Časopis s podobami sa slovensko mladino.
Štev. 2. V Ljubljani 1. februarja 1878. Leto VIII.
%	Šolsln. zvonec.
AZ/ol&Vi zvonec glasno poje,	Cvet in slad v modrosti ltlije,
v^K sebi vabi mlade roje,	In odkriva lepotije,
V Da bi Sli na vrtec zlat,	Ki jih svet ne umori,
c Kjer blišči jim cvet in slad.	Srce dobro ne zgnbi.
Ljubi zvonec, zvòni, zvöni, Mlado Cedo v golo goni, V glavo Siri résni glas: Mladih let je kratek čas!
Svetilnica v kapeli.
(Poleg angležkega izvirnika; pripoveduje J. S-a.)
1. Svetilnica jasno gori.
Špansko in Francozko deželo deli visoko gorovje, Pireneji imenovano. Koncem preteklega stoletja je stala v tem gorovji na španskej strini vrh samotnega hriba kapelica matere božje, ki so jo sploh „Marijo na Gori" imenovali. Kapela je bila majhena in priprosta, v starinskem slogu zidana in znotraj bogato okinčana. Križ in svćčniki na oltarji so bili iz čistega srebrà, in po stenah so visele različne podobe, darovane v zahvalo za uslišane prošnje, za prejete milosti in dobrote. Po vsej okolici so to kapelo imeli v velicem spoštovanji in ljudje so jo obiskovali, kakor da bi bila tukaj kaka božja pot. Posvečena je bila materi božjej, katere podoba z ljubezuivim Jezuškom a
belega mramorja je bila postavljeua nad majbeiiim oltarjem. Lepše podobe matere božje, milosti polne, si pač nij lehko misliti : kajti u llarijnega obraza je odsčvala ljubezen in usmiljenje, a iz otrokovega nedolžnost in veličastvo. Pred oltarjem je visela srebrna svetiluica. Gorela je noč iu dan. in tudi v najviMrnejših uoččh nij ugasnila, ker pobožni ljudje so skrbeli, da je bilo v njej zmirom dosti najčistejšega olja, ki so ga sami pridelovali. Ljudčm je bila ta luč tudi potrebna. V viharnih in temnih noč<Sh so jo imeli za kažipot po poti z gòre. zato je bila visoko obešena, da je njena prijazna luč sijala skozi okroglo okno nad vrati daleč po goriitej okolici.
Vsi pešp6tje od gorskih stauovališč so se združili ne daleč od kapelice v cesto, ki je peljala memo grozovitega prepada do kapelice in od tod v prijetno dolino. Da si je bila cesta zelò ozka in jarugasta nad groznim prepadom, vendar se popotnikom nij bilo bati nobene nesreče; dokler so videli luč sve-tilnice pred soboj, šli so nekoliko časa ravnim potem naprej, a potlej so se morab' na desno obrniti. ker na levej je bilo prepada konec in začel se je drug prepad na desnej. To ravnilo je bilo tako zanesljivo, da nij nikoli bilo slišati o kakej nesreči. — Ali nij ta gorska cesta prava podoba našega življenja in luč v svetilnici podoba sv. vere ?
Božjo službo pri kapelici je opravljal star doslužen duhovnik, da ljudem nij bilo treba vselej v daljno farno cerkev hoditi. Ob omenjenej cesti med hribi je bila vas z nekoliko majhenimi lesenimi kočami, v katerih so prebivali večjidel sami drvarji. Jedna teh k6č, sicer jednako nbožna kakor druge, razločevala seje vendar od dnizih s tem, da je bila lepo belo pobeljena in čedna od vseh strani, ter se je ufcé od daleč lehko sodilo, v katerej teh koč stanuje najpridnejša, najpobožnejša, najsrečnejša družina. Peter, gospodar te kSče, je pridno dna sekal, njegova žena Ana je doma predla, in zalo dekletce se je okoli njo igralo. Marijca, komaj tretje leto izpolnivši, bila je užč jako čedna in pametna deklica. Da sta jo roditelja rada imela, lehko si mislite užč zaradi tega, ker je bila njiju jedini otrok. Zato tudi lehko umejete, kak strah sta imela oče in mati, videč, daje začela bolezen otrokovo življenje izpodjedati. Marijca je vidno bledela iu slabčla. Zdravnik je dvomljivo z glavó majaje necega dne tudi odločno dejal : „otroku nij več pomagati ; vsako zdravilo je zamiu, le še kak čudež božji ga more smrti otéti."
Trdna vera je Marijčiue stariše obvarovala obupa, in ker od ljudi nijso mogli več nobene pomoči pričakovati, obrnili so se toliko bolj zaupno do Boga.
Necega lepega jesenskega večera sta potovala Peter in Ana v naročji nesčč svoj največji zaklad, na smrt bolno Marijco, k materi božji na Goro. V kapeli najdeta obilo pobožnih ljudi iz okolice, ki so po končanem delu domóv grede počestili s pobožno molitevco kraljico nebes in zemlje. Skozi odprta vrata so ravno zahajajočega solnca rumeni žarki nepopisljiv blišč razlivali po vsej kapelici. Vse je bilo videti v tej razsvitljavi veličastnejše kakor po navidi. Kapela je bila kakor kaka kraljeva dvorana, o tem času izvoljena ura posebne milosti božje. In res, ubožni prebivalci klečeč pred obličjem božjim, polni ljubezni in milosti božje, bili so v tem trenotku bogateješi od najmogočnejšega vladarja sedečega na slonokosteuem prestolu. In ravno v tem trenotlm stopita žalostna roditelja v kapelico, da bi molila za bolno Marijco. Solnčni žarki odsevajoči se od blestečega tobernakeljna in pobožna pesen spremljevana
i obranimi glasovi orgelj — to se nikakor nij ujemalo z njunimi otožnimi občutki, zato obstojita pri vratih, ne vedAč, bili vstopila ali ne. A kmalu se osrčita ter gresta v kapelo, češ. kralj nebeäki, ki je tukaj s tem bleskom obilan, nij trdosrčen posveten kralj, nego usmiljen oča vseh ljudi, ki vsalto ponizno prošnjo rad nsliši. Pognmno sta torej stopala po kapeli tjà gori do oltarja. Mati položi bolno dekletce poleg sebe na tla. potem oba, z rokami atkrivša obraz, po katerem so debele solze tekle, povzdigneta svoji roki k llogu ? prisrčno proSnjo. da bi se usmilil bolnega otroka. Dolgo sta molila, da je 11Ž1S petje nehalo in so vsi drugi iz kapele odšli. Duhovnik je vrata priprl in nobeden solnčni žarek nij več prodrl v kapelo. V molitev utopljenima roditeljema duhovnik tiho reče: „le ostanita tukaj, dokler se vama poljubi, vrata še nijso zaprta. Zaupajta v Boga, ki bo vama gotovo pomagal po mogočnej pri prošnji device Marije." Te besede so ju potolažile in ko se ozreta. bila sta sama z otrokom. Smrtna tišina je vladala v kapeli in samo žarki svetilniee so jo razsvetljevale. To se je zdaj bolje rrjemalo z njunirni srčnimi občutki. Povzdignila sta svoje oči k podobi matere božje. Tako lepa se jima podoba nij še nikoli zdela. Bilo jima je pri srci, kakor da bi jima angelj vSruh na nho šepetal: zdaj je za vaju ura usmiljenja milosti božje! — In dolgo dolgo sta še molila : Peter z nedopovedljivo gorečnostjo. Ano z neizrekljivo ganljivostjo. •— Kakor po navdihn božjem naredita oba obljubo: če Bog ohrani deklici življenje, bota jo na čast brezmadežnej kraljici nebeškej oblačila sedem tet v belo obleko v znamenje brezmadežne nedolžnosti, in oba se hočeta vsak teden po jedenkrat postiti v ta namen, da deklica ostane v svojej sedanjej nedolžnosti, ln Peter še navdušeno vsklikne: dà, bela in čista naj bode kakor nežna gorska lilija, katero napaja čista jutranja rosa in kakor dčhteča roža na oltarji naj cveti iu prejeten duh rajske čednosti razširja. Kakor ta le svetiluica, naj tndi njeno srce v ljubezni do Bogi gori. Oča nebeški! kakor luč te svetilniee tako ti naj bode tudi ta otrok posvečen ; ne pripusti, da bi mn smrt življenje izpihnila, kakor ne pripustiš, da bi bogokletna roka ugasnila svetilnico pred tvojim svetim oltarjem."
