teto XXV.	Ljubljana, 23. decembra 1943	Stev. si
DOnOTlNA
in KMETSKI LIST
Verwaltung und Schriftleitung • Uprava ln uredništvo: Puccinijeva S — Festbezugspreis JahrUch • Naročnina letno Lir 24 — Einzeiverkaufspreis TeL SI -22—81-26 — Erschelnt w»chentllch - Izhaja vsak teden	- Posamezna številka Cent. 80.
Usoda malega naroda
Visoke so številke, ki jih navajajo dan za ■dnem poročila o žrtvah uničevalnega početja komunistov. Ubijanja ne zavirajo ne moralni, ne pravni oziri, kaj še, da bi ga ustavili in omejili gospodarski, socialni in narodni. Komunisti so zapisali smrtlt vsakogar, ki si upa misliti po svoje, vsakogar, ki ne kloni glave pred njihovo samovoljo Prav nič jim ni mar, če bi zato propadlo polovico ali še več Slovencev. Predobro znano je njihovo umovanje: boljše je. če nas je-samo 5%. le da so ti vsi »pravoverni« in ubogljivi
Kam vodi taka uničevalna politika, bo takoj jasno vsakomur, ki premisli posledice. Da je zemljepisni položaj našega naroda na prehodu z Apeninskega na Balkanski polotok in iz Srednje Evrope v Italijo ter na jugovzhod izredno kočljiv, nam dokazuje vsa naša zgodovina. Slovenci smo sicer doslej pokazali veliko življenjsko silo in odpornost, tako da nas niso uničili ni'i najnevarnejši trenutki. A med tem, ko so se
drugi narodi razraščali, množili in postajali vedno močnejši smo mi životarili stoletja in stoletja pri približno enakih močeh. Bedno stanje je razen tega pripravilo mnoge naše rojake, da so se izselili v dežele daleč preko morij in se
tako skoraj popolnoma odtujili svojemu narodu.
Po številu, kolikor nas je strnjeno naseljenih, sipadamo med najmanjše narode v Evropi, med narode, ki morajo skrbno paziti na vsakega svojega pripadnika in ga zaposliti na najprimernejšem mestu, da bo čim več koristil naši narodni skupnosti. Vsako nasilno uničevanje katerega koli pripadnika našega naroda je prav zato. ker ne moremo nikogar pogrešiti, največji zločin. Medtem ko lahko drugi evropski narodi mirno žrtvujejo milijon ali še več svojih pripadnikov za svoje velike načrte, Slovenci tega ne moremo, ker bi si že z žrtvovanjem nekaj desettiso-čev Lz podrezali življenjske korenine in si zadali na narodnem telesu življenjsko nevarno rano Zelo smo krvaveli v prvi svetovni vojni, a število žrtev v sedanji vojni je že doslej večje od prvega.
Zavedajmo se torej vedno in povsod, da smo majhen narod in da nam mora biti svoje usode mar. Komunisti, ki ubijajo brez pomisleka naše ljudi, dokazujejo da jim ni mar naše skupne narodne usode. Komunizem je naš skupni sovražnik, proti njemu se moramo boriti z vsemi svojimi silami, da ohranimo sebe in svoj rod.
Nepozaben žalni praznik v Ljubljani
Zalobni praznik, kakršnega Ljubljana še ni doživela, smo imeli preteklo soboto, ko smo spremljali k večnem počitku domobrance, padle v zmagoviti borbi proti komunističnim krdelom V Kočevju. Komunisti so napadli Kočevje z nad 4000 možmi, naleteli pa so na strahovit odpor. Med plameni in ruševinami so se vzajemno borili nemški vojaki in slovenski domobranci, dokler niso prišli na pomoč nemški tanki, nakar je bilo Kočevje z okolico vred očiščeno komuni-
stov. Obležalo je nad 700 mrtvih komunistov, najmanj trojno število pa je bilo ranjenih.
Ali tudi med branilci Kočevja so bile žrtve, daleč manj številne, vendar skeleče: padlo je 28 domobrancev, 6 pa jih je umrlo na dobljenih ranah. Nemške izgube so bile še manjše. Medtem, ko so bili nemški padli junaki svečano pokopani v Kranju, so bili mrtvi domobranci prepeljani v Ljubljane in v preprostih krstah položeni na velik mrtvaški oder na Kongresnem tr-
Pred 34 krstami, obloženimi s krasnimi venci ln šopki, je g. knezoškof opravil molitve — Pogled na Marijin trg, nq tovorne avtomobile s krstami in na množice, ki so ganjene gledale pogreb
gu. Dan je bil turoben, ko so se množice zgrinjale, da s pobožno mislijo in solzo iskrenosti vzamejo slovo od mrtvih sinov Slovenije. Ljubljana je pokazala svoje pravo staro lice. Vsa je bila v žalni obleki, povsod so visele črne zastaye. Nešteti šopki in venci so bili položeni na krste, poklonile so se številne deputacije. Prav posebno pozornost so vzbujali venci in poklonitve g. pre-zidenta Rupnika, mesta Ljubljane, zastopstva nemške vojske in nemškega generalnega konzulata ter vseh naših višjih uradov in ustanov.
In ko je prišla ura pogreba, se je na Kongresnem trgu ter v špalirju po glavnih ulicah zbrala do malega vsa Ljubljana. Gospod knezoškof *ie s stolnim kapitljem in z zborom bogoslovcev opravil zadušne molitve. S toplimi besedami sta se poslovila nemški zvezni oficir stotnik Sehun-macher in poročnik Šabič. ki se je izkazal kot poveljnik 3. čete 3: bataljona v kočevski bitki. Peli so pevci Glasbene Matce, žalne koračnice ie igrala domobranska godba. Številne skupine predstavnikov so se poleg domobranske voi ;ke uvrstile v žalni sprevod, ki se je pomikal fkozi Ljubljano na Grad. Ze je nastopala noč. ko so bili kočevski junaki ob svitu plamenic in ob salvah položeni v grobove na Orlovem vrhu. da bodo tam za večno stražo. Naše slike kažejo nekatere najznačilnejše prizore tegn ^dmstvenerja posmrtnega zmagoslavja »
PREGLED VOJKIH DOGODKOV
Fiihrerjev glavni stan, 21. dec. DNB. Vrhovno poveljništvo oboroženih sil javlja:
Pri nikopoljskem mostišču in južnozapadno od Dnjepropctrovska so se v dvodnevnih trdih bojib izjalovili vsi sovjetdc' poizkusi prodorov. Sovražnik je utrpel znova velike človeške in tvarne izgube
Južnovzhodno od Kirovgrada so bili po izprememb pobih boj:h prestreženi napadi močnih sovjetsk h s:l,
(Nadaljevanje na drugI strani spodaj)
Prezident gospod general Rupnfk državnim uslužbencem in upokojencem za božič
Prezident naše pokrajinske uprave, dlvizijski general gospod Leon R u p n 1 k je že iz prejšnjih časov znan po človekoljubnosti. Na visokem in odgovornem mestu prezidenta pa mu je dano najširše torišče, da izvaja socialne ukrepe, ki posegajo globoko v življenje slovenskih stanov. Vprav za letošnji božič je podal vrsto plemenitih dokazov svoje naklonjenosti ln socialnega čuta za mnoge rojake, ki jih je vojna neusmiljeno prizadela. Z visokimi naklonili lz Zimske pomoči je olajšal bridko stanje beguncev v Ljubljani, enako je pokazal dobrotno srce nasproti upokojencem, vdovam in sirotam. Se prav posebno se je pa zavzel za državne in samoupravne uslužbence.
Nihče pač ne more tajiti, da je uradniški stan od sedanje vojne posebno hudo prizadet. Vzrokov ne bomo naštevali, ugotavljamo samo splo-6no znano dejstvo, za katero gospod prezident že od vsega početka, odkar je nastopil svojo odgovorno sjužbo, kaže polno razumevanje. V dobrem spominu nam je njegov programatični nastopni
nagovor z dne 23. septembra 1943. Ze takrat je zagotovil, da ima ukaze za začasne odredbe za zvišanje prejemkov uradništvu in da bo povišanje kmalu dokončno in pravično rešeno Preden Je minilo četrtletje, je bila obljuba izpolnjena v nepričakovani meri. Naše uradništvo ie hvaležno sprejelo na znanje prezidentovo naredbo od 7. oktobra, ko je bila vsem državnim (pokrajinskim) uradnikom in drugim uslužbencem z veljavnostjo od 1. septembra 1943 priznana začasna vojna doklada v polni izmeri 43 odstotkov, to pa brez vseh omejitev, ki jih je nalagala prejšnja uprava. Istočasno je bil vsem nižjim skupinam priznan ta povišek že od 1. decembra 1941. dalje.
