FEDOR:
Pripovedka o Barskem jezercu.
f                      Jemna, viharna noč je. Dežuje, kot da se je utrgal oblak.
'    l     |   I      i          Stare, vitke jagnjedi ob ižanski cesli šume in se šibe,
g             jjj         cesta prihaja strašno slaba . . .
Kmet Jama se zavija v vreče in rjulie in stedi sključen na vozu. Voliča slopata počasi, vedno težja je njiina stopinja v inehkem blatu.
,Ej, kiikšna no<;,* premišlja voznik. .Kako clolgo
»j             9         se že vozim \i Ljubljane, pa  še pri Črni vasi niseni.
y^~     "*jm\      ^je s0 ^e Vrblenje, kje še moj dom!" / ^^    ^^^               Cesta  se  vzpne  navkreber,  kolesa  zaropotajo
X                ^        močneje.   nBoj^  se   usmili,"   vzdihne kmet, ^šele na
*"                ižkemmostu sem." Tesno mu postane pri srcu. Skriv-
nostne reči govore Ijndje o tem mostu: o razbojnikih,  ki preže ob njem na potnike, o čarovnieah, povodnjem možu . . .
Voz zdrdra zopet nekoliko navzdol. Jama je vesel, da ima most za sabo.
Toda kaj je to? Vola sta se ustavila. Voznik se zravna s svojega sedeža in udrihne 7, bičem po živatih. No, vendar! Voz se pomika naprej, ampak vedno počasneje, guga se kakor po blazinah.
,Čudneso tebarjanske ceste," se zamisli kmet. »S kolikim trudom so jih zgradili! Pride dež — in raztope se, da jih ni ločiti od močvirja . .." Začuden dvigne glavo. Vola čofotata po vodi . . . Voz tiči globoko v blatu in se le s težavo počasi premika . . . Zdaj voda silno zapljuskne, živali izgineta . . . Voz se nagne naprej in navzdol. Jama skoči prestrašen hilro z njega, a že tiči do vratu v vodi in blatu . . . Še par trenutkov — in vola in njun gospodar se bore s smrtjo. Obupni klici na pomor se razlegajo v temo, kmalu jih pregluši dež in viliar, dokler ne utihnejo po-polnoma .. .
*     *     *
Potnik, ki hodi iz Ljubljane po ižanski cesti, zapazi nedaleč od mostu čez Ižico sredi travnikov cel gozdiček trstja. Ker je oddaljen od ceste le kakih sto korakov, zavije v stran, da si ga ogleda pobliže. Pre-cej daleč pred njim pa se mora ustaviti, ako noče zajeti vode v črevlje. Vendar tudi od ojidod lahko opazi, da se skriva za varljivo odejo trstja jezerce . . .
Podobnih jezerc, večjih in manjših, je na Barju več. Preostanki so iz dobe, ko je kazalo Barje povsem drugačno lice. Nekoč so v tako je-zero porinili celo žrd, a mu niso prišli do dna.
¦ ¦   104   ~-t  ,  .
V onem pri ižkem mostu je pred davnimi časi ponesrečil kmet jama iz Vrblenj — tako pripovedujejo ljudje. Globoko v njem leži pokopan z vozom in voli vred. Ali on ni edina žrtev. Pravijo, da časih v svetlih nočeh v trstju zašumi, in neke sence se dvigujejo iz jezera .. . Baje so to duše pokojnih; tndi drugih nesrečnikov, ne samo Jamova .. .
Zakaj mnogo loveev in ribičev je zahajalo svoje čase lovit na Barje, marsikdo izmed njih se ni ver vrnil domov . . .