JoSip Ribičič: Nova pota Globoke psihične in gospodarske bolezni, ki jih je ustvaril povojni čas, sq priklicale nervozno in eksplozivno ozračje v vseh plasteh narodov. Vodstva narodov in posameznih skupin se od postanka bolezni vsak dan bolj zavedajo opasnosti tega eksplozivncga ozračja ter iščejo vzroke in lek boleznim. Ali medtem ko so dognali diagnozo, leka niso našli. Nesporno se je ugotovilo, da tiči vzrok v mentaliteti starih orientacij, ki se nikakor niso hotele ali ne mogle prilagoditi novim, ki jih zahteva naša doba. Narodi, vajeni patriarhalne ustaljenosti, se nikakor niso mogli prilagoditi dinamiki novega časa. Še hujše nego druae, pa je čas prehitel nas Jugoslovane. iz ozkih domačih kolovozov smo nenadoma stopili na široko cesto, vodečo v svet, katera široko odpira pot valovom, ki butajo ob stene trdnjav drugih ustaljenih narodov; iz ozke perspektive domačega zvonika se nam je nenadoma odprl pogled v svet širokih konceptov. Obstali smo in se zamajali. Objel nas je občutek nesigurnosti in provizoričnosti in vse delo in nehanje naše okolice je dobilo izraz negotovosti in provizoričnosti. Gospodarske in politične krize so ustvarile še psihično krizo, ki ji stari rod ni kos. Lek tem boleznim se je iskal povs-od, kjer se je bolezen pojavila. Ali vsa zdravila so odpovedala. In zdravniki so prišli do prepričanja, da je bolno telo že nedovzetno za zdravila. Treba je prepustiti telo da polagoma razpade, ker je že preživelo svoj čas. Zmagalo je prepričanje, da bo psihične in gospodarske bolezni prenesel in prebolel le nov rod — rod čiste in idealne mladine nove dobe. Le iz take mladine bodo vstali ljudje širokega obzorja in močnih živcev, le iz te mladine bodo vstale sile, ki bodo zrušile vse, kar zadržuje in ovira stremljenja in dinamiko novega časa. O potrebi preorientacije in prevzgoje mladine so si vsi poklicani in nepoklicani edini. Le v tem si niso edini, s kakšnimi sred- stvi naj se mladina prevzgoji. Velika večina izbira sredstva zunanjih in prefaodnih vrednosti in zbira mladino okrog kričavih oblik, ki jim manjka notranja vsebina. Le manjšina poklicanih je prepričanja, da je mladini treba notranja preorientacija, ki izvira iz duhovnega prepričanja. Med to manjšino spada učiteljki stan. Instinktivno čuti, da nekaj ni prav na tem, kar ima korenine v preteklosti; z dncva v dan sc prepričuje, da je treba mladim dušam povsem nove hrane; od pogovora do pogovora, od sestanka do sestanka se trudi določiti in najti s pomočjo lastne preizobrazbe novih vzgojnih sredstev. ki naj privedejo mladino v nov čas pripravljeno in vsidrano. Žal se ta stremljenja ne vrše neovirano. Pri iskanju novih potov svojega poslanstva, pri naporu, da bi združilo vse svoje sile brez razlike naziranj v eno, enotno smer. naletava učiteljstvo na ovire, ki groze zrušiti njcgov ideal in ga potisniti v vrsto kruhoborccv, ki jim bo lebdel prcd očmi le lastni obstanek. Demagogija hodi v klasje, denunciantstvo najde pota, da se razpase, nezaupanje in neiskrenost preži za vsakim korakom. Le malokje se srečamo z vero v iskrenost in poštenost učiteljskih stemljcnj. Kakor druge, pade tudi letošnja skupščina v dobo učitcljskega boja za svojo poštenost in za realiziranje njegovih stremljenj po duhovni preobrazbi naroda. Znaki so tu, da je vrhunec tega boja že prešel in da je začelo prodirati prepričanje o iskrenosti in poštenosti stremljenj učiteljstva: Čujejo se že glasovi, ki poudarjajo važnost učitcljevega poslanstva. In morda ni daleč čas, ko se bo uveljavila zaihteva po odstranitvi vseh nepo- klicanih rok od dela, ki je poverjeno učiteljstvu. Da pride do tega, je treba najti izgubljeno zaupanje; da se zaupanje spet najde, je treba odstraniti vse, kar je temu zaupanju stavilo zapreke. Skupščinske jasne in neprikrite ter nesebične besede bodo morale prepričati vsakogar, ki je dobrc volje, da je učiteljevo poslanstvo sveto za narod in domovino, ter da sc tega poslanstva učitelj tudi zaveda. Vsakemu je odprta pot v našo delavnico. Pride naj in naj sodi. Po sodbi bo morda vendar prišla doba miru, ki smo jo potrebni za izvrševanje svojega poslanstva. Josip Ribičič, urednik »Našega roda«.