Med to molitevjo deklica mirno zaspi, kar sta roditelja imela za dobro znamenji.'. In nijsta se motila. Krepilno spanje jc detetu dobro storilo in za nekoliko dni je sedela Marijca zopet zdrava pri materinem kolovratu.
Od tega dne je nosila Marijca vedno belo obleko in ker je kakor v letih tako rastja tudi v modrosti in vseh lepih čednostih, imeli so jo sosedje za Bogu posvečeno Marijino dete ter so jej v kapelici pripravili poseben prostorček ravno ondd, kder je kakor otrok zaspala o 6nem slovesnem trenotku obljube svojih roditeljev. Ko je nekoliko odrasla, klečala je po Teč ur ondu v svojej belej obleki in če je svetilmca od zgoraj svojo čarobno luč preko nje razUla, zdela se je vsa izprenienjena iu poveličana v nadzemeljsko bitjo. A njej je tudi luč te svetilniee bila ljubša nego zlatorameni solnčni žarki ali srebrni lunin svit. Mislila je, da angeljoi prilivajo olja v svetilnico ter jo vzdržujejo v božjo Čast Nikder ni bila tako rada, kakor tukaj. V ljubeznivih besedah je tn čestokrat zagotavljala svojemu stvarniku ljubezen in udanost. V takem trenotku je bila podobna angelju, klečečemu pred sedežem božjim. Nekateri ljudje so celč trdili, da je Marijo» zelò podobna Marijinemu kipu na oltarji,
2. Svetärdca medlo brli.
Šest let je užč preteklo od (nega časa, kar sta Marijčina roditelja naredila svojo obljnbo. Srečna, zelò srečna leta so bila to za vso družino — a na-jedenkrat je bilo te sreče konec. Dva ptujca sta se bila namreč naselila v dolini s svojima družinama. Bili so to zelò odljudni in čudni ljudje, o katerih nij nihče vedel, kdo so, niti od kod so. Zunaj vasi so si postavili iz desäk svoji koči in še všeč jim nij bilo, če jih je kdo gledal pri delu. Iz vasi nijso z nikomur občevali Nihče nij vedel, da bi kaj delali, a vendar so bili preinčžnejši od drugih in v nedeljo so se od vseh razločevali po svojej gosposkej obleki in po gosposkem obnašanji. Nihče nij znal, od kod dobivajo svoje imetje in kaj bi si mislil o njih. — Cez nekoliko mesecev po prihodu teh čudnih ljudi se je tndi Peter nekako čudno izpremenil. Pri delu nij bil več vesel in domóv je vedno menj zaslužka prinašal nego poprej. Zamišljen in čmeren je okoli hodil in še celò ženi in hčerki je vidoma neko skrivnost prikrival. Poprej je po dokončanem delu šel naravnost domóv, a zdaj je izostajal po cele ure, in kadar je prišel, bil je jezen in oduren ter se je k večjemu s kakimi praznimi besedami izgovarjal. Necega dné reče pri zajutreku Ani, naj zvečer ne čaka nanj, ker ima mnogo poslov in bo še le pozno prišel dom6v, če znabiti vso noč ne izostane. Kaj in kje ima opraviti, nij povedal, nego naglo je odšel. To je bil žalosten dan za ubogo mater in hčerko! Druga je drugej prikrivala solzé, ki so obema silile iz oči. Marijca je bila sicer komaj 8 let stara, a toliko je užč spoznala, da so se vse domače razmere zelò iz-premenile. Zvečera gresta mati in hčerka v kapelo na góro, da bi ondi Bogu potožile svojo žalost in pri njem dobile tolažbo in pomoč. Marijca je klečala na svojem prostoru in se vsa zamaknila v naslednje premišljevanje : Tidela je namreč žalostno mater božjo, ko je prišla od svojega križanega Sina domóv. Kako pusto in žalostno se jej je zdelo vse stanovanje, ker nij bilo več Jezusa; kako je vse, kar je nanj spominjalo njeno žalost mnčžilo ! Oj, kako je še odmevalo v njenej duši grozno zabijanje žrebljev iu kako se jej je groze in strahd krčilo srcé, spominjaje se strašnih prizorov tistega dne ! V svojej otróSkej priprostosti je premišljevala o vsakej reči, ki se je nahajala v Marijnem stanovanji in tako je prišla tudi do svetilnice v Marijinej sobi, kar jo je iz dolgega premišljevanja izbudilo in pripeljalo na prejjubljeno svetilnico v kapeli, na sebe in na svojo žalost v domačej hiši. A to premišljevanje jo je tudi tako osrčilo, da je nekako vesela stopala poleg svoje matere domóv. — Peter je še le drugo jutro prišel Urno je v sobo stopil, vrgel mošnjo denarjev na mizo ter naglo odšel v spalnico. Samo nekoliko ur je počival, potem je zopet prišel v sobo in videč mošnjo na torišči, kamor jo je bil položil, zadere se jezno: „zakaj pustiš t« tukaj ležati. Misliš li, da je mošnja strupena in se je ne smeš dotakniti ?"
„Peter, vpraša mirno žena, kako si dobil ta denar ?"
„Pošteno ! Misliš mar, da sem ga ukradel ?" — „Bog varuj ! Ali sumljivo se mi zdi, ker si zadnji čas tako malo zaslužil, a zdaj v jednej noči toliko !"
„Pomiri se! Našel sem prijatelje, ki ao me vzeli v družbo pri dobrem delu, ter mislim, da ta mošnja nij moj zadnji zaslužek."
