Učiteljski
List 3.	V Ljubljani 1. februarja 1872. Tečaj XII.
Odgoja in nauk.
Človek je tako vstvarjen, da potrebuje odgoje. Odgoja mora naj pred skerbeti, da je človek na telesu zdrav in gibčen, potem, da se uči misliti, in da si pridobuje za vsakdanje življenje potrebnih znanosti, da se njegova volja napeljuje in nagiba k dobremu, da je njegov duh jasen in za vse lepo občutljiv, in da se mu v sercu zbuja in ukorenini prava pobožnost.
Odgoja je namen, in sredstvo k temu je navada in nauk. Navada k vsemu dobremu nioi;a se pri otrocih začenjati že doma, že v maternem naročji. Ako otroci prišedši v šolo ne prinesejo sabo lepili navad, pred vsemi pa navade na pokorščino, je potem učenje brez posebnega vspeha. Za take lepe navade morajo skerbeti posebno matere.
Dobro je, ako se odraščena dekleta pri daljnem izobraževanji namesto, da bi se s tujimi jeziki preveč ukvarjale, uče, kako se mladina odgoja; zastran tega pa je tudi treba, da starši podpirajo tiste, ki v šoli in doma izrejajo njihove otroke.
Stari učitelj je imel navado, da je staršem, ki so mu otroke v šolo pripeljali, naročal dve reči. Djal jim je: „Sam ne morem vzrejati, vi morate mi pomagati, in če mi pomagate, nikar mi ne zavirajte, t. j. kedar jaz hočem naprej, da bi vi hotli nazaj". In če so mu starši svoje otroke hvalili, da že nekaj šolskih reči znajo, povedal jim je povest od godca, ki je učil citrati. Ta godec je rekel: „Kedar pride k meni kak učenec, ki nič ne zna, tirjam za podučevanje pet goldinarjev, če pa že kaj zna, pa deset". In če so ga vprašali, zakaj tako, djal je: „Pet gld. tirjam da ga učim, in pet, da ga odvadim, kar prav ne zna".
Tako so tudi nekteri starši, ki mislijo, da otroci morajo vsaj čerke poznati, ko gredo v šolo, ter jih že eno leto popred ali sami uče ali pa
h kaki stari zasebni učenici pošiljajo k nauku. Tega truda staršem kar nič ni treba. Učenje je šolska reč. Starši naj le skerbe, da svoje otroke lepo vzrejajo, t. j. da jih navadijo na vsako besedo naglo vbogati in pri naj manjšem delu gledajo na to, da so natančni, ker šolski otroci morajo na tanko spolnovati učiteljeve ukaze, če se hoče, da v šoli napredujejo. Domača ali hišna naloga je tedaj, da starši otroke vzrejajo, šolska pa, da se podučujejo in pri tem tudi ob enem vzrejajo. Višje šole imajo več opraviti z učenjem.
Odgoja mora tedaj v domači hiši vterditi si korenine in potem v enem kolovozu s šolo nadaljevati, učenje pa se mora vse le šoli pripuščati. Tudi tako imenovano posebno podučevanje učencev (inštrukcije) so nepotrebne. Večkrat se prigodi, da se učenec v šoli napeljuje po tem, doma pa po drugem vodilu, in nasledek tega je splošna zmešnjava, da učenec ne napreduje. Pravo učenje v šoli ima za svojo poglavitno nalogo opazovanje, po kterem potem vsi zaumeni prihajajo v učenčevo dušo. Že Komenski je djal: „V šoli naj se učenec uči najpred opazovati, potem še le popisovati, ker le iz opazovanja izhaja pravo učenje in prava terdna vednost".
V šoli se mora otroke vaditi prav in redno misliti in sicer tako, da pri mišljenji tudi čuti. Tedaj je perva učiteljeva naloga ta, da učence vadi z občutkom misliti, ker v tem je podlaga vsega drugega izobraževanja za opazovanje, predstavljanje in zaumenje.
Naj bi tedaj starši in učitelji dobro razumevali svojo nalogo. Starši naj bi svoje otroke od pervega trenutka, ko jim jih Bog da, prav vzre-jali, učitelji pa naj bi v šoli dobro vzrejo nadaljevali in jih prav pod-učevali. Le s tem, ako domača hiša in šola spolnujeta svojo dolžnost, širi se omika med ljudstvom.
0 slovenskem učiteljskem zboru.
Da so učiteljski zbori važni, da koristijo šoli in učiteljstvu, mislim mi ni treba dokazovati; jasen dokaz tega je, da so imeli učitelji v raznih deželah že več takih zborov, da jih še tudi v prihodnje mislijo osnovati in da jih posamesne vlade v tem početku podpirajo. Tudi naši sosedni učitelji na Hervaškem imeli so pretečeno leto v Zagrebu tak zbor, kterega se je mnogo slovenskih učiteljev vdeleževalo. In kaki vspeh je imel ta zbor? Vzbudil je učitelje hervaške, vzrokoval živahno gibanje na šolskem polji, pridobil mnogo prijateljev šolstvu in postavil temelj „narodni šoli" in splošni ljudski omiki.
Kaj pa mi Slovenci? Pri nas, žalibog še ni šolstvo na istej stopinji, na kteri bi moralo biti, da bi iz njega vel pravi duh omike v
prosti narod. Mi potrebujemo dobrih „narodnih šol". Če si tih priborimo, postavljena je podlaga narodni omiki. V ta namen treba je postaviti načela, po kterih se ravnati, da nam izraste dobro narodno šolstvo, in to je naloga prihodnjega slovenskega učiteljskega zbora. Ker je pa živo potrebno osnovati dobre narodne šole, je tedaj ta zbor slovenskemu šolstvu zelo potreben. Do sedaj še nismo imeli nobenega takega zbora, kajti okoliščine so nam bile nevgodne sklicati tak zbor. Slovenski učitelji tedaj radostno pozdravljamo glas „Učiteljskega Tovarša", lcteii nam naznanja, da namerava slovensko učiteljsko društvo letos sklicati „zbor slovenskih učiteljev", v kterem se boderno zbrali okoli matere pedagogike in se zedinili, ter skupno delali i položili dobro podlago narodnemu šolstvu in boljši prihodnosti našemu narodu. Ako pa hočemo tak zbor napraviti, moramo zgodaj začeti delati, nič časa ne smemo zamuditi, kajti koliko opravila daje vredba takega zbora, previdi vsak, kdor je bil že kje pri takih zborih.
Ker pa bode omenjeni zbor v beli Ljubljani, treba je, da se mu da veličastna vnanja in notranja podoba, da se združi z zborom tudi razstava učilnih pripomočkov, da se napravijo primerne veselice i. t. d. K temu je treba, da se vsa ta stvar razdeli v več razdelkov i za vsak razdelek naj bi bil poseben odbor, kakor: „centralni, razstavni, stanovanjski i veseliški odbor". Ker je pa nemogoče, da bi bil občni zbor „slovenskega učiteljskega društva" (ktero napravi občni slov. uč. zbor) popred nego jeseni, bi bilo dobro, ko bi se enkrat nekoliko slovenskih učiteljev v Ljubljani sošlo, da bi se o celej tej stvari natančneje posvetovali i posamesne odbore volili.
