Poštnina plačana v gotovini Cena 1 Din / IZHAJA VSAKO SOBOTO Letna naročnina 40 Din. — Uredništvo in uprava v Ljubljani, Gledališka ulica 8, telefon št. 2109 Račun poštne hranilnice št. 16.160. — Rokopisov ne vračamo. — inseratov ne sprejemamo! Štev. 2. V Ljubljani, dne 17. septembra 1932. Leto I. Kaj hočemo? Postavili smo temelj svojemu ud e j* stvovanju, povedali kdo smo, in danes gremo stopnjo dalje: Kaj hočemo? Zastopamo stališče, da more in mora biti nosilka jugoslovanske ideje predvsem zasebna inicijativa. Državna oblast ni mogla še nikdar in nikjer sama iz sebe ustvarjati narodov in vcepljati državljan nom narodno zavest in navdušenje, pa naj je imela na razpolago še tako sijajen aparat. Stvar zasebne inicijative je, da ustvarja, širi in poglablja ideološke, zla-sti nacionalistične pokrete, stvar države in državnih oblasti pa je, da take državo* tvorne pokrete podpirajo oziroma jih vsaj ne ovirajo. Nočemo radi tega uradnega Jugoslo* vanstva, hočemo svobodni pokret, ki ga vodi in vzdržuje trticijafivc poštenih in sposobnih Jugoslovanov, ki so si znali ohraniti čisto vest in čiste roke; ne de* lajo le za nagrade in ne pričakujejo od svojega nacionalnega udejstvovanja nos benih osebnih koristi, priznanj in odliko* vanj, marveč delajo iz notranje potrebe in le radi stvari same. Prepričani smo, da se idejni, zlasti nacionalni pokreti ne ustvarjajo od zgoraj navzdol. Z delom je treba pričeti v širokih plasteh naroda, ta narod je treba pritegniti k sodelovanju in soodločanju. Preprosti človek je jedro in temelj vsake države, iz njega je treba napraviti za* vednega državljana, ki pozna svoje dolžnosti naprum državi in te dolžnosti rad izpolnjuje. Hoče in mora pa imeti ravno zato ugled in upoštevanje tudi pri vodilnih funkcionarjih. Zato smo proti zelenim mizam in se borimo za najširšo demokracijo v prid onih, ki vrše lojalno svoje obveze napram narodu in državi. Vzgajati hočemo mogočne ljudske vrste, ki se bodo prištevale odkrito k ideji narodnega in državnega edinstva, propovedovale to idejo z besedo in de: janjem ter doprinašale za njo težke, mo: ral ne, materialne in krvne žrtve — vse to v prepričanju, da je za nas Slovence možno samostojno in neovirano življenje le v edinstveni in močni Jugoslaviji. Kdor ruši edinstveno, nedeljeno in nede* Ijivo Jugoslavijo, ta je sovražnik države in naroda, je pa tudi sovražnik nas Slo>' vencev. Hočemo proste in neodvisne državs Ijane jugoslovanske Jugoslavije. Nismo si dali še nikdar in nikjer vezati svojih rok in misli, priznavamo le eno idejo in hočemo doseči le en cilj, da postane Ju; goslavija v resnici jugoslovanska in da dobi država čim prej resnične, jugoslo> slovanske državljane. Zaradi tega prepričanja in hotenja smo bili vedno proti vsem bivšim politič* nim strankam in njih ogabnemu partu zanstvu, zato smo bili in smo proti vsa* kemu hinavstvu in svetohlinstvu — Jus goslovanstvo imamo v svojih srcih, ne pa samo na jezikih. Hočemo širom države propovedovati evangelij bratske ljubezni jugoslovanske* ga nacionalizma, ki naj objame široke mase naroda in povzdigne v njem splošen polet in navdušenje, da bo jugoslovanska zavest v narodu sveta in nedotakljiva. Hočemo močno in složno edinstveno državo; varovati naš narod vseh mogo? čih sovražnikov, stati na braniku vseh političnih, kulturnih in gospodarskih uspehov, ki jih je jugoslovanski narod dosegel s svojim ujedinjonjem Iz naroda smo, z njim smo eno in zas radi njega smo. Iz