PESMI
France  Pibernik
ORANŽNA ILOVNA SLED
1
In govori barva zravnanega kraja,
ko nosi čas od leve na desno
s črniko in kačjimi jagodami,
z nočjo,
a jo rosna sivina zgodnje ure ustavi:
pajek ne bo varoval svoje srebrne rozete.
Šel bo pod robom jutrovih senc
v zaledje zelenih nasipov
in v progasto beli glasbi čakanja
mislil na divji škrlatni dež.
V njem presekani piškurji
srebajo padajoči prehod rjave prsti
severovzhodnega brega,
da zdrzne se deblo in srna,
da veslo na splavu dopoldneva ne obmiruje
in sonce modrikasta okna zalivske gladine
spominu ubitih ubija.
Zato opoldne
oranžna ilovna sled do nekropole.
703
2
In govori barva neznanega dna: globoko gleženj vodne perunike se izmika v stolpasto steblo, v rumeni popoldanski perigon. Skozi plitvino kaluže odhaja kotačnik v smeri ugaslih brezastih naplavin, in ker nizko je sonce ob petih, z mrtvimi krili znani pristan enodnevnica išče.
Potem do večera ni glasu: v duši in od nikoder edini zvok je barva.
STOPINJE
Odstopi dan
in stopi v preddverje noči.
S trsom zarezi si znamenje nemega,
ki šel po nevidni bo poti
in z mrzlim dotikom blazinic
širil daljavo v dosegu roke
in spominov na jutro.
Stopaš in gibi golih stopal
v smeri močvirskih rokavov
iščejo vlažnih peščin na edinem prehodu.
Slepe sledi dneva se gnetejo v njem
in troblja vedomca izvablja muko odprtih ust,
zakaj vhod je zdaj mrk in za tabo.
Koščeno misel obrneš do roba.
V votlini noči stopinje so možnost.
CVETLIČNI AZIL
Prišel si,
da našel bi pot do azila. Prehodil močvirski si svet, kjer čudežni pevci žive
704
in čudežne rože cvetijo,
a glej,
v kraljestvu razkošnih bogov,
kjer sonce in noč si delita omizje,
ne najdeš vratarja,
zakaj ta svet je le v sebi.
Vrnil se boš na peščeno ledino in kakor doslej gojil svojo mimozo za steklom.
Tako. Za cvetlični azil.
DEVETO POGLAVJE
Pred nami nosijo transparente, pred nami nosijo zvok. Hodimo v vrste odeti, hodimo kakor izpraznjeni jok.
O človek, ki braniš kamen v plitki gomili zakopan, o človek, ki proti severojugu tečeš tisoči dan.
Kamor naše gore prispejo, kje je v puščavi zid. In kadar ledena pola dosežejo, kje je kamelji zenit.
Pred nami nosijo transparente, glasniki so menjali zvok. Hodimo v vrste odeti, hodimo kakor izpraznjeni jok.
TUJI OGNJI
Med svetinjami stopamo in jih častimo, za tujo smrt se bojimo.
45   Sodobnost
705
Izgnani vedež bodočih dni, z zlatom je ovešen, zveličan ni.
Ogreta grla
grčijo napev,
o kako veličastno,
ko nekdo nekoč je šel...
Mi pa ne gremo,
naj bo, kakor je.
Med svetinjami žebramo,
okrog nas tuji ognji gore.
BESEDA
Rečeš ne.
A to sta samo dva glasova, ki dvignjena v prostor nista več tvoja.
Kdorkoli je tu,
je postal lastnik dveh glasov,
a ju lahko pošlje nazaj,
da znova pogledaš,
če sta glasova res
beseda za druge.
Pa ju odženeš s pogledom, ker nista več tvoja. Rekel si ne.
POST FESTUM
Vzeli so nam orožje. Zakopano leži, rjavi.
Imamo zarjavelo orožje.
706