Vi pa, dragi sobratje! ne zamudite pristopiti k „slovenskemu učiteljskemu društvu", podpirajte ga po svoji moči duševno i materijalno. Pokažite, da ste zvesti slovenski učitelji, da ste zmožni in se tudi hočete izobraževati.
Ne zamudite pa tudi vdeleževati se pervega slovenskega učiteljskega zbora i sodelovati na pričetem delu, iz kterega nam bode vzrastlo „narodno Šolstvo".	Podčeren.
Kako bi se ljudsko šolstvo povzdignilo.
Vsi izobraženi narodi obračajo naj večji pozor na ljudsko šolstvo, ter si prizadevajo po svojej moči pridobiti si dobrih učiteljev s tem, da kolikor je mogoče boljšajo njih materijalno stanje. In to jo pravo, kajti, ako so učitelji dobre, izdatne moči, je gotovo tudi šolstvo na dobri stopinji. Nam Slovencem se v enomer očita neizobraženost. Res je, da nismo še na tistej stopinji narodne omike, kakor so nekteri drugi narodi
3 *
in ravno iz tegar vzroka nam je živo potrebno ljudsko šolstvo po vsej moči podpirati i ga na višje stopinje spravljati, ter tako našemu narodu pripomoči do potrebne zaželjene omike. Kako pa bodemo to storili ? Tako, da si pridobimo dobrih šolskih moči. Če si jih pa hočemo pridobiti, je potrebno, da se jim zagotovi tako stanje, da se bodo brez skerbi sa vsakdanje življenje i potrebe mogli posvetiti svojemu važnemu stanu — šoli. Ako hoče učitelj vspešno podučevati, mora vsakterih skerbi, ktere bi ga mogle v poduku opovirati, popolnoma prost biti. On mora imeti tako plačo, da si more pripravljati potrebnih reči za življenje, poleg tega pa tudi za svoje daljno izobraževanje, za ktero potrebuje mnogo pripomočkov, ktere si mora navadno drago kupovati. To zahteva tudi šolska postava od 14. maja 1869.
Ali pa morejo ljudski učitelji s sedanjo svojo plačo tej tirjatvi zadostovati?
Res, da je naš kranjski deželni zbor izdelal začasno postavo, ktera določuje ljudskim učiteljem plačo z naj manj 400 gold., ali ta postava akoravno smo jo z veseljem sprejeli, je vendar še le perva pomoč zapuščenemu učiteljstvu. Učitelj bi za to plačo moral opravljati ne le službo učiteljevo, ampak tudi orglarjevo in mežnarjevo. Ker pa učitelj cerkvenikove službe sam opravljati ne more, mora imeti za ta posel posebnega služabnika, kterega mora dobro plačati. Sploh pa je služba mežnarja s ono učitelja postavno nezdružljiva, in kranjski učitelji so to že večkrat povdarjali i letos tudi slavni deželni zbor prosili, da bi se ta služba popolno odstranila, — a njih glas je bil glas vpijočega v puščavi. Zaradi tega se tudi ni čuditi, ako so se kranjski učitelji jeli preseljevati in se jih v novejšem času še mnogo preseliti misli v sosednjo Štajersko, kjer učiteljstvu boljša doba zori.
Omenjena postava pa tudi čisto nič ne omenja podučiteljev. Ali naj imajo še tudi v zanaprej tisto plačo, kakor do sedaj 100—150 gld. ? Ali morebiti po 60^ kakor na Štajerskem? Tedaj bi imeli podučitelji navadno po 240 gold., kar je za živež premalo, a za pogin preveč. Ali podučitelj ne potrebuje ravno tako življenja, kakor učitelj ? Ali ne opravlja iste službe? Ugovarjalo se nam bode morda s tem, da so podučitelji naj več neoženjeni, torej nimajo družine. Ali mislimo, da tu se plačuje le njegov trud, njegovo delovanje v šoli, in ta je pri obeh isti Isti trud, isto delo zasluži tudi isto plačilo! S temi 240 gold. bi si imel torej podučitelj pripravljati živež, obleko i potrebne knjige za svoje izobraženje. Ubogi podučitelj! ne samo, da te že ime razločuje od drugih sobratov, ne le, da mora še opraviti spraševanje, po kterem je še le za podučevanje sposoben, akoravno ima že v roki spričalo zrelosti, poleg tega mu je še slabejša plača odločena zato, ker je ravno — podučitelj.
Zrel, a ne sposoben! V mnogih krajih podučitelju še tega ubozega imena ne privoščijo, imenujejo ga še celo: pomagača, hlapca. Žalostno ! V takem položaji mislim, da podučitelj ne bode mogel z veseljem posvetiti se svojemu imenitnemu poslu, ne dalje izobraževati se.
Sedanje razmere o učiteljskih pravicah so tedaj velik opovir dobremu šolstvu i napredku sploh. Y rokah našega deželnega zbora je ta tako važna reč, ohranitev in pridobitev dobrih učiteljev in po njih dobrih šol in tako celo izobraženje našega naroda. In če se to zgodi, bodo nasprotniki utihnili vidé, da smo zmožni i voljni izobraževati se po vsej moči. S izobraženostjo pa raste tudi narodovo duševno i materjalno blagostanje. Ker imajo naši poslanci posebno za blagostanje našega naroda skerbeti, nadjamo se, da se bodo vendar enkrat poprijeli dela, ter postavili močen temelj narodni omiki — dobro ljudsko šolstvo.
Kdor pa dela nasprotno, ni prijatelj naroda, kajti: „Kdor hoče narod k padežu pripraviti, naj se loti šolstva; naj raz-deva, in dosegel bode — propad naroda".
Podčeren.
Matematična terminologija.
Sostavil prof. Ivan Tušek. (Konec.)
Stumpier Winkel — topi kot.
Subnormale — podpravilnica.
Substituiren — namestiti, zameniti.
Substitution — namestba, zamena.
Substitutionsmethode —■ način zamenjevanja, način zamene.
Subtangente — poddotičnica.
Subtraction — odštetev, odštevanje.
Subtractiv — odšteven.
Subtrahend — subtrahend, odšte-vanec.
Subtrahiren — odštevati, odjemati.
Summand — pribrojnik, prištevnik.
Summe — suma, soštevek, vsota, znesek.
Summenformel — vsotnjak, vse-skupni izraz.
Summirbar — zbrojen, sošteven.
Summiren — soštevati, zbrojiti, zbrojevati.
Summirung — soštevanje. Supplement — dopolnik. Supplementäreck — dopolnajoči ogel.
Symbol — simbol, znak. Symmetrisch — simetričen, someren. Synthetisch — sintetičen, sostaven.
T.
Tangente — tangenta, dotičnica, dirka.
Terminrechnung — ročni račun,
obročni račun. Teme — terna, trojica. Tetraeder — tetraeder. Theil — del.
Theilbar — deliven, meriven, raz-
števen, delen, meren. Theilbarkeit — delivnost.
Theilung harmonische — soglasna
razdelba. Theoretisch — teoretičen. Transformation — prestvorba. Transversale — preka, prečnica. Trapez — trapec. Trapecoid — trapecoid. Trigonometrie — trigonometrija,
trikotomerstvo. Trigonometrisch—trigonometrijsk,
trikotomerstven. Trinom — tričlenek.
u.
