M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 194 RATEJ, Mateja, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Novi trg 1, 1000 Ljubljana, mratej@zrc-sazu.si Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 Zgodovinski časopis, Ljubljana 72/2018 (157), št. 1-4, str. 194–212, cit. 70 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Avtorica se v prispevku ukvarja s kulturnozgo- dovinsko umeš čenostjo kazenskega primera, ki so ga mediji ob obnovi procesa leta 1935 poimenovali mariborski. Kazenski spis, ki ga je mariborsko okrožno sodiš če odprlo in vodilo kot primer Markuzzi in tovariši ter ga kot enega najobsežnejših sploh hrani Pokrajinski arhiv Maribor, prepri čljivo razkriva pomene pojmov tihotapstvo in verižništvo po prvi svetovni vojni, povojno urejanje odnosov v lokalni skupnosti, mo čno osebnost karizmati čnega tihotapca Ivana Markuzzija, odvetniški podvig primorskega begunca v Mariboru Danila Komavlija ter pre- lomnost sodnega procesa, ki je zaznamoval kazensko prakso slovenskega pravosodja v prvem desetletju nove jugoslovanske države. Klju čne besede: Kraljevina SHS/Jugoslavija, tihotapstvo, Slovenske gorice, Danilo Komavli, Ivan Markuzzi, sodni procesi RATEJ Mateja, PhD, Research Associate, ZRC SAZU, Institute of Cultural History, SI- 1000 Ljubljana, Novi trg 1, mratej@zrc-sazu.si A Long Journey from the Noose to Freedom – the Maribor Trial in 1935 Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 72/2018 (157), No. 1-2, pp. 194–212, 70 notes Language Sn. (En., Sn., En.) The paper examines the cultural and historical context of the criminal case, which was upon its re-opening in 1935 referred to as the Maribor trial by the media. The criminal fi le, which was opened by the Maribor District Court under the name Markuzzi and Comrades and is one of the most comprehensive fi les kept in the Maribor Regional Archives, convincingly conveys the meaning of the terms smuggling and traffi c after World War I, the post-war relations in the local community, the charismatic personality of the smuggler Ivan Markuzzi, the feat of the solicitor Danilo Komavli, a refugee from the Littoral, and the watershed character of the trial, which left its mark on the Slovene judicial system in the fi rst decade of the new Yugoslav state. Key words: the Kingdom of SHS/Y ugoslavia, smuggling, Slovenske gorice, Danilo Komavli, Ivan Markuzzi, court proceedings Mateja Ratej Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 Truplo neznanca v benediškem gozdu 1 Na za četku septembra 1920 je ko čarsko dekle ob gozdnem potoku pri Benediktu v Slovenskih goricah naletelo na iznakaženo truplo mlajšega moškega. Njegova identiteta ni bila ugotovljena, ljudski glas pa je neznanemu umorjencu nadeval obraz graškega živinskega trgovca, čakovskega preprodajalca, tihotapca ipd. Umora so bili osumljeni člani družine Markuzzi iz Drvanje v Slovenskih goricah. 2 Odpor doma činov do priseljencev Markuzzijev je po vrnitvi vojakov s (soške) fronte dodatno poglobil njen italijanski izvor, še zlasti pa izstopajo ča uspešnost preživetvenih praks vodilnega člana družine Ivana Markuzzija. Johan, kakor so ga klicali doma či, oz. 1 Razprava je del obširnejšega besedila, ki bo objavljeno v znanstveni monografi ji. 2 Pokrajinski arhiv Maribor (dalje PAM), fond: Okrožno sodiš če Maribor 1898–1941, združena spisa Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34 (dalje Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34), ovadba, 7. 9. 1920. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) | 194–212 195 Slika 1: Benedikt na sti čiš ču germanskega in slovanskega sveta (PAM: Zbirka fotografi j in razglednic). Fig. 1: Benedikt at the meeting point of the Germanic and Slavic world (P AM: Zbirka fotografi j in razglednic). M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 196 Taljan – kot je bil znan doma činom – se je po vrnitvi kot vojni veteran in invalid uspešno ukvarjal s tihotapstvom in prekup čevanjem, t. i. veriženjem živine, sadja in drugih življenjskih potrebš čin. 3 Kaj uspešno: karizmati čni kmet, ki je – kot so nakazovala že njegova imena – v sebi združeval slovensko, nemško in italijansko identiteto, je bil najbolj nadarjen tihotapec in verižnik Slovenskih goric! Tihotapstvo je bilo v Slovenskih goricah v prvih letih po koncu svetovne vojne zaradi materialnega pomanjkanja in zaradi okoliš čin novo nastale avstrijsko- jugoslovanske meje mo čno razširjeno, ob tem da je bil obmejni pas med germanskim in slovanskim svetom še ves razbolel od ne povsem zaklju čenih bolj ali manj prisilnih nacionalnih opredeljevanj pretekle dobe. 4 Ivan Markuzzi je tako v to čno dolo čenem zgodovinskem trenutku na to čno dolo čenem zgodovinskem prostoru v sebi združil prese čišče dveh nemogo čih simbolov: italijanstva in brezkompromisne ter velikopotezne nadnacionalne trgovine. Kljub pravni gonji proti Markuzzijem, ki jo je sprva usmerjal nekdanji soški vojak in italijanski vojni ujetnik, od leta 1920 pa kazenski sodnik okrajnega sodiš ča v Lenartu Franc Tavželj, so bili Markuzziji v prvi polovici dvajsetih let 20. stoletja za časno oprani krivde za umor neznanca. 5 Vendar iracionalna želja po simbolnem kaznovanju družine med doma čini Slovenskih goric ni usahnila. Da je bil v Zgornji Ročici rojeni Ivan Markuzzi med prvo svetovno vojno vojak avstro-ogrske armade, ni v nobenem pogledu izboljšalo njegovega položaja, čeprav so bili udeleženci vojne kot povzro čitelji hudih kaznivih dejanj v kazenskih procesih prve jugoslovanske države zaradi preživelih psiholoških travm praviloma deležni posebne obravnave. Kazenski spis, ki ga je mariborsko okrožno sodiš če odprlo in vodilo kot primer Markuzzi in tovariši, ter ga kot enega najobsežnejših sploh hrani Pokrajinski arhiv Maribor, kul- turnemu zgodovinarju prepri čljivo razkriva pomene pojmov tihotapstvo in verižništvo po prvi svetovni vojni, povojno urejanje odnosov v lokalni skupnosti, mo čno osebnost Ivana Markuzzija ter prelomnost sodnega procesa, ki je zaznamoval kazensko prakso slovenskega pravosodja v prvem desetletju nove jugoslovanske države. Potem ko je bil ob koncu leta 1925 ob uspešni združitvi maš čevalnih prizade- vanj ko čarice Elizabete Kova či č ter poklicnih ambicij prvega mariborskega polici- sta in preganjalca tihotapstva Vekoslava Kerševana obnovljen kazenski postopek zoper Markuzzije, 6 so bili brata Ivan in Jožef Markuzzi ter Ivanov prijatelj Mihael Zemlji č septembra 1926 po zelo odmevnem kazenskem procesu na mariborskem okrožnem sodiš ču obsojeni na smrt oz. nato na dosmrtno je čo, Ivanova žena pa na triletno zaporno kazen; moški so se preselili za zidove mariborske moške kaznilnice, Ana Markuzzi pa je zaporno kazen prestajala v Begunjah. 7 Najbrž bi kot sodobnik 3 Najve čji proces naše dobe, Mariborski ve černik Jutra, 20. 8. 1935, 1. 4 PAM, fond: Ožbolt Ilaunig, Kronika sodnije pri Sv. Lenartu in Moje življenje I.–XII. 5 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, Zaslišanje obdolženca – Ivan Markuzzi, Ana Markuzzi, 19. 2. 1921. 6 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, dopis Policijskega komisariata Maribor Orožniški postaji Sv. Trojica, 18. 12. 1925; zapisnik orožnikov o zaslišanju na domu Elizabete Kovači č, 10. 1. 1926. 7 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, sodba V imenu Njegovega V eli čanstva Kralja, 19. 9. 1926. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 197 težko v nekaj besedah polneje zaobjel družbeno vlogo, ki jo je odigral proces proti Markuzzijem, kot je to storil Jaro Dolar, ki mu primer še sedem desetletij kasneje ni hotel iz glave: »Markuzzijevi so bili v vasi tuj element, zato so jim pripisali zlo čin. Pravega morilca niso nikoli odkrili.« 8 Na fenomen skušnjave pogroma nad posameznikom zaradi kolektivne travme je ve č kot tri desetletja kasneje na sojenju proti nacisti čnemu zlo čincu Adolfu Eichmannu (Jeruzalem, 1961) opozarjala fi lozofi nja Hannah Arendt, ki je vztrajala pri tem, da mora obtoženi odgovarjati za svoja dejanja in nikakor ne za celotno politiko Tretjega rajha. 9 V ojna (zlasti soška fronta), priklju čitev Primorske (1920) ter prihod ve čjega števila pregnanih Primorcev na Štajersko (predvsem v Maribor) so v dvajsetih letih 20. stoletja pri tamkajšnjem slovenskem prebivalstvu sprožali ambivalentna čustva do Italijanov na splošno. Ob tem je urbano prebivalstvo lažje obvladovalo negativni odnos do italijanstva, na kar nakazuje drobec iz življenja hčere Jožefa Markuzzija, ki se je v času najhujšega preganjanja družine zatekla v Maribor, kjer je bila dekla pri družini slovenskega intelektualca Antona Dolarja. 10 Novo in bistveno razsežnost ter popoln, nepri čakovan preobrat primera je pomenila obnova kazenskega procesa leta 1935, ki se ji bomo podrobneje posvetili v razpravi. Obsojeni za umor neznanca so bili tedaj oproš čeni krivde, izpla čana jim je bila denarna odškodnina, kar lahko razumemo kot eno prvih pravnih zmag koncepta človekovih pravic na Slovenskem po njegovem popolnem zlomu leta 1914. 11 Za obnovo procesa je bil v najve čji meri zaslužen pravni zagovornik zaznamovane družine Danilo Komavli. Njegov skoraj desetletni boj za pravice akterjev primera Markuzzi in tovariši je veli časten spomenik humanizmu! Trditi smemo, da je mariborski odvetnik po prvi svetovni vojni spadal med najboljše in najprodornejše slovenske odvetnike s podro čja kazenskega prava, še zlasti, če vemo, da je neurejen položaj odvetništva na Slovenskem do leta 1929, ko je bil sprejet Zakon o odvetnikih za Kraljevino SHS, v dvajsetih letih 20. stoletja mo čno znižal profesionalne standarde odvetniškega poklica. 12 Koliko podobnih anonimnih pravnih bojev je bilo potrebnih, da je lahko koncept človekovih pravic po koncu prve svetovne vojne na pogoriš ču trpljenja ponovno vstajal kot feniks iz pepela? Danilo Komavli, ki je poleg slovenskega in italijanskega govoril še nemški in francoski jezik, 13 je vedel, za kaj se bori, ko se je zavzemal za Markuzzije, pri čemer je imel sam veliko razlogov za sovraštvo do Italijanov. Bil je primorski begunec, ki se je v Maribor preselil le dan pred tem, ko je Kraljevina Italija 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. 14 Med Maribor čani je bil znan po tem, da se je skakajo č z ene ledene ploš če na drugo v Dravi kopal tudi pozimi. 15 8 Dolar, Spomini, 71–72. 9 Arendt, Eichmann v Jeruzalemu, 15. 10 Dolar, Spomini, 71–72. 11 Arendt, Izvori totalitarizma, 345–347, 370–384. 12 Melik, Odvetništvo v Sloveniji 1918–1941, 32. 13 PAM, fond: Okrožno sodiš če Maribor 1898–1941, Vr 1020/1927, Zaslišba obdolženca – Danilo Komavli. 14 PAM, Gospodinjska in Domovinska kartoteka za Danila Komavlija. 15 Dolar, Spomini, 72. M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 198 Povojni pomeni pojmov tihotapstvo in verižništvo Fenomen tihotapstva, ki je po prvi svetovni vojni vzklil na obmo čju okrajnega sodiš ča Lenart vzporedno z rojstvom prve jugoslovanske države, je v neobjavljeni Kroniki lenarške sodnije opisal njegov predsednik Ožbolt Ilaunig. Menil je, da je šlo tamkajšnjemu tihotapstvu mo čno na roko, ker se je jugoslovansko-avstrijska državna meja z vojaškimi premiki in politi čnimi pogajanji rojevala mukoma in po časi, meter za metrom. S sklenitvijo mirovne pogodbe v Saint-Germainu septembra 1919 in za četkom veljavnosti poleti 1920 je bila državna lo čnica med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS kon čno določena. Nedovoljena trgovina med avstrijskim in slovenskim prostorom je stekla že prej: medtem ko so slovenski tihotapci na avstrijsko stran tihotapili predvsem živino, so se vra čali z železom, soljo, suknom, vžigalicami ipd. Po mnenju Ilauniga je tihotapstvo v Slovenskih goricah mo čno olajšalo tudi dejstvo, da razmejitev ve činoma ni potekala po naravni barieri, temve č so lahko tihotapci za prenašanje blaga ubirali brezštevilne poti med polji in v gozdovih. 16 Je bila logi čna posledica časa po koncu svetovne vojne ali zgolj plod domišljije od vojne utrujenih misli predstava, ki jo je imel pred o čmi tudi lenarški sodnik, da so bile organizirane čete tihotapcev oborožene s puškami in celo ro čnimi granatami? A najbrž je držalo, kakor je trdil Ilaunig, da je bila najpogostejši predmet tatvin v obmejnih krajih Slovenskih goric živina in zlasti konji, kakor tudi, da je ure okoli polno či vsakodnevno polnil zvok drdrajo čih koles vozov, ki so tovorili tihotapsko blago. Neznano truplo pri Benediktu jeseni 1920 zato za doma čine ni moglo biti čisto presene čenje, saj je porajanje nove državne meje privabilo izurjene tihotapce iz oddaljenejših krajev. »Tuji elementi«, ki so se ob časno ustavljali na doma čijah kmetov Slovenskih goric, v prvih povojnih letih niso bili ni č neobi čajnega. Tudi Ožbolt Ilaunig je v Kroniki sodnije pri Sv. Lenartu na kratko omenjal najdbo tru- pla neznanca jeseni 1920, pisal je o domnevno tihotapskem umoru gostilni čarke Ane Vogrin in nekaterih drugih, vendar razvpitega imena Markuzzi ni omenjal. 17 Sodnik je moral slutiti, da je bil kazenski primer Markuzzi produkt razbolelega in z mo čnimi čustvi nabitega povojnega časa, ki je z nezadržno slo iskal krivce za strahotno vojno trpljenje preteklih nekaj let. Bil je izpit, na katerem je padla tako lokalna skupnost kot sodstvo. Slika primera Markuzzi kaže, da so kmetje ob meji brez posebnih zadržkov priložnostno tihotapili, a le za fi nan čni priboljšek, njihovo preživetje pa je bilo še naprej odvisno od kme čkega dela. Ivan Markuzzi je bil vnebovpijo ča izjema. Njegovo gospodinjstvo in gospodarstvo je bilo organizirano kot tihotapsko podjetje: zgledna urejenost njegovega kme čkega posestva v Drvanji je bila v pretežni meri posledica dela Ane Markuzzi in najetih delavcev ter fi nan čnih prilivov, ki jih je s trgovanjem po Slovenskih goricah, Prlekiji in Prekmurju ter tihotapljenjem zagotavljal z doma ve čino časa odsotni Markuzzi; ker se je kot eden redkih doma činov ponašal s konji v hlevu, je pomemben vir njegovih dohodkov predstavljalo tudi prevozništvo – zlasti 16 PAM, fond: Ožbolt Ilaunig, Kronika sodnije pri Sv. Lenartu. 17 PAM, fond: Ožbolt Ilaunig, Kronika sodnije pri Sv. Lenartu. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 199 potem, ko je tihotapstvo po vzpostavitvi boljšega nadzora državne meje v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja za čelo usihati. Ana Markuzzi je na mariborskem okrožnem sodiš ču junija 1926 brez dlake na jeziku povedala, da možu tihotapska dejavnost že nekaj let po vojni ni ve č prinašala prejšnjih dobi čkov, zato je svoje delovanje vse bolj usmerjal v prekup čevanje s slivami, jabol čnikom in žitom. 18 Zdi se, da je povedal vse o tedanjem razumevanju Markuzzijeve trgovine, ko je njegov dobri znanec Martin Vabi č/Wabi č/Babi č med nastopom pred porot- nim sodiš čem septembra 1926 vzkliknil: »Ivan Markuzzi je tržil kot jud in je tudi zaslužil.