ANNALES 5/'94
ocene (n poročila/recen5ioni e rela7joni 1 83-3)5
usporebe i dataciju, a zatim ih u zaklučku prikazuje po fazama u tri cjeline: kasnorepublikanska faza (prostorije oko atrija), augustejsku fazu (prostorije oko peristila i manje eksedre na sjeverozapadu), kasnu fazu (posiije sreine I. st.: manje preinake u nekim prostorima vile). U prilogu knjige su fotografije svih mozaika: neki presnimljeni iz Puschijevib izvješča (gdje su bili nacr-tani u vidu rekonstrukcije), drugi snimljeni u trščanskom muzeju, gdje se danas čuvaju ulomcl koji su dignuti sfokaliteta.
Poglavje posvečeno krovnim opekama sa žigovima (str. 128-140) autorca je sačinila temeljem Puschijevib objavljenih podataka, koji obubvačaju dvadesetak pri-mjera koji su dobro poznati na čitavom sjevernom Jadranu izmedu Akvileje i Pule. Kako se izvorne krovne opeke nisu mogle pronači u spremištima Muzeja u Trstu, Puschijevi podaci su jedini kojima raspolažemo.
Nažalost, glede nalaza novaca (str. 145-156), autorica ponovo nema drLtgog izbora nego ponovo se i spri -čati nemogučnošču ulaza u trag izvornim komadima koje je Puschi pronašao 188-1891. godine, tako da su njegovi podaci jedini kojima danas raspolažemo. Radi se o tridesetak novaca, sve bronca, od Augusta do Konstancija il, odnosno od kraja I. st. pr. Kr. do sredine IV. st. Novci datiraju raspon trajanja 2ivota na tom mjestu, iako se graditeljske faze mogu pratiti, prema autorici, samo do sredine I. st.: one bi uglavnom od-govarale dataciji mozaika, kao kasnorepublikanska, augustejska i kasnija faza. o vlasništvu je, kao i uvjek u takvim sltičajevima, teiko suditi. Autorica (str. 158-170} prenosi ranije postavljene teze o Kalviji Krispinili (Catvia Crispinilia, magistra libidium Neronis) kao vlasnici zgrade i posjeda, pomišlja još i na Klodija Kvirinala (P. Clodius Quirina!is) koji je u targestinskoj koloniji imao visoki ugled i položaj, da bi zaključila (opreza nikad previse!) da je vlasnik svakako morao biti netko u razini senatoeske časti, poput Lekanjia Basa u Fažani.
Vrlo su zanlmljiva, sa stanovišta usporedbe, dva posijednja poglavja posvečena razmatranju naseijavanja obalnog područja tergestinske kolonije od Devina (Ouino) do Grubelca kod Sečovlja (str. 175-195), gdje na jednom mjestu nalazimo sakupljene osnovne podatke o topografiji ruralne arhitekture, odnosno razrna-tranju sličnih primjera obalnih rimskih luksuznih gra-devina (villae martimae) duž talijanske obale (str. 201215: Varigano, Formia, Sperlonga, Anzio, Capri, Anguil-lara Sabazia, Oplonis itd.). U tom se rjijelu, ali izdvo-jeno, spomlnju i istarske gradevine (str. 210 i 214) koje po ras kos i i kako vod izvedbe mogu poslužiti za uspo-redbu s gradevinom u Barkovlju (Barcola), a to su prvenstveno Uvata Verige, valbadon, Barbariga i Sorna. Medutim, autorica spomin je i druge, proizvodne gradevine u Istri (Kolci, tzv. Castrum - I. faza), koje u osnovnoj shemi pokazuju siičnost s organizacijom prostora luksuzne gradevine, ali ¡maju značajnu
gospodarsku funkciju: to je, recimo, jedno pitanje koje bi tek trebaio istražiti.