Uebervoller Winkel — prepolni kot. Umdrehungsaxe — okretna os. Umfang — obseg, obod. Umfangswinkel — obodni kot. Unbekannte, die — neznanka. Unechter Bruch — nepravi drob. Unendlich — brezkončen. Ungerad gerade Zahl — enosodi broj.
Ungerade Linie — kriva čerta. Ungerade proportionirt — obratno
razmeren. Ungerade Zahl — liho število, lihi broj.
Ungleichseitig — raznostran, a, o. Unione, samica, samoterica.
V.
Variation — variacija, prememba. Variationsform — premembna o-blika.
Variiren — premenjevati. Veränderlich (variabel) — spremenljiv.
Verhältniss — primera, omer. „ der Gleichheit — enačila primera. „ -Zahl — primerno število.
Vertikal — vertikalen.
Vertikal-Ebene — vertikalna ravnina.
Vertikal-Linie — vertikalna čerta. Verschieden — različen. Vieleckig — mnogooglat. Vielfaches — mnogokratnik. Vielkantig — mnogorob, a, o. Viereck — čveterokot, čvetero-kotnik.
Viereckige Zahl — čveterokotno
število. Viertelkreis — četvertnik. Vollecke — polni ogel. Voller AVinkel — popolni kot. Vorderglied — sprednjak. Vorzeichen — znamenje.
Vi.
Wahrscheinlichkeit — verjetnost. Wahrscheinlichkeitsrechnung —
račun o verjetnosti. Wechsel — menica. . Wechsehvinkel — izmenični kot. Winkel — kot.
Winkel im Halbkreise — kot v
polokrogu. Winkeldistanz — velikost kota. Winkelfunktion — kotova zamenka. Winkelmass — kotna mera, mera
za kote. Würfel — kubus, kocka. Wurzel — koren. Wurzelausziehen — koren izvoditi,
koren izvesti. Wurzelexponent — korenovo kazalo.
Wurzelgrösse — korenita količina.
Z.
Zählen — šteti, brojiti. Zähler — števec, brojnik. Zahl — število, broj. Zahlensystem — številna sostava. Zehner — desetica.
Zehntel — desetina. Zeichen — znamenje. Zeiger, index — kazalka. Ziffer — cifra, brojka, številka. Zinseszins — obrestna obrest. Zinseszinsrechmmg — račun ob obrestni obresti.
Zusammengesetzt — sostavljen. Zusammenhängende Verhältnisse
— sovezne priinere. Zweigliedriger Ausdruck — dvo-ölenik.
Zweitheilig — dvodelen.
Metelko
T
slovenskem slovstvu.
23. Male šole ali šole po deželi so se imele navadno v domačem jeziku, in tudi po mestih v vzornih ali normalnih šolah se je podučevati mogel kolikor toliko jezik slovenski. Da bi se po njem vanje pripravila i Metelčica, v ta namen so šolske knjige spisovali Metelkovci; ali — „Berilo za male šole na kmetih" se je 1. 1834 tiskalo že spet v Bohoričici, in v njej je po naročbi šolskega vodstva tiskan tudi „Mali besednjak slo-venskiga in nemškiga jezika" v Ljubljani 1. 1834. 8. str. 230; II. 1843, ki ga je nekoliko s pomočjo Metelkovo zložil J. Kek (r. v Zatičini 1796, u. v Ljubljani 1854), ki je spisal bil tudi „Kratek katekizem v vprašanjih in odgovorih", kteri je nastopil v pervih šolah pozneje za 1. 1831 v Metelčici natisnjenim „Kerščanskim naukom".
V	srednjih šolah je pa slovenščina menda po Vodnikovi dobi potihnila popolnoma, čop jo je jel zopet buditi, in kaže se, da so tedaj nekteri poskušali slovenščini pridobiti nekoliko veljave v šolah latinskih. Konec 1. 1836 dobi Metelko od deželnega poglavarstva po ravnateljstvu modro-slovnega učilišča v presodbo slovnico latinsko — Handbuch der lateinischen Sprache —, ktero je vsaj nekoliko na podlagi slovenskega jezika sostavil tedanji kateliet v latinskih šolah blagi Joža Glo-bočnik*) (r. v Cerkljah 1. 1796, kateket od 1828 do 1854, u. v pokoju 1. 1863), ktera pa vendar natisnjena ni bila.
V	nemški 1. 1837 pisani razsodbi pravi Metelko, da posebno v skladnji razkazuje pisatelj, kako malo se vjema latinščina z nemščino, nekterikrat celo nič, velikrat se pa lepo sklada s slovenščino. — Prav res je, da latinščina po vsem sostavu svojem t. j. v mnozih posamesnih besedah pa celih stavkih ima veliko podobnosti s slovenščino. Jasno je toraj, da kranjska mladina veliko prej in bolje umeva latinščino, če se na to podobnost z malo besedami opomni v maternem jeziku, kakor pa
*) Umeri je ranjki detomili kateliet 17. sušca, rojen je bil 18. in pokopan 20. istega mesca, ter je na parah ležal — 18. — svojega rojstva in — 19. — svojega godu — sv. Jožefa — dan.
ako se z mnogimi na široko razlaganimi pravili o latinščini v nemškem jeziku obtežuje njen spominj. Nemško dvombo „ich werde verlassen" razlaga pisatelj 1. VI str. 2 prav dobro po slovenski z „bom zapustil in sini zapušen"; tako tudi „ich arbeitete" 2 „bi delal in sim delal". Spridoma bi toraj kranjska latinščine se učeča mladina rabila to delo; nektere reči bi se vendar — po njegovih mislih — mogle popraviti. Nemške sklanjatve naj bi se vravnale po slovnicah v normalnih šolah navadnih. Pisatelj je nemščini dal 6 sklonov; praviloma ima le 4. Hotel je pred ko ne to doseči, da se vjemajo z latinskimi, kar pa nikakor ni prav, vzlasti že za to ne, ker je prepovedano podtikati komu kaj tujega. Čisla naj se lastnija vsakterega, toraj tudi nemškega jezika, in nobenemu naj se ne vtika ali ne vriva, česar mu narava ni dala. Mar naj se učenec koj v sklanjah soznani z razločki obeh jezikov, kar se mora prej ali slej že tako zgoditi. „Das Verfahren jener Empiriker, die einst der deutschen Sprache Gewalt anthaten, um darauf das Latein mechanisch betreiben zu können, kann man mit Recht wohl nicht zurückwünschen".
Slovenske besede, pravi proti sklepu, naj se podčertajo in potem drugače tiskajo kakor latinske, da se človek v njih ne moti. Ta zmota se primeri tem lože, ker se marsikterikrat v obeh jezicih enako glasijo, in so časih enacega časih inacega pomena; p. me, te, se, novo itd. pomeni v obeh jezikih ravno tisto; rana latinski pomeni der Frosch (žaba), slovenski die Wunde; perversi lat. die Verkehrten, slov. werfe zu; is lat. er, slov. aus; pes lat. der Fuss, slov. der Hund itd.
Tako natihoma je deloval Metelko, da razun 1. 1838, kadar ga v Illyr. BI. hvalno imenuje Ivorytko, nikjer nič ni brati o njem nekaj let. Sicer so po doveršeni čerkarski pravdi nekako sploh potihnili bili delavci na slovstvenem polji slovenskem, da je 1. 1840 v ravno omenjenem listu št. 50 Pros t o slav Milko takole popeval slovstvo naše:
1833 — 1840.
