Isolde Stark Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost Nemške demokratične republike I. UVOD Upravni odbor Mommsenove družbe sodi, da je treba raziskati zgodovino klasičnih študijev v Nemški demokratični republiki. Naslednje vrstice so zato namenjene predstavitvi prej nepoznanega dela enega njenih vodilnih klasič- nih filologov. S tem odbor sledi tradiciji politične odgovornosti znanstveni- kov, kot nam jo je kot nekakšno zavezo z lastnim zgledom posredoval človek, po katerem se naša ustanova imenuje.1 Johannes Irmscher je v Zvezni republiki Nemčiji in v drugih socialistič- nih in kapitalističnih državah desetletja veljal za enega najpomembnejših vzhodnonemških strokovnjakov na področju klasične filologije, patristike in bizantinistike. Poleg znanstvenega dela si je v tujini pridobil ugled zlasti kot urednik. Ker ni bil partijec, ni kot znanstvenik tako po svojem prepri- čanju kakor tudi sicer zbujal nobenega suma s svojo »buržoazno« podobo, če uporabim besednjak stranke SED (Sozialistische Einheitspartei Deutsch- lands). Njegove politične opredelitve so se zdele kot bolj ali manj vljudnostne izjave, v katere je bil prisiljen zaradi diktature stranke SED. Na ta način si je zgradil podobo, ki so ji tako nemški kot tuji kolegi zaupali, pa naj so jo v celoti imeli za pozitivno ali ne. Vsekakor nihče ni pomislil, da bi bil zmožen izdaje. Naslednje poročilo o njegovem tajnem in več desetletij trajajočem so- delovanju z Državno varnostjo (Stasi) obravnava več konkretnih primerov. 1 Besedilo povzema predavanje na srečanju Mommsenove družbe 22. maja 1997 v mestu Halle. Pozneje je bilo objavljeno v reviji Hallische Beiträge zur Zeitgeschichte 5 (1998): 46–71, pod naslo- vom »Die inoffizielle Tätigkeit von Johannes Irmscher für die Staatssicherkeit der DDR«. Avto- rica je prijazno pristala na prevod. 196 Isolde Stark Razlog zanj je njegovo ovaduštvo na treh področjih, ki so po mojem mne- nju bistvena. 1. Ovajal je svoje kolege v Nemški demokratični republiki, tako glede politič- nih kot osebnih zadev. 2. Zlasti v Zvezni republiki Nemčiji je usmerjal interes Državne varnosti k organizacijam in društvom, posvečenim klasičnim študijem; mednje je so- dila tudi Mommsenova družba. 3. Ministrstvu za državno varnost (MfS) je dal za potrebe ovajanja na razpo- lago poleg svojega lastnega renomeja tudi znaten mednarodni renome kla- sičnih študijev. Preden se posvetim tem trem točkam, bi rada poudarila, da raziskava te- melji na mojem raziskovalnem projektu za Akademijo znanosti v Nemški de- mokratični republiki. Projekt je odobril urad državnega pooblaščenca za do- kumente Ministrstva za državno varnost (BStU). Raziskava se ravna po pred- pisih zakona o stasijevskih dokumentih. Zaradi tega so zgolj javne osebnosti imenovane s pravimi imeni. Ministrstvo za državno varnost je Johannesa Irmscherja obravnavalo kot neuradnega sodelavca pod šifro »Johannes«.2 Sprva je sodil pod oddelek HA V/6/1, kasneje HA XX, ki je skrbel za državni aparat, Cerkev, umetnost, kulturo in politično opozicijo. Leta 1964 so ga premestili pod HA XVIII (go- spodarska varnost), natančneje v tamkajšnji peti oddelek, pristojen za Aka- demijo znanosti.3 Prvi uradni stik z njim je višji poročnik Gerlach navezal že 27. avgusta leta 1957;4 Johannes Irmscher se je zavedal, s kom govori.5 Pribli- žno leto kasneje, 23. maja, je dobil še en obisk.6 Takrat — kakor tudi večkrat 2 Registrska številka 1816/58, BStU AIM 14866/89, I, 1, 3, in registrska številka 15121/60 I, 1, 17. Nje- gov dosje je sestavljen iz dveh razdelkov. Prvi razdelek, osebni dosje, je bil iz dveh delov; toda le prvi del se je ohranil. Drugi razdelek, poročila neuradnih sodelavcev, je sestavljalo pet delov, ki so vsi ohranjeni. Manjka le tretji razdelek, ki je običajno vseboval potrdila in račune za darila oziroma denarna nakazila ministrstva neuradnemu sodelavcu. Število teh potrdil je omejeno, zato so priložena k osebnemu dosjeju; prim. odločbo o arhiviranju I, 1, 152; II, 1: 8. julij 1958 do 6. november 1962; II, 2: 8. januar 1962 do 16. april 1970; II, 3: 13. maj 1970 do 23. september 1974; II, 4: 8. oktober 1975 do 9. oktober 1980; II, 5: 22. januar 1980 do 22. oktober 1986. Arhivska signa- tura za vse dele je BStU, ZA, AIM 14866/89. 3 Registrska številka 1816/58 [I, 1, 3] in registrska številka 15121/60 [I, 1, 17]. 4 I, 1, 10. 5 I, 1, 10. V svojem poročilu je višji poročnik zapisal: »V splošnem vzbuja profesor I. vtis odprtega človeka in kaže določeno zanimanje za to, da bi nas podprl pri našem delu. Izjavil je tudi, da nas je pripravljen obvestiti takoj, ko se bo pojavilo kakšno vprašanje. Profesor I. je še izjavil, da bi se z veseljem še kdaj srečal z nami.« 6 I, 1, 12 in nasl. Obiskala sta ga kapetan in poročnik. Slednji je v svojem poročilu zapisal: »Na kon- cu je rekel, da bi se z veseljem še kdaj pogovarjal z nami; pristal je na to, da se srečujemo drugje, čeprav se bomo začasno še dobivali v njegovi pisarni. V pogovoru je profesor Irmscher dajal od- prt vtis, zdi se, da poroča prostovoljno. Poudaril je, da velja za 'rdečega', vendar se ni spustil v pogovor na to temo.« To srečanje je Stasi označila za »vrbovko«, datum pa za datum »vrbovanja« [Werbung], čeprav so »profesorja Irmscherja za sodelavca« formalno predlagali šele 10. septembra 1958 ; prim. I, 1, 14. Citat iz dokumenta: »Kandidat nam je znan iz svojega delovanja na nemški Akademiji zna- 197Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR pozneje — so zanj pristojni ugotavljali, da želi Irmscher izrabiti Ministrstvo za državno varnost pri napredovanju v karieri.7 Ker je bila njegova pisava ne- berljiva, je moral poročati ustno.8 Dosje so arhivirali 4. decembra 1989. Nave- den je tudi razlog za prekinitev sodelovanja: »Starost, neperspektivnost.«9 1. Ovajanje kolegov Že v času prvega stika v avgustu 1957 je Johannes Irmscher prostovoljno po- nudil politično oceno inštituta, ki ga je vodil. V tem času je iz države pobegnil Alfred Kantorowicz; v tem smislu je ocenil, ali obstaja nevarnost, da bodo DDR zapustili tudi njegovi kolegi.10 Povod za pogovor ob »vrbovki« 23. maja 1958 je bila kampanja v zvezi s Kurtom Alandom, predstojnikom Komisije za zgodovino poznoantične reli- gije. V tem obdobju je državna varnost Alanda za krajši čas zaprla; nekdo je kot politično sporen naznanil takoimenovani »Spiritus-Kreis«, krožek pro- fesorjev v mestu Halle, ki je služil tradicionalni interdisciplinarni izmenja- vi idej. Irmscherja so spraševali o Alandu kot človeku, o podobnih krožkih v Berlinu in o odmevih na Akademiji. Na vsa vprašanja je odgovarjal zelo nosti; z nami je bil konspirativno že povezan kot kontaktna oseba, pripravljen nas je podpreti. Doslej je prišlo do šestih srečanj.« 7 I, 1, 15 in nasl. »Je ošaben in si precej domišlja zaradi svojega znanja in profesorskega naziva. Nje- govo hitro napredovanje je vzrok, da si še vedno prizadeva ustvariti kariero.