere trpi (XXII. str. 78 v. 9, str. 82 v. 16). Job zopet kliče Božjega sodnika na pomoč, da bi rešil pravdo. Ozrši se na svoje prejšnje življenje ne najde v njem očitovanih mu pregreh: svoje trpljenje mu je uganka. Samo to ve iz lastne skušnje, da je pravica na zemlji (justitia distributiva) jako nedostatna. (str. 82—88). B a 1 d a d ponovi na kratkem svoje reke o Božjem veličanstvu in ono nočno vizijo, po kteri noben smrtnik ni čist pred Bogom (pogl. XXV. str. 89). A Job ga jako strastno zavrne rekoč, da ne potrebuje takega podučila o Božji vsemogočnosti, ktero zdaj sam vzneseno opi¬ suje (XXVI.).*) Tretji prijatelj Jobov (Sofar) videč, da je Job ovrgel vse sofizme svojih tožiteljev — modro molči. Najbrž ni vedel kaj pripomniti. Sicer pripisujejo nekteri pogl. XXVII. Sofarju, a lahko je to govoril Job sam, bodisi, *) po vulg. XV da se je glede trditve o osodi grešnikov udal svojim ugovarjalcetn, bodisi, da govori ironično v njih zmislu. Obmolknili so prijatelji in slabi tolažniki Jobovi. Zdaj pa povzame Job kot zmagovalec zadnjo besedo ter v daljšem samogovoru (str. 93 — 111) kara tri prijatelje zaradi njih kri¬ vega naziranja in dokazovanja. Zanj je raz¬ delitev dobrega in zla na svetu — skrivnost. Človek išče v drobu zemlje zlata in dijamante, našel pa li bode sploh kje modrost t. j. ra¬ zumljivost Božjih sklepov? V naslednjih treh poglavjih (str. 99—111) riše Job svojo prejšnjo srečo v nasprotju z sedanjo bedo v zelo krasnih, živih podobah ter konča svoj zagovor primcrjaje svoje življenje z moralno postavo, ki mu je bila vedno merilo mišljenja in de¬ lovanja. Disputacija ob vzroku Jobovega trpljenja je zastala. Trije Jobovi pravdarji stoje na svojem nepremičnem stališču trdno kakor ba- zaltavc gore, brezsrčno, kakor ugasli ognjeniki havranskc dežele, kjer se je vršila ta pravda. Job je od svojih prijateljev ugnan v neko sotesko, da mora ali sam sebe obsoditi za XVI krivičnika ali pa Boga, kateri ga izredno strogo tepe, proglasiti nepravičnim. Njegovo zaklinja¬ nje o svoji brezmadežni nedolžnosti ne more prepričati nasprotnikov, niti je popolnoma res¬ nično. Kajti brez malih grehov ni nobeden smrtnik. Vrh tega ga ogenj samoobrambe če¬ stokrat zanese čez meje zmernosti in poniž¬ nosti, tako da samega Boga poživlja na sod. A Bog se mu noče še oglasiti. Celo hlapci, berači, otroci se mu rogajo in vanj pljujejo (glej XVII. 6, XIX. 15, 18, XXX. 1, 8—10 po vulg.) Ubogi trpin postane na tak način prava tragična oseba, ki nam vzbuja pomilo¬ vanje in strah pred Božanstvom. Pravdarji stoje na ozkem stališču svojega razuma, vsak¬ danje skušnje in, kot pagani, pred ozkim ob¬ zorjem prvotnega razodetja Božjega. Zatorej ne inogo najti ključa uganki. Nam, ki nam sije polna luč evangelija, je to seveda jasno. Šele četrti prijatelj Elihu, kterega pesnik po zmagoviti samoobrambi Jobovi privede na prizorišče, začne razvozlavati preporno vpra¬ šanje. Doslej je ta mladi mož najbrž le od daleč poslušal govornike, a kakor bi se jezil, da ne znajo najti rešitve vprašanju, skoči