I.
Eodila nam je tudi domovina Cvetlice medne, žlahtne in dušeče, De hi ji vence spletali cveteče!
Let sedem je v Egiptu hudih bilo, De zemlja nič sadu ni obrodila, De še kopriva se je posušila, In vsako zerno kal je svoj zgubilo!
Pa kaj cvetlice, žlahtne vina, žita! Sladkosti vunder nihče nič ne vžije, Če vsako seme rodovitno klije,
II.
Let sedem! Čudno res je to število, Ker nas stiskala tud' je taka sila! De b' je Modrica naša ne čutila, Serce bi bolj prosto Slovencam bilo! —
Al setev vsa od toče je pobita. —
Kaj vinska terta, žlahtne vina, žita, Pomagajo sinovain domačije? Peljinovko vsak žejen grenko pije, Če medonošnih bčel nihče ne pita.
Polje sicer nam ni pusto ležalo: Rodilo nam je žita, žlahtne vina, In moč in živež nam je vsim dajalo.
Al' domačija vertu ni enaka? Glej, žlahtne mednate rodi cvetlice, Iz kterih med bi brala bčela vsaka.
Glej, naša ta je domačija draga, Še bčele daj ji, sladke beračice, Saj ljubi bčele tudi Mati blaga!
In v tem smislu je 1. 1841 Kopitar v posebnem pismu (Baden d. 5. May) popraševal Metelkota: Ps. Wie kommt es, dass selbst Korytko's Beispiel, u. Ihr langes Professorat, keinen Carniolophilus im echten Sinne wecken? —
Iz Gradca. (Stigmografični risarski predlogi.) Že pred novimi šolskimi postavami se je v ljudskih šolah podučevalo v risanji. Sedaj pa je zapovedano, da se mora po vseh ljudskih šolah podučevati v risanji. Za učitelje, ki sami niso dobro risanja vajeni, je to podučevanje gotovo nekoliko težavno, ali pa saj v tem ne pridejo do namena. Treba jim je, da imajo prave zgledne risarske predloge. Dolgo se ni nobenemu posrečilo, da bi bil napravil dobre, lahke, mične in praktične predloge za male učence; kajti eni so bili pretežki in nemikavni, drugi zopet nedjanski, ker delali so jih naj več ali učitelji večjih višjih šol, ali pa celo neučitelji. Kakor pa ne more vradnik kmetu pripravnega orodja napraviti, ampak le tisti, kteri se sam s kmetijstvom peča, ravno tako tudi niso mogli učitelji višjih šol ali še celo neučitelji za ljudske šolo pripravnih risarskih predlog napraviti. Tedaj je to podučevanje zmirom nekako zaostajalo, dokler se ni ljudskemu šolskemu učitelju posrečilo napraviti zaželjene risarske predloge za ljudske šole. Janez Kopšič, učitelj v Gradcu, je napravil perve dobre predloge za ljudske šole. Da je to istina, priča to-le: Ko so bili 20. julija 1871 v Badnu učni pomočki razstavljeni, dobil je Kopšič za svoje risarske predloge častni diplom; graško učiteljsko društvo je te predloge prav dobre spoznalo in jih prav živo priporočilo; c. k. deželno šolsko svetovalstvo na Koroškem jih je dovolilo za ljudske šole in tako tudi c. k. deželna šolska svetovalstva na Kranjskem in Štajerskem, in Kopšičeve risarske predloge se ne rabijo samo v Gradcu po vseh ljudskih šolah, ampak tudi po deželi, da, celo na Avstrijsko, Tirolsko, Koroško, Kranjsko, Gališko, Salc-burško, Češko, Istrijsko, Banaško, Moravsko itd. pošilja Kopšič svoje risarske zvezke. Celo konzulstvo v Carigradu je vpeljalo Kopšičevo risarstvo v on-dašnjih avstrijsko-ogerskih šolah, in si je naročilo 15. decembra 1871 prav veliko zvezkov (okoli 2000). V tem kratkem času se je tedaj Kopšičevo risarstvo tako silno razširilo, in se bodo še bolj, ker še naj bolj zadostujejo tirjatvam §. 53 šolskega in učnega reda občnim ljudskim učilnicam od 20. avgusta 1870, ki govori o smotru nauka o risanji in geometričnih oblikah.
Tu podamo še kratek popis posamesnih zvezkov: I. zvezek obsega vaje z navpičnimi in vodoravnimi potezami in iz teh čort sostavljene podobe n. pr.: prave kote, pravokotnike, štirjake, stol, križ, omaro, mizo i. t. d. V II. zvezku so vaje s poševnimi potezami, različni koti, trikotja, zopet kvadrati in pravolcot-niki, trapeci ali zategnjeni čveterokotniki in iz teh sostavljene podobe. V III. zvezku se nahajajo prav mične iz ravnih potez narejene podobe, n. pr.: zopet križi, čoln s hišico, hiša, cerkev s pokopališčem, čaše ali skudele, mlin za kavo, šolska tabla s stojalom, kažipot, zopet hiša, omara, duri, golobnjak,
Šolsko obzorje.
štirjake, progaste ali pisane s vstričnimi čerticami in rimske številke. V IV. zvezku so lepe podobe v pisanih štirjakih, vmes pa še druge podobe, kakor: strešna okna, hiše, spominke ali znamenja v spomin, hišno orodje, svetilnice itd. Pri teh vajah rabijo lahko učenci barvane svinčnike (rudeče in višnjeve ali plave), in podobe se še veliko lepše vidijo. V. zvezek prinese pa že težje figure z ravnimi čertami in s senčanjem (Schattirung) n. pr.: pinjo, žganjarsko kupico, dleto, verh zvonika, spominke, veterni mlin, pokrito šterno, grobne kamne, oljenko (lampo), peči, terdnjavski turn, velike duri z železno mrežo, predalčnik (Schub-ladkasten), cerkev, statve, mostove, šterno, hiše in latinske čerke. VI. zvezek prične vaje s krivimi potezami in obsega zopet prav prav mične podobe, kakor: peresa, navode k ornamentom, lonec, majolko, coklo (Holzschuh), nož, korc, likovnik (Glätteisen), škaf, škropivnico, bokal s kupico itd. Te vaje so posebno dobre za dekleta. Zvezek VII. ima sedem prav lepih vloženih tla. V VIII. zvezku je čez 30 zgledov za izšivanje (Schlingmuster) posebno pripravne za dekleta. IX. zvezek je namenjen za poduk v oblikoslovji, ter obsega poteze ali čerte v različnih razmerah, kote, trikotnike, kvadrate, pravokotnike, trapece, paralelo-grame ali vsporedtiike, kroge, (kocko ali kupo [kubus, Würfel], piramido, prizmo, valjar, stožec itd. in sicer te z mrežami, t. j. narisano je, kako se iz papirja te reči izrezujejo in zložijo), in potem preračunanje poveršja pri krogu, štirjaku, pravokotniku in trikotju. Kopšič je napravil pa tudi najpotrebniše modele ali obrazce iz debelega terdega papirja za ta poduk in jih daje ravnokar mestnemu šolskemu svetovalstvu v presodbo in poterditev. Dobivali se bodo pri njem po 10 n. kr. X. zvezek je namenjen poduku o zemljepisju. V njem se nahajajo naj pervo znamenja vasi, terga, mesta; glavnega mesta, terdnjave, dobljene in zgubljene vojske, rudninskega studenca, rudnika, škofovega sedeža, pošte, različnih mej, stez, cest, železnice, daljnopisa, mere potoka, reke, jezera, zaliva, verha gore, potem pride solnčni in lunini mrak, polotok, otok, gorovje, med-morje, puščava, morska ožina, tir zemlje okoli solnca in staja zemlje v različnih letnih časih proti solncu, zemlja s petimi pasi, s poldniki, s soravniki, z ravnikom, s severnim in južnim tečajem; vzhodna in zahodna poluta oble z dotič-nimi deli sveta. Nadalje pridejo zemljevidi Koroškega, Štajerskega in Kranjskega vsi trije z gerbom in slednjič celo Avstrijsko - ogersko cesarstvo. Na zemljevidu Kranjskega so ti-le kraji zaznamovani: Ljubljana, Kranj, Teržič, Loka, liadoljca, Kamnik, Idrija, Ipava, Postojna, Lož, Kočevje, Ribnica, Černomelj, Metlika, Novo mesto, Kostanjevica, Mokronog, Kerško, Litija in Višnjagora. Omeniti se pa mora, da X. zvezek še ni dogotovljen, v enem mesecu se bo pa gotovo že dobil. Vrezano je v kamenu že vse; razun zadnje strani t. j. Avstrijsko-ogerskega cesarstva. Kedar se bo ta zvezek dobil izdelan, naznanili bodemo v »Tovaršu».
