Etnologija je povsod
Iztok Ilich*
BOROVO GOSTUVANJE V SLOVENSKEM PORABJU
Porabje je 94 kvadratnih kilometrov obsegajoča gričevnata pokrajina na jugozahodu Madžarske, ki je dobila ime po reki Rabi. Leta 1920, po trianonski mirovni pogodbi, je z devetimi slovenskimi vasmi ostalo v Železni županiji, znotraj nove madžarske države, nastale po razkosanju ogrskega dela monarhije oziroma razdelitvi Slovenske krajine na razvodju med Muro in Rabo. Madžari so sicer izgubili dve tretjini ozemelj, ki so jim vladali v Avstro-Ogrski, med njimi tudi Prekmurje, ki je pripadlo prav tako novi tvorbi, Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Porabski Slovenci so bili do srede 19. stoletja večinoma podložniki cistercijanskega samostana v Monoštru in madžarskih veleposestniških družin. Nikoli niso bili v skupni politični tvorbi z večino rojakov, ki so do osamosvojitve Slovenije živeli v svoji banovini oziroma republiki v dveh jugoslovanskih državah.
Ločenost od matice je zanje med drugim pomenila, da se niso mogli šolati v svojem jeziku, knjižni prekmurščini, ki je bila v različnem obsegu le učni predmet, ne pa tudi učni jezik. Po uvedbi dualizma v habsburški monarhiji leta 1867 se je delež madžarščine, z zakonom določenega državnega jezika vzhodno od mejne reke Litve, v šolah le še povečeval; 40 let pozneje je bila madžarščina v šolah v slovenskih porabskih vaseh praktično edini učni jezik. S tem so se po-rabski Slovenci znašli v podobnem položaju kot beneški Slovenci na zahodnem robu našega etničnega ozemlja, ki je bilo že leto prej priključeno Kraljevini Italiji. Poleg tega so bili porabski Slovenci, tako kot rojaki na Koroškem in v Reziji, žrtve neznanstvene teorije, ki jo je spodbujala politika večinskega naroda, da sploh niso slovenskega, temveč - v njihovem primeru - vendskega (venetskega) izvora.
Po trianonski mirovni pogodbi je manjšinski jezik spet postal učni predmet. Do konca druge svetovne vojne so otroci uporabljali čitanko Vend-szlovenszka knjiga cstenya. V 60. letih 20. stoletja je bilo obnovljeno dvojezično šolstvo, ki je pomenilo zgolj nekaj ur učenja materinščine, ne pa tudi dvojezičnega pouka. Ko so se proti koncu minulega stoletja izboljšale možnosti za izobraževanje učiteljev in poučevanje slovenščine, je bilo za večino že prepozno. Poldrugo stoletje sistematičnega raznarodovanja je opravilo svoje. Poleg tega znanje slovenščine v boju za vsakdanje preživetje v Porabju v novejšem času izgublja vrednost; pomembnejša je nemščina, saj si velik del prebivalcev Porabja, ne le Slovencev, išče delo v sosednji Avstriji. V popisu prebivalstva leta 2011 se je v porabskih vaseh in Monoštru za Slovence izreklo 1.609 prebivalcev, neuradno pa naj bi jih bilo, skupaj z živečimi v drugih predelih Madžarske, blizu 5.000. Do največjega upada števila prebivalcev Porabja, ki so se imeli za Slovence - kar za 70 % -je, tudi zaradi politično motiviranih deportacij celih družin z obmejnega območja, prišlo v obdobju med štetjema v letih 1941 in 1949. Šele padec t. i. železne zavese, predvsem pa odprtje meja v okviru Evropske Unije sta olajšala stike med sorodniki in rojaki z obeh strani meje ter spodbudila različne oblike gospodarskega in kulturnega sodelovanja. Pomembna dogodka sta bila ustanovitev narodnostnega in krajevnozgodovinskega Muzeja Avgusta Pavla leta 1983 v Monoštru ter nastanek Trideželnega naravnega parka Go-ričko-Raab-Orseg, ki od leta 2003 povezuje naravno dediščino in kulturno izročilo treh sosednjih narodov. Najslikovitejši del skupne žive dediščine Slovencev na Goričkem in v Porabju, na stičišču slovanske, madžarske
163
CQ O
Q
LU
Ifl
* Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik, Trebinjska 11, 1000 Ljubljana; iztok.ilich@amis.net.
Etnologija je povsod
Iztok Il ich
Na čelu sprevoda, 2014. Foto: Iztok Ilich.
in nemške kulture, je borovo gostuvanje. Ta stara šega -poznana tudi v nekaterih madžarskih vaseh Železne župa-nije - se je zadnjih skoraj sto let, odkar prekmurske in po-rabske Slovence ločuje meja, ohranjala in razvijala ločeno. Zato so se na obeh straneh izoblikovale nekatere razlike in posebnosti. Še pred dvema, tremi desetletji razmeroma pogosta prireditev je v zadnjem času čedalje redkejša in manj številčna, dobiva pa nove vsebine in razsežnosti.
Borovo gostuvanje1
Borovo gostuvanje, ženitovanje ali svatba z borom, je stara ljudska šega, katere izvor ni natančno ugotovljen. Ena od teorij ga vidi v predkrščanskem kultu boginje Kibele, druge v prastarem vlečenju pluga oziroma magičnega oranja; ta odmev zimsko-spomladanskih kmečkih obredov za rodovitnost se je pri nas s skupinami oračev ohranil predvsem na Ptujskem polju in v Halozah. V marsičem je šega sorodna, po mnenju nekaterih raziskovalcev pa tudi izvira iz bolj znanega vlečenja ploha ali štora na pustni torek, ki so ga še v prejšnjem stoletju v več različicah poznali po skoraj vsej srednji Evropi; v vzhodno Avstrijo in na Madžarsko naj bi jo že v poznem srednjem veku prinesli nemški priseljenci. Kadar je šlo za štor, so njegove odsekane korenine v tleh prav tako puščale sledi, podobne razorom. V primerjavi z vlečenjem ploha, ki ga še vedno uprizarjajo na avstrijskem Štajerskem severno od Mure in na Gradi-ščanskem, na Slovenskem pa prav tako na Štajerskem, Ko-164 roškem in Gorenjskem, ima mlajše borovo gostuvanje tudi povsem svoje elemente.
