KNJIŽNICA MLADINSKE MATICE

PO LEPI SLOVENIJI

1  9  3  3

IZDALA IN ZALOŽILA MLADINSKA MATICA V LJUBLJANI

NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI
(PREDSTAVNIK FRANCE ŠTRUKELJ)

dc. /ludotp Andrica:

Pa  iefU $iove*ti{l

Ko Vas, mladi prijatelji, letos prvič povedem »po
lepi Sloveniji«, Vam hočem pokazati predvsem naši dve
največji mesti: Ljubljano in Maribor. Saj sta, vsako zase,
znanilca krajinskih lepot in posebnosti slovenske zemlje:
Ljubljana na pragu divnega planinskega sveta, Maribor
v objemu cvetočih vinskih goric. Še večji je njih pomen
kot žarišče kulturne in gospodarske samobitnosti našega
naroda, ki biva tod čez tisoč let, ki jih je gradil in branil,
jim dovajal svoji najboljše sile in čuval v njih pridobitve
svojega duha in dela do današnjih dni.

Zato Vam ne maram, ko se bomo izprehajali po
Ljubljani in Mariboru, suhoparno kakor tujski vodnik, na¬
števati njih posebnosti; skušal Vam bom marveč razložiti
tu in tam tudi osnove gospodarskega in kulturnega raz¬
voja teh naših mest in gibalne sile njihovega sedanjega
napredka.

Večina izmed nas ljubi svojo domovino le podzavest¬
no. Toda če spoznavamo do dobra bistvo življenja in pri¬
zadevanja našega rodu v njih, nam oživi podoba naše
zemlje, zazveni struna srčne povezanosti med stvaritvami
pradedov, gradbami vrstnikov in načrti mladine in rodi
ono zavestno domovinsko ljubezen, ki je ne zruši nobena
sila.

Le s to zavestno, spoznavno ljubeznijo bodete, draga
mladina, ponosni na delo svojega rodu, čvrsto gradili
naprej, vsak v svojem stanu in delokrogu, v blagor naše
jugoslovanske domovine.

Dr. Rudolf Andrejka

Ljubljana

Splošna slika

Na vznožju vzhodnih odrastkov Južnih apneniških
Alp, v nadmorski višini 300 m, oddaljena 70 km od Jadran¬
skega morja, leži na jugu plodnega Ljubljanskega polja
Ljubljana, glavno mesto Dravske banovine, narodno, kul¬
turno in gospodarsko središče slovenskih dežel z nad
60.000 prebivalci.

Ljubljana je bila že od davnine važno križišče
prometnih  p r o g, ki so vezale morje in jug s sever¬
nimi alpskimi deželami, te pa zopet po Savi s plodnimi
ravninami na vzhodu. Tudi danes se v njej križajo sve¬
tovne železniške in cestne proge, ki drže iz Pariza in Miin-
chena v Beograd, Sofijo, Bukarešto in Carigrad, iz Berlina,
Prage in Dunaja pa v Trst, Benetke, Rim itd. Z ljubljan¬
skega letališča na vzhodu mesta je le Yi  ure na Sušak,
Zagreb in Celovec, malo več ko eno uro v Beograd, Dunaj
ali Miinchen.

Sporedno s tem je v Ljubljani trgovina  močno
razvita, kar se že na zunaj kaže v krasnih prodajalnah in
izložbah. Tudi obrt in industrija  je odlično zasto¬
pana, slednja zlasti v vzhodnjem delu mesta. V Ljubljani
je sedež vseh osrednjih slovenskih gospodarskih organi¬
zacij, združitev in zavodov.

Že v srednjem veku je bila Ljubljana sedež kranj¬
ske vojvodine,  deželnih stanov in deželnega glavarja,
od 1. 1462. tudi ljubljanske škofije. V njej si je zgradilo
domače plemstvo in obogatelo meščanstvo svoje trinad¬
stropne palače, ki še danes živo pričajo o njihovi veljavi.

Za Napoleonovih .časov je bila Ljubljana glavno mesto
ilirskih dežel ter je po odhodu Francozov postala sedež
avstrijskih guvernerjev kraljevine Ilirije, na to pa deželnih
predsednikov kranjskih.

Danes je Ljubljana sedež bajia Dravske ba¬
novine,  komandanta Dravske divizijske oblasti, ljubljan¬
skega škofa, pravoslavne in evangeljske župnije, apelacij-
skega in okrožnega sodišča, finančnega ravnateljstva in
finančnega pravobranilstva, ravnateljstva drž. železnic,
ravnateljstva pošte in brzojava, mestnega poglavarstva,
policijske uprave, Zbornice za trgovino, obrt in industrijo,
advokatske, delavske, inženjerske, notarske in zdravniške
zbornice, Pokojninskega zavoda za nameščence, Okrožnega
urada za zavarovanje delavcev, Poštne hranilnice, vrste
inozemskih konzulatov itd.

Ljubljana je bila od 16. stoletja kulturno sredi¬
šče. Slovencev.  Tu je Primož Trubar s prvimi slo¬
venskimi knjigami (1551) položil temelj našemu knjižnemu
jeziku, tu je osnoval J. Mandelc 1. 1575. prvo slovensko
tiskarno. V dvorcu Žige barona Zoisa so se konec 18. sto¬
letja zbirali zastopniki prvega slovenskega preporoda. V
Ljubljani se je tiskal (1797—1800) prvi slovenski časopis
(Ljubljanske Novice«) in igrala prva slovenska predstava.
V' njej je 1. 1919. ustanovljena univerza kralja Aleksandra
z bogoslovno, filozofsko, juridično, medicinsko in tehnično
fakulteto, kjer študira čez 1700 slušateljev. Tu je tudi
najvišja glasbena šola v Sloveniji, državni konzervatorij,
nadalje trgovska akademija, 4 drž. gimnazije, 1 mestna
ženska gimnazija, velika tehnična srednja šola, drž. moško
in žensko učiteljišče, trgovska šola, cela vrsta meščanskih
in osnovnih šol itd. Ljubljana slovi po svojih bogatih
knjižnicah, izmed katerih ima drž. študijska knjižnica nad
150.000 knjig, po svojih starih arhivih, znanstvenih in
prosvetnih društvih. Tu izhajajo 4 dnevniki, nad 20' tedni¬
kov in nad'100 mesečnikov in revij. Ljubljana ima dvoje

6

Ljubljana z zapada: V ozadju Grad, v sredi nebotičnik, levo Frančiškanska
cerkev in stolnica, desno cerkev sv. Jakoba

gledališč — operno in dramsko, dva ljudska odra, zna¬
menito Narodno galerijo z deli slovenskih umetnikov izza
3 stoletij, glasoviti Narodni in Etnografski muzej. Njene
cerkve so zakladnice umetniških spomenikov vseh dob.

Mesto je preskrbljeno z izbornim vodovodom, bogato
električno in plinsko razsvetljavo, električno cestno želez¬
nico in avtobusnimi progami, ima čez 50 km dobro tla¬
kovanih, snažnih cest, prelepe izložbe, moderne in udobne
hotele, sijajno opremljene kavarne itd.

V novejšem času je postala Ljubljana zaradi svoje
divne bližnje in daljne okolice važno središče tuj¬
skega prometa.  Venec prijaznih letovišč sega od nje
na vse strani; snežene planinske velikane in tiha gorska
jezera pa veže železnica in avtobus v par urah z Ljubljano,
a tudi Ljubljana sama, odeta v zelenje svojih vrtov, par¬
kov in drevoredov, je kraj, ki ga le težko zapustimo.

Razgled po Ljubljani

1. Ljubljanski grad

Ako hočemo Ljubljano in njeno okolico prav spoznati,
je najbolje, da se podamo na Grajski hrib,  odkoder
se nam odpre krasen razgled na vse strani. Najpriprav-
nejši je dohod z Vodnikovega trga skozi stare Študentov¬
ske ulice, sestop pa po južno zapadni strani v Florjansko
ulico ali čez Reber na Stari trg. V štirih zavinkih prema¬
gamo iz Študentovske ulice neznatno višino 60 m in smo
v 10 minutah na vrhu planote. Tu stoji ogromno poslopje
prastarega gradu, pozidanega na severnozapadni rob
grajskega hriba, najstarejša stavba ljubljanska.

Ljubljanski grad,  ki se prvič omenja 1. 1144.,
je bil že v 11. stoletju sedež kranjskih mejnih grofov,
potem koroških vojvod. V 15. stoletju so tu gori stolovali
kranjski deželni glavarji, a se že v 17. stoletju preselili v

udobnejši dvorec v mestu. Ko je siloviti potres grad
1. 1511. razrušil, so pozidali novega, do danes ohranjenega.
L. 1809. je trpel grad mnogo po obstreljevanju Francozov;
od 1. 1814. naprej do 1895. je služil za ječe; med evropsko
vojno 1914—1918 so bili tu internirani vojni ujetniki in
politični osumljenci. Po vojni ga je mesto, v čigar last je
prišel, v notranjosti preuredilo za stanovanjske namene.

Najznačilnejša stavba grajskega poslopja je 31 m vi¬
soki štirioglati, zobčasto obrobljeni stolp  na jugo-
zapadni strani, ki so ga sezidali v sedanjem normanskem
slogu 1. 1848. Ker je najvišja točka Ljubljane in njeno naj¬
odličnejše razgledišče, se podamo po vijugastih stopnicah
navzgor do stanovanja požarnega čuvaja, odtod pa mimo
starinske ure in zvona na ploščad na vrhu. Tu se nam
odpre veličasten razgled.

Tik pod nami zagledamo stari del mesta s svojimi
visokimi strešnimi slemeni, onstran Ljubljanice pa se nepre¬
gledno širijo novi deli na vse strani. Na zapadu prehaja
mesto v senčnate gozdove Šišenskega vrha in Rožnika. Za
njima se vzdiguje veriga drzno oblikovanih Polhovgrajskih
dolomitov, dalje naprej proti Gorenjski vidimo Sv. Jošt
nad Kranjem, dvoglavi Ratitovec in dolgi hrbet Jelovice,
za njo pa ob jasnih dneh Julijske alpe in Triglav, snež-
nikov kranjskih siv’ga poglavarja, najvišjo goro jugoslo¬
vansko. Desno od njega drži na severu proti Ljubljani
neprekinjena veriga naših Gorenjskih planin: Karavank
s Kepo, Golico, Stolom, Begunjščico, Storžičem in Košuto
in Kamniških Alp s Kočno in Grintavcem, Skuto in Brano,
Planjavo in Ojstrico pa tja do Menine planine, moravških
in zasavskih hribov in do bele cerkvice na Jančjih. Bližje
proti Ljubljani se vzdiguje pod vencem planin dvoglava
Šmarna gora in podolgasta Rašica, pod njima teče, 5 km
od Ljubljane, bistra Sava. Plodno Ljubljansko polje med
njo in našim mestom pa je posejano z velikimi, snažnimi
vasmi, od katerih se mnoge že dotikajo ljubljanskih meja.

9

Prelep je ta okvir! Planinski velikani so ravno za
toliko odmaknjeni, da ne teže premogočno nad obzorjem
in da ne zmanjšajo, ampak okrepijo občutek zaokrožene
prostranosti, ki ji gospoduje Ljubljana.

Zopet druga slika na jugu! Tu beži pogled čez
ogromno Ljubljansko barje, ki se razprostira, 7 km široko
in 23 km dolgo, od Ljubljane do Škofljice, Iga in Vrhnike.
Leno in v mnogih vijugah priteka Ljubljanica med nje¬
govimi osušenimi travniki, logi in še neizsušenimi močvirji.
Dve, tri nizke gorice gledajo iz njega zelene sredine kakor
predpotopne živali z morja. Na južnem obzorju mu gospo¬
duje 1107 m visoki Krim, levo od njega vidimo Mokric in
Kurešček, Sv. Ahac in Ribniške gore, desno pa vrhniško
pogorje in za njim, že v Italiji, notranjske in vipavske
gore: Snežnik, Nanos, Hrušico, Javornik in Trnovski gozd.

2. Ljubljansko barje

Ljubljansko barje,  mnogo obširnejše ko Ljub¬
ljansko polje, meri okoli 180 km 2 . Vso to veliko ravnino
je V predzgodovinski dobi pokrivalo jezero, ki se je odteklo,
ko se je Sava v soteskah med Litijo in Zidanim mostom
izkopala pot na vzhod. Do takrat pa je v dobi od L 3000.
do 2000. pred Kristusom prebivalo ob jezeru in na njem
ljudstvo, ki ga imenujemo po načinu njegovih prebivališč
k o 1 i š č a r j e ali mostiščarje.  Stanovali so v ko¬
liščih, v lesenih, s slamo kritih kočah, ki so slonele na
gosto v breg ali v jezersko dno zabitih koleh. Njih prebi¬
valci so živeli izvečine od lova in ribarstva, manj od živi¬
noreje. Posluževali so se za oddaljene vožnje po jezeru
čolnov, izdolbenih iz enega samega debla, dolgih včasih
4—5 m. En tak čoln, ki so ga 1. 1927. izkopali na Barju,
hrani ljubljanski muzej (levo v hodniku I. nadstropja).

Ko se je jezero odteklo, je nehalo tudi življenje na
koliščih, prebivalstvo se je naselilo ob bregovih močvirja,

10

ki je tod nastalo. Rimljani so ga skušali osiiševati in kolo¬
nizirati; še celo Ljubljanico so preložili proti kamenolomu
pri Podpeči in jo uravnali; po barju pa so gradili ceste in
pota. Po propasti rimskega cesarstva je prenehala za dolga
stoletja vsaka kultura na Ljubljanskem barju. Ljubljanica,
pojačena s 50 večjimi in manjšimi pritoki, se ni mogla zaradi

Ljubljansko barje: Stavbe na koleh

premajhnega padca in premnogih jezov v mestu in pod
njim odtekati in je povzročala tudi v Ljubljani sami pogo-
stoma strahovite povodnji (1190, 1537, 1587, 1833).

Za to so se začeli že v 16. stoletju baviti z vprašanjem,
kako bi se Barje osušilo in Ljubljanica urav¬
nala.  V večjem obsegu so se pričela ta dela šele konec
18. stoletja, ko so na pobudo patra Gabrijela Gru¬
berja  poglobili strugo Ljubljanice v mestu, obenem pa
so pod vodstvom majorja S t r u p p i j a med Gradom in
Golovcem izkopali kot drugo strugo odvodnico globoki

11

Gruberjev prekop, ki so ga svečano odprli dne
25. novembra 1780. Res je s temi deli padla voda na Barju
za 70 cm in se je barjanska zemlja osušila, vendar ne
v pričakovani meri; zato so v letih 1823—1829 podrli vse
jezove na Ljubljanici od Ljubljane do Sela in poglobili
Gruberjev prekop.

Najnovejša osuševalna dela so se začela 1. 1908. s po¬
novno poglobitvijo Gruberjevega prekopa, ki so jo dovršili
1. 1911. Poglobitev Ljubljanice v mestu se je ustavila v
evropski vojni 1. 1914., a po končani vojni zopet nadalje¬
vala in je sedaj za 2 / 3  dovršena.

3. Ljubljanica

Ljubljanica,  ki teče leno po barjanski zemlji, je
čudežna reka. Izvira kot Pivka  daleč pod zapadnim
vznožjem Kranjskega Snežnika na Notranjskem. V kra-
škem svetu pri Knežaku in Zagorju pronicuje ponovno, od
Klenika pri Sv. Petru na Krasu pa teče v mnogih zavinkih
proti severu do Postojne, kjer izgine v sloviti Postojnski
jami; vnovič se pojavi kot Unec  pod notranjskim trgom
Planino, teče odslej na našem ozemlju kakih 18 km v pla¬
ninski kotlini ter se izgublja slednjič v ponikvah pod Gra-
dišnjim vrhom in Raskovcem. Ko je pretekla kakih 10 km
pod zemljo, izvira v tretjič iz devetih večjih vrelcev pri
Vrhniki kot Velika in Mala Ljubljanica.

Po Ljubljanskem barju teče 22 km daleč; nje padec do
Ljubljane pa znaša le 40 cm; zato voda na videz stoji in
je kaj pripravna za č o 1 n a r e n j e. In res je bila Ljub¬
ljanica v časih, ko še ni bilo dobrih cest, torej v vsem
srednjem veku in še tja do srede 19. stoletja, glavna pro¬
metna žila med Ljubljano in Vrhniko. Ljubljanski veliki
čolnarji,  ki so prevažali trgovske tovore po Ljublja¬
nici po dnevi in po noči, so bili imovit in prešeren obrtni
stan, ki je bil podvržen samo cesarju. Na Bregu, glavnem

n

ljubljanskem pristanišču, je bilo tedaj pestro vrvenje in
veselo življenje. Tu so se nakladali in razkladali tovori,
tu so veseljačili v gostilni »Pri zlati ladji« čolnarji in
težaki, tu se je nahajala do 1. 1857. tudi glavna carinarnica.

