Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dnevniku Josip Levičnik, Ijudski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lcpega vidiš, hvalevrednega slisiš, koriatnega skusiš, zapiši t — Po tej poti otmeš maisikaj pozabljivosti, in postavljaš hkrati sam sebi stalni spominek po prislovici latinski: nIatera scripta manet", ali po nasem: nZapisana čerka ostanc". Zapustivši sodarijo podali srao se v nasproti stoječi samostan, ali kakor ondi pravijo, »in's Stift". Ako se pomisli, da uemški potopisci imenujejo ta vstav ndie herrlichste Abtei Oesterreich's", lahko se previdi, da more on in vse, kar je z njim v kaki zvezi, res prekrasen, izversten biti. Zgodovinarji so vsi enoglasnega mnenja, da samostan ali vstav, vtemeljen 1. 1106, je resnično na onem mestu, kjer je bil mejni grof Leopold najdel v gozdu naličje svoje gospe sopruge Neže, katero ji je bil odnesel raz Leopoldove gore močni piš. Iskaje dovoljenja za razkazovanje in ogledovanje znotrajnih vstavskih znamenitosti bili smo v tej zadevi bolj srečni, kot neki drugi naši sotovariši, katerim se je bilo to, — ne vem iz kakega vzroka —, odreklo. Nam je jako omikani in priljudni mladi kapitular (če sem prav čul, bil je g. nNovizenmeister"), s katerim smo se bili ponevedoma srečali na mostovžih, hipoma sprosil od gosp. prelata dopuščenje, kar se baje vsacemu poprek ne dovoljuje precej rado, ter nam bil tudi kot razkazovalec v lastni osebi na službo. Peljal nas je najpred v tako zvani nKaiserzimmer". Ime samo že pove, da je tam videti lepota nad lepoto; kajti ti prostori so vravnani za stanovanje svitlega vladarja in Njerau enakorodnih samostanskih obiskovalcov. Stene v vstopni in nji k levi ležeči sobi so vse z rudečim damaškom opete,- tudi pohištvo v obeh teh prostorih je enako prevlečeno. Iz oken teh sob je sprelepi razgled na železnico, ki gre tik v podnožju navpične pečine, na kateri vstav stoji; Se bolj mikaven pa je pogled na samostanski perivoj in vert, ter na ponosito Donovo, ki se naprej tje mogočno odteka proti vzhodu. — K desni od vstopne sobe prišli smo v MThronsaal". Tudi to ime vsaj nekoliko povč, kakošna na pr. ta dvorana more biti; popisati taisto natanjčno bi se jaz zastonj trudil. K desni roki poleg vhoda nahaja se ob steni prislonjen sprelepi in dragoceni prestol, vredui sedež za vsacega vladarja; ob straneh stoj6 velikanski okusno narejeni kandelabri; stene pak so vse opete s preumetno tkanimi francoskimi preprogami, predstavljaje razne podobščine v obliki velikih slik. Kaj enacega sem videl edino le v cesarski Schonbrunski palači. — Stene daljne sobe bile so poopete s preprogami zelenkaste barve. Tu imajo včasih o posebnih prilikah pojedine. — Še daljna soba odlikovala se je po jako umetnih slikah. Tudi tukaj, kakor tudi že v poprejšnih prostorih, človek kmalo ne bi vedel, kam naj bi najpred obernil pozornost in pogled. Zlasti zanimala me je tu podobšina, kazaje pervotno osnovani načert, po katerem je imel vstav v njegovi sedanjosti na novo pozidan biti. Pričeto je bilo to delo 1. 1730 po navodih arhitekta Allio-ta; ali kasnej je zaostalo, ter skončano bilo še le 1. 