Obema šegama je skupen povod: kadar v vasi ali na šir-
2 šem območju med dvema pustoma ali vsaj v času od treh
^ kraljev do pusta ni bilo nobene poroke, je bil to razlog za
i
CQ --...	.	.	.	...
^ 1 Od kraja do kraja, tudi od izvedbe do izvedbe, je toliko večjih in
LLj	manjših razlik, da se ta zapis ukvarja predvsem z borovima gostuva-
njema v letih 2014 in 2016 v slovenskem Porabju.
Na čelu sprevoda, 2016. Foto: Iztok Ilich.
zaskrbljenost, ki jo je vaška skupnost izrazila na šaljiv način. Že polihistor Valvazor je poročal, da so na pustni torek ali pepelnično sredo fantovske skupnosti prisilile neomo-žena dekleta - kot bi bile samo one krive za pomanjkanje porok - da so skozi vas v zabavo in posmeh opazovalcev vlekle posekano deblo, včasih tudi štor, tnalo, večjo desko ali korito. Izjemoma so bili takšnemu javnemu norčevanju izpostavljeni tudi fantje, v novejšem času, ko gre vedno bolj za šaljivo predstavo, pa praviloma samski pripadniki obeh spolov.
Nadgradnji šege vlečenja ploha je dala ime uporaba boura, v resnici okleščenega debla velike smreke, ki ji v severnem Prekmurju in Porabju rečejo dalič ali gelič. Borovce tudi na Goričkem in v Dolinskem uporabljajo le tam, kjer uspevajo. Zaradi splošne uveljavljenosti besedne zveze borovo gostuvanje ostajamo v nadaljevanju pri boru, čeprav gre praviloma za smreko. Povsod pustijo zgoraj nekaj vej, vrh, ki ponazarjajo nevestino nedolžnost, celotno deblo s svojo obliko pa zagotavlja rodovitnost. Izvedba parodije ženitovanja se lahko od kraja do kraja razlikuje v nekaterih podrobnostih, v zadnjih dobrih dveh desetletjih pa prihaja tudi do večjih sprememb. Borova gostuvanja se ne dogajajo vsako leto; v preteklosti jih je bilo na Gorič-kem, v evangeličanskih in katoliških vaseh, kakšno leto tudi po več, medtem ko so jim v katoliških krajih zaradi norčevanja iz poročnega obreda bolj ali manj uspešno nasprotovali. Obenem se ta čedalje redkejša šaljiva obpustna ženitovanja iz tradicionalnih obredov, namenjenih samim vaščanom, iz objema gozda vedno bolj selijo v javnost in spreminjajo v folklorno-turistične prireditve. Predvsem zato so jih v novejšem času s pustnega ponedeljka ali torka premaknili na dela prosti soboto ali nedeljo. Udeležba in včasih tudi aktivno sodelovanje prebivalcev sosednjih vasi, predvsem pa opazovalcev od drugod sta najbolj zaželena zato, ker prireditelji ob tej priložnosti z gostinsko ponudbo in prostovoljnimi prispevki zberejo nekaj sredstev
Etnologija je povsod
Iztok Il ich
Mladoženec in sneja, 2014. Foto: Iztok Ilich.
tudi za gasilce in druge vaške potrebe. Predloge, da bi borovo gostüvanje, podobno kot kurento-vanje in različne karnevale, prirejali vsako leto, organizatorji zavračajo. Če je bila v določenem času v vasi prava poroka, se bora ne sme vleči! Če bi ga kljub temu, bi lahko nad vas priklicali nesrečo, vztrajajo predvsem starejši. Ker pa je parodija poroke velik dogodek za vas, niso bili redki primeri, da so mlade pare, ki so se nameravali vzeti v predpustnem obdobju, pregovorili, včasih celo z obljubo posebnega poročnega darila, da so se poročili v drugi vasi ali poroko preložili na čas po veliki noči. Za upadanje števila borovih gostüvanj v Prekmuiju je več razlogov. Poleg razpadanja tradicionalnih vaških skupnosti, ki so jih povezovali medsosedski stiki, in obsežnosti priprav, ki zahtevajo veliko prostega časa in sredstev, je vzrok za to tudi spreminjanje odnosa do poroke, ki še na podeželju ni več samoumevna odločitev mladih. Za zdaj zadnje gostüvanje v Prekmuiju je bilo leta 2011 v Bodoncih. Leto zatem je bila šega predvsem po prizadevanju etnologinje Mojce Ravnik uvrščena med enote žive/nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije. Verjamem, da bo to priznanje prej ali slej doživelo tudi živo potrditev. Organiziranje borovega gostüvanja vključuje vse vaščane, pripravljene sodelovati v dogajanju, ki ima poleg šaljive svatbe tudi razsežnosti pustne povorke. V Porabju na ta dan pridejo domov, tako kot ob resničnih porokah, tudi številni nekdanji vaščani in izseljenci. Dolgo se niso videli, zato se veselo pozdravljajo: »Dober den!«, »Bog daj!«. Združitev moči dveh ali več manjših vasi je pogosta praksa. V sprevodu namreč sodelujejo številni maskirani liki, med njimi Fašenek z »ženo« Lenko, ki ju je kot posebnost Porabja omenjal tudi Niko Kuret: »Vsi našemljenci v Porabju, fantje pa tudi poročeni moški, ki predstavljajo ženske, so pravzaprav Lenke.« Fašenekovo oblačila - narobe obrnjen kožuh, hlače, pošite z barvastimi krpami, in stožčasta kapa, šffik, okrašena s pisanimi trakovi, ki po-
Mladoženec in sneja, 2016. Foto: Iztok Ilich.
nazarja vrh skozi zemljo prebijajočega se žitnega kalčka
-	so ostala podobna nekdanjim, masko iz papirja ali lesa in rogove pa je nadomestila najlonska nogavica, potegnjena čez obraz. Na Verici - Ritkarovcih Fašenek tudi ni imel več s sajami namazanih rok, s katerimi je nekdaj mazal dekleta in otroke. Ta par sicer ponekod na pustni torek v spremstvu harmonikarja še hodi od hiše do hiše, vanje pa praviloma ne vstopi. Kuret je še pisal, da je Lenka ponekod lovila moške, fašeneki pa so plesali in pri tem kar se da visoko skakali za debelo repo in visoki lan. V Porabju živalskih mask - razen ponekod bika oziroma ruse ali kamele - niso poznali, glavno šemljenje pa tam ni bilo v navadi za pusta, ampak ob Mikloševem, na miklavževo, še dodaja Kuret.