Ljubljanica, ki je bila v starih časih dvakrat širša ko
danes, pa ni bila meščanom le glavna prometna cesta,
ampak tudi eno najprijetnejših zabavišč. Po večerji so se
vozili po njej za veselje, godli in prepevali. Sploh ni bilo
v Ljubljani večje slovesnosti brez vožnje po Ljubljanici.
Valvazor nam pripoveduje o turnirjih čolnarjev v 11. in
13. stoletju, o šumnih in sijajnih veselicah na reki ob pri¬
hodu vladarjev, pri katerih so jih spremljali Ljubljančani
v bogato okrašenih ladijah po Ljubljanici navzgor. Še za
francoske zasedbe so se vršile take vodne zabave, zdru¬
žene s plesom in veselico, na kakem barjanskem travniku
z zažiganjem umetnega ognja in veselo godbo zvečer ob
povratku v mesto-. Sredi 19. stoletja pa je vse to veselo
in pisano življenje na Ljubljanici odmrlo. Železnica, ki je
uničila cvetoče kranjsko in ljubljansko prevozništvo, je
napravila konec tudi ljubljanskim čolnarjem. Danes vozijo
v čolnih po Ljubljanici navzdol do trnovskega pristana
»na Jeku« redki čolnarji le vrhniško opeko in kamen iz
kamnolomov v Podpeči.

4. Na »šancah«

Ko smo se nagledali prelepega in poučnega razgleda
s stolpa ljubljanskega gradu, krenemo na »Š a n c e«,
vzhodni konec grajske planote. Širok kostanjev drevored
med lepo urejenimi nasadi obroblja pot do njih, na levo
se cepi edina vozna pot na Grad, po kateri se pripeljejo
tujci na ogled gradu; desno drži pot navzdol mimo go¬
stilne na Osojah v Florjansko ulico ali čez Reber na Stari
trg. Vzhodni del nekdanjih grajskih utrdb, ki so mu nekoč
rekli tudi meščanska  b a s t i j a , je bil z utrdbami

13

spodaj v mestu zvezan po mogočnem obzidju, ki je pote¬
kalo južno do Pisanih vrat ob začetku Florjanske ulice,
severno pa do današnjega Krekovega trga. Na tem okro-
glišču je stal v srednjem veku pa tje do Napoleonovih
časov velik stolp. V njem je bilo stanovanje za mestnega
čuvaja, ki je moral požare ali bližajočega sovražnika ozna¬
njati z zvonom. Stolp so najbrž porušili Francozi, ko so
obstreljevali ljubljanski grad, ostalo je od vseh teh utrdb
le še mogočno zidovje, ki pada 10 m globoko proti spodaj
stoječemu Regallijevemu gaju.

Staro mesto

1. Florjanska ulica in Stari trg

Z grajske planote se vrnemo po prej omenjeni poti
mimo Osoj, kjer je nekoč stala cesarska smodnišnica, v
Ulico na Grad in stojimo kmalu v stari Florjanski ulici

U

pred cerkvijo sv. Florjana. Tu se pričenja najstarejši del
ljubljanskega mesta, ki je prvotno- segalo le od že ime¬
novanih Pisanih vrat, zgrajeno med grajskim hribom in
Ljubljanico, do današnjega Čevljarskega mostu.

Podružnično cerkev sv. Florjana  so sezidali
1. 1672. ljubljanski meščani v spomin na veliki požar, ki
je dne 19. septembra 1660 uničil čez 20 hiš na Starem trgu,
a se na čudežen način ni razširil na višje stoječo smod-
nišnico. Na zunanji strani cerkve vidimo na presno slikano
podobo Marije Pomagaj, v nekdanjih cerkvenih vratih
proti Florjanski ulici pa marmorni kip sv. Janeza Nepo-
muka, umetniško delo italijanskega kiparja Franceta Robbe.
V cerkvi sami je v desni stranski kapelici podoba žalostne
Matere Božje, katero so Ljubljančani že od 1. 1693. močno
častili.

Na koncu ulice, tam kjer se steka na desni s Starim
trgom, na levi pa s sv. Jakoba trgom, je bilo v zgodnjem
srednjem veku središče Ljubljane. Tu je stal, najbrž tam,
kjer je sedaj Stiški dvorec, stari rotovž, pred njim pa lipa,
pod katero so se po starem slovanskem običaju zbirali
meščani in je rajala mladina. Izpod te lipe je po ljubljanski
pravljici zvabil povodni mož zalo Urško Šeferico, »kraljico
ljubljanskih deklet«, julija 1. 1547. v svoje hladno kraljestvo
(Prešernova balada o »povodnjem možu«).

Na levo se nam odpira široki trg sv. Jakoba;  na
mestu, kjer stoji moderna stavba mestne dekliške šole, je
stala pred potresom r e d u t a , nekdanja jezuitska gim¬
nazija, v kateri so se vršile v 19. stoletju seje kranjskega
deželnega zbora, kadar ni zasedal, pa koncerti in razstave.
Trg obTada mestna župna cerkev sv. Jakoba,  ki
so jo 1. 1615. sezidali jezuiti in je torej v sedanji obliki
najstarejša župna cerkev ljubljanska. Poleg nje je bil jezuit¬
ski samostan, ki pa je leta 1774. do tal pogorel, dočim
je od cerkve zgorel le strop. Na čelni strani cerkve sta
stala do 1. 1895. zvonika, ki ju je potres tako poškodoval,

15

da so ju morali podreti. Namesto njiju so zgradili ob
stranskem vhodu sedanji stolp, ki pa se arhitektonsko
ne ujema z ostalo okolico. V cerkvi je veliki oltar s kras¬
nim marmornim tabernakljem, delo slovitega kiparja
Franca Robbe. Tudi ostali stranski oltarji so vsi iz mar¬
morja in dela znamenitih umetnikov. Strop cerkve je po¬
slikan na presno s freskami iz življenja sv. Jakoba. Podoba
Marijinega vnebovzetja je delo Slovenca Matevža Langusa.

Sredi trga na južni strani cerkve stoji Marijin steber,
ki ga obdajajo 4 svetniki; postavili so ga 1. 1681. kranjski
deželni stanovi v spomin zmage krščanstva nad Turki.
Znamenje je stalo nekdaj tik pred cerkvijo; po požaru
1. 1774. so ga prestavili na mesto pogorelega jezuitskega
samostana.

Južno stran trga z vogalom v Zvezdarsko ulico za¬
vzema lepa baročna dvonadstropna palača poštnega
in brzojavnega ravnateljstva,  ki jo je sezi¬
dal navigacijski ravnatelj in arhitekt pater Gabrijel Gru¬
ber,  zasnovatelj Gruberjevega prekopa in si v njej uredil
svojo zvezdarno in mehanični kabinet. V njej je krasno
baročno stopnišče z lepimi štukaturami. Kupola je okra¬
šena s freskami domačega slikarja Andreja Herrleina, ki
predstavljajo trgovino, obrt in tehniko. Kapelica v palači
slovi po umetniških slikah slikarja Schmidta iz Kremsa.

Ogledovanje starega dela Ljubljane nas dovede na
Stari trg,  ki nam danes predstavlja le dokaj ozko ulico,
a je bil v prejšnjih stoletjih središče tržnega življenja in
vrvenja v mestu. Tu se pojavljajo že stare trinadstropne
meščanske in plemiške palače kakor Ahačičeva hiša
št. 11 a, lepa stavba iz časov rokokoja z mogočnim por¬
talom in umetniško izdelanim balkonom in Petkosigova
hiša št. 4, na kateri nas opozarja okrogla spominska plošča
iz belega marmorja, da je bil tu rojen dne 28. maja 1641.
slavni domači zgodovinar Janez Vajkart Valvazor.

16

Prišli smo na konec Starega trga. Tu je stala tik ob
Čevljarskem mostu, najstarejšem in sprva edinem prehodu
čez Ljubljanico, Tranča,  prastaro poslopje, vzidano
nad mogočnim obokom, ki je vodil z mostu v mesto. Tranča
je bila določena za ječe težkim zločincem, 1. 1788. pa so jo
podrli, ker je bila v nevarnosti, da se sesuje.

2. Mestni trg

Od tu naprej proti sedanjemu rotovžu se pričenja
Mestni trg,  tudi Veliki trg,  najznamenitejši in
najlepši trg stare Ljubljane, ki sledi v lahnem loku naravni
črti, označeni po grajskem
hribu in Ljubljanici. Tri¬
nadstropne hiše/ ki jih je
na tem trgu začelo v 15.
stoletju zidati plemstvo in
obogatelo meščanstvo, so
se v bistvu ohranile ne¬
spremenjene do današnjih
dni. Izmed njih je zname¬
nita Skabernetova hiša
št. 10 zaradi lepega pro¬
čelja in krasnih arkad na
dvorišču. Prelepa je tudi
štirinadstropna Souvano-
hiša št. 24, zidana v em-
pirskem slogu. Mestni trg
je v pritličju hiš obdan z
modernimi izložbami sta¬
rih ljubljanskih trgovsk h
tvrdk, od katerih obsto¬
jajo nekatere (Souvan,

Krisper, Mikuž) že 100

Jet. Rotovž : Stebrišče

2

17

Poglavitno poslopje na Mestnem trgu je dvonadstropni
rotovž,  samozavestno izstopajoč iž črte ostalih hiš,
kjer je trg najširši, znanilec ponosa in moči ljubljanskega
meščanstva v preteklih stoletjih. Sezidal ga je 1. 1718. na
mestu prejšnega, 1. 1484. zgrajenega rotovža v renesanč¬
nem slogu slovenski stavbenik Gregor Maček. Ljubljana,
cesarsko mesto in sedež deželnih stanov vojvodine Kranj¬
ske, je bila v 17. in 18. stoletju eno največjih in najboga¬
tejših trgovskih mest južno od Dunaja in niti Gradec niti
Trst ga nista v tem pogledu dohajala. Njegova trgovina
je segala do Trsta, Benetk in v zgornjo Italijo, na Bavar¬
sko, Hrvatsko, Ogrsko in celo v Turčijo. Mesto si je samo

volilo svoje župane, sod¬
nike in svetovalce, ki so
hodili na mestne seje ode¬
ti v rdeč baržun, kakor
člani mogočnega mestne¬
ga sveta v Benetkah,
slavne »signorije«.

Bila pa je Ljubljana
vedno pretežno sloven¬
sko mesto,  čeprav je
bil jezik uradov nemški.

moderno preurejeni sej¬
ni dvorani, ki jo krasita
stenski sliki Ivane Kobil¬
ce (Slovenija se klanja
Ljubljani) in Ivana Vav-
(Pogled na Ljub-
z vzhoda), beremo
na marmornih ploščah,
vzidanih desno in levo od
vhodnih vrat, imena vseh
županov od 1. 1484. do
Rotovž: Herkulov vodnjak danes. Mnogo je med nji-

m

mi slovenskih, odn. slovanskih imen, v 16. stoletju: Medič,
Kisel, Frankovič, Flren Lenard, Vodopivec Miha, v 17. sto¬
letju: Hren Andrej, Čavelj, Vodopivec Janez, Sonce, Vrbec,
Vidič, Kunstelj, Vrtač, Piškon, Dolničar, v 18. stoletju:
Puhar, Janežič, Kapus, Kuk, Mikolič, dr. Potočnik, Podob¬
nik, Kokalj, v začetku in sredi 19. stoletja: Rožman, Hra-
decki, Ambrož. Od slednjih je bil Miha Ambrož  leta
1861. izvoljen na slovenskem narodnem programu in velja
torej kot prvi slovenski narodni župan ljub¬
ljanski;  njegov naslednik in somišljenik, dr. Etbin Co¬
sta, se je moral 1. 1869. umakniti na pritisk nemške vlade.
Neprekinjena vrsta slovenskih županov se začne 1. 1882. s
Petrom Grassellijem. Njegovi nasledniki na županskem
stolu pa so bili: Ivan Hribar (1896—1910), prenovitelj
Ljubljane po potresu, dr. Ivan Tavčar (1910—1921), dr.
Ljudevit Perič (1921—1924), dr. Dinko Puc (1928—1935)
in dr. Vladimir Ravnihar.

Pred rotovžem, ob stopnicah pod desno arkado stoji
spomenik kralja Petra  I. Osvoboditelja, sedečega
na konju. Izdelal ga je 1. 1931. iz podpeškega marmorja
kipar Lojze Dolinar.

Krasna sta vhodna veža in arkadno dvorišče mestne
hiše, prenovljena 1. 1931/32 po načrtih arh. Plečnika v pr¬
votnem slogu, ki priča s svojimi vitkimi stebrišči v pri¬
tličju in finimi umetniškimi okraski na stenah 1. nadstropja
o izbranem okusu naših prednikov. Na dvorišču stoji Her-
kulov vodnjak, ki je že 1. 1665. stal na Starem trgu in ki
predstavlja Herkula, ko ubija Gerijona.

Desna in leva hiša ob rotovžu, ki sta bili nekdaj za¬
sebna last, sta danes sedež mestnih uradov. V levi uraduje
župan (mestni predsednik); v pritličju desne hiše je začela
poslovati 1. 1820. ustanovljena Ljubljanska, pozneje Kranj¬
ska hranilnica, 1. 1892. pa nova Mestna hranilnica ljubljan¬
ska. Pred levo uradno hišo se dviga, nasproti vhoda, v
Stritarjevo ulico, marmorni Robbov vodnjak z 10 m

2 *

19

visokim, trikotnim obeliskom, najlepši spomenik ljubljanski.
Obelisk obdajajo trije na skalah sloneči možje, ki pred¬
stavljajo 3 glavne reke kranjske dežele: gorenjsko Savo,
notranjsko Ljubljanico in dolenjsko Krko. Devet let je
delal mojster Robba na tem spomeniku. Ko ga je 1. 1752.
dovršil, mu je mestni svet v zahvalo podelil ljubljansko
meščanstvo in sedež v zunanjem mestnem svetu.

Okoli rotovža in Robbovega vodnjaka pa tja do stol¬
nice je vrvelo še pred 40 leti pestro tržno življenje. Ko pa
je stekla po zaslugi župana Hribarja tod mimo cestna
železnica, se je tržišče preložilo na Vodnikov trg, okoli
rotovža in vodnjaka pa je postalo tiho in prazno.

3. Okoli stolnice sv. Miklavža

Od Mestnega trga naprej pridemo mimo trinadstropne,
umetniško pomembne meščanske hiše pri Bidelmanu (Wil-
der Mann), nekdanjega prvega ljubljanskega hotela (1731)
pred Škofijski dvorec,  ki ga je dal sezidati 1. 1512.,
petdeset let po ustanovitvi ljubljanske škofije (1462), škof
Krištof Ravbar. Tu so stolovali znameniti škofje ljubljanski
Tomaž Hren, Anton Alojzij Wolf, Janez Zlatoust Pogačar
in Anton Bonav. Jeglič. Tu je prenočil 28. aprila 1797 Na¬
poleon (spomenik v veži škofije!) na svojem zmagovitem
pohodu proti Avstriji, tu je od 1809—1811 vladal Napo¬
leonov maršal Auguste Frederic Louis Marmont,  voj¬
voda dubrovniški, kot guverner ilirskim deželam, ki so
segale od Beljaka do Kotora in katerim je bilo od 1809 do
1813 glavno mesto Ljubljana; L 1821. je v škofijski palači
bival ruski car Aleksander I. za časa ljubljanskega kon¬
gresa.

Tik ob škofijskem dvorcu, zvezana z njega prvim nad¬
stropjem po zidanem hodniku, stoji, s pročeljem obrnjena
na zapad, dvonadstropna stolna cerkev sv. Mi¬
klavža,  najznamenitejša in najponosnejša cerkev ljub-

20

Mestni trg z rotovžem in Robbovim vodnjakom 1. 1870.
Desno v ozadju Souvanova hiša

21

ljanska. Že v 7.' stoletju je stala na tem mestu kapelica, po¬
svečena sv. Miklavžu, patronu ribičev in čolnarjev, ki so
stanovali tod okoli. V 16. in 17. stoletju je bila stolnica
velika gotska stavba z visokim zvonikom, ki so jo pa v
začetku 18. stoletja podrli in sezidali na njenem mestu se¬
danjo veličastno katedralo v baročnem slogu z dvema zvo¬
nikoma. Delo sta izvršila v 1. 1700.—1707. slovenska stav¬
benika Pavel Jugovič in Gregor Maček, mogočno kupolo
pa je zgradil šele 1. 1841. stavbenik Matej Medved.

Notranjost stolnice prevzame vsakega zaradi veličastne
prostranosti in izredno bogatega, skoraj razkošnega
okrasja. Ves strop in vse stene so poslikane s prelepimi
freskami Julija Quaglia in slovenskega slikarja Mateja
Langusa. V dolbinah širokega prostora pod kupolo so mar¬
morni kipi prvih škofov rimske Emone. Marmorni so vsi
oltarji in krasni kipi svetnikov ob njih. S stropa visi vrsta
težkih zlatih lestencev. Razen ogromnih orgel nad vhodom
sta še na levi in desni strani ladje dve manjši, na katere
bi bila ponosna marsikatera cerkev na deželi. Za velikim
oltarjem, prostostoječo menzo z marmornim, kupolastim
baldahinom so ob vzhodni strani cerkve umetniško izde¬
lani sedeži za 12 kanonikov; visoko nad njimi gleda v
cerkev prelepa slika sv. Miklavža. Na evangeljski strani
je pod rdečim baldahinom škofov stol; v prečni ladiji stoji
na isti strani krasen oltar sv. Rešnjega telesa, na obeh stra¬
neh klečita angela iz marmora, mojstrsko delo Franceta
Robbe. V oltarnih kapelah spodnje, podolžne ladje je
mnogo oltarnih slik našega slovitega slikarja Matevža Lan¬
gusa. V drugi kapeli na listni strani počiva knezoškof
Anton Alojzij  W o 1 f, ki si je pridobil mnogo zaslug
za slovensko kulturo (Wolfov slovar!!) in za vzgojo slov.
bogoslovcev.