U zaključku monografije (str. 217-229) autorica sažima osnovna saznanja o gradevini i njezinom zna-čenju za širi prostor sjevernog Jadrana, jer vila u Barkovlju (Barcola) kod Trsta svakako pripada skupini ne tako brojnih luksuznih palača u kojima su vlasnici, svakako pripadnici viših siojeva rimskog društva, pro-vodifl svoj poslovični otium. Ona se tako uklapa u širi krug sustava vangradskih grade vi na najviše razine života, ali ona je bila središte večeg posjeda koji je morao imati i manje gradevine proizvodnog, preradivačkog i skladišnog karaktera. Tljekom II. st., pod utjecajem kon-kurencije provincijske poljoprivrede, gospodarstvo Italije je počelo opadati, ali na srednjejadranskom pod-ručju ti su se poremečaji manje osjettli. Zato su i sve gradevine od Pule do Akvileje, kako Uvala Verige tako i Barkovije, nastavile živjeti još neko vrijeme (str. 229).
Ova monografija F. Montane na suvremen način pokušava izvuči što više činjenica iz škrtih i nedo.statnih podataka izvornih istraživanja prije više od stotine godina: uz pomioč bogate bibliografije (koja govori o tome koliko se o tim problemima danas razglaba) i solidne dokumentacije (koja i ne može biti bofja jer jednostavno bolja ne postoji) taj cifj je svakako dostignut, jer je i putem ove krtjge slučaj vile u Barkovlju (Barcola) kod Trsta barem aktualiziran.
Robert Matijašič
S, Flego, L. Rupe}: I CASTELLiER! PREiSTORICi DELLA PROViNClA Dl TRIESTE, Editoriale Stampa Triestina,
Trieste (Collana !l patrimonio cutluraie), 240 str,, 1 zemljevid, ilustr., in vzporedno v slovenščini: PRAZGODOVINSKA GRADIŠČA TRŽAŠKE POKRAJINE.
Gradišča so najbolj viden znak človekove dejavnosti na Krasu, ki se je ohranil iz prazgodovine. Zato so že zgodaj pritegnila pozornost prebivalcev in so s svojo pojavo, pretežno na vzpetinah, zbujala pozornost in domišljijo. Vsekakor še danes dajejo pečat kulturni krajini in v marsičem določajo način izrabe zemljišč. Prav na Tržaškem so gradišča razvnela kmalu tudi sta-rinoslovce in arheologe, tako da je potek tega proučevanja posta! že del obče kulturne zgodovine Trsta, Krasa in Istre, morda podobno kot protičevanje jam in kraških pojavov. Na to dolgo, več kot stoletno, tradicijo sta se navezala in jo tudi bistveno opredelila tržaška arheologa S. Flego in L. Rupel s knjigo, ki je izšla ob koncu leta 1993 v Založbi tržaškega tiska, hkrati kot slovenska in tudi italijanska izdaja.
Ker sem imel redko priložnost, da sem lahko sledil njunemu raziskovalnemu in publicističnemu delu v
ANNALES S/' 94
OCENE ¡M POROČIlA/RECENSlONI F KEIAZIONI 183-3)5
zadnjih desetih ietih, kdaj pa kdaj sem tudi sodeloval, me izid knjige ni presenetil. Kljub temu poseg slovenskih avtorjev in slovenske založbe in slovenske institucije na arheološko področje, ki je bilo skoraj samoumevno prihranjeno le za italijanski pol tržaške stvarnosti, pomeni dosežek in izziv. Seveda gre pri tem tudi za dvojni založniški podvig Založbe tržaškega tiska, ki, kot sama zatrjuje, ni usahnila. Samo delo je nastajalo več let in je rezultat (Vsekakor ne edini in upam, da tudi ne zadnji) Komisije za topografijo, ki od leta 1983 deluje pri Odseku za zgodovino Narodne in študijske knjižnice.