z XVII 8 mladeniškim ognjem med nje. Njegov značaj in govorica sta nenavadna. Z neko govorniško obširnostjo in nadutostjo začenja svoje štiri govore, sramoti s fino ironijo Jobove prijatelje, kara Joba ostro kakor kak prerok, navajajoč njega lastne besede, ter rešuje samooblastno kot sodnik sporno stvar. Navedši v pogl. XXXII. str. 112 i dr. najprej vzroke, iz kterih je poprijel besedo, očita Elihu Jobu, da je preglasno povdarjal svojo nedolžnost ter razloži, zakaj Bog tepe ljudi. Bog uči človeka po sanjah (pogl. XXXIII. str. 115). Bog govori človeku po bolezni in trpljenju, po svojih poslancih, kakoršen je Elihu sam. Skušancu Bog zopet obrne milostno obličje svoje, ako ponižno moli (pogl. XXXIII. str. 116—117). V drugem govoru dokazuje Elihu, da človek nc sme očitati Bogu krivičnosti, dasi ne razume Njegovih potij. Zakaj Božja pravica je nerazumljiva, naslanjajoča se na neizmerno znanje (pogl. XXXV. str. 118 in dr.). V tretjem govoru zavrača Elihu Jobovo trditev, češ, da ni treba človeku živeti sveto, XVIII ker s tem nikakor ne škoduje Bogu; mariveč koristi svetost življenja vedno človeku samemu, takisto škoduje greh le njemu. Če Bog ne usliši nekternikov molitve, je vzrok temu to, ker prosijo Boga prevzetno, na neprimeren način (p. XXXV. str. 121 in dr.) V četrtem govoru slavi Elilm prav slo¬ vesno Veličanstvo Božje, ki odseva iz Njego¬ vega vedenja do posameznih ljudij in iz ču¬ dovitih naturnih pojavov. Bog ne zapusti pra¬ vičnika. Če pa kaznuje krivca, je to njemu v dušno korist. Naravni prizori kažejo Božjo vsemogočnost in brezkončno modrost. To dvoje naj bi Joba prepričalo, da ne sme tuhtati Božje previdnosti predrzno in prevzetno (p. XXXVI., XXXVII. str. 123 — 129, v. 11). — Ta zadnji govor je jako krasen ter lepo pripravlja nastop Boga samega. Ako povzamemo glavne misli Elihuove razprave, namerava modri Bog tepoč Joba ob¬ varovati ga „jame“ pogubljenja in skrivnega napuha. Po tem takem je bil Job že prej k temu nagnjen. Ako čitamo opis njegove prej¬ šnje oblasti in slave (p. XXIX. str. 99 in dr.), njegove kreposti (p. XXXI. str. 106 — 111), se a* XIX bodemo prepričali, da je on mnogo štel na svojo svetost in čast. Elihu nam tudi pove, da Job ni umel Božje izkušnje in da je tedaj preveč tožil, a premalo molil, da sploh ni go¬ voril dovolj dostojno o Božjem Veličastvu, kteremu se človek ponižno podvrzi. Kazni Božje niso torej, kakor so Jobovi prijatelji trdili, iz¬ ključno maščevalne nego tudi zdravilne. Namen jim je, da se človek očisti dušnih peg, da spozna svojo slabost, da se obvaruje večih grehov in nesreč, posebno pa da sc vniči v njem napuh, ta skrivni izvir vseh grehov. Daši je pesnik Jobove poezije dal mla¬ deniškemu Elihu glavno ulogo v reševanju problema in dasi mu Job ne zna ničesar od¬ govoriti, čitatelj ni še popolnem zadovoljen. Kot zadnji in najveljavnejši aktor sc h koncu prikaže Jehova sam, da dovrši Jobovo pravdo z besedo in dejanjem. Dostojno pa bi ne bilo, če bi Bog kakor kak profesor raz katedre rešil teoretično in samo