Na zunanji strani stolnice so vzidani rimski in srednje¬
veški nagrobniki, na južni strani je za steklom zavarovani
gotski kip žalostne Matere Božje, edini kip, ki so ga pre-

22

vzeli iz stare gotske stolnice. Stene na južni, vzhodni in
severni strani krasi po ena velika slika na presno, delo
slovenskega kiparja Janeza Wolfa. Na severni strani sto¬
jita v dolbinah kipa prvega ljubljanskega škofa, Žige grofa
Lamberga (1420—1488) in škofa Tomaža Hrena (1560—
1630), gorečega in zmagovitega protivnika protestantov
na Kranjskem. Nasproti škofijskemu dvorcu in stolnici se
vrste tja do Vodnikovega trga dvonadstropne hiše ljubljan¬
skih kanonikov z ljubkimi vrtovi ob pobočju grajskega
hriba, vzhodno za stolnico, v Semeniški ulici pa se vzdi¬
guje v plemeniti preprostosti dvonadstropno, mogočno s e -

Vodnikov

spomenik.

V ozadju stolp
in kupola
stolnice

23

men išče,  sezidano v 1. 1708.—1714. Umetniški portal
z napisom Virtuti et musis (kreposti in prosveti), je delo
slovenskega kiparja Luke Misleja iz 1. 1714. Bogato zalo¬
ženo knjižnično dvorano krase Quaglijeve freske.

Vzhodno za semeniščem se širi prostrani Vodnikov
t r g, kjer je dopoldne, zlasti ob sredah in sobotah, naj-
živahnejši tržni promet, saj je to največje živilsko tržišče
ljubljansko. Ob njegovi južni strani sameva, obrnjen proti
tlakovanemu cestišču, po katerem vozi cestna železnica v
poljansko in šentpetrsko predmestje, preprost, ali zelo
učinkovit spomenik  prvega slovenskega pesnika V a -
lentina Vodnika  (1786—1819), delo slovenskega ki¬
parja Alojzija Gangla iz 1. 1888. Na marmorni podstavek
pod bronastim kipom pesnika-frančiškana je pritrjen, obdan
od bronastega lovorjevega venca, znak francoske republike
(R. F.), ki ga je poklonil 1. 1929. francoski narod pesniku
»Ilirije oživljene«.

Na prostoru današnjega Vodnikovega trga je stala do
potresa 1. 1895. stara gimnazija,  naslednica nek¬
danje jezuitske gimnazije pri sv. Jakobu. Nanjo spominja
še ozka Študentovska ulica, ki drži z Vodnikovega trga
na Grad. Stara gimnazija je bila, preden so jo 1. 1785.
preuredili v naučne namene, frančiškanski samostan z lepo
gotsko cerkvijo, v kateri so bile grobnice najznamenitejših
kranjskih plemiških rodbin. Za časa francoske zasedbe je
bila tu od 12. novembra 1811 tudi akademija  s stoli¬
cami za bogoslovje, medicino, modroslovje in pravo. Bila
je prvi začetek bodoče univerze v Ljubljani, a je prenehala,
ko so Francozi zapustili naše dežele.

Vodnikovega trga se drži Krekov trg;  z njega
se cepita proti vzhodu Poljanska in Streliška cesta, kratka
Kopitarjeva ulica pa drži severno do Ljubljanice, čez
katero vodi v enem loku široki Zmajski most.
Alogočno betonsko stavbo, zgrajeno v secesijonističnem
slogu, čuvajo na vogalih 4 bronasti zmaji, znaki ljub-

24

ljanskega grba. Na južni strani mostu, ob Poljanskem
nasipu se dviga štirinadstropno moderno poslopje Jugo¬
slovanske tiskarne,  na nasprotnem bregu ob spod¬
njem Šentpeterskem nasipu pa velika trinadstropna tvor-
niča usnja  »I n d u s«.

Severno od Zmajskega mostu drži proti glavnemu ko¬
lodvoru široka, tlakovana Resljeva cesta,  imenovana
po češkem inženjerju Jožefu Reslju, izumitelju ladijskega
vijaka, ki je v Ljubljani umrl dne 10. oktobra 1857. V
srednjem delu ceste stoji poslopje državnega učiteljišča.

Zapadno od Zmajskega mostu se vrste navzgor ob
desnem bregu Ljubljanice številne stojnice ljubljanskih me¬
sarjev ter segajo ob severni strani semenišča do Poga¬
čarjevega trga,  ki zavzema vso severno stran stol¬
nice in škofije do Ljubljanice. V pokritih lopah se stalno
prodaja domače in južno sadje in sočivje (tudi popoldne).
Na zapadu obroblja trg ogromna trinadstropna palača
meščanske imovine,  sezidana 1. 1898. na mestu sta¬
rega meščanskega špitala, po katerem se je tudi sosedna
Stritarjeva ulica imenovala Špitalska ulica. S Pogačarjevega
trga drži proti stolnici po vsej širini trga šest kamenitih
stopnic. Tu je prišlo dne 20. septembra 1908 do usodnih
spopadov med vojaštvom 27. (graškega) pešpolka in ljub¬
ljanskim prebivalstvom, ki je demonstriralo za svoje na¬
rodne pravice. Pod streli avstrijskega vojaštva sta izdih¬
nila svoje mlado življenje nedolžni žrtvi Rudolf Lunder in
Ivan Adamič. Spomin nanje hrani marmorna plošča, vzi¬
dana septembra 1. 1933. na severni strani obokanega pre¬
hoda v stolnico. Ulica od Pogačarjevega trga ob Ljublja¬
nici do Zmajskega mostu pa se je prekrstila v Nabrežje
20. septembra.

Na zapadnem koncu tega nabrežja, ob vogalu široke
in po potresu vse na novo pozidane Stritarjeve ulice drži
prejšnji Frančiškanski most  z desnega brega Ljub¬
ljanice na Marijin trg. Bil je to prvi zidani most ljubljanski,

25

ki so ga zgradili 1. 1841. na mestu prejšnega lesenega. V
današnjih dneh je postal zaradi povečanega prometa pre¬
tesen; zato so v zvezi s končno uravnavo in poglobitvijo
Ljubljanice 1. 1931.—1932. zgradili po načrtih arh. Pleč¬
nika na vsaki strani še po en betoniran most, ki pa služi
le za promet pešcem. Skupina teh mostov, tako zvano
t r i m o s t j e , je okrašeno s kamenito balustrado, iznad
katere se dviga 20 vitkih stebrov, na katerih so pritrjene v
obliki gorečih plamenic električne svetiljke.

spomenik,
ievo v ozadju
Hotel Union

26

4. Marijin trg.

Marijin trg, onstran trimostja, na levem bregu
Ljubljanice, je eno najvažnejših prometnih križišč sedanje
Ljubljane. Na vogalu Miklošičeve ceste zaključuje trg veli¬
častno pročelje Frančiškan¬
ske cerkve, do katere držijo
široke stopnice. Preden si
jo ogledamo, nam zadrži
korak mogočni Prešer¬
nov spomenik.  Izde¬
lal ga je leta 1905. akad.
kipar Ivan Zajc. Resno zre
nadnaravno veliki bronasti
lik našega največjega pes¬
nika z marmornega pod¬
stavka, nad katerim mu
drži vila lovorjev venec, na
šumno življenje okoli nje¬
ga. Nežno zelenje treh vit¬
kih brez skuša pričarati v
kamnito okolico dih pri¬
rode. Na podstavku spo¬
menika so pritrjeni bronasti
reliefi, predstavljajoč pri¬
zore iz Prešernovih poezij
(Krst pri Savici in Ribič).

Cerkev Marijinega oznanenja,  ki se vzdi¬
guje levo od Prešernovega spomenika, je v sedanji obliki
druga najstarejša ljubljanska župna cerkev. Sezidali so jo
L 1646. v ital. baročnem slogu avguštinci, ki so imeli poleg
cerkve tudi svoj samostan. Ko so bili 1. 1784. razpuščeni,
so se vselili sem iz opuščene cerkve na Vodnikovem trgu
frančiškani. Veliki oltar iz dragocenega marmorja je
delo Franca Robbe. Za njim je loretska kapela Matere

27

Božje s krasnimi freskami slikarja pl. Goldčnsteina in z
lepo oltarno sliko sv. Valentina, delom slikarja Valentina
Metzingerja. Notranjost cerkve je vsa okrašena z lepimi
freskami slovenskih slikarjev Matevža Langusa in Janeza
Wolfa. V cerkvi je razen velikega oltarja še 5 stranskih
oltarjev in 6 kapel s slikami domačih umetnikov Metzin¬
gerja, Potočnika, \Volfa. Krasna je tudi marmorna prižnica.

Po novi Ljubljani

1. Miklošičeva cesta

Od Frančiškanske cerkve krenemo po moderni Miklo¬
šičevi cesti proti glavnemu kolodvoru. Miklošičeva
cesta,  ki so jo> odprli šele po potresu 1. 1895., je dolga
več kot 34 km, vsa asfaltirana, sijajno razsvetljena in ob¬
dana z modernimi izložbami. Ob njej stoje krasne palače,
kakor trinadstropni hotel »Union«, sezidan 1. 1904. po na¬
črtih arh. Vancaša, palača Ljudske posojilnice (arh. Van-
caš), Zadružne gospodarske banke (arh. Vurnik), Vzajemne
posojilnice in Delniške tiskarne (arh. Fabiani). Njeno kri¬
žišče z Dalmatinovo in Tavčarjevo ulico se štirikotno raz¬
širi v Trg Kralja Petra,  zasajenim z lepim parkom.
V njem stoji na podstavku iz belega marmorja (S. Peruzzi)
marmorni kip slavnega slov. jezikoslovca dr. Frana M i-
klošiča  (1813—1891), delo kiparja Iv. Kosa. Severno
stran trga zaključuje ponosna Justična palača  v re¬
nesančnem slogu, kjer poslujejo apelacijsko, okrožno in
sresko' sodišče. Naprej proti kolodvoru stoji ob Mikloši¬
čevi cesti še obsežno poslopje Okrožnega urada za zava¬
rovanje delavcev, palača Delavske zbornice (arh. Šubic), na
vogalu Masarykove ceste, že nasproti kolodvoru pa Dom
grafikov (arh. Šubic) in palača Vzajemne zavarovalnice,
sezidana 1. 1930. po načrtih prof. J. Plečnika, ena najlepših
novih palač ljubljanskih.

28

Stari dvonadstropni G1 a v ni kolodvor,  ki so ga
sezidali 1. 1849., ne ustreza več potrebam povečane Ljub¬
ljane; tudi sicer ni na njem nič posebnega, zato se podamo
odtod po lepo urejeni široki Masarykovi cesti, na kateri
stoji razen že prej omenjenih palač še novi, 1.1932. sezidani
hotel Metropol, na Tyrševo  (prej Dunajsko) cesto,
ki nas po svoji izredni širini opozarja na to, da je ena
glavnih prometnih žil naše države proti severu. Onstran
železnice zagledamo staro cerkev Sv. Krištofa,  se¬
zidano 1. 1497., kjer je bilo pred 30 leti še ljubljansko po¬
kopališče,  a je zdaj opuščeno. Na njem je mnogo gro¬
bov naših odličnih mož (Kopitar, Bleiweis, Jurčič, Levstik,
Rihar, Tušek, Vrhovec itd.). Stari cerkvi so 1. 1933. prizi¬
dali novo, po načrtih prof. Plečnika sezidano cerkev
sv. Cirila in Metoda,  ki je obenem postala tudi
sedež novoustanovljene župnije.

2. V okrilju nebotičnika

Ko se obrnemo sedaj proti mestu na jug, nam od daleč
pade v oči velikanska, stolpu podobna novodobna stavba
13. nadstropij. To je ljubljanski »Nebotičnik«,  ki so
ga zidali 2 leti in dozidali 1. 1933. Iz Gajeve ulice je vhod
v njegovo krasno, z marmorjem obloženo kavarno v 11.,
12. in 13. nadstropju, kamor nas popelje v A  min. dvigalo.
Veličasten je razgled z nje na Ljubljano, Grad in okolico.

Pred Nebotičnikom in sosedno palačo Ljubljanske
kreditne banke se križajo štiri cestne proge: Prešernova
ulica, ki prihaja iz Marijinega trga, Tyrševa cesta in
njen južni podaljšek Šelenburgova ulica ter ponosna Alek¬
sandrova cesta, ki drži v zapadni smeri proti gradu in
parku Tivoliju. Tu stoji nasproti Kreditni banki na vogalu
Prešernove in Šelenburgove ulice tudi dvonadstropno po¬
slopje Glavne pošte.  Cez dan je na vseh teh cestah
in ulicah vedno najživahnejši promet, zato se je tudi tr¬
govsko življenje pomaknilo v ta mestni del.

20

V Prešernovi ulici, odkoder je lep pogled na Marijin
trg in stolnico, vzbuja pozornost trinadstropna palača
Mestne hranilnice ljubljanske,  sezidane leta
1904. po načrtih arh. Vancaša; na vogalu te ulice in Tyr-
ševe ceste stoji dvonadstropni hotel pri Slonu, danes naj¬
starejši ljubljanski hotel,
zgrajen 1. 1858. Njegov
naslov spominja na slona
»Misbabo«, ki ga je leta
1552. spremstvo nadvojvode
Maksimilijana na poti iz
Španije na Dunaj gnalo
skozi Ljubljano, kjer je ta
neznana žival vzbudila ve¬
likansko strmenje mesta in
okolice.

Izpred vogala pri ho¬
telu Slonu odpira široka,
asfaltirana Aleksan¬
drova cesta  prelep po¬
gled na glavni drevored in
obširen Tivolski park. Ta
cesta je s svojimi krasnimi
izložbami, svojim živahnim
vrvenjem in stalno prome¬
nado ob popoldnevih in
večerih ena najbolj repre¬
zentativnih cest ljubljan¬
skih. Na njej stoje petnadstropna palača Ljubljanske kre¬
ditne banke z elegantno kavarno Emono, palača Viktorija
z moderno pasažo v Gajevo ulico in krasnimi izložbami,
poleg nje palača zavarovalnice Dunav; na vogalu Beethov¬
nove ulice je palača podružnice Prve hrv. štedionice, na
vogalu Gledališke ulice petnadstropna palača Trboveljske
premogovne družbe, na vogalu Tomanove ulice ponosna

Nebotičnik in Ljublj.
kreditna banka

30

štirinadstropna palača Poštne hranilnice. Tu zagledamo na
levo, obdano od čednih nasadov, operno gledališče,
sezidano 1. 1892. v slogu ital. renesanse. Pred njim stojita
sohi znamenitih slov. igralcev Ignacija Borštnika in An¬
tona Verovška.

Prostor med Aleksandrovo cesto, Bleiweisovo cesto
in Tomanovo ulico zavzema, dokaj odmaknjen od desne
cestne črte, enonadstropni Narodni dom,  sezidan leta
1890., v katerem se nahaja 1. 1918. ustanovljena Narod¬
na  g a 1 e r i j a, ki združuje v njega 1. nadstropju umotvore
slovenskega slikarstva in kiparstva od 14. stoletja do da¬
nes. V njej so zbrani poleg najstarejših spomenikov gotike
v naših cerkvah slikarski mojstri izza baročne dobe
Valentin Metzinger, Franc Jelovšek, Fortunat Bergant,
Anton Cebej in njih posnemalci v 19. stoletju, Leopold
Layer in Janez Potočnik (velika dvorana). Za njim se vr-

31

stijo v 7 naslednjih sobah naši slikarji iz začetka 19. sto¬
letja, največji slovenski klasicistični slikar Franc Kavčič,
znameniti krajinar Lovro Janša, slavni portretist in freskant
Matevž Langus, Prešernov prijatelj; sloviti Goričan Jožef
Tominc, priljubljeni portretist Miha Stroj in najodličnejši
krajinar sredi 19. stoletja, koroški Slovenec Marko Pern-
hart. Novejša doba slov. slikarstva je zastopana s slikami
slavnih bratov Janeza in Jurija Šubica, Ivana Franketa,
Antona Ažbeta. Impresijonizem  izza konca 19. sto¬
letja zastopajo njega duševni vodja Rihard Jakopič, potem
Matija Jama, Matej Sternen in veliki krajinar Ivan Grohar.
V naslednji sobi so razvrščeni sodobniki ali notranji so¬
rodniki impresijonizma Ivan Vavpotič, Gojmir Anton Kos,
krajinar in portretist Božidar Jakac itd., ki predstavljajo
že prehod do novejše slikarske generacije — ekspre¬
sionistov.  — V mali dvorani galerije je zbrana s 1 o-
venska plastika  od Alojzija Gangla preko Ivana
Zajca, Franca Bernekarja, Lojzeta Dolinarja do bratov
Kraljev, Tineta Kosa in dr.

3. V zelenju parkov in drevoredov

Onstran Bleivveisove ceste prehaja Aleksandrova cesta
v 12 m široki Glavni drevored,  najbolj priljubljeno
ljubljansko šetališče. Še preden ga križa železniška proga
Ljubljana-Rakek-Trst, vzbuja pozornost lični Trubar¬
jev park,  pred katerim se beli enostavni, a prelepi Tru¬
barjev spomenik,  delo prerano umrlega odličnega
kiparja Franceta Bernekarja. Primož Trubar (1508—1598),
rojen v Rašici pri Velikih Laščah, nam je postal s prevodi
svetega pisma v slovenščino ustanovitelj našega knjižnega
jezika in položil s tem temelje naši narodni samobitnosti.
Za Trubarjevim spomenikom se dviga iz drevesnega ze¬
lenja v sirovem dograjena lična stavba pravoslavne
cerkve sv. Cirila in Metoda  v bizantinskem slogu.