Na borovem gostuvanju, opozarja etnologinja Marija Kozar Mukič,2 najboljša poznavalka današnjih prireditev v Porabju, ne smejo sodelovati otroci in ne moderne ma-škare, kakršne srečujemo povsod drugod, ampak poleg ženitovanjske skupine le tradicionalni našemljenci. Ti so predvsem spremljevalci osrednje ženitovanjske zgodbe, vendar povezani s približevanjem pomladi - zimo odganjajo s truščem, ki ga zganjajo - ter s prošnjami in s svoj čas bolj razuzdanim namigovanjem na spolnost, za rodovitnost. Praviloma nastopajo v parih, a je njihovo število v veliki meri odvisno od skupnega števila udeležencev. Pri manjših gostuvanjih ima lahko določen lik samo enega zastopnika ali ga celo ni, ob drugih priložnostih pa se v sprevodih pojavljajo liki, ki jih drugod sploh ne poznajo
-	oziroma kakšno leto so, drugič pa spet ne. Obenem se —-od časa do časa pojavljajo tudi povsem novi liki, ki potem ostanejo ali izginejo. Zaradi teh razlik imajo borova go-
CQ
__CM
2 Tukaj se gospe Mariji Kozar Mukič posebej zahvaljujem za vsestransko pomoč pri nastajanju tega prispevka - od opozarjanja na	^ pomembnejše vire do popravljanja in prevajanja narečnih izrazov	g in besedil. Za nasvete se zahvaljujem tudi Jelki Pšajd, etnologinji v	uj Pokrajinskem muzeju Murska Sobota.	j*
Etnologija je povsod
Vraga imata veliko dela, 2014. Foto: Iztok Ilich.
stuvanja od primera do primera nekoliko drugačno drama-turgijo ljudske igre.
Uprizarjanje slikovite šege poroke mladega para z borom se je v zadnjih letih - najbolj je za to zaslužna prav Marija Kozar Mukič - razživelo v slovenskem Porabju. Ob priznanju za tolikšno prizadevnost se je dobitnica Štrekljeve in Murkove nagrade za prispevek k etnološki vedi ter avtorica številnih strokovnih spisov in učbenikov slovenščine za porabske osnovnošolce le skromno nasmehnila: »Če drugega ni, nekdo mora ...« Kar pa ne pomeni, da nima okrog sebe kroga domačinov, na katere se lahko zanese in so veliko prispevali k izvedbi vseh porabskih borovih go-stuvanj v zadnjih letih. To sta najprej Karel Holec, glavni organizator v Andovcih in predlani na Gornjem Seniku, ter Laci Kovač na Verici - Ritkarovcih. V slovenskem Porabju je bilo od leta 1904 v Andovcih do letos petindvajset borovih gostuvanj. O vseh znanih izvedbah med letoma 1932 in 1999 je natančno poročal madžarski etnolog Erno Eperjessy: po štiri so bila v Slovenski vesi pri Monoštru in Števanovcih, v Andovcih še ena več - leta 1999 skupaj s Števanovci - tri v Sakalovcih ter po eno na Dolnjem in Gornjem Seniku. Zadnji dve borovi go-stuvanji sta bili predlani (2014) oziroma letos. Prvo zelo množično je bilo spet na Gornjem Seniku, letošnje (2016) z več kot 250 nastopajočimi pa je bilo doslej prvič v vasi Verica - Ritkarovci / Ketvolgy.
166 Dvojni pomen borovega gostuvanja v slovenskem — Porabju
Porabsko borovo gostuvanje, ki je bilo leta 2015 vpisano co	v Register žive kulturne dediščine na Madžarskem, se od §	prireditve na slovenski strani najbolj razlikuje po tem, da „L	so vsi nagovori in šaljivi obredi dvojezični: v slovenščini -g	lokalnem porabskem govoru - in v madžarščini. Šega, poli;]	udarja Kozar Mukičeva, pa ni pomembna le za ohranjanje ^	jezika, temveč ima veliko vlogo tudi pri krepitvi pešajoče
Iztok Il ich
Vraga imata veliko dela, 2016. Foto: Iztok Ilich.
identitete še slovensko govorečega prebivalstva v Porabju. Seveda ostaja njen namen tudi spodbujanje mladih, da se poročijo in si ustvarijo družino.
Erno Eperjessy borovo gostuvanje, čeprav je njegova prvotna funkcija že zbledela, uvršča med magična obredna dejanja. Opozarja tudi na medetnične povezave v Porabju in širše v Železni županiji ter na Gradiščanskem, kjer so prav tako poznali svojo obliko te stare šege. Eperjessy (1999: 12) še piše, da so bili njeni medsebojni vplivi verjetno najbolj naravni v tistih stoletjih, ko štirih narodnih skupnosti v tem prostoru (slovenske, madžarske, nemške in hrvaške) še niso ločevale državne meje in je bil pretok kulturnih prvin neposreden in naraven. Sicer pa je tradicija preživela celo spremembe političnih meja. Prav tako tudi najtrša obdobja socializma, ko so morali poročni obred namesto nezaželenih duhovnikov izvesti našemljeni občinski matičarji.