spekulativno to vprašanje in se pričkal z ljudmi. Vrh tega je bolje, da človek ne pozna tajnih Božjih ukrepov, da ima vsaj priliko verovati in upati v Boga in si s tem služi nadnaravno plačilo. XX Zato se Jehbva prikaže veličastno kakor na si¬ najski gori sred viharja ter, poprijemši ideje zadnjega Elihuovega govora, Joba kar obsiplje z vprašanji, kterih človek ne more rešiti, da iz tega spozna, da se je treba ukloniti neraz¬ umljivim Božjim naredbam. Bog govori iz megle dva govora, ki sta si precej slična. Na koncu vsakega odgovarja skesani Job prav kratko. Pivi govor se suče okoli vprašanja: Ima-li človek pravico z Bogom pravdati se? Drugi pa: Ali sme človek dolžiti Boga, da je nepravičen pri vladanji sveta ? Prvi govor razvije pred Jobovimi očmi veličasten panorama vesoljnega stvarstva, iz kterega naj Job spozna modrost in mogočnost Božjo ter temu nasproti svojo nevednost in nezmožnost. Pesnik razmotriva najprej čuda Božja na zemlji in na nebu (pogl. XXXVIII. 4 — 38, str. 129 — 134), omenja za tem, ozi¬ roma opisuje izmed živalij: leva, krokarja, košuto, divjega osla, bivola, noja, konja, ja¬ streba (pogl. XXXVIII. 39 — XXXIX. 30, str. 134 — 138). Job na to izpove na kratkem, da je govoril nepremišljeno o stvareh, ktere pre¬ segajo njegov razum. XXI Da bi Joba še bolj osramotil, ga povabi Bog ironično, naj prevzame vladanje vesoljstva ter v njem ustanovi red in pravico. Bode-li on kos temu? Bode-li vkrotil dve najsilnejši pošasti, ki so Bogu sicer igrača, a človeku strah in trepet na prvi pogled, namreč nilskega konja in krokodila? (pogl. XL.—XL1. 25, str. 138, v. 15 do str. 143 v. 9). Job na to izusti svojo izpoved ves skesan rekoč: Oh, jaz o Tebi prej sem biči to, česar nisem nič umčl: o Tebi culo le u h 6, po sluhu le sem Te poznal (in, žal, po tem presojev&l), — a zdaj Te zrlo je okd; v pepelu, prahu torej tb, kar sern mrmral in blebetal, do smrti bom obžaloval. — Pred neizmernim veličastvom Stvarnika in vladarja vseh stvarij mora torej vsak človeški razum, vsak kritikovalec obmolkniti. Sicer opi¬ suje pesnik vladenje Božje le v čutnem, fi¬ zičnem stvarstvu, ker podaje narava pesniku obširnejše polje opisovanja, kakor prozajično XXII človeško življenje. Vendar namen pesnikov je — kakor G. Gietmann *) prav dobro pripo¬ minja — vzbuditi v čitatelju slične misli in čute o višem, moralnem svetovnem redu, kteri terja še več modrosti in moči Božje in kteri se človek ponižno ukloni. Človeški trpin, ki je prešinjen od takih mislij in čustev, se zaupno verže v naročje Božje previdnosti in ljubezni ter v njem mirno počiva. Jobova izkušnja je dosegla svoj vzgoje- valni namen, njegovo trpljenje se bliža koncu. Ljubljenec Božji, oprašen prej z nekterimi ne- dostatki, prihaja iz šole izrednega trpljenja kakor suho zlato iz peči brez — žlindre. Zdaj sledi tudi njegovo opravičenje in proslava vpričo njegovih klevetnikov. Jehova se jezi nad njimi, da niso tako resnično**) o Njem govo- *) Geilnrd Gietmann S. J. Parzival, Faust, Job uiid cinige verwandte