« 19 Tvegajmo s prevodom povedanega: Ivan Markuzzi je trgoval spretno, predano, dobi čkonosno, prebrisano, pohlepno, tako da je iz posameznih trgovskih poslov izhajal kot zmagovalec. Kar je njegovo osebo klju čno razlikovalo od okoliških kmetov, ki so mu ob časno sledili in zaslužili na tihotapskih in prekup čevalskih po- teh, je bil za slovenskega kmeta tistih krajev neobi čajen svetovljanski duh, drznost in prirojena inteligenca. Oboje je prvega tihotapca Slovenskih goric neustavljivo vleklo preko meja družinskega z živo mejo obdanega posestva v Drvanji. V ojnemu invalidu Markuzziju sta bila čas in prostor v prvih letih po koncu prve svetovne vojne naravnost pisana na kožo. *** Kot je mogo če razbrati že iz zgornjih vrstic, je bila v slovenskem javnem prostoru po prvi svetovni vojni prisotna svojstvena percepcija pojmov tihotapstvo in verižništvo (tj. prekup čevanje). Zdi se, da je prava vsebina obeh pojmov kar v najve čji meri zadevala vzpostavljanje in urejanje povojne družbe, pri čemer so vodilno vlogo v polju javnega opravili pravniki v o čitnem prizadevanju po čimprejšnji okrepitvi pravne države; hkrati je na ravni oblikovanja mirnodobnih med človeških odnosov zadevala razo čaranje preživelih, ki jim čas miru ni prinesel pri čakovane odrešitve, temve č životarjenje v pomanjkanju. Revš čina je v ljudeh vzbujala nezadržno hrepenenje po materialnih dobrinah in glodajo čo zavist do tistih, ki so dobrine imeli. Zaradi nadvse razširjene rabe obeh izrazov za pojasnjevanje najrazli čnejših antagonizmov povojne družbe – za ilustracijo omenimo govor o »tihotapskih na činih« delovanja strankarske politike ali dojemanje zgodovinskega trenutka v sferi javnega kot »verižniško prakti čni čas« 20 – ni nenavadno, da se je moral, denimo, lenarški notar Franc Stupica sredi februarja 1920 s časopisno izjavo braniti o čitkov o čividcev o »tihotapskem sprehodu« v sosednjem Cmureku, medtem ko je mariborski okoli čan Simon Prah mesec dni pred tem po časopisnem oglasu pozival znance in neznance iz lokalne skupnosti, ki so širili govorice, da je tihotapil živino v Avstrijo, naj v zameno za denarno nagrado predložijo še dokaze. 21 Omeniti velja ljudsko igro Tihotapec, ki jo je leta 1923 po predlogi Josipa Jurči ča priredil katolištvu predani gimnazijski profesor Marko Bajuk, in dramo Alojzija Remca iz leta 1922 Kirke, ki jo je pravnik, književnik in ptujski župan v 18 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, glavna obravnava, 10. 6. 1926. 19 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, nadaljevanje glavne razprave, 17.–19. 9. 1926. 20 Ob činski volilni red za Slovenijo, Mariborski delavec, 20. 5. 1920, 1. 21 Simon Prah: Poslano, Mariborski delavec, 16. 1. 1920, 4; Li čna družba, Mariborski delavec, 17. 2. 1920, 3. M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 200 letih 1935–1941 podnaslovil Verižniška komedija. Delo, ki je bilo še istega leta prvi č uprizorjeno v mariborskem gledališ ču, razkriva tragi čno ljubezensko zgodbo med pohlepno prekup čevalko in veleposestnico Berto ter veteranom prve svetovne vojne Andrejem Krševanom, poštenim in humanisti čnim idealom predanim fi lo- zofom. Zaljubljeni idealist je soo čen z verižniškimi posli svoje izbranke in njenih poslovnih partnerjev vsaj nekaj časa trdno verjel v možnost preobrazbe čarovnice Kirke (tj. Berte), ki je ljudi spreminjala v svinje. 22 Zaradi (ponovno pravniškega) položaja avtorja je registre tedanjih pomenov pojmov tihotapstvo in verižništvo preigravala tudi razprava, ki je aprila 1920 pod naslovom Za javno moralo izšla v ve č delih v liberalnem Mariborskem delavcu. Ivan Jan či č, ki je kot vodja mariborskih državnih tožilcev (od jeseni 1927) dobro poznal primer Markuzzi in tovariši, je v njej jasno izrazil gnus in odpor do tihotapcev in prekup čevalcev: »Barantanje v majhnem je verižništvo in tihotapstvo v velikem. In oboje temelji na delamržnosti in lenobi v zvezi s pohlepnostjo, pridobiti si čez noč premoženje, in oboje je dandanašnji najve čje zlo. Kdo ne trguje ve č danes? Vsi razli čni mladi postopa či, ki jim ni za delo, pa č pa za dobro življenje, ‹trgujejo›, v resnici pa odirajo ljudi, jih sleparijo in izsesavajo iz ljudstva zadnje kapljice krvi.« Janči č je čutil odgovornost, da kot varuh pravnega reda deluje tudi za »dvig javne morale« na terenu, med obi čajnimi ljudmi. 23 Ni moglo biti naklju čje, da sta se pojma verižništvo in tihotapstvo pomensko mo čno pokrivala s pojmoma brezdelje in lenoba. Delavnost, marljivost, pridnost, skromnost, vdanost ipd. so bile po prvi svetovni vojni namre č osrednji, najve čkrat pa tudi edini kazalec vrednosti (kme čkega) posameznika v razmerju do lokalne (kme čke) skupnosti. 24 Tako ne čudi, da je pravnik Jan či č s prstom kazal ravno na slovensko podeželsko prebivalstvo, ki ga je bilo po njegovem mnenju še mogo če ubraniti pred tihotapstvom, saj je »neokuženo od razli čnih nemoralnosti vojne, v njihovih srcih in dušah še klije tista poštenost in pravi čnost, ki smo je bili vajeni pred vojno«. Bil je neomajen v prepri čanju, da je po koncu vojne v ljudeh kroni čno zamrl ob čutek za »moje in tvoje«, 25 pri čemer se je lahko ob umanjkanju statistik oprl zgolj na ob čutek, da so bili povojni zapori prenapolnjeni s tatovi, medtem ko so bili tatovi pred vojno izjema, »nekakšni izvržki družbe«. 26 Hitro spreminjanje vrednot in vzpostavljanje novih v povojni družbi, ki je bilo pogosto razumljeno kot moralno propadanje, pa č nikogar ni moglo pustiti hladnega. Še pomembnejše od Jan či čevega besedila je za razumevanje družbenih razsežnosti primera Markuzzi in tovariši razmišljanje drugega vplivnega pravnika. Marca 1920 je v liberalnem Slovenskem narodu razmišljanje razgrnil Metod Dolenc, ki je v tistem času postal redni profesor za kazensko pravo na ljubljanski pravni fa- 22 Goljevš ček, Od A(brama) do Ž(upan či ča), 664–665 (na dramo Kirke Alojzija Remca me je opozoril Bert Savodnik, za kar se mu prisr čno zahvaljujem). 23 Ivan Jan či č, Za javno moralo, Mariborski delavec, 31. 3. 1920, 1–2; 1. 4. 1920, 1–2. 24 Glej npr.: Mateja Ratej: Vojna po vojni; štajerske kme čke družine v dvajsetih letih 20. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2015. 25 Ivan Jan či č: Za javno moralo, Mariborski delavec, 31. 3. 1920, 1–2; 1. 4. 1920, 1–2. 26 O tatovih, Mariborski delavec, 30. 3. 1920, 2. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 201 kulteti. Kot plodovit pisec je bil izredno slikovit tudi kot opazovalec povojne družbe: »V odo bi v Savo nosil, ako bi hotel dopovedovati, kako strašno se je razpasla vsled vojne delomržnost. Vojaki, mladeni či in možje v najboljši dobi delazmožnosti so bili mesece, leta brez pravega dela. V bojni črti, kjer so tvegali svoje življenje, se jih je lotevala nekakšna togost duha, ki ljubezni do dela ni pospeševala. V zaledju pa, kjer je bilo morda še ve č vojakov, kakor spredaj, pa se je delalo pri nezadostni hrani baš toliko, kolikor je bilo neobhodno potreba, da se ni zabredlo v kazen. /…/ Pri brezdelju se je pohlep po tujem blagu razpasel do bolezenske vzhi čenosti.