Ana j« Ma na "de« potolažena, a to samo na videz, zato se sumljivega denarja nij pritaknila, nego predla je noä in dan, da si je za svoje potrebe kij prislužila. Peter je od sih dob po večkrat mnogo denaijev domóv prinesel, ili vestna Ana nij niti jednega beliča porabila. Hndo je sumničila o možu in Dij se motila. Peter je postajal tudi jako mrzel v spolnovanji božjih zapóvedi; hodil je samo ob nedeljah v cerkev in še takrat se mu je videlo, da mu nij za molitev. Necega dne ga izvabi Marijca na Goro. Marijca je dolgo klečala in molil» v ua pol temnej kapelici. Ko se čez nekaj časa ozrè, ne vidi več očet» v kapeli. Znnaj pred vrati ga najde in vpraša: „zakaj ste poprej šli iz cerkve?" Oče jej mrzlo odgovori: „meni nij bilo všeč notri ostati in čudim je. kako da tebe nij bilo strah pri temnej svetilničuej luči v tej čndnej kapeli toliko časa klečati in moliti. Meni se je zdelo vse tako skrivnostno; podobe kakor strašila, ki v človeka prezé. Še celo podoba matere božje mi nicoj nij bila všeč."
„Oče! vzdihne deklica, kaj vam neki mora biti, da ne morete ostati v cerkvi in moliti pri luči moje svetilnice?" Peter nij na to nič odgovoril in molče sta šla dontóv. Ali domà jo nekoliko dni pridnejše delal, a kmalu zopet bil, kakor poprej ; samo da je zdaj uže mesto celih noči izostajal po cele tedne. Vzrok temu je bil te: Óna ptujca, katera sem uže poprej opomnil, bila sta tihotapca (kontrobantarja) in sta prepovedano blago spravljala s Fran-cozkega na Špansko. Ker sta na francozkej zemlji kot predrzna in zvita tihotapca bila povsod dobro poznana ter so ju žendarji ostro zasledovali, zapnstiia sta francozko deželo in se naselila na španskej meji. Prišla sta na Goro, kamur zavoljo poštenosti ondotnih prebivalcev žendarji nijso zahajali in tudi prehódov preko meje nijso tako ostro stridili, kakor drugod. Da bi svoj posel z večjim vspehom opravljala, potrebovala sta moža, ki pozna pota, ceste, klance in skrivališča po vsej okolici. Najpriprivnejši se jima je zdel ubogi Peter. On je poznal vsa pota, bil je na dobrem glasu, in ker je bil ubog, se dobrega zasluška ne bode izogibal. Poskušata se torej ž njim soznaniti, milujeta ga zavoljo njegove ubožčine, obžalujeta ga, da se mora za svoj siromašni zaslužek toliko truditi in potiti, govorita o svojej kupčiji, ki mnogo več nosi, a vendar menj truda stane, ter še mnogo družili takih stvari, da sta v Petru radovednost obudila. Potem še le mn vso skrivnost razodeneta. Na njegove ugovore mu rečeta: „midva sva francozka podložnika, torej naji španske postave na ničesar ne vežejo. O grehu tedaj niti misliti nij ; k večjemu smeva reči, da je to nevarna kupčija, kakor n. pr. potovanje po morji."
Peter se je dal pregovoriti in zapeljati; šel je ž njima neko noč po manj nevarnej poti in v plačilo mu dasta mošnjo denaijev. Vest mu je sicer očitala ali kmalu jo je lakomost zadušila. Da bi ga še bolj navezala nase, vzameta ga drugič na nevarnejšo pot, kder so zadeli, kakor sta onadva uže poprej slutila, na žendarje. Morali so se z orožjem braniti. Drugi dan je bilo povsod nabito naznanilo, da se po okolici klatijo nevarni tihotapci, ki se morajo sodniji naznaniti. Ovadih bo dobro naplačan. Tihotapca pokažeta Petru to naznanilo, češ, ako se jima ustavlja in ju ne uboga, izdata ga takój sodniji. Od äih dob je bil ubogi Peter čisto v njunih rokah ; od sih dob tndi nijsta nič več pred njim skrivala, nego očitno sta mu pokazala, da sta prava tatova in tolovaja. Peter jima je moral pomagati krasti in ropati, a vendar nij hotel
plačila vež vzeti niti krajcarja. Tolovaja sta iz tega spoznala, da ga ne bost» mogla doigo obdržati, kajti Peter je imel še nekaj vere in preveč vesti za njuna tolovajska dela. Necega dne mu torej obljubita, da ga popolnem odpustita, ako jima samo jedno delo pomaga Se izvršiti. To hočeta, čez mesee dni izpeljati in potem za zmirom iz tega kraja oditi. Oh. kako je Peter v svojem srci želel, da bi uže ta mesec bil prikraji! In uboga mati, ubog» hčerka! kako ste obe dan za dnevom molile pred podobo matere božje na Gori za izpreobrnenje zapeljanega Petra.
(Konec prihodnjič.}
Dober in pobožen otrok.
Evo me zopet pri vas, ljubi moji otroci, da vam nekaj povem. Danes vam hočem povedati, kav sem nedavno sam doživel, avi me lepo in pazno poslušajte.
Pretečene božične praznike sem šel obiskat svojega starega znanca, gosp. okrajnega sodnika. To vam je plemenita duša. dober kakor dan v letu. ter nij še nikoli razžalil kakega človeka. Vsi ga hvalijo in spoštujejo kakor poštenega uradnika, a on živi srečno in zadovoljno s svojo soprugo in jedino hčerko Eroico. Emica je zalo dekletce z lepimi rumenimi lasci. Jedva (komaj) Sest let stara, in čujte, kaj mi sta njeua roditelja pripovedovala o njej.
„Ne tnorem se dosti liogu zahvaliti." pripoveduje mi ujeni oče, „da mi je dal tako milo in dobro dete. A ne misli si, dragi prijatelj, da se hočem hvaliti, ali ti znabit-i kaj taeega povedati, kat bi ne bila resnica. Ne! Jaz sem videl uže mnogo otrok imovitih in siromašnih roditeljev, ali po pravici ti povem, tako dobrega iu pobožnega deteta, kakor je moja Emica, nijsem videl Se nikjer. — Večkrat me prime za roko ter me pelje k oknu. Tu mi pokaže lepo jasno nebo in veličastno solnce ter mi reče: „glejte! \se to je ustvaril vsemogočni Bog. Kako zelò nas dobri Bog ljubi, da je ves svet s tolikimi krasotami za nas uboge ljudi ustvaril! Zatorej moramo tudi mi, dobremu Bogu hvaležni biti in ga čez vse ljubiti. Kaj ne, oče, tudi mi pridemo jedenkrat k njemu v sveta nebesa, ako bodemo uže tukaj na zemlji njegovi dobri otroci." — To me vselej gane do solz, reče okrajni sodnik, ter s solzami v očeh poljubim svojo dobro hčerko, hvaleč dobrega Boga na tolikem daru."