vseh teh razlogov hočemo biti po* borniki pravega, ne političnega, marveč srčnega socializma. Narod bo dal državi vse, kar je v njem najboljšega, mora pa imeti čut, da so zaščiteni njegovi interesi brez vsakega nepotrebnega birokratizma in brez političnega koristolovstva. Kmet, delavec in nastavljenec naj žive kot enas kopravni in polnopravni državljani v dr•> žavi, ki sloni predvsem na njihovih ra--mah in njihovih žrtvah. Če trpe zaradi današnje bede najmanjši, morajo prispet vati sorazmerno tudi vsi drugi. Smo proti onim, ki vlečejo še danes pretirane dobičke in dohodke, s tem pa ustvarjajo nezadovoljstvo, vzbujajo za= vist in sovraštvo v vseh onih, ki so brez dela na cesti in nimajo kruha za vsakdan nje življenje. Večji škodjivec države in naroda je direktor, ki vleče še danes mastno mesečno plačo, kot pa delavec, ki ga je isti direktor zaradi »pomanjkanja dela« vrgel na cesto in se v svojem obu> pu spozabi do kake neprevidne besede ali celo zaide na napačna pota. Smo proti vsem javnim funkcionar* jem, ki zasedajo kjerkoli in kakršnakoli dobičkanosna mesta, ki niso nujna posle: dica njihovih uradnih funkcij. Čistoča uprave zahteva neodvisne in moralno ČU ste može na vodinih mestih javne uprave. Smo zlasti proti vsem onim, ki služijo kot plašč tujemu kapitalu ter mu omogočajo, da pod nacionalno firmo izmozgava naš narod in škoduje naši državi. Nočemo separatizma. Politični in verski boji ter nasprotstva med posamezs nimi stanovi predstavljajo največjo nes varnost za obstoj in procvit naroda in dr; zave. Separatist je tudi oni, ki povdarja pretirano pomen enega ali drugega stanu, ga stavlja nad druge stanove in ustvarja s tem neslogo. Vsi stanovi so po: t r e b ni, vsi morajo biti z d r u s ženi v skupni fronti inv bo* ju za socialno pravično, dobf r o upravljano, edinstveno Jugoslavijo. Novi Jugoslovani — državnjaki V čuvstvenem. in narodnostnem življenju nacije ne obstojajo malenkostni problemi, kajti tako življenje je sestavljeno iz doživljajev vseh dni narodovega izživljanja. Ta ko-lektivum doživljajev briše malenkosti in samo okvir celote se usidra v duševnost naroda in postaja navada, miselnost, nazor, okus in v starejši obliki tudi tradicija. Odločilne važnosti za narod je, da svojo fizionomijo stalno uglaja in oblikuje. Najvažnejša naloga oblikovalcev te fizionomije pa je, da se slabe miselnosti in razvade odstranjujejo ali vsaj energično korigirajo. Današnje življenje narodov se zrcali v glavnem iz odsevov njihove preteklosti. Naša slovenska preteklost je mlečno mlada. Imeli smo odlične osebnosti, izvršili smo gigantska dela na polju napredka, kulture in civilizacije, vendar najtežja naša naloga je ostajala po sili razmer v ozadju do novejših časov, ko nas je potek velikih dogodkov postavil na dostojanstvo samostojnega naroda. Že od nokdaj je regionalizem povzročal največjo zavoro našemu nacionalnemu in političnemu napredku. Ta zavora pa ni bila odstranjena tudi takrat, ko smo Slovenci postali državni narod. Jugoslavija je bila ustvarjena, ustvariti pa je bilo treba tudi Jugoslovane. Vse države so se konstituirale najprej oblikovno in šele potem so dale tej obliki tudi substanco. Vsi narodi so bili v prvih korakih političnega razvoja samo svoji, konglomerati ljudi, ki pa so se v teku dobe tuzionirali in sharmonizirali v celoto z enotnim čuvstvovanjem. Vendar se je pri drugih narodih zamogla ta evolucija vršiti postopoma. Na Jugoslovane pa je padla odločitev v ,enem