Izbira teme in način predstavitve sta nekako na sredini med katalogom, vodičem in razpravo. Na prvi pogled se zdi omejitev na Tržaško umetna, saj gradišča in Kras segajo čez administrativne meje Pokrajine, a je utemeljena in opravičljiva, saj si takšnega dela v sosednjih pokrajinah nismo še niti zastavili; vsakršna širitev zamisli na celotno ozemlje Krasa in Istre, ki ga je pred 90 leti odlično opravi! dr. C. Marchesetti, bi temeljno zasnovo spreme-nila, zavlekla izid in zahtevala mednarodno sodelovanje. Morda bo to skupna naloga tržaških, istrskih in drugih arheologov za prihodnje desetletje. Na ozemlju Pokrajine avtorja naštejeta 53 prazgodvinskih najdišč na prostem, ob tem pa še podajata seznam kraških jam z ostanki iz dobe gradišč, to je iz bronaste in železne dobe. Delo je tudi vodič, saj ob opisih gradišč in ostalih najdišč ponuja tudi dostop irr poljudno razlago vidnih ostankov, hkrati pa avtorja bolj radovednega bralca z natančnim navajanjem razprav in omemb posameznih gradišč v starejši strokovni literaturi uvajata k starejšim zapisom - to je prav prej omenjena kulturna zgodovina Trsta, Prava, poglobljena arheološka dela so pač redka (C. Marchesetti, D. Cannarella, V. Karouškovž, G. Stacul, F. Maselli Scotti) in zasluga avtorjev je, da nas suvereno in na lahek način pripeljeta skozi veliko število razdrobljnih citatov (zgodovina raziskovanj na Tržaškem je bila pač takšna pred C. Marchesettijem in po njem). Ko sem že omenil Marchesettija in ostale, moram ob pregledih tržaških gradišč omeniti še S. F lega, ki je I. 1982 pripravi! Kratek pregled prazgodovine tržaškega Krasa v podlistku Primorskega dnevnika. To slednje Flegovo delo in knjiga o arheoloških najdiščih dolinske občine, ki jo je izda! I. 1991 s podpisanim, nekako določata tudi usmeritev najnovejšega dela o gradiščih.
Torej: katalog in vodič- Kaj pa razprava? Že oba elementa, tako kataloški kot vodniški, vsebujeta elemente strokovnega in znanstvenega dela, a iz teksta je razvidno, da prav omejitev na današnjo administrativno enoto avtorja ovira pri interpretaciji bolj sintetičnega značaja. Opreti sta se morala na kronologije, ki ne izhajajo iz tržaškega gradiva, kar je metodološko prav, ker na Tržaškem gradivo, ki bi omogočalo kronološko opredelitev, manjka. Tu izvzemam pravzaprav le dve
razpravi, G. Stacula za naselbinsko sosledje na Gradcu pri Slivnem in M. Morettifeve za obdelavo keramike z gradišč na Griži in na Njivicah. Obe razpravi sta avtorja upoštevala, v bodoče bo potrebno upoštevati seveda še rezultate izkopavanj, ki prav sedaj potekajo na gradišču nad Jelarji na italijanski strani pod vodstom dr. F. Maselli Scotti. Ali bo kronologija tržaških najdišč pokazala tudi smeri razvoja za osrednja slovenska gradišča na Dolenjskem, morda vplive in tudi, da se je razvojni ciklus železne dobe zače! nekoliko prej na Primorskem, kot se danes že zdi? K temu bodo dala podatke tudi najdišča drugačnega značaja, na primer depoji iz Mušje jame pri Divači, na Goriškem in v Furlaniji in morda material z jame pri Praprotu (le če ne bo poniknil v privatni !asti). Le nakazana je razlika med gradišči v bolj obmorskem pasu od onih bolj v zaledju. Toda v razpravi je poudarek na topografskem delu, tu nakazana kronološka vprašanja bodo rešljiva šele po izkopavanjih večjega obsega na tržaških gradiščih in grobiščih tega časa. Ob terenskem delu se je porodilo tudi nekaj dilem, ko sta odkrila najdišča, ki bi jih po terenski oblikovanosti mogli in morali uvrstiti med gradišča, a za sedaj niso pokazala drobnih najdb, na primer keramike, po kateri bi jih časovno in kulturno uvrstili. V tej dilemi sta se opredelila za uvrstitev (na primer pri krožni strukturi tik nad morjem pri Sesljanu), saj takšna opredelitev pomeni izziv k arheološkim sondiranjem in s tem tudi za preverjanje zanesljivosti topografske opredelitve: končno je le lista znanost prava, ki jo je moč preveriti, ali pa vsaj v posameznih ugotovitvah dopolniti. Na ta način, seveda brez ekperimentiranja, se tudi arheologija približuje eksaktnim znanostim.