Enako pomembna je bila poznejša odredba, po kateri je Der Oberste Komissar na predlog gospoda prezidenta odobril napredovanje uslužbencev, ki Je bilo zaprto že od aprila 1941. Stalna
skrb za naše uradnike in uslužbence je pa zlasti izpričana z ndslednjim: Na predlog gospoda prezidenta je Der Oberste Komissar v načelu odobril tudi že splošno zvišanje prejemkov vseh aktivnih državnih nameščencev in upokojencev. Ker pa so za izvedbo tega povišanja potrebne še načunskotehnične priprave, ki zahtevajo nekaj časa, ie Der Oberste Komissar odobril predlog gospoda prezidenta, da se pred Božičem Izplača
vsem aktivnim državnim uslužbencem in upokojencem enkratni izredni prispevek. Prejeli ga bodo vsi državni uslužbenci in upokojenci od najnižjega do najvišjega. Po gotovih skupinah Je enak za vse, tako da prejme služitelj ali pisarniški uradnik prav toliko, kolikor dobijo vse-nčiliški profesorji ali najvišji predstojniki. Izredni prispevek dobe tudi delavci v državni ■lužbi, ki imajo že vsaj nekaj stalnosti. Deležni •o ga invalidi in najmanjši upokojenci. V znatni meri so upoštevane tudi družine. Lahko se računa, da bo te naklonitve deležno nad 15.000 uslužbencev jn upokojencev z okrog 20.000 družinskimi člani. Omenjeno naj bo že, da je gospod prezident zboljšal tudi položaj družinam priprtih in še interniranih uslužbencev.
Starinski pregovor pravi, da je treba na ljuto rano položiti ljuto travo. Tako ravna naš,prezident g. general Rupnik, ki najde za svoje načrte in ukrepe vselej polno razumevanja in naklonjenost nemške uprave. Vojna je med naše stanove zasekala številne rane, ki jih je treba zdraviti z naglimi ukrepi. V kratkem četrtletju je bilo že nepričakovano mnogo doseženo. Ako položaj posameznih stanov, zlasti državnih uslužbencev, še vedno ni toliko ugoden, kakor to vsi želimo, je pač treba upoštevati, da v sedanjih
razmerah ni mogoče vsega naenkrat rešiti, saj pač visi vemo, da so državni dohodki v naši pokrajini zaradi razmer, v kakršnih živimo, skrajno nizki. Za merilo vzemimo vselej dvoje: Na eni strani odločno voljo in socialno sočustvovanje, ki ga kaže naša uprava z g. prezidentom Rupnikom na čelu — na drugi strani pa bedni položaj tisečev, ki so jim komunisti uničili vse in jih pognali izpod domačega krova. O tem, kakšna usoda bi zadela naše uslužbence in upokojence. če bi prišli pod uporniško komando, si pa lahko ustvarimo jasno sliko po znanem dejstvu, da so jim v Novem, mestu plačevali komunistični prerold po 200 do 600 lir miloščine na mesec!... Ukrepi prezidenta Rupnika so že zbudili splošno pozornost in priznanje v vsej naši javnosti. Zadovoljni uradniki in drugi uslužbenci pa bodo gotovo ohranili trajno hvaležnost ter bodo s poglobljeno vestngstjo in marljivostjo pomagali ustvarjati čim boljše razmere v naši tako težko prizadeti domovini.
Podrobne določbe o izrednih prispevkih
Po naredbi Der Obersten Komissars je g. prezident div. gen. Leon Rupnik odredil, da se w decembru 1943 izplača enkratni izredni prispevek:
I. po 1000 in p>o 200 lir za vsakega rodbinskega člana: vsem aktivnim uslužbencem pri državnih (pokrajinskih) oblastvih, uradih ln zavodih in sicer uradnikom, uradniškim pripravnikom, zvaničnikom. služiteljern, kontraktualnim uradnikom, dnevničarjem, honorarnim uslužbencem z določeno mesečno nagrado ali dnevno mezdo, vštevši uslužbence izven čina in dninarje za umske posle, brez ozira na službeno dobo in na dejstvo, ali so plačani iz osebnih ali stvarnih kreditov. -
H. Po 500 in po 100 lir za vsakega rodbinskega člana: dninarjem in delavcem, ki opravljajo fizična dela in ki so že vsaj pol leta neprekinjeno v službi pri oblastvih, uradih in zavodih države (pokrajine).
III.	Po 250 in po 50 lir za vsakega rodbinskega člana: stalnim in pogodbenim železniškim delavcem, ki so že vsaj pol leta neprekinjeno v železniški službi.
IV.	Po 500 in po 100 lir za vsakega rodbinskega člana: a) osebnim upokojencem države (pokrajine), izvzamši vojne invalide, vojne vdove in provizioniste železniške, poštne, monopolske uprave in slične; b) rodbinskim upokojencem države (pokrajine), in osebam, ki prejemajo milostne oskrbnine, sirotnine, življenjske rente, podpore, priznanja in pomoči.
V.	Po 250 in po 50 lir za vsakega rodbinskega člana: vojnim invalidom, vojnim vdovam, provi-
zipnistam železniške, poštne, monopolske uprave in sličnim.
Ce sta oba zakonca v javni službi ali oba upokojenca, pripada izredni prispevek samo možu. Če je eden aktivni javni uslužbenec, drugi pa upokojenec, pripada prispevek onemu, ki je v aktivni službi.
Za rodbinske člane se simatra j o zakonita žena in zakonski mož ter pozakonjeni otroci, za katere uslužbenci oziroma upokojenci po veljavnih predpisih prejemajo rodbinsko draginjsko do-klado. Izredni prispevek ne pripada ženi. ločeni od moža, ne glede na to, ali je pravda o ločitvi zakona uvedena ali ne. Osebje, ki v smislu te odredbe nima pravice do izrednega prispevka za rodbinske člane, mora v izogib disciplinske odgovornosti in povračila neupravičeno prejetega zneska, takoj naznaniti pristojnemu nakazilnemu oblastvu razloge, ki zključujejo nakazilo navedenega prispevka. Pod temi dobe rodbinski prispevek po tej naredbi tudi uslužbenci, ki po splošnih predpisih ne prejemajo rodbinskih doklad. Ti morajo v 8 dneh po objavitvi naredbe prijaviti oblastvu. ki jim izplačuje prejemke, rodbinske člane in predložiti potrebna dokazila, na primer rodbinsko knjižico, rodbinsko poio ali izpiske z matičnih knjig.
Izredni prispevek se prizna uslužbencem, ki izpolnjuje pogoje te naredbe na dan njenega uveljavljenja, to je na dan 18. decembra 1943. Izredni prispevek se ne prizna onim, ki so odsotni iz službe iz razlogov čl. 7 naredbe z dne 14. novembra 1942, št 210 Službeni list z dne 25. novembra 1942, št. 394/94. Izredni prispevek je prost vseh davščin.
eovražnikove bojne skupine, ki jim je uspelo prodreti, pa so bile razbite ali uničene.
Severno od Kirovgrada in južno od Čerkasov so »ovjetsk: krajevni sunki ostali brez uspehov. Lastni protnapadi so pridobili na ozemlju.
Pri Korostenu in ob Berezini so naše čete kljub sovražnikovemu odporu še nadalje napredovale. Pri tem je bilo samo v bližini Korcstena uničenih 43 sovjetski oklopnikov in 42 topov.
Na bojišču pri Vtebsku so boljševiki ojačili svoj pritisk. Podnevi in ponoči se nadaljujejo hudi obrambni boji, katerih silov:tcst vedno bolj narašča, 80 oklopnikov in 39 topov je bilo doslej uničen h.
• Severnozapadno od Nevelja so sovjetske čete pod-vzele brezuspešne napade.
V	obeh zadnjih dneh je bilo na vzhodnem bojišču sestreljenih 412 sovjetskih oklepnikov.
V	vzhodnem odseku južno;talijanskega bojišča je bilo zavrnjenih več sovražnih udarnh oddelkov. Tik ob jadranski obali se od včeraj nadaljujejo močni britanski napadi Z velikimi izgubanr sovražnika so •e zrušil' pred našimi postojankami.
V	Sredozemlju so včeraj sestrelile v letalskih bojih protiletalska obramba, nemške lahke mornariške enote in mornariško protiletalsko topništvo 18 sovražnih letal, med katerimi je bilo 8 štirimotemih bombnikov. Izgubljeno je bilo 1 nenrko lovsko letalo.
Sovražne bombniške jate so izvedle podnevi nov hud terorističen napad na stanovanjske predele Bremena. V hud!h letalskih bojih in po protiletalskem topništvu je bilo sestreljenih najmanj 45 sovražn h letal.
ne rušilne in zažigalne bombe so povzročile veliko škodo v stanovanjskih predelih, zlasti v Frankfurtu ob Meni, Offenbachu ;n Mannht mu. Protiletalsko obramba je sestrelila pri teh napadih 49 štirimotor-nih bombnikov. 4 nadaljnja letala je izgubil sovražnik nad zasedenimi zapadnimi ozemlji. S tem je blo 20. t. m. ti v noči na 21. decembra po dosedanjih nepopolnih podatkih sestreljenih 98 sovražnih letal, med njimi najmanj 89 štirimotorn h bombnikov.
