pogled Globalni Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 13 V zahodnem svetu temelji izobraževanja v veliki meri slonijo na večstoletni tradiciji in delu Cerkve. Cerkev je od nekdaj čutila svoje po- slanstvo do človeka in skrb za njegov blagor – ne le po smrti, ampak tudi v njegovem zemeljskem življenju. Jezus je bil svojim učencem Gospod in Učitelj. Tudi Apostolska dela ter pisma apostolov so polna referenc za poučevanje ljudi, h katerim so apostoli poslani. Tudi danes je Cerkev poklicana k skrbi za vzgojo; pri tem je ena od poti gotovo povezovanje, svetovno zavezništvo, h kateremu nas vabi papež Frančišek. Vzgoja je dejanje upanja Svetovno vzgojno zavezništvo kot nova pobuda Cerkve na področju vzgoje Marko Weilguny je raziskovalec na Inštitutu za raziskovanje in evalvacijo šolstva ter koordinator dejavnosti v Zavodu sv. Stanislava. Po izobrazbi je filozof in sociolog kulture, trenutno se ukvarja s spremljanjem kakovosti katoliških šol, njihovo medsebojno povezanostjo in promocijo. Skrb Cerkve za telesni blagor Če je bila sprva skrb Cerkve usmerjena v zagotavljanje poučenih klerikov, ki bodo zvesto in pravilno prenašali Kristusov nauk, se je ta skrb precej hitro usmerila tudi v za- gotavljanje osnovnega znanja za vernike. Za prvimi samostanskimi šolami so v franco- skih mestih v času Karla Velikega še pred koncem 8. stoletja ob katedralah zrasle prve cerkvene šole. Po vseh prizadevanjih lokalnih cerkva pa s tretjim lateranskim koncilom 1179 obve- znost zagotavljanja šol tudi uradno postane doktrina Cerkve. Stolne cerkve so po 18. kanonu tega koncila dolžne imenovati du- hovnika, ki je odgovoren za zagotavljanje izobraževanja na območju škofije. Če se iz časovno in krajevno precej oddalje- nih primerov usmerimo bliže, tudi v našem okolju najdemo zglede duhovnikov, ki so ljudi učili ne le verskih resnic, ampak tudi poljedelstva, sadjarstva, živinoreje, da bi iz- boljšali in olajšali njihovo življenje (podob- no kot v misijonih še danes). Na Vipavskem je znan primer duhovnika in vinogradnika Matije V ertovca; Anton Oblak je na Dolenj- skem spodbujal zadružništvo in ljudi učil prašičereje; pred njima je vsestranski Peter Pavel Glavar med drugim zaslužen za pri- četek čebelarstva v naših krajih; p. Simon Ašič pa je verjetno zgodovinsko tako blizu in še danes dovolj znan, da ne potrebuje posebnega predstavljanja. Ob tem ne sme- mo prezreti 175 let delovanja jezuitskega kolegija v Ljubljani, ki je bistveno prispeval k razvoju matematike (Vega), jezikoslovja (Pohlin, Japelj), fizike in astronomije (Hal- lerstein) ter vseh drugih področij (Valvasor, Gruber itd.). To je bila tudi prva mreža šol s klasično izobrazbo; kolegiji so delovali v Ljubljani, Gorici, Trstu, Celovcu, Zagrebu, Mariboru itd. Če izmed številnih naštejemo le zgoraj navedenih nekaj, naj v teh vrsticah služijo predvsem kot ponazoritev tega, da zanima- nje Cerkve za vzgojo in izobraževanje ni nekaj novega, ni muha naše dobe, ampak razvoj skrbi, ki je inherentna Cerkvi. Skrbi, ki je – če se nam zdi nekaj nenavadnega, nepričakovanega – bila v preteklosti tudi zaradi sistemskih okoliščin omejena, poti- snjena ob rob. Skrb papeža Frančiška za šolstvo Zdi se, da se papež Frančišek še kako do- bro zaveda poslanstva Cerkve na področju vzgoje in izobraževanja. Njegovo posveča- nje temu področju je znano tudi iz časov, ko je deloval še v Argentini. Med njegovi- mi najpomembnejšimi poverilnicami je gotovo ta, da je kot škof ustanovil svetovno nevladno organizacijo Scholas Occurentes, ki si prizadeva za izgradnjo medkulturne- ga dialoga in promocijo skrbi za naš svet na globalni ravni. Še pred tem je bil Jorge Mario