« V tem času je dobil tajno ime »Johannes«. Dokument nato opiše njegov značaj: »Kandidat je nedvomno buržoazno šolan strokovnjak, ki pa se intelektualno približuje delavskemu razredu /.../. Po drugi strani pa vendarle zapostavlja politično osveščanje sodelavcev na inštitutu. Zavrnil je prošnjo, da bi po- stal član SED; glavni razlog je bil bržkone to, da se ni hotel podvreči partijskemu nadzoru. /.../ Njegovo pripravljenost za sodelovanje z Ministrstvom za državno varnost je mogoče razložiti s tem, da upa na hitrejše napredovanje v karieri.« Glej tudi I, 1 97, 103, 104. 8 I, 1, 17. »‘Johannesa’ smo rekrutirali na podlagi njegovega prepričanja, ne da bi se pri tem kakor- koli pisno obvezal. Gre za skozinskoz buržoaznega človeka, ki pa vseeno rad vidi, če ga sodelavci imenujejo ‘rdeči profesor’. Ima se za komunista brez partijske knjižice. ‘Johannes’ redno prihaja na dogovorjene sestanke in je vselej skrbno zakonspiriran. /.../ ‘Johannes’ je predal veliko ura- dnega materiala, ki ga sami drugače ne bi mogli dobiti. /.../ Stiki z ‘Johannesom’ so sedaj preki- njeni in jih je treba obnoviti« (zadnje poročilo je z dne 9. junija 1964, zdaj HA XX/6/III). Glej tudi I, 1; II, 1, 94. Ustna poročila so nehote komična; pri transkripciji avdioposnetkov se prepisovalcu zapišejo nesmisli kot ‘Kobora’, ‘Bibliothekar’, ‘Teuteraner’ ali ‘Ausspracheunterricht’, čeprav je šlo v pogovoru za besede kot ‘Corpora’, ‘Bibliotheca’, ‘Teubneriana’ in ‘Altsprachenunterricht’. — Tajno ime in šifrirano geslo sta služila pri medsebojnem prepoznavanju udeležencev pogovo- ra ter določanju datuma in kraja srečanja. Za geslo in odziv nanj glej I, 1, 98 (in 104); za informa- cije o času in kraju srečanj prim. I, 1, 105. 9 I, 1, 152. V oceni poročila z dne 23. septembra 1974 (I, 1, 141, 149) je na strani 145 zapisano nasle- dnje: »V okviru neuradnega sodelovanja smo s pomočjo operacije v tujini (tako v nesocialistič- nih kot v socialističnih državah) pridobili dragocene podatke in namige o določenih osebah. Tu si je sodelavec močno prizadeval poučiti se o posameznih osebah ter doseči politične in opera- tivne cilje. Do tega trenutka ni bilo poskusov prikrivanja. Pač pa v odnosih z ljudmi v Nemški demokratični republiki ni mogoče opaziti takšne zagnanosti. Do dolgoletnih sodelavcev je po ocenah zelo toleranten, njegova poročila o njih so pogosto preveč prizanesljiva. /.../ Neuradni so- delavec si zavestno prizadeva za konspirativnost. Ocenjujemo ga za zanesljivega.« Na strani 149 je v rubriki, posvečeni »možnim področjem delovanja«, omenjeno »poizvedovanje o strokovnja- kih in ustanovah iz stroke«. 10 I, 1, 10. 198 Isolde Stark podrobno. Privoščil si je nekaj naravnost podcenjevalnih opazk o Alandu.11 Svoje lastne kolege je označil za »tihe uradnike«, ki »se ne vtikajo v politiko in želijo samo svoj mir«,12 kar pa mu ni preprečilo, da ne bi v istem pogovoru zatrdil nečesa ravno nasprotnega. »Na vprašanje, ali bi bilo mogoče ljudi iz Zahodnega Berlina odpustiti, je izjavil, da bi se to dalo izvesti nemudoma, da potrebuje samo dober razlog za odpustitev in da bo to storil v trenutku, ko ga bo dobil, saj je njihov negativni vpliv očiten.«13 V nadaljevanju je Irmscher podrobno poročal o svojih sodelavcih. Pri tem ni le izvajalec navodil, ko denimo spremlja dogodke v povezavi z Alan- dom, ko ugotavlja, kateri izmed njegovih sodelavcev imajo povezave z Zaho- dnim Berlinom,14 ali ko si več let kasneje še vedno prizadeva odkriti naslov enega izmed sodelavcev, ki je pobegnil iz države in za katerega se je Državna varnost posebej zanimala.15 Ves čas poroča tudi iz lastnega nagiba.16 Pogovor se ves čas vrti okrog vprašanj političnega odnosa njegovih kolegov do stranke SED, do razdelitve Nemčije in s tem nemške znanosti, do marksizma-leniniz- ma kot sestavnega dela študija za doktorski naziv in habilitacijo, do pobega iz NDR. Tako je denimo 18. decembra 1959 Irmscher Državni varnosti poročal, da je njegov kolega vzpostavil stik s Svobodno univerzo v Berlinu in da obsta- ja možnost, da bo pobegnil iz države.17 Ocenjevalci njegovih poročil so pogosto menili, da je treba v nadaljeva- nju preučiti operativno vrednost takšnih informacij. Pod rubriko »Ukrep« je tako na primer pisalo: »Preveri in razišči gospo Y.«18 Nekje Irmscher izrazi sum, da se je začel oblikovati krožek izrazito krščansko usmerjenih sodelav- cev.19 Še več, ne ustavi se niti pred prenašanjem govoric o tujem zasebnem ži- vljenju; tako denimo poroča, da je eden od zaposlenih na inštitutu homose- ksualec.20 Ta primer je imel vrsto političnih posledic; Ministrstvo za državno varnost je namreč oblikovalo posebno kartoteko homoseksualnih državlja- nov Nemške demokratične republike, saj je bilo homoseksualce laže izsilje- vati.21 V omenjenem primeru je bila ovadba povezana s političnimi obdolžitva- mi. V zapisniku srečanja na dan 2. aprila 1960 je denimo zapisano: »Tajni ob- veščevalec ve, da je na X-a negativno vplival njegov stric, sovražnik Nemške 11 I, 1, 11 in nasl. 12 I, 1, 13. 13 I, l, 13. 14 I, l, str. 44. 15 II, 2, str. 43. 16 Glej II, 2, str. 38. »Med sestankom ni bilo nejasnosti, saj obveščevalec prostovoljno podaja po- drobna poročila.« 17 II, 1, str. 130. 18 II, 1, str. 271; srečanje 8. februarja 1962. 19 II, 1, str. 265. 20 Drug primer je posredovanje govorice o domnevni impotenci muzejskega uslužbenca; glej II, 2, str. 43. 21 S tem seznamom so nadaljevali tudi po tem, ko je bil paragraf 175 v začetku sedemdesetih pre- klican. Šele jeseni leta 1989 je prišel ukaz, da ga je treba uničiti. 199Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR demokratične republike, ki je že povabil X-a, naj pride v Zahodni Berlin.«22 Sodelavca so nato iz političnih razlogov zaprli.23 Po odsluženi kazni ga je Irm- scher ponovno zaposlil, a le poskusno in z občutno nižjo plačo.24 Položaj je postal nevaren še za enega sodelavca, ki ga je zaradi prijatelje- vanja z omenjenim kolegom Irmscher očrnil pred Ministrstvom za državno varnost.25 Tudi v tem primeru je šlo za politično nesprejemljivo prepričanje.26 V nadaljevanju citiram iz poročila o srečanju 5. decembra 1962, ko sta po za- sedanju na inštitutu sodba in takojšnja odpustitev postali javni: »Na seji je bilo zanimivo to, da je dr. Z tako zavzeto branil X-a. Celo vzdržal se je glaso- vanja o odpustitvi uslužbenca.«27 Kot ukrep je častnik nato dodal: »Izvleček naj gre v dosje dr. Z-ja.«28 Irmscher je kasneje očrnil vodjo inštituta Hermanna in se grenko pri- toževal nad njegovim avtoritativnim načinom vodenja, ne da bi se zavedal, kako s tem opisuje tudi lastnega.29 Sedaj, ko se je sam srečal s strogimi poto- valnimi omejitvami,30 mu je Državna varnost omogočila, da jih je nekako za- obšel; dobil je dovoljenje, da svojo prošnjo za pot v tujino vloži neposredno pri glavnem tajniku Akademije.31 2. Delovanje v zvezi z zahodnonemškimi ustanovami V kazalu prvega dela drugega razdelka (Poročila) so med »sovražnimi orga- nizacijami in predmeti«32 navedeni Nemški arheološki inštitut, Mommseno- va družba in Görresova družba. V dokumentu z dne 11. junija 1958 Irmscher Državni varnosti predstavi Nemški arheološki inštitut  (DAI) in ovrednoti njegovo znanstveno politiko. Predlaga, naj Ministrstvo za državno varnost uporabi vodstvo akademije in prisili tri profesorje — Unverzagta, Blümla in Zuckerja, ki so še vedno del vodstva DAI — k večji zadržanosti. »Naš človek 22 II, 1, str. 141, 2. april 1960; glej II, 1, str. 122. 