Ker se na teh zemljevidih nahajajo znamenja dobljenih in zgubljenih vojsk, primoran je učitelj tudi povedati pri tej priliki nekoliko iz zgodovine. Sploh si je Kopšič veliko truditi moral, da je te risarske zvezke tako izverstno sestavil, kajti učitelj še celó lahko tu kakor pri pisanji po taktu podučuje, ter lahko pazi, da otroci prav sede, in prav svinčnike derže. Otroci kažejo pa tudi veliko veselja do risanja, ker se zmirom mičnejše podobe po zvezkih nahajajo in se po stigmografični metodi prav lahko izpeljujejo. V pervih zvezkih so take lahke vaje, da jih že otroci drugega razreda izdelujejo. Treba je pa tudi, da se že v spodnjih razredah risati prične, da se lahko vsi zvezki porabijo. Po vseh zvezkih je več ko 400 vaj, in vsaka podoba se po trikrat ali štirikrat dela. V teh risarskih zvezkih je tedaj prav veliko učne snove.
Do sedaj se vse podobe po pikah delajo, razun X. zvezka, pozneje v novem natisu more jih pa zmirom več in več izpušati, ako bodo to učitelji za dobro spoznali, torej se Kopšiču kaj vstreza, ako mu ta ali uni tovarš kaj nasve-tuje, ter je pripravljen vse storiti. Tudi obeta, da hoče slovenskim učiteljem s tem vstrezati, da slovenske napise in imena napravi, ako bodo povsod njegove risarske zvezke rabili in si slovenska imena želeli, akoravno ga pride to veliko stati, ker si mora dati v nov kamen rezati. — Zakaj bi pa tudi ne storil, saj je K o p š i č sam Slovenec, torej se pa, dragi tovarši, še toliko bolj njegove risarstvo in njegovi zvezki priporočajo, ker imamo to iznajdbo od domačega brata.
Niso pa njegovi zvezki le samo izverstno izdelani, ampak tudi silno dober kup so. En zvezek, v kteremu se na 14. straneh risa, velja le 6 n. kr., le X. zvezek velja 10 n. kr.; oziroma na tvarino, ki jo obsega, pa tudi jako po ceni. Ako si pa kdo pri Kopšiču (mestnemu učitelju v Gradcu Schulgasse Nr. 14) več zvezkov naroči, dobi jih pa še 10 % boljši kup. To pa le pri njem, kajti kupci ne morejo dati 10 ^ dobička , ker jih sami po tem kupu dobijo od ICopšiča. Dobivajo se pa tudi v Ljubljani pri Giontini-tu in Gerber-ji, ktera sta si jih že v kratkem prav veliko naročila. Se ve da, so tam dražji, kakor je že zgoraj omenjeno. Ako bi si pa otroci tndi tega ne mogli kupiti, naj pa učitelj za to revne učence naroči »stigmografične vadne zvezke« (Uebungshefte). En zvezek velja le 4 kr., veliki so pa tako, kakor uni s predlogami. Iiazvidi se iz tega tedaj, da je komaj popir plačan. — Pri Kopšiču se pa tudi lahko ob enem dobiva (kar se ve, le iz prijateljstva tovaršem preskerbuje) vse drugo risarsko in pisalno orodje, in sicer: svinčnike Hardtmuthove po 7 palcev dolge 12 za 12 kr., 5 palcev dolgo za 8 kr., plave mehke, da se ne drobijo, po 7 palcev dolge eden po 5 kr., rudeče-plave po 8 palcev dolge eden za 8 kr., gumilastiko a/4 palca široko in r>/4 dolgo po 2 ali 3 kr. (en kos se lahko prereže in jo ima polovico dovolj en učenec), 100 peresnih ročnikov za 50 kr., 100 kamenitnih pisalov (Griffel) v pisanem papirju zavitih 40 kr., nepovitih 15 kr., jeklenih peres 12 tucatov (Gross) za 40 kr. do 1 gl., 100 tek ali zvezkov za pisanje izbranih 1 gl. 40 kr. itd. Preskerbuje pa te reči le tistim učiteljem, ki si pri njem risarske zvezke naročajo. — Upam, da se s tem naznanilom nekterim učiteljem nekoliko vstreza.
V Gradcu, 10. januarja 1872.	Juvan.