Bergoglio v začetku 70. let prejšnjega stoletja tudi pre- davatelj na jezuitskem kolegiju San Migu- el, kjer je poučeval literaturo in psihologi- jo. Kot škof pa je pripravil toliko različnih spodbud za učitelje, starše in pedagoške delavce o vzgoji, da so jih v Argentini takoj po njegovi izvolitvi za papeža natisnili v knjižni izdaji z naslovom Vzgoja za izbira- nje življenja. V času njegovega pontifikata pa gotovo ve- lja izpostaviti ustanovitev fundacije Gravis- simum Educationis na pobudo Kongregacije za katoliško vzgojo, ki jo je papež Frančišek ustanovil leta 2015 ob 50-letnici koncilske- ga dokumenta z istim naslovom. Doku- ment je ena od osnov za delovanje Cerkve na področju izobraževanja v našem času, fundacija pa z globalne perspektive in s po- sebno pozornostjo do najbolj zahtevnih si- tuacij podpira inovativne projekte z velikim potencialom za širši učinek, vlaga v kako- vost, spodbuja znanstvene študije in pospe- Foto: Majda Šavko pogled Globalni 14 Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 šuje povezovanje izobraževalnih ustanov v mreže, od vrtcev do univerz. Kongregacija za katoliško vzgojo Morda velja kontekst vzgoje v Cerkvi v na- šem zgodovinskem trenutku poleg pape- ževe skrbi osvetliti vsaj deloma tudi preko dela Kongregacije za katoliško vzgojo, ki v okviru vatikanske kurije deluje kot eden izmed dikasterijev, konkretno ena od de- vetih kongregacij. V zadnjih letih, ko je kongregacijo vodil poljski kardinal Zenon Grocholewski, ter od začetka vodenja kon- gregacije s strani italijanskega kardinala Gi- useppeja Versaldija leta 2015 je namreč ta kongregacija precej aktivna in izdaja večje število vsebinskih dokumentov. S temi dokumenti želi kongregacija spod- bujati odgovorne za katoliške vzgojne usta- nove in katoliške pedagoge ter v določeni meri tudi sooblikovati vizijo in poslanstvo katoliških vzgojnih ustanov v našem času. Leta 2013 je izšla Vzgoja in izobraževanje za medkulturni dialog v katoliških šolah: življe- nje v harmoniji za civilizacijo ljubezni ter leta 2014 Vzgoja in izobraževanje danes in jutri: vnema, ki se ponovno vrača. Dokumenta sta v našem prostoru dostopna v zborniku Ka- toliško šolstvo pred izzivi časov (Inštitut za raziskovanje in evalvacijo šolstva, 2014). V naslednjih letih sta izšli še Vzgoja za bratski humanizem: izgradnja civilizacije ljubezni (2017) in Moškega in žensko ju je ustvaril: za pot dialoga o vprašanju teorije spola v vzgoji (2019, pri nas v Cerkvenih dokumentih 159, 2020). Konkretna pobuda papeža Frančiška Papež Frančišek je 12. septembra 2019 s sporočilom ob začetku pobude Svetovno vzgojno zavezništvo v Rim povabil pred- stavnike z vsega sveta, da bi podpisali skupno zavezo za oblikovanje vzgojnega zavezništva na globalni ravni. Na podlagi njegove pobude je nastal delovni doku- ment, ki naj bi ga zainteresirani obravnavali na skupnem srečanju ter na različnih or- ganiziranih pripravljalnih dogodkih, ki bi potekali v mesecih pred srečanjem. Jeseni 2019, ko je papež prebral svojo poslanico ob začetku iniciative, je bilo skupno sreča- nje načrtovano v maju leta 2020. V svojem nagovoru ob začetku iniciative je papež jasno izpostavil številne izzive in spre- membe, s katerimi se soočamo kot družba. Zatem je osrednje sporočilo svojega vabila podal z besedami: »Vsaka sprememba zah- teva izobraževalni proces, ki vključuje vse. Zato je treba ustvariti vzgojno vas, v kateri si vsi ljudje v skladu s svojimi vlogami delijo nalogo oblikovanja mreže odprtih člove- ških odnosov. Afriški pregovor pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Takšno vas moramo ustvariti, preden lahko začne- mo izobraževati.