Lažna poroka z borom, še ugotavlja Eperjessy, je prerasla v resnično tradicijo samo v manjših krajih z nekaj sto ali največ 2.000-3.000 prebivalci. To velja za vsa naselja v Porabju razen za Monošter z več kot 9.000 prebivalci, kjer preprosto ni mogoče pričakovati, da vse leto ne bi bilo nobene poroke. Ker je pač borovo gostuvanje zaščiteno s tabuji je njegova pojavnost naključna. V zgodovini nekaterih vasi mine tudi po več desetletij, preden zabeležijo kakšno ,jalovo leto', ko nujno pride do borovega gostuvanja. Scenarij prireditve - tako kot nekoč svatbeno knjižico - ohranijo in ga po potrebi posodobljenega znova uporabijo ter včasih kot vzorec posodijo tudi sosednjim vasem (Eperjessy 1999: 33). V izvedbi je vedno veliko improviziranja in prilagajanja trenutnim razmeram. Za najstarejši ohranjeni zgled sicer velja besedilo iz stare svatbene knjižice Starišinstvo in zvačinstvo iz leta 1807.3 To besedilo,
3 O knjižici Sztarisinsztvo, i Zvacsinsztvo, szem szpodobnimiprilikami za volo, szvadbeni mladenczov. S. L. D. VSoproni 1807, ohranjeni v samo dveh nepopolnih primerkih, je že leta 1936 (ČZN), še obširneje
Etnologija je povsod
Pari družbanovin svabicvlečejo bor, 2014. Foto: Iztok Ilich.
je ugotovila Marija Kozar Mukič, je v nekaj izvodih in več prepisih še ohranjeno pri porabskih družinah. Sestavljeno je iz treh delov: prvi je namenjen snubitvi, starišinstvu, drugi vabljenju na gostijo, zvačinstvu, v tretjem pa so zbrane svatbene pesmi.
Razširjenost šege je, ne nazadnje, odvisna še od vegetacijske meje, do katere proti vzhodu Madžarske rastejo dovolj velike smreke, bouri, nujen rekvizit za izvedbo prireditve. Deblo mora biti dolgo vsaj 15, še raje 20 metrov ali več; v Slovenski vesi je bil bor leta 1999 dolg celo blizu 50 metrov! Znana sta primera, da so hkrati vlekli dva bora: enkrat večjega odrasli in manjšega otroci, drugič pa enega fantje, drugega dekleta.
Razprava Ernoja Eperyessyja prinaša tudi opis poteka dogodka, ki ga je sestavil na osnovi različnih virov in z upoštevanjem značilnosti več borovih gostuvanj v porabskih vaseh v obdobju 1966-1999. Več mesecev, tudi pol leta prej ustanovijo Organizacijski odbor. Sledipodaraj, zbiranje prostovoljnih prispevkov za nakup ter nato posek drevesa in njegovo nočno »čuvanje« pred fanti iz sosednjih vasi, da ne bi poškodovali vrha ali se ga celo polastili. To bi bila za prireditelje največja sramota, zato se na straži vrstijo drvarja, gozdar, lovec,policaj ali žandar, železničar in drugi liki, kadar jih je več.
Med varuhi bora ima zelo pomembno vlogo vrag ali hudič. Kadar je vragov več, je glavni gospodLucifer, ki ga včasih spremlja žena. Vragi so oblečeni v debele kožuhe in edini, ki nosijo maske. Najbolj nenavadno je, da so kljub dolgim
pa leta 1960 (Slovenski etnograf 13) poročal etnolog Vilko Novak. Ugotavljal je, da je šlo za prevod oziroma priredbo madžarskega izvirnika, kar naj bi opravil kak nadarjeni prekmurski bukovnik, učitelj ali organist (pozneje je odkril, da je to bil domanjševski evangeličanski ljudski učitelj in pesnik Števan Sijarto). Zavrnil je tudi domneve, da naj bi protestanti in katoličani imeli svoji posebni svatbeni besedili. Novak je poleg tega navedel še druge vire s številnimi različicami, ki so se v rokopisih ohranile v Medžimurju in drugod ob Muri. Knjižica je izšla še štirikrat, v letih 1852, 1898, 1909 in 1929.
Iztok Il ich
Pari družbanov in svabic vlečejo bor, 2016. Foto: Iztok Ilich.
krempljem in sploh strašljivemu videzu pri borovem go-stuvanju pozitivni liki. Pred morebitnimi napadi fantov iz drugih vasi varujejo popa, duhovnika, predvsem pa imajo pomembno vlogo pri podiranju bora: preprečiti morajo, da bi vrh, krono, ki ponazarja nevestino nedolžnost, odlomili ali ukradli tekmeci. Spopad v gozdu, čeprav je videti precej srdit, praviloma le odigrajo; vrag se vrže na vrh ter ga zaščiti s svojim telesom in s pomočjo logarja, lovcev in drugih ubrani pred napadalci. Ti se naposled umaknejo, saj v resnici nikomur ni do tega, da poroke in veselice po njej ne bi bilo. Po eni različici hudiči tudi ukradejo nevesto, ki jo nato rešijo žandaiji, po drugi pa se prav Lucifer izkaže še enkrat, ko reši nevesto iz rok čaralic, čarovnic, ki so izkoristile priložnost in jo ugrabile. Stalni lik parodije poroke je tudi merar, inženir geodet, ki z velikim šestilom in zemljiško knjigo že dan pred poroko kaže pot v gozd; ko obsekano deblo naložijo na voz, pa išče pravo pot, po kateri bor - nekdaj s konjsko vprego, v novejšem času s traktorjem - zvlečejo na cesto. Tam ženske in dekleta ovijejo deblo z raznobarvnimi trakovi iz krep papirja, ob strani pa navadno obesijo še venčke iz smrekovih vejic. V vaseh, kjer še živi izdelovanje papirnatih rož, uporabijo tudi te. Najbolj bogato okrasijo vrh bora, šopke pa dobijo tudi udeleženci poročnega dela borovega gostuvanja. Osrednja lika sta seveda ženin in nevesta, mladoženec in sneja; on je v pražnji črni obleki, ona v beli svileni obleki do tal z ženinovim šopkom na prsih, oba pa z belimi rokavicami. Drugi ključni lik je zvač, pozvačin, ki kot starešina 167 vodi poročni sprevod; ob prireditvah z manj udeleženci lahko to vlogo opravlja tudi občinski sluga, mali lapec, ki z bobnanjem pritegne pozornost, preden sporoči pomembne co novice. Ves čas sta blizu tudi priči mladega para, starašin § ali stršin in ženi prič, starašina ali staršica, ter starša ženi- J. na in neveste, mladoženca in snaje oča in mati. V najožji g krog sodita še ži/upan, župan, in notaroš ali lotaroša ozi- £ romafiškališ, notar z veliko matično knjigo.	^
Etnologija je povsod
( . 1S
Mož s črno kokošjo, 2014. Foto: Iztok Ilich.