1834, to da še takrat ne v onej popolnosti in obširnosti, kakor jo kaže načert, ki nosi napis Canonia Claustro — Neoburgensis vigeat Ambrosio devota. Donatto d' Alio (kar bi se po našem nekako reklo: Korarija Klosterneuburška, Ambrožu posvečena, naj napreduje [naj bo srečna], Donat d' Alio.). Iz ravno opisane sobe prišli smo poslednjič v glavno, res velikansko dvorano. Pozidana je enako kaki cerkvi v podolgasto okrogli obliki. Šestnajstero stebrov podpira visoko kupljo, katera se poteza namest obloka nad vso dvorano; verhunecnjenima navadni okrogli stolpiček (Kuppellaterne), skozi njegova okna pada svitloba raz višave. (Naj omenim tu še tudi, da je zunajni verh kupeljnega stolpiča okinčan z velikaDsko nemško - cesarsko krono, katera se s dobrim očesom more videti koj tam dol, ko se pri BNussdorf-u" odpre razgled na ponosni Klosterneuburški vstav.) Da je tudi ta dvorana glede njenega kinča sprelepa, in da se odlikuje posebno po arhitektoničnem lišpu, ni mi treba praviti; to pa vendar morem vzeti še v misel, kako prečudno odmeva jek iz -njenih kupeljnih višin. Gospod razkazovalec nas je na to posebno opozoril in nagovoril nas, naj zedinimo štirje zmed družbe svoje glasove v poljubni akord. Zgodilo se je, in res: enako prijetno doneči godbi vračevalo se je krepko soglasje iz višave nazaj. — Iz teh prostorov peljal nas je priljudni gosp. kapitular v dobro zavarovano in zaključeno zakladnico (Schatzkammer). Kake znamenitosti, koliko dragocenosti in lepote shranjene so tu po deseterih, s steklenimi durmi zagrajenih omarab, to se tudi le videti da, nikakor pa popisati ne more. Na jiervem mestu naj imenujem z zlatorn in biseri bogato okinčano mertvaško glavo vstavskega vtemeljitelja, mejnega grofa Leopolda, ki je ločena od ostalega trupla, katero počiva s telesnimi ostanki sopruge in otrok v rakah samostanske cerkve. Videti je dalje zgodovinsko znamenito, že dvakrat omenjeno naličje mejne grofinje Neže; — tudi se hrani v neki plebnati posodici nekoliko ostankov onega bezgovega drevesa, na katerem je bilo v gozdu naličje obviselo. Videli smo dalje ženitvanj- ski obleki (Hochzeitsgewander) mejnega grofa Leopolda in njegove sopruge Neže; avstrijski nadvojvodski klobuk (osterreichischerErzherzogshut); dragOcenih raznobarvnih mašnih oblek, inful, kelihov, monštranc in druzega enacega cerkvenega lišpa, kar se vse oziroma zunajne lepote in znotranje vrednosti eno nad drugim odlikuje, da kar ni pošteti. Pri pogledu tacih krasot in dragocenosti se pač ni čuditi, da se zlasti naše dni nahaja ninogo tacih sebigrabežev, ki samostanom zavidajo njihovo bogastvo, in se jira sline cede po njihovih zakladih. ^Čerau ta potrata!" je že nekdaj djal Judež Iškariot, akoravno ni Jbil solda priložil k mazilu, katero je pripravila Magdalena Zveličarju. Žalibog, da ima ta »Šmonča'' sedanje čase le preveč enakomislečih bratcev, ki cerkvam beliča ne dajo, pač pa jih za njih lastnine zavidajo. Po stenah zakladnice poobešenih je tudi mnogo slik iz 13. stoletja. Posebno pozornost zaslužijo rodoslovni obrazi slovečih Babenberg-ov (Stammbaum der Babenberger). — Zapustivši zakladnico šli bi bili še radi v bukvarnico, ki shranjuje okoli 30.000 zvezkov in 1200 rokopisov; tudi umetnostao in mineralno zbirko (Kunst- und Naturalieasammlung) bi bili radi videli; ali za to je bilo že prepičlo časa. Hvaležnega serca poslovili smo se toraj od prijaznega gosp. razkazevalca, in podali se zdaj še sami proti cerkvi, da si tudi njo vsaj poveršno enkoliko ogledamo. Da ona za ostalimi vstavskimi napravami ne zaostaja, si pač vsak lahko misli, kdor ve, da pervo svojo pozoruost tu, in tudi drugje obračali so vtemeljitelji in njihovi nasledniki na lepoto dotičnih cerkva. Skozi prostorno lopo prišedši vstopili smo v prekrasno, visoko, v romanskem zlogu pozidano, od šestih kapel objemano cerkev. Roki umetnega zidarskega dekoraterja, in slikarja na presni zid ste se poskušali tu nienda za stavo, katera bode več in lepšega naredila za olepšavo te prezale veže Božje. Raz glavnega kora kažejo se velikanske, 40 spremenov obsegnjoče orglje v tako mojstersko izdelani in bogato pozlačeni omari, da se kaj enacega naše dni komaj kje še osnuje. Delo so one glasovitega Passau-skega orglodelca Freund-a; akoravno že 1. 