V noči na 21. december so bombardirala nemška letala cilje na področju Temzinega ustja.
Odpuščeni komunisti
Od članov Vrhovnega Plenuma Osvobodilne Fronte, ki so. ali naj bi * bili po časopisnih objavah državni uslužbenci, se je ugotovilo: I. Jeras Josip, profesor, se odpušča iz službe; 2. Kimovec Franc je bil svojčas učitelj pomožnega oddelka v Trbovljah. V Ljubljanski pokrajini ni služil. Odpuščen; 3. Jerman Franc, gledališki igralec, se odpušča iz službe; 4. Dr. Kržišnik Franc, sodnik upravnega sodišča je odpuščen; 5. Lubej Franc, učitelj, odpuščen 30. avgusta 1942; 6. Dr. Lnna-ček Pavel, zdravnik bolnišnice za ženske bolezni v odpuščen 8. januarja 1943; 7. Dr. Novak Franc, zdravnik zavoda za novotvorbe, je bil odpuščen 21. julija 1942; 8. Dr. Obračnnč Rudolf, zdravnik v splošni bolnišnici, odpuščen 3. junija; 9. Polič Z°ran, državni pravobranilec, je bil odpuščen 12. januarja 1943; 10. Rupena Mara, učiteljica, ni v službi; 11. Rupena Z«ra, učiteljica, ni v službi; 12. Rus J°že, sodnik, odpuščen z dnem 30. marca 1942; 13. Inž. Sernec Dušan, univerzitetni profesor, odvzeta pokojnina; 14.
Stritar B°gdana, članica opere, se odpušča iz službe; 15. SentJurc Lidija, profesorica, ni bila nikjer v šolski službi; 16. Tomšič Mira, profesorica. ni bila v šolski službi; 17. Trobiš Štefan, učitelj, je od 19. oktobra 1942. suspendiran ter je sedaj odpuščen; 18. Thurnher Edmund, učitelj v Višnji gori je bil z dnem 31. maja 1942 odpuščen, 19. Vidmar Josip, dramaturg, odpuščen z dnem 8. maja 1942; 20. Dr. Viher Josip, profesor, ni bil nikjer v šolski službi.
Dalje se ugotavlja, da so bili odpuščeni iz službe zaradi sodelovanja pri upornikih: 21. Jerman Ivan, dramski igralec in ekonom; 22. Sim°niti Rado, vodja zbora; 23. Stare Ema, dramska igralka; 24. Potokar Alojzij, dramski igralec; 25. Pr<*-setnik Franc, dramski igralec; 26. Kristančič Marjan, operni pevec: 27. Simčič Vladoša, dramska igralka; 28. Tiran Jože, dramski igralec; 29. Gale J°že, dramski igralec.
Državni uslužbenci, ki so bili odpuščeni iz službe zaradi sodelovanja pri upornikih: 30. K«c-bek Edvard, profesor, bil je odpuščen z dnem 5. marca 1942; 31. Zemljak Josip, suplent na trgovski akademiji, se odpušča iz službe;_ 32. Dr. Magajna Bogomir, zdravnik v umobolnici, se odpušča iz službe; 33. Dr. Brecelj B°gdan, zdravnik splošne bolnišnice, je bil odpuščen 12. Julija 1943 ; 34. Inž. Kodrič-Rojec Draga je bila odpuščena z dnem 22. septembra 1943.
*
Ljudje, ki so prešli v komunistični tabor, so se sami izobčili iz naše skupnosti in je zatorej pač umljivo, da se konča njihovo službeno razmerje. Ukrep Je pa vsaj v zadoščenje tistim, ki so zaradi komunistov Izgubili dom in svojce tn si komaj rešili golo življenje.
Božtč ljubezni in sprave toplo zeli vsem dragim čitatelfem s« čltcAslflsam
f,DOMOVINA"
Božična zgodba
Pred božičem je bilo. Z bratom sva šla v gozd po mah in drevesce. Skrivnostno tiho je bilo v gozdu ko da bi tudi orjaške smreke slutile bližajoči se veliki dan. Cisto nalahno naju je božal vetrič, ko sva stopicala po nizkem, nedavno padlem snegu. Zima je dahnila v gozd, ona lepa pravljična zima, ki jo sanjajo le otroci pri gorki pečkl, ko jih mati ne pusti ven, ona topla z ma, po kateri hrepeni dete, ki bi rado spav?lo v belem, kristalnem snegu in sanjalo o snežnih metuljčkih. ki padajo, padajo, sedajo in grejejo. Zganil se je gozd, ko sva stopila v njegovo kraljestvo, vesel naju je bil kakor sva bila midva vesela njega.
Hotela sva mu vzeti lepo majhno smrečico, da bi jo ponesla na gorko in ji podarila piškotov, zlatih in srebrnih (*ehov, belih, rdečih in zelenih svečic, da bi jo okitila s srebrnimi laski in da bi plavali angelci na njej. Najlepšo sva si izbrala, prav tisto, ki sva jo najrajši imela. Skoraj stepla sva se, kdo jo ponese domov. Brat je bil večji in morala je obveljati njegova. Smrečico sva imela, najlepšo v zgodu, bila sva srečna in si nisva želela ničesar več. Spet sva stopicala po snegu, toda veseleje in hitreje. Vsa najina misel in vsa radost je b!la smrečica. Prišla sVa na pot, na tisto pot, ki drži iz gozda v vas. Kakor za procesijo sva stopila. Brat je ponosno nesel smrečico, jaz sem pa junaško meril korake za njim.
Nasproti nama je prišel mož z umazano brado, gepal je na eno nogo, pljuval in veliko debelo palico je imel. Otroško nedolžno sem mu gledal v oči in ne da bi vedel kdaj mi je ušlo z jezika:
»Jo že imava, smrečico, pa najina je najlepša.«
Mož je srdito zarežal vame, da sem se stresel, obstal kakor vkovan, odprl usta, da bi zavpil, a glas mi je zamrl na jeziku.
»Jaz vama že pokažem sekati smreke, paglavca nemarna!«
Vzel je bratu smrečico, ga zlasal in obrcal, mene pa je zgrabil za ušesa in ml jih navil, da so naenkrat izginile vse gozdne melodije. Prejšnje otroško veselje se je spremenilo v žalost in obup. Prljokala sva domov. Materi se je bolestno skrčilo obličje in jokala je z nama vred.
Sveti večer. V sobi je bilo mračno in hladno in dolgčas. V kotu so samevale jaslice, čisto majhne in skromne. Pastirci so bili povečini ali hromi, ali brez rok in dva celo brez glave, da sta se mi kar smilila. V jaslih je ležal Jezušček iz voska in pri njem je brlela v kozarcu dušica, plavala je na olju. Bilo je kakor na Vernih duš dan.
Molili smo pred jaslicami. Z bratom sva bila slabe volje, meni se je dremalo, brat je zdehal, mati je pa imela solze v očeh. V peči je umiral ogenj in leščerba je svetila vedno medlo. Molili smo še za ateka, ki ga ni bilo doma. Kar na lepem nas je pustil ta porednež in šel v vojsko. že dolgo, dolgo nam ni nič pisal. Vsak večer smo molili zanj, jaz sem bil pa jezen nanj, ker mi že tako dolgo ni prinesel piškotov.
Po molitvi smo šli spat, čeprav je bilo še zgodaj. Mati naju je lepo odela, prekrižala in poljubila.
žalosten je bil tisti večer, ne bom ga pozabil.
Ponoči so me zbudili, da sem zajokal od strahu. Pri postelji je stal mož. Videl sem ga, čeprav še napol v sanjah.
»Mirkec!«
»Mama, mama, mož je. Bojim se ga, mož me bo s palico, drevesce mi bo vzel.«
Mož se mi je smejal. Boječe sem ga zrl in vedno bolj znan se mi je zdel. Bajonet je imel in puško in vojaško kapo in suknjo in zvezdice na ovrat-liku. Vzel me je v naročje in me poljubil na dolge kodre. Se mu nisem popolnoma zaupal. Podoben je bil ateku, kl mi je nosil piškotov. Dremalo se mi je. Vojak me je položil v posteljo. Nato se je obrnil k materi in dejal:
»Revček me je že čisto pozabil.«
Spet sem zaspal in sanjal o smrečici in o čudnem možu. V sanjah sem zrl v jaslice. Jezuščdft se ml je tako sladko smejal, kakor bi mi hotel reči:
»Mirkec, le vesel bodi, vesel! Hudobni mož ti je vzel smrečico, jaz pa sem ti pripeljal iz vojske zlatega ateka, ki je vreden več kakor tisoč in tisoč smrečic.«
Takrat mi je bilo jasno vse. Imeli smo srečen božič.	S. M.