32

r ■ • : - ..

Ko prestopimo železniško progo, nas sprejmejo v svojo
bujno zelenje Tivolski park in drevoredi.  Stari
stoletni kostanji iz prve dobe so se ohranili v dolgem
drevoredu, ki poteka od križišča železniške proge poševno
do pivovarne Union na Celovški cesti. V zgornjem koncu
tega drevoreda opazimo lični otroški park, v sredini pa
telovadišče Ljubljanskega Sokola z monumentalnim por¬
talom. Spodnji konec zavzema Ljubljanski vele¬
sejem,  kjer se od 1. 1921. naprej prirejajo razstave našega
industrijskega, trgovskega, obrtnega in kmetijskega dela in
združujejo vsako leto v svojih prikupnih in ličnih pro¬
storih čez 100.000 obiskovalcev.

Poleg glavnega vhoda v velesejem, levo od železni¬
škega prehoda čez Celovško cesto, vabi na obisk v po¬
letnih dneh moderno urejeno kopališče športne-

Trubarjev
spomer ik

3

Na

Ljubljanskem

velesejmu

ga kluba »Ilirija« s 300 kabinami, restavracijo, ra¬
dijskim zvočnikom itd. V tem lepem ljubljanskem kopališču,
ki mu doteka prečiščena in temperirana voda iz ljubljan¬
skega vodovoda, se vrše pogostoma plavalne tekme.

Ob severnem pobočju šišenskega hriba, ki se vzdiguje
nad vsemi temi nasadi, drevoredi in parki, stoji ličen ho¬
tel Bellevue  nad starodavnim predmestjem šiško, od¬
koder je ob popoldnevih in večerih krasen razgled po Ljub¬
ljani in njeni severni okolici.

Šiška je dobila 1. 1929. samostojno župnijo in 1. 1924.
krasno novo župno cerkev sv. Frančiška Sera¬
fi  n a, moderno stebriščno stavbo z uporabo klasičnih mo¬
tivov; v njeni notranjščini je prostora za 4000 vernikov.

34

Veliki oltar s piramidnim nastavkom iz kararskega mar¬
morja obdajajo 4 marmorni kandelabri z večno lučjo.

Pa vrnimo se na svoje prvotno izhodišče, v glavni dre¬
vored. Na desni sredi lepih nasadov stoji Jakopičev
paviljon,  ki ga je 1. 1909. sezidal slikar Rihard Jako¬
pič. Tu se prirejajo vsako leto umetniške razstave sloven¬
skih in slovanskih slikarjev in kiparjev. Na obeh straneh
15 m širokega glavnega drevoreda, ki ga loči dolga vrsta
kamnitih kandelabrov z električnimi svetiljkami v 2 dela,
se širijo prelepi nasadi domačih in eksotičnih dreves, le¬
potno grmičevje in gredice s krasnim cvetjem, med njimi
pa drže pota na vse strani. Ta novi Tivolski park,
ki je eden najlepših javnih parkov v Jugoslaviji, se je na¬
pravil iz prejšnjih mestnih travnikov v 1. 1928.—1933.. Na
koncu glavnega drevoreda se začenja stari Tivolski
park  s svojimi stoletnimi košatimi drevesi, ljubeznivim
majhnim vodometom in s svojimi terasami samih vrtnic.
Mimo umetne špilje držita dve, od 4 bronastih psov (arh.

Grad in park

3 *

35

Kundtman) očuvani stopnišči do gradu Tivoli,  ki so
ga sezidali v 18. stoletju jezuiti, a je pozneje prešel v last
maršala Radeckega, slednjič pa na mestno občino. Od gradu
naprej prehaja park polagoma v Tivolski gozd, od koder
drže lepa sprehajališča  in dobro oskrbovana pota
na bližnje izletniške točke: šišenski vrh, Francoske okope,
Rožnik, restavracijo Bellevue. Levo za gradom v zatišju
zelenega gozdnega pobočja je bilo 1. 1931. napravljeno
poletno gledališče,  kjer se izvajajo* vsako leto
dramske in operne predstave ob veliki udeležbi občinstva.

4. Ob Bleiweisovi cesti

Od Aleksandrove ceste naprej proti jugu stoje na
vzorno urejeni in asfaltirani Bleiweisovi cesti pomembna
javna poslopja. Prvo med njimi na levi strani je dostojan¬
stveni Narodni muzej,  ki mu je glavno pročelje
obrnjeno na Valvasorjev trg, med Knafljevo in Šubičevo
ulico. Na tem trgu stoji bronast Ganglov spomenik Ivana
Vaj karta Valvasorja,  roj. 1. 1641. v Ljubljani,
slavnega zgodovinarja, ki je v svojem znamenitem delu
»Slava vojvodine Kranjske« s toplo ljubeznijo opisal rodno
Kranjsko deželo, njeno zgodovino, njena mesta, trge, cer¬
kve in gradove, njene šege in navade in nam na ta način
ohranil sila mnogo dragocenega gradiva, zlasti v svojih
slikah in lesorezih. Žrtvoval je za to svoje življenjsko delo,
ki obsega 4 debele knjige, vse svoje premoženje in obubo¬
žan umrl v Krškem meseca septembra 1693.

Sedanji Narodni muzej, ki so ga ustanovili kot deželni
muzej že 1. 1821. kranjski deželni stanovi, je s splitskim ar¬
heološkim muzejem na j starejši muzej naše kra¬
ljevine.  Sedanja, v renesančnem slogu zidana muzejska
palača je bila dovršena 1. 1888. V veži je na stropu slika
Janeza Šubica (znanost in umetnost se klanjata Kranjski).
Narodni muzej obsega vse muzejske panoge. Posebno bo-

36

g4te in svetovno znane so njega arheološke zbirke,
ki segajo od izkopin neolitske kulture  iz časov
kolišč, Hallstattske (najdišča Magdalenska gora, Vače) in
Latenske dobe do časov rimskih cesarjev. Izkopine iz
Emone polnijo vso dvorano; posebnost je pozlačena
soha emonskega patricija v naravni velikosti. Krasne so
najnovejše izkopine iz Viča in Polhovega gradca. V des¬
nem pritličju so v stenah hodnika vzidani nagrobni in vo¬
tivni kamni, ohranjenih je tudi mnogo sarkofagov (kamni¬
tih grobišč), krasnih mozaičnih tal itd. Doba preseljevanja
narodov je zastopana z izkopinami iz langobardskih
grobov pri Kranju, staroslovenska naselitev pa z izko¬
pinami iz Črnomlja, Bleda, Bohinja, Mengša, Komende
in Kranja.

V obrtnem oddelku  muzeja so zbrani predmeti
umetnostno-obrtne delavnosti vseh dob in panog (kovinski
in steklarski, rezbarski izdelki, keramika, vezenine, lesna
obrt), zlasti je zbirka historičnega pohištva  v zadnjih
letih obogatela z izdelki iz časa gotike, renesanse, baroka,
rokokoja, empira in biedermaierske dobe.

Muzej hrani tudi bogato galerijo slik,  med njimi
mnoga dela domačih slikarjev, ki smo jih srečali v Na¬
rodni galeriji; tudi domače kiparstvo je zastopano.

Prirod opis ni oddelek  Narodnega muzeja ob¬
sega bogato zbirko domačega živalstva, obsežne herbarije
(flora carniolica), lepe in obsežne mineraloške in geološke
zbirke, med njimi Zoisovo zbirko mineralij itd.

V Etnografskem muzeju,  ki se je 1. 1929.
odcepil od Narodnega muzeja in ima od tedaj lastno upravo,
so združeni izdelki in predmeti naše specifično slovenske
ljudske delavnosti. Tu vidimo notranjost stare kmečke hiše
z vsem pohištvom, kmečke zibelke, kolovrat, stare podobe
na steklu; edinstvena je zbirka panjskih končnic, bogata
pa tudi zbirka narodnih noš, vezenin in ročnih del in za
Kranjsko značilnih majolik.

37

Iz muzeja nas vodi pot naprej po Bleivveissovi cesti.
Tu stoji na vogalu Šubičeve ulice poslopje državne poli¬
cijske uprave, njemu nasproti na desni strani pa dvonad¬
stropni ženski licej,  zidan 1. 1907. po načrtih arh. Fa¬
bianija in s podporo slovenskega mecena Jožefa Gorupa-
Slavinskega. Na križišču Erjavčeve ceste obvlada cesto

Narodni muzej z Valvazorjevim

palača banske uprave Dravske banovine,
sezidana 1. 1908. v florentinskem slogu. V tej palači so
uradovali in stanovali do 1. 1918. kranjski deželni predsed¬
niki, od 1. 1918. naprej pa predsedniki Narodne vlade in
deželne vlade za Slovenijo, od 1922—1929 veliki župani
ljubljanske oblasti, od 1929 naprej pa je postala palača se¬
dež bana Dravske banovine, ki obsega do mala vse sloven¬
sko ozemlje kraljevine Jugoslavije.

38

Vštric banske palače še vzdiguje na 'vogalu Gregor¬
čičeve ceste trinadstropna palača Trgovske akade¬
mije,  sezidana 1. 1934., eno najmodernejših šolskih po¬
slopij ljubljanskih. V tej palači je tudi nastanjena Trgov¬
ska šola.  Akademija se dotika v Gregorčičevi ulici po¬
nosne palače Trgovskega doma,  zgrajene 1. 1930.,
v kateri so našla prostore trgovska združenja Ljubljane in
banovine, pa tudi trgovska nadaljevalna šola.

Na koncu Bleivveisove ceste nam odpre desna stranska
ulica Vrtača pogled na Rožnik, hrib, ki je eden izmed
najbolj priljubljenih sprehodov. S planote pred cerkvijo
je na vzhod najlepši razgled po južnem delu Ljubljane,
proti zapadu pa na Polhovgrajsko pogorje. Cerkev, sezi¬
dana leta 1743., z baročnim zvonikom, nad vežo s tremi
oboki, hrani v velikem oltarju krasno sliko Marijinega
obiskovanja, delo Jurija Šubica. Pod cerkvijo na zapadni
strani je stara domača gostilna, v kateri je stanoval v zad¬
njih letih Ivan Cankar. Sestop iz Rožnika vodi po slemenih
Drenikovega vrha na Šišenski vrh in odtod po markiranih
potih ali do gradu Tivoli ali pa k restavraciji Bellevue.

Pot nas vodi od križišča Blehveisove in Tržaške ceste
po široki, z drevoredom zasajeni Groharjevi ulici. Tu je
v smeri proti jugu in vzhodu nastala po vojni cela nova
mestna četrt lepih vil s sončnimi vrtovi, ki segajo do urav¬
nane Gradaščice in daleč na zapad proti Glincam.

Okoli stare Emone

Ob križišču Groharjeve ceste z Marmontovo ulico
krenemo levo na Mirje.  Na levi severni strani poteka
kakih 300 m dolgo, do 4 m visoko zidovje, poraščeno na
vrhu z rušo. To je Rimski zid,  zadnji ostanek nekda¬
njega rimskega mesta Emone, ki je stalo tu pred 2000 leti.
Emona  je ilirsko ime in Ilirci so bili tisti, ki so si tu

39

in na bližnjem gradu v davnih stoletjih pred Kr. napravili
prva selišča. Rimsko, z močnim zidovjem obdano mesto
je postala Emona šele 1. 34. pr. Kr., kot je cesar Augustus
izvojeval zmago nad alpskimi narodi, ki so prebivali v
naših deželah. Mesto je stalo na svetu današnjega pred¬
mestja Gradišča,  čigar ime kaže, kakor tudi drugod
po Slovenskem, na rimsko ali predrimsko naselitev. Zi¬
dano v pravokotu na vzvišeni planoti nad ustjem Grada-
ščice in Ljubljanice, je segalo do današnje Nunske ulice,
kjer označuje zid nunskega samostana njegovo severno
mejo; na vzhodu je potekalo obzidje v smeri današnje Ve¬
gove ulice, na zapadu pa približno v črti današnje Bleiwei-
sove ceste. Mogočno obzidje je bilo obdano s 26 stolpi, v
njem je bilo prvotno 18—20 mestnih vrat, ki so se v po¬
znejših nemirnih stoletjih postopoma zazidavala, tako da
je ostalo v 4. stoletju po Kr. le še 6 glavnih vrat.

Mesto je bilo oskrbovano z dvojnimi vodovodi izpod
Rožnika in iz studenca Slateka izpod Kamne gorice pri
Dravljah, ki mu še danes pravijo Rimski studenec, imelo
je dobro kanalizacijo in 13—14 m široke, tlakovane ulice.
Emona je bilo znamenito križišče rimskih cest in je kot
tako že zgodaj nadkrilila starejši Nauportus (Vrhniko). Iz
Emone so držale ceste na jug čez Vrhniko in Hrušico
(Okra) v Oglej, na sever čez Trojane (Atrans) v Celje
(Celeia) in Ptuj (Poetovio) na vzhod čez Krško na Sisek.

O mestu Emoni govori nešteto krasnih in zanimivih
izkopin, ki so se našle na njenem obzidanem ozemlju in
na emonskih pokopališčih ob začetku Tržaške ceste in ob
današnji Tyrševi cesti. Spomin na to pokopališče se je
ohranil v starem nazivu »Ajdovščina« za križišče Tyrševe
in Gosposvetske ceste. Kaj vse so izkopali v zadnjih sto
letih spominov na rimsko Emono! Vso dvorano št. 4 v
Narodnem muzeju, ki slovi zaradi teh izkopin, polnijo
zbirke rimskih vrčev, kovinastih zrcal, moških britev, žen¬
skega nakitja in otroških igrač, nagrobnih svetiljk in ste-

40

klenih žar, prstanov, ključev, zaponk, kirurgičnega orodja,
žličk, novcev iz dobe cesarjev itd. V desnem hodniku
muzejskega pritličja, na dvorišču in še v kleteh je ohranjena
ogromna zbirka rimskih kamnov, posvetilnih oltarjev, mej¬
nikov, miljnikov, sarkofagov, kamenitih žar, stebrov, kras¬
nih mozaičnih plošč, vodovodnih cevi itd.

Mirni časi Emone so se nehali 1. 238. p. Kr., ko je
vdrl traški vojskovodja Maksim iz Panonije proti Ogleju
in so morali Emončani svoje mesto na povelje senata
zažgati. Kmalu na to so ga sicer zopet pozidali, a mesto
je tudi v 4. stoletju hudo trpelo v medsebojnih bojih rim¬
skih cesarjev, v 5. stoletju pa zaradi vpadov germanskih
narodov proti Italiji. L. 407. je Emona še stala, ker je v
tem letu v njej taboril Alarik, kralj zapadnih Gotov. To
je zadnja zgodovinska vest o Emoni; najbrž so jo zavzeli
in razrušili 1. 452. Huni pod Atilom.

Rimsko ozidje na Mirju so 1. 1914. na južni strani
oprostili ruše in groblja, ki sta ga pokrivala, in ga pri-

Palača Tehnične srednje šole

merno ohranili, kar izpričuje latinski napis na bronasti
plošči, vzidani na vogalni steber v Gorupovi ulici. Po ob¬
sežnosti in dobri ohranitvi je rimski zid v Ljubljani edin¬
stven zgodovinski spomenik,  ki ga v tem
pogledu, kakor pravi prof. dr. Valter Schmid, »ne dosega
nobeno drugo rimsko obzidje severno od Apenin«.

Severno od rimskega zida se razteza med Gorupovo
ulico in Aškerčevo cesto ogromna šolska palača Teh¬
nične srednje šole,  dolga nad 100 in široka nad
50 m, sezidana 1. 1910. V veži (iz Aškerčeve ceste) sta
vzidana na stranskih stenah spominska medaljona njenih
ustanoviteljev, ljubljanskega župana Ivana Hribarja in nje¬
nega prvega ravnatelja, Ivana Šubica. Poleg te palače stoji,
na isti strani ceste, ločeno po Murnikovi ulici, skromno
enonadstropno poslopje tehnične fakultete  Ale¬
ksandrove univerze, sezidano 1. 1922. na pobudo inž. Milana
Šukljeta zgolj s prispevki slovenske industrije.

Gorupova ulica,  imenovana po veletrgovcu in
slovenskem mecenu Josipu Gorupu - Slavinjskem, se nahaja
na jugu ob obrežju uravnane Gradaščice, katere zapu¬
ščeni bregovi so se v 1. 1933.—1934. po načrtih arh. Pleč¬
nika spremenili v najljubeznivejše vrtno obrežje prav do
njenega izliva v Ljubljanico. Na desni gradaški breg drži
novi, široki Trnovski most tik pred trnovsko župno
cerkev  sv. Janeza Krstnika, sezidano 1. 1857. namesto
prejšnje kapelice iz 1. 1730. v novoromanskem slogu z bi¬
zantinskimi elementi. Podoba sv. Janeza Krstnika v veli¬
kem oltarju in sv. Antona Puščavnika v levem stranskem
oltarju sta deli slovitega domačega slikarja Valentina Me¬
tzingerja. Slike v ostalih štirih oltarjih in križev pot je
naslikal Pavel Kuhnl, freske v presbiteriju pa Matej Strnen.
V Marijini kapeli desno od vhoda je oltarna slika delo
Matevža Langusa. V tej cerkvi je na veliko soboto (dne
6. aprila 1833) Prešeren prvič videl Primičevo Julijo, ki
mu je ljubezen do nje vdahnila nesmrtni njegov »Sonetni

42

venec«. Tu je dolgo let (1891—1918) bil za župnika rodo¬
ljub in ljubljanski lokalni zgodovinar Ivan Vrhovnik; se¬
danji trnovski župnik pa je slovenski pisatelj Franc Finžgar.