« 27 »Grabežljivi sodrgi«, med katero je vojni veteran Metod Dolenc prišteval tatove, goljufe, verižnike, tihotapce, ponarejevalce denarja ipd., je pripisoval t. i. antisocialno miselnost kot posledico vojne, zaradi katere omenjeni po njegovem mnenju niso bili ve č sposobni trdne moralne presoje o lastništvu nad stvarmi. Bil je mnenja, da vsaj polovica kaznivih dejanj, ki so jih vsakodnevno zagrešili, ni prišla pred sodiš ča, saj se oškodovani v strahu pred maš čevanjem in nezaupanjem v nove državne organe niso odlo čali za prijave. Kar najtrdnejše je bilo tudi profesorjevo prepri čanje, da je mlado slovensko kazensko sodstvo pred zgodovinsko nalogo: »Kazen mora vplivati vzgojajo če na storilca, pa tudi na druge, ki so na tem, da podležejo skominam pohlepa po tujem blagu. Vzgojevalni pomen pa ni dosežen, če se odpravljajo tatvine s par dnevi, tedni. /…/ Raz kriminalisti čno stališ če priporočam neizprosen, energi čen boj zoper tatove in enake zlo čince, kli čem nujno, naj se jim da ob čutiti vsa strogost obstoje čih zakonov, za katere se oni kar ni č ne brigajo.« 28 Individualizacija kazni, ki je njen vzgojni u činek usmerila v povzro čitelja kaznivega dejanja, njegove zna čajske zna čilnosti, življenjske okoliš čine ipd., je bila skupaj s pove čanimi pristojnostmi sodnika pri dolo čanju kazni ena od pridobitev novega jugoslovanskega kazenskega zakonika (leta 1929 oz. 1930), medtem ko se je stari zakonik, po katerem so bili leta 1926 obsojeni akterji primera Markuzzi in tovariši, pri izreku kazni ukvarjal predvsem z njenim vzgojnim vplivom na družbo kot celoto. 29 Ko sta tako pravnika Ivan Jan či č in Metod Dolenc šest mesecev pred najdbo neznanega, domnevno tihotapskega trupla pri Benediktu v Slovenskih goricah na široko razpirala kaznovalna jadra, je bil to hkrati čas, ko je bil karizmati čni Ivan Markuzzi iz Drvanje zaradi tihotapstva že ve čkrat kaznovan. V opisanih pogojih je bil preve č izstopajo č predstavnik »novega poklica«, ki je znal spretno krmariti med šibkostmi novo oblikovanega državnega aparata, da bi lahko ostal neopažen. Markuzzi – tujstvo – italijanstvo Ivan Markuzzi je v enem od dokumentov, sestavljenih ob pomo či odvetnika Komavlija in naslovljenih na mariborsko okrožno sodiš če, podal neverjetno natan čno, sijajno refl eksijo odnosa lokalne skupnosti do njegove družine: »Nas so pa imeli 27 Metod Dolenec: Boj zoper tatove in enake zlo čince, Slovenski narod, 25. 3. 1920, 2; 27. 3. 1920, 1. 28 Prav tam. 29 Maklecov, Novo kazensko pravo Kraljevine SHS, 182, 186. M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 202 v okolici za ‹Italijane›, ljudje so nas smatrali za ‹privandrance› in ker smo tudi mi bili tihotapci in v o čeh nekaterih ljudi nismo bili priljubljeni, se je nas tudi dolžilo dejanje (umora neznanca jeseni 1920, op. p.).« 30 Odklonilen odnos lokalne skup- nosti do »privandranega« imena Markuzzi, ki je kot iracionalen odpor do tujstva obstajal vse od priselitve družine v Drvanjo v zadnjih desetletjih 19. stoletja, je dobil z vlogo italijanske države v prvi svetovni vojni in po njej nesluten zagon ter potrebno akcijsko podlago za izlo čitev družine iz skupnosti. Po prvi svetovni vojni so podobo Italije v mariborskih časnikih krojila poro čila in komentarji o jugoslovansko-italijanskih pogajanjih glede vra čanja vojnih ujetnikov, Rapalski pogodbi sredi novembra 1920 in italijanski priklju čitvi Primorske ter o na- silju italijanskih nacionalistov nad Slovenci, tudi v mesecih pred obsodbo v primeru Markuzzi in tovariši pred mariborskim okrožnim sodiš čem. 31 Da je italijanstvo po koncu vojne na Slovenskem vzbujalo odpor, ni bilo težko razbrati iz medijskega odziva na sve čani sprejem papeškega odposlanca poleti 1920 v Mariboru, kjer je našlo za časni ali stalni dom ve čje število primorskih beguncev: »V Primorju gorijo narodni domovi in druge jugoslovanske hiše, tiso či naših bratov, spravljeni na beraško palico, so morali pobegniti k nam, da rešijo golo življenje pred italijanskim divjaštvom. V Mariboru pa se bodo ofi cijelnim Italijanom /…/ prirejale podoknice.« 32 Kakor septembra 1926 ni potrebovala nikakršne urejene razlage pravna gonja proti imenu Markuzzi, tako ni potreboval pojasnila vzklik novinarja, ki je nekaj mesecev pred tem pisal o ameriško-italijanskih odnosih: »Italiji Jugoslavija ne sme zaupati!« 33 Ivan Markuzzi se je malo oziral na kolektivno travmo do italijanstva, kakor je kot kme čki posestnik in tihotapec tudi povsem zanemarjal za prostor specifi čno in tudi v prvih povojnih letih opazno trenje med slovenstvom in nemštvom, kakršnega je ob čutil tamkajšnji meš čanski ali polmeš čanski sloj prebivalstva, tj. državni uradniki na čelu s sodniki in u čitelji, obrtniki, trgovci ipd. 34 Ob čutenja ljudi, ki jim je pripa- dal Markuzzi, je medtem v opisu prevratnih dni v Lenartu razo čarano zajel sodnik Ilaunig: »Masa prebivalstva tukajšnjega okraja bila je ve č ali manj apati čna. Bilo je slišati dosti zabavljanja, če ni bilo v prvem hipu kaj dobiti, bila je kriva na tem nova država. Mišljenje in srce šlo je še vedno za staro Avstrijo. Sre ča je bila, da tu ni prišlo do plebiscita – Slovenske gorice bile bi izgubljene kakor divni Korotan.« 35 Najbrž si ni mogel predstavljati, koliko je povedal o primeru Markuzzi in tovariši, ko je Ožbolt Ilaunig spomladi 1934 v zadnjem hipu odpovedal potovanje v Italijo: »Ne morem si kaj, da imam pred Italijani neki strah, ne morem jim zaupati.« Ko je poleti 1938 po letih omahovanja vendarle odpotoval v Italijo, so bila bojiš ča soške fronte še zmeraj nevralgi čna to čka njegove notranjosti. Čeprav sodnika Ilauniga med prvo svetovno vojno ni doletelo ni č hujšega kot to, da se je 30 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, dokazni predlog okrožnemu sodiš ču v Ma- riboru, 23. 10. 1933. 31 V drugih državah, Slovenski gospodar, 27. 5. 1926, 3; 26. 8. 1926, 2; 9. 9. 1926, 2. 32 Torej vendar!, Mariborski delavec, 27. 7. 1920, 2. 33 Iz drugih držav, Mariborski gospodar, 29. 4. 1926, 3. 34 Glej npr. Kraigher, Kontrolor Škrobar. 35 PAM, fond: Ožbolt Ilaunig, Moje življenje I.–XII. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 203 po vpoklicu lenarškega brivca nekega februarskega popoldneva z nekaj za četnimi urezninami za čel samostojno briti, je trepetal za življenje mlajšega brata Mirka, ki je bil vojak na soški fronti; do »Lahov« je po »izdajstvu« in »zahrbtnem« napadu Avstro-Ogrske leta 1915 čutil neizrekljiv odpor, ki ga je italijanska priklju čitev Primorske – hkrati z za Ilauniga nadvse bole čo izgubo Koroške – le še poglobila: »Italijan ho če opustošiti našo milo domovino«. 36 Mariborski proces leta 1935 Zdelo se je docela neresni čno, ko je okrožno sodiš če v Mariboru po letih na- prezanj odvetnika Danila Komavlija 18. septembra 1934 ob nasprotovanju državnega tožilca po celodnevni razpravi in tajnem glasovanju sodnega senata odlo čilo, da je obnova kazenskega postopka v primeru Markuzzi in tovariši upravi čena. 37 Čeprav se je državno tožilstvo že dan za tem pritožilo na odlo čitev sodiš ča, zaradi česar je celotna zadeva ponovno potovala na Apelacijsko sodiš če v Ljubljani, 38 je bila s tem po štirinajstih letih agonije udeležencev dobljena prva velika bitka v boju za osvoboditev bratov Markuzzi in Mihaela Zemlji ča, ki so v mariborski moški kaznilnici preživljali že deseto leto. Med Maribor čani je tri dni trajajo ča glavna razprava v primeru Markuzzi in tovariši med 20. in 22. avgustom 1935 sprožila izstopajo če veliko zanimanja. Zagovorništvo bratov Markuzzi in Mihaela Zemlji ča je v celoti prevzel advokat Danilo Komavli. Le kako sta se morala po čutiti glavni obremenilni pri či, Štefan Ge ček, sključen starček povešenih brkov in mo čno zgubanega obraza, ter Elizabeta Kovači č, majhna ženica temne polti in ošiljenega nosu, ob ponovnem soo čenju z akterji primera in kako so ti gledali na par, ki je klju čno pripomogel k njihovi obsodbi leta 1926? Če sta se pri či počutili slabo, nista tega z ni čimer pokazali, temve č sta, nasprotno, suvereno obnavljali glavne konture svojih izpovedi. Ker so podobno po čeli tudi vsi drugi udeleženci razprave, se je zdelo, da je uvid ce- lotnega dogajanja v bistveno novi lu či, ki bi lahko prinesel klju čni preobrat za oba Markuzzija in Zemlji ča, odvisen od miselnih in govornih spretnosti ene same osebe – Danila Komavlija. 