Mof grenki spmin
Bilo je v predbožičnih dneh poslednjega leta, ki smo ga še preživeli v miru in sreči. Pri Ta-ti, veletrgovini v Beogradu, je bilo ko v panju: staro ln mlado, brez razlike spola in poklica, vse je hitelo vročično nakupovat božične okraske in darila, kot bi bili slutili, da za prihodnji božič vsega tega ne bo več in naj zato vsaj ta poslednji bo tem lepši, tem svečanejši.
Jaz sem prav tisto leto Igral v prestonilci zakasnelega študenta z neznatnimi dohodki. Moja družinica je bila tam daleč v prelepi deželici gorenjski. Bil je prvi dan počitnic in z neugnano silo me je vleklo na večerni vlak. Skoraj tekel sem po trdi, asfaltirani cesti, kopajoči se v morju luči, dasi je bilo časa še na pretek. Ko pa sem prispel do veletrgovine Ta-ta, mi je bleščeča svetloba iz njenih izložb skoraj vzela vid... Kot začaran sem obstal pred ogromnimi stekli in strmel v gore razstavljenega lišpa, Igrač in daril. Ko sem tako stal ob tem nakopičenem razkošju, me je obšla nepopisna želja, ki sem jo občutil skoraj kot dolžnost, da moram od vsega tega bogastva tudi jaz ponesti vsaj majhen,, neznaten drobec tja pod zasnežene Karavanke, v naš skromni, t'hi domek ...
V trenutku sem preračunal svojo moč ln veljavo: če odštejem Izdatek za vožnjo, ml ostane še petdeset dinarjev — pet svetlih kovačev. Te lahko zapravim. Ne da bi prav vedel, kaj bom pravzaprav kupil za te srebrnike, sem se brez obotavljanja prepustil valujoči množici ln plul z njo po
bogatih dvoranah, težko obloženih s pestrim blagom najrazličnejše izbire, kar je le moglo pože-letl srce.
Ob božičnem nakitu sem se ustavil in se izmotal lz toka žive reke. Ob pultu je stalo mlado, prikupno dekle, otožnega obraza ln trudnih oči. Gotovo je že stala tam od jutra ln komaj čakala večera, ko bodo zaprli trgovino. Dolgo sem šaril po nakitu la izbiral. Končno sem le izbral: 7 drobnih, pisanih ptičic na drhtečih nožicah — po 3 dinarje, 7 Velikih bleščečih krogel v prekrasnih živih barvah — po 2 dinarja, 7 manjših kroglic — po dinarju in 7 cingljajočih zlatih in srebrnih zvončkov, tudi po dinarju.
Prijazna gospodična Je vso to robo varno vložila v pripravno škatlo in jo trdno povezala. Potem je računala: 7 ptičič po 3 Je 21; 7 kroglic po dinarju je 7; 7 zvončkov po dinarju je tudi 7; skupaj 35 dinarjev, prosim!
Vedel sem, čisto dobro sem vedel, da se je zmotila za 14 dinarjev! Saj vendar ni vračunala 7 velikih svetlih krogel po 2 dinarja! ... A nič nisem dejal. Plačal sem in šel; in neko divje, grešno zadovoljstvo me je prevzelo ob zavesti, da sem iz te silne grmade bogastva in obilja iztrgal nekaj zastonj; nekaj prigoljufal, ugrabil, ukradel! ... A1I se to kaj pozna pri tolikem obilju, kot če bi kapljico odvzel vesoljnemu morju ?!... kako prosim? Da to ni lepo? Da je to greh? 2e mogoče, že mogoče. Toda pomislite, kaj vse ljudje dandanes počn<5, kako drug drugega goljufajo za težke
milijone in ni greh! Pa naj bi bil greh ta malenkost, teh piškavih 14 dinarjev?!--
Ko sem se prerinil na sveži zrak ln krenil proti postaji, so se mi začela vsiljevati vprašanja: »Ali se zavedaš, koga si ogoljufal za 14 dinarjev? Ali misliš, da si oškodoval lastnika »Ta-Te«? AH u« veš, da bo to ubogo dekle, kl morda stanuje v mrzli podstrešni izbici z bolno materjo ln majhnim nebogljenim bratcem, moralo iz svojega žepa poravnati teh 14 dinarjev?! Ali te ni sram? Ali res nimaš več časti v sebi?«
Korak ml je zastajal v teh mislih, dokler s« nisem sunkoma okrenil in pohitel nazaj. Spet sem stal pred razkošnimi izložbami in ugibal:
»Da bi ji vrnil? Hm ... Neumnost! Saj nI tak® hudo in končno: pri tej množici niti ne pridem več do nje ... In še vlak lahko zamtudim radi t« bedarije!«
In je zmagal vrag v meni; zasukal sem se la ifcginil vnoč ...
*
Brzovlak je veselo popeval svojo enolično p*« sem . .. Udobno zleknjen na sedežu ob oknu sem pozabil na vse ln se ves predal samo mislim na, dom...
Napravimo božično drevesce, moderno, kakršnega nikdar nikjer še ni bil6. Iz debla bodo rasi« samo tri veje na levo in štiri na desno v nepra-vilnem razmahu. Spodnje bodo najdaljše, vsaka višja bo nekaj krajša, vse pa bodo na krajeh r pravem kotu zasukane navzgor, da bo celotno drevesce imelo obliko velikega svečnika. Na teh s»< dem vejic bomo pritrdili sedem ptičic, obesili so« dem krogel , sedem kroglic m sedem zvončkov. Prižgali bomo še sedem svečic, kl so doma še od lani ln tako božično drevesce bo res nekaj posebnega ... Mali dveletni Janek bo vriskal od veselja in petletna Nenca se ne bo mogla dovelj na* čuditi in še mami se bodo svetile črne oči...
Doma sem našel smrečico, prav takšno, kakršno sem si želel. Le nekaj vejic sem moral še umetno vstaviti in zapogniti v pravem kotu na« vzgor.
»Kaj?!« je dejala žena, ko je zagledala čudno drevesce. »Tole rogovllo, misliš, da bomo imeli zA božično drevo? Ali se ti meša ali kaj?!«
Neprijetno me je prizadelo njeno govorjenje, saj mi je z njim ubila vse veselje m sem se počutil, kot bi me bila polila s škafom mrzle vode... Vendar sem prijazno odvrnil: »Le počakaj, boš videla, kakfno Imenitno drevce bo to! Predvsem pa originalno ...«
Pa se je zasmejala na ves glas in porogljivo dejala: »Ti kar delaj svojo rogovllo, ml bomo pa drevesce okrasili kot po navadi!«
»Dobro, pa tekmujmo!« sem pristal. »Kogar bo lepše, tisto naj obstane!«
In smo se vneto lot'li dela: mamica, Nenca ln Janek so krasili svoje drevce, jaz pa svojega. Lepo sem vse razobesil in razvrstil po načrtu; in zares ni bilo napak. Seveda moji tekmovalci tega niso hoteli priznat'. V preveliki vnemi nismo dovelj pazili drug na drugega — in že je bila nesreča tu! žena se je s svojo volneno jopico zataknila v igle mojega drevesca, ga povlekla za seboj in zvrnila po tleh, preden sem mogel mlg-n'ti z mezincem.
Topo sem zrl v svoje strte sanje na tleh, nato sem sedel na stol ln molčal. Tako čudno smešno in razumljivo se mi Je zazdelo vse skupaj, kakor da tako pač mora biti... ženi moj blaženi mir ln molk n sta Sla v račun. Z njima sem jo povsem razorožil in bruhnila je v glasen jok.
Jaz pa sem se sklonil nad svoje ubogo božično drevce in ga dvignil. Toda po natančnem ogledu sem ugotovil, da škoda ni tako velika, kot se Je zdela na prvi pogled: zdrobljene so bile tri veliko krogle, pt'ček, dve mali krogli m trije zvončki. Iz gole radovednosti sem izračunal škodo: bilo jO je natančno za — 14 dinarjev ...
Klavrno sem se nasmehnili, vzel smuči in z njimi zaoral v deviški sneg ...
*
Tisti božič po tem dogodku ni bil ne domač, no prisrčen; vse je pokvarila ona nesreča.
»Koliko stane tale srebrna zvezda?« sem povprašal.
»Štiri dinarje.«
»In tale večja?«
»Sest.«
»Dajte mi jo, prosim!«
Ko ml jo je zavila, sem vrgel dvajsetak na mizo tn se izgubil v gneči.
»Gospod! Evo vam 14 dinarjev nazaj! 14 dinarjev!« sem še čul klicati za seboj pošteno dekle.
»14 dinarjev!«... Pekli so me, prekleti novci,

Čudno lahkotno in svetlo je v človekovi duši, ko mu iz dolgoletnega spanja zbujem 6pomini, rahlo trkajoči na srce, šepetajo davno izgovorjene besede in prinašajo prelepe podobe, rahlo zabrisane sicer, a zato tem vabljivejše in preglednejše. Kakor roji pojočih otrok z radostjo ožarjenih lic pohite osvobojene misli na prostrane, pisane poljane mladostnih sanj. Kjer je največ cvetja, se pomude kjer je največ petja, prisluhnejo; samo za drobec trenutka in objele so cvetje :n spoznale melodijo do poslednjega zvoka.