Iz Ptuja. (Poročilo o stanji in delovanji učiteljskega društva v ptujskem okraji). Konec meseca grudna preteč. 1. je prešlo tretje leto, kar ima učiteljsko društvo ptujskega okraja svoj obstanek. Leta 1870. štelo je društvo rednih udov 38, nerednih 4, pa enega dopisovalnega. To leto pristopilo je rednih udov 6, nerednih 1, in izvoljena sta bila dva častna uda. Vsled spremembe služeb in po drugih naključbah je izstopilo 1. 1871. rednih udov 7, tedaj šteje društvo konec 1. 1871. 45 društvenikov in sicer: rednih 37, nerednih 5, dopisovalnega 1, pa častna 2. O društvenem premoženji poročamo, da društvo doslej še ni moglo nabrati nikake glavnice, vendar tudi ni delalo dolgov. Letni doneski so porabili se deloma za točne društvene potrebe, največ pa dajali se za pomnoževanje društvene knjižnice, ktera šteje sedaj 115 knjig. Za okrajno učiteljsko bukvarnico je lani darovalo zastopstvo ptujskega okraja 50 gld., in za ta denar napravilo se je nekoliko večjih znanstvenih knjig, ter nekaj časnikov, in vse je pod roko in varstvom društvenega knjižičarja. Dragih denarnih podpor društvo ni imelo, vendar se javno zahvaljuje občini ptujskega mesta za sobo, ktero mu je prepustila v mestnem šolsk. poslopji brez plačila za zbo- * rovanje. Preteč, leto je imelo društvo 9 shodov, — namreč 7 rednih, 1 izvan-
rednega in 1 odborovega. Pri rednih se je sklepalo o mnogoterih, šolo in nčiteijstvo zadevajočih prošnjah, ki so se predlagale deželnemu zboru; pogovarjalo se je o važnih vzrejnih in učilnih stvareh, in tako se je veršila naloga po 1. §. društvenih pravil. Bilo je 9 prav dobrih govorov. Izvanredni shod je je bil pri sv. Trojici v Slov. goricah, kojega so se vdeleževali tudi druga učit. društva štirsk. slov. zemlje, — odborni shod pa je obravnaval upravne stvari društva. Društvo je tudi volilo odbor v ta namen, da se sčasoma tudi osnuje dobro berilo za slov. lj. šole. — Ker je ta stvar posebno važna, vljudno prosimo vse učitelje in prijatelje šolstva, ki podpirajo s svojim svetom in delovanjem to podvzetje. *)
Med letom je pristopilo društvo tudi zvezi štirskih učiteljev, koja pravila so se že objavila. V obče moremo reči, da je društvo ptujskega okraja spoznalo svojo nalogo, ter trudilo se v preteklem letu za korist šolstva in učiteljstva. Konečno želimo, naj bi vprihodnje vsi učitelji ptujskega okraja pristopili k temu društvu in vdeleževali se njegovega delovanja, — ker »sloga jači«.
Iz Ljutomera. Zvedel sem veselo novico, da bode v prihodnjih velikih šolskih počitnicah v Ljubljani »pervi občni zbor slovenskih učiteljev«. Ta zbor naj se pa osnuje popolnoma po zgledu lanskega hervaškega učiteljskega zbora. Obravnaval naj bi samo splošna in najvažnejša vprašanja, ki se tičejo vsega slovenskega ljudskega šolstva. Občni zbor slovenskega učiteljskega društva obhajal naj bi se popred, p. v velikonočnih počitnicah, da bi se takrat s takimi ne toliko važnimi rečmi čas ne zguboval. — V tukajšnji bližnji vasi, v sv. Križu dobil je pokojni nadučitelj, g. Begolec, ki je 73 let prav marljivo in hvalevredno učiteljaril, sreberni križec za zasluge. Kavno tako je počasten g. učitelj Einfalt v mestu Eadgoni. V poprej omenjeni vasi nimajo že tri mesece namestnika za imenovanega zasluženega nadučitelja. Tega je kriv ondotni krajni šolski svet, ki ne razume svoje naloge. Pri imenovanji so se pervikrat glasi razkrojili. Služba je bila torej v drugič razpisana. Pri novem imenovanji pa volijo ti možje zopet nepostavno. Izvolili so si namreč svojega podučitelja, ki še prosil ni in ki nima izpita potrebnega za nadučitelja, kar pa višja šolska gosposka vsled postav ne more poterditi. Za podučitelja pa hočejo ti možje imeti nekega dosluženega vojaka, ki nima prav nič izpitov učiteljskih.
Ta služba bode morda še enkrat razpisana, ali pa bode deželni ali okrajni šolski svet imenoval kterega učitelja. To je tedaj žalostna skušnja. Akoravno nove šolske postave dajejo lepe pravice srenjam, vendar se jih naši malo omikani kmetje premalo poprijemljejo v svojo korist. Omenim naj še, da je bilo za to službo več kompetentov, med njimi več zmožnejših iz Kranjskega, od koder prav pogostoma na Štajersko prosijo. V 2'/2 mesecih mi je pisalo 12 tovaršev iz Kranjskega, ki nameravajo tu sim prositi. Ne davno je za Štajersko poter-jena postava, po kteri smejo blagajnice okrajnih zastopništev, ki se polnijo iz davkarskih priklad, prevzeti plačevanje učiteljev. Vsled tega je že mnogo okrajnih zastopništev na Štajerskem sklenilo, da ima šolnina nehati, in da se učitelji plačujejo iz omenjenih blagajnic. To ima dober vpliv na učiteljstvo in šolstvo. Pervi dobivajo v redu svojo plačo, šolstvo pa se s tem boljša v tej zadevi, da starši ne mermrajo toliko zoper šolo. Ljutomerski okrajni zastop bode prihodnje leto prevzel izplačevanje učiteljev.
Naj povem še nekaj važnejših sklepov iz seje tukajšnjega okrajnega šolskega svetovalstva dne 29. decembra. Perva realka se bode prenaredila v za-
Tudi na Kranjskem spisujemo novo „Berilo" za četerti ali peti razred ljudskih šol.	Vredn.
četno kmetijsko-obertuijsko šolo, ne pa v 5. razred ljudske šole, kakor sem žo poročal.
Napravila bode se tudi dekliška šola, z dvema razredoma, da se šola razširi, in da bode kolikor mogoče vsa za šolo vgodna mladina tudi hodila v šolo, kar pa se sedaj ne godi; kajti 1/3 mladine ne hodi v šolo, ker bi tudi v dosedajnili sobah prostora zanje ne bilo.
Učitelj Š. Meglic iz Planine na Notrajnskem imenovan je za učitelja v 2. razred v Ljutomeru in »Tov.« dopisovatelju izročilo se je vodstvo tukajšne šole. Samo po sebi se razumi, da ti sklepi potrebujejo še poterjenja od si. dež. šolskega sveta v Gradcu.
Serčno pozdravljaje svoje kranjske tovarše želim, da bi jim kmali zasijala mila doba boljšega materijalnega stanja!	L.
Iz Mozirja. (Naloga slovenskega uč. društva.) Lani sem čital v »Slov. nar.« poziv iz Ljubljane za vstanovitev slovenskega godbe nega društva. Da se do sedaj, kolikor je meni znano, na tisti poziv ni nihče oglasil, je znamenje, kako težko se izveršuje ta važna in hvalevredna misel. Meni se dozdeva, da se to brez učiteljev ne bode uresničilo. Letos pri velikem zboru slov. učit. društva, na kterega se na vsaki način moramo pripravljati, se nam ponuja perva najvgodnejša prijožnost, da se bode to djansko izveršilo, ako se tega količkaj z veseljem poprimemo. Gotovo pa bi bilo slovensko godbeno društvo tudi za šolo in nas učitelje pervič važno, ker bi bilo in moralo biti z učiteljskim društvom v tesni zvezi; drugič potrebno, ker se učiteljsko društvo samo ne more s petjem in godbo toliko pečati in se spuščati v tolike stroške, kolikor zahteva razvoj narodne godbe; tretjič koristno bi bilo tudi, da bi si pridobili izverstnih moči, ki so pa v raznih stanovih, da bi se ž njimi večkrat shajali in tako društvu in sebi koristili.
Ker izobražen svet že davno ve, kako blagodejno odgojilno moč ima v sebi pravo žlahtno narodno petje, ki je pogoj zdravemu razvoju narodne godbe, in ker smem zagotovljen biti, da je večina slovenskih učiteljev vneta za to misel, derznem se sledeče nasvetovati:
1.	Naj se v Ljubljani vstanovi začasni odbor, ki naj sostavi pravila za slovensko godbeno društvo tako, kolikor se da naprej presoditi, da bi se vstre-zalo namenu.