39 V endar Komavlijeva vklju čitev v razpravo ni bila spodbudna. Ko je Markuz- zijevega sovaš čana iz Drvanje, pri čo Petra Tomaži ča, netaktno ocenil kot »absolutno neverodostojno pri čo, alkoholika in verskega blazneža« ter je sodni zbor takoj za tem kot neutemeljene zavrnil vse njegove predloge za zaslišanje pri č, je odvetnik najbrž razumel, da bo moral za ohranitev odvetniške integritete in klju čni preobrat 36 Prav tam. 37 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, zapisnik o razpravi pred okrožnim sodiš čem v Mariboru, 18. 9. 1934. 38 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, pritožba državnega tožilstva v kazenski zadevi Markuzzi in tovariši, 19. 9. 1934. 39 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, glavna razprava, 20.–22. 8. 1935; Najve čji proces naše dobe, Mariborski ve černik Jutra, 20. 8. 1935, 1. M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 204 v procesu ukrotiti primorsko neposrednost. 40 S pogostimi posegi v izpovedi ve č kot šestdesetih pri č je Komavli dokazoval, da ni v podrobnostih seznanjen le z odnosi v lokalni skupnosti, temve č tudi s preteklimi kazenskimi zadevami posameznih pri č. 41 Njegov zaklju čni govor je trajal eno uro in dvajset minut, za čel pa se je takole: »Pred devetimi leti so že sedeli na tejle klopi in so bili obsojeni. Devet let in pol težkega boja in trpljenja. Takrat so podlegli. Danes je pa stanje drugo. Izkazalo se je, da so jih obremenjevali ljudje, ki jih ni pripravila do tega ljubezen in resnicoljubnost, marve č grdo maščevanje in sovraštvo. /…/ Vsak človek ima pravico, da se brani pred krivico.« 42 Mariborsko okrožno sodiš če je 22. avgusta 1935 razveljavilo sodbo v zadevi Markuzzi in tovariši iz leta 1926. Ni povedalo veliko o kazenski zadevi, a mnogo o mestu, katerega življenje je postajalo iz dneva v dan bolj nasi čeno s skrajnostmi, da je v avgustovski no či, ko je visela na nitki usoda treh kaznjencev, enaintrideset- letni brezposelni trgovski pomo čnik Leopold norel po Glavnem trgu v prepri čanju, da je Hitler. 43 Prvi od razlogov za razveljavitev sodbe iz leta 1926 se je nanašal na »nenaravno« dejstvo, da so obremenilne pri če z leti prinašale vse ve č (namesto vse manj) podrobnosti v breme obsojencev, pri čemer so sodniki zavrnili možnost, da bi strah pred Markuzziji, ki so ga pri če navajale kot razlog za molk neposredno po umoru, bistveno vplival nanje, še zlasti, ker o tovrstni zadržanosti leta 1926 ni bilo sledu. Sodniki so nasprotno sklepali, da so prebivalci širše okolice Drvanje, »kot je na deželi navada,« iz nepomembnih in neznatnih dogodkov ter okoliš čin zgodbi postopno dodajali posamezne nianse, ter jo s časoma oblikovali v uni čujo čo teorijo za Markuzzije: »V tej atmosferi neprijateljskega razpoloženja pri č proti obtožencem je bilo povsem naravno, da se je najprej nejasna in samo na splošno sum izražajo ča ljudska govorica vedno bolj širila in dobivala vedno konkretnejše oblike /…/ in je pri tem nujno morala zaiti v neobjektivnost in neresnico ter naravno tudi v protislovje.« 44 Logi čna posledica razveljavitve sodbe avgusta 1935 je bila, da je tudi Ivanova soproga Ana Markuzzi na za četku septembra istega leta ob pravni podpori Danila Komavlija uspešno vložila predlog za obnovo kazenskega postopka v svojo ko- rist. 45 Kot četrta udeleženka primera Markuzzi in tovariši je bila še pred koncem septembra 1935 oproš čena vseh obtožb v zvezi z umorom neznanca iz leta 1920. 46 Kako to, da so pristojni sodniki mariborskega okrožnega sodiš ča šele avgusta 1935 sprejeli trditve Ivana Markuzzija, da je bil z vsemi obremenilnimi pri čami v ve čletnem, tudi sodnem sporu? Čemu je šla zahvala, da so sodniki kon čno dali težo velikanskim neskladjem med posameznimi deli izpovedi klju čnih pri č Štefana Ge čka 40 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, glavna razprava, 20.–22. 8. 1935. 41 Trije k življenju obujeni, Mariborski ve černik Jutra, 22. 8. 1935, 2. 42 Prav tam, 4; ‚Oproš čeni ste … vsi trije‘, Jutro, 23. 8. 1935, 2. 43 Za Hitlerja se je izdajal, Mariborski ve černik Jutra, 20. 8. 1935, 3. 44 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, sodba V imenu Njegovega V eli čanstva Kralja, 22. 8. 1935. 45 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, predlog Ane Markuzzi za obnovo kazenskega postopka, 4. 9. 1935. 46 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, sodba V imenu Njegovega V eli čanstva Kralja, 18. 9. 1935. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 205 in Elizabete Kova či č ter njene ožje družine? Je bila razveljavitev sodbe akterjem primera Markuzzi in tovariši kot unikum tedanje slovenske pravosodne prakse, rezultat poguma, iznajdljivosti, sistemati čnosti, daljnovidnosti in nepopustljivosti zagovornika Danila Komavlija? Ali pa je bila rehabilitacija bratov Markuzzi in Mihaela Zemlji ča poleti 1935 dokaz, da se je jugoslovanskemu/slovenskemu pra- vosodnemu sistemu po koncu prve svetovne vojne in po prehodu v novo državo uspelo osvoboditi nizkih strasti od vojne psihi čno in fi zi čno poškodovanih ljudi in se konsolidirati po sprejetju kazenskega zakonika leta 1929? A medtem ko so sodniki jasno uvideli in obširno utemeljili vpliv ljudskih govoric na izid sodbe v primeru Markuzzi in tovariši, kljub splošnim ugotovitvam o pomanjkljivo izvedeni policijski preiskavi nih če med njimi ni ovrednotil niti vloge sodnikov okrajnega sodiš ča v Lenartu niti tedaj že nekdanjega komandirja orožniške postaje v Sveti Trojici Gregorja Lesjaka, ki je v času pred izrekom sodbe in po njem pomembno usmerjal ljudske govorice v izklju čno škodo članov družine Markuzzi. 47 *** Od realnih težav treh bivših kaznjencev mariborske moške kaznilnice lo čeno poglavje primera Markuzzi in tovariši je bila avgusta 1935 s fotografi jami akterjev in glavnih prizoriš č podprta medijska zgodba, najbrž ena prvih te vrste v slovenskem prostoru, ki se je razvijala na naslovnicah Mariborskega ve černika Jutra; v duhu dramati čnih presežnikov kot »najve čji proces naše dobe«, »podobnega ne pozna naša justica«, »senzacionalen obnovitveni proces«, »Vivat iustitia!«, »monstre proces«, »edinstven primer v naši kriminalistiki«, »krvava pot izpod vešal skozi grozo težke kazni do ponovne razprave« ipd. je bila katarzi čno zaklju čena pod naslovom »Trije k življenju obujeni«. 48 Usodam akterjev nesre čnega primera prav tako vseskozi odprto naklonjena, a vendarle bolj stvarno zajeta je bila zgodba o »mariborskem procesu« v liberalnem Jutru, 49 medtem ko je obnovitveni proces dobil najbolj skopo odmerjen prostor in umirjen poro čevalski ton v Slovencu, osrednjem časniku Slovenske ljudske stranke. 