»Mama, kolikokrat bomo še vstali, da bo božič?« je vprašalo sestrino sinjeolco dete in žarek iz njegovih vprašujočih oči je segel v moje srce Začudeni so se razgibali zbiijeni spomin in so zašepetali o de-dovem poslednjem božiču; in pohitele &o misli v davno mladost...
*
V	šolo sem moral tisto leto. Ne v novo, bahato sedanje poslopje, temveč v dremavo, v senci čepečo In zlohotno naprej nagnjeno starino, ki je prežala na vesele poglede in ob kater! se nam je zdelo, da bi bila glasna beseda predrznost in smeh pregreha. V nizki sobi je dehtelo po trohnobi in kljub natrpa-nosti je bila moreče prazna Prednja stran so bili samo visoka frizura učiteljice njen opominjajoči prst in po prizadevanju bolečin hlepeča ]>alica. Včasi, če 3e je za trenutek pobesil opominjajoči prst sta se pokazali črna tabla in črvivo računalo, ki se je stiskalo prov ob strani, naveličano in trudno nagibajoče se proti steni Z desne strani s© sie nam vsiljevale onimenele table s črkami in številkami, na levi pa je bil skozi vseh petero oken, od poslušanja abecodniške učenosti zveriženih in od žalosti nad zaprtim mladim veseljem in zatrtim smehom zasolzen:h, razgled enak: siv, razpokan in z mahom poraščen zid nekega hleva. Od daleč, s strani, kc sem zavil proti šoli. je bila ta stena šole podobna strani umazanega abecednika s peterimi črkami: a, e, i, o, u, streha z dimnikom pa visoki učiteljičini frizuri; kadar sem mimo šel v cerkev. sem pogledal stran
Kakor čreda ovac pred klavnico je bila ona ogromnost dni od pričetka šole do božiča — prav tako so Se upirali odhajanju v večno pozabljenje in mnogo sem jih vide! zvečer, da 8o bili okrvavljeni, ko jih je kruti gospodar čas privlekel do teme in jih neusmiljeno pahnil vanjo Po sta vendar minila september In oktober in se je leto ponovembrilo
Ko naf> je pričel december ščipati v ušes« in nam barvati nosove, mi je neko jutro planil v oči bel sijaj, da sem skočil k oknu !n nato na prag Sneg se je blestel povsod, iskril se, da sem zavr skal, in sijal je, kakor da je plašč božji pogrnjen po zemlji. 'cdn;p iuh-n pa je bilo še več
Zdi se mi, kakor da sem ono zime prvič videl sneg. Lahko dii sem ta žt kdai prej toda v mojem spominu ga ni. In še nekaj o tem snegu- nkoHi ni padal tako. da b: ga bili lahko gledali, temveč je bilo, kakor bi se bil lansk- skril v zemljo po nov blesk za (egijone svojih zvezdic in bi 'rasel iz tal, ves prerojen In obžarjen od belote. ki je barva zdrave m's"le zime Dokler je kakšna hiša z osvetljenim' ckni mežikala v belo noč. ni padel niti kosmič in ziutrai je prenehal preden so se prebudili najnridnejšS domovi.
Nikoli pozneje, se m- zdi ni sneg tako razsipal svoje beline Vse je bile prepojeno z njo — od tal je kipela, od hiš se je odbijala in prhutaje silila v oči, od neba je sijala bleščeča in čista da je nit naj od'očnejša noč ni mogla popiti.
Vse tiste bele večere sva z dedom prebila do večerje sama tn brez luči: jaz sem po trebuhu ležal na peči. on pa je sedel na klopi pod menoj in pripovedoval Oh tak'h večerih se selijo pravljice iz kraja v kraj in komur je dano. jih vidi: pri še bolj 'zbranih se pomude in jim dovolijo, da jih oznanijo strmečim ljudem Ded je bil izmed vseh :zbranih posebej za-zntmenovan
V	bled- svetlobi, ki si je bila v trdem boju s hišnimi sencami pregrizla štirikotno pot od okna do peči, je sedel ded na tak večer morda teden dn- pred božičem. in ie b'l gluh za vsa moiu vprašanja Zato sem legel vznak in zaprl oči. V dal'ne daljave so zletele moje misli tja nekam, kjer 6e sonči dežela brez šol>
vse praznike. In Sele sedaj sem se oddahnil, ko sem se rešil teh utajenih, prigoljufanih, nesrečnih 14 dinarjev!
Planil sem na cesto ta vrgel srebrno zvezdo za šest dinarjev prvemu beraču v klobuk Začudeno me je pogledal. Morda si jo je pozneje pripel na prsi...
Po tistem nesrečnem božiču, že dveh božičev nisem praznoval pri svoji družinlci. Bojim se, da tudi tretjega, letošnjega ne bom...
Vitor
če pa so šole, nimajo učiteljic in palic in rumenih tabel in oken, ki so kakor a, e, i, o, u. Nazaj na peč je drzne romarice priklical šele oče, ki jo bil vstopil in med prižiganjem pipe govoril dedu:
»Onč, kaj sem hotel reči. tako sem mislil, da bi se v sredo peljala v Ljubljano jaz ti ona Za božič bi bilo treba tega in onega « »Kakor veš; doma borno že postorili.«« »In sem dejal, da bi letos napravili božično drevesce Pri vojakih sem ga videl rogamana m že vsa leta sem mislil nanj; letos ga bodo pa pri Baharju imeli.. .«
»Saj res, le naprav'I Tudi m: sme ga imelj pri vojakih, do stropa segajoče. Veselje bom me! z njim na 6>voj poslednji božič med vam' Kakor obraz dragega znanca mi bo. ki ga že davno nisem vdel.« »Ali n'ste dejali „moj poslednji bož č" in zakaj?« »Poklicalo me je nocoj z onkraj Pomladi ne bom učakal. Vidiš, za tole bledo svetlobo sem pogledal in prav na koncu se je za trenutek razmaknilo, da sem spoznal vse. Spoznanje je pa smrt «
Utihnila sta in se zamislila vsak v svoje misli. Tiha. nerazločna groza pred nečem nepoznanim se mi je priplazila v dušo ob tem pogovoru, čeprav nisem razumel drugega, kakor da bo šel oče v Ljubljano, in vem, da nisem pozabil besed ce Toda po večerji ko je ded kakor navadno pripovedoval vesele zgodbe, sem videl, da trepeta v njegovih očeh čudna m.sel, in vča&i se mi je zdelo, da pripoveduje nekdo drugi, ded pa strmi z odsotnim pogledom v bledo noč. Morda se je bilo res za trenutek odgrn:lo zagrnjalo na njegovi poti in je ujel begoten pogled na lepoto, ožarjeno od nepoznanih sonc — vab'Io od onkraj zvezd.
Podpisi vseh božičev, ki so jih pustili v mojem spominu, so medli :n zabrisani kakor Mika na starem znamenju, cd dežja izprana in od sonca ožgana. Spomin na dedov poslednji božič pa je v meni ves bel in sijajen kakor v najjasnejših sanjah
V hiši naj bi stalo menj nepoznano čudo. bož;čno drevesce, ded je pa rezljal n sestavljal za svojo sobo jaslice, „da bomo rojstvo imeli pr hiši"
»Halo! Ce misliš z menoj, kar h tro! Do poldneva morava biti s &mreč;co doma! Škornje obuj, sicer se pa ni treba kdo ve kako obleči, ker bova po celem gazila n bo gorkote kmalu preveč. Nu. le brž!« me jt prvo počitniško jutro priganjal ded, mladostno razigran m že opravljen za gozd
O samih svetlih stvareh sva se pogovarjala, o takih, ki se bleste. kakor se je sneg v onem jasnem jutru. Vse v men> je drhtelo ob opojn' misli, da hodim z dedom in da greva v gozd. n zganila se je v meni plaha želja, da bi šla. šla in nikoli ne prišla Vsako leto o božiču prehodim to pot. vso osvetljeno od spominov, ki mi od obeh strani prinašajo dedove besede in me pozdravljajo, kakor bi vpraševali: »Al še veš?« — Vselej se vmem mlad
Gozd je bi) kakor začaran vrt iz dedrvih pravljic, kjer z brezšumnimi stopinjam v bisernatih oblekah hodijo bele kraljičine, hrepeneče po osvobojenju. Zadrževal je dih v pričakovanju svetega večera polnega skrivn:h čudes. Poječe koprnenje je bilo v niegcvem molčanju Vsega me je objelo hrepenenje, da bi ostal, dokler se ne izpolnijo čuda prečudna, ki mi jih je opisoval ded.
Dolgo je izbiral ded, tako dolgo, da sem se začudil, zakaj ni vsaka dobra.
