Nekdaj in sedaj. Iz dnevnika nekega starega učitelja. Poslovenil Jože Jerom. MDober dan! gospod solmajster!" pozdravi kmet učitelja , in se mu tudi prav po kmečko odkrije in prikloni: .,Gospod učitelj moraš reči", reče tiho žena, in sune moža pod rebra, da bi bil kmali učitelja poderl. ,,Pojdite v hišo, g. učitelj", pravi žena, ,,in nikar ne zamerite, ker je tako nesnažno; otroci vse raznesejo, in imam res tpžavo ž njimi, kaj ne, da nebotehudi? saj veste, da smo kmečki Ijudje bolj poverhi, ne bogati, pa tudi revni ne, in damo, kar nioramo". Kinet pa pravi: ,,Ja! ja! ne bogati, pa tudi revni ne, pa smo vendar že marsikterega berao.i nasitili, kaj ne Franca?" žena ga jezno pogleda, in teče k ognjišču, terpravi: ,,Prosim, poterpite, bo kmali gotovo!" ,,Sej se tako ne niudi", pravi mož, njaz lahko čakam, gost pa mora, če hoče jesti"; žena rau požuga, on pa jo smehljaje gleda, ker misli, da jo je dobro povedal. ,,Vi imate res prav dobro gospodinjo", pravi učitelj. ^,To je res", reče kmet, ,,pa jezik ima, da ga ni para; ko bi jo le slišali! ko bi jaz hotpl govoriti, me stokrat preklepeta, in ne morein besede ziniti". ,,To vam tudi rad verjamem", pravi učitelj. ,,Vestetf, pravi kmet, ,,pri nas ob delavnikah ne bote mesajedli, pa kroinpir in češpljevo kašo kuha, in jo tudi tako skuha, da v celi vasi nobena tako, sej pa mora tudi znati, ker je cele tri leta v farovži služila za svinjsko deklo, in tam je marsiktere dobre reči vidila kuhati, in je tudi dosti dobrega snedela". Gospodinja prinese polno skledo krompirja v oblicah, in šp eno večjo češpljeve kaše; gospodar pa tako milo po skledah gleda, kakor bi že stirinajst dni ne bil nič jedel. Usedejo se za tnizo, molijo , podložijo niizo s terskami, in začnd jesti; enega otroka vzame gospodar, drugega pa gospodinja na ročjp, in otroci liite jesti, toda preveč je vroče , da se opečejo, ter kričijo in jokajo; gospodinja pa učitelju prigovarja, naj se le po domače obnasa, in naj otrok ne posluša; učitelj jo rad vboga, ker mu je že tudi poldne odzvonilo; kar naenkrat pa zapazi pod mizo nekega nepovabljenega gosta; otroci so nemirni, in se bojujejo z žlicanii pod mizo, in kričijo: ,,Huš! — huš!" Učitelj vidi, da je pod mizo prešiček. ,,To nič ne de", pravi gospodinja; gospodar zapodi gosta iz pod uiize; prešič pa podere mizo; zliče, sklede, vse ležfnasredi hiše; — hitro se vsi umaknejo, da se ne opečejo; žival pa se spravik skledi, in začne žreti; toda pridna gospodinja, hitro prime skledo, ter jo zopet postavi na mizo, in vsi se usedejo za mizo injedddalje, samo učitelj se zahvaljuje, inpravi, da se mu niudi domii, ter gre iz hiše. — Zvečer gre učitelj k županu, pri kterem so bili zbrani vsi soseskini možje. Ko učitelj pride v zbor, mu župan precej pove, da ludi možje ne marajo za njegove svetp i. t. d. ,,l)obro", orlgovori učitelj, »sedaj pa vem, da je pa za vsak trenutek škoda, ko bi ga tratil s nepotrebnimi besedami; bom tedaj storil, kar vpm, da je moja dolžnost". * ,,Le storite! kar vam je drago", odgovon