dnevu. Mi smo postali v politični tvorbi Jugoslovani preko noči, in to v času ko je bilo združenje pri drugih narodih že dovršeno dejstvo. Ravno zato je bilo potrebno, da se je ritem združenja pri nas nujno pospešil. Poskušalo se je rešiti to važno vprašanje z zunanjimi sredstvi, posebno administrativnimi in to zaradi tega, ker so odločujoči krogi pogrešno smatrali, da je duhovno združenje že dovršeno. Nujna pa so bila ta zunanja sredstva zaradi diktature birokracije in legi- slativnih formalizmov, ki so nas davili v prvi dobi naše skupnosti. Z raznimi premeščanji uradov in oblasti, z razgibanjem državnega aparata, z ustvarjanjem dežel, oblasti in banovin, s političnim razprševanjem volivnih interesov in sličnim se je skušalo izbrisati sledove tradicije s suženjskimi pečati. Z izmeno oseb in stvari med najrazličnejšimi strankami nove državne tvorbe se je hotelo in deloma tudi doseglo ta cilj. Vendar kreacija »Jugoslovanov — državnjakov«, t. j. državljanov z razvito državljansko zavestjo, ki niso povezani s kopico predsodkov niti obremenjeni s strupom suženjskih injekcij prejšnje dobe, državljanov, ki niso kratkovidni in omejeni z ozkim lokalnim patriotizmom, takih državnjakov ta doba ni ustvarila. Efektivno duhovno združenje v nacionalnem in socialnem oziru, združenje postavljeno na ruševinah stare miselnosti se mora poroditi šele iz modernih oblik današnje generacije. Vsi veliki problemi pri vseh narodih so imeli za osnovo popolno unifikacijo vseh sil nacije. Taka osnova pa je dana šele tedaj, ko se narod toliko izkristalizira in postavi na višino samokritike in presojanja, da je dostopen v prvi vrsti za široke probleme in se ne izgublja v vsakdanjih malenkostih. Vsi mali ljudje izgubljajo svoje energije v podrobnem delu. Z nami Slovenci usoda v tem oziru žal ni delala izjeme. Borili smo se za različne drobtinice, obenem pa prepuščali meter za metrom sosedom. Danes stvar ni mnogo boljša. Z nedolžnega cirilskega pisma napravljamo narodnostne probleme, sklicujemo protestne shode, prirejamo in organiziramo pocestne demonstracije, obenem pa se klanjamo nemškemu maliku, ki nas je oropal tri četrtine naše zemlje in hoče pozobati tudi zadnjega Slovenca. Na srečo je ta negativna stran našega izživljanja čedalje manjša. Za njo stoji malenkostna kopica okorenelih starcev in neustaljenih mladcev. Druga pozitivna stran, močnejša in silnejša, zdrava in nedegenerira-na pa osveža narod in mu daje vse pogoje za pravo oblikovanje. To je generacija, ki je s krvjo popisala prve strani slovenske zgodovine na vseh frontah za časa svetovnega klanja in tudi pozneje — na zapadu. Generacija, ki se je sprostila vezi sramotne tradicije, generacija svobodnega in samostojnega duha. Ta bo izvršila potrebne korekture narodove fizionomije. Politični konjunkturisti prav vseh nekdanjih strankarskih skupin so se trudili, da so narodni in državni ponos v ljudstvu zatirali, mesto, da bi ga oživljali. »Narodni voditelji« so narodu odvzeli vero v sebe in svojo državo. Tujci, ki so po zaslugi in intervencijah strankarskih mogotcev preplavili našo državo, zavzeli najboljša mesta in upropastili s pomočjo domačih kapitalistov narodno premoženje, so pri spodbijanju narodne in državne zavesti pridno pomagali. Tako imamo danes narodnostno, državno in socialno nezavednega človeka, imamo le preveč številne godrnjače, kritikastre in defetiste. Imamo pa tudi množico zapeljancev, ki je v teh težkih gospodarskih časih