1644 postavljene, vendar s svojimi ogromnimi glasovi še zdaj svedočijo, da naši stari spredniki niso bili tako zatepeni, kakor bi jih naš vek rad razupil; marveč bili so ninogi zmed njih umetniki, katere posnemati se zastonj trudijo sedanji Bmojstri". Iz cerkvene ladije pospnemo se po šestih stopnicab v presvetiše. Po šegi starih, in tudi nekaterih novejših samostanskih in stolnih cerkva napravljeni so tu prek stranskih zidin bogato pozlačeni molitevni stoli za samostanske kapitulare. Nad stoli k desni nahaja se na stranskem koru dvoje manjših orgelj, ki so vravnane za rabo pri slovesnih molitvah kapitularov in o manjšib cerkvenih duhovskih opravilih (v Celovcu, Gradcu in Zagrebu sem pri duhovnih urah in pri korarski maši že kaj enacega čul); tem nasproti k levi pa so vravnani oratoriji, kakor je to pri samostanskih cerkvab navadno. — Veliki altar, rojstvu Marije Device posvečen, je kiparski in slikarski umotvor v pravem pomenu besede. Naj le naredi kdo naše dni kaj enacega, ako je mož za to! Iz presvetišča pelje k levi sedem stopnic v stransko kapelo; — od tam dvanajst stopnic nižej pak smo dospeli zopet na drug posebno znamenit, kapeli enak kraj. Tu stoji, z železnim oklepom obdano ono bezgovo drevo, na katerim je obviselo naličje mejne grofinje Neže, kar sem vtem spisu že večkrat omenil. Oklep ozališan je z množino svitlih kamnov. Koj zraven kaže se prostor, kjer so bili nekdaj shranjeni telesni ostanki mejnega grofa Leopolda, njegove soproge in otrok. Ob sredi te kapele stoji za železno ograjo stari, ves pozlačeni altar s pregibljivimi durmi ob straneh. (Nemci imenujejo te sorte altarje BFlugelaltaru, ker se njihovi glavni oddelek po pregibljivih stranskih durih lahko povoljno odpira ali pa zapira.) V ozadju tega altarja nad glavno sliko se shranjujejo zdaj telesni ostanki sv. Leopolda; koščice njegove soproge in otrok pa se nahajajo v podzemeljskih rakah, kamor peljejo stopnjice tik za ravno opisanim altarjem. Vsled zaperte železne ograje nisnio mogli do altarja in tudi v rake ne, katere so menda še posebej zaklenjene. Barvana okna s silno starimi slikarijami (pravijo, da so še iz časov življenja sv. Leopolda) dajejo temu prostoru svečano tmino, kar zauzema človeka z nekako sveto grozo. Iz cerkve prišedši radi bi bili šli še gledat v vojaške magazine, kjer se shranjuje raznoverstno pionirsko orodje, iz katerega delajo v vojskah mostove in se sploh rabi pri vojaškem brodarstvu; — ali dež je silno 111, in ne da bi se bili pustili močiti od zunaj, podali smo se rajše v samostansko kletarijo, kjer se toči jako dober domač vinski pridelek, in smo se ondi okrepčali s kozarcom žlahtne kapljice, — tedaj pomočili se nekoliko od znotraj. Od tam podali smo se proti kraju, kjer so nas pričakovali ^omnibusi". Zdaj me vendar ni več mikalo, sedeti zunaj na strehi, temuč poiskal sem si pripraven prostorček v znotranjem vozu, od koder sem nazaj grede proti Dunaju sicer mogel tudi ogledovati okolico, vendar pa prepričal se, da v dežju popotovati ni prijetno. Proti noči bili smo zopet na začasnem dornu Dunajskem. (Dalje prih.)