23 Irmscher je trdil, da so uslužbenca zaprli zaradi kaznivega dejanja, ker je bil homoseksualec. Iz njegove lastne izjave, kako člani inštituta niso verjeli, da je njihov sodelavec zarotnik in sovra- žnik države, je razvidno, da so bili uslužbenci o stvari bolje obveščeni. II, 1, str. 296. 5. junija 1962 je Stasi obvestila Irmscherja, da »smo zaprto osebo prevzeli mi z državne policije. Neuradni ob- veščevalec je uvidel razlog za to in je obvestilo sprejel mirno ter brez besed.« II, 1, str. 318. 24 O primeru tega uslužbenca govori eno izmed Irmscherjevih lastnoročno zapisanih poročil, in sicer ocena sumljive osebe (II, 1, str. 325328), ki je bila nato prepisana na pisalni stroj (II, 1, str. 332338). 25 II, 1, str. 122. 26 II,  1, str. 267. Naloga za Irmscherja: »Ohraniti dr.  Z-ja in X-a pod nadzorom,« 17.  novem- bra 1967. 27 II, 2, str. 7. Glede tega je bilo že prej rečeno naslednje: »Ko je bil razglašen razlog za obsodbo, je postalo jasno, da je bil X nedvomno obsojen zaradi političnih prestopkov. Zaradi tega je bil od- puščen, 4. decembra pa je skupščina na seji potrdila njegovo odpustitev.« 28 II, 2, str. 10. 29 Prim. II, 2, str. 151, 162, 175. 30 Prim. II, 3, str. 168; 12. avgusta 1974. 31 Prim. II, 3, str. 174; 26. avgusta 1974. 32 II, 1, str. 5. 200 Isolde Stark [Zucker] sedaj pomaga tistim, ki ustvarjajo politične razmere proti nam […] in verjame, da je zaradi vzdrževanja skupne nemške znanosti dolžan še na- prej sodelovati pri tem delu in na svojem položaju […].«33 Na sestanku 18. decembra 1959 dobi Irmscher jasen ukaz, naj nadaljuje s poročanjem o Nemškem arheološkem inštitutu, o tamkajšnjih povezavah in vodstvu.34 Naslednji povzetek Irmscherjevega poročila o Mommsenovi družbi z dne 1. aprila 1960 je zapisala Državna varnost. »Nedavno srečanje v Eisena- chu je potekalo kar dobro, toda mogoče je predvidevati, da bodo zahodno- nemški udeleženci na letošnjem srečanju v Bambergu odreagirali bolj agre- sivno […]. Družba nima posebej pomembne vloge na znanstvenem področju, vendar se lahko politično delovanje proti nam izvaja že ob pitju kave itd. Za- radi tega je potrebno srečanje skrbno opazovati.«35 Kasneje, 9. marca 1962, je Irmscher, ki so ga na zasedanju v Giessnu v odsotnosti izvolili za člana vod- stva in ki je o tem nemudoma obvestil višjega častnika36 ter mu predstavil svoje dopisovanje s Kurtom von Fritzem,37 izrazil upanje, da bodo zaposleni na inštitutu med načrtovano ukinitvijo Mommsenove družbe v Nemški de- mokratični republiki mirni in ne bodo odrekli svoje podpore pri ustanovitvi nove družbe, ki jo načrtujejo v NDR.38 Irmscher je 11. marca 1969 dobil na- slednji ukaz: »Obstaja možnost, da zahodnonemški krogi izvedejo sovražne akcije proti Nemški demokratični republiki na njegovem specifičnem podro- čju (preglej).«39 Na podlagi tega je 8. maja 1969 predal seznam članov Mom- msenove družbe.40 3. Protiobveščevalna dejavnost in delo za Osrednjo obveščevalno upravo (HVA) Tu se ne bi rada spuščala v podrobnosti, želela bi samo omeniti, da je bil Jo- hannes Irmscher v šestdesetih in sedemdesetih letih nekaj časa eden redkih obveščevalcev Ministrstva za državno varnost z dostopom do albanske in ki- tajske ambasade; šlo je za čas, ko so odnosi med ZSSR in omenjenima drža- vama dosegli svojo najnižjo točko. Po navodilih je bil v tesnih odnosih zlasti z albanskim ambasadorjem, odnos je vključeval tudi njegovo in ambasador- jevo družino. V teh okoliščinah je Irmscher nekaj časa dobival ukaze nepo- sredno od KGB, ali pa je Ministrstvo za državno varnost ukaze KGB na nji- 33 II, 1, str. 101; prim. II, 1, str. 130. 34 II, 1, str. 131. 35 II, 1, str. 145. 36 II, 1, str. 332. 37 II, 1, str. 334, 336, 338. 38 II, 1, str. 286. 39 II, 2, str. 152. 40 II, 2, str. 162. 201Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR hovo zahtevo Irmscherju posredovalo.41 Te stike je lahko vzpostavil le zaradi svojega ugleda, ki ga je imel kot klasični filolog.42 V zvezi s tem moram omeniti dvoje. Najprej je tu poročnikova opazka, da Irmscher o svojih kolegih govori s pridržkom. Zraven je še dejstvo, da se je na Stasi obrnil z namenom, da bi v okviru akademske reforme iz let 1968 in 1969 ohranili klasične študije — čeprav si je za kaj takega težko predstavljati manj ustrezen naslov od tajne policije. Glede prvega: ocena je nastala leta 1974, v času, ko je bil Irmscher popol- noma zaseden z ukrepi glede Albanije. Zato sklepam, da je zaradi številnih potovanj in avtoritarnega načina vodenja o svojih kolegih vedel bore malo. Predvsem zato, ker jih kar nekaj sploh ni bilo podrejenih njemu.43 Dokumen- ti iz obdobja od 1957 do približno 1970, v katerih poroča zlasti o uslužbencih, kolegih in ustanovah s področja klasičnih študijev, dajejo povsem drugačen vtis. Glede drugega: Irmscher je svojo prošnjo predstavil z veliko zavzetostjo in je zanjo navedel dobre razloge. Kljub temu ni dosegel ničesar, kajti o usodi klasičnih študijev se je že odločilo na drugi ravni — v SED. Do tam Irmscher ni imel dostopa. Z Državno varnostjo ni imel tako dobrih stikov, kot si je do- mišljal. Bil je le ubogljivo orodje Ministrstva za državno varnost in je v zame- no za to užival določene ugodnosti.44 Povsem drugače kot Johannes Irmscher je denimo Elisabeth Charlotte Welskopf, zgodovinarka in marksistka, ki je mimogrede zavrnila možnost, da bi izstopila iz Mommsenove družbe, pokazala, da obstaja tudi drugač- no zavzemanje za klasične študije. Podpirala je kolege in mlade raziskovalce; zavzemala se je za pluralizem pri teorijah in metodah v okviru pomembnih mednarodnih in interdisciplinarnih projektov, ki jih je podpirala z lastnim denarjem; nenazadnje je tudi ščitila politično in ideološko sumljive študente in kolege pred partijskimi krogi. 41 II, 3, str. 32. 42 I, 1, str. 112, poročilo o operativno relevantnih stikih med neuradnim sodelavcem Državne var- nosti »Johannesom« in vodilnimi uslužbenci tujih ambasad z dne 27. decembra 1976. Poročilo govori o prizadevanju grškega ambasadorja, da bi se seznanil z Irmscherjem: »Na srečanju je med odmorom Tsamados vzpostavil stik z neuradnim sodelavcem Državne varnosti, ki ga prej ni poznal; predstavil se je kot ambasador svoje države v Nemški demokratični republiki. Ker je neuradni sodelavec eden izmed najbolj znanih strokovnjakov v NDR, je ambasador izrazil željo, da bi se seznanila.« Kasneje je na ukaz Stasi Irmscher z grškim ambasadorjem vzpostavil tesne stike. V istem poročilu na strani 117 Stasi odnose oceni takole: »Neuradni sodelavec je osebno zainteresiran za krepitev dobrega imena Nemške demokratične republike in za zmanjševanje prevladujočega enostranskega vpliva Zvezne republike Nemčije, pa tudi za povečanje lastnega ugleda s tem, da izpostavi dosežke strokovnjakov NDR s svojega področja v državah, kjer imajo klasični študiji pomembno vlogo. Neuradni sodelavec uživa kot strokovnjak v tujini velik slo- ves.