Od trnovskega mostu drži Emonska cesta  se¬
verno med zelenjadnimi vrtovi starega ribiškega pred¬
mestja Krakova in na vzhodni strani nekdanjega obzidja
Emone, katero se je deloma ohranilo v temeljih Jakopiče¬
vega vrta, do Zoisove ceste. Pod zidom Jakopičevega vrta
stoji v cesto pomaknjena prastara Krakovska kape¬
li  c a. V njej je znamenit kip Matere  B o ž j e iz 13. sto¬
letja, prehodne dobe iz romanskega v gotski slog, eden
najstarejših cerkvenih spomenikov ljubljanskih.

V Gosposki četrti

Široka, po načrtih prof. Plečnika dovršeno uravnana
Zoisova cesta  (stari »Zoisov graben«), ki se cepi od
Emonske ceste na vzhod, odpira prelep pogled mimo starih
plemiških hiš ob njeni severni strani na Sv. Jakoba trg in
na Ljubljanski grad. Kjer poteka danes cesta, je bil do
1. 1790. mestni jarek, ki je ločil ograjeno mesto na severu
od Krakovskega predmestja na jugu. Nad jarkom se je
dvigalo mestno obzidje, od katerega se je ohranil le
majhen del ob Zoisovi cesti. Obzidje je šlo prav do Ljub-
ljaničine struge (Sv. Jakoba mostu takrat še ni bilo). Va¬
roval ga je okrogel obrambni stolp, ki so ga z obzidjem
vred 1. 1790. podrli. Tod je stala tudi mestna mitniška hiša.

Na spodnjem koncu Zoisove ceste, na vogalu Brega
je 6m visoka Zoisova piramida,  sestavljena iz
sirovih kamenitih plošč, ovita z bršljanom; na njeni
vzhodnji strani je vklesana edina beseda: Zois. V sosedni,
vogalni trinadstropni stari palači, ki jo obdaja proti Zoi¬
sovi cesti dražestno urejen vrtič z majhnim rimskim temp¬
ljem, je stanoval in deloval konec 18. in v začetku 19. sto¬
letja Žiga baron Zois  (1747—1819), veliki buditelj

43

in pospeševatelj slovenskih kulturnih in znanstvenih pri¬
zadevanj, prijatelj in mecen Valentina Vodnika, Antona
Linharta, Blaža Kumerdeja, Jerneja Kopitarja itd. Storil je
mnogo za povzdigo domačega železarstva v Bohinju in
na Zg. Savi, pripomogel z velikimi stroški za olepšanje
Ljubljane, odprl Ljubljančanom svoj krasni park med se¬
danjo Bleivveisovo in Rimsko cesto itd.

Pred Zoisovo palačo stopimo zopet na ozemlje sta¬
rega mesta. Ves tisti del ob desnem bregu Ljubljanice
do današnjega Jurčičevega trga in od Napoleonovega do
Dvorskega trga je pozidalo v 15. in 16. stoletju domače
plemstvo v novo plemiško četrt,  čije središče so zato
imenovali Novi  trg  v nasprotju s Starim trgom onstran
Ljubljanice. Mnogo teh starih plemiških hiš in palač, ki
so izvečine trinadstropne in zelo razsežne, se je ohranilo
do danes, dasi so nekatere in to najznamenitejše (Knežji
dvorec, Deželni dvorec) postale žrtve potresa 1. 1895.

Nasproti Zoisovi palači stoji na Bregu onstran Kri-
ževniške ulice stara trinadstropna palača, nekdaj last ba¬
ronov C o d e 11 i j e v , obogatelih z železarsko kupčijo.
Široki portal krasi oprsni kip viteza pod vojnimi trofejami.
Na levem vogalu Salendrove ulice je hiša št. 8, v kateri
je živel in umrl znameniti pisatelj in politik dr. Ivan
Tavčar  (1850—1923). V nasprotni veliki hiši, ki jo je
1. 1776. prezidal iz prejšnjih dveh hiš nam že znani slavni
stavbenik in učenjak p. Gabrijel Gruber, je poslovala do
1. 1857. državna carinarnica, saj je bil Breg, kakor vemo,
glavno ljubljansko pristanišče.

Za Zoisovo hišo zavije proti Križankam ozka in zaradi
visokih starih hiš zatohla Križevniška  (nekdaj Nem¬
ška, še prej Ribiška) ulica.  V njej je stanovala v lastni
hiši št. 8 slovenska pesnica Lujiza Pesjakova
(1828—1898). Tam, kjer se steka ulica v Gosposko ulico,
stoji staro poslopje križevniške  k o m e n d e z letno
številko 1567 nad vhodnim portalom. Tu je bil sedež kri-

ževniškega reda, ki je bil ustanovljen, da širi krščanstvo
med polabskimi in ostalimi Slovani; njegovo delovanje v
Ljubljani je zgodovinsko izpričano že 1. 1262. Križevniške
komende se drži, obrnjena proti Napoleonovemu (prej
Valvasorjevemu, še prej Nemškemu) trgu, križevniška cer¬
kev (»Križanke«),  sezidana v sedanji obliki 1. 1714. na
mestu prejšne cerkve, ki so jo baje na temeljih porušenega
rimskega templja sezidali tempeljski vitezi. Nad štirikotno
streho se vzdiguje nizek baročni zvonik. V velikem oltarju
je lepa podoba Marije Pomagaj, delo dunajskega slikarja
Ivana Canona, v stranskih oltarjih je naslikal podobo sv.
Elizabete Martin Altomonte, sv. Jurija pa Holandec Anton
Schoenjans. Vse tri slike so iz 1. 1715.

Kjer prehaja Napoleonov trg v Emonsko in Rimsko
cesto ter Vegovo ulico, stoji 12 m visoki, od vitkih cipres
obdani Ilirski steber  v snežni belini hvarskega mar¬
morja; na vrhu se mu blesti pozlačeni grb Ilirije (tri zlate
zvezde nad srebrnim polumesecem). Na južni strani je na
stebru pritrjena ženska glava, simbol Ilirije, na severni
strani pa Napoleonov lik. Na spomeniku beremo znane
nam Vodnikove rime iz »Ilirije oživljene«; obenem pove
francoski in slovenski napis, da so pod spomenikom po¬
kopani neznani francoski junaki,  ki so padli
pri nas in za nas v Napoleonovih vojnah. Spomenik je bil
dovršen 1. 1930. po načrtih arh. Plečnika.

Od Napoleonovega trga držita na sever proti Kon¬
gresnemu trgu dve ulici: spodaj Gosposka ulica,
obdana od starih plemenitaških palač, ki obrobljajo tudi
Novi  trg  na vzhodni strani te ulice, zgoraj pa široka
Vegova ulica.  Na njeni desni strani stoji,'obdano z
ličnim parkom, poslopje Glasbene Matice,  pred
njim ob cesti in v parku so sohe jugoslovanskih glasbe¬
nikov: Jakoba Gallusa - Petelina, Franceta Gerbiča, Benja¬
mina Ipavca, Davorina Jenka, Hugolina Sattnerja ter Ma¬
teja Hubada, Vatroslava Lisinskega in Stevana Mokranjca.

45

Na levi se vzdiguje šolska palača nekdanje višje realke,
danes realne gimnazije, na desni pa 1. 1902. sezidan novi
monumentalni deželni dvorec,  nekdaj sedež deželnih
glavarjev in kranjskega deželnega zbora. Slovenski deželni
glavarji so bili dr. Josip Poklukar (1889—1891), Oton
pl. Detela (1891—1908), Fran Šuklje (1908—1911) in dr.
Ivan Šušteršič (1911—1918).

Univerza kralja Aleksandra I.

Od 1. 1919. je v deželnem dvorcu nameščen naš naj¬
višji naučni zavod, univerza kralja Aleksan¬
dra  I. V avli univerze je kip pokojnega Viteškega kralja
Aleksandra I. Zedinitelja, na desni pa spomenik univ. pro¬
fesorja in znamenitega državoslovca dr. Ivana Žolgerja.

Široki Kongresni trg,  ki se pred univerzo od¬
pira, je največji in poleg Mestnega trga najlepši trg ljub¬
ljanski. Ime njegovo spominja na kongres evropskih vla¬
darjev, ki se je vršil 1. 1821. pod vodstvom avstr, zunanjega

46

ministra kneza Metternicha ter je imel za cilj zaviranje
revolucionarnih in nacijonalnih pokretov v Evropi. Skoraj
sto let pozneje pa je na tem trgu dne 29. oktobra 1918
narod slovenski proglasil svoje osvobojenje  od sto¬
letnih okovov bivše Avstro-Ogrske in svojo pripadnost k
državi Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Dve tretjini trga zavzema štirikotna Zvezda,  v ka¬
teri se križajo med stoletnimi, košatimi kostanji in nasadi
pota na 8 strani. Kongresni trg obroblja na vzhodni strani
enonadstropno poslopje Filharmonične družbe,
ustanovljene že 1. 1702., ki ji je sam Beethoven posvetil
svojo 6. simfonijo. Tu je stalo prej staro deželno gledališče,
ki je 1. 1888. pogorelo. Na zapadu trga nas zavzame estet¬
sko dovršeno pročelje baročne Nunske cerkve. Pred njo,
toda že sredi trga stoji znamenje sv. Trojice,  ki
so ga 1. 1930. prestavili tu sem iz Ajdovščine, križišča Tyr-
ševe in Gosposvetske ceste; postavljeno je bilo tam 1. 1693.
v zahvalo, da je bila Ljubljana rešena kuge. Skupina sv.
Trojice na vrhu stebra je najbrž delo mojstra Franca Robbe.

Nunska (Uršulinska) cerkev  se je sezidala
iz ustanove kranjskega veletrgovca in deželana Jakoba
pl. Schellenburga, po katerem ima tudi šelenburgova ulica
svoje ime, med 1. 1718.—1748. v baročnem slogu. Veliki
oltar, visok 14 m, največji v ljubljanski škofiji, je ves iz
afriškega marmorja; krasijo ga kipi, ki veljajo za najboljša
dela Franceta Robbe. V stranskih oltarjih so oltarne slike
delo Valentina Metzingerja, žalostna Mati Božja pa Matije
Langusa.

S cerkvijo je združen obširen uršulinski samostan,
čigar vrtovi segajo do Blehveisove ceste. Ob koncu samo¬
stana, na vogalu ozke, le za pešce prehodne Nunske ulice,
nadaljuje Šelenburgovo ulico cesta Gradišče; na vogalu
Gradišča in široke Erjavčeve ceste, ki drži na zapad proti
Bleivveisovi cesti, je manjši trg, na katerem stoji Dram¬
sko gledališče,  sezidano 1. 1908.—1910. Za njim

47

stoji skupina modernih tri- do petnadstropnih hiš Kranjske
hranilnice, odnosno njene naslednice Hranilnice Dravske
banovine.

Preden zapustimo Kongresni trg, si ogledamo še na
jugovzhodu Dvorski trg,  kjer so stala nekdaj vice¬
domska (v stari ljubljanščini -»fištamska«) mestna vrata,
odkoder je potekalo obzidje do Ljubljanice. Tu drži vzpo¬
redno pod Gosposko ulico do Čevljarskega mostu prastara
in komaj 2Mm široka Židovska ulica. V tej so se že zgodaj
naselili ljubljanski Židje  zaradi cvetoče ljubljanske
trgovine, gotovo že v 13. stoletju, in delali s svojo žila-
vostjo tedanjim ljubljanskim meščanom, ki so bili po večini
trgovci in obrtniki, zelo občutno konkurenco. Čeprav malo¬
številni, so Židje bogateli od dne do dne in imeli tam, kjer
stoji danes hiša št. 4 na Židovski stezi, svojo sinagogo
(molilnico). Sovraštvo domačega meščanstva do njih je v
13., 14. in 15. stoletju dovedlo do ponovnih protižidovskih
pogromov, v katerih je bilo mnogo Židov ubitih. Naposled
so Ljubljančani izposlovali 1. 1513. odlok cesarja Maksi¬
miljana I., po katerem so se morali vsi Židje iz Ljubljane
izseliti. Do reform cesarja Jožefa II. (1787) ni smel odslej
noben Žid prihajati niti na ljubljanske sejme, še-le v 19. sto¬
letju so se začeli Židje zopet naseljevati v Ljubljani, njih
število pa je tudi še danes kar malenkostno.

S Kongresnega trga pridemo po Šelenburgovi ulici
zopet na križišče Tyrševe in Aleksandrove ceste pred pošto.
Malo prej pa se odcepi od Šelenburgove ulice, tam kjer
stoji lepa dvonadstropna Koslerjeva hiša, na zapad trha
in gosposka Knafljeva ulica. Tu stoji na levi trinadstropna
Narodna tiskarna,  poleg nje pa palača podruž¬
nice Narodne banke.  Njej nasproti na vogalu Beethov¬
nove ulice opazimo prav tako ponosno palačo Zbornice
za trgovino, obrt in industrijo,  s krasnim
marmornim stopniščem in umetniško znamenito sejno
dvorano v rimskem slogu, izdelanimi leta 1926. po načrtih

48

arh. Plečnika. Med Beethovnovo in Gledališko ulico, ki
pravokotno križata Knafljevo ulico, stoji dvonadstropno
poslopje Hranilnice Dravske banovine,  na¬
slednice prejšnje Kranjske hranilnice, najstarejšega hranil-
ničnega zavoda države, ki so ga ljubljanski meščani usta¬
novili 1. 1820. Tu so tudi razni oddelki banske uprave.

Šent Peter

Z Marijinega trga drži skoraj 1 km dolga in ozka
Sv. Petra cesta, obdana od starih predmestnih hiš in hišic,
vzhodno proti cerkvi sv. Petra,  najstarejši župniji
ljubljanski, ki je segala svoj čas od litijskih hribov mimo
mesta Ljubljane do Vrhnike in Logatca. Nje prvi župnik
se omenja 1. 1248. Prvotno gotsko cerkev, ki je tu stala
že od 1. 1385., so Turki 1. 1472. požgali, kakor izpričuje
spominska plošča, vzidana pri desnem vhodu cerkve.

Sedanja cerkev z dvema zvonikoma in kupolo je bila
sezidana v 1. 1730.—1733. po vzorcu cerkve S. Giorgio
maggiore v Benetkah. Svod v ladiji in kupoli je poslikan
s prelepimi freskami, ki kažejo prizore iz življenja sv. Petra;
izvršil jih je slovenski slikar France Ilovšek. Njegova je
tudi glasovita slika sv. družine v prvem stranskem oltarju
na evangelijski strani, ki velja za eno njegovih najboljših
del. V ostalih 9 oltarjih je zlasti znamenitih pet Metzinger-
jevih slik: sv. Nepomuk, križanje, sv. Andrej, sv. Trojica
in sv. Florjan s pogledom na goreče Šentpetersko pred¬
mestje. V teh oltarjih so tudi slike drugih domačih sli¬
karjev: Matije Langusa, Mihe Stroja in Helene Vurnikove.
Krasna je marmorna prižnica. Zunaj cerkve, v malem parku
ob Zaloški cesti je svojevrsten spomenik v svetovni vojni
padlih faranov, postavljen 1. 1927. (arh. Šubic).

Za cerkvijo sv. Petra se razprostira ob Zaloški cesti
in njenih stranskih ulicah (Stara pot) bolniška četrt
Ljubljane,  državna splošna bolnišnica z anatom, in-

4

49

štituom univerze, Šlajmerjev dom, Ženska bolnišnica, sana¬
torij Leonišče in na koncu ceste vojaška bolnišnica.

Ob Hrvatskem trgu z majhnim čednim parkom se cepi
na sever široka Jegličeva cesta.  Desno od nje pa
cesta pod železniškim podvozom na Ljubljansko polje, na
katerem leži novo pokopališče pri sv. Križu,  usta¬
novljeno 1. 1906., ki se odlikuje po mnogih umetniških
spomenikih naših vodilnih mož (dr. Janez E. Krek, dr. Ivan
Šušteršič, dr. Gregor Žerjav, Ivan Cankar, Josip Murn,
Dragotin Kette, Ivan Grohar, Viktor Parma in dr..).

Sokolski dom na Taboru

Zapadno od cerkve sv. Petra nas dovede Fugnerjeva
(prej Škofja) ulica na trg Tabor,  kjer vzbuja našo po¬
zornost Sokolski dom,  sezidan 1. 1928. po načrtih
arh. Vurnika, in cerkev sv. Srca Jezusovega,  do¬
zidana 1. 1883. v novogotskem slogu. Na severni strani
trga je obširna vojašnica vojvode Mišiča, ki sega s svojimi
objekti do Masarykove ceste. V Slomškovi ulici, ki drži
zapadno od cerkve do Miklošičeve ceste, stoji poslopje
mestne elektrarne z ogromnim, 40 m visokim dimnikom.