50 Da sta Markuzzijev proces s posebno slastjo za poudarjanje napredka slovenske- ga sodstva (»o procesu se bo razpisalo prav gotovo tudi svetovno časopisje« 51 ) ter izpostavitvijo suverenih vlog sodnikov in odvetnika Danila Komavlija podrobno 47 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, poročilo komandirja orožniške postaje v Sv. Trojici okrajnemu sodiš ču v Lenartu, 17. in 31. 3. 1926; Dopis Gregorja Lesjaka okrožnemu sodiš ču v Mariboru, 7. 6. 1926 itd. 48 Najve čji proces naše dobe, Mariborski ve černik Jutra, 20. 8. 1935, 1–2; Vivat iustitia!, Mariborski ve černik Jutra, 21. 8. 1935, 1–2; Trije k življenju obujeni, Mariborski ve černik Jutra, 22. 8. 1925, 2–4; Veliko veselje po procesu, Mariborski ve černik Jutra, 23. 8. 1935, 2. 49 Nova razprava o umoru pred 15 leti, Jutro, 20. 8. 1935, 3; Mariborski proces, Jutro, 21. 8. 1935, 2; Mariborska razprava pred odlo čitvijo, Jutro, 22. 8. 1935, 2; ‚Oproščeni ste … vsi trije‘, Jutro, 23. 8. 1935, 2. 50 Proces Markuzzi-Zemlji č, Slovenec, 20. 8. 1935, 3; Na smrt obsojeni spet pred sodniki, Slovenec, 21. 8. 1935, 3; Skrivnost zlo čina v Benediškem gozdu se jasni, Slovenec, 22. 8. 1935, 3; Iz dosmrtne celice na svobodo, Slovenec, 23. 8. 1935, 3. 51 Trije k življenju obujeni, Mariborski ve černik Jutra, 22. 8. 1935, 2–4. M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 206 spremljala liberalna časnika, ni moglo biti naklju čje, temve č je kazalo na stran- karsko prerivanje za vpliv na podro čju sodstva po prevzemu oblasti Slovenske ljudske stranke v Dravski banovini (v vladi Milana Stojadinovi ća) konec junija 1935; po poro čilu novomeških pravnikov, pristašev Slovenske ljudske stranke, je bilo jeseni 1924 med 290 slovenskimi sodniki in državnimi tožilci (tedaj pravdniki) le štiriindvajset (tj. osem odstotkov) strankinih pristašev. 52 »Doma čini so ju sovražili,« je bil jasen poro čevalec Mariborskega ve černika Jutra, ki je poskušal bralcem približati življenje bratov Markuzzi pred umorom neznanca jeseni 1920; v piš čevi dikciji ni bilo ve č ne duha ne sluha o kolektivni odklonitvi italijanstva, tihotapstva ali verižništva, temve č so bili tu prvi dragoceni poskusi refl eksije obdobja dvajsetih let 20. stoletja, ki jih je povojna družba mo čno potrebovala: »Pa tudi se je prva leta po vojni dogajal zlo čin za zlo činom, kar je spravljalo ljudi iz ravnotežja in se tudi često niso zavedali hudih posledic, ki bi jih utegnil povzro čiti njihov jezik.« Da so podobe postaranih obrazov in plešastih glav bratov Markuzzi (»obema se pozna, da nista našega rodu«), slabega zdravstvenega stanja Mihaela Zemlji ča, ki sta ga morala pri hoji in vstajanju s sedeža v sodni dvorani podpirati paznika, ter »grenkih solz« treh od njegovih šestih otrok, ki so spremljali razpravo med ob činstvom, leta 1935 ponovno vzbujale so čutje, ni bilo samoumevno; kazalo je na to, da je do človeških stisk brez čutna povojna družba dvajsetih let 20. stoletja vztrajno krepila socialno senzibilnost. O tem je pri čalo tudi nenavadno veliko zanimanje javnosti za tridnevno razpravo obnovitvenega procesa: »Prav gotovo še pri nobeni razpravi ni poslušajo če ob činstvo tako so čustvovalo z obtoženci.« 53 Slike 2 in 2a in 2b: Junaki mariborskega procesa (od leve proti desni): Mihael Zemlji č ter Jožef in Ivan Markuzzi (Jutro, 22. 8. 1935). Figs. 2, 2a, and 2b: The protagonists of the Maribor trial (left to right): Mihael Zemlji č, Jožef and Ivan Markuzzi (Jutro, 22 August 1935). V elika množica ljudi je po razveljavitvi sodbe iz leta 1926 skoraj pomendrala nekdanje kaznjence, zato jih je Danilo Komavli kar s svojim avtomobilom odpeljal 52 PAM, fond: Anton Korošec, Spisek pristašev Slovenske ljudske stranke med sodniki, državnimi pravdniki in naraš čajem na obmo čju Slovenije, 6. 10. 1924. 53 Najve čji proces naše dobe, Mariborski ve černik Jutra, 20. 8. 1935, 1; Vivat iustitia!, Mariborski ve černik Jutra, 21. 8. 1935, 1; Oproš čeni, Mariborski ve černik Jutra, 22. 8. 1935, 4. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 207 do znane mariborske gostilne Pr‘ Prleki v Melju, kamor pa so jim sledili tudi ljudje: »Vsak jih je hotel videti, prav vsakdo jih je pomiloval.« Kako zgovorno je bilo dogajanje, ko so ljudje pred gostilno prinašali hrano, obleko in tudi denar za tri kme čke može, ki so skoraj deset let propadali med njimi v moški kaznilnici, tistega dne pa so jih naredili za mestne junake. A medtem ko je preprosti Jožef Markuzzi nemir okrog sebe razumel kot znak množi čne naklonjenosti do njegove osebe, da se je neumno nasmihal zdaj v to, zdaj v drugo smer, ni bilo videti, da bi kolektivno čustvovanje zmedlo inteligentnega Ivana Markuzzija. Življenje nikoli sprejetega Italijana, avstro-ogrskega vojaka med prvo svetovno vojno in slednji č kaznjenca v Mariboru mu je v polnosti razgrnilo podobo človeka. »Še je pravica na svetu,« je Ivan Markuzzi slednji č kratko zaklju čil poro čevalcu Mariborskega ve černika Jutra, ki je upal na daljši pogovor z njim. 54 *** Nekdanji sodni izvedenec mariborskega okrožnega sodiš ča, od leta 1934 pa zdravnik v mariborski moški kaznilnici Ivan Jure čko, je novembra 1937 podal zdravniško oceno o akterjih primera Markuzzi in tovariši. Ugotovil je, da Mihael Zemlji č ni pretiraval ali lagal, ko je govoril o svojem slabem psihi čnem in telesnem stanju. V nikoli ogrevanih prostorih kaznilniške celice si je nakopal revmatizem, ki je trajno okrnil njegovo hojo in s časoma še hrbtenico. Ob tem je izredno slabo shajal s krivico, ki se mu je zgodila s sodbo leta 1926. Ivan Jure čko se je kaznjenca Zemlji ča spominjal iz kaznilnice, kjer je ve čkrat dalj časa preživel v bolnišnici moledujo č za razli čne, zlasti rentgenske preiskave, za katere je o čitno upal, da mu bodo prinesle vsaj blago olajšanje grozljive pomote. Pozimi 1929 je mesec dni preležal v bolnišnici zaradi gnojnega vnetja. Jožef Markuzzi je v tisti hudi zimi 1929, ko so temperature padle tudi do -20 stopinj Celzija, v neogrevani kaznilniški celici dobil omrzline; ob trajnih poškodbah živcev v okon činah in posledi čni negi- bljivosti in atrofi ji mišic je oglušel na levo uho. Ob pregledu pri zdravniku Jure čku je imel na desni strani vratu veliko golšo. 55 Ivana Markuzzija je zdravnik brez odlašanja ozna čil za vojnega invalida, saj od vrnitve s fronte ni imel ve č gibljivega ramenskega sklepa, posledica česar je bila skoraj povsem atrofi rana roka. Pozimi 1929 se je Ivan v kaznilniški celici mo čno prehladil in je imel odtlej stalne bole čine v predelu križa in nogah, vendar se v kaznilnici ni pritoževal nad svojim zdravstvenim stanjem in ni bil nikoli sprejet v kaznilniško bolnišnico. To se je povsem skladalo z zna čajem nekdanjega prvega tihotapca Slovenskih goric, ki je nase tudi spomladi 1938 gledal kot na »vztrajnega« in »žilavega« moškega. Prepri čan je bil, da njegovi prekup čevalski iznajdljivosti gospodarska kriza v prvi polovici tridesetih let 20. stoletja ne bi prišla do živega. Zdravnik Jure čko je za Ivana Markuzzija zapisal: »Za delo je popolnoma nesposoben ter potrebuje tujo pomo č. /…/ Spremembe na hrbtenici, kakor tudi na hrbtenja či ter oslabelost spodnjih okon čin je v kavzalni zvezi z bivanjem v kaznilnici.« 56 54 Veliko veselje po procesu, Mariborski ve černik Jutra, 23. 8. 1935, 2. 55 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, Ogled in zaslišanje izvedencev, 17. 11. 