Velika zasluga avtorjev je, da sta izkoristila raznovrstne vire; nista le jx>dala nekakšnega povzetka, pač pa sta s topografskim delom osvetlila položaj gradišč v pokrajini, tako s pomočjo terenskih zapažanj in domačih informatorjev (klasična metoda, ki se je je lotila na Tržaškem prav Komisija za topografijo), avi-onskih posnetkov (delo prikazuje nekaj izredno dobrih posnetkov v barvah kot ilustracijo za že znana gradišča in tudi nekaj kot podkrepitev za na novo odkrita najdišča), katastrskih map in arhivskega gradiva, izkoristila sta arhivsko gradivo ustanov iz Trsta, Kopra in Dunaja. Takšen pristop je avtorjema pogosto omogočil, da sta k zgodovini raziskav lahko dodala sicer drobne in posamezne ugotovitve (ob nesorazmerno dolgem, verjamem celo, da dolgočasnem iskanju v arhivih!), vendar je težnja k vključitvi vseh podatkov pač imperativ takšnega dela. Prav to delo v kombinaciji z informatorji je omogočilo, da sta večino najdišč uspela poimenovati tudi s pravim toponimom in sta tako nadomestila v strokovni literaturi pogosta umetna poimenovanja. Seveda v večini primerov pride ob takšnem delu na dan slovensko ime, ki je bilo v tržaškem okoiju vse prevečkrat zamolčano. Ob tem se moramo tudi slovenski arheologi za-
289
ANNALES S/' 94
0C5ME IN POROČILA/RECF.NSI0NI F. REIAZIONI 183-315
vesli, da moramo gradišča na tržaškem Krasu imenovati "gradišča" in ne kar "kaštelirji", saj je izraz kaštelir doma v romanskih govorih Istre in je na Tržaško uveden šele s strokovnim italijanskim poimenovanjem v tem stoletju. Pred nami zaživi cela vrsta toponimov, ki prostor prazgodovinskih gradišč poimenujejo kot Gradišče, Grade c, Ajdovski gradeč, Grad. Ker avtorja mislita, tako sem prepričan tudi sam, da je toponim neločljivo povezan z arheološko vsebino, sta siovenske toponime obdržala tudi v italijanski verziji. Izkušenega topografa značilen toponim nezmotljivo pripelje do arheološkega najdišča, prej omenjeni po pravilu k prazgodovinskim ostankom v konfiguraciji terena.
Še enega sestavnega elementa knjige ne smem spregledati: ilustracij, oziroma slikovnega gradiva. Odlične avionske barvne posnetke sem že omenil, temu je treba dodati še kartografsko gradivo v tekstu (izseki iz karte v merilu / : 5000), tereslične posnetke najdišč in risbe predmetov. Predmeti topografsko delo nekoliko poživljajo, hkrati pa izbor kaže, da sta avtorja pač. imela težave z dostopnostjo materiala: tako tega, ki se skriva v depojih inštitucij, kot še bolj onega, ki ga nelegalno skrivajo nekateri posamezniki. Zbirna karta Tržaške pokrajine je nekako nesrečno in nespretno vlepljena ob koncu knjige in moti oblikovno odlično izdajo.
Za zaključek: knjiga vsebinsko presega ozek zamejski prostor, vključuje se tako po izdajateljskem podvigu kot po strokovni zasnovi v širši slovenski kulturni horizont, na italijanskem prostoru pomeni novost, morda presenečenje in izziv v določenih okoljih, vsekakor pa se vključuje prav tako tudi v italijanski kulturni krog. To je delu omogočila odločitev založbe za hkratno slovensko in italijansko izdajo. Mimo knjige ne bo mogel noben strokovnjak, ki se bo ukvarjal z gradišči, dobrodošla bo izletniku v tržaški okolici in ostaja spodbuda nam, ki "svojih" pokrajin nismo obdelali. Ob tem naj povem, da mi je desetletna prijetna izkušnja ob sodelovanju s Komisijo za topografijo razširila pogled tudi onkraj državne meje. Najdišča so tostran in onstran državnih meja, bodisi kot kaštelirji bodisi kot gradišča ali kot gradine. Leta 2003 bo poteklo sto let od izdaje C. Marchesettija o gradiščih Tržaškega in Julijske krajine: ali bo odlično delo slovenskih avtorjev spodbudilo komaj sproženo idejo o kritični ponovni obdelavi gradišč tega prostora?