Poleg že prej omenjenih likov so drugi bolj ali manj stalni spremljevalci borovega gostuvanja predstavniki različnih poklicev in večidel že pozabljenih obrti, pa tudi klovn, menihi, redovnice in pripadniki drugih družbenih skupin. Pomembne so tudi čarovnice, ki s pometanjem »čistijo pot« pred mladim parom, s kresom, ki ga zakurijo, pa odganjajo zle duhove in zimo. Tradicionalnipodaraj, ki poteka med pripravami na gostuvanje - v preteklosti je šlo za zbiranje jajc, ki so jih nato prodali in z izkupičkom kupili drevo - v novejšem času vključuje tudi denarne prispevke. Del denarja so porabili za najem gostinske in druge opreme, nakup mask, plačilo glasbenikom itn. V novejšem času, je Erno Eperyessy (1999: 53) opozarjal že pred skoraj dvema desetletjema, se karnevalske prvine te ljudske šege krepijo, morda celo nastajajo nove, njen magični cilj in obredna dejanja ter ritualni nagovori pa bledijo in se razblinjajo. Obenem pa se krepi tudi sodelovanje Slovencev iz matične domovine v porabskih borovih gostuvanjh, kar jim lahko da »nove pomembne impulze za obstoj in hkrati razvija pestrost v obliki novih motivnih in drugačnih različic.«
68 Gornji Senik 2014
Takšna ali zelo podobna sta bila tudi vsebina in zaporedje dogodkov pri borovem gostuvanju na Gornjem Seniku / cq Felsoszolnok. V tej le nekaj kilometrov od mejnega preho-§ da Martinje in od slovensko-avstrijsko-madžarske tromeje
CN
„L oddaljeni vasi z blizu 600 prebivalci živi največ Slovenja cev v Porabju. Zato sta tam sedež Državne slovenske saS mouprave, ene od dveh slovenskih krovnih organizacij, in ^ vzorčna kmetija Razvojne agencije Slovenska krajina, ki
Iztok Il ich
Mož s črno kokošjo, 2016. Foto: Iztok Ilich.
jo je ustanovila Zveza Slovencev na Madžarskem. Vas se ponaša z veliko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Sprehod po pokopališču odkrije številne nagrobnike pokojnikov slovenskega rodu s priimki in drugimi oznakami, zapisanimi po madžarskem pravopisu. Na južni strani cerkve je vzidana dvojezična spominska plošča zaslužnemu domačinu, župniku in pisatelju Jožefu Košiču. V nekdanjem župni-šču, zdaj Kuharjevi spominski hiši, je razstavljena cerkvena, zgodovinska in etnološka zbirka. Po besedah Ernoja Eperjessyja (1999: 26) je prav na Gornjem Seniku še najbolj očitno, da gre za na glavo postavljeni svet, ki v nekem smislu podaja tudi celoten prerez vaške skupnosti V sprevod so namreč vključeni predstavniki tako rekoč vseh poklicev: kmetje in kmetice, fotograf, brusač, kovač, krčmar, lončar, kuhar, poštar, celo lupilci bučnih semen in divji lovci. S tem se izkaže, da »ta ljudska šega ni statična niti časovno niti krajevno niti strukturalno.« Na dan borovega gostuvanja - od zadnjega v vasi je minilo kar 41 let - je bilo že navsezgodaj vse pripravljeno. Obiskovalce, ki so morali avtomobile pustiti na južnem robu vasi, so na drugi konec ob cesti proti Dolnjemu Seniku razpotegnjenega naselja, v Bekavaroš (madž. žabje mesto), kjer se je prireditev začela, prepeljali z avtobusi. Med večinoma dvojezičnimi obvestili je bilo tudi samo slovensko:
POZOR! 1-vega marca 2014 bau BOROVO GOSZ-TUVANJE
mo plojek vlekle na Gorenjom Seniki. Prosimo Vas, da se glasite, pa se nut naravnate! Organizatorji.
Etnologija je povsod
Iztok Il ich
Čarovnice z ognjem kličejo pomlad, 2014. Foto: Iztok Ilich.
Po dobro uro trajajočem zbiranju in razporejanju se je okrog 11. ure sprevod z blizu tristo prijavljenimi sodelujočimi počasi odpravil proti središču Gornjega Senika. Na čelu sprevoda je štirim huzarjem - konjeniki sodelujejo šele v novejšem času - sledila monoštrska pihalna godba s kapelnikom. Za njimi je šla večja skupina našemljencev. Posebnež, ki ga v Prekmurju ne poznajo, je bil kokošinjek, s belo brisačov opašeni i črno kokoš nese; s kokošjo v naročju je spotoma tudi zaplesal. Stalni liki na čelu sprevoda so bili še dva zvača, geodet ali merar, ki je s pomočnikom še naprej neutrudno ugotavljal in kazal pravo smer, ciganke, čarovnice z metlami, dva para Fašeneka in Lenke, ciganke in fotograf. Tik za njimi je šlo 31 parov družbanov in svabic, enotno praznično oblečenih neporočenih drugov in družic iz vasi. Fantje na levi strani vrvi v temnih oblekah, s kravatami, klobuki in pisanimi šopki, dekleta na desni pa z rožnatimi haljami čez druga oblačila ter s šopki in rožami v laseh. Vsi so, vsak na svoji strani, držali kole, prečno vpete v debelo vrv, pritrjeno na voz z borom, na katerem je vihtel bič brkati kočiš, kočijaž. Dolgi sprevod - vrstni red svatov in maskiranih sopotnikov na čelu se je spreminjal - je nato nekajkrat upočasnil korak ali se povsem zaustavil. Prva postanka sta bila pred domoma ženina in neveste. Ko so ju svatje »izprosili«, so ju starši in priče pripeljali iz domače hiše, organizatorji šaljive poroke pa posadili na okrašeno deblo. Vsi so znova obstali, ko so v gozdu ob cesti posekali simbolni bor, nato pa še med ometanjem dimnikov bližnje hiše, kjer so nastopili dimnikar in vragi, ter ob gašenju velikega ognja, ki so ga zanetile čarovnice - obakrat so se izkazali gasilci - in najdlje pred vaško Zavcino gostilno. Domače gospodinje so spotoma ponujale krofe,perece in druge doma spečene dobrote, medtem ko je bilo za pivo in vino treba plačati. Našemljeni spremljevalci ženitovanjskega sprevoda so že med zbiranjem udeležencev ter nato ob vsakem postanku iznajdljivo ponujali svoje »usluge«. Zdravnik je s pomoč-
Spopad na strehi, 2016. Foto: Iztok Ilich.