»Če je smreka lepša, več darov položi Božiček pod-njo; največ jih je za tistega, k: je drevesce prinese' — Ali boš t nesel smrečico? — Ne, saj je ne moreš! Še iz gozda je ne prineseš.«
»Jaz pa stav-m. da jo prinesem, in nesel jo bom!« »Staviš? Koliko pa?« »Deset gorkih burk po hrbtu.« Opotekal sem se pod njo in obodla me je po vratu in po rokah, toda iz gozda sem zo prinesel.
»Nu. pa počij nekoliko, korenjak! In račun bova takoj poravnala, da se ne pozabi Kdo b- si bil nrslil, da bes dobili Kar takoj ti moram dati bunke in rad ti jih dam, ker sr tak junak!« »Ja — saj jih bom jaz dal vam, saj sem jaz dobil!«
»Ali si čuden I Dobil sd in hočeš dajati I J h bom vendar jaz del tebi, ki sem izgubil!«
Pa mi jfh je naštel, preden sem utegnil premisliti, kdo :ma prav, in še eno je navrgel v veseli rado* darnosti.
»Vidiš, lahko si boš zapomnil ta božič, ko bo prvič v naši hiši drevesce, ker si imel srečo.« In spet je zatrepetala v njegovh očeh ona čudna, v daljavo strmeča misel, da mi je bil na mah ves tuj, kakor da je smrt stopla med naju. »Tudi zaradi mene se ga boš morda spominjal, ko boš velik«, je dodal, ko so se njegove misli vrnile z daljne poti. Pobral je smrečico in sva šla.
Popoldne sva postavljala jaslice, drevesce sta pa imela oče in sestra Globoka, skrivnostno sveta radost je sijala iz dedovih oči, le v glasu je vča» za drhtel rahel tuj zvok kakor vdano postavljanje.
»Tudi drevesce je lepo, boš videl, ampak pri jaslicah je več veselja in mladosti. Tvoje naj bodo, ko mene več ne bo; zate sem jih napravil«, mi jih je izročal med delom.
O mraku je poklicala matr: »Oče. kadit bomo šli!« Jaz sem pa šel na peč v hišo.
Po molitvi in večerji, ko se je skoraj napolnila hiša z obiskovale', je sestra prižgala svečice na drevescu. Šcpi vriskajočih žarkov in radostnh isker So planili z njega, da so glasni radovedneži, ki So se bili naleteli skoraj iz vse vas\ v začudenju onemfeli.
»Jezus, je to lepo!«
»Lepo. lepo; pa tudi stane!«
»V cerkvi še pol ne bo tega!« je šlo vsevprek, ko je prvo začudenje mnrlo.
»Kaj bo to,« jih je krotil ded, »kvečjemu pcldrug meter ima. Pri vojakih smo imeli smreko, visoko od tal do stropa, in vse bolj je sijala in tako je b'la obložena, da so veje komaj nosile. Kaj bo to!«
Nejeverni pogledi so se obrn li k njemu in še ko so oče in nekateri njegovi tovariši izza voja&ih dni potrdili njegove besede, so mnogi dvomili, da bi večja lepota b'la mogoča
Kako mi je bilo ta večer, ne vem. Vse se m; izgublja v bleščeče pisanih sanjah, če želim priklicati svoje takratne občutke. Plaval sem v omotičnem veselju na vriskajočih valovih daleč nekam v neizmer-nost Nisem vdel z obrazi natrpane h'še pod seboj in pesem, ki je v sprva plahih, nato pa krepkejših in jasnejših zvokih priplavala do mene, se mi je zdelo, da prihaja iz samih nebes: srce je koprnelo v sladkem razkošju. Samo dedov gla6 je jasen v spominu 0 po-zn' uri, v presledku med pesm jo in pesmijo, je pripovedoval:
»Od vas seveda nihče ne pomni šolmaštra in orga-nista Jerasa — Ze dva meseca pred božičem nam je nekoč pripovedoval, da je zložil prelepo pesem v petih štrufnah za sveti večer in da jo bo sam pel. Pričakovanje pri polnočnic: je bilo vel'ko In je pO darovanju v jokavo zadrt glas oblečeno posla' s kom tole: Je burja pihala, — Marija jokala — svet' Jožef pa klev — u strganem hlev'... — Ljudje so pričeli prhati, pred oltarjem so se pa oglasili župnik: .No, no. no. no!" Jeras ni hotel razumeti, da pesem ni b;la dobra in je odgovori: Et cum špiritu tuo! Ostalih štirih kitic nismo nikoli slišali, prvo je pa Jeras pel še mnogokrat!«
Kdaj so odšli k polnočnici. ne vem. ker sem utonil v resnične sanje.
Na svet dan so ljudje povsod doma in m-slim, da je zato tako lepo na ta dan gledati skozi okna. ker ni videti ljudi. Nobenega ob:ska nismo imeli.
Na „Štefandan" je pa mrgolelo v hiši obiskovalcev in občudovalcev drevesca. Šele prot' večeru se je nekdo spomnil jas!:c in je pokazal v prazni kot nad mizo.
»O, saj imamo jaslice tudi!« je ded izbil dno sodu. v katerega je oni nameraval naliti hvalo svojih jaslic. »V moj; sobi so: jih pa pojdimo gledat!« In smo Sli.
»So že res lepe,« je dejal oni, »ampak pastirčkov je premalo.«
»Glej ga no! Misliš^ da bodo tebe čakali? Na sveti večer bi bil prišel gledat, koliko jih je bilo. sedaj so pa že odšli domov!« ga je premagal ded —
O svetih treh kra!j'h se je znova zganila v dedevh očeh ona daljno tuja misel in razločno je spregovoril o smrti Kako je, ne vem Morda je v izmed vseh zaznamenovanih nežna struna, ki uiame vabeči zvok od onkraj zvezd n združi z nj'm svoje pojoče drhtenje; morda res sveti trije kralj: z vabilom ob'ščejo svoje častilce, ko je treba na pot .
Še v januarju je pljučnica položila deda.
Tiho, toda z bolestno upornostjo se je poslovit.
kakor se utrne grenka solza iz moškega očesa, ♦
Dedov poslednji božič
V
JbttC
(Po finski 'pripovedki.)
Nekoč je stalo mestece v majhni, lepi državi, ki je bila na glasu najsrečnejše na svetu. Tam so poznali resnico, pravico in pogum. Možje se niso ničesar bali, bili so močni in zvesti, žene ponosne, materinske, ponižno vdane svojim ljubljenim možem in sijajno uspevajočim otrokom.
Polagoma pa se je razgrinjal nad mestecem in državico siv oblak in je zatemnjevel oči, ki so prej veselo gledale v svet, in jih zasenčil. Ljudje so se plašno izogibali pogledom, postajali so topi in noben nasmehljaj ni več obsončil njihovih ustnic.
Nezaupanje je prišlo med ljudi, razdvojilo je moža in ženo, otroci so postali nepo-korni, spoštovanje do starih ljudi je izginilo in vsakdo je hotel več vedeti in znati od drugega.
Nastala je stiska, ki je vodila verno in dobro ljudstvo v zmešnjavo. V to zmedo je zasvetila luč v temino in šla je nemoteno dalje mimo nevoščljivosti, opravljanja in klevetanja. To luč je nosil s seboj pogumen mož v svojih močnih rokah. V njem je gorel plamen resnice in pravice, vere in nesmrtnosti ljudstva. Dolgo, dolgo časa Je ta mož nosil luč skozi temino in dolgo časa se ob plamenu njegove luči in užgala iskra v plemenito žrtev.
Samo preprosta, osamljena žena se je približala luči in hranila svoje verno, upajoče, ljubeče srce njeni svetlobi in toploti. Ko je bilo že vse samotno in mrzlo okrog moža z lučjo, je začutil moč ljubeče duše poleg sebe in čutil ob svojih korakih naprej, da ga je za roke stisnila močna žena, ki je korakala ob njem čez trge, ceste in ulice.
Kamor so padli žarki njegove tuči, povsod so se zbudili ljudje iz svoje lenobe in slabosti in prepodili nezaupanje iz svojega srca. Ljudje so hoteli moža z lučjo za svojega kralja, obljubili so mu škrlat, zlato in kristalni grad v najlepšem koščku dežele. Mož z lučjo je vse to odklonil in si izprosil edino to, da bi žena, ki je prva stopila na njegovo pot, ostala za vse večne čase ob luči v tej mali deželi. Kajti ta žena je — prava ljubezen.	(Biba.)
Božična
Prvo dejanje. Zgodaj dopoldne.
Ona (sopihajoče): —uh, kako težko sem prinesla --roke so mi kar trde — vendar nič
ne dš — žrtvujem se — zate, France!j, — in rada se! Da bo le moj možiček zadovoljen! To krasno kokoš sem čisto slučajno dobila na trgu
—	kakor slepa kura zrno —! Dve gospe ste se pulili zanjo, ampak hvala bogu — nobena ni imela dosti denarja s seboj. Obžalovaje ste jo tehtali in ji pihali spredaj—in zadaj — jaz pa sem se kar hitro odločila — in jo brž kupila. Ampak težka je — težka —! Potežkaj jo. France! j! Ce ta kura ni vredna dve sto lir, potem sploh nimam trohice talenta za gospodinjstvo —
—	no, potežkaj!