Matej Župančič
Miroslav Bertoša: ISTRA IZMEDU ZBILjE 1 RKCiJE. Mala knjižnica Matice Hrvatske, Novi niz: kolo I, knjiga 5, Zagreb 1093, 126 str.
Opsegom nevelika knjižica uglednog hrvatskog po-vjesničara Miroslava Bertoše, dugogodišnjeg poznava-oca, zaljubljenika i istraživača istarske povijsti i kulture,
sažet je odabir pojedinih fragmenata prebogatog istar-skog mozaika prošlosti, zasnovan na iznošenju i tuma-čenju arhivskih svjedočanstava, natpisa i zapisa kao tragova opstojnosti, života, suživota, ali i sukobljavanja i ralova koji su se stolječima prelamali ovim nevelikim prostorom, Bez pretenzija na potpunost kazivanja i iznošenje konačnog odgovora i suda, autor je pokušao, kako i sam navodi u predgovoru, prikazati "Istru kao svojevrsno dokumentirano povijesno i društveno fik-cijsko domišljanje, kao odraz dalekih zbivanja, bližih ili sasvrm bliskih preobrazba, neočekivanrh i nepredvidivih mijena njezina društvena biča" (6). Priloži objavljeni u knjiži izlazili su prethodno kao kolumnistički feljtoni u puljskom "Glasu Istre" i djelomično u riječkom "Novom listu" Ijeto 1991. godine.
U prvoj cjelinš [idealni habital ili svijet naopako?, 726) autor domišlja stoljetne stereotipe Istre kroz "brau-deliansko dugo trajanje". Istra je tako u spisima, izvještajima, kronikama, književnim djelima suvrerne-nika ili kasnijih zapisivača, stekla pridjeve plemenite, sirotice, Ijepotice, ali i romanske, talijanske, hrvatske, slovenske, glagoljaike, težačke, revolucionarne Istre, pa sve do kamenite, neplodne, blage, otete, ugrožene, regije, župani je Istre... (19). Svaki od tih stereotipa ima, napominje autor, "svoje davne korijene u nekom segmentu istarskih geopoiitičkih, gospodarskih, nacionalno/ nacionalističkih ... konstelacija" (20). Isto tako, stereotipi se, bez obzira na podrijetlo njihova nastanka, javljaju s jedne strane kao elementi kolektivne memorije "dugog trajanja", a s druge kao dijeiovi neprevladane prošlosti koja, često sročena i interpretirana mitovima i iracionalnim argumentima, nerijetko i zrni če znanstve-nim prosudbama (22).
"Sindrom" grada i "kompleks" sela (27-44) naslov je poglavlja u ko jem autor "suprotstavlja" kolektivne men-talitete i pamčenja dugog trajanja izraženog kroz svo-jevrsne stereotipe (sfavenskog) sela o gradu kao areaiu u kojem "izvorna, čista i nepokvarena seoska duša" gubi nacionalni identitet i utapa se u civilizacijskim kodo-vima talijanskog nacionalnog predznaka. S druge strane, istarski grad u vrijeme mletačke uprave ne proživljava, barem ne u gospodarskem smislu, najsretnije dane. a odaslani mlefački providuri, knezovi i činovnici, u toj zemlji vide prvenstveno stalno vrelo prihoda za uzdr-žavanje svojeg brojnog vojnog i birokratskog aparata. Čak i u austrijsko doba, kada se odlukom državnih organa Pula pretvara u veliko austrijsko vojno-pomorsko sredi šte, slanovništvo ne stječe očekivani prosperitet i sigurnost gospodarskog razvoja, več ostaje samo vojna baza kojoj je cjelokupan život grada u potpunosti pod-reden.
Kratko poglavlje Podrum/kantina nesvjesnog (Skica za povijesnu antropologiju, 45-53) i priča o čudnovatim močima župnika - štriguna (čarobnjaka) Martina Velo-viča u Taru ponad Mirne (krajem XVIII. st.), njegovim
290