2.	Naj se povabijo odlični strokovnjaki in drugi razumni prijatelji godbe p. o velikonočnih šolskih praznikih na tisti dan, kedar bode odborova seja učiteljskega društva, k posvetovanji, da se o vzajemnem delovanji sporazumlja in da se pravila vladi predlože.
Ako bi vnanjih povabljenih udov nihče ne mogel priti, nič ne de, ker je ljubljanskih dovolj.
3.	Ker bo brez dvombe k temu društvu pristopilo, mnogo učiteljev, ki so zajedno tudi družabniki slov. učit. društva, naj se zarad zelo važne že omenjene vzajemnosti obeh društev družabniki slov. god. društva k shodu skličejo na tisti dan, kedar imajo učitelji velik zbor, ali vsaj na pervi dan za učiteljskim zborom.
— §. 59. učnega reda ljudskih učilnic zahteva, da se v višili razredih uči petje na podlagi notnega sostava. Kdor se je s tem kedaj pečal, ve, koliko truda in stroškov ga je stalo, ker ni imel za to pripravnih učil. Da z nemškimi učili v podučevanji v slovenskem petji nam ni pomagano, je jasno. Mislim, da je tedaj zelo potrebno, da si podučevanje v petji sistematično vredimo in si za to dobra učila pripravimo, ne samo zarad omenjene točke učnega reda,
ampak zarad vspeha, ki ga pri odgoji mladine s pravim resnično lepim petjem dosežemo. Zato pa moramo imeti stenske table za poduk v petji in knjižico »Poduk v petji za ljudske šole«, ktera naj bi obsegala dovoljno število lepih za šolsko mladino primernih pesem in blizo takošen-le zapopadek:
1. Dvoglasne vaje v c-dur, 2. enoglasne pesmi v c-dur, 3. dvoglasne vaje v c-dur, 4. dvoglasne pesmi v c-dur, 6. škala in dvoglasne vaje v g - dur, 6. dvoglasne pesmi v g - dur. Kakor g - dur, tako tudi f - dur, d - dur, b - dur, a - dur, es - dur i. t. d.
Vse pesmi morajo biti tehnično vredjene; pervi glas ne sme segati čez
- j. Pri vsakem glasu mora biti nekaj vaj in
-m-
pesem malega obsega t. j. takošnih, ki ne segajo zgoraj čez d, spodaj pod c.
Vaje v knjižici morajo biti takošne in tako vredjene, da vaje stenskih tabel nekoliko ponavljajo in dopolnnjejo. Vse pesemske kitice morajo biti pod glaskami tako tiskane, da se pri petji lahko na glaske pazi in besede čitajo.
Za petje samo po sluhu za niže razrede je potrebna posebna zbirka, zato, ker pesem že poprej naučena po sluhu, potem nima take vrednosti vaja po glaskah.
Da šolske pesmi ne zahtevajo samo pravilne skladbe, ampak tudi nekaj lepote in blažilnega, domoljubnega, narodnega in veselega duha, se je gotovo že vsaki učitelj prepričal.
Takošne pesmi, kterih nam precej manjka, se ne dado po rokodelsko skladati.
Hoditi jih more le prava sposobnost in pa vgodno vbrana dnša.
Izverstne stenske table za petje je imel že lani v izložbi v Zagrebu in Ljubljani verli učitelj in nadzornik gospod Stegnar, za ktero delo sta ga zasluženo pohvalila »Učiteljski Tovarš« in pa »Slovenski narod«. Njegova domo-ljubnost nam je porok, da bi jih ou rad prepustil za tisk.
Pesmi za* knjižico »Poduk v petji za ljudske šole« pa že pripravljata na široko slavno znana slovenska skladatelja gosp. doktorja Benjamin in Gustav lpavec, ki pi¡poznavata važnost in nujno potrebo takošne knjižice. V to knjižico se bodo jemale pesmi tudi drugih skladateljev, ako so primerne. Ker je po Slovenskem gotovo mnogo takih pesem, ktere do sedaj niso bile tiskane ali ktere niso sploh znane, vljudno prosimo učitelje in druge šolske prijatelje, da jih blagovolijo poslati gospodu dr. Gustav Ipavecu v Št. Jur na južni železnici.
Pesmi morajo biti izvirne, vendar se brez imena skladateljevega in pesnikovega ne morejo sprejemati.
Da se ta knjižica in stenske table natisnejo in založijo, za to bode moralo skerbeti slov. učiteljsko društvo; sicer nihče ne bode tega storil.
Dobro bi bilo, da bi o tem še drugi svoje mnenje naznanili v »Učiteljskem Tovaršu«, posebno pa gospod Stegnar.
Pa ne samo to bode moralo slovensko učiteljsko društvo storiti, njega čaka še neizmerno veliko drugega še važnejšega dela — skoraj sama celina.
Naši predniki in največ" naši varuhi so nam jo prepustili. Mi se je moramo lotiti; to zahteva od nas naša samosvest in narod, čegar mladino pod-učujemo, to zahteva od nas mogočni duh sedanjega časa. Slovenski učitelji moramo torej priznati, kako silno potrebno nam je krepko slov. učiteljsko društvo. Kdor bi se ga izogibal, kazal bi s tem svojo nezrelost. Pomagali nam bodo iskreni in samosvestni doijio'jubi. Dokler smo tičali v nevgodnih okoli-
		' 1	1 , • A
	(z—_d		1, drugi ne pod |
ščinah, so bili tu pa tam naši varuhi »skazljivci« slovenskih šol; ako pa v sedanjem času učitelji ne bodo hotli poznati pravega pedagogičnega stališča, bode narod nas »skazljivce« imenoval.
Ne morem si kaj, da bi ne vprašal nekterih tovaršev na slovenskem Štajerskem zavoljo »Lehrerbund-a«: ali ni za naše šole slovenski jezik prevažen faktor, s kterim moramo računiti in neizogibljivi prelaz, čez kterega pelje naj krajši pot do napredka, omike in blagostanja?
Upam, da se vidimo v zboru slovenskega učiteljskega društva.
Jakob Skoflek.