1937. 56 Prav tam; izjava Ivana Markuzzija v zvezi z vložitvijo odškodninskega zahtevka, 4. 4. 1938. M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 208 Razume se, da je v javnosti odmevalo kot bajka, ko so jeseni 1938 štirje »strti na duši in telesu« dobili odlo čbe Stola sedmorice v Zagrebu o višini odškodnine; 57 v skupni vrednosti 276.135 dinarjev so jim bile izpla čane konec marca 1939: Jožef Markuzzi je dobil 66.700 dinarjev, Mihael Zemlji č 58.766 dinarjev, Ivan Markuzzi 84.669 dinarjev in Ana Markuzzi 66.000 dinarjev. 58 Koliko denarja je bilo to? V državni prestolnici Beogradu, ki je med svetovnima vojnama spadal med najdražja jugoslovanska mesta, so hišne pomo čnice v tridesetih letih 20. stoletja prejemale do sedemsto dinarjev mese čnega dohodka, za kino vstopnico je bilo treba odšteti do sedem dinarjev, za letno naro čnino na revijo okrog trideset dinarjev, za najem opremljene sobe na obrobju mesta pa od dvesto petdeset do štiristo dinarjev. 59 Ve č kot sedemsto strani obsegajo č kazenski spis primera Markuzzi in tovariši se na tem mestu zaklju či. Nevidni Filozof Jacques Ranciére je prepri čan, da politika obstaja zato, ker tisti, ki ni- majo pravice biti šteti kot govore ča bitja, dosežejo, da so kot taki šteti in vzpostavijo skupnost tako, da naredijo skupno krivico, ki ni ni č drugega kot sáma konfrontacija, protislovje dveh svetov v enem samem svetu: svet, v katerem so, in tisti, v katerem niso, svet, kjer je nekaj ‚med‘ njimi in temi, ki jih sploh ne poznajo kot govore ča bitja in kot bitja, ki štejejo, in svet, kjer ni ni česar. 60 Se je sodni starešina Ožbolt Ilaunig zavedal tistega del čka zgodovinskega časa, ko je vzporedni svet nevidnih s primerom Markuzzi in tovariši ponosno vdrl v njegov svet privilegiranih? Konec januarja 1940 se je sodnik upokojil. V Lenartu je užival visok ugled (in ga njegovo ime še zmeraj) tudi zato, ker je kot eden redkih slovenskih sodnikov prebil ve čino kariere na enem mestu in je bil zato kot osebnost trdno vraš čen v lokalno skupnost. Malo verjetno je, da so akterji primera Markuzzi in tovariši brali časnik Slovenec, a bi se ob slavilnem zapisu o Ilaunigu najbrž težko znebili grenkega priokusa: »V službi se je izkazoval vedno za dobrega jurista in pravi čnega sodnika, do katerega se je vsakdo lahko zatekel in na katerega se je tudi vsakdo z zaupanjem zanašal. /…/ Gledal ni ne levo, ne desno, marve č nepristransko izpolnjeval uradne dolžnosti, njegovo dobro srce in njegov razum pa sta vzajemno vzela marsikateremu paragrafu ostrino.« 61 Za zgodovinarja je lahko osvobajajo ča odlo čitev, da prepusti pozabi iztek življenja človeka, ki mu je sledil v sladkosti in zablode njegovega vsakdana, zato pustimo nedore čen konec Jožefu Markuzziju, v življenju prikrajšanem za marsikaj, 57 Nedolžno obsojeni Markucijevi dobe 300.000 dinarjev, Mariborski ve černik Jutra, 23. 11. 1938, 4; Odškodnina zaradi krive obsodbe, Slovenski gospodar, 30. 11. 1938, 4. 58 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, razsodba Stola sedmorice o višini odškod- nin za Markuzzi Ano, Ivana in Jožefa ter Mihaela Zemlji ča, 27. 10. 1938; dopis Predsedstva Apelacijskega sodiš ča v Ljubljani okrožnemu sodiš ču v Mariboru, 30. 3. 1939. 59 Žvan, Slovenci v Beogradu, 21, 42–43. 60 Ranciére, Nerazumevanje, 42. 61 Odhod priljubljenega sodnika v pokoj, Slovenec, 10. 2. 1940, 5. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 209 predvsem pa za o četovo ljubezen; ne le zato, ker bi iskanje kraja in časa njegove smrti zaradi vpisa rojstva v italijanski Buji terjalo listanje številnih mati čnih knjig umrlih, temve č predvsem v demonstracijo zgodovinarjeve drže, ki osvetljuje izsek mikro časa po prvi svetovni vojni preko anomalije Markuzzi, a pri tem vra ča posami čnim življenjem protagonistov človeško dostojanstvo s podelitvijo pravice do enigmati čnih, nikoli do kraja razkritih biografi j. H či Jožefa Markuzzija Ivana/Hanika ob koncu tridesetih let 20. stoletja z njim najbrž ni imela stikov, saj ga je komajda poznala. Leta 1929 se je od družine mariborskega gimnazijskega profesorja Antona Dolarja ponovno kot služkinja za štiri leta preselila k drugi mariborski družini, nato pa je najela stanovanje in se do konca druge svetovne vojne preživljala kot postrežnica. Ko je bila nekaj dni pred silvestrovim leta 1947 obsojena na šestmese čno zaporno kazen s prisilnim delom zaradi pomo či pri begu duhovniku – za par klobas in konzerv je leto poprej v svojem stanovanju skrila njegov kov ček – je bila samska in brez otrok. 62 Njeno življenje, globoko zaznamovano z zloveš čima besedama »moril čeva h či«, se je celo v povsem spremenjeni realnosti socialisti čnega režima stekalo v bole č prispevek h kalvariji družine Markuzzi. Ivan Markuzzi se je v popolnosti zavedal plaze če se stigme nad svojo družino, vedel je, da bo »krvavi madež /…/ moral po čivati na otrokih naših otrok«. 63 Človek mnogih obrazov – uradni Ivan/Janez, intimni Johan in od skupnosti zani čevani Taljan –, je preživel drugo svetovno vojno in leta 1954 umrl v Spodnji Š čavnici. 64 Kdo ve, kako je gledal na režim, ki ga je leta 1945 vzpostavil njegov kaznilniški kolega v mariborski kaznilnici v letih 1931–1933. Komunist Josip Broz za razliko od Ivana Markuzzija ni iskal tolažbe pri kaznilniškem kuratu, Primorcu Pavlu Zavadlalu. Ana Markuzzi je umrla v Mariboru leta 1964, prav vse poglavitne protagoniste primera Markuzzi in tovariši pa je preživel najšibkejši člen med njimi, Mihael Zemlji č, ki je umrl v Mariboru leta 1970. 65 Nekaj let pred smrtjo je bil Zemlji č zaradi udeležbe v kazenski zadevi Markuzzi in tovariši ponovno deležen javne pozornosti. Ko je novinar Željko Kozinc jeseni 1966 z njim opravil pogovor za časnik Tovariš, je gib čnega moža sredi osemdesetih, ki ga je dajala naduha, prestregel na paši skupaj s še ne petletno h čerko Metko. »Ta prekleta baba, /…/ žive je ne morem videti,« je zahropel in potemnel, ko ga je Kozinc spomnil na starko Lizo, ki je tako mo čno zaznamovala njegovo življenje in je še zmeraj živela v soseš čini. Manj bole č spomin zanj je bil tisti na skupno tihotapljenje z Markuzzijem po prvi svetovni vojni; Zemlji č je desetletja kasneje v pi člih nekaj stavkih klju čno zaobjel osnovne gabarite življenjske zgodbe prvega tihotapca Slovenskih goric: »V vojski smo se vsega hudega navadili, zato nam je 62 PAM, fond: Okrožno sodiš če Maribor 1945–1978, spis K 679/47. 63 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, priziv Ivana Markuzzija in Mihaela Zemlji ča na Apelacijsko sodiš če v Ljubljani, 21. 12. 1932. 64 Upravna enota Gornja Radgona, Mati čna knjiga umrlih, 1954-47-5 (Ivan Markuzzi). 65 Upravna enota Lenart, Rojstna mati čna knjiga Lenart za leto 1891, vpis Ana Kramberger, por. Markuzzi; Nadškofi jski arhiv Maribor, Rojstna mati čna knjiga Sv. Benedikt za leto 1889 (Mihael Zemlji č). M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 210 bilo tihotapstvo igra ča. Pa tudi zaslužili smo kar dobro. Ljudje so nas zaradi tega hudo sovražili. Saj veste, kako je to, če nekdo ve č zasluži kot drugi. Najhuje pa je bilo seveda to, da sta bila Zepo in Džovani Laha.