144
Nar veči  zaderžek omikanja slovenskiga ljudstva.
Nekteri preprosti Slovenci umejo take cerke za-rezati nad vrata svojih hiš , de mora v tisti hiši potlej ljudi po njih mnenji ne tlači. Bog daj , de bi se med modrimi Slovenci našli možje, ki bi moč in oblast imeli pregnati moro , ki našo slovensko izobraženost tako nemilo tlači!
Ta mora je nemški jezik, vpeljan v slovenske kancelije. Vsak, tudi preprosti človek terja od šole gotov dobiček; ako ni tega, ne mara za šolo. Otroci, k! delj časa hodijo v šolo , ne znajo očetam iz pisem , ki jih dobivajo v kancelijah , kaj povedati. Ta nevednost razdraži starše zoper učenike z očitanjem, de učiti ne znajo , in otroci ostanejo doma. ;?Pokaj bi pošiljal — pravijo starši — otroka v šolo, saj se nič ne nauči ?if Učeniki, de bi ta ukor od sebe odvernili, učijo otroke nemški jezik, misleči, de bi vender kaj staršem povedati znali. Pa kmečkim otrokam več let neznane ptuje besede zabijati v glavo , ktere zopet pozabiti morajo , ker jih rabiti priložnosti nimajo: ali se to ne pravi prazno slamo mlatiti? Otroci vidijo, de zaželjeniga namena doseči nemorejo in s starši vred obupajo. — In je še drugih reči, pri kterih rodoljub ne ve: ali bi se smejal, ali pa jezil! O j , kako smešni so nemški napisi na križopotih v samotnih krajih in kotih, kamor gotovo noben Nemec nikoli ne pride. Ravno tako smešne so v nemškim jeziku pisane p o vabe, poslane iz kome-sije na župane in kmete, ki dostikrat nobene nemške besedice nerazumejo. Po dve uri delječ se včasi kdo muči do duhovna, de bi mu po slovensko povedal, kaj se od njega imeti hoče. Množite tedej šole , povišajte učeni-kam plačilo ; pa Vam povem: de prazno slamo mlatite, ako slovenskiga jezika v slovenske kancelije ne vpeljete. Le ondi se bojo starši in otroci za šole vneli, kjer bodo vsako pismo in razpravo v kancelii storjeno prebrati in zapopadek povedati umeli. Ta dobiček vsak kmet spozna , druziga pa ne.
In zakaj bi se to ne zgodilo ? Kaj niso še časi za herbtam, kjer so grozovitniki sv. vero, jezik in ljudi kot pomoge rabili, de bi se na pristolu ohranili in svojo sebično oblast in moč delj razprostili? Ali bodo Nemci tudi z dej pri zadobljeni svobodi še zmirej nam svoj jeziknarivali? Bodo še zrnerej hrepeneli na razvalini naše narodnosti zidati svoj o?! Nemci! Odstopite od te stare, do današnjiga dneva zoper nas ponavljane krivice. Ozrite se po stvarnici! Rožice raznih boj in dišal cvetejo ena poleg druge ; tičice prepevajo v našim milim podnebji ena zraven druge , in nobena zmed njih ne sili drugi svoje pesmi, pa se vender njih mili glasi zlagajo v tako soglasje, ki ušesa mika in serce veseli. Zakaj bi tako tudi Slovani in Nemci, razumne stvari, eni zraven družin v miru in ljubezni kot bratje ne živeli? Ta razlika je Božja naredba, in zakaj bi se ji človek zoperstavil ? Razbili ste srečno zdej verige tiranstva: dajte tedej pravice Slovencam nazaj , ktere jim je nemško tiranstvo vzelo ; zdrobite postave, ki so zoper človeško naravo in Vam v sramoto; dajte našimu jeziku razvijati se svobodno in prosto; zakaj le iz njega nam cvete naša omika in narodnost. Vaša mladika v naš divjak vcepljena hira in ne nosi sadu. Samo ondi bomo mi veselo vživali sad svobode, kjer smo Vam jo dobiti pomagali, in smo za njo vse darovati pripravljeni.
Morebiti boste rekli, de nas je premalo, de bi kancelijski jezik imeli. Ni nas tako malo: Slovencov je poldrugi milijon , in ilirstvo je veliko. Le Vase šem-brane škarje so tako šegave in umetne, de nas na tako drobne kosce rezati umejo. Nikar nas ne priklopite k svoji deržavni vezi; ako to storite, nas k smerti obsodite. In kdo nas bo rešil te smerti? Ali imamo Slovenci taciga moža ? —                                       —o—
145