„In kadar zazvoni angeljsko češčenje bodi si opóludnc ali zvečera," povzame mati besedo, „vselej moja draga Etnica poklekne, pokriža se in s povzdignjenima rokama izmoli „oče naš" in „češčeno si Marijo". Takisto dela tudi zjutraj in zvečera, predno gre spat. Zvečera moli tndi molitevco k svojemu „angelju viruhu" razven drugih svojih navadnih molitvic. Potem stopi k očetu in k meni, poljubi vsacemu roko. želi nama „lehko noč" in otide v posteljo, kjer takój lepo in mirno zaspi."
Čudil sem se, ko som vse to slišal, in zdelo so mi je skoraj neverjetno. Ali ko ostanem nekoliko dni pri svojem starem znancu, prepričal sem se, da je vse to živa resnica, kar mi sta oče in mati pripovedovala. Zatorej tudi rad verjamem, da bo Emica danes ali jutri srečna, ker je tako pridna iu pobožna, a ravno take otroke Bog ljubi in jih vsak dober človek rad ima. Ako želite, da bodete tudi vi jedenkrat srečni, ljubi otroci, posnemajte Emico v njenih čednostih, in jaz naj bodem kriv, ako se bodete kedaj kesali.	B. n.
Josip Mihalović.
Josip Mihalovitf, nadškof in kardinal Zagrebški, bil je rojen 16. jan. Igli. i. <■ Tordi, županije TonmfcoJske na Ogrskem. Za nadškofa Zagrebškega
je bil imenovan 4. maja 18(0. 1., a v Kimu 27. jnn. istega leta potrjen. DniS 25. junija 1877. leta je bil v kardinala izvoljen, Zaradi svoje radodaraosti in krepke podpore dobrodelnim zàvodom, sosebno siromašnim učilnicam in ubožuej Solskej mladini pridobil si je ime dobrotnika ubožnih zàvodov. Društvo „Narodne šole" v Zagrebu ga je imenovalo 1874. leta svojega pokrovitelja ia častnega uda. A najveselejša novica je to, da so naši bratje Hrvatje dobili za novo leto lepo božičnico, razglas nadškofijskega zagrebškega ukaza, po katerem cerkveni uradi državno veljavno počeuši od novega leta 1878 uradujejo jedino le v domačem jeziku. To je dar , katerega so zedinjeni hrvatski škofje svojemu diiho vuištvu darovali-
Zajutrek pri ruskemu caru.
Bil je Častnik, kateri se je vii dvajset let hrabro bojeval s kavkažkimi plemeni. Zapustivši vojaški stan, napoti se domóv v staro mest« Novgorod, da bi tu mirno preživel svoje stare dni. Da-si je uié toliko let služil pri vojacih, vendar nij bil še nikoli tako srečen, da bi bil videl svojega slavnega cara Aleksandra v lice. Njega videti, to je bila zdaj njegova jedina želja. Zatorej se napravi necega dne s svojimi prihranjenimi novci v Petrograd, da bi se mu ondn izpolnila njegova vroča želja. V stolno mesto dospevši, poišče si v nekej gostilnici stanovahšča.
Čudeč se lepoti in krasoti velikanskega mesta, stopa po ulicah, dokler ga noč ne prisili, podati se v krčmo, kjer si je najel stanovanje.
Ah kako se ustraši, videč, da je izgubi! pot, ki ga popelje do stanovanja. Zdajci pride memo neki stotnik. Naš častnik ga takój prosi, da bi mu pokazal pot do omenjene gostilnice. „Gotovo ste tnjec ?" vpraša ga prijazno stotnik. „„Dà, tujec sem in danes prvič v Petrogradu." " „Prosim, primite se me pod päzuho in popeljem vas do vašega stanovanja." To se zna, da se je častnik te ponudbe z veseljem posiužil in v prijaznem pogovoru sta šla do omenjenega kraja. Med potoma je častnik tudi pripovedoval svojemu spremljevalcu, kaj ga je v Petrograd prignalo.
„„Gotovo bi ne bil nikoli šel tako daljno pot, ako bi ne imel vroče želje videti svojega milostivega cara,"" pristavi častnik svoj dolgi govor končavši.
„Nu, to me zelò veseli, da tudi tej vašej vročej želji lehko ustrežem," odgovori stotnik, „kajti jaz sam sem — ruski car!"
„„In jaz? — jaz sem perzijski šah!"" odgovori naglo častnik, misleč, àa se njegov spremljevalec ž njim šali. Tako se razgovarjajoč dospéta do namenjenega kraja.
Pri slovesu reče ruski spremljevalec svojemu tovdrišu: „Ali mi ne bi. Vaša visokost, perzijski šah, hoteli jntri te časti skazati, da bi z menoj zajuter-kovali? Ako vam je moja ponudba všeč, izvolite vprašati carsko stražo za stotnika, ki vas je spremil sinoči do Wasili - Ostrava, in hitro vas bodo pripeljali k meni. „ „Vaša visokost, gospod car, ste jako milostivi in ne bodem se branil, da ustreženi Vašej žejji.""
Dražega jutra se napoti izmišljeni šah veselega srca do carjeve zimske palače. Niti na misel mu ne pride, da bi njegov včerajšni spremljevalec utegnil ruski car biti. Mislil si je samo to, da je njegov spremljevalec kak višji vojaški poveljnik, ki je morda kdaj v carskej palači stanova!, in mu bode zdaj pot pokazal — do cara samega. Prišeđši do carske palače povó omenjene besede in takój ga peljejo v palačo. Tù se odpró velika vrata in naš ubogi častuik stopi v prekrasno dvorano, v katerej je na zalem prestolu sedel — obdan od svojih velikašev — ruski car. Mislite si zdaj začudenje in strmenje ubozega častnika. On, ki je užž sto in stokrat gledal smrti v oči, nij se 5e nikoh tako ustrašil nego zdaj, izpoznavši v caru — svojega včerajš-nega spremljevalca, s katerim se je tako priprosto šalih
„„Odpuščenje, visokost!"" jeclji ubogi častnik ter pade na koleni pred cara.
„Ju vam nemam ničesar odpuščati," odgovori mn prijazno se smijoč ruski car, „ter me zelò veseli, da ste izpolnili svojo obljubo. Zajutrek naju nič čaka."
Te prijazne besede so roškega častnika ojnnačile in šel je za čarom. Dospevša v prelepo sobo, stopita k mizi, ki je bila za tri pogroena. Kmalu pride tudi càrinja, in ko jej car našega častnika predstavi perzijskega šaha, vsedejo se k zajutrekn. Dve dobri uri sta jim minuli v prijaznih pogovorih in častnik je hü takó ganen, da so ga debele solze oblile. Pri slovesu podä car zvestemu častniku mošnjo cekinov za odškodovanje, kar je potrošil na poti v Petrograd.
V	največjem veselji se vrne častnik čez nekaj dni zopet nazaj v Novgorod, kjer je od sih dob živel mirno in tiho, spoštovan od vseh, ki so ga poznali. Večkrat potem je Se rad pripovedoval z nekim posebnim ponosom o zajutreku pri ruskem earn.	7. K.
Diogen.