« 43 Delovali so na področju grške in rimske zgodovine pod vodstvom Heinza Kreißiga. 44 Glej II, 3, str. 64, 75. Irmscher je dobil dovoljenje, da prenese stvari, ki so pripadale njegovemu preminulemu tastu, iz Zahodnega v Vzhodni Berlin. Smel je obdržati varčevalni račun v Za- hodnem Berlinu, s pomočjo katerega je njegov sin nato lahko kupil avtomobil znamke Trabant preko partijskega podjetja Genex. Prim. tudi poročilo o nakupu rezervnih pnevmatik za njegov avtomobil; I, 1, str. 130. 202 Isolde Stark Septembra 1990 ni nihče izmed zaposlenih na področju obeh klasičnofi- loloških vej Centralnega inštituta za staro zgodovino vedel za Irmscherjevo tajno delovanje. Kljub temu so svojim novim, demokratično izvoljenim vodi- teljem, svojim članom znanstvenega sveta in ostalim predstavnikom inštitu- ta skupaj s takratnim predstojnikom Mommsenove družbe Vzhod naročili, naj pri predsedniku Akademije poskrbijo, da Irmscher ne bo postal član nove Akademije znanosti. Po branju dosjeja neuradnega obveščevalca »Johanne- sa« lahko samo rečem, da smo se takrat odločili prav. Dovolite mi še eno pripombo. Danes se pogosto zdi, da moralno distan- ciranje okolice nič več ni namenjeno zločinu ali zločincu, ampak prej člove- ku, ki njegovo početje razkrije. Žvižgaču, nad katerim ljudje vihajo nosove, je morda za to vseeno. Toda veliko hujše je to, da takšen odnos potiska v poza- bo žrtve teh zločinov — in da odreka priznanje tistim ljudem, ki so se doce- la nespektakularno odločili, da svoje človeške individualne morale ne bodo podredili partijski in državni morali, ter so se v skladu s svojimi načeli nato ravnali iz dneva v dan; ki so morali zaradi tega prenašati znatne nevšečnosti v poklicnem in zasebnem življenju, a so kljub temu ostali zvesti samim sebi in so s tem pomenili orientacijsko točko za druge. Branje stasijevskih doku- mentov zato prinaša tudi razveseljivo spoznanje, da obstajajo ljudje, pri kate- rih videz ne vara. Tu mi na misel prideta dva pokojna sodelavca, Hans Ditten in Kurt Treu, ki se ju spominjam z veliko hvaležnostjo, ter dva sedanja kole- ga, Gerhard Perl in Günther Christian Hansen, ki se jima na tem mestu is- kreno zahvaljujem. II. DOKUMENTI H. A. V. /6/I45 Berlin, 16. januar 1960 Poročilo o srečanju Vir: družbeni obveščevalec Johannes Kraj: kontaktno stanovanje Hopf Datum: 15. januar 1960, 9:30–11:00 Namen srečanja je bil, da tovariš Riedel preda obveščevalca tovarišu Seißu. Najprej pa je obveščevalec predal kopije različnih dokumentov in jih do- polnil. Na podlagi stikov s profesorjem GRUMACHOM je mogoče sklepati, da ta obveščevalca nekaj časa ne bo obiskoval. Profesor SCHUBRING je obve- ščevalcu povedal, da profesor G. ne bo šel v demokratični sektor, ker noče ogroziti svoje zahodne pokojnine. 45 Okrajšave: HA – glavni oddelek (Hauptabteilung); IMS – neuradni sodelavec Državne varnosti (Inoffizieller Mitarbeiter Sicherheit). 203Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR Obveščevalec je predal izjavo […], ki jo je omenjeni tudi zapisal, in sicer po tem, ko sta se kadrovski oddelek in obveščevalec o tem pogovorila. Obveščevalec meni, da med grškimi izseljenci obstaja več različnih sku- pin; ob neki priložnosti je povabil k sebi profesorja KOKKALISA, toda ko je izvedel, da bodo prisotni tudi drugi izseljenci, in sicer neka ženska, ki je študirala pri profesorju Schilfertu, in njen mož zdravnik, je profesor K. ne- mudoma zavrnil ponudbo. Kljub temu je treba paziti na […], ker je nepredvidljiv. Papirusni izvedenec […] […] je dal v Zahodni Nemčiji intervju za časopis Die Welt, ki je bil objavljen 28. decembra 1959. Obveščevalec mu je pisal, kaj si misli o tem, kajti I-jevo vedenje je bilo s političnega vidika popolnoma neprimerno. [Sporočilo za glavni odsek I glede tega dogodka] O […]-u je poleg tega po- vedal, da je tudi že govoril z njim in da je […] rekel sledeče: Ko ga je v času božiča obiskala […] in pri tem prečkala nadzorno točko Kleinmachnow, se je nemudoma začela prijateljsko pomenkovati z obmej- nima policistoma. Povedala sta ji, da sta bila prisiljena postati vojaka, da pa bi raje študirala. Obveščevalec meni, da bo te zadeve ustrezno ocenila žena […]-a. Nato je […] rekel, da pozna ljudi v Kleinmachnowu, zlasti umetnike. Z njimi se je pogovarjal o povezavah med strokovnim in ideološkim delom. Znani kipar ali skladatelj naj bi domnevno povedal […]-u, kako je v tem dober, saj nje- govo delo nima nič s politiko in da se mu vsaj ni treba pretvarjati, kakor to počne obveščevalec. Obveščevalec bo v prihodnje še napeljal pogovor na to tematiko z namenom, da se dokoplje do imen. Nato se je […] pritožil, da nimamo časopisa, ki bi objavljal prispevke na- menjene intelektualcem, zlasti o kulturnem življenju v Zahodni Nemčiji. Obveščevalec je glede tega izjavil, da je to mnenje med intelektualnimi krogi zelo razširjeno; skupaj z drugimi razlogi je pogosto vodilo do tega, da so posamezniki pobegnili iz Nemške demokratične republike. Časopis Ne- ues Deutschland kot osrednji partijski časopis ne more prevzeti vloge repre- zentativnega časopisa, kot je denimo Frankfurter Allgemeine; morda bi bilo dobro premisliti, ali bi bilo mogoče izdajati časopis, kot so ruska Izvestja. Nato je sledil pogovor z obveščevalcem glede položaja na inštitutu. Lah- ko bi rekli, da so se burne razprave pomirile in da je sedemletni znanstveni načrt ponudil rešitev, s katero so vsi zadovoljni. Obveščevalec je nato predal zabeležko, kjer je pisalo, da zahodnonem- ški raziskovalni centri ponujajo nekoliko višje plače kakor vzhodnonemški. Doslej so zahodnonemške ustanove s področja družbenih ved in lingvisti- ke ponujale slabše plače. Zdaj je edina slaba stran tamkajšnje zaposlitve dej- stvo, da so ljudje nastavljeni kot nameščenci in jih v primeru krize zlahka odpustijo. Obveščevalec teh številk ne bo razširjal, vendar so tudi takšne razmere lahko razlog za pobeg iz Nemške demokratične republike. 204 Isolde Stark Obveščevalec je prejel naslednje naloge: — Določiti poznanstva in druge stike pri […]-u. Poiskati ime skladatelja in več informacij o krogu, katerega član je […]. — Govoriti z drugimi znanstveniki, zlasti s profesorjem GRAPOWOM, in poizvedeti za mnenje o sedemletnem znanstvenem načrtu. Naslednje srečanje: 12.  