nico pregledoval »bolnike«, jim meril pritisk in vročino ter dajal injekcije in predpisoval zdravila (požirek žganja). Vse to - podobno kot zgolj pogled na dojenčka (lutko) v otroškem vozičku - seveda ni bilo zastonj. Tako je frizer za plačilo strigel in bril, ciganke so vedeževale, z razkazovanjem molitvenika s slikami golih deklet pa je veliko radovednežev privabil tudi dobrovoljni pop, duhovnik. Tudi tam se je naokoli smukal cerkovnik s puščico za denar. Nič čudnega torej, če je sprevod za dobre štiri kilometre poti porabil pet ur. Poročni obred, zdavanje, se je nato pred razigrano množico odigral na prostornem odru, postavljenem v parku pred cerkvijo. Par sta z dolgimi nagovori poročila dva popa, ki sta se izmenjavala za mikrofonom: najprej je svoje povedal slovenski, za njim enako še madžarski. Oba sta nato že nekoliko utrujena ženina in nevesto zvezala v zakon. Dobesedno, saj sta jima zapestja povezala z vrvjo, svoje dejanje pa v zabavo občinstva ves čas hudomušno komentirala. Po poroki sta zvača povabila na gostijo v slovenščini in madžarščini z dobrih dvesto let starim šegavim besedilom:
Spoštovani gostje!
Jaz sem poslani od verta Drvénoga Djšnoša starej-
šoga i od njegove žere Makove Djulice, pa od nji-
noga siná Vendela. Ravno tak od staroga Kapüstno-
ga Franceka, od njegove žere Pozabléne Anice i od
čéri Line, šteriva sta se pauleg Božega zrendelüva-
nja na žitek svétoga hišnoga zakona doj zavezala i
na gnešnjo nedelo v hišni zakon staupila. Zato vas l6^
vse, šteri ste navzauči, računajo na gostüvanje i se po
meni date zvati na eden mali falajček krüja i na par
kupic vina. Nemate se z nikim vózgovaijati, nego si	2
krédi dejte flajsne peté, glasne guté pa ostre naužice.	^
Dragi moji prijateli!	^
Nika se ne bojte, da bi nej meli gesti i piti. Za tau	S
smo si skrbeli. Mámo zgrábleno edno sinico, štero	^
Etnologija je povsod
Poroka, 2014. Foto: Iztok Ilich.
devet bab že tri dni skube, s perdjom pa nastilamo paut, ka če stoj spadne, se ne vdari. Masa mamo sploj dosta. Ednoga bika smo edno leto krmili za edno rženo betvo privezanoga, pa smo ga bujli. Str-lili smo edno divdjo svinjau i kak smo go vlekli po njivaj, brazda se eške itak vidi, tan zdaj Raba teče na tistom mesti.
Gor smo ga opravili, sale je emo teuko, ka smo nej znali, ka bi z njim. Prišla je edna dekličina, v fortok je djala pa na pod odnesla. Tam go je v edno lejšnje-kovo lopinjo sranila. Prišla je edna mravla pa je vse zejla. Špek smo pa obejsili za slemen, da ga je gau-ža vkanej mogla zdržati, ftrgnola se je, doj spadnila pa mosnice podrla. Na srečo se je na ednoj pavičini obisnila i una go je kumaj zdržala.
Nadale, če bi mesau sfalilo, poslali smo edno ci-ganjsko nago dejte na suji potok ribe lovit. Un si vlovlene ribe v nedra meče.
Nadale, poslali smo v gauštje tri djagre divdje stvari strejlat: eden je slejpi, drugi je plantavi, tretji pa ni-ka ne vidi. Slejpi de strejlo, plantavi de loviu, šteri 70 pa nika ne vidi, un de noso.
Zato se nika ne zgovarjajte, meli mo dosta stroška.
m	Raba pa Mura sta pogorejla, kaula za kauli pelajo
5	pečene ribe, ka si mo po petkaj pa po sobotaj rano
7	spremenjavali.
g	Šlau je vodvajsti djagrov na djagarijo. Tak so strej-
S	lali, ka je spadnila lisica na zavca, zavec na srno,
^	srna na djelena, djelen na vuka, vuk na brve, brve na
Iztok Il ich
Poroka, 2016. Foto: Iztok Ilich.
bika, bik na kozo, koza na birko, birka pa v sklejco. Tak si mo spremenjavali v nogo fele rane i slačine.
Pauleg toga so obečali, če njim Baug da zdravdje, eške z drugimi dobrautami škejo vaš trud povrnauti.
Zato naj nišče se vo ne zgovardja, vsakši naj se kredi deje na gostuvanje. Tau so bile moje reči k vam na kraci. Hvala lejpa, ka ste me poslušali!
Gostuvanje, ženitovanjska gostija za blizu tisoč udeležencev in gostov, se je kakšno uro pozneje začela v velikem prireditvenem šotoru in se nadaljevala pozno v noč. Na Gornjem Seniku so vaški praznik na pustni torek zaključili s tradicionalnim karnevalom v dvojezični osnovni šoli Jožefa Košiča. » To je delovni dan, zato prihod in maska je obvezno!« je pisalo v obvestilu Dijaške samouprave Porabje šolarjem in staršem. Program je vključeval malico, oblačenje v maske, karnevalski sprevod ter predstavitev programa in mask publiki in žiriji, po kosilu pa še ples, tudi z disko glasbo, in tombolo. Za nastope v slovenskem jeziku so podelili posebne nagrade.