V	starodavnem časn pred Kristovem rojstvom je živel zelò čuden mož, po imenu Diogen. Ta mož si je mislil, daje človek samo takrat najsrečnejši na svetu, ako v svoje potrebe toliko potrebuje kakor nič. Ta prečndni človek je prebival v velikem sodu. Vsa njegova obleka mu je bila plašč, s katerim se ja po noči tudi odeval. Jedini kozarce je bilo vse njegovo pohištvo. Ko pa necega dné ngleda ubozega dečka, ki je z roko vodo zajemal in pil, mislil si je, da mu je tudi kozarec nepotrebna stvar, zatorej ga zaluči daleč od sebe. Diogen se je ljudem smijal, da se za malovredne stvari toliko trudijo in si nepotrebne skrbi delajo.
Necega dne obišče Aleksander Veliki tega modrijana. Diogen je ležal ravno zunaj pred sodom na solncL Kralj se mu je bližal s preskrasnim spremstvom. a Diogen se za vse to nič ne zmeni, ter niti ne vstane pred kraljem. Aleksander se je dolgo prav prijazno pogovarjal ž njim. Naposled ga vpraša: ,3 čim ti ustrežem, Diogen? Povédi mi, ako imaš kako željo, rad ti jo izpolnim." „Da, da," odgovori Diogen, „prosim te, idi mi malo iz solnca!" Temu so se kraljevi spremljevalci zelò smijali; a kralj jim reče: „po pravici vam povem, ako bi ne bil Aleksander, Diogen bi jaz hotel biti."	G.
Človek je gospodar na zemlji.
Pri stvarjenji je Bog rekel : „naredimo človeka po svojej podobi ; on naj gospoduje čez vse živali in vso zemljo !" Bog sam je tedaj človeka postavil gospodarja na zemlji. In človek tudi uživa to gospodstvo, kar se jasno vidi v tem, kar on dela. Jedini človek more izpremeniti zemlji obraz, jedini on zapoveduje živalim, rastlinam in vsem drugim stvarem na zemlji. Jedini on rabi vse v svojo korist, jih sili, da so mu podložno in je tako izpreminja, kakor misli, da mu bodo več koristile.
Dokler jo bil človek samo lovec in ribič, se njegovo gospodstvo nij kazalo tako očitno. Lovec nij nikjer stalen ; potika se po gozdih, kder je zvér in voda. Strehe nema; najde si jo, kjerkoli Lovec ima malo potreb. Živi se ob mesu, a oblači se s kožami.
Tudi pastir nema stalnega stanovanja: s čedo hodi na pašo. A vendar so uže prti pastirji nekatere šivali udomačili, k sebi privadili. Za te živali so skrbeli in je varovali krvoločnih zveri.
Pravo človekovo gospodstvo začenja se še le s poljedelstvom. Poljedelec jo največ vedno na tistej zemlji, katero si je izbral in v potu svojega obraza obdelal in obsejal. Kamor koli bi Sel dalje, povsod ga čaka novo težko delo. Torej se neseb' na izbianej zemlji, iu si postavi stalno stanovanje. Poljedelec obdeluje zemljo: prisili divjo lesniko, da rodi sočno ovočje(sadje); v njegovem vrtu se v njegovem varstvu divja cvetica iu drugo cvetje mnogo lepše razvija. Privadil je k sebi goved, ovco, kozo, svinjo, osla, konja, kamelo, psa. mačko in druge živali. Iznašel je ogenj, ki mu iz mesi divjih iu domačih živali, in iz razuih vrtnih in poljskih pridelkov pripravlja okusne in zdrave jedi. V ognji topi tudi razne kovine iu rude; iz njih izdeluje razna orodja za hišo in polje, kuje orožje in razne nmeteljne in krasne stvari.
Iz lami, konopelj, volne, svile iu bombaža si naprede in natké sto iu sto različnih tkanin. Iz lesa si izdeluje pohištvo iu drugo potrebno orodje. Iz nekaterih kimenov in prsti topi steklo in žgč vsakovrstno posodje. Iz kimenja in lesi si stavi stanovanja ; iz kamena nmeteljnik iztcše lep kip, in iz raznih barv uaslika lepo podobo.
Človek zida velika mesta, cerkve, trdnjave, vasi iu trge. Seka iu krči in zopet zasaja iu širi gozde, nezdrava močvirja izsušuje in izpreuiiuja v zdrava polja. Velikim rekam stavlja jezove, da se ne razlijó po njegovih poljih. Preko visokih gori dola ceste, rekam izpreminja struge. Po širokem morji, po jezerih in rekah plavajo ladije vsake vrste in vežejo zemlje in nirode, ki so bili stoletja razdraženi. Večerne dežele menjavajo z jntrovimi, a stari svet meiijiva z novim svetom svoje pridelke in izdelke.
Človek je gospodar na zemlji!
Razno življenje.
Omiko ndrodov spoznavamo tudi iz njegovega vsakdanjega življenja, ako se oziramo na to, s čim se ljudje pečajo ali s čim se žive. Ljudje, ki polje obdelujejo in vedno v istem kraji bivajo, so bolj omikani nego li óni, ki se vedno sélijo ter se pečajo le z živinorejo in z lovom. A človek si ne more vselej sam odločevati, kako bode živel, marveč mu to zapoveduje narava tistega kraja, katerega mu je stvarnik odločil za njegovo pozemeljsko bivanje. Prebivalci step in puščav, kjer se le sčm ter tja nahajajo pičli pašniki, uiorajo biti vedni pastirji ali živinorejci, ki se vsak letni čas s svojimi čedami preseljujejo v druge kraje, iskajoč si boljših pašnikov. Tacim uirodom pravimo nomadi ali kččniki, a to zaradi tega, kerlevkočah stanujejo. Ljudje, ki so ob moiji ali ob kakej večjej reki, teščjo si ladije. ter se po vodi vozijo v druge kraje, kjer razno trgujejo ; pečajo se tedaj z brodarstvom in s trgovino, premožni so in si stavijo lepa poälopja in mesta. Prebivalci neredovitih in pustih morskih bregov ho prosti ribiči. V rodovitih ravninah ljudje obdelujejo polje, ter žive mirno; a hribovci se bolj pečajo z drugimi rečmi, posebno tudi z lovom, ter ne živč tako mirno. Najbolj se omika širi po trgovini. Premčžnejšt Ijudjé hrepene po ugčdnejšem življenji, in to rodi nove potrebo; a obrtniki si pri-
zadevajo, da tem potrebam z novimi iznajdbami zadovoljujejo. Kar človeški dub m pridna človeška' roka v jednem kraji iznajdeta. to se s trgovanjem zanaša v druge kraje in tako trgovina širi omiko iz dežele v deželo; a mesta postajajo učilnice, iz katerih se širijo umčteljnosti in znanosti daleč po svetu.
Čebele.
