—   416   —
Zastran Vertovcove "občne po-
vestnice."
Na vprašanje mnogih za domačo reč skerbnih pri-jatlov: ali se sme pričakovati, da živo zaželjena „povest-nica" Vertovcova, ki se bo prihodnje leto „Novicama dokladala, ne bo le odlomek ali košček „občne" po-vestnice ostala in ali se sme upati, da pride celo delo na dan, odgovorimo — namesti da bi o tem nov razglas spisovali — z ;?predgovorom", ki se k ;,Vertovcovi" povestnici ravno natiskuje. Iz tega bojo vse zvedili, česar zvediti žele.    Takole se glasi:
„V jeziku vsacega omikanega naroda najdemo knjigo, v kteri so zapisane važniši zgodbe, ki so ee pripetile od stvarjenja sveta« noter do današnjega časa.
O tem tedaj ni dvombe več, da tudi čast sloven-
skega naroda, čigar slovstvo se tako čversto na vedno višji stopnjo izobraženja dviguje, neogibljivo terja, brez daljnega odlašanja pride v domačem jeziku taka knjiga na dan, ktera, ko nam razodeva zgodbe pred-namstva, nam je učenica sedanjosti in zerkalo prihodnosti.
Kaj ne, da bi vsakteremu izmed nas važno in mikavno bilo, ako bi le vedil zgodbe rodovine svoje od pervega njegovega očaka noter do svojega očeta? Koliko važniši je še, ako zvemo zgodbe tiste velike družine, ki se človeštvo imenuje, ktero, razcepljeno v mnogo narodov, je doživelo o teku časa brezštevilno do-godb, iz kterih se je izmotal tisti stan sveta, kakoršni je dan današnji, brez da bi bilo še nehalo tisto kolo se verteti, ktero suče vsigamogočnost in brezkončna modrost Gospoda nebes in zemlje.
Rajni fajmošter Vertovc, čigar ime stoji zapisano z zlatimi pismenkami v bukvah slovenskega slovstva, je spoznal potrebo „občne povestnice" za narod slovenski, in se lotil imenitnega pa težavnega dela, ktero po besedah njegovih 55za ljudstvo pisano, bi bilo tudi učenim vgodnou.
Bodi Bogu milo! da verli mož vsega ni mogel popolnoma dodelati, in da umerjočim rokam je odpadlo pero, preden je spisalo vse, kar je blago serce njegovo še namenilo domovini predragi.
Al bodimo hvaležni in veseli s tem, kar nam je zapustil, — lep zaklad je! Le poslednjih 4 do 5 razdelkov manjka in tudi ^srednja doba" (mittlere Zeit) povestnice bi bila gotova.
Ker je rajnki v poslednjih urah svojega za domovino slavno zasluženega življenja po svojim gosp. strič-niku meni izročiti veleval svoj rokopis, je bil berž moj namen rajncega poslednje delo tudi po tisti poti Slovencem v roke podati, po kteri so prišle razun enega vse njegove dela na svetlo — po poti „Novic", ktere so bile izbudnica sadupolnega pisateljstva njegovega. Al želel sim, da bi popolnoma dodelana povestnica zagledala beli dan.
Ker pa so me rodoljubi od več strani nagovarjal?, naj bi dalje ne odlašal izdaje tcško pričakovanega dela, sva z gosp. Blaznikom sklenila, ga letošnjim „Xovicanv' prikladati, kakor sva naznanila.
Nadjava se, ako domoljubje ni le prazna beseda, da bova v stanu, zagotovilo za pol leta spolnovati celo leto, in tako dolgo, da pride cela povestnica na dan, ker si bova med tem prizadjala, moža najti, ki bo po izgledu natisnjene knjige v duhu in besedi dopisal se to, česar rajnki ni več doveršiti mogel.
Po vsakim si zamorejo prijatli domoroduega slovstva svesti biti, da na srečo začeto drago delo nikakor ne bo zaostalo, in če ga ne bo hotel naš narod v kratkem času zastonj, da ga bojo dobili rodoljubi za plačilo pozneje".  —
S pervim listom novega leta pride že 1 pola na dan.                         __________                    Vrednik.