Verica - Ritkarovci 2016
Na dvojezični informacijski tabli pri gostilni v nekajkrat v eno združenih pa spet razdruženih in preimenovanih vaseh Verica - Ritkarovci so njeni prebivalci o sebi in preteklosti svojega naselja zapisali, da je bilo prvič omenjeno že leta 1378. Zdaj nosi obe slovenski imeni - kar 90 % prebivalcev je slovenske narodnosti - in skupno madžarsko ime Ketvolgy (Dve dolini). To območje je zanimivo tudi za jezikoslovce, saj se na njem srečujeta dve različici po-
Etnologija je povsod
Gostuvanje naj se začne!, 2014. Foto: Iztok Ilich.
rabskega prekmurskega govora: v Riktarovcih uporabljajo seniško, v Verici pa števanovsko različico. Od leta 1995 v vasi deluje slovenska manjšinska samouprava, prometna povezava z rojaki na Goričkim pa se je izboljšala z odprtjem novega obmejnega prehoda Čepinci pred štirimi leti. »Če kdo želi spoznati lepoto in prave vrednote Verice -Ritkarovcev,« priporočajo gostoljubni vaščani, ki gosta pozdravijo z »Bog daj pri nas«, »se mu splača sprehoditi po učni poti ,Travniške orhideje'. Z razglednega stolpa na najvišji točki vasi na Katarininem bregu pa lahko obiskovalec občuduje krasno panoramo Verice - Ritkarovcev z Alpami v ozadju.«
Doslej prvo borovo gostuvanje na Verici - Ritkarovcih, ki je bilo v soboto, 6. februarja 2016, so pripravili Državna slovenska samouprava in Slovenska narodnostna samouprava, Društvo za vas in Lokalna samouprava vasi Verica - Ritkarovci s sodelovanjem Zveze Slovencev na Madžarskem. Brez njihovega spodbujanja ter organizacijske in gmotne pomoči si ni mogoče predstavljati, da bi razrahljane vaške skupnosti - enako velja za Gornji Senik in druge porabske vasi, kjer ob borovem gostuvanju obeležijo tudi državno srečanje porabskih Slovencev - na lastno pobudo še želele in zmogle izpeljati tak medgeneracijski in med-sosedski podvig.
Na Verici - Ritkarovcih so si za prizorišče izbrali cesto med razpotjem pod lesenim razglednim stolpom na Ka-tarininem bregu in hišo sredi vasi, kjer ima prostore vaška manjšinska skupnost. Protokol in urnik sta bila že vnaprej znana, vendar so pri takih dogodkih neizogibne spontane improvizacije dogajanje nekoliko podaljšale, ne da bi to vedno bolj razigrane »svate« kakor koli motilo. Na izhodišču je že čakalo na podvozje težkega tovornega voza položeno okrašeno borovo (smrekovo) deblo. Ko so snubci s kočijo iz vasi pripeljali ženina in nevesto s starši in pričami, se je prireditev lahko začela. Z vragovo pomočjo so z bora pregnali lažna ženina in nevesto ter nanj posadili
Iztok Il ich
Gostuvanje naj se začne!, 2016. Foto: Iztok Ilich.
pravi par, mali lapec, občinski sluga, je prvič oznanil zaroko, župan pa je povedal, zakaj mora biti v vasi borovo go-stuvanje. Nato so se svatje razporedili v povorko: peterici konjenikov na čelu so sledili pihalna godba iz Monoštra in različni tradicionalni liki, ki ne smejo manjkati, na primer mož s črno kokošjo, ki prinaša srečo v zakon, slovenski in madžarski zvač, pozvačin, policaj, lovec, logar, dimnikar, geometer, fotograf itn. Pozvačina imata pomembno vlogo, saj ves čas vodita poročni sprevod, po poroki pa z besedilom iz svatbene knjižice Starišinstvo in zvačinstvo vse navzoče vabita na gostijo. Od časa do časa sta se na čelu sprevoda znašla tudi Fašenek in Lenka, prvi z nogavico čez obraz in brez nekdaj obveznih zvoncev, zato pa z metlo, kakršne so vihtele tudi čarovnice, ter Lenka s pisano ruto in s cekarjem za darove.
Ker je vas Verica - Ritkarovci precej manjša od Gornjega Senika, je bilo udeležencev borovega gostuvanja opazno manj, trajanje prireditve pa časovno krajše. To je veljalo predvsem za našemljene spremljevalce, saj je bilo predstavnikov nekaterih likov manj ali jih sploh ni bilo; le konjenik je bil eden več kot na Gornjem Seniku. Tudi bor je bil krajši, vrh pa manj razkošno okrašen. Duhovnik je bil en sam, v ministrante pa so bila namesto fantov - kot na Gornjem Seniku - napravljena dekleta. Drugi in družice ter še nekateri liki so, ker sami ne bi zmogli velikih izdatkov za šivanje novih oblačil za eno samo priložnost, nosili izposojena oblačila, ki jih je bilo že videti na drugih porabskih borovih gostuvanjih.	171
Potek prireditve se kljub temu v bistvenih sestavinah ni skoraj v ničemer razlikoval od tiste pred dvema letoma. Pihalna godba je bila prav tako iz Monoštra, narodno-za- co bavni ansambel pa je prišel s slovenske strani. Županovem § nagovoru so drugi in družice v 22 parih - devet so si jih j. »izposodili« na Gornjem Seniku - poprijeli kole z vrvjo, g pritrjeno na voz z borom, in na znak kočiša, kočijaža z S okrašenim bičem, potegnili, da je voz speljal. Sledila mu *
Etnologija je povsod
Iztok Ilich*
172
CQ O
Q
LU
Ifl
Marija Kozar Mukič, Gornji Senik, 2014. Foto: Iztok Ilich.
je kočija z županom, občinskim slugo, notarjem in duhovnikom ter pisana množica drugih spremljevalcev, med katerimi so se smukale čarovnice z metlami ter strah zbujajoči Lucifer s še enim spremljevalcem iz pekla. Sprevod se je spotoma trikrat ustavil. Najprej nad gozdom, kjer so drvarji simbolno podrli še en bor in uprizorili spopad za njegov vrh. Nato pred gostilno, kjer so okrepčila potrebni prišli na svoje, na strehi hiše pri gostilni pa se je v zabavo občinstva odigral spopad med dimnikarjem in vragom, ki so ga »pogasili« gasilci. Naslednja postaja je bila na kraju, kjer so čarovnice ob cesti zakurile grmado, da bi odgnale zle duhove in zimo, požar pa so znova preprečili vrli gasilci.