februarja  1960 ob 9:15 v kontaktnem stanovanju Hopf. Povabilo bo naslovljeno na Inštitut, na območnega predstojnika znan- stvene komisije za mednarodne odnose. [Podpis] Seiß * * * Glavni oddelek V/6/II Berlin, 26. julij 1960 Informativno poročilo Profesor Irmscher, Johannes Datum rojstva: 14. september 1920 Kraj rojstva: Berlin Pankow Zaposlitev: vodja Inštituta za grške in rimske klasične študije Tajno ime: Johannes Karakterni opis Obveščevalec je tipičen meščanski intelektualec. Na razvoj Nemške demo- kratične republike gleda pozitivno. Ima se za »boljševika brez partije«. Ne- kateri njegovi sodelavci na Akademiji si njegovo pozitivno naravnanost raz- lagajo z željo po napredovanju. Partiji se ni pridružil, ker bi to zanj pomeni- lo določene »omejitve«. Obveščevalec je precej samovšečen in poskuša ve- dno znova opozoriti na svojo pozitivno vlogo. Na inštitutu rad diktira; kri- tiko odpravi tako, da se osebno pogovori s tistimi, ki ga kritizirajo. […] Kadar se pogovarja z drugimi znanstveniki, je spreten in zna napraviti vtis. Njegovo ime je po zaslugi manjših publikacij znano tudi v mednaro- dnih krogih. Ocena dosedanjega dela Obveščevalec je k tajni službi pristopil na podlagi svojih prepričanj. V času dosedanjega delovanja je pokazal svojo pripravljenost za pomoč. Čeprav po- roča samo ustno (njegova pisava je neberljiva), na sestanke vselej pride pri- pravljen. Doslej je pripravil več ocen ljudi in dogodkov; prepričani smo, da so njegova poročila verodostojna. Kljub temu se je treba zavedati, da pri svo- jih poročilih gleda tudi na lastne interese. 205Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR Geslo: Gospod profesor, dr. Wagner me je prosil, naj vas lepo pozdravim. Odgovor: Raje naj mi vrne izposojene knjige. * * * Glavni oddelek V/6 Berlin, 6. december 1962 Poročilo o srečanju Vir: družbeni obveščevalec Johannes Datum: 5. december 1962, 10:00–13:00 Kraj: kontaktno stanovanje »Lübeck« Obveščevalec je na sestanek prišel pravočasno in je dajal miren in samoza- vesten vtis. Z obveščevalcem sva govorila o naslednjih problemih: 1. […] 2. […] 3. […] 4. […] in […] 5. Problemi, ki zadevajo izobraževalno politiko v mestni četrti Köpenick Obveščevalec je poročal zlasti o naslednjem. Glede točke 1. Proces proti […]-u je sedaj končan, […] je bil obsojen. Kolikor je znano ob- veščevalcu, je bil […] obsojen na 16 ali 17 mesecev zapora. Iz obrazložitve obsodbe je postalo jasno, da je bil […] obsojen zaradi političnih prestopkov. Zaradi tega je bil odpuščen, 4. decembra pa je delavski svet na srečanju tudi potrdil njegovo odpustitev. Po izpustitvi iz zapora je […] na priporočilo so- dišča prejel dovoljenje za delo. Na seji sveta je bilo zanimivo to, da je […] tako zavzeto branil […]-a. Celo vzdržal se je glasovanja, ko je šlo za preki- nitev delovnega razmerja. Naslednji torek bo sledila še ena seja, kjer bo tožilec spregovoril o obsod- bi […]-a. Glede točke 2. V povezavi s tem, kar je bilo povedanega o […]-u pod točko 1, je obveščeva- lec poročal tudi naslednje. Prepričan je, da je glede na njegovo vedenje in obnašanje na trenutni sto- pnji […]-ovega primera utemeljen sum, da sta bila […] in […] v homoseksu- alnem razmerju. Obveščevalec […]-a in […]-a ocenjuje kot nadarjena, a lena. V nekem po- govoru se je […] pritožil, ker še vedno ni dobil mesta glavnega asistenta. 206 Isolde Stark Obveščevalec je zavrnil možnost, da bi ga postavil za glavnega asistenta, saj omenjeni nima še nobenih vidnejših strokovnih dosežkov. Glede točke 3. […] dela v knjižnici inštituta. Pristopila je k obveščevalcu in mu povedala, kako ima občutek, da ji sledijo. Meni, da snemajo njene telefonske pogovo- re in jo opazujejo. Obveščevalec je v povezavi s tem povedal naslednje. Italijanski profesor MAZERENO iz Messine je trenutno na obisku zalo- žniške hiše TEUBNER v Leipzigu z namenom, da bi tam dokončal tri knji- ge. Inštitut je s tem človekom iz Italije v stiku že precej dolgo, on pa sedaj pogosto obiskuje inštitut, kadarkoli je v NDR. Kakor se je izrazil obveščevalec, se je ta človek močno zaljubil v […]. Vsem v Leipzigu pripoveduje, da se namerava z […] poročiti. Izhaja iz sicilske veli- komeščanske družine in ima precej denarja. Pritožil se je na primer, kako so stroški bivanja tukaj v NDR tako visoki, da zapravi približno 1000 nemških mark na teden. Obveščevalec meni, da je njegovo bahaško obnašanje skupaj z izjavami, ki jih je M. izrekel, verjetno razlog, da je naš organ v Leipzigu po- stal pozoren nanj in se začel zanimati tudi za njegove znance. Glede točke 4. Oba sta znanstvena referenta in družboslovca; obveščevalec meni, da je […] precej popustljiv referent, ki v nasprotju s svojo funkcijo z inštituti ravna v rokavicah. Po drugi strani pa […]-a izredno ceni. […]-ovega očeta že dolgo pozna; ena izmed prepoznavnih značilnosti slednjega so pretirane cene v njego- vi knjigarni. Kolikor je znano obveščevalcu, se je […] z očetom razšel in se nato začel pozitivno razvijati. […] je objavil zelo dober prispevek v zgodo- vinski reviji, s katerim si je v tujini ustvaril ime. Znanstveno je nadarjen in ima tudi možnost nastopanja v mednarodnem okolju. Po njegovem mnenju je […] mlad znanstvenik in si bo še pridobil potreb- no spoštovanje, tudi spoštovanje naših nasprotnikov. Na političnem podro- čju mu stvari uspevajo, čeprav mu po mnenju obveščevalca manjka pra- kse. Obveščevalec podpira predlog, da bi […] postal direktor Zgodovinske- ga inštituta Humboldtove univerze, in verjame, da bo imela univerza od tega samo korist. Glede točke 5. V pogovoru z asistentko […] je obveščevalec pripomnil, da je prišlo do do- ločenih pretiravanj v zvezi z javnim izobraževanjem v mestni četrti Köpe- nick. Starši učencev so morali na primer že tretjič podpisati izjavo, da ne poslu- šajo sovražnih radijskih postaj. Poleg tega obveščevalec meni, da je s peda- 207Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR goškega in političnega vidika sporno siliti sedemletne otroke, naj sestavljajo in podpisujejo protestne resolucije, v katerih obsojajo agresivne akcije Ame- ričanov nad revolucionarno Kubo, kot se dogaja v Köpenicku. Ukrepi: Glede 1 in 2: izvleček v dosje […]-a. Glede 3: preveriti. Glede 4: izvleček v osebno mapo obveščevalca »Montaga«. Glede 5: izvleček naj se pošlje k HSG VB v vednost in oceno. Naloge: 1. Nadaljevati s pozornim spremljanjem pomenkov in splošnega razpolože- nja med posameznimi vodilnimi znanstveniki. Posebno pozornost je treba pri tem nameniti meščanskim krogom. Naslednje srečanje: 8. januar 1963 ob 10:00 dopoldne v kontaktnem stano- vanju »Lübeck«. [Podpis] Hüther (podporočnik) * * * HA XVIII/5/ZE Berlin, 12. september 1972 Neuradni varnostni sodelavec »Johannes« Neuradni sodelavec v kontaktnem stanovanju, 11.  