« Osrednji motiv, ki ga v svojem nagovo- ru na tej točki izpostavlja papež, je gotovo pogum. Pogum, da v središče vzgoje po- stavimo osebo nasproti potrošniški kulturi odmetavanja; pogum, da aktivno delujemo na svojem področju; in končno – pogum, da damo svoje moči na razpolago za služe- nje občestvu ter v smeri služenja zastavimo tudi procese izobraževanja. Instrumentum laboris Delovni dokument, ki je bil pripravljen za obravnavo ter razprave v mesecih, ki bi vo- dili do srečanja v maju 2020, je gradil na tej misli ter jo bogatil predvsem s posamezni- mi točkami, razvitimi v papeževih zadnjih enciklikah Laudato si in Fratelli tutti. Konkretno delovni dokument zastavi ana- lizo stanja v odnosu do izzivov izobraže- vanja in med njimi izpostavi zlom medge- neracijske solidarnosti, vprašanje okoljske krize kot krize odnosov ter izzive vzgajanja v digitalni dobi s poudarjenimi elementi izgradnje lastne identitete ter sposobnosti prevpraševanja. V izrisovanju vizije razvoja izobraževanja v prihodnje dokument nakaže potrebo po precej večjem sprejemanju in spoštovanju različnosti ter nuji po skupnih prizadeva- njih za zasledovanje občečloveških ciljev. Ob tem ohranja optimističen pogled na prihodnost, ki poudarja, da so spremembe mogoče, ter vabi k temu, da bi v središče postavljali odnos. Ponovno pa podčrta tudi nujno potrebo po tem, da se ljudje vzgaja- mo v duhu služenja. Prestavljeno srečanje in prihodnost pobude Načrte za večji manifestativni dogodek spomladi 2020 je žal preprečila pande- mija. In če smo v pandemiji še bolj spo- znali, kako pomembna je vzgoja ter kako ključno vlogo imajo v naših družbah izo- braževalni sistemi, se tudi pot papeževe pobude na tem mestu ni končala. Srečanje, ki je bilo predvideno v živo v Rimu, se je jeseni 2020 odvilo virtualno. V svojem nagovoru 15. 10. 2020 je papež med drugim izpostavil: »Da bi zagotovili spoštovanje in zaščito dostojanstva človeške osebe, bi moral ra- zvoj izhajati iz priložnosti, ki jo globalna soodvisnost ponuja skupnostim in naro- dom za skrb za naš skupni dom in spod- bujanje miru. Soočamo se s celovito kri- zo, ki je ni mogoče zmanjšati ali omejiti na en sam sektor. Vpliva na vse. Zaradi pandemije smo spoznali, da je v resnici v krizi naš način razumevanja stvarnosti in medsebojnih odnosov. Pri tem je očitno, da ne bodo dovolj niti poenostavljene rešitve niti pobožne že- lje. Izobraževanje, kot vemo, je zamišlje- no kot preoblikovanje. Vzgajati pomeni tvegati in sedanjosti ponuditi upanje, ki lahko razbije determinizem in fatalizem, o katerih nas sebičnost močnih, konfor- mizem šibkih in ideologija utopistov pre- pričujejo, da sta edina pot naprej. Vzgoja je vedno dejanje upanja, dejanje, ki poziva k sodelovanju pri spreminja- nju neplodne in hromeče brezbrižnosti v drugačen način razmišljanja, ki prizna- va našo soodvisnost. Če so naši izobra- ževalni sistemi trenutno zaznamovani z miselnostjo nadomeščanja in pona- vljanja ter niso sposobni odpirati novih obzorij, v katerih lahko gostoljubnost, medgeneracijska solidarnost in vredno- ta transcendence rodijo novo kulturo, ali to ne bi pomenilo, da ne izkoriščamo priložnosti, ki jo ponuja ta zgodovinski trenutek?« Papeževe misli so aktualne in odzvanjajo po svetu. Ideja o svetovnem vzgojnem za- vezništvu tudi ni v enkratnem dogodku, ampak v trajni zavezanosti določenim načelom in prizadevanjem. Aktivna osta- ja spletna stran, aktivne ostajajo številne pobude, ki so se razrasle od tam. Prav tako ostaja odprto vabilo za pristop k raz- misleku ter odločitvam v smeri pobude. Skrb za celostni razvoj otrok in mladih ni samo stvar družine, zasebnih in državnih šol, ampak vse človeške družbe.