Sklepno dejanje ženitve z borom, zdavanje, poroka, se je odigralo pred vaškim domom. Duhovnik, pop, z ministranti je sprevod pričakal na lesenem odru. Občinski sluga je še tretjič oklical mladi par in z nekaj improvizacijami razglasil:
»Na fašensko soboto ta se zdavala Djaušove Roze či Matildka i Sumarinoga Djušina sin Karči. Tou je lejpi par, rejsan. Ta dekla, tista tam na bouri, malo je norlava kak zemla, grda tudi. On mladoženc pa je kak bosman, je eden bocafronc (butec) ... Za gostuvanje sta valauna, pa vupam, ka nišče nema nikaj prouti tome išnome zakoni ....!«
Župan:
»Pozdravleni dragi vsi, kaj ste tu vkuper napravle-ni! Naša mladina, te mladi so naredli najvekši grej. Grej so fčinili, kaj so se za fašenek nej ženili. Zato zdaj za kaštigo morejo baur vlejčti ... Vnašoj vesi je takša šega, ka se na fašenek vsigdar najlepša dekla fkradne. Tej bour morajo vlejčti te mladi v ves, da z njenof pomočjouf osvobodijo tou mlado. Vse tou nej čaralija, da de se ta mlada lejko za lejto dni ženila ... «
Pop:
»Valen bojdi, Jezoš Kristoš! V imeni Oče, Sina, Sve-toga duha, amen! Poštuvani nauzouči, dragi krij-stjani, draga bratja pa sestre. Tu pred nami stodji te lejpi mladi par, šteri se šče vkuper zavejzati na našo velko veselje, njim pa na najvekšo pogubelnost pa na trplejnje. .Te pitam, Karči, sin Sumarinoga Djušina starejšoga pa njegove žene ., povej če rej-san rad maš tau mlado dejklo z rdečimi vujami pa v veltjimi cectjami, ka samo tau čaka, da jih stiskavaš pa pod nogami malo pošlataš. Drugo falingo vejn nema ... Ščeš, ka tau bou tvoja lejpa žena do smrti?« Karči:
»Ščem.«
Nato je duhovnik vprašal še nevesto:
»... Bi ti, Rozalija Matildka, štejla, ka bi ti zapleteni Vendel tvoj mauž bijo?«
»Ščem.«
»Pa ščeš, da te sakši den mesto zajtrka, obeda pa večerje trikrat dobro naklade? Da ti od tistoga kaj prisluži ne enfilejr ne da ...?«
»Ščem.«
/.../
»Zdaj, ka sta si eden drugoma lubezen oblubila, pa sta te hude zakonske norije skaus spravila, dja vaja zavejžem z Boudjinimi voužami ... Tou več ne raztr-gne gronska strejla. Tu so te vaši svedoci, borovi lejs s škufkami pa grmouvje s trnjami. Vsi ljudje pa smo vkuper prišli, vse dobro želejmo na vaš žitek. Boug živi slovenski hatar, najbole pa te naš lejpi par.«
Svoje je pristavil še notar, notaroš ali fiškališ:
»Nikaj ne čakajta štorklo, ka bi vam dejte pernesla. Raje se spravita kcujviva k tomi. Zdaj pa, prosim, podpišita te velke knjige. Če ne vejta pisati, nama-lajta tri križe.«
Nato je mali lapec znova prevzel besedo:
»Zdaj, ko je mladoženec za svojo ženo zeu eto snejo, je lejs ta pusto. Pa zaj ta borovi lejs nema gospoda-ra. Zato ja, mali lapec te vesi, dam na licitacijo eti lejs. Šteri največ pejnez da za eti lejs, toga bou. Kdo bo dau stou jezerov forintov? Nikaj ne čujem. Ne? Te pa devedeset jezerov forintov dajte. ... Dobro, osemdeset jezerov ... Nišče ne da? Žalosten sem jaz, pa žalosten je eti lejs.«
In tako šaljivo navzdol do 70.000. Dražitelj je poskusil še z zvijačo, da bi namesto malo vrednih forintov dobil 70.000 evrov, a je ponudnik vztrajal in nazadnje je bila kupčija sklenjena.
Uspešnemu draženju borovega debla je sledil sežig okrašenega borovega vrha, ki je simboliziral nevestino po poroki odvečno nedolžnost. S tem se je uradni del borovega gostuvanja končal in zvača sta tudi tukaj v slovenščini in
Etnologija je povsod
Iztok Ilich*
madžarščini prebrala besedilo iz Starešinstva in zvačin-stva. Povabila k zabavi in plesu pri šotoru s hrano in pijačo jima seveda ni bilo treba ponavljati. Gostuvanje navsezadnje pomeni tudi gostijo in zabavo s plesom.
Literatura
DESTOVIK, Irena: Ne(znano) Porabje. Koroški koledar 2015, 163-172.
EPERJESSY, Erno: Borovo gostuvanje pri porabskih Slovencih. V: Etnologija Slovencev na Madžarskem 2. Budimpešta: Madžarsko etnološko društvo, 1999, 9-128.
KOZAR-MUKIČ, Marija: Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem. Monošter: Zveza Slovencev na Madžarskem; Szom-bathely: Savaria Muzeum, 1996.
KOZAR Marija in Fraček Mukič: Slovensko Porabje. Celje: Mohorjeva družba, 1982.
KURET, Niko: Maske slovenskih pokrajin. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984.
NOVAK, Vilko: O izvoru prekmurskega »Starišinstva i zvačin-stva«. Slovenski etnograf 13, 1960, 169-174.
RAVNIK, Mojca: Borovo gostuvanje v Predanovcih. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009. Dostopno tudi na: http://isn. zrc-sazu.si/eknjiga/Ravnik.pdf.
ŠKAFAR, Ivan: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1978.
Ustni viri in terensko raziskovanje
Spremljanje dogajanja na terenu, pogovori z udeleženci: 1. marec 2014 - Gornji Senik; 6. februar 2016 - Verica - Ritkarovci.
Pogovori z glavno informatorko Marijo Kozar Mukič v letih 2014-2016.
173
CQ O
Q
LU
Ifl