Dichtungen, Freiburg, Her- der 1887. str. 649. Ta književnik in kiitik nam podaje tu najboljši r .zvoj idej Jobove poezije, za to nam je bil pri tem spisu meiilo. **) t. j. relativno resnično, zakaj tudi Job ni govoril povsem resnično, ker ga karata Elihu in Jehova. XXIII rili kakor Job. Po ukazu Božjem daruje Job žgavno žrtev za svoje tožilce ter moli zanje. Bog ga usliši in mu povrne prejšnjo čast, ime- nje in družinsko srečo (pogl. XL1I. 7 — 16). Tako se razveže razglasje Jobovega trpljenja v prijetno soglasje, ki umiri človeku um in sreč. Z dejanjem torej reši Bog Jobovo za¬ gonetko. On izkaže Joba pred svetom kot pra¬ vičnika, ker mu po prestani izkušnji podeli dvakratno plačilo. Ako h koncu zberemo vse vzroke člo¬ veškega trpljenja, ktere nam podaja poučna knjiga, sledi ta-le zlati nauk: Trpljenje človeško ima sicer svoj izvir v grehu, zato ga Bog pošilja nad grešnika kot kazen; kterikrat pa tepe tudi pravičnika, (izro- čevaje ga celo satanu), da se vtrdi v dobrem, očisti malih madežev in zasluži nebeško pla¬ čilo*). Je pa li dotični trpin v tem ali onem slučaju krivičnik ali pravičnik, to sam Bog ve; človek naj o tem ne ugiblje in ne sodi. *) Pii Jobu je seveda to plačilo v smislu sta- jega zakona le zemeljsko, a Joba častita vzhodna in zahodna cerkev kot svetnika in nebeščana. XXIV Slična dogodba nam pripoveduje sveto pismo v knjigi Tobijevi*). Jobova pesniška knjiga ni ne drama, ki zahteva zunanjih dejanj, njih zavozljanje in razvozlanje, med tem ko je v naši knjigi le neka notrajna borba; niti je umetni epos verskega značaja, ker ne opisuje dogodkov v pripovedni obliki, temveč jo je treba prištevati med poučne ali didaktične pesni, kakor je razvidno iz njenega zadržaja in smotra. Slične poučne pogovore imajo Arabci v svojih m a- kamah. Sveta poezija hebrejska je vzrasla na verskih tleh in se deli na lirično in didaktično poezijo. Drame in eposa ne pozna. Da se lažje razume Jobovo knjigo, je treba pred očmi imeti takozvani parallelismus membro- rum, kterega je v hebrejski poeziji prvi za¬ sledil Anglež Lowth. Hebrejec namreč ne iz¬ reče jedne misli samo v enem stavku, ampak *) Tudi ta knjiga nas uči isto o trpljenji in izkušnji pravičnikovi: Et quia acceptus eras Deo, ne- cesse fuit, ut tentatio probaret te. Viši namen trplje¬ nja nam podajejo: Dejanje Ap. XIV. 21; 11. Tim. III. 12; Jak. 1. 2-4 in dr. XXV jo razdeli na dva, ki sta si paralelna in kaki- krat celo do besede drug drugemu odgovar¬ jata. Glede vsebine (misli) je drugi stavek navadno sinonimen prvemu t. j. ista misel se ponavlja z drugimi besedami, n. pr. psal. 50: Usmili se, o Bog, me Ti po svoji velevsmilnosti, in krivde moje vse zatri po milosti obilnosti; očisti vseh me hudobij in madeže mi vse izmij . . .; ali pa antitetičen (nasproten), ako si po¬ samezni členi naslednjega stavka nasprotujejo členom prvega, n. pr.: Moder sin razveseljuje očeta, neumen sin žalosti svojo mater. Prig. X. 1. ali pa sintetičen t. j. v drugem stavku se razvija, spopolnjuje, razjasnjuje misel prvega, n. pr.: Učil bom grešnike poti Tvoje, in brezbožniki se bodo obrnili k Tebi. Psal. 50, 13. XXVI Pri Jobu prevlada sinonimen paralelizem ali tavtologija. Čitatelj kmalu zapazi, da se jedna in ista misel izraža v dveh Verzih za¬ poredoma in da jeden verz razjasnjuje drugega. Lepota in pesniška vrednost Jo- bove knjige je po menenju strokovnjakov iz¬ redna. E. Renan hvali v njej čisti, pregnantni, klasični jezik*). Cornill imenuje Joba krono modrostnih knjig, jeden najbolj čudovitih tvo¬ rov človeškega uma**). Albert Sc h uit e n s meni, da zaostaje Eshilova in Sofoklejeva tra¬ gedija daleč za Jobom gledč globokih in resnih čustev***). Mojstru Goetheju je Jobov uvod tako imponiral, da ga je posnemal — seveda po svoje — v prologu k Faustu. Tudi lord Byron je nameraval zložiti sličnega Joba, a zdel se mu je preveličasten. G. Gietmann meni, da se Jobu ne da primerjati nobena svetopisemska knjiga, izvzemši Izaije pogl. 40 — 66, ako se vpošteva poleg vzvišenega zadržaja in sloga tudi umetna njegova osnova. ') Renan, Le livre Job, Paiis 1859 p. XXXV. "") Cornill, Einleitung, 4. Anfl. Fieiburg 1895 str. 233. ***) A. Schultens, Liber Jobi T. I. Praef. f. 2. XXVII Zares! Osnova te pesniške knjige je dovršena. Duhoviti prolog v nebesih, zavozlanje in raz¬ vozlanje dramatičnega dejanja, bolje rečeno pravde, vspored dvogovorov, stopnjevanje in rešitev pravde, rezki opis značajev, vedno ra¬ stoče zanimanje za prvaka naše pesni: vse to je nedotakljivo. Ta umotvor je podoben enotni, vzvišeni piramidi, kteri ne smeš kamenčka iz- ruti ali preložiti, da celotni vtis ne oslabi. Misli so vzvišene in plemenite, ton je govor- nišk, krepak, energičen, slog lapidaren, zveneč, slikajoč, v uvodu in koncu, kjer pesnik piše v prozi, preprost a lep. Neprekosne in povsem originalne so bujne slike in opisi narave vzhod¬ nega neba, ktere nam tu pesnik siplje nepre¬ nehoma iz svoje bogate orijentalne fantazije. Opis nilskega konja (hippopotamos) in kroko¬ dila spadata, kakor menijo strokovnjoki, med najkrepkejše poteze te veličastne knjige. Krasni so tudi lirični deli Jobove poezije. Posebno nam segajo v srce globoko občutjene in psihologično-resnične elegije njegove; zato jih je katoliška cerkev sprejela med svoje obrede za mrtve in jih je nekdaj (veliki teden) pokladala na jezik trpečemu Zveličarju. XXVIII Job je zgodovinska oseba. Saj ga pisci svetega pisma n. pr. Ezehijel (XIV. 14), Tobija (II. 2, 15) in sv. Jakob ap. (V. 11) stavljajo vernikom kot vzgled pobožnosti in potrpežljivosti. Kot o resnični osebi govorč o njem tudi Rabini in sv. Očetje. Stari martiro- logiji hranijo njegovo ime in katoliška cerkev ga je sprejela med svoje svetnike. Mimo tega pričuje to knjiga sama, opisujoč na drobno osebe, imena, kraje in druge okolnosti. Živel pa je Job za časa poznejših očakov (patrijarhov), kar pričuje že njegovo dolgo življenje (180 let, LXX. 240 let), starodavni obred daritev, stroga vera v jednega samega Boga, molk o sinajskem zakonodavstvu, stare šege in navade itd. Job ni bil Hebrejec nego