september  1972, 15:15– 16:15 Poročilo o srečanju Neuradni sodelavec je bil odveden v kontaktno stanovanje. Srečanje je vodil tovariš višji poročnik Ribbecke. Namen srečanja je bila priprava za naslednje srečanje, na katerem bi so- deloval tovariš iz prijateljske ustanove. Neuradni sodelavec je pristal na to, da bo na svojem potovanju v Albanijo izvršil posebno nalogo. V zvezi s tem potovanjem je poročal naslednje. Na bizantinističnem kongresu je neuradnega sodelavca nagovoril profe- sor Buda, ki je omenil, da ga bo povabil k sebi. Kasneje je neuradni sodelavec prejel osebno povabilo na tretji albanološki kongres. Ministrstvo za zunanje zadeve je pokazalo veliko zanimanje in je neura- dnemu sodelavcu naročilo, naj razišče možnost specialističnega izobraževa- nja Albancev v Nemški demokratični republiki, prav tako pa tudi možnost povabila državljanov Albanije v NDR. 208 Isolde Stark Pred srečanjem se je neuradni sodelavec ravno vrnil z dvournega spreje- ma pri Carapuliju, albanskem odpravniku poslov v Nemški demokratični republiki. Albanska ambasada je neuradnega obveščevalca pospremila do glavnega letališča, kjer so ga tudi pričakali. Neuradni sodelavec je poznal odpravnika poslov, odkar je bil ta postavljen na to mesto. Neuradni sodela- vec meni, da ga imajo na ambasadi na seznamu pomembnih kontaktov, kaj- ti vsi odpravniki poslov v zadnjem času so se ob nastopu službe oglasili pri njem. Carapuli ima diplomo iz fizike ali kemije. Tekoče govori nemško, star je 36 let, zdi se naklonjen. Včasih je bil mladinski funkcionar. Študiral je v Leipzigu. Trenutno išče mesto v vrtcu za svojega otroka, za katerega želi, da bi odraščal v skupnosti. Carapulijev predhodnik je bil hujskač, ki je že med svojim nastopnim obiskom kritiziral ZSSR, čeprav je tam študiral. Pred tem odpravnikom po- slov je to funkcijo opravljal bivši častnik. Neuradni sodelavec bo letel iz Schönefelda 13.  septembra 1972 ob 8:30 popoldne. Vrnil se bo 21. septembra 1972. O programu v Tirani ne ve ni- česar. Zdi se, da je neuradni sodelavec resnično pripravljen sprejeti in izvršiti ukaze v okviru svojih zmožnosti. Naslednje srečanje: 13. septembra 1972 ob 12:30 v istem kontaktnem sta- novanju. [Podpis] Federbusch (višji poročnik) * * * Glavni oddelek XVIII/5/AI Berlin, 27. december 1976 Poročilo o operativno relevantnih stikih med neuradnim sodelavcem Državne var- nosti »Johannesom« in vodilnimi uslužbenci tujih ambasad Neuradni sodelavec ima stike različnega značaja z — ambasadorjem Grčije v Nemški demokratični republiki, Tsamadosom, — začasnim odpravnikom poslov Ljudske republike Albanije v NDR, Ko- lanecijem, —ambasadorjem Ljudske republike Kitajske v NDR, Peng Guang Weijem. Stiki temeljijo na posebnem položaju neuradnega sodelavca, ki je priznan in vodilni znanstvenik (nepartijec) na področju klasične filologije, čeprav so bili razlogi za vzpostavitev teh stikov različni. 209Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR 1. Ozadje 1.1 Neuradni sodelavec Državne varnosti je okrepil stike z grškim amba- sadorjem Tsamadosom med svojim obiskom Aten septembra 1975, ko se je udeležil mednarodnega kongresa s področja moderne grščine. Na srečanju je med odmorom Tsamados vzpostavil stik z obveščevalcem Državne var- nosti, ki ga ni poznal; predstavil se je kot ambasador svoje države v Nemški demokratični republiki. Ker je neuradni sodelavec Državne varnosti eden najbolj znanih strokovnjakov v NDR, je Tsamados izrazil željo, da se se- znanita. Poudaril je, da je neuradni sodelavec prvi državljan NDR, ki ga je osebno spoznal. Dva meseca kasneje je bil Tsamados imenovan na mesto ambasadorja v NDR. Po navodilih mu je neuradni sodelavec poslal kratko pozdravno pismo. Med sprejemom na grški ambasadi, kamor je bil pova- bljen tudi neuradni sodelavec, sta se zopet srečala in ambasador Tsamados je predlagal občasno skupno kosilo. Med udeležbo neuradnega sodelavca na mednarodnem bizantinističnem kongresu septembra 1976 v Atenah se je v času odmora pojavil ambasador Tsamados, ki je v Atene prišel na počitnice. Neuradnega sodelavca je pova- bil na kosilo. Neuradni sodelavec je povabilo sprejel ter o njem obvestil am- basado NDR. Med kosilom, ki mu je sledil ogled bizantinskega samostana na obrobju Aten, je Tsamados govoril o svoji družini in o svojem delu; po- nudil se je, da za neuradnega sodelavca pridobi material o Grčiji in Grkih v tujini. Neuradni sodelavec se je čutil dolžnega, da povabi ambasadorja in njegovo soprogo na kavo v svoje stanovanje. Ambasador se je na povabilo odzval in je neuradnega sodelavca obiskal 6. novembra 1976 popoldne. Tsamados in njegova žena sta tudi ta pogovor preusmerila na zasebne in družinske zadeve. Izogibala sta se pogovoru o specifičnih problemih mednarodnih odnosov. Tsamados je obljubil, da bo neuradnega sodelavca povabil na obisk v svoje novo stanovanje. Tsamados je po izobrazbi jurist. Bil je že v ZSSR, kjer je delal na področju diplomacije (kulturni ataše itd.). Preden je postal ambasador v NDR, je vo- dil oddelek za kulturo na grškem Ministrstvu za zunanje zadeve. Pred tem je vodil Grški inštitut v Benetkah. Ambasadorjevo vedenje daje vtis, da je poskušal s pogovori o umetnosti in starih kulturah pridobiti naklonjenost neuradnega sodelavca, s katerim sta se zasebno precej zbližala. Doslej se ni pozanimal glede specifičnih pro- blemov na področju delovanja neuradnega sodelavca, niti glede njegovega osebnega odnosa do politike in kulture NDR. Tsamados pravi, da se v NDR dobro počuti, službo ambasadorja tu rad opravlja. Pritožil se je samo nad vi- soko najemnino za svoje stanovanje. 1.2 Stik z albansko ambasado je bil vzpostavljen v petdesetih letih, ko so bili odnosi z Albanijo stabilni. Za stik z neuradnim sodelavcem je poskrbel ta- kratni ambasador. Trenutni odpravnik poslov Kolaneci je to službo opra- vljal že pet let. Zaradi svojega pozitivnega odnosa do NDR (tukaj je študiral nemški jezik in literaturo) si je z neuradnim sodelavcem precej blizu. Neu- 210 Isolde Stark radni sodelavec je založil Kolanecija z nedavno objavljenimi deli Meyerjeve encikopedije (podaril mu jih je). Kolaneci je neuradnega sodelavca vabil na uradne sprejeme (nekajkrat je bil tam celo kot edini državljan NDR), ga go- stil na zasebnih obiskih na domu in ga približno enkrat letno obiskal v nje- govem stanovanju. Neuradni sodelavec je v letih 1972 in 1973 v sodelovanju s svojimi sovjet- skimi kolegi aktivno sodeloval pri misijah v Albaniji z namenom, da vzpo- stavi osebna poznanstva za dolgoročno izboljšanje odnosov med ZSSR in NDR. Neuradni sodelavec je svojo nalogo opravil, vendar pa albansko vod- stvo ni izkoristilo ponujene priložnosti. Potovanja, potrebna za izvedbo teh ukazov, je pripravil Kolaneci. Od leta 1974 neuradni sodelavec ni imel več priložnosti, da bi potoval v Albanijo, čeprav je pomagal ustanoviti albansko Akademijo znanosti. Zavrnitev vstopa v državo je očitno povezana z misi- jami, ki jih je neuradni sodelavec izvedel v Albaniji. Kolaneci ni povedal ni- česar glede razlogov za to, je pa izjavil, da gre za nesrečno zadevo. Od srede leta 1975 je Kolaneci začel zagovarjati albansko Delavsko stranko veliko silo- viteje kakor prej. To je postalo očitno po Kolanecijevem poletnem bivanju v Tirani leta 1975. Od takrat dalje si prizadeva, da njegovo osebno prepričanje ne pride več do izraza. Kolaneci tekoče govori nemško. Tudi njegova žena se lahko pogovarja v nemščini. 1.3 Med neuradnim sodelavcem in kitajsko ambasado je bil stik vzpostavljen v času, ko so bili odnosi z Ljudsko republiko Kitajsko stabilni. Kasneje je bil neuradni sodelavec še vedno vabljen na posamezne filmske večere ali spre- jeme. Z diplomati ni vzpostavil osebnih poznanstev. Stiki so bili omejeni na vljudne pomenke na sprejemih med kitajskim ambasadorjem in neuradnim sodelavcem s pomočjo tolmača. V letih 1975 in 1976 neuradni sodelavec ni bil povabljen na sprejem, ki ga je kitajska ambasada pripravila ob obletnici ustanovitve Ljudske republike Kitajske. Neuradni sodelavec to pojasnjuje z očitnimi varčevalnimi ukrepi, ki so jih uvedle vse ambasade, in s posebnimi ukrepi, uvedenimi proti ki- tajski ambasadi. 