50

Na Poljanah

Novi betonirani Mesarski most vodi iz Šentpeterskega
predmestja v Poljansko predmestje,  ki sega o.d
desnega brega Ljubljanice do severnega pobočja ‘grajskega
hriba in do Gruberjevega prekopa. Najzanimivejša stavba
je v tem mestnem delu cerkev sv. Jožefa  ob Zrinj¬
skega cesti, največja cerkev v škofiji, sezidana v roman¬
skem slogu 1. 1913. Nje mogočni, 50 m visoki zvonik do¬
sega s svojim križem skoro višino grajske planote. Cerkev
oskrbujejo oo. jezuiti, ki imajo poleg nje svoj trinadstropni
kolegij. Drugo za slovensko kulturo zelo pomembno po¬
slopje je II. državna gimnazija na vogalu Poljanske ceste
in Strobmayerjeve ulice. V njegovih pritličnih prostorih na
levo se nahaja namreč državna študijska knjiž¬
nica,  katera hrani nad 150.000 kjig in zvezkov, med
njimi zelo redke. Nastala je 1. 1774. iz knjižnice ukinjenega
Jezuitskega reda in se množila s knjižnimi zbirkami raznih
korporacij in zasebnikov, tako n. pr. Žige barona Zoisa,
Jerneja Kopitarja, v zadnjem času (1935) s knjižnico
umrlega zgodovinarja, župnika Ivana Vrhovnika itd. Izmed
700 starih rokopisov je mnogo srednjeveških, najznameni¬
tejši je cerkveni slovanski rokopis iz 11. stoletja, ki se je
nahajal v ruskem samostanu Suprastiju.

Na Poljanski cesti je tudi mnogo človekoljubnih in
občekoristnih ustanov. Poleg poslopja finančnega ravna¬
teljstva, v katerem je poslovala do 1. 1884. Kranjska hra¬
nilnica, stoji Collegium Aloysianum,  ki ga je
1. 1846. ustanovil ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf
kot internat za revne gimnazijske dijake, ki se mislijo po¬
svetiti duhovniškemu poklicu. Nižje doli na vogalu Zrinj¬
skega ceste je društvo gospe kršč. ljubezni 1. 1886. sezi¬
dalo Jožefišče,  za bolehne stare žene, na zgornjih

4 *

51

Poljanah je dekliška sirotnišnica, ustanova ba¬
ronice Lichtenthurnove in ogromna deška sirotniš¬
nica Marij anišče,  sezidana 1. 1882. po zaslugi ka¬
nonika dr. Jan. Gogale.

*

V bežnih obrisih, ki jih je narekoval tesno odmerjeni
obseg pričujoče knjižice, smo se seznanili z glavnimi zna¬
menitostmi bele Ljubljane. Iz njih je razvidno, kako so
gradili in množili naši predniki moč, veljavo in lepoto
mesta. Za isti cilj deluje tudi današnji rod, da ohrani
Ljubljani njeno važno poslanstvo na zapadu naše kraljevine.

Maribor

Splošna slika

Tam, kjer privre mogočna Drava, največja slovenska
reka, iz tesnega objema južnega Pohorja in severnega Koz¬
jaka v široko in plodno dravsko polje, na teh naravnih
vratih med vzhodnimi ravninami in zapadnim planinskim
svetom, leži pod bregovi sončnih Slovenskih goric, M a-
ribor,  drugo največje slovensko mesto, kulturno in
gospodarsko središče severnega dela Dravske banovine.

Čeprav le 26 m nižje nad morjem (274 m) ko Ljubljana,
je njegovo podnebje in v zvezi z njim vsa njegova okolica
bistveno različna od Ljubljane. Maribor je namreč precej
odmaknjen od gmote Osrednjih Alp, katerih zadnji odrastki,
Kozjak in Pohorje, ga varujeta pred ostrimi severnimi in
zapadnimi vetrovi, vzhod s svojimi nizkimi griči in gori¬
cami in jug z dravskim in ptujskim poljem pa sta povsem
odprta. Tako preveva vso pokrajino okoli Maribora, čeprav
leži 140 km severneje ko Ljubljana, neki južni čar, neka
vesela milina, ki se najbolj očituje v cvetočih sadnih vrtovih
in prijaznih vinskih goricah, katere obdajajo mesto vsena-
okoli. Bolj zgodnja je tu pomlad, dalje traja jesen, pozimi
pa ni takega mraza in zlasti ne megle ko v Ljubljani.

Maribor je danes obmejno mesto, najsevernejše izmed
večjih mest naše države. Do avstrijske državne meje pri
Št. liju je iz mesta le 14 km. In vendar je v gospodarskem,
kulturnem in političnem pogledu prevažna točka Jugosla¬
vije, vredna velikih naporov njegovih osvoboditeljev, gene¬
rala Rudolfa Maistra in doktorja Karla Verstovška v od¬
ločilnih novemberskih dneh 1. 1918. Važen je Maribor kot
gospodarsko središče  vse severne Slovenije. Tu
je osredinjena vsa trgovina z deželnimi pridelki, zlasti z
vinom in lesom, od tu odpira plovni veletok Drave že od

53

davnine vrata iz alpskih predelov Koroške in zapadne
Štajerske v hrvatske in slavonske nižine, tu mimo poteka
od 1. 1846. svetovfia železniška proga južne železnice iz
Dunaja v Trst in Reko in veže stranska koroška proga,
otvorjena L 1863., našo državo s Celovcem, Salzburgom,
Zurichom in zapadno Evropo. Vsa bližnja in daljna okolica
pa je z mestom povezana po rednih avtobusnih progah,
ki vežejo Maribor s Sloven. goricami, Ptujem, Konjicami
in Celjem. Obrt in industrija je močno razvita. Odkar so se
z južno železnico 1. 1866. ustanovile v Magdalenskem pred¬
mestju ob koroškem kolodvoru velike železniške delavnice,
je začel Maribor dobivati industrijsko obeležje. Poleg starih
usnjarskih in mlinskih podjetij je nastalo zlasti v predmest¬
jih Studenci, Teznem in Orešju vse polno mestnih, tekstilnih,
kovinskih, lesnih in kemičnih industrij.

Od 1. 1848. je postal Maribor tudi kulturno in po¬
litično središče  vse nekdanje slovenske Štajerske.
Nevenljiva zasluga knezoškofa Ant. Martina Slomška je, da
je izvojeval 1. 1857. ustanovitev sedeža lavatinske škofije v
Mariboru in na ta način združil slovenski živelj vsega se¬
vernega dela današnje Dravske banovine v eno cerkveno
enoto. Od tega časa se razvija v Mariboru naše kulturno
življenje čedalje čvrsteje, z njim pa tudi politično. Prvi
slovenski dnevnik, »Slovenski Narod« je začel 2. aprila 1867.
izhajati v Mariboru in se je šele 1. 1872. preselil v Ljubljano,
v Mariboru se je 1. 1861., eno leto pred ljubljansko, usta¬
novila mariborska Čitalnica, ki je pripravljala in izvedla
slovite slovenske tabore na Štajerskem. Tu so vršili delo
narodnega preporoda redoljubi dr. Ferdinand Dominkuš,
dr. Janko Sernec, Božidar Raič, Davorin Trstenjak in Anton
Tomšič, v novejšem času pa politiki in kulturni delavci
dr. Anton Korošec, dr. Karl Verstovšek, Rudolf Maister
dr. Fran Jankovič, dr. Fran Rosina, dr. Jožef Hohnjec, dr
Anton Jerovšek, Ivan Vesenjak, Fran Žebot, Anton Stegen¬
šek, dr. Fran Kovačič, dr. Leopold Poljanec, dr. Josip To-

54

minšek, Ivan Kejžar, Fran Baš, Oskar Dev, Hinko Druzo-
vič in dr.

Maribor, ki je po ljudskem štetju J. 1931., imel 33.921
prebivalcev, šteje danes čez 35.000 duš. Tu je sedež lavan¬
tinske škofije, okrožnega in sreskega sodišča, sreskih na¬
čelstev Maribor desni in levi breg, mestnega poglavarstva,
predstojništva mestne policije in obmejnega policijskega
komisarijata, glavne carinarnice, drž. železn. delavnic itd.
V Mariboru sta dve gimnaziji (humanistična in realna),
trgovska akademija, drž. moško in žensko učiteljišče, kn.
škof. bogoslovje, banov, sadjarska in vinarska šola in sred¬
nja kmetijska šola, inženjerska podoficirska šola, internat
Dijaški dom, vrsta gospodinjskih šol, šola Glasbene Matice
itd. Pomembni za znanost, prosveto in umetnost so njegov
muzej, njegova študijska knjižnica, pokrajinski arhiv in
narodno gledališče ter vrsta krepko delujočih znanstvenih
društev. V Mariboru je 5 tiskarn, tu izhajata 2 dnevna in
3 tedenski časniki, za prospeh tujskega prometa in turistike
pa skrbita delavni organizaciji: Tujska prometna zveza in
Slov. planinsko društvo, podružnica Maribor.

Maribor od zapada z Dravo in mariborskim otokom

55

Iz mariborske zgodovine

Ozemlje današnjega Maribora in njegove ožje okolice
je bilo že v prazgodovinski dobi poseljeno, kar izpričujejo
izkopine iz poznokamene dobe pri Kamnici na vznožju
Kozjaka in pri Hompošu na vznožju Pohorja. V bližini
Vinarske šole so se 1. 1931. našli predmeti iz pozne dobe
brona. Na pohorski Pošteli je prof. Walter Schmid za¬
sledil obširna utrjena selišča iz Latenske dobe. Spomin
na to prastaro naselbino živi še v ljudskem sporočilu, ki
pripoveduje o starem mestu, ki je tod stalo. Ali je bil
Maribor v rimskih časih kdaj rimska naselbina, ni do¬
gnano, čeprav so našli v predmestju Melju in vzhodno od
Novega mostu čez Dravo več rimskih kamnov z napisi.
Vsekakor so držale mimo današnjega Maribora rimske
ceste iz Ptuja (Poetovio) skozi Dravsko dolino v Virunum
na Gosposvetskem polju in čez Slovenske gorice v Flavio
Solvo (Lipnico).

V srednjem veku je nastala na Piramidi, hribu, ki se
vzdiguje na severu sedanjega Maribora, močna utrdba, ki
so jo sem postavili v začetku 12. stoletja koroški vojvode
iz rodu Sponheimov, da bi zapirali pot madžarskim vpa¬
dom na Koroško. Ta utrjeni grad je dobil ime March-
b u r g, to je mejni grad, ki je obenem stražil most čez
Dravo, edini prehod iz severa na jug daleč na okoli do
Ptuja. Ob tem mostu, pod gradom se je začela razvijati
naselbina, v kateri se 1. 1185. prvič omenja mariborska
župnija; 1. 1209. je bila naselbina še trg, 1. 1257. pa že
mesto, obdano z obzidjem, ki je imelo svoj mestni zastop
in sodnika ter uživalo glede trgovine in obrti, zlasti z
vinom, žitom in lesom, obširne pravice. Vseeno se pa Ma¬
ribor ni mogel do dobra razviti; 1. 1500. šteje komaj
1030 prebivalcev, medtem ko je imela Ljubljana v tem
Času daleč nad 10.000 ljudi. Ne smemo namreč pozabiti,
da Maribor ni bil nikdar sedež deželne gosposke, kakor

56

Maribor: Grad

Gradec ali Ljubljana in do srede 19. stoletja niti sedež
škofije. Poleg tega je skušal Ptuj, ki je bil v posesti solno-
graških škofov, obdržati na vso moč svoj od davnine
podedovani položaj kot gospodarsko središče Sp. Štajer¬
ske. Zaradi tega ima Maribor do 18. stoletja značaj agrar¬
nega podeželskega mesta,  kar se kaže tudi v
zidavi njegovih starih hiš, med katerimi iščemo zaman
tako ponosnih in obsežnih plemiških in trgovskih stavb,
kakršne vidimo še danes v Ljubljani.

57

Do konca 15. stoletja so imeli v starem Mariboru
vso trgovino v rokah Židje,  nastanjeni v okolici sedanje
Židovske ulice, na vzhodni strani Glavnega trga; njih
trgovske zveze so segale daleč na jug, v Benetke in Du¬
brovnik. L. 1497. pa je mariborskemu meščanstvu uspelo,
da so bili z odlokom cesarja Maksimilijana Židje pregnani
iz Maribora in se niso smeli več vrniti do konca 18. sto¬
letja. Med temi izgnanci je bila baje tudi rodbina Mor-
purgo, ki je pozneje zaslovela v Benetkah po svojem bo¬
gastvu. Nje ime bi kazalo na to, da so bili iz Maribora.

V naslednjih stoletjih je Maribor mnogo pretrpel v
bojih z Madžari in Turki. Ogrski kralj Matija Korvin
(kralj Matjaž) ga je 1. 1480. in 1481. oblegal in zavzel,
a obdržati ga ni mogel. Turki so ga v 1. 1529 in 1532.
skušali osvojiti, a so jih Mariborčani pod vodstvom svo¬
jega junaškega župana Krištofa Wildenrainerja odločno
odbili. (Po njem je imenovana ulica na južni strani sodne
palače v jugovzhodnem delu notranjega mesta). Bolj ko
vojne vihre pa so razsajali v tej dobi po Mariboru številni
veliki požari (1512, 1601, 1648, 1650, 1700, 1787) in kuga
(1666, 1680—1681). Zaradi teh požarov je v Mariboru
ohranjenih le zelo malo starih hiš, na kugo, ki je pobrala
Va vsega prebivalstva, pa spominja Marijin steber na Glav¬
nem trgu in kapelica sv. Barbare na Kalvariji.

Vse te nezgode so močno ovirale razvoj Maribora
v 16. in 17. stoletju; še-le v 18. stoletju se je mestu obrnilo
na bolje. L. 1752. se je vzpostavilo novo upravno okrožje
med Muro in Dravo s sedežem v Mariboru, 1. 1758. so
ustanovili po prenehanju plemenitaške gimnazije v Rušah
jezuiti mariborsko, današnjo klasično gimnazijo. V tem
času se pojavljajo tudi prvi začetki usnjarske in pivo¬
varske industrije (1. 1762. današnja Čeligijeva pivovarna).
Poslopja razpuščenih samostanov je Jožef II. dal porabiti
za novoustanovljeno vojaško oblačilnico, ki je še v fran¬
coskih vojnah zaposlovala do 800. delavcev. Velika trgov-

58

ska cesta Dunaj — Maribor — Trst, ki jo je dal zgraditi
cesar Karl VI., je pustila ob strani Ptuj, starega tekmeca
mesta Maribora in zagotovila Mariboru prometno in go¬
spodarsko nadmoč nad Ptujem.

Otvoritev proge južne železnice  Gradec —
Maribor — Celje 1. 1846. pa pomenja za Maribor po¬
polni gospodarski preobrat in poglavitno osnovo njego¬
vega nadaljnjega razvoja. Tudi takrat je ostal Ptuj ob
strani, Maribor pa je postal s to železnico izhodišče drav¬
skega polja na sever in jug, s koroško železnico (1863)
tudi na zapad. Ustanovitev strojnih železniških delavnic
pa je pomaknila Maribor v vrsto naših industrijskih mest.
Kako ie železnica vplivala na razvoj Maribora, se vidi naj-
bohe iz tega, da šteje Maribor danes dvanajstkrat toliko
prebivalcev ko pred železnicami (1. 1845.: 2900, 1. 1835.:
35 000), Ljubljana le štirikrat toliko.

L. 1851. se je mestu priklopilo nekdanje graško in
magdalensko predmestje in okoliška vas Orešje pod Stol¬
nim hribom; mestni značaj pa imajo danes tudi že pred-
kraji Krčevina na severu, Pobrežje na vzhodu, Tezno na
jugu in Studenci na zapadu.

Ogled mesta

1. Na dravskem mostu

Sedaj, ko poznamo vsaj v glavnem pomen in razvojno
zgodovino Maribora, si oglejmo to ljubeznivo mesto v
podrobnem. Začnemo pa svoje ogledovanje tam, odkoder
je pogled na mesto najlepši in najznačilnejši, na novem
dravskem mostu, ki veže staro mesto na severu z nekda¬
njim magdalenskim predmestjem na jugu. Most so zgra¬
dili 1. 1913. na treh železnih lokih. Drava, ki je tu že mo¬
gočni, plovni veletok, teče, nad 100 m široka, globoko pod
nami in deli mesto v dva neenaka dela: severni na levem

59

bregu, ki se položno dviga od starega mestnega jedra
proti bližnjim goricam Kalvariji, Piramidi in Stolnemu hri¬
bu in južni, ki sega s svojimi železniškimi in industrijskimi
napravami, vojašnicami, bolniškimi in kaznilniškimi po¬
slopji v široko ravnino mariborskega polja.

Ves stari obrežni Maribor, kolikor ga je še ohranje¬
nega, leži pod nami: tu vidimo še staro pristaniško hišo
z močnim, okroglim brambnim stolpom in del mestnih
utrdb, ki padajo strmo v vodo (Mariborske Benetke).
Nad njimi se vzdiguje večje poslopje, ki je bilo nekdaj
minoritska cerkev  s samostanom, posvečena Ma¬
teri Božji, a se je od leta 1784. po odpravi minoritov po¬
rabljala v posvetne namene. Danes služi za skladišče
moke. V cerkvi je stala v glavnem oltarju, ki ga tudi ni
več, čudodelna soha Matere Božje, ki so jo 1. 1747. tu
sem prenesli iz Konjic; 1. 1784. pa oddali v predhodnico
današnje Frančiškanske cerkve. Še pa so se na stropu
presbiterija ohranile freske slikarja J. Goblerja, ki nam
kaže v svetlih barvah češčenje Marije pomočnice.

Od stare minoritske cerkve najprej zagledamo višje
gori ob Dravskem bregu železno brv, ki omogoča pešcem
prehod s Koroške ceste v predkraj Studence. Naprej proti
zapadu pa obstane pogled na mogočnem ozadju temnega
Pohorja, ki sega 42 km daleč, do nekdanje 'koroške meje.
Če pogledamo na vzhod, vidimo pod mostom stare usnjar-
ne s svojimi visokimi strehami in okornimi dimniki, nižje
doli mogočne loke železniškega mostu; daleč zadaj se
svetijo melinasta pobočja Meljskega hriba, še dalje pa se
izgublja pogled v neskončno valovje zelenih slovenskih
goric tja do daljnega gradu Vurberga, ki se beli poleg
neštetih cerkvic in vasi na obzorju.