On: Res, kapitalna kura. Ne bova je zmogla, Betka.
Ona: Počasi jo bova že... Ce računam, da se bo iz nje najmanj nacedilo za štirinajst dni zabele, potem je kura sploh — zastonj! Le kam jo spravim, saj je še deset dni do božiča--?
On: I, kam? V klet ali v drvarnico...
Ona: Saj res. kar nesem jo v drvarnico. (Ko-kodajskanje.)
On (lista v časniku).
Ona: Kaj misliš, kaj naj ji dam jesti?
On: Odpadke pač. (Bere dalje, kar na glas.)
Qna: Kuhana koruza je tudi hudo redilna...
On: O ti moja putka. — kaj govoriš!? Neumnost! Saj je narobe .
Ona: Pa me pusti! Jaz imam druge skrbi — (kokoš kokodajska v kleti). Ali slišiš, kako veselo kokodajska? — Ampak, se ti ne zdi, da v sosedovi drvarnici kokodajska? Pa vendar ni pregrade preskočila?
On: I, jo boš že dobila — ne bodi precej tako razburjena — soseda ti jo bo rada dala, če jo boš prosila — —
Ona; Ko sem jo pa prej-le srečala in mi je rekla, da se odpelje za dva dni. — Morala bom pač hrano čez ograjo metati...
On: Iznajdljiva si res...
Ona: ... bogve, zakaj ne j6...
On: Vojna... vojna ...
Ona: ... morda se premoga boji —? To bo to! Seveda, saj na kmetih premoga sploh še nikdar videla ni — kar v drva rine s kljunom. Pokrila bom premog...
On (nejevoljno): Oh, ne bodi no--! Jutri
bo že jedla, če bo lačna ...
Ona (živčno): Francelj. kava je na mizi —I kava je na mizi. Francelj!
On: Saj že grem — ne bodi tako nervozna ...
Ona: Ko pa ne jž! — Niti zmea še ni pobrala —. Kaj misliš, ima morda piko? Ali ti poznaš piko? ... Hišnici bom dala kozarec vina, da bo izdrla piko ...
pečenka
On: Zdaj grem. Prideš kaj mimcgrede k menit
Ona: Kaj pa misliš! Kdo bo pa živino krmilf Saj sem kar rada doma, Francelj! Ce bo kokoška sama doma, bo še bolj žalostna in bo še manj jedla...
On: Mhmm — pa se dobro imej...
Drugo dejanje. Pozno zvečer.
On: Kaj ti še bdiš, Betka? Zaspi venda^ Betka, dobro spi! — —
Ona (žalostno): ... jaz že ne bom spala danes. Se mi preveč smili...
On: Kdo? Ljudje?
Ona: ... že 48 ur ni nič jedla... Neverjetnfl je shujšala... če bo šlo tako naprej, ne btf drugega ostalo ko kosti...
On (nejevoljno): Nehaj že s to kuro! Jaz nt bom večno poslušal tvojih lamentacij! Ce nd bo kura, bodo pač žganci —!
Ona: Seveda, ti bi mi že privoščil žgance za božič! Ali ni dovolj, če jih imamo trikrat na teden? Zame naj bo vse dobro — — —
On: Saj nisem rekel — zate —I Jaz, za svojo osebo imam rajši žgance kakor kosti.. ,
Ona: Za dve sto lir tebi seveda ni nič 2ai — saj denar na cesti pobiramo...
On: Ampak, Betka, ali sem jaz kriv, ctt si toliko dala — za slepo kuro?!
Ona; ... tja, na to pa res še nisem mislile* Nemara je res slepa?! O, ti uboga revica —t kako se mi smili —
On: Kar zaspi! In sladko sanjaj o svoji slepi kuri!
Ona: Kakšne grobe šale zbijaš! — Mar ni St» val tudi reva, če je slepa! Kako bo revica je-i dla, če je slepa!? Odslej jo bom morala pafl šopa ti! Zdaj sem pomirjena, — šopala jo borni Lahko noč, Francelj...
(Zjutraj kokodajskanje ...)
Ona: No. putka, no — pusti si pomagati —1 Saj si že vsa suha, ti moja revica — (plahuta« nje) — no, no putka, še ta-le svalček — vidiS kakšen krofek imaš sedaj!... Tako! Zdaj grej sipet pančkat — saj se moraš š e zrediti —t imaš samo še dva dni časa. Se motvoz, da W privežem ... (Premolk.)
On: No, ali zdaj jč?
Ona: Seveda, pa kako je spet težka... (Električni zvonec hudo zvoni, obenem nekdo tudi hudo buta na vrata.)
Ona: O, gospa soseda, kaj pa vi tako rano
pri nas?
S»seda. Hitro, hitro pojdite v klet — vaša
kura se je — zadrgnila ...«
Ona: Kaj govorite!
Soseda: ... pa se je le — nič ne bo s pečenko!
18
TRETJA KNJIGA
Spočetka je bilo videti, da ni divjina prav nič vesela našega prihoda. Dež, ki je deset dni nepretrgoma lil s sivega neba, je občutno dušil naše veselje nad srečnim prihodom. Seveda je imel dež tudi svojo dobro stran; prepričali smo se lahko, do katere višine lahko narase reka, tako da si nismo gradili hiš na mestih, ki so bila izpostavljena povodnji.
Tudi nas je deževje navdahnilo z mislijo, da naj si postavimo za prvo silo skupno prebivališče. Eli je bil odločno proti temu predlogu, kakor vedno, kadar je šlo za kaj takega, kar ga je oviralo, da ni mogel biti čisto sam svoj gospod. Gotovo bi najraje vzel sekiro, šel v premočen gozd ter začel nemudoma sekati drevje, potrebno za njegovo lastno hišo. Vendar smo v tem vremenu morali imeti kakršno koli streho nad sebej, in Eli je naposled vendarle izprevidel, da pridemo še najhitreje do cilja, ako najprej z združenimi močmi zgradimo varne stene za vse nas. Reči pa moram, da se je nato Eli iz vseh moči posvetil delu ter postal najboljši in najurnejši pomaga« pri gradnji lesene skupne hiše, ki jo je lesena pregraja delila v dva prostora — enega za ženske in drugega za moške.
Sicer pa smo pomagali vsak po svojih najboljših močeh; celo ženske so nam koristile, ko so vlačile deske, kakor hitro so bile pri-žagane. Na ta način smo kar hitro postavili barako, ki naj bi nas varovala pred dežjem. Les, ki smo ga rabili pri gradnji, je bil kajpada preveč svež, tako da se je kmalu začel kriviti: zato sem bil rekel Eliju, da je najbolje, ako se za začetek zadovoljimo z eno hišo, druga stanovanja pa začnemo zidati šele. ko se les posuši. Eli je prikimal in odvrnil: »Prav imaš, Filip!« vendar sem dobro videl, da je komaj čakal, kdaj bo lahko začel zidati svojo lastno hišo.
Zemljo smo delili brez prepirov in brez mnogih izprememb. Na razpolago smo je imeli mnogo več, kakor smo je mogli obdelati in ta kos zemlje je bil prav tako lep kakor oni Vsakdo si je lahko po svojem okusu izbral svoj kos zemlje, bodisi bliže reki ali bliže gozdu. Ta ali oni se jt pri izbiri ravnal tudi po tem, da je bil sosed temu ali onemu tovarišu. Jaz sam sem čakal, dokler si ni Eli zarisal svoje prve brazde in sem šele tedaj začel razmišljati.
Želel sera biti blizu Lindi, vendar ne tako blizu, da bi lahko gledal sleherno podrobnost njenega življenja ob Elijevi strani, Ko si je torej Eli izbral svojo zemljo, sem si tudi jaz poiskal svoj kos bai nasproti njegovemu, vendar na drugi strani reke. Tako si med menoj in Lindo nihče ne bo mogel postaviti hiše. Najprej sem zgradil zasilno brv preko reke. Eli je posekal drevje med svojo hišo in reko, jaz pa sem paapfcil gozdiček na moji strani. Nemara sem na tihem upal. da se bo Linda rada kdaj pa kdaj hladila v njegovi senci.
Kakor hitro je prenehalo deževati in so se vrnili fantje, ki smo jih bili poslali po predmete, ostavljene med potjo, je začel Eli orati svojo zemljo. In zdaj se je izgovarjal, da mu je predaleč vračati se vsak večer v skupno hišo. Ne da bi še kaj čakal, si je začel postavljati svoj lastni dom.
Lindi na ljubo sem mu pomagal pri tem delu. Andy in Mike sta mu pomagala, ker sta videla mene. Whistlerjevi, pa, ki ao pri gradnji skupne hiše pridno pomagali, so bili zdaj začudo vedno nekje drugje zaposleni.