« 66 Vzdevka bratov Markuzzi – Zepo za Jožefa in Džovani za Ivana –, morda vezana na tihotapsko dejavnost ali (še verjetneje) na kaznilniška leta, saj ju pred sodiš čem nastopajo či doma čini niso uporabljali, pa nista bila edino presene čenje, s katerim je postregel Mihael Zemlji č leta 1966. Življenje v kaznilnici se je tako mo čno trudil izbrisati iz spomina, da je ne le pomešal številne elemente svoje travmati čne zgodbe, temve č je novinarju povedal, da je nekdanji tihotapski tovariš in prijatelj Ivan Markuzzi umrl že leta 1938. Ivan/Johan/Džovani je bil za Mihaela Zemlji ča, ki ni nikoli izvedel, kaj se je zgodilo s prvo ženo in skupnimi otroki, med katerimi so bili nekateri izseljenci v Francijo, Avstralijo, Nem čijo in na Poljsko, mrtev šestnajst let pred dejansko smrtjo. 67 Ivan Markuzzi je bil po vrnitvi s fronte tihotapec. Je bil kriminalec? Da. Vlo- milec? V erjetno. Tat in ropar? Najverjetneje. Morilec? Morda. V endar ni bil morilec neznanega moškega, katerega truplo je bilo jeseni 1920 odkrito v benediškem gozdu. In samo to je zanimalo Ivanovega odvetnika Danila Komavlija, ki se ni nikoli okitil z nedvomno pomembno pravno zmago iz leta 1935. Odvetnik je priznaval, da je vse od leta 1926 sistemati čno zbiral dokazni material za obnovo kazenskega postopka. 68 Za svoje delo je bil pla čan, vendar odvetniški honorar, ki ga je prejemal od človeka z družbenega roba, ni mogel biti generator njegovega početja. Sklepamo lahko, da se je primorski begunec v Mariboru že ob izreku sodbe jasno zavedal številnih pravnih zdrsov, ki so akterje primera Markuzzi in tovariši pripeljali najprej na vislice in nato v dosmrtni zapor, ter je obenem verjel, da jih je v okviru tedanjega pravosodnega sistema mogo če in v okoliš činah vzpostavljanja povojne družbe pomembno odpraviti. Po koncu druge svetovne vojne, ki jo je preživel v Ljubljani in Trstu, je uredil dokumente o izpla čilu vojne škode na svoji vili in vinogradu v Limbušu pod Pohorjem, kjer je gojil tudi šparglje, in za zmeraj zapustil Maribor. 69 Leta 1967 je javno neopažen umrl v Trstu kot Daniele/Danjel Komavli, vdova Pavla ga je pokopala v Števerjanu. 70 66 Žrtve krivega pri čanja, Tovariš, 13. 10. 1966, 26–27. 67 Prav tam; nadaljevanje članka: 20. 10. 1966, 26–27; 3. 11. 1966, 22–23. 68 PAM, Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34, zaslišanje Ivana Markuzzija, 13. 1. 1938 in zaslišanje Danila Komavlija, 21. 3. 1938. 69 PAM, Okrajna komisija za vojno škodo Maribor 1945–1946, Danilo Komavli: prijava vojne škode; Šnuderl, Dnevnik 1941–1945. V okupirani Ljubljani, 252, 255. 70 Odvetniška zbornica, vpis in izpis za Danila Komavlija (za pomo č pri iskanju dokumenta se zahvaljujem dr. Jelki Melik, op. p.); osmrtnica Danjel Komavli, Primorski dnevnik, 6. 7. 1967, 4. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 211 Viri in literatura Arhivski viri Pokrajinski arhiv Maribor: - fond: Okrožno sodiš če Maribor 1898–1941, združena spisa Kzp VIII 88/26 in Kzp VII 1437/34 (Markuzzi in tovariši). - fond: Okrožno sodišče Maribor 1898–1941, spis Vr 1020/1927 (Danilo Komavli). - fond: Okrožno sodišče Maribor 1945–1978, spis K 679/47 (Hanika Markuzzi). - fond: Okrajno sodiš če Sv. Lenart v Slovenskih goricah – zapuš činske zadeve (Marija in Angelo Markuzzi). - fond: Ožbolt Ilaunig, Kronika sodnije pri Sv. Lenartu; Moje življenje I.–XII. - fond: Anton Korošec. - fond: Zbirka fotografi j in razglednic. - fond: Okrajna komisija za vojno škodo Maribor 1945–1946, Danijel Komavli. Nadškofi jski arhiv Maribor, Rojstna mati čna knjiga Sv. Benedikt, 1889 (Mihael Zemlji č). Upravna enota Lenart, Rojstna mati čna knjiga, 1891 (Ana Kramberger, por. Markuzzi). Upravna enota Gornja Radgona, Mati čna knjiga umrlih, 1954 (Ivan Markuzzi). Odvetniška zbornica Slovenije: vpis za Danila Komavlija, 1919. Časopisni viri Jutro, 1935. Mariborski delavec, 1920. Mariborski ve černik Jutra, 1929, 1935, 1938. Primorski dnevnik, 1967. Slovenec, 1935, 1940. Slovenski gospodar, 1926, 1938. Slovenski narod, 1920. Tovariš, 1966. Tiskani viri Bajuk, Marko: Tihotapec; ljudska igra v petih dejanjih. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna 1923 (priredba dela Josipa Jur či ča). Kraigher, Alojz: Kontrolor Škrobar. Ljubljana: L. Schwentner, 1914. Maklecov, Aleksander: Novo kazensko pravo Kraljevine SHS. Idejne osnove reforme. Slovenski pravnik, št. 7–8/1929. Remec, Alojzij: Kirke. V erižniška komedija v štirih dejanjih. Gorica: Katoliško tiskovno društvo, 1922 (v: Goljevš ček, Alenka: Od A(brama) do Ž(upan či ča): vsebine 765 dram slovenskih avtorjev, Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2011). Žvan, Bol če: Slovenci v Beogradu; socialno kulturna slika. Beograd: samozaložba, 1932. Monografi je/ članek Arendt, Hannah: Eichmann v Jeruzalemu. Ljubljana: Študentska založba, 2007. Arendt, Hannah: Izvori totalitarizma. Ljubljana: Študentska založba, 2003. Dolar, Jaro: Spomini; v preddverju literature. Maribor: Založba Obzorja, 1995. Ranciére, Jacques: Nerazumevanje. Ljubljana: Filozofski inštitut ZRC SAZU, 2005. Ratej, Mateja: Vojna po vojni; štajerske kme čke družine v dvajsetih letih 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2015. Šnuderl, Makso: Dnevnik 1941–1945. V okupirani Ljubljani. Maribor: Založba obzorja, 1993. Melik, Jelka: Odvetništvo v Sloveniji 1918–1941. Arhivi, XXI/1998. M. RATEJ: Dolga pot z vešal na svobodo – mariborski proces leta 1935 212 SUMMARY A Long Journey from the Noose to Freedom – the Maribor Trial in 1935 Mateja Ratej A cottager girl came across a younger man’s mutilated body next to a forest stream in Benedikt in Slovenske gorice in early September 1920. His identity remained unknown; however, the murder victim was popularly thought to have been a cattle trader from Graz, a traffi cker from Čakovec, a smuggler, etc. Members of the Markuzzi family from Drvanja in Slovenske gorice were suspected of having committed murder. The locals’ aversion to the family of incomers was additionally strengthened after the soldiers’ return from the (Isonzo) front by the Markuzzis’ Italian origin, and particularly by Ivan Markuzzi’s successful survival practices, who was the head of the family. In the fi rst years after the end of World War I, smuggling was widespread due to shortages and circumstances arising from the newly formed Austrian-Y ugoslav border. In spite of the campaign directed against them the Markuzzis were temporarily cleared of having murdered a stranger in the fi rst half of the 1920s; however, the irrational wish for a symbolic punishment of the family lingered among the locals of Slovenske gorice. The revenge-driven cottager Elizabeta Kova či č and the ambitious head of the Maribor police force and persecutor of smugglers Vekoslav Kerševan successfully joined forces in late 1925, and the criminal pro- ceedings against the Markuzzis were resumed; in September 1926, after a high-profi le criminal trial before the District Court in Maribor, brothers Ivan and Jožef Markuzzi, and Ivan’s friend Mihael Zemlji č were sentenced to death or, subsequently, to life imprisonment, while Ivan’s wife was sentenced to three years’ imprisonment. A new and substantive dimension along with a complete and unexpected twist was brought about by the re-trial in 1935. The suspects were cleared of murder, they were awarded compensation, which can be understood as one of the fi rst legal victories of the concept of human rights in the Slovene territory after its total crash in 1914. It is mainly the family’s legal representative Danilo Komavli, a refugee form the Littoral, who is credited with re-opening the case.