Nazaj beži pogled na mesto pred nami. Stavbe visokih,
modernih hiš ob mostu zakrivajo le za trenotek slikovito
podobo nepreglednih streh, iznad katerih se dvigajo ba¬
ročni stolp stolnice in stolpa frančiškanske cerkve; povsod

60

Glavni trg: Na desni rotovž, v sredi Marijin steber

pa nam trga enoličnost zidov bujno zelenje vrtov in dreves,
drevoredov in parkov, ki se slednjič strnejo z zelenim ven¬
cem okoliških hribov in vinogradov. Živahno je vrvenje
pešcev na mostu, zlasti ob tržnih dneh, ko prinašajo oko¬
ličani svoje pridelke na bližnji Glavni trg, a tudi vozni in
avtomobilski promet je znaten. Tudi pod mostom, na Dravi
sami je včasih prav živo. Tu vidimo pogostoma cele redi
velikih splavov, na katerih prevažajo pohorski splavarji
svoj les po Dravi navzdol mimo Ptuja v daljne hrvatske
in slavonske kraje in celo do Beograda.

2. Glavni trg

Z mostu stopamo v severni smeri proti največjemu
trgu starega mesta, Glavnemu trgu. Na severni strani stoji
kot najvažnejše poslopje mestni rotovž,  sezidan 1. 1515.,
sredi trga pa Marijin steber, obdan od 6 svetnikov, ki so

61

ga mariborski meščani 1. 1681. postavili iz hvaležnosti, da
je kuga ponehala. Marijin kip vrh stebra je delo kiparja
Josipa Strauba iz 1. 1743. Na enonadstropnem rotovžu je
zanimiv krasen renesančni balkon,  s katerega so v
prejšnjih stoletjih mestni sodniki razglašavali sodbe. Nad
balkonom je strešica, ki jo nosita gracijozna arkadna
oboka, del obokov je bogato okrašen z ornamenti. V sredi
med stebriči balustrade izstopa kameniti mestni grb z let¬
nico 1565. Mariborski mestni grb predstavlja na rdečem
polju dva zidana stolpa, zvezana po srebrnih mestnih
vratih, nad njimi pa letečega srebrnega goloba. V notra¬
njosti je znamenita sejna dvorana s prelepimi slikami ma¬
riborskih županov in umetniškimi štukaturami na stropu,
najbrž delo kiparja Quadro iz 1. 1728. Rotovž sega s svo¬
jim severnim pročeljem in levim stranskim traktom na
Rotovški trg, ki je zopet zvezan s Slomškovim trgom.
Arkadni hodniki v prvem nadstropju in obokano pritličje
rotovža na tej strani kažejo, da so zgradbo oblikovali ita¬
lijanski stavbeniki.

Najstarejši del Glavnega trga in Maribora sploh je
na njegovi vzhodni strani, tam kjer spominja ozka in
zagatna Židovska ulica  na nekdanji židovski Ghetto.
Ako začasno zapustimo Glavni trg po bližnji Kopališki
ulici, pridemo ob Dravskem bregu do Usnjarske ulice, kjer
stoji stari vodni stolp,  ki služi sedaj kot skladišče
za usnje. Od tu je šlo nekoč vzhodno mestnoi obzidje do
drugega stolpa na koncu Židovske ulice in naprej ob
zapadni črti Kopališke ulice do mestnega gradu na koncu
današnje Aleksandrove ceste. V Usnjarski ulici pa kaže
obok med hišo št. 21 in nasprotnim mogočnim, peterokot¬
nim stolpom mesto, kjer so bila nekoč vodna vrata.

Glavni trg je res glavno mariborsko tržišče živil še
danes. Tu se prodajajo vsi kmetijski pridelki, sočivje, jajca,
kuretina, sadje in grozdje. Kdor se hoče seznaniti z raz¬
ličnimi štajerskimi narečji in študirati kmetsko ljudstvo,

62

njega postavo, obličje, vedenje in nošo, naj ne zamudi
dopoldanskega trga.

Na zapadnem koncu Glavnega trga, tam kjer začenja
Koroška ulica, stoji cerkev sv. Alojzija,  ki so jo
sezidali jezuiti leta 1769. v italijanskem slogu. Ko je bil
leta 1773. jezuitski red razpuščen, so cerkev zaprli in jo
prenaredili v vojaško skladišče, stari stolp pa podrli. Taka
je ostala do 1. 1831., ko se je zopet odprla za cerkveni
obisk gimnazijcem, ki so bili nameščeni v poslopju poleg.
L. 1859. se je z ustanovitvijo škofije poslopje nekdanje
gimnazije določilo za bogoslovno semenišče, obenem se je
cerkev temeljito prenovila in zgradil veliki oltar z J. Tu-
mejevo sliko sv. Alojzija.

Pri cerkvi sv. Alojzija drži iz Glavnega trga proti
zapadu (Kamnici, Selnici, Fali itd.) Koroška cesta.
V hiši št. 3 je gostilna »Pri roži«, kjer je 1. 1814. prenoče¬
val tudi Črni Jurij, praded našega kralja.

3. Okoli Slomškovega trga

Z Glavnega trga pridemo skozi Stolno ulico na prost¬
rani Slomškov trg.  Na levi strani je glavna pošta,
sredi trga pa stoji 50 m dolga in 16‘5 m visoka mariborska
stolnica,  posvečena sv. Janezu Krstniku, eden najsta¬
rejših in najznamenitejših mariborskih spomenikov. Sezi¬
dana okoli 1. 1150. kot romanska bazilika, je bila v 15. in
16. stoletju prenarejena v gotskem slogu. Iz tega časa
izvira gotski kor (1521) v presbiteriju s krasnimi kameni-
timi sedeži. Znamenite so tudi rezbarije Janeza ITolzin-
gerja (18. stoletje) na naslanjalih klopi v presbiteriju, pred¬
stavljajoče prizore iz življenja sv. Janeza Krstnika in
steklene slikarije v gotskih oknih. V presbiteriju je mar¬
mornat kip škofa Martina Slomška, delo kiparja Ivana
Zajca. V njem je dosegel Zajc v obrazu največjo podobnost
z živim Slomškom.

Znamenita je tudi križeva kapela  na severni
strani cerkve, zgrajena leta 1715., z baročno sliko na
stropu in lepo izrezljanimi vratci na tabernaklju, ki
kažejo Melkizedekovo darovanje in nabiranje mane v
puščavi. Kip križanega v oltarju obdaja pobožna legen¬
da; bela krogla v prsih je ostanek snežne kepe, katero
je vrgel grešnik v podobo, ko je stala še zunaj cerkve.
Kepa pa se ni stalila; da zadostijo nad Križanim izvršeni
greh, so mariborski meščani cerkvi prizidali križevo kapelo
in vanjo postavili podobo Kristusovo.

Desno ob glavnem vhodu v cerkev stoji renesančni,
57 m visoki zvonik, delo Pavla Porte iz 1. 1624. Strela, ki
je udarila vanj 1. 1792., ga je tako poškodovala, da so ga
morali za 19 m znižati; od takrat je tudi sedanja baročna
streha. Pri vhodu v zvonik je vzidan v vznožju lev iz po¬
horskega marmorja, najbrž spomenik iz rimskih časov, ki
so ga našli v dravski strugi pri sv. Janžu na Dravskem
polju. V višini 40 m vodi okoli zvonika balkon z železno
ograjo, odkoder se nam odpre diven razgled po mestu, čez
Dravsko polje do Ptujskega gradu na Haloze, Rogaško
goro, Boč in Pohorje in dravsko dolino do Kozjaka in sv.
Vrbana. Razgled je tako lep in poučen, da ga naj ne za¬
mudi nihče, kdor pride prvič v Maribor. V zvoniku stol¬
nice je zgodovinski veliki zvon iz 1. 1710., ki je po ljudski
pripovedki dobil svoj mogočen glas šele, ko so zanj daro¬
vale mariborske žene in dekleta svojo srebrnino in zlat¬
nino. L. 1921. je ta zvon ob zvonenju pri smrti kralja Pe¬
tra I. počil. Prelili so ga na novo in opremili z napisom,
ki nas spominja tega dejstva.

Na zunanji strani stolnice so med oporniki vzidani
nagrobniki; najstarejši je iz 1. 1555. Na južni strani stoji
gotski steber za večno luč,  ki je stal nekoč na
pokopališču okoli cerkve in so ga našli 1. 1891. pred da¬
našnjo Študijsko knjižnico. Vpostavil ga je zopet arh. R.
Mikovič.

64

Od stolnice sega po še ostalem prostoru Slomškove
ulice do zapadne črte, kjer stoji ponosna dvonadstropna
palača Mestne hranilnice,  sezidane v renesanč¬
nem slogu, lepo urejen park. Nastal je na mestu nekdanje
normalke in starega mestnega župnišča, ki ju je mesto
1. 1890. podrlo. V parku stoji spomenik A. Tappeinerju, ki
je bil v letih 1861.—1867. mariborski župan in je mnogo
pripomogel, da se je mesto tlakovalo, kanaliziralo in uvedla
prva javna razsvetljava. L. 1862. je ustanovil tudi sedanjo
mestno hranilnico.

Maribor: Slomškov trg s stolnico- Levo zadaj
Frančiškanska cerkev

Na severni strani Slomškovega trga stoji dvonadstrop¬
na škofija  z 8 okni v pročelju. Bila je to do 1. 1858.
zasebna enonadstropna hiša, ki ji je dal šele knezoškof
Martin Slomšek nadzidati drugo nadstropje in prizidati
dvoriščni trakt. V njej je stolovalo od 1858 naprej do danes
5 škofov: Anton Martin Slomšek (1858—1862), dr. Jakob
Maksimiljan Stepischnegg (1862—1889), dr. Mihael Na¬
potnik (1889—1923), dr. Andrej Karlin (1923—1933) in dr.
Ivan Tomažič (1933 do danes).

Nasproti škofiji in sosednemu stolnemu župnišču stoji,
ločeno po ozki Gledališki ulici, poslopje nekdanje mari¬
borske Kazine,  sezidam> 1. 1852. V njej je sedaj na¬
meščena javna Študijska knjižnica,  ustanovljena
1. 1920., ki obsega 30.000 zvezkov in Narodno gle¬
dališče,  v katerem se goji drama in opereta.

Če gremo iz Slomškovega trga po Orožnovi ulici
proti zapadu, pridemo v Strossmayer jevo ulico,
ki poteka v smeri od severa na jug približno tam, kjer je
nad mestnim jarkom stalo zapadno mestno obzidje srednje¬
veškega Maribora, ki je doseglo pri že omenjenem prista¬
niškemu stolpu Dravo. V tej smeri leži, ob križišču Stross-
mayerjeve in Koroške ulice Vodnikov trg.  Tu so
stala do 1. 1829. Koroška vrata,  ki so zapirala dohod
v mesto od zapada. Po Strossmayerjevi ulici pridemo mi¬
mo samostana šolskih sester sv. Frančiška do poslopja
Mestne hiralnice, ki je prezidano iz nekdanjih mogočnih
branikov in utrdb. Na vrtu hiralnice, ob Gregorčičevi ulici,
je mesto 1. 1934. sezidalo Delavski azil. Pozornost vzbuja
v Strossmayerjevi ulici tudi moderna stanovanjska hiša
Dravske banovine, sezidana po načrtih ing. I. Dolenca, ki
jo je plastično okrasil kipar N. Pirnat. Nje se drži slično
zidano poslopje, v katerem je sedaj banovinski Dečji dom.

Na vrtu na nasprotni strani ulice leži staro po¬
kopališče.  Sredi starejšega dela stoji kapela; v njeni
grobnici sta pokopana škofa Anton Martin Slomšek in

.66

dr. Jakob Stepischnegg. Na tem pokopališču, ki nima no¬
benih posebnih umetniških spomenikov, so tudi grobovi
časnikarja Antona Tomšiča in glasbenika J. Miklošiča.

Od Strossmayerjeve ulice zavije na koncu pokopališča
ob takozvani Livadi Koroščeva ulica pravokotno proti za-
padu. Tu stoji novi Mladinski dom,  za njim se raz¬
prostira letno telovadišče Sokola. Od tu nas dovede v se¬
verni smeri držeča Vilharjeva ulica do Vinarske ulice, ob
kateri stoji že na pobočju Kalvarije, Banovinska vi¬
narska in sadjarska šola,  ustanovljena 1. 1871.

4. Mestni park in okolica

Mestni park  je eden največjih in najlepših parkov
Jugoslavije; do njega vodijo iz mestnega središča vzpo¬
redno Gosposka, Vrazova in Ciril - Metodova ulica. Sta¬
rejši del parka je uredila mestna občina že 1. 1872., novi
park pa je nastal v letih 1889.—1890. V parku je poleg
domačega drevja in cvetja cela vrsta inozemskih in ekso¬
tičnih dreves in lepotičnega grmičja. Lepa široka pota drže
vijugasto v hladni senci starih nasadov in drevoredov na
vse strani, do sanjavega ribnika, godbenega paviljona in
kavarne v parku, na severovzhodu pa do pravega gozdiča.
Mestni park je glavno sprehajališče mariborsko; v njem
igra večkrat vojaška godba.

Iz mestnega parka vodita dve poti na vrhove goric,
ki se vzdigujeta nad njim. Prva drži na koncu podaljšane
Strossmayerjeve ulice iz novega parka v severozapadni
smeri mimo vilske kolonije Petrovo selo in sedem hrastov
(Siebeneichen) po grapi navzgor v K ure na K a 1 v a r i j o
(378 m) s cerkvico sv. Barbare, sezidane v spomin na leta
1681. ugaslo kugo. Gradivo za to cerkvico so Mariborčani
sami znosili na vrh hriba. Druga pot vodi iz Tomšičeve
ulice na sevemovzhodnem koncu starega parka skozi staro
grajsko pristavo po vijugastem kolovozu mimo vinogradov

5 '

67

na Piramido (383 m), visoko kopo s kapelico na vrhu,
zadnjim znanilcem nekdanjega mogočnega gradu mejnih
grofov mariborskih, ki ga je 1. 1528. poškodovala strela
in so ga v 17. stoletju opustili. Z obeh vrhov je čaroben
pogled na ves Maribor in Dravsko polje, zlasti pa na Slo¬
venske gorice in na Pohorje, katerega najvišji vrhovi Mala
Kopa (1526 m) in Velika Kopa se razločno vidijo. Pogled
je posebno lep v zgodnjem jutranjem in poznem popoldan¬
skem času. Na zapadni strani Piramide leže v senčni, ozki
dolinici, kakih 5 minut nad starim parkom, idilični Trije
ribniki,  priljubljeno šetališče Mariborčanov.

Južno od mestnega parka do Gregorčičeve
ulice  je štirikotno zazidan novi del mesta, ki se v isti
zazidavi nadaljuje do Zrinjskega trga in Kersnikove ulice
v bližini Glavnega kolodvora.

Ulice tega dela obdajajo moderno zidane, po večini
dvonadstropne hiše, ki nimajo, razen par izjem, nič mikav¬
nega na sebi. V tem mestnem delu se nahajajo na vogalu
Koroščeve in podaljšane Gosposke ulice, še čisto blizu no¬
vemu parku, škofijsko semenišče,  njemu nasproti
na južnem voglu klasična gimnazija,  vštric nje, a
že zapadno na voglu Trubarjeve ulice, drž. moško učite¬
ljišče. V Trubarjevi ulici na križišču Gregorčičeve ulice
stoji evangelijska Kristusova cerkev,  sezi¬
dana 1. 1869., obnovljena 1. 1903. Oltarna slika Kristusova
na križu je delo slikarja Edvarda Linda. V Koroščevi ulici
stoji na zapadnem vogalu Vrazove ulice krasna Scherbau-
mova vila, nekoč (1927—1929) sedež oblastne samouprave
mariborskega okrožja, danes Gozdarska šola in Zdrav
stveni  dom  z otroško bolnišnico. Naprej po tej ulici
opazimo na vogalu Ciril-Metodove ulice moderno stavbo
nekdanjega okrajnega glavarstva, v kateri so uradovali od
1. 1922.—1929. veliki župani mariborske obla¬
st  i. V obširnem poslopju poslujeta danes obe sreski na¬
čelstvi Maribor desni in levi breg.

68

5. Grad in okolica

Jugoslovanski trg ob prej omenjeni Gregorčičevi ulici
je meja med novim in starim Mariborom. Prehod označuje
ličen park; na njegovi vzhodni strani je velika pivovarna
Union (prej pivovarna Gotz), na zapadni strani pa veliko
poslopje II. (realne) gimnazije, nekdanje realke, sezidane
L 1873. Od tega poslopja naprej drži na jug ozka Grajska
ulica, katera se že nahaja na ozemlju starega Maribora.
Tu opazimo takoj poleg starih hiš znamenito poslopje na

Maribor:
Stopnišče gradu

levi, ki se na južnem vogalu, konča s šesterokotnim, z ba¬
ročno streho pokritim stolpom.

To je mariborski grad,  naslednik prvotnega
starega gradu na Piramidi, odkoder se je grajska uprava
preselila najpozneje konec 15. stoletja v mesto, med tem
ko je stari grad na Piramidi obdržal še v 16. stoletju svoj
pomen kot vojaška postojanka in pomožna utrdba.