V resnici je bila to le baraka z dvema pritličnima prostoroma in majhnim prizidkom, ki naj bi služil kot hlev za krave ter še enim zadaj za hišo, v katerem naj bi imel konje. V prvem prostoru sem napravil nekoliko večje okno in sem zanj porabil nekaj šip, ki jih je bil Gore namenil za svojo hišo. Pod oknom sem postavil udobni sedež. Tu naj bi sedela Linda in zrla tja proti mojega gozdičku. Pred hišo sem uredil tudi majhno verando, ob njeno ograjo pa naj bi M kasneje ovijale Lindine vrtnice.
Nekega svetlega sončnega dne smo končali delo in prišli sta Linda in Keziah, da si ogledata naše delo. Eli je prvič kuril v ognji* šču, da bi videl, ali dimnik dobro vleče, in prostor je bil poln modri* kastega dima. Jaz sem ravno strugal prag, kajti vrata, napravljena
On (nejevoljno): Kako si jo mogla tako na kratko ln nerodno privezati? Ta je res dobra! Vsa hiša se nam bo smejala. Ženska pamet!
Ona: Zenslka pamet — pa bi bil ti kaj pametnejšega svetoval...
On: Hvalabogu, da je konec — jaz sem je bil ie pred božičem sit! Kar na vrtu jo zakoplji...
Ona; Moška pamet! Pri 18 stopinjah mraza Jo zakoplji!
On: Pa jo vrzi čez plot!
Ona: Seveda, da jo bo Hektor po dvorišču vlačil in da se bo res lahko cela hiša zgledovala ... Vrgla sem jo v zabojček za smeti, saj danes itak pride smetar. — Kakšni reveži smo meščani! (Ropot.) ... No, saj že prihaja smetar. (Zvonec.)
Smetar: Je vaš ta zabojček...?
Ona: Da, gospod smetar ...
Smetar: Kar stran s crknjeno kuro —! To niso nikake smeti----saj nisem konjederec!
Ona: Dam vam kozarec vina. če jo Vzamete.
Smetar: Nes'.te jo h konjedercu —.
Ona: Kje pa je, lepo vas prosim?!
Smetar: V Trnovem, ga boste že našli!
Ona: Torej skozi vse mesto — skozi tri fare ■— od St. Petra pa do Trnovega naj jo nesem — danes, na Sveti večer... crknjeno kuro ...
Smetar (grobo): Sramota, da v teh časih meče te težke kure na — smeti. Takšno uradništvo.
Ona: Oh... da veste... žgance borno jutri... na božični praznik...! (Vrata se s pokom zapro.)
On: No, kaj je zdaj s kuro?
Ona (jokaje): Zakopati je ne morem — v stranišče je ne smem — greznice ni — smetar je ne vzame — nesti jo moram v Trnovo — h
konjedercu--(joka) danes na Sveti večer
--(joka).
On: ... Daj sem! Nesem jo v Ljubljanico! Ti pa se nehaj cmeriti in palce tišči, da me ne bo videl stražnik... Pa vodo pristavi. Zi — žgance 1...	Pavla
Misli
Svet sodi po uspehih, še rajši pa po neuspehih.
*
Dobre misli in štlriperesno deteljico je treba najti ln ne iskati.
Prava materinska ljubezen ničesar ne oprosti, • vse odpusti.
*
Ločitev ubije samo tisto ljubezen, ki je bila že ob slovesu bolna.
*
Kdor ne zna pošteno grajati, ta ne živi pošteno.
Ženski vestnik
Za kuhinjo
Božično pecivo. Vmešaj med pol kilograma moke 1 zavitek pecilnega praha, primešaj 20 dkg presnega maisla, vse stresi na desko in zgneti z 2 jajcema in 4 do 6 žlicami mleka v fino testo. Odreži male koščke testa, raztegni jih z dlanjo v dolge okrogle pasove in zvij v prestice. Narejene pomaži z raztepenim jajcem in peci v dobro z maslom pomazani pekači v vroči pečici, da postanejo rumene. Prestice tudi cel mesec lahko hraniš v pločevinastih zaklopnicah.
Hitro narejeni slani keksi. 14 dkg pšenične moke, 6 dkg masla, za noževo konico pecilnega praška, nekoliko soli zmrvi hitro na deski in naredi testo s tremi žlicami mleka ali smetane, razvaljaj, odtisni s strgalnikom, izreži pravo-kotnike in speci na povoščeni ploščici.
Szekely-guljaš. (Pristno ogrski način.) Razbeli v ponvi nekaj masti, vrzi vanjo precej čebule in jo zarumeni, nato dodaj na kose zrezano (po možnosti svinjsko) meso s soljo in papriko ter duši pokrito, da postane meso na pol mehko. Nato prideni kislo zelje, vse skupaj dobro zmešaj, dolij nekaj vode in duši, da postane meso mehko, naposled pridaj po možnosti še malo smetane in pusti, da še enkrat zavre.
Oskrba stanovanja
Precej časa vzame gospodinji oskrba in čiščenje stanovanja. V mladih gospodinjstvih se razteza oskrba v glavnem na ono, kar imaš; pri starejših pa je treba misliti in skrbeti, da se obrabljeno praktično nadomesti. Pri nakupovanju je potrebno, da je novo kolikor toliko v skladu z ostalo opravo. Čiščenje stanovanja je tudi iz higieničnega stališča izredne važnosti.
Po sebi je umevno, da dobra gospodinja osna-ži vsak dan stanovanje. Vsak teden ali vsakih štirinajst dni se mora snaženje temeljito izvršiti. Gospodinja naj enkrat za vselej določi dan, da ni prisiljena spreminjati hišnega reda. Smotrnost je tudi tu na mestu. So gosipodinje, ki stalno snažijo; komaj so gotove, začno iz raznih vzrokov zopet od začetka; so pa spet druge, pri katerih se vrši vse tiho in brezhibno.
Mlade gospodinje so zlasti skrbljive za svojo opremo. Vstj v prvem času in češče tudi pozneje se oba soproga plašljivo trudita, da se pohištvo ne pokvari in ne omaže. Vkljub temu se vendar pokaže kmalu sem in tja kaka poškodba, kar priča,'da ravnanje ni bilo previdno. Stol ali kaj podobnega, ki ga dnevno, četudi nevede. pritisneš ob steno, pokaže na dotičnem
Božič bo — obnovite naročnino!
mestu kmalu poškodbe, enako tudi stena ali tapete. Ogledala ali šipe na podobah, ki jih vsak dan previdno brišeš z mehko krpo, pokažejo fine stružice in praske, začrtane od malih drobcev prahu. Pohištvo, ki ga služkinje z mokrimi rokami prijemajo in pri pospravljanju sem in tja prerivajo, pokaže kmalu sledove takega ravnanja in mlada gospodinja gleda obupno in ne ve, kako je vse to prišlo in služkinja tudi ne.
Najbolje je, če gospodinja neuki služkinji pomaga pri čiščenju sob, ji nevarne predmete postavi s poti, zastore dvigne, preproge pa. ako jih popolnoma ne odstrani, nazaj zaviha, da jih ne more služkinja pomazati.
Ako je stanovanje moderno urejeno, ga je lahko snažiti, ker nepotrebna preobložitev z drobnarijami in podobno šaro ne otežkoča dela. Stanovanje pa je pri zadostnem čiščenju vedno lepo in prijazno.
Belo pobarvana vrata so za gospodinjo naravnost grozna Na njih kmalu opazi odtiske umaznih otroških prstov ali poslov. Enostavno sredstvo je. ako se pritrdi pri kljukah steklene ploščice. Segati morajo tako daleč navzor in navzdol, kolikor se roke dotikajo vrat. Steklo se lahko očisti in čuva, da se barva ne odrgne. Tudi ni črnih robov, ki nastanejo pri čiščenju kljuk.
Tudi v sobo za služkinjo mora gospodinja večkrat pogledati. Sobe poslov morajo biti feto-tako snažne, kakor drugo stanovanje. Nikdar naj ne dopusti gospodinja površnosti, saj je to obema v korist.
Drobni nasveti
Čiščenje bele kožuhovine. Kožuhovino operi v srednje topli milnici, siplakni jo z mrzlo vodo ter jo obesi na prostem na vrv z zaponami, da jo zrak dobro preveje. Ko je suha. nateri na-robno •stran kožuhovine dobro z mazilnim milom. Suši jo zopet na prostem; ko je suha, zdrgni usnje mehko, dlako pa pcčesaj in iz-tolči. — Akc kožuhovina še ni zelo umazana, steri jo dobro z vročimi otrobi, dobro jo stolci in skrtači z ostro krtačo.
Stedenje s kurivom zahteva, da kuhamo na odprtem ognju, posoda je črna ki sajasta in pomivanje nadležno. Preden postaviš posodo na ogenj, potegni po zunanji strani dna z ovla