Z nad Vipave. (Nekteri k raj ni šolski sveti) so res prava sitnost marsikteremu učitelju. V tem bode pritegnilo z menoj več mojih tovaršev, ki imajo v krajnem šolskem svetu take može, kakor jaz. Bil je prejšnji čas v tem oziru marsikteri učitelj zadovoljneje, če je imel za svojega krajnega nadzornika previdnega, ter za šolo vnetega domačega duhovna, ki je učitelja lepo podpiral, kakor sedaj, ki ima krajni šolski svet, v kterem so sami terdi nasprotniki šole. — Kes je več hvalevrednih izjem, kjer sede po krajnih šolskih svetih možje, ki vedo šolo ceniti po vrednosti, in skerbe za njeni napredek, ter podpirajo učitelja pri njegovem trudapolnem delu, učitelj je lahko vesel in še enkrat ložje deluje o šoli. Drugače pa je tam, kjer ima svetovalce, ki so sicer dobri kmetiški gospodarji, pa od šole umejo, toliko kakor medved na orgije, ter so ravno zategadel neprijatelji šolski. Taki bi radi videli, da bi šolo in učitelja muri popil. Tako je tudi. Tak velemodri očanec, ki se je iz nekake veljave vrinil v kr. šolski svet, noče nič slišati o dolžnostih, ki mu jih nalaga postava o kr. šolsk. sv. od 19. maja 1869, nego hoče po svoje prena-rejati vse do sedaj v miru obstoječe pri šoli. V svoji domišljiji prilastuje si neomejena oblast do učitelja, da se mu ukazuje, da ni treba podučevati ne v sviloreji niti sadjereji, in družili tacili neumnosti več. Po tem takem se lahko misli, da ne zda nikakovo naznanilo zarad šolskih priprav in malomarnosti staršov in otrok, učiteljeve plače i. t. d., nego primoran si za vsako najmanjšo potrebo na višjem mestu pomoči iskati. Se ve, da to jim zopet ni prav. Po vsem tem se tedaj vpraša, ni li tak krajni šolski svet popolnoma nepotrebna naprava, in nova butara za učitelja, ki more vedno biti pripravljen, odbijati hibe od tod nanj vihteče. Žalostno, pa res!	Jan. G.
Iz Teržiča. 9. t. m. umeri je tii starašina kranjskih učiteljev, 84 let stari učitelj g. Jakob Peharec, oče g. S. Pehar ca, dekana v blejskem Gradu. Potem, ko je čez 40 let služil, je bil še 12 let v pokoji, in je imel tudi od presv. cesarja sreberni križ s krono za zasluge. Pri njegovem pokopu 11. preteč, m. se je zbralo mnogo g. g. duhovnov, učiteljev in drugih njegovih spo-štovalcev. Pokopali so ga g. J. Eeš, dekan v Kranji. Pevci so mu peli pred-grobnico in nadgrobnico. Naj mirno počiva! Banjki je imel 70 gold. pokojnino iz dež. šolskega zaklada, 60 gold. pa so mu tukajšnji učitelji dajali iz šolskega denarja. Prav bi bilo, da bi se ta denar ohranil, da bi se temu še kaj pri-verglo in da bi se vstanovil še četerti učitelj, da bi ne imeli čveterorazredne šole na treh kolesih. Naš krajni šolski svet malo stori za boljše obiskovanje šole; naj ima tedaj na vesti, ako šolstvo zaostaja. Učitelji tu cel<5 po 30 ur na teden delajo, pa imajo naj več za to le grenko plačilo.	L. K.
Iz Ljubljane. »Odbor slovenskega učiteljskega društva« je v seji 1. dec. preteč. 1. dcločil, da hoče jeseni sklicati veliki zbor slovenskih učiteljev, za kterega se bode precej pripravljalo in potem ravnalo, koliko se bode oglasilo novih udov, ker brez združbe ni moči. Vabila
k pristopu naj se razpošljejo v vse slovenske kronovine. Tiskajo naj se nova pravila in nove sprejemnice. Društvo bode v svoji društveni sobi »Pred mostom« imelo te-le časopise: »Slovanskega pedagoga«, »Uč. Tovarša«, »Oesterr. Schul-bote«, »Pädagogisehe Zeitschrift«, »Volksschule«, »Central-Organ für pädagogische Interessen«, »Verordnungsblatt«, »Novice«, »Zoro«, »Verteca«, »Besednika«,. »Slov. Narod« in še več čeških in hervaških šolskih listov, ki jih vred-ništvo »Uč. Tov.« dobiva v zameno.
V odborovi seji 23. preteč, m. je obveljal važen sklep, da naj se v imenu kranjskih učiteljev naredi prošnja do slavnega ministerstva za bogočastje in nauk, da bi se tudi na Kranjskem vendar že tako ali tako vredile pravne razmere ljudskih učiteljev, ker učitelji zapuščajo svoje službe in veliko se jih je že preselilo v sosedne dežele. Ta prošnja se je precej spisala in že drugi dan na Dunaj poslala. — Tudi se je pri poslavljenlji našega častnega uda slavnega dr. Fr. Močnika, ko je povzdignjen v v i težki stan, poslalo novemu — pravemu šolskemu vitezu po telegramu serčno voščilo. Dalje se je odločilo, da društvo napravi v sredo 7. t. m. zvečer ol) 8. uri v društveni sobi besedo z znanstvenimi govori, h kteri se tudi vnanji udje vljudno vabijo.
—	Postavi za začasno vravnanje učiteljske plače in o po množenji normalnega šolskega zaklada po doneskih od zapuščin, ki ju je vlani sklenil kranjski deželni zbor, niste poterj eni. Za božjo voljo, pa saj kranjski učitelji nismo ukleti!
—	Dekliški ljudski šoli pri Uršulinkah v Ljubljani je ministerstvo za bogočastje in nauk podelilo javno pravico.
—	C. k. ministerstvo za deželno bran je dovolilo, da se smejo učiteljski pripravniki in učitelji v dveh letih zaporedoma vsako leto po štiri tedne jemati k vojaškim vajam.
—	3. t. m. ob 7'/,, zvečer bode v Zagorji (pri Savi) učiteljska beseda na korist šolskega doneska za uboge učence v litijskem okraji. Po besedi bode tudi ples. Prav je, da se na korist uboge mladine tudi o pustu kje misli.
—	K slov. uč. društvu so pristopili g. g.: Jan. Škoflek, uč. v Mozirji na Štaj., Gregor Jakelj, kaplan v Zatičini in Vinc. Kmet, uč. v Hajdovici, vsi z vpisnino in letnino za 1. 1872; Jož. Majer, poduč. v I. mestni šoli v Ljubljani. Letnino so plačali g. g.: Jan. Šolar, gim. deželni šolski nadzornik za 1872, Jak. Smolej, gimn. ravn., V. Linhart, glavni učitelj in Ant. Nedved, učitelj glasbe v Ljubljani, vsi vpisnino in letnino za 1871; Franc Muhič za 1872, Jan. Lapajne za 1872, Jan. Pokorn za 1872, Jan. Kogej za 1871, Fr. Gerkman za 1871 in 1872, A. Praprotnik za 1872, Ivan Tomšič za 1871 in 1872, Lovro Sadar za 1872, Fr. Špendal za 1872, Ant. Žibert za 1871, Jan. Mandeljc za 1871, Jan. Borštnik za 1871.
Listnica. 6. Stj. B. v V.: Poslali ste 3 gl. naročnine, tedaj imate 50 kr. tu hranjenih. — J. L. v C.: Pravite, da naj Vam odgovorim. Vaša vprašanja smo založili. Prosimo pišite še enkrat, kaj hočete! — G. S. Str. v V. n.: Račuuice (dr. Močnikove) dobe se v zalogi šolskih knjig na Dunaji ali tudi drugod pri knjigarjih, ki teržijo s šolskimi knjigami. — Vsem, ki poprašujejo po »Učiteljskem koledarji« za 1. 1872.: Zavoljo slabe razprodaje lanskega »Koledarja« nismo mogli na svetlo dati novega; ako Bog dade srečo, bodemo ga za prih. leto pripravili za vse slovenske pokrajine.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik: J. R. Milic,