nasedla tem krivim prerokom. Živimo v dobi, ko zahteva posameznik od države vso podporo, ne da bi bil istočasno pripravljen tudi sam za državo nekaj storiti. V današnji družbi išče posameznik — ki je v potrebi — v državi svojo krušno mater, kateri pa ob prvi priliki, ko se je njegovo stanje zboljšalo zopet pokaže hrbet. Živimo v dobi, ko je država najbolj izpostavljena kritikon-stvu, zasmehu in ironiziranju s strani lastnih državljanov, ja celo s strani lastnih nameščencev. Še bolj žalostno je, da ljudje v svoji bolni zablodi ne štedijo z obrekovanji in smešenjem lastnih državnih institucij tudi v občevanju z zunanjim svetom, da ne rečemo, tla jih ob takih prilikah celo potencirajo. V tem tiči naše največje zlo. Naš človek ne vidi v državi lastnega stvarstva, pač pa gleda na svojo lastno državo z istimi očmi, kot je to delal v času, ko je živel kot neznatna manjšina pod tujo knuto. To je treba popraviti. Predvsem bo morala naša generacija korenito iztrebiti kvar-ljivo psihozo, ki so jo z diktatorskimi gestami vpeljati pri nas politični konjunkturisti. Z vsemi razpoložljivimi sredstvi bo morala z narodovega telesa odstraniti najrazličnejše parasite. S krepko besedo in z živimi dejanji bo morala poruvati ves plevel, pa naj si ta odevlje kakršnosikoli krinko. Vsaka nacionalna, verska ali socialna eksploatacija mase v sebične namene bo morala nujno prenehati. Razgaljenje nosilcev takih krink bodi njenji naj višja naloga! Mi vsi moramo pomagati ustvariti nacijo. Tip Jugoslovana-državnjaka, postavlja ljubezen do skupne jugoslovanske domovine kot najvišjo dobrino pred vse ostalo. Pri nas obstojajo najrazličnejše plemenske domišljavosti, ki kalijo prisrčno razmerje med brati, zato moramo iz plemenskih in verskih posebnosti ustvariti nacijo; to bo največja duhovna pridobitev naše generacije. Naš nacionalizem pomeni polno ljubezen do domovine in trdno voljo do obrambe te domovine. Naš cilj je vzgojiti človeka, ki je nacionalen in zdrav na telesu in duhu. Z njim pa bomo tudi že ustvarili državnjaka, takega kot ga premorejo vsi ostali kulturni narodi. Ivan Učenikov. V spomin bojevnikom Jutri v nedeljo 18 t. m. se vrši slav> nostno odkritje grobnice v Krupnju, kjer počivajo z e ms ki ostanki bojevnikov, ki so padli v bojih od 6. do 9. septembra leta 1914. na Mačkovem Kamnu in drugih vrhovih okoli Krupnja, ko so zadržali z nadčloveškimi žrtvami pohod generala Potiorka, ki je hotel nat tem mestu pro? dreti v sredino Šumadije in obiti Cerj planino. Velike so bile žrtve na Mačko-vem kamnu in drugod, a cerska zmaga je bila dobljena, Potiorkov pohod ustavljen, Srbija rešena prvega navala. Poseben odbor v Krupnju je od leta 1925. zbiral prispevke, da je postavil junakom častno grobnico v slogu srbskih zadužbin. Med onim, ki so se bili na Mač* kovem Kamnu, je bil tudi slovenski dijak Dragotin Mrasa, ki mu je pesnik Miro-slav Jelič posvetil pozneje, ko je padel leta 1915. v Šumadiji, sledečo pesem: Kada vidik kadifenoplavi Prvim rujem sunce okrvavi I rasu ga preko nežnih strana, Stade cika ognja i Čelika Iznad polja i iznad šljivika — Poče borba ispred Bagrdana. Popadao drugar do drugara Preko stara, kršna Oblogara, Pa viteški ispleo se venac, I u njemu cvet mirisan, mio, Što lepotom mladost začinio, Dragi Mrasa, ljubljanski Slovenac. Mnogi Srbin mučni svet promenu, Mnogi vojnik ode Makenzenu, I kad bese pri smiraju dana, U odsjaju plamenoga časa, Onda pade i Dragutin Mrasa, A na njemu četrdeset rana. Lepa sele iz Ljubljane bele, Kad otvorne rasture se strele, Ti se seti salomljena bora, Ponosita slovenačka daka, Našeg Mrase, velika junaka: Pozdravi ga preko svojih gora! Za uvod je napisal pesnik še to--le pripombo: Osemnajstletni dijak Dragos tin Mrasa, Slovenec iz Ljubljane, že enkrat ranjen na Mačkovem Kamnu, je padel v Šumadiji v težkih dneh nagega po= raza, zadet od štiridesetih šrapnelskih kroglic. Pokopan je pri naselju Gladno. Grob je bil prepuščen neprijatelju z zasilnim križem in napisom: »Naš Mrasa«. Zapustil je tri sirote sestrice. I 20. 9. „ I Spominjajmo se začetnikov pohoda jugoslovanske misli septembrskih žrtev! 1908 Politične zadrege v Italiji Vse italijansko časopisje se obširno bavi z noto nemške vlade francoskemu kabinetu, v kateri se zahteva popolno izenačenje oboroževanja. S posebno pikantnostjo pa servira laški tisk javnosti izjavo zunanjega ministra Neu-ratha, v kateri naglasa, da Nemčija ne more več prenašati poniževanj v pogledu oboroževanja. Pri tem zatrjuje laški tisk, da je treba postaviti Nemčijo zopet na trdne noge, posebno v sedanjih časih, ko je blokirana z dovršeno politično grupacijo Francije v severovzhodni Evropi. Pri tem namigujejo italijanski listi na francosko-sovjetska pogajanja, ki so Italiji prekrižala njene politične račune. Zanimivo je, da stilizira provincialni tisk bodoče politične načrte Italije tudi v podrobnostih, medtem ko vodilno časopisje samo. na-značuje bodoče smernice. Zdi se, da ima ta nova poteza Mussolinijanske politike svoje lepilo v notranje-politični situaciji. V ostalem si pa najbrže italijanska diplomacija sama ni na jasnem, kako je treba prijeti nemško vprašanje v končnem stadiju. Sigurno je samo, da so Papenov manever vsaj posredno povzročile italijanske intrige proti Franciji. Tržaški politični krogi, predvsem oni tihi avstrijanski simpatizerji si z novega političnega sorodstva obetajo nebroj koristi, medtem ko jedro tržaških fašistov s skepso gleda na razvoj dogodkov in vidi v tej potezi polom zadnje Mussolinijanske politične rekonstrukcije, ki je že takrat vzbudila med tukajšnjimi mlajšimi fašisti veliko godrnanja. Tudi v notranje-političnem življenju opažamo naraščajočo nervoznost. Tudi tu hoče Mussolini igrati »va banque«. Krilatica o politični amnestiji, ki se je zdelo, da je potrebna tako za zunanji svet kakor za novo injeK-eijo mase, je povzročila baš nasproten efekt. Z zločini in krvjo vzgojena masa avantgardistov je izgubila vsak čut človečanstva. Z bestijalnimi vzkliki, z zapovedjo novih zločinov se sklepajo seje eksekutiv posameznih sekcij. Plemenitost naroda je dobesedno izumrla. Zato sc oblastniki resno boje, da bi jim armada 100.000 policijskih agentov in konfidentov ne mogla preprečiti pogromov na amnestirane politične preganjance. V splošnem se misli, da je amnestija v načelu že pokopana ali pa se bo omejila na minimalno število najbolj nepomembnih oseb. Konfina-eije v zadnjih dneh strahovito naraščajo, posebno v industrijskih središčih severne Italije. Posebno ostri postopki se izvajajo nad voditelji delavskih sindikatov, ki se zavzemajo za najelementarnejše potrebe stradajočega delavstva. Ta dejstva še toliko bolj padajo v oči, ker je znano, da so baš ti voditelji glavni stebri fašizma med delovnim ljudstvom. Z obhodov Iz ribarske mreže na Ljubljanici pod tromostjem —lj Radio Ljubljana je za časa velesejma pro« pagiral slovensko pesem tako, da je predvajal čim več italijanskih in nemških plošč. Tuje jezike las hko poslušamo iz Rima in Berlina; na našem radiu pa hočemo našo besedo. Kako mnenje si ustvarja tujina o nas, ko sami propagiramo tuje pesmi, mesto da bi s to važno ustanovo seznanjali tuje narode zgolj z našo lepo jugoslovansko glasbo. —lj V album novo nastajajočega alpinskega muzeja. Ogledavajcč si razne znamenitosti letoš« nje alpinske razstave, sem se spomnil na alpinski muzej v Monakovem. Tam vidiš neko dvorano z napisom »Hiitten, die dem Deutsch«Oesterreichi« schen Alpenvereine beraubt \vorden sind«. V mi* niaturi so vpodobljene vse tiste koče, ki so nekdaj pripadale gornjemu društvu in ki se sedaj naha« jajo v Jugoslaviji odnosno v Italiji. Pred par leti sem spal na skupnem ležišču v Aleksandrovem do« mu pod Triglavom. Oskrbnica me je pokrila še s pokrivačami bivše »Marije Terezije«. Vse so še imele napis »D. O. Alpenverein«. Na drugi turi so mi v kcči na Korošici v Kamniških planinah ser« virali juho v krožniku z napisom »Koroschitza Hiitte«. Na kolodvoru v Kranju visi na desko na« risana pregledna karta naših planin. Še vedno či« taš napise »Njegovo Veličanstvo prestolonasled« nika Ferdinanda koča, Marije Terezije koča, Dež« manova koča, Vossova koča itd. Res da so te za« deve le formalnega značaja, vendar če slišimo v tujini očitek, da smo na lastni grudi tujcu nekaj našega ukradli, tedaj z gornjo malomarnostjo ta očitek samo potrjujemo. —lj Če so »Oni« cesto naredili, pa naj še njis hov napis ostane. Tako mi je odgovoril oskrbnik Koče na Gozdu ob cesti na Vršič, ko sem se in« formiral, zakaj visi na najbolj vidnem zidu še vedno napis »Prinz Eugen Strasse«. In nadaljeval je ie: »Če hočete napis stran vzeti, pa še cesto stran nesite.« Spomnil sem se na tisoče ruskih ujetnikov, ki »o cesto gradili. Res lepi kontrasti: sveta ruska kapelica, ki nas spominja na ruske, radi gladu poginule žrtve, Prinz Eugen, spomin črne preteklosti in zgovorni oskrbnik, simbol na« šega suženjstva. —lj Nemški potujoči dijaki. Že nekaj let opažamo po vežah in dvoriščih ljubljanskih hiš posamezne grupe prepevajočih nemških dijakov. S prepevanjem najrazličnejših nemških pesmi nadlegujejo prebivalce hiš in na moderen način berači: jo. Na ta način izrabljajo le nekoliko preveč naš gostoljubnost, kajti siti smo nemških popevk in njihovega beračenja in vsiljevanja, ker je le čudno, da prihajajo ti »dijaki« v vseh letnih časih. A! imajo tam vse leto počitnice? Kaj pa nemški »Drang naeh Osten«? In končno imamo sami mno. go lastnih revnih dijakov in tudi drugih revežev, ki so potrebni naše podpore. Tem pomagajmo in ne tujcem. Policijsko upravo v Ljubljani pa naprošamo, da tem nemškim dijakom prepove to mo demo beračenje. Maribor INTERNACIONALE Moda 20. stoletja so internacionale, Različne inozemske organizacije so dognale, da so interna« cionale sijajen »kšeft« za tiste, ki jim komandirajo. Mnogoštevilne mastne sinekure po različnih mednarodnih uradih omogočajo udobno življenje komisarjem, direktorjem, tajnikom in komisijam, ki delajo na svojih rajžah zelo velike ovinke na rivijere itd. Vse internacionale so več ali manj sovražne Jugoslaviji. Odkar je propadlo apostolsko cesar« stvo, se katoliška internacionala besno zaganja v našo državo. Katoliška cerkev se gotovo ne more pritožiti čez položaj, ki ga zavzema v naši državi. Ustanavljajo se nove škofije, stavijo nove cerkve, številni veličastni in pompozni evharistični shodi dobivajo v zadnjem času amerikanske dimenzi« je... V naši prestolnici so hoteli katoliki z milijon« sko loterijo postaviti katedralo, ki bi postavila v senco borne pravoslavne cerkvice Beograda. Tole« ranča je v naši državi takšna, da mora priznati vsak objektiven človek, da se ne dela nikake razlike med to in ono vero. Nemški katoliki Porurja so morali to sami konstatirati, ko je prišlo večje število dija« kov pred kratkim s svojim župnikom preko Jese« nic na Brezje. Najlepši sprejem, naravnost bratski sprejem. Od tod so se podali v Banat k svojim rojakom, kjer so uživali jugosl. kulinarične dobro« te, kar za Nemce iz Rajha nekaj pomeni. Kmalu nato je »Kolnische Zeitung«, vodilni nemški kato« liški list, priobčila grozodejstva nad katoliki v Ju« goslaviji. Hvalevredno je, da je baš »Slovenec«, naš katoliški list, dal Nemcem za ta neotesan na« pad potrebne lekcije. Čudimo pa se, da ni »Slove« nec« opazil tudi še drugo slično neokusnost nem« ških somišljenikov. Dunajski črnožolti reptil »Reichspost«, vodilni katoliški list Avstrije, je ob« javil ob koncu avgusta ogaben in ostuden napad na našo državo in to v velikem formatu, ki je di« šal po senzaciji. V članku, katerega je baje obja« vila katoliška internacionala s sedežem v Švici, po« roča neki katolik(!) iz Zagreba o strašnih šikanah napram katoliškemu življu v Jugoslaviji. Med dolgo vrsto neresničnih obdolžitev se servira evrop« ski javnosti sledeče: V Sloveniji in na Hrvaškem je prepovedano duhovnikom pridigati slovenski in hrvaški, temveč samo srbski(?!). Katoliško ljud« stvo ne sme v cerkvi moliti in prepevati v svojem jeziku. Dr. Kcrošča spremlja stalno deset detekti« vov. Ko pride v kakšen farovž, že pozvoni detek« tiv in se informira po zdravju gospoda Korošca. Če stojita dva na cesti in se pomenkujeta, že pri« stopi takoj detektiv in prisluškuje. Vsak župnik, ki pridiga o Sokolu, dobi takoj 2 meseca ječe itd. itd. To vse uganja diktatura v Jugoslaviji, ki sov« raži katolike. Te abotnosti se servirajo Evropi, ko ve vsakdo, da je največji reakcionar Jugoslavije pritlikavec napram žoltim reakcionarjem okoli Reichspošte. Sličnp stališče zavzema napram naši državi rdeča internacionala. Socialistična glasila Avstrije in Nemčije dosledno grdijo našo državo, seveda iz svojih vidikov. Medtem ko se reakcija v Nemči« ji, ki smrdi točno po Metternichu, odpravi blago« hotno, se poroča svetu o grozodejstvih neke na« mišljene diktature v Jugoslaviji. Stališče fašistične internacionale je pa itak dovolj znano. Musolini, Hitler, Starhemberg, Du« sterberg in slični so Jugoslavijo že davno zbrisali iz zemljevida. Edino pravilno je, da se izogibamo internaci« onal. Boriti se moramo za to, da nobena gori na« štetih internacional ne bo našla podpornikov v naši državi, kajti vse so nam sovražne in vse slu« žijo ciljem, katerim je Jugoslavija napoti. Nera« zumljivo je, če se navzlic tem dejstvom daje mo« ralna in gmotna podpora recimo rdeči internaci« onali cd strani države. Nikjer ni zapisano, da mo« rajo v socialnih vprašanjih in institucijah imeti glavno besedo ljudje, ki so podpetniki nam sovraž« nih internacionalnih generalov. Zato si pomnimo. Zdrav in stvaren nacionali« zem je v stanu rešiti vse probleme za vse stanove, vere in plemena tako, kakor je to potrebno za procvit države. Ne rabimo internacionalnih krošnjarjev, ki ponujajo svojo sumljivo robo za ceno naše kulturne, socialne in ekonomske svobode. Celje —c Taka naj bo vzgoja naše mladine! Na tukajšnji državni gimnaziji je po otvoritveni služ« bi božji sklicalo ravnateljstvo celokupen profesor« ski zbor in dijaštvo vseh razredov na kratko otvo« ritveno slavnost v telovadnico. Gospod ravnatelj je imel na prisotne patriotičen nagovor kot uvod za novo šolsko delo. Pred vsem je poudarjal, da mora biti mladina nacionalno vzgojena, da je dolž« nost učiteljev, da čuvajo pri učeči se mladini na« cionalni moment. Na višku domoljubnega govora je navdušena mladina prekinila izvajanja svojega ravnatelja z gromovitim aplavzom, ki se je stopnjeval od besede do besede. Črnomelj Letošnja letina kaže pri nas še precej dobro, samo da bi bili obvarovani zla, ki je lansko leto skoraj uničilo našega kmetovalca, to je suše in toče. Zadnji čas se je govorilo nekaj o ustanovitvi vinarske zadruge, kar bi morali vsekakor pozdra> viti, ker le na ta način bo tudi vinogradnikom v okolici Črnomlja dana možnost, da svoje pridelke primerno vnovčijo. — Kriza se pozna tudi pri nas zlasti zaradi tega, ker je Belokrajina vezana na svoje ameriške izseljence, ki so do sedaj vedno in znatno podpirali svojce. Velika brezposelnost v Ameriki je vzrck, da so te pošiljke zelo zaostale in s tem je prenehal glavni vir denarnih dohodkov naših Belokranjcev. Kljub temu, da se vedno čuje in čita, da se ustavljajo razni industrijski obrati delujejo tovarne v Črnomlju še vedno v nezmanj« šanem obsegu. Tako zaposluje lesna industrija »Jugoles« d. z o. z., Črnomelj, nezmanjšano šte* vilo delavcev, ravno tako lesna industrija »Zora«, Črnomelj, premogokop je prekinil za nekaj časa delno obrat, kar pa upamo, da se bo kmalu zopet vršilo redno obratovanje. Sokolski kino, ki je v poletnem času prenehal s svojimi predstavami, bo pričel z jesensko«zimsko sezono in, kakor čujemo, so nam za tedaj zago« tcvljeni res lepi in priznano dobri filmi. Gradbena sezona v našem mestu je v polnem teku, saj se zidajo 3 nove hiše in nekaj je bilo starih adaptiranih, zlasti bo v olepšavo mnogo pripomogla nova stavba, ki se zida na glavnem trgu zraven cerkve in je last gosp. E. Spreitzer«ja. Mirna V letu 1931., 18. oktobra je bil premeščen takratni šolski upravitelj s svojo ženo učiteljico na drugo mesto. Od takrat pa do danes še nima« mo mesta zasedenega. Imamo 312 šoloobveznih otrok v 6 razredih in eni paralelki. Od 18. oktobra 1931. dalje, t. j. skoro celo leto je pohajal 4. in 5. razred izmenoma vsak drugi dan šolo. Starši, ki so dali svoje otroke v višjo šolo, so jih morali še privatno poučevati, da so lahko naredili izpit in popravili to, kar so v šoli skozi celo leto za« mudili. Upali smo, da bo imenovanje izvršeno do začetka novega šolskega leta, a do danes ni še nič ter gremo zopet po stari poti naprej. Sploh se čudimo, da se vedno zavlačuje z učiteljskimi ime« novanji. Zakaj se učiteljska imenovanja ne izvrše v dobi počitnic? Kaj ni že čas, da se tudi tu na« pravi enkrat konec tem razmeram? Nemogoče je razumeti ustroj šolstva, kakor na pr.: V Št. Janžv na Dolenjskem je služboval do konca minule šol« ske dobe učitelj Božo Horvat, ki je bil z novim šolskim letom premeščen v Toplice pri Novem mestu kljub temu, da imajo Toplice zadostno šte« vilo učnih moči. — Kdo je kriv takega poslovanja? — F. B. Čatež ob Savi Približno leto dni je od tega, ko so se zbrali v Ljubljani odločujoči činitelji k važnemu posve« tovanju, kako odpraviti kalnost Save, povzročeno po trboveljskih premogokopih. Vsa zadeva pa je naenkrat utihnila in zaspala, ne da bi prišlo