sin onih semitskih narodov, ki so bili obdržali prvotno razodetje Božje in monoteizem. Bil je poglavar nekega rodu v deželi Hus. O legi te pokrajine so učenjaki različnih mislij. Najverojetnejše je ono mnenje, ki išče Jobovo domovino v da¬ našnjem Ha vranu onstran geneza retskega je¬ zera in sicer v pokrajini "Nukra, kjer še dan¬ danes živi ustno poročilo o Jobu. Tam so XXIX dandanes več ali mcnj tisti običaji, ktere nam opisuje Job. Tam je samostan Jobov (der Ej- jub), sezidan v lil. stoletju po Kr.; tam kažejo kamen, na katerega se je bil ubogi trpin na¬ slonil in celo grob njegov in njegove žene. Nekteri nekatoliški razlagalci in raciona¬ listi se niso sramovali obtožiti Joba bogo¬ kletstva in obupa. Ali kdor pazljivo čila uvod in konec naše knjige, bode razvide), da je bil Job udan v Božjo voljo. Tudi v svojih govorih govori lepo in resnično o Božji pra¬ vičnosti in neizmerni modrosti, kteri naj se ukloni vsak smrtnik. Ako bi bil Job bogoklet- než, bi ga sveto pismo ne stavilo za vzgled pobožnosti in potrpežljivosti. Tudi bi mu Bog ne bil povrnil prejšnje sreče. Že sv. Gregorij je pripomnil, da bi v tem slučaju ne bil zma¬ gal Job, ampak satan bi zmagal Boga, ki ga je hvalil kot vzglednega svojega častilca. Tožiti o nezasluženih kaznih ni še greh in je prav človeško. Naj se pomisli tudi, da Job ni bil člen ne starega ne novega zakona; in da se je le vadil v šoli trpljenja. Učenec pa ni še mojster. Rudnik bogat je bogoslovcu Jobova XXX knjiga glede ver; k : h resnic in nravnih pravil. A da se nam ne bo očitala, da pišemo za bo¬ goslovce, omenimo k koncu le veliko njegovo svetno znanje. Nobena svetopisemska knjiga se toliko in tako cesto ne dotikuje profan n ih znanosti in umetnosti kakor naša. Tu dobiš podatke o zvezdoslovju, o vremenozvanstvu, o kosmologiji, o rudokopih, posebno o mine¬ ralogiji in zoologiji. Jobovi opisi živalij kažejo zelo fino opaževanje in zdravo naziranje. Na¬ dalje jemlje pesnik svoje primere in podobe iz kroga tedanjih umetnostij in znanostij, n. pr. iz rezbarije, glasbe, poljedelstva, iz zemljepisja, zdravilstva itd. Pisec naše knjige, ki je najbrž živel v zlati dobi, hebrejske književnosti za časa Davida in Salomona, je gotovo mnogo potoval in se več ko njegovi judovski sovrst¬ niki naučil. Najbrž je bil ob Sinaju, kjer so bili stari egipčanski rudokopi, in v Egiptu, šoli davnih znanostij in umetnostij. Jobova poezija je po tem takem zelo stara (okoli 3000 let), vsestransko zanimiva in podučljiva. Truda vredno pač je bilo, da se je tudi narodu slovenskemu odkrila njena le¬ pota po hebrejskem izvirniku. XXXI Naš pesnik ni samo dovršeno preložil, ampak tudi jasno raztolmačil to krasno poezijo. Saj le pesnik prav umeva pesnika. Nje blažilna in tolažilna moč, resničnost njenih naukov, nje pesniška vrednost niso nič izgubile vsled tritisočletne starosti; vrednost te od Boga navdihnjene knjige bode ostala kakor Božja beseda sploh — na veke. Da bi dvigala tudi Slovenec iz mračnih nižin te solzne doline v jasne nebeške višave! XXXII