2. Udeležba neuradnega sodelavca na sprejemu, ki ga je pripravila Ljudska republika Albanija ob albanskem nacionalnem prazniku 29. novembra 1976 Sprejem je potekal v poslopju ambasade, na naslovu Berlin-Treptow, Pu- schkinallee 49. Poleg uradnih udeležencev (Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za zunanjo trgovino itd.) in neuradnega sodelavca sta bila med gosti albanologa z Akademije znanosti, […] in […]. Neuradni sodelavec ni opazil drugih državljanov Nemške demokratične republike. Takoj po prihodu neuradnega sodelavca na ambasado je k njemu pristo- pil grški ambasador Tsamados in ga pozdravil. Rekel je, da je vesel, da vidi znan obraz in da se sedaj ne bo dolgočasil. Ponovil je, da je zadovoljen z de- lom v NDR. Še enkrat je spregovoril o svojih namerah, da bi organiziral sre- 211Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR čanje obeh družin, ki bi se ga udeležili tudi otroci in bi potekalo v njegovem stanovanju med božičem in novim letom. Med pogovorom je k njima pri- stopil kitajski ambasador Peng Guang Wei skupaj s svojim tolmačem in ju pozdravil. Na sprejemih na albanski ambasadi velja kitajski ambasador za posebej cenjeno osebo in »počasti« pomembne osebnosti s formalnim po- menkom. Kitajski ambasador je neuradnega sodelavca ter Tsamadosa po- znal s prejšnjih srečanj. Ambasador Tsamados je omenil, da je njegova žena arheologinja; dota- knil se je tematike arheoloških najdb v Ljudski republiki Kitajski v zadnjem desetletju. Neuradni sodelavec je omenil večjo arheološko razstavo, ki jo je Ljudska republika Kitajska organizirala po glavnih mestih zahodnoevrop- skih držav. Zadovoljen s pozornostjo je ambasador izjavil, da ima kitajska ambasada o tem na voljo precej filmov. Predlagal je, da bi jih ob priliki pred- vajali v ožjem krogu. Pri tem je neuradnemu sodelavcu omenil, da je zares škoda, ker mu ni več dovoljeno, da bi obiskal kitajsko ambasado. Neuradni sodelavec je bil kar nekoliko presenečen ob tej novici in je re- kel, da je bil gost kitajske ambasade ob več priložnostih in da ne dvomi, da bo morebitno povabilo lahko tudi sprejel. V skladu z navodili je neuradni sodelavec še dodal, da je zadnje leto in pol prejemal China-Revue, da pa v oktobru nekaj številk ni prispelo na svoj na- slov (številke, ki so bile izdane po spremembi vlade na Kitajskem). Ambasa- dor je odgovoril, da ambasada ve za to in da je krivda na njihovi strani; da se je verjetno pokvarila kitajska ladja. Ko se je ambasador Tsamados opravičil in odšel, je kitajski ambasador pričel pogovor o primeru Biermann46 — zdelo se je, da je njegov namen zbi- ranje informacij o posledicah tega primera. Najprej je želel vedeti, ali se bo zaradi tega primera sedaj spremenilo (zaostrilo) ravnanje z izobraženci po vsej NDR, kar je neuradni sodelavec kategorično zanikal. Prav tako je vpra- šal, kakšen je bil vpliv primera Biermann in kakšni so bili odzivi intelektu- alnih krogov na to. Neuradni sodelavec je odgovoril, da je Biermann očitno užival določen ugled med pisatelji in umetniki, da pa znanstveniki skupaj s preostalo po- pulacijo NDR ne poznajo niti njegovega imena; da so bili ljudje v teh krogih presenečeni, ker je ta primer sedaj deležen tolikšne pozornosti tiska, saj je šlo za osebo, ki je povsem neznana, morda izjemoma po imenu. Neuradni sodelavec je z osebnega stališča lahko rekel samo to, da ni nikdar prebral ni- česar o njem, niti ni slišal koga o njem govoriti. Pri tem je bilo omenjeno tudi ime Havemann.47 Kitajski ambasador je oči- 46 Wolf Biermann (rojen 1936) je bil nemški kantavtor, ki se je pri sedemnajstih letih preselil iz Za- hodne v Vzhodno Nemčijo, da bi tam lahko »živel v skladu s svojimi komunističnimi nazori«. Njegovi nekonformistični pogledi so partijo kmalu vznemirili in leta 1965 so ga razglasili za »ra- zrednega izdajalca« ter mu prepovedali objavljati ali nastopati v javnosti. Da bi prekinili to izo- lacijo, so ga Joan Baez in drugi leta 1973 obiskali na domu. Leta 1976 je politbiro SED Biermannu odvzel državljanstvo, medtem ko je bil na potovanju po Zahodni Nemčiji. 47 Robert Havemann (1910–1982), nemški kemik, se je pridružil komunistični partiji leta 1932 in je bil eden od pobudnikov odporniške skupine »Evropska unija«, zaradi česar ga je Gestapo leta 1943 aretiral in obsodil na smrt. Usmrtitev so večkrat preložili zaradi posredovanja njegovih kolegov, ki so trdili, da Havemanna potrebujejo za raziskave, povezane s kemičnim orožjem. Po 212 Isolde Stark tno poznal odnos med Havemannom in Biermannom. Neuradni sodelavec je odgovoril, da je bilo Havemannovo vedenje takrat, to je v času revizioni- stičnih teženj v raznih socialističnih državah, povsem drugače sprejeto, da je Havemann takrat užival široko podporo, ker je bil ugleden znanstvenik in akademski učitelj, in da je bil zaradi tega vpliv njegovega primera takrat povsem drugačen. Sedaj pa Havemann živi povsem samotarsko in nima v NDR nikakršnega vpliva na znanost in študente na univerzi. Neuradni so- delavec je poudaril, da je Havemannovo ime še vedno v berlinskem telefon- skem imeniku in da mu gre kar dobro, saj — kolikor ve — nima samo sta- novanja na Marxovi aleji, ampak tudi veliko podeželsko hišo v vzhodnem delu Berlina. Zdelo se je, da je kitajski ambasador vse to že vedel; rekel je, da je po njegovih informacijah Havemann v hišnem priporu. Neuradni sode- lavec je odgovoril, da o tem ničesar ne ve, da pa se mu stvar ne zdi verjetna. Nato se je kitajski ambasador poslovil od neuradnega sodelavca in pristopil k drugi skupini v pogovoru. Neuradni sodelavec je imel z odpravnikom poslov Kolanecijem, ki je bil na sprejemu zelo zaposlen, le kratek, a tehten pogovor. Dogovorila sta se, da bosta ohranila stike. Neuradni sodelavec ga je povabil na srečanje v bo- žičnem času v svojem stanovanju. Kolaneci je povabilo načeloma sprejel in obljubil, da bo preveril svoje obveznosti ob tem času. 3. Ocena Neuradnemu sodelavcu je bilo naročeno, naj ustreže grškemu ambasador- ju, ki si je prizadeval vzpostaviti osebnejši odnos z njim. To naj stori, ne da bi načel pogovor o kakršnihkoli problemih ali težavah domačega ali tujega vodstva. Nalogo, ki je bila osredotočena na opredelitev Tsamadosovih na- mer in motivov, je izvedel, čeprav se ni nikoli pojavilo vprašanje, ali naj v te stike vključi tudi sina […]. To je storil Tsamados sam od sebe. Nobenega razloga ni za domnevo, da je Tsamados neuradnega sodelav- ca napeljal h kitajskemu ambasadorju, saj sta se oba že poznala; to bi lahko storil tudi Kolaneci. Glede pričakovanega srečanja s kitajskim ambasadorjem je bilo neura- dnemu sodelavcu naročeno, naj se zahvali za prejemanje China-Revue in naj povpraša o številkah, ki jih ni prejel. Namen tega je bil, da se nanj ne poza- bi. Neuradni sodelavec trenutno čaka na povabilo na ambasado. Če povabi- lo dobi, bo to lep napredek. Z neuradnim sodelavcem je dogovorjeno, da bo v prihodnosti pri političnih izjavah poskrbel za močnejšo diferenciacijo (na primer o svojem mnenju glede Biermanna, o svojem mnenju glede obvešče- valske strategije NDR, o neobjavljanju pisateljevih pisem) in tako priskrbel nekaj izhodišč za naslednje pogovore, ne da bi pri tem z nezaželenim obna- šanjem dajal vtis vsiljivosti. vojni je postal profesor fizikalne kemije na Humboldtovi univerzi. Leta 1963 so ga zaradi preda- vanja z naslovom »Naturwissenschaftliche Aspekte philosophischer Probleme (Dialektik ohne Dogma)« odpustili z univerze. Leta 1976 je pristal v hišnem priporu, kjer je ostal vse do smrti leta 1982. Leta 2005 ga je Jad Vašem počastil z naslovom »pravičnik med narodi«. 213Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR Po sodbi neuradnega sodelavca kažejo vprašanja kitajskega ambasadorja na to, da njegova ambasada temeljito analizira medije, da pa zaradi pomanj- kanja stikov ne morejo pravilno oceniti položaja v NDR. Meni, da je zara- di tega ambasador izkoristil priložnost, da si pridobi nekaj informacij. To mnenje se zdi upravičeno. 4. Ukrepi za nadaljnje sodelovanje z neuradnim sodelavcem Naloge, ki jih je neuradni sodelavec izvršil, so bile mogoče zaradi njegove- ga poklicnega udejstvovanja in zaradi njegovih že obstoječih stikov, izmed katerih je nekatere vzdrževal že več let. Neuradni sodelavec je osebno zain- teresiran za krepitev dobrega imena Nemške demokratične republike in za zmanjševanje prevladujočega enostranskega vpliva Zvezne republike Nem- čije, pa tudi za povečanje lastnega ugleda s tem, da izpostavi dosežke stro- kovnjakov NDR s svojega področja v državah, kjer imajo klasični študiji pomembno vlogo. Neuradni sodelavec kot strokovnjak uživa velik sloves v tujini. Velja za pomembno osebnost v znanstveni sferi NDR na svojem stro- kovnem področju. Kljub temu na svojem inštitutu ne uživa takega slovesa — direktor mednarodno prenovljenega inštituta je v okviru akademske re- forme sprejel ukrep, s katerim ga je postavil zgolj na mesto vodje oddelka, njegov oddelek pa je sedaj za polovico manjši od njegovega prejšnjega inšti- tuta. Neuradni sodelavec je bil zaradi takega razvoja dogodkov globoko za- skrbljen. Kljub temu je stalno poudarjal, da teh pomislekov v tujini ni poka- zal. Do sedaj ni dokazov o nasprotnem. Neuradnemu sodelavcu se določijo naslednje naloge: 1. Do srečanja z grškim ambasadorjem mora priti. Neuradni sodelavec mora usmerjati svoje delovanje v to, da razjasni motive in cilje, ki bi pojasnili, za- kaj je hotel amabasador vzpostaviti stik z njim. Poučiti se mora o amba- sadorjevi družini; dopolniti je treba sliko družinskih odnosov in značajev. Med pogovorom naj neuradni sodelavec izpostavi svoje dobre povezave z muzeji ter ponudi Tsamadosu možnost ogleda umetnostnih zakladov ali kulturne dediščine; omeni naj, da lahko preveri, kakšne so možnosti, da si […] pridobi doktorat. Odzivi neuradnega sodelavca na politična vprašanja morajo biti v skladu z njegovim običajnim odnosom in delovanjem pozitivni, vendar mora kljub temu izraziti diferencirano stališče glede posameznih problemov, ki bi slu- žilo kot izhodišče za nadaljnje pogovore. Nadaljnji sestanki zaenkrat niso določeni, so pa nezavezujoče predvide- ni. 2. Do srečanja z albanskim odpravnikom poslov mora priti. Določiti je tre- ba naslednje: — osebna situacija; je v letu 1977 možen odpoklic, kaj sledi? — odnos med NDR in Albanijo, možnost potovanja itd. 214 Isolde Stark — omeniti pogovor s kitajskim ambasadorjem, izraziti dvom o tem, ali je možen zadovoljiv odgovor na vprašanje o Biermannu in Havemannu. Ugo- toviti je treba, ali je Kolaneci o neuradnem sodelavcu govoril s kitajskim ambasadorjem. Poskusiti usmeriti pogovor na stanje na Kitajskem po Mao- vi smrti. Pritožiti se nad pomanjkanjem informacij. Izraziti upanje, da tega pomanjkanja kmalu ne bo več, saj je kitajski ambasador namignil na pova- bilo. — Okrepiti povezave in dopolniti karakterne opise. 3. Neuradni sodelavec bo nemudoma sporočil, če prejme povabilo s kitajske ambasade. Nato bo sledil dogovor o izvedbi. Naslednji ukrepi so namenjeni oceni rezultatov, ki jih bo dosegel neuradni sodelavec: — uvajanje sina neuradnega sodelavca; preveriti je treba, ali se ga lahko ne- uradno uporabi; — obdelati operativne izjave glede […] in […] v sodelovanju s četrtim refe- rentom, tovarišem Schnablom; — urediti skupaj s HA II skupne interese glede ambasad ter rezultatov ne- uradnega sodelavca. * * * 4. december 1989 Končno poročilo glede pristopa neuradnega sodelavca / postopka neuradnega sodelavca / dosjeja neuradnega sodelavca Profesor Irmscher, Johannes Tajno ime: Johannes Datum kontakta: 31. avgust 1957 Kategorija: IMS Datum vrbovanja: 23. maj 1958 […] Ocena sodelovanja […]: Neuradni sodelavec je neuradno sodeloval z Ministrstvom za državno var- nost kot znanstvenik iz meščanskega okolja. Je levo usmerjen meščanski in- telektualec, nepartijec, ki pa podpira Nemško demokratično republiko kot antifašistično in antiimperialistično državo. Sodelovanje z Ministrstvom za državno varnost nedvomno vidi kot možnost, ki mu to omogoča. Pri izra- žanju podpore ni šel do skrajnosti, denimo v primerih, ko je šlo za posame- znike iz njegovega ožjega kroga. Sodelovanje je koristilo obema stranema. Po zaslugi sodelovanja je Ministrstvo za državno varnost dobilo dragocene podatke o položaju v krogih intelektualcev, ki so bili neodločeni in niso bili 215Neuradno delo Johannesa Irmscherja za Državno varnost NDR odprti za politične probleme, ter podatke o določenih znanstvenih proble- mih v tujini. Neuradni sodelavec je po zaslugi sodelovanja lahko izpeljal svoja potovanja v tujino. Neuradni sodelavec je zanesljivo izpolnjeval naročila. Vedno je izvrševal ukaze, ki jih je prejel. Neiskrenega obnašanja ni bilo zaznati. Po upokojitvi je nadaljeval z delom na inštitutu. Od takrat dalje je občasno sodelovanje z njim usmerjeno predvsem na odnose s tujimi znanstveniki. Razlog oziroma trenutni razlog za prekinitev sodelovanja: Starost, neperspektivnost. Nadaljnji razlogi: V začetku leta 1987 so bili stiki z neuradnim sodelavcem zaradi smrti nje- gove žene in zaradi njegovih zdravstvenih težav prekinjeni. Ker je bil glavni cilj sodelovanja z njim dosežen, ko je prišlo do ponovne vzpostavitve diplo- matskih odnosov z Albanijo, se sodelovanje z njim ni obnovilo. Ves potek sodelovanja je sedaj arhiviran. Neuradni sodelavec ima številne operativno relevantne stike z znanstve- niki in diplomati iz socialističnih in nesocialističnih držav. Glavni dosežek neuradnega sodelavca sta bili njegovi dve misiji v Demokra- tični ljudski republiki Albaniji, ki ju je zasnoval skupaj s KGB ZSSR. Rezul- tate te misije je ovrednotila pristojna enotna Ministrstva za državno var- nost. Cilj teh misij je bil ustvariti nova izhodišča za obnovitev znanstvenega sodelovanja in obnovitev stikov. Neuradni sodelavec je to nalogo uspešno izvedel. Prevedla Polonca Zupančič