Čebelar ima pred nlujakom svoje pravo veselje, posebno kadar gredó čebele na ajdo. Največ in najboljšo pašo daje čebelam ajda. Ker se pri naB, posebno na Kraujskem, mnogo ajde seje , zato se čebele t-ii prav dobro obnašajo. Kranjske čebele tako dobro slové. da si je za pleme naročajo daljni nemški, laški in ruski čebelarji, dà, celò v Egiptu, v Indiji in v Ameriki imajo uU kranjske čebele. ,'.,„._s«sss«as—' Med Šmarnim, ko jo ajda v najlepšem cvetji, mika človeka gledati, kako te prepridne živalice, čebele, bite nabirat in nanašat medene röse, katere na sto in sto kilogramov visi in prijetno diši v bliščečih se iskrcah po zvezdatik ajdovih cvetkah. Zjutraj, kakor llit.ro so razgreje zrak, oživahnele čebele kar curkoma hite na pašo. Ako je južno-soparen. medenemu rosenju posebno ugoden dan hi blizu cvetoča ajda, tedaj se prav malo, po kakih 8 do 12 minut, mudé na cvetji, a potem urno vračevaje se težko otovorene z medeno kapljo copajo v panje in zalivajo satovje. če je ugodno vreme, jeden sam dober čebelen panj v jednem dnevu nanósi čez poldrugi kilogram medii. Ob ajdovem cvetji torej jeden dober panj dÄje več nego li trije slabi. Dober pauj potrebuje 6000 čebel, da ž njimi dela satovje in ogTeva zaJégo: fie ima panj 24.000 čebel, leta jih 18.000 na pašo: iz tacega z 12.000 samo 6000, in iz ónega s 6000 ali 7000 Iòta jih jedva do 2000 inedd nabirat
V panji so trojne čebele: kraljica ali matica, delavke in troti. Matica je mati veeh čebel, ki 80 v panji, in je tudi veliko večja od druzih. Izleže na leto nad 40.000 jajčec, iz katerih se v 20 dneh čebelice zgodujejo. V enem panji živi 10.000 do 25.000 delavek, 500 do 2000 trotov in samo jedna matica. Delavke opravljajo vsa opravila, ter imajo za to tudi pripravno orodje in orožje, da se branijo, kadar je treba.
Troti so večje čebele moškega spola. Trote, ki ne delajo in so v panji nepotrebni, čebele more in odpravljajo. Kakor človek tako imajo tudi pridne čebele svoje sovražnike in sovražnice, divje čebele, ki nič ne nabirajo nego le drugim čebelam kradejo in ropajo. Tudi sršeni in òse je lové, In še celi nekateri ptiči, posebno lastovke, je grabijo.
Čebele človeku dajejo muogo mnogo dobička. Prinašajo mu med in vosek, in koristijo tudi s tem, da otresajo cvetni prah in muožć redovitost žita i. t. d.
Pesnik Vodnik je o čebelah pel: „Obirajo ajdo Nedolžne tatice, Č'belarjem pa nos'jo Debele mošnjice."
Zakaj lastavice v jeseni odletijo ter v pomladi zopet priletijo-
(Pripovedka.)
Pred davnim časom so živele lastovice samo v Egiptu ob reki Nilu in dalje v notranjej toplej Afriki. A prigodi se. da je velika suša nastala. Reke, jezera in potoki so posahnili in vsled tega so mrčesi zginili in ptičke so trpele veliko lakoto. V tej velikej sili so ptice sklenile zapustiti svojo drago domovino ter se podati proti severu, kder so videle modro-jasno nebo in naravo v prelepem pomladnem cvetu.
Prišedši v severne kraje, našle so mrčesov dovolj, prijetni kraji so se jim priljubili kakor domači ter so si tu delale gnezdita, valile so jajčcca in gojile mladiče. A ua jesen, ko so mladiči imeli uže krepke prsi iu peroti, obide stare ptice želja po domovini ; želele so zopet videti domače kraje, ondd umreti in počivati pri svojih starih. Tako je bilo skleneno in stari in mladi se vzdignejo ter odletijo proti jugn. Stari so ondu pomrli in mladi so je pokopali.
A pomtódi se zopet v srcih mladičev izbudi želja po njihovej domovini, kder so bili izvaljeni in odgojeni. Odleteli so tedaj zopet v severne znane kraje, kder so gnezdili, valUi in svoje mladiče gojili. Na jesen se spomnijo svojih dragih v daljnej zemlji pukopanib ter se 2opet odpravijo s svojimi mladiči na jug. Stari so ondu zopet pomrli in bili pokopani, a mladi zirod se je pomladi vrnil zopet na sever. Tako letajo od severa na jng~in od juga na sever; — od grobov svojih dragih do svoje zibéli ;in od svoje zibeli do svojega groba. Tu na severu gnézdijo, a doli na jugu počivajo še dandanes.
J. S—o.
Občina.
Kraj, kjer prebivamo, je naše prebivališče. Prebivališče je ali mesto, trg ali vas. Tn prebiva več družin vsaka s svojim gospodarstvom, in vse vkup so zopet združene v jedno dražbo, zaradi tega, da drug drugemu pomagajo in pripomorejo k vsemu, kar posamezni človek ali posamezna družina ne more storiti. Z združenimi močmi se marsikaj stori, kar posameznemu mogoče nij.
Ker vsi prebivalci jednega kraja drug drugemu vzajemno pomagajo, ker imajo marsikatere pravice in dolžnosti vkup, imenuje se ta skupščina srenja ali občina. Prebivalci jednega kraja so tedaj krajna občina in če so meščani, je mestna, če so tržani, tržu&, če so vaščani, vaška občina.
Za korist občine je mnogo dela, zaradi tega so v vsakej občini odločene osebe, katere v imenu vseh oskrbujejo občinske zadeve. Te osebe so občinsko prčdništvo, zato ker pred vsemi in Ge je treba v imenu vseli govoré in delajo. V občinskem prédnistvu so občinski prednik'ali župan in tisti možje, kateri županu sovetujejo in se zato občinski svétniki imenujejo. Občinsko pršdništvo je občinska gosposka. Novoizvoljeni župan obljubi, da bode vestno in v duhu postave skrbel za blagor občine in da bode svojo službo opravljal z nepremakljivo zvestobo do cesarja. Vsak srenjčan ima dolžnost, da je občinskemu prćdnižtvu udan in pokoren.
Sumo po tej poti se ohranuje in utijuje blagor občine, red in mir v občini.
Občinsko namćstništvo mora skrbeti za vse, kar je krajnim prebivalcem sploh važno in potrebno. Pred vsem so javna poslopja v kraji, recimo : cerkev, Sola, občinska posvetovalnica, bolnišnica L t. d. Eavno tako morajobčina skrbeti, da ima v svojem kraji dobre ceste, mostove, vodnjake, gasilne priprave L t. d.
Kjer več ljudi vkup prebiva, mora vladati red in varnost, da nihče koga na premoženji ne poškoduje, da kdo komu kaj krivičnega ne stori in da vsak svojo dolžnost izpolnuje, da nihče brez dela ne pohajkuje in drugih ne nadleguje. Za vse to skrbi občinsko prédniStvo. Ono čuje, da je vsak prebivalec varen in da se mu posestvo ne moti in ne krati; gleda na to, da so občinska pota čedna in po noči tudi zavarovana, da se povsod rabi postavna in pravična mera iu vaga in da se nič ne prodaja, kar bi bilo nezdravega in nevarnega.