Ker je stal mariborski grad na severnovzhodnem koncu
mestnega obzidja, je bil seveda močno utrjen in je zato
vzdržal tudi turški napad 1. 1532. Bil je pa v teh bojih moč¬
no poškodovan; njegovo obnovitev so izvršili italijanski
stavbeniki, med njimi tudi Domenico Del Lalio, ki je delal
v Mariboru okoli 1. 1554. Ko je v 17. in 18. stoletju pre¬
nehala nevarnost sovražnih napadov na mesto, se je grad
večkrat prenovil. Krasili so ga štirje stolpi, od katerih je
danes ohranjen le še stolp na jugozapadu. Ob tem stolpu
stoji loretska kapelica, ki jo je dal leta 1655. sezidati grof
Jurij Jernej Kisel, baje natančno posneta po izvirni zgradbi
(santa časa) v Loretu. V 18. stoletju je dobilo tudi južno
pročelje gradu svojo sedanjo baročno obliko; v tem sto¬
letju se je (1744) sezidalo' na zapadni strani enonadstropno
baročno poslopje, v katerem vodi prelepo, s sohami okra¬
šeno stopnišče po dveh dohodih v prvo nadstropje gradu.
Ta stavba je najlepša baročna stavba mariborska. Veliko
pozornost so posvetili deželni knezi in drugi lastniki gradu
umetniški okrasitvi notranjih grajskih prostorov. V veliki
grajski dvorani, v kateri je sedaj kino, so na podolžnih
stenah in na stropu freske, ki predstavljajo štiri letne čase
in M. Goblerjeva slika bitke pri Dunaju.

V gradu, ki je bil v 18. stoletju v posesti grofov Bran-
disov, so med drugimi prenočevali tudi cesar Karl VI.,
papež Pij VI. in ruski prestolonaslednik Pavel. Leta
1878. so grofje Brandisi grad prodali. Že prej (1871) so
severno obzidje gradu, ki je potekalo južno od Jugoslo¬
vanskega trga, z grajskimi vratci vred podrli, prav tako

70

vzhodna, vrata med Loretsko kapelico in nasprotno hišo
na vogald današnje Slovenske in Grajske ulice. S tem se je
. sicer odprla Grajska uliGa prometu, a znatno oškodovala
prej enotna slika grajskih stavb. Novi lastniki gradu so
dali vse grajske prostore prenarediti za stanovanja, v pri¬
tličju pa za poslovne in trgovske namene. S tem je izgubi!
grad mnogo na umetniški vrednosti. Danes je grad last
mestne občine.

Vzhodno stran mariborskega gradu zavzema Trg
svobode,  tako imenovan v spomin na zgodovinsko de¬
janje generala Rudolfa Maistra,  ki je dne 1. no¬
vembra 1918, kljub trikratni premoči nemškega vojaštva
iztrgal vojaško poveljstvo mesta nemškim oblastnikom in
proglasil Maribor za del nove jugoslovanske države.
Dne 2. januarja 1919 je prišla tudi dosedanja nemška upra¬
va mesta Maribora v slovenske roke, mirovna pogodba v
St. Germainu z dne 10. septembra 1919 pa je tudi formalno
priznala Maribor naši državi. Po prehodni dobi občinskih
gerentov (1919—1921) je postal prvi slovenski župan Ma¬
ribora Viktor Grčar (1921—1924); za njim so bili mari¬
borski župani: dr. Josip Leskovar (1924—1927), dr. Aloj¬
zij Juvan (1927—1931) in dr. Fran Lipold (1931 do danes).

6. V frančiškanski župniji

Grajski trg pred mariborskim gradom je danes sre¬
dišče mariborskega življenja. Zapadno od njega poteka
Slovenska ulica, južno drži ozka Vetrinjska ulica na nam
že znani Glavni trg, vzhodno pa vodi široka, z drevoredom
zasajena in na novo tlakovana Aleksandrova cesta do glav¬
nega kolodvora. Ob začetku te ceste, tam kjer se steka
z juga Kopališka ulica vanjo, se dviga nad ostalo okolico
monumentalna Frančiškanska cerkev  s pročeljem
in dvema zvonikoma obrnjena na vzhod z vhodom iz Fran¬
čiškanske ulice. Sezidana je bila v 1. 1900.—1904. po na-

. 71

Črtih arh. Riharda Jordana v romanskem slogu, v notra¬
njosti dogotovljena 1. 1919. Nje gradbo je začel, vodil in
izvedel p. Kalikst Heric. Cerkev, ki je najlepša sodobna
cerkvena stavba mariborska, ima tri ladje. V njej je po¬
kopan knezoškof dr. Miha Napotnik.

Od Frančiškanske ulice se cepi proti vzhodu, vzpo¬
redno z Aleksandrovo cesto Marijina ulica. Tu stoji med
Sodno in Vošnjakovo ulico lepa sodna palača,
sezidana 1. 1898. Njej nasproti se je sezidala v zadnjih
letih trinadstropna palača Okrožnega urada za
zavarovanje delavcev,  v sodobnem slogu po na¬
črtih S. Deva in J. Černigoja.

Južno odtod, v Tattenbachovi ulici, stoji dvonad¬
stropni Narodni dom,  dozidan 1. 1898. s pomočjo
mariborske Posojilnice; tu je bilo do prevrata središče
družabnega, kulturnega in političnega življenja maribor¬
skih in okoliških Slovencev, tu je še danes sedež sokolske
župe Maribor, Sokolskega društva Maribor - Matica in
Češkega kluba. Stavbišče Narodnemu domu so izbrali Slo¬
venki krogi, ker je bila misel, zvezati široko Kopališko
ulico po novem mostu z nasprotno Tržaško državno cesto
v Magdalenskem predmestju. S tem bi bil prišel Narodni
dom do odličnega prometnega in trgovskega položaja. To
je šlo takrat odločujočim silam v mestni upravi navzkriž;
za to so novi most rajši postavili med Glavnim in Kralja
Petra trgom in pokvarili s porušenjem starih hiš na Glav¬
nem trgu za vedno njegovo zaključeno arhitektonsko le¬
poto.

7. Po starih ulicah

Iz Tattenbachove ulice krenemo naprej do Glavnega
trga, toda le do mesta, kjer se steka vanj ozka Vetrinj¬
ska ulica.  S tem smo zopet v okrilju starega mesta.
Ulica ima svoje ime po nekdanjem cistercijenškem samo¬
stanu Vetrinju pri Celovcu, ki je imel v Mariboru in oko-

72

73

Maribor: Narodni dom

lici, zlasti v vinogradnih goricah obširna posestva in v tej
ulici od 1. 1684.—1740. svoj dvorec (danes'št. 30). V tej
in v vzporedni, od Glavnega trga na sever držeči Gosposki
ulici so ohranjeni najstarejše meščanske in redke plemiške
hiše mariborske, ki so pa ostale po večini enonadstropne.
Lepi in; arhitektonsko učinkoviti so široki baročni portali
teh starih hiš. V Vetrinjski ulici vzbuja pozornost hiša
št. 16, nekoč ena najlepših svobodinskih hiš, s svojo ba¬
ročno štukaturo. Za njo se vrsti hiša št. 24, tako zvani
Meljski dvorec,  ki je bil že 1. 1450. sedež Meljskega
gospostva, čigar grb je viden nad širokim' portalom.
Tretja hiša za njim je že omenjeni Vetrinjski dvor.
Baročni portal krasi grb (konj v skoku) prejšnjih lastni¬
kov, grofov Breuerjev. V tej hiši so se med 1785—1806
vršile prve gledališke predstave v Mariboru. Sredo Vetrinj¬
ske ulice veže ozka Jurčičeva ulica z Gosposko ulico. Hiša
št. 5 v Jurčičevi ulici je bila, preden se je prezidala, pra¬
stara in najimenitnejša mariborska gostilna pri »Jelenu«,
pozneje Halbvvidl, v kateri so se ustavljali tudi avstrijski
in ruski cesarji.

Na koncu Vetrinjske ulice, na vogalu Grajskega trga
stoji nov, moderno opremljen hotel »Orel« z restavracijo
in kavarno. Tu vodi Slovenska ulica mimo gledališča na
zapad. Od nje se cepi levo Gosposka ulica,  ki gre
skozi sredo starega Maribora do Glavnega trga. Tu in
v sosedni Vetrinjski ulici ter njenih prečnih ulicah Jenkovi,
Tkalski, Jurčičevi in Volkmerjevi ulici so se do 1. 1860.
kopičile vse večje in pomembnejše mariborske trgovine,
obrtne delavnice in kavarne. Tudi danes je Gosposka
Ulica obdana z nepretrgano vrsto lepih trgovin, vendar
se razvoj trgovskega prometa in z njim tudi prodajalni
lokali čedalje bolj pomikajo na spodnji del Slovenske ulice,
na Grajski trg in na široko Aleksandrovo cesto, z njimi
pa tudi sedeži in poslopja bank in denarnih zavodov. Tako
se je 1. 1932. sezidala po načrtih arhitektov S. Deva in J.

74

Černigoja na vogalu Gosposke jn Slovenske ulice moderna
palača Hranilnice Dravske banovine, na Aleksandrovi cesti
pa palača Zadružne gospodarske banke.

8. Kolodvorska četrt

Aleksandrova cesta,  ki drži od Grajskega trga
v vzhodni smeri na Glavni kolodvor, je danes s svojimi
lepimi bulvari in krasnimi izložbami, ki jo spremljajo zlasti
na severni strani prav do Glavnega kolodvora, odnosno
do hotela »Merana«, glavna prometna žila mesta Maribora.

Južno stran Aleksandrove ceste in od nie proti Dravi
držeče važnejše ulice že poznamo. Treba se je seznaniti še
z mestnim delom, ki sega severno od ceste proti Piramidi.
V ta del vodita dve široki ravni ulici, Prešernova in Can¬
karjeva ulica. V Prešernovi ulici stoji Dijaški dom,
sezidan 1. 1900. na mestu prejšnje vojaške bolnišnice. V
sosedni Razlagovi ulici sta v isti četrti nastanjeni dve de¬
kliški osnovni in meščanska šola, na vogalu Zrinjskega
trga, ki je že v bližini kolodvora, pa ženska realna
gimnazija in Trgovska akademija.

V Cankarjevi ulici št. 3 je nameščen mariborski m u -
z e j, ki je odprt ob nedeljah od 10.—12. ure, ob drugih
dnevih je treba poklicati hišnika. Mariborski muzej je še
zelo mlad, ustanovili so ga še le 1. 1903., ker je pred tem
časom prevladalo mnenje, da sodijo vse te vrste muzejske
zbirke v deželni muzej v Gradec. Vendar so njega prvotni
ustanovitelji nabrali na ozemlju Slovenskih goric, Kozjaka,
Pohorja in Dravskega polja v kratkem že toliko gradiva,
da so morali za zbirke 1. 1914. dobiti nove prostore. Toda
tudi ti prostori so danes, odkar se je vselil vanje 1. 1920.
muzej Zgodovinskega društva in leta 1924. škofijski muzej,
postali pretesni.

Muzej obsega važne arheološke zbirke; prezgodovin-
skim in rimskim najdbam so se pridružile lobanje in nakit

• •75

iz staroslovenskih grobov pri Središču. Zelo popolna je
zbirka podravskih ptičev, nadalje zbirka starih novcev.

V pritličju muzeja so zaenkrat razvrščene cerkvene
umetnine iz začetka 14. stoletja. Baročno cerkveno slikar¬
stvo je zastopano s slikami največjega štajerskega mojstra
v olju A. J. Weissenkirchnerja. Razen tega SO' v tem od¬
delku slike mariborskih slikarjev. —■ V prvem nadstropju
so prirodoslovne in narodopisne zbirke in mariborski kul¬
turni spomeniki, v podzemlju pa lapidarij z rimskimi na¬
grobniki, votivnimi kamni, srednjeveškimi predmeti in mo¬
delom podravske dimnice.

Z ogledom mariborskega muzeja smo končali ogled
mesta, fz njegovih starih h'š in cerkva, stolpov in nekda¬
njih utrdb nam govori zgodovina minulih stoletij, v katerih
je mesto počasi raslo; iz njegovih tvornic, modernih palač
in hotelov, širokih novih cest in trgov, razsežnih parkov in
drevoredov pa duh sodobnega napredka in razvoja, ki
ga je prinesla železnica, po zedinjenju 1. 1918 pa sveži pritok
jugoslovanskega življa in novi položaj Maribora kot se-
vernozapadna vrata kraljevine Jugoslavije.

9. Mariborska okolica

Slika Maribora bi ne bila popolna, če bi se ne omenila
vsaj na kratko njegova divna okolica,  ki daje
mestu posebno važnost kot pomembni točki tujskega
prometa.  Omenili smo že, da oživlja in stopnjuje mo¬
gočna reka Drava celotno mestno sliko. V njej in na njej
je prilika za gojitev raznovrstnih vodnih športov (plavanje,
ribolov, čolnarenje). Že ob bregovih starega mesta sta
desno in levo od velikega mostu kar dve kopališči. Presega
ju pa v zadnjih letih urejeno mestno kopališče na
Mariborskem  (Felberjevein) otoku,  ki leži po reki
navzgor nasproti Kamnici in je eno izmed največjih in
najmodernejših kopališč v naši kraljevini. Zgrajeno 1. 1930.,

76

Mariborski otok: Kopališče

ima tri bazene, za plavalce, za neplavalce in za otroke. Pri
bazenu za plavalce je 10 m visok skakalni stolp. Voda se
dovaja v bazene prečiščena v posebnih čistilnih napravah.
V gozdnem parku, ki obdaja kopališče je prilika za zračne
kopeli, posebna igrišča skrbe za zabavo, restavracija in
kavarna za telesno krepilo.

Prekrasna je bližnja okolica  mariborska. Na severu
kličejo Kozjak in Slovenske gorice v svoje ljubeznivo,
sončno okrilje, tu so Kamnica, grad Viltož, Brezovje, Stolni
vrh, Št. Peter, Marija na Gori, Zrkovci bližnji izprehodi,
Št. Ilj, krasni razgledišči Sv. Urban in Sv. Duh na Ostrem
vrhu pa daljši izleti. Na desnem bregu Drave vabijo Rad¬
vanje, Betnava s škofijskim gradom, Razvanje pri Hočah,
Pekre, Limbuš in Bistrica, že vsi na vzhodnem in sevemo-
vzhodnem vznožju Pohorja, na obisk in letovanje. Dalje v
Dravski dolini ležita Ruše  (žel. postaja), sedež velikih
tvornic dušika in karbida, izhodišče za ture k Ruški koči,

77

k slapovom Lobnice in na Smolnik in Fa 1 a (žel. postaja),
z ogromno 'elektrarno, zgrajeno 1. 1912. (najvišja storitve-
nost 47.000 konjskih sil), ki preskrbuje z električno silo
ne le bližnje Ruše in mesto Maribor, ampak po daljnovodih
ves jug do Trbovelj in vzhod do Varaždina.

Najznamenitejša točka za turistiko in tujski promet pa
je postalo po zedinjenju 1-500 m visoko Pohorje,  ogrom¬
na gorska gmota, ki se razteza med dolinami Drave, Mi¬
slinje in Dravinje in je po smotrnem delu podružnic Slov.
plan. društva v Mariboru, Rušah in Slovenski Bistrici in
drugih organizacij prepreženo z vrsto odlično upravljenih
planinskih koč in domov, s podporo banske uprave Dravske
banovine pa čedalje bolj z dobrimi avtomobilskimi cestami.
Zato privabljajo njegovi neizmerni gozdovi, njegove kra¬
sne razgledne točke, njegove prirodoslovne in narodopisne
posebnosti vedno večje število gostov poleti in pozimi in
ni več daleč čas, da bo Pohorje tudi v inozemstvu zaslovelo
kot jugoslovanski Semmering.

Maribor in njegova okolica združujeta v sebi vse po¬
sebnosti in čare severne Slovenije. Vesela, priljudna nrav’
njegovega prebivalstva ga dela sprejemljivega za vplive in
pobude, ki prihajajo od zunaj in ga zato odlično vzpostav¬
lja za posredovalno vlogo med severom in jugom, zapadom
in vzhodom, ki mu jo je določil njegov zemljepisni položaj.
Njegova globoka narodna zavest, utrjena v toliko hudih
narodnih bojih, pa jamči za to, da bo Maribor tudi v bodoče
ostal to, kar je, — obmejna trdnjava jugoslovanske misli
in kulture.

78

Kaszalo

Stran

Uvod .,.4

Ljubljana:

. Splošna slika.  5

Ljubljanski grad.8

Ljubljansko barje.10

Ljubljanica..12

Na »šancah«.13

Florjanska ulica in Stari trg.14

Mestni trg.‘.17

Okolica stolnice sv. Miklavža.20

Marijin trg . .27

Miklošičeva cesta.28

V okrilju nebotičnika ..29

■ V zelenju parkov in drevoredov.32

Ob Bleivveisovi cesti . ..36

Okoli stare Emone.39

V gosposki četrti ..43

Šent Peter.  49

Na' Poljanah.51

• • .... •

Maribor:-

Splošna slika. 53

Iz mariborske zgodovine.  56

Na dravskem mostu.59

Glavni trg.61

Okoli Slomškovega trga.63

Mestni park in okolica ..67

Grad in okolica.  69

V frančiškanski župniji.  71

Po starih ulicah .  72

Kolodvorska četrt.. ....  75

Mariborska okolica. ... 76