župan, nsej tudi gosposka nemogočnih reči od nas tirjati ne more; od kod bomo pa dpnar jeniali? dolga delati ni še pri nas navada; tako je pri nas, da čcvljar sam prinese kopita, in tako tudi mora biti". Učitelj: ,,Takoje; mizarji, tpsarji, čevljarji i. t. d. res, da prinesejo seboj svoje orodje, če hočejo delati, toda očitnega učitelja morate tukaj že ločiti od rokodelcev, ker jaz še nisim nikoli ne vidil, ne slišal, da bi bil kak vradnik sodniško liišo, ali kak župnik cerkev, ali pa učitelj šolo na herbtu seboj prinpsel! morebiti ste že vi kaj takega vidili". Zupan molči, in premišljuje, če je že vidil tak čudež. Potem povzame svetovavec Fpgec besedo in reče: ,,Kaj se bomo pogovarjali, jaz naredim tpmu prppiru konec; le povpjte nam, kje bo šola? izpulite las z glave, čp nobpnpga ni; od nas ne more nobpden v liiši prostora za šolo dati, in tudi nobeden noče, da bi pankerti iz cele vasi notri razsajali; tako le povpjte vi g. učitelj, kaj naj seston'!* ,,To je kaj lahko", odgovori učitplj ,,Ie meni pripustite to skerb, in če tni pripomorete, bom v kratkem — v eni uri — prpskerbel začasno šolsko sobo, ktera bo pa tudi za šolo pripravna". ,,Kje? kje'S zavpijejo vsi. ,,Zraven sobe v hiši, kjpr jaz stanujpm, je velika dvorana za ples; gospodar pa jp pripravljen, da nam jo da za šolo v najem, doklpr šola ne bo sozidana". ,,Kje bomo pa plesali?" vpraša mlajši mož — ,,ta čas nič! Prav nič ne! tega se nam še manjka^. ,,Da, tega se vani manjka", odgovori učiteij, win to bo naj boljši pripomoček, da se bo začela šola hitro zidati, ker tnarsikteri fantalin, ko bi drugace ne hotel brez plače delati, bo z veseljpm vozil in delal, da bo popred izpraznjeno plesišče, in masikteri oče bo dal zastonj les, kamenje, apno, in tudi pri denarjiFi ne bo toliko gledal, da bo le mogel zopet svojo hčerko ob žpgnanji peljati na ples in jo soznanjati z drugo mladino". Vsi osupnjenise možje pogledujejo, inspoznajo, da jihje učitelj prekanil; pričakujpjo odgovora od župana, toda ta molči, kakor bi se bal še ktere od učitelja zvediti. ,,Ako jaz svoje želje razodeneni gosposki, veui, da bi mi gotovo pomagala, pa mislim, da mi ne bo treba, da bi vas osramotil", pravi učitelj. Zupan molči, in vsi ž njini. ,,JMolčati tukaj toliko pomeni, kakor to, da sle zadovoljni", reče učitelj; ,,sedaj pa samo še pno: klopi, stolov, mize iu table v šoli potrebujeui; pokazal pa vam bom, kako bora to vse dobil. Lesa je tukaj dovolj, in kdor ni prav revpn, ini lahko da en par despk za klopi'; tablo boni pa sam preskerbel". wLahko!" odgovorijo možje, ker bprač nobeden ni hotel biti. nZ mizarjem sem žp govoril, in sedaj je vse v redu; v osmili dneh bomo imeli z božjo pomočjo že šolo, kteri enake ne bo v celi okolici". S teini bespdami sp učitelj poslovi, voši Jahko noč, in gre počivat. Preccj pa, ko odidp, vsi eden čcz drugega kričijo, kako so mu jih pod nos dajali, in da jih je že za enkrat dovolj slišal; samo župan molri in preniišljuje, karje Ip dni zvedpl, in ne more svojih misli vpč vrediti. (.n«ije iirih 1