Za vse to oskrbovanje je treba previdnosti, truda in novcev. Da se pa to oskrbovanje vrši, mora vsak srenjčan nekaj davka plačevati. A ta davek ne nakladajo posamezne osebe, nego postava določuje, koliko naj se vplačuje. Ako čez občinske izdajke kaj ostane, to je občinsko premoženje. Kakor dobri hišni gospodar lehko kaj prigospodari, tako stori tudi lehko občina Ako ima občina kaj svojega premoženja, potem nij treba posameznim srenjčanom višjih davkov plačevati, a tudi za občinske stvari se lehko kaj več stori, recimo za dobrodelne naprave i. t. d.
Oralo ali plug.
V najstarejšej dabi, o katerej nam zgodovina pripoveduje, bilo je zemljo obdelovati zelò težavno delo. Ljudjé nijso poznali še nobenega orodja, s katerim se zemlja obdeluje. Dandanes je temu vse drugače, ljudje so izumili mnogo pripravnega orodja in delo nij več tako težavno, kakor takrat, ko je bilo treba malo ne vse z golimi rokami storiti, predno se je seme vsejalo v zemljo.
Najimenitnejše kmetijsko orodje je oralo ali plug, in gotovo ga nij nobenega med vami, da bi ne poznal tega za kmetijstvo prevažnega orodja. A to še nij dosti za pridnega otroka, da pozna to orodje, nego treba je tudi, da zna njegove dele in vse dobre lastnosti.
Pómnite torej, da ima vsako oralo; 1) lemež, 2) desko, 3) kozolec, 4) plaz, 5) črtalo, 6) hlod (gredelj), 7) ročici in 8) vprežno pripravo.
Lemež je óni del orala, ki v zemljo brazdo reže; podoben je pravokotnemu trikotu in je od jekla.
Crtalo je trden iu raven nož, ki pred lemežem brazdo odrezuje od neorane zemlje.
Deska obrača brazdo, ki jo odrezuje lemež. Njena podoba se ravni po lastnosti zemlje. Deske so jeklene ali pa železne.
Plaz se imenuje oralova podloga. Ako nij železna mora biti vsaj z železom okovana.
Kozolec je na levej strini orala ter nosi lemež. plaz in desko.
Hlod je oni del orala, ki posreduje vprežao moč. Za hlode je najboljši bukov ali brezov les. Na konci hloda je vprežna priprava.
Ročici služite oraču, da ž njima oralo voi. Navadna orala imajo po dve, a novejša samo po jedno ročico.
Vprežna priprava daje oralu stanovito mer, potrebno globokost in širokost brazde. Tu sem štejemo drso ali pa kolesca.
To so obstojni deli vsacega orala, katere vam je treba pómneti, da bodete danes ali jutri dobri in umni kmetovalci.
Slamnikarstvo.
Slamnike delajo iz slame. Za slamnike dobra je samo pšenična slama in sicer od jare ali pomladanske pšenice. Seje se spomladi na lehko kremeni-kasto zemljo in precej gosto, da je slama drobnejša in bolj pripravna. Deset ali štirinajst dni pred nego pšenica dozori, ko je tedaj še zelena, požanje se in razprostrč tako po zemlji kakor lan. Ko se razgrnena slama do večera posuši, zveže se v majhene snopiče, a prav rahlo. Ko se pripeljejo snopiči domóv, potegnejo se povézi proti klasu ter postavijo na klasje. Potem se klasi tako-le mikajo:
Nekoliko delavcev si vzame vsak po jeden snop v desno roko, ter ga derži toliko časa, da z levo roko potegne toliko slame iz njega, kolikor je more v roki držati A slamo mora varno potegniti, da se ne zalóini in jo potem z desno roko toliko časa glidi, da jo očisti plevela in druge trave, da mu tedaj samo čista in tenka slama ostane v roki Tako dela z vsakim snopom. Tako očiščeni suop dd potem drugemu delavcu, kateri izsmuče klasje.
Za izmikanje klasja upotrebuje se navadno drgalo kakor pri lanu. Na tem delavec toliko časa dela, dokler ne spravi zadnjega klasa iz slame.
Tako očiščena slama se razgrni) po solnčnem kraji, in se zvečera, predno pride kaka mokrota, megla ah rósa, povčže v snopiče in postavi na kak suh kraj, recimo na skedenj ah sploh kam pod streho. A paziti se mora vendar, da slama ne zavrè, ker potem postaja pikasta in rumena in kasneje celò trohljiva.
Tako posušena slama se potem izbira na štiri ali pet različnih slam, drobnejše skupaj ; to delo je o zimskih večerih posebno otrokom primerno.
Tako pripravljeno slamo kupujejo potem posestniki slamuikarskih tova-ren (fabrik).
Da je slama za prodajo nekoliko lepša, jo poprej žveplijo. Zgodi se pa to v malej sobi, katera je obita z deskami. da se slama ne naslanja na zid, ker porumeni ako se dotika stene. Potem se stavi slama na police, in v sredi sobe se v malem kotliči zažgi: žveplo in to jo žveplanje slame. Tako priprav-
Ijsna slama se potem prodaja t tilamniških tovarnah. Slamniške tovarne so posebno v Mengišu in v Domžaljah blizu Kamnika na Kranjskem. TÙ izdelujejo domačini in ptujđ, posebno Tirolei na leto mnogo lepih slamnikov, katere prodajpjo domi in je tudi pošiljajo v druge kraje.
Prirodopisno - natoroznansko potje. Vrabec.
Nij ga kraja v našej domovini, kjer bi ni ne bilo vrabca, tega povsod znanega zvitega ptička, ki povsod živi le blizu človeškega stanovanja, ila-si človek tudi ne mara mnogo zanj. To cestah se klati kakor poreden piglovec, valja se po prahn ter se vedno prepira s svojimi toviriši, vpije in razsaja, da človeka često nšesa bolé od njegovega vednega čivkanja. Glasi nema ugodnega, druzega ne zni nego: živ, živ, živ; ček, ček, ček, in kadar ga kdo ustraši, zleti z glasnim „trrrr" na kako drevo ali v grmovje.
Kljun ima kratek in čvrst; na vsakej nogi po tri kratke prste s kratkimi zakrivljenimi krempeljci. Perja je sivega alt rujavega. Po témenu je sivo-plavkast, ob strančh kostanjeve barve. Preko kratkih perotnic ima bel pas.
Vrabec no popotuje rad. Vso zimo ostane ondu, kjer je bil po leti in v jeseni. Kadar mraz pritisne, poišče si v dimniku gorkega prostorčka, da se inalo pogreje ter pride potlej ves sijast in umazan iz njega. Večkrat se po zimi naseli v lastavičino gnezdo iu v pomlidi, ko se lastovice zopet vrnejo, imajo dosti prepira in ravsanja ž njim.
Gnezdo si naredi, kjer se mu najbolj dopade: bodi si pod streho ali v kakem votlem drevesu. V ta narnén si nanosi slame, sena, dlake, cunj, papirnatih odrezkov, perja in druge take šare.
Vrabec je zelč nesramen in drzovit. Povsod se meša in vtikuje, da dobi kaj za svoj lačen kljun. V skednjih, kadar mlatiči mlatijo, takój je zraven, da ilobi svoj delež; pod kozolcem in podom prebrba prah in pleve, da najde kakošno zrnice ; okoli kuretine in golobov se potika, da jim izmakne nekoliko živeža; še celò kadar voznik pred krčmo konjem ovsa nasiplje, pride tatinski vrabec, da se ž njimi najužina. Kadar so črešnje zrele, mora vrabec prve imeti ; po nogradih, vrtéh in po polji pobira, kar se najbolj prilega njegovemu lačnemu želodčku.
A vendar je tudi vrabec koristna ptica. V pomlidi in po leti pokonča brez števila škodljivih gosenic, ki nam bi vsa ovočna drevesa obrale. Zatorej zasluži, da mu po zimi, kadar se mu trda godi, privoščimo nekoliko zrnie prosi ali pa skoijieo kruha.
Poljski vrabec je nekoliko manjši od domačega. Najrajše se drži na polji, po mejah in po grmovji, ter samo po zimi pride nekoliko bliže človeških stanovanj, da si laže najde potrebnega živeža. V vseh svojih lastnostih in obnašanji je podoben domačemu vrabcu, samo urnejši in spretnejši je od njega. — Vrabci so v jeseni prav dobri in okusni. V kletki ne delajo Človeku nobenega veselja, ker so preveč plahi in divji.
3&sism.e stvari.
Kratkoćasnica.
* Sin piše očetu: Ljubi oče! Noč in dan se moram učiti, zatorej ne utegnem mnogo pisati Prosim, pošljite m\ 10 gl., drugopot Vam pišem več! Vaš sin Modrijan, mlajši.
Oče piše sinu: Ljubi sin! Tudi jaz ne utegnem pisati mnogo ; pošljem Ti2gl., drugopot menj! Tvoj oče Modrijan, starejši.
Kmetska vremenska prorokovanja za svečan.
Ko svečnica pride, skor «ima otide.
Če svečnico poprej od strehe ko od sveče kane, Se hujša zima, kakor bila je do zdaj, nastane.
Svečnica jasna obeta čebelicam hasna.
Svečnica zelena velikanoč snežena.
Če na svečnico sneži, se vigred že glasi.
Kolikor pred svečnico skorjanec žvrgoli, toliko po svečnici slišat ga nij.
Petra stola (22.) zim» dolgo ne odkima.
Svet Matija (25.) led razbija, če ga nij, ga naredi.
Če v svečanu mačka na solnci leži, o sušcu spet rada na peč pribeii.
če je Bvečan milostljiv, bo pa sušeč še snežil.
če konec svečana sever brije, nam dobre letine up zašije.
Odgonetke uganek v I. „Vrtčevem" listu.
1) Glasovir; 2) Zvonik (turen); 3) Cerkvena vrata; 4) Žepna ura.
Slovstvene novice.
* Šopek mičnih napevov za šolo in dom. Nabral in vredil F. Stegnar, c. k. učitelj. V Ljubljani. Tiskaj in založil Bud. Milic. — Tako se imenuje 48 strani debela knjižica v 8", ki obsega 5ii zelò mičnih napevov za šolsko mladino. Vsak pravi rodoljub in prijatelj naše slovenske mladine pozdravil bo to mično delce z naj- |
i večjim veseljem. Take knjižice nam je bilo I silno potreba in mi želimo, da bi se v tej stroki slovenske literature nadaljevalo, a to se more samo tedaj, ako se prvi zvezek razproda , česar ne dvomimo, ker mu je cena tako nizko nastavljena, da ai jo prijatelj petja lehko omisli. Pač bi bilo žalostno, ako bi zaradi premajhne materijalne podpore ne moglo še več tacih knjižic na svitlo. Nadejamo se, da nas gosp. F. Stegnar v naj-kr&jšej dòbi razveseli tudi z drugim zvezkom tacih mičnih napevov za našo šolsko mladino. Zatorej sezite hitro po prvem zvezku, da tem poprej pride na svitlo drugi. Cena prvemu zvezku je 30 kr. (s poštnino pod križnim ovitkom 32 kr.) in se dobiva pri založniku Rud. Milicu, tiskarji v Ljubljani.
* „Sokol". Glasilo za tjelovežbu. Izdavaju i uiedjuju ga Andrija Hajdenak i Franjo Hocbman. To je časopis za telovadbo, ki izhaja v Zagrebu po jedenkrat na mesec in stoji za vse leto 2 gl. — Ker je jezik lehkouméven in list tudi telovadne podobe prinaša, priporočamo ga z dobro vestjo tudi našim slovenskim učiteljem, ki se pečajo s telovadbo. Naročnina se pošilja v Zagreb pod naslovom : Uprava „Sokola" Opatovina br. 102 v Zagrebu (Agram).
LISTNICA. Gosp. F. T. v K. : Vai reb«n prinesemo prihodnjič. Lapa hvala sa naročnino. Ako bi „Vrtec" imel mnogo tacih prijateljev slovenske mladine, kakor ste Vi, potlej bi lehko isfhajal tudi po dvakrat v mesecu. Bog Yaä živi l — Jan. Hrib. učitelj v Dobovi: Poslali nam sto 60 kr. proveč, ki Vam je smo vpiiali M drugo polletje. Tedaj go 70 kr. in „Vrtec" je plačan za celo leto 1878. — Fr. Šp. v M.: Letnik» 1871 nemarno več. — J. V. v Št. Pavlu: S prihodnjim „Vrtčevim" številom začnemo tudi kratke gledališko igro prinašati, in uko sc menda tuitteže VaSej želji. Poslano bodemo sknJali, da se porabi. ~ A. O. v C. : VaJa „Beliču* pesen" nam Je prepolno doäla. — M. L. v K.: Od lanjakcg» leta nam Se dolgnjete, ter prosite, naj Vam tudi leto» „Vrtec" poäiljamo; od kod bomo pa mi papir, podob« in tiskarino plačevali, ako bodo naročniki z naročnino zaostajali. Drugo Števila Vam So. poSljetno, a dalje ne vemo! — L. K. realee v Lj.: Vafletnu bratu so poSilja, a poSljlte nam skoraj naročnino, ker brez naročnine nikomur lista ne dajemo. — L Francév N.: Va3 sestavek nij ngodon ca natis. Vadite sa pridno in piUte večkrat, pa Vam se posreči) da dragikrat kaj ngodnejAega napišete. — B. Dedič v G.: Štev. 8. in 10. od 187C. 1. sino Van> odposlali, ter prosimo, da uata k naročnini za drugo polletje priložita 2S kr. — A. D. v Lj.t VaSl «estavKI nijso ngodnl «a natia.
MB"- Zaradi podob in drugih neugodnih okoliščin nij mogel „Vrtec" poprej na svitlo. S prihodnjim listom pridemo zopet v réd.
Izdatki, založnik in urednik IvanTwoàió. — Natisnila Klein in Kovač (%or) v Ljubljani,