Slomšek kot pedagog. (Dalje.) ,,Malo vredna šola. Na Dolenjskem so na stari fari že veliko let šolo imeli, pa niso bili šole veseli. Otroci so po malem v šolo hodili, se malo kaj prida naučili, slabega znali pa preveč. Nekateri so po dva ali tri dni v šolo prišli, potem jih pa cel teden ni bilo v šolo. Po zimi so se za peejo po klopeh valjali, po leti jih je nekoliko paslo, nekoliko se jih je pa potepalo. Niso znali kršanskega nauka, niso vedeli evangelija brati, zapisati še svojega imena ne prav. — Nakatere nemške besede so gonili, brali po nemško po malem, pa niso sami vedeli, kaj. Huje razujzdanih šterkovcev pa fcilo ni, kakor so bili šolarji. Po cerkvi so se ob nedeljah suvali in lasali, doma pa starišev ubogali nič. Za dekleta je bila sreča, da jih je malokaj v šolo hodilo. Stari možje so pogosto po opravilu domu grede skomucali rekoč: ,,Kaj bo z našo mladino! Dalje ko šolo imamo, hujši otroci so. Poprej, ko še šole nismo imeli, smo jih vsaj doma učili, jih doma strahovali, in vbogali so nas. Kar se na šolo zanašamo, so otroci doma in v šoli za nič; kar se jim očitno vidi". ,,Bog nam pomagaj!" so djali. Star fajmošter, veliko let bolehni, umrjejo; o svetem Jurji fara brznega gospoda dobi, in drugo nedeljo po veliki noči jih gospod dekan potrdijo, ter jim posebno zapuščeno šolo priporočijo. Šola popravljena. Prvi ponedeljek novi gospod fajmošter v šolo pogledajo. Nekoliko dvajset otrok v šoli najdejo; po fari jih je bilo za šolo pri pol drugo sto. Otroci niso v šoli prav sedeli, ne pravih bukvic iraeli; kako kaj pridno v iolo hodijo, se še zapisalo ni. Rečejo brati sveti evangelj od dobrega pastirja; pa slovenskega evangelija še blizo ni bilo. Neki šolar, ki je prvi sedel, je evangelj po nemški za silo prebral. Ko pa otroke pobarajo, kaj sv. evangelj govori, kaj nas učf; jih otroci debelo gledajo; nobeno jim povedati ne ve po nemško, ne po slovensko. Hudi so bili, pa žalostni tudi. Tretjo nedeljo po veliki noči so fajmošter od šole pridigo naredili, da je starišem in otrokom po kosteh zagorelo. ,,Naša šola — so djali — je šola zanikernosti; in bo mati razujzdanega življenja za mlade ljudi. Vi stariši in gospodarji otrok po redi v šolo ne pošiljate, za to se razvadijo potepati; — po tem se otroci v šoli prav zaporedi ne učijo, in se privadijo praznovati. Iz takih šolarjev bojo lenuhi in potepuhi. Ne daj Bog tega! — Očetje! pomagajte mi, da se nam šola popravi. Prva potreba je, da otroke radi v šolo pošiljate. Prisiljena reč ne stori dobrega. — Drugo potrebno je, da jih vsak dan skrbno pošljete, naj se otroci od nas privadijo skrb za šolo imeti. Ako ktero zboli, ali v šolo ne more, po sosedovem izročite, zakaj otroka v šolo ni. Pa tudi iz šole se vam bo glas na dom dal, kedar otroka v šolo ne bo. Vedno se vedeti mora, kje so otroci. — Tretje vam bodi priporočeno šolarje doma vse skoz poprašati, kaj so v šoli slišali keršanskega nauka, kaj se je lepega bralo ali pisalo. Po prvem letu šole dajajte otrokom katekizem in pa evangelj brati, ob sabotah in svetih večerih pa litanije glasno moliti, da bote vi in šolarji veselje imeli. Tudi pozvedujte večkrat, kako se šolarji v šoli vedejo. Pa tudi v šoli mora biti druga. Prvič se morajo šolarji vsako šolo prebrati, ali so vsi v šoli ali ne? Da pa o pravem času v šolo dojdejo, se bo v šolo zvonilo. — Drugič, šolarji morajo, kar jih je na novo, vsi ob enem začeti, ali že o veliki noei, ali ob vseh Svetnikih. Vsakemu otroku se posebej ne vtegne kazati. — Tretjic, prvenci se začno slovensko učiti; in ko bojo znali že po slovensko gladko brati, se bojo nemške besede prijeli, pa tako, da kar bojo po nemško brali, bodo po slovensko povedali. — ČetrtiČ se bojo učili lepih molitvic in svetih pesem; recite jim toraj, naj vam jih doma zapojo ali povedo. Petič bojo, kedar premrzlo ne bo, ali pa kake druge zamude, pri sveti maši peli ali pa molili; kedar pa svete maše za šolarje ne bo, pojdejo po šoli v cerkev vsaj ob sredah in sabotah, ter bojo molili litanije in pa po tri očenaše za vas stariše in za svoje dobrotnike. Ponidama tepeno ne bo nobeno; ki pa zasluži, se mu strah mora dati, kar je prav. Nikar se torej ne švarajte, in ne dajte otrokom potuhe. Lepo omiti in čedno počesani morajo otroci v šolo priti, pametni in bogaboječi pa iz šole domii. Prosim vas torej za to, kar je vašega, da storite; obljubim pa tudi, kar je našega, da bomo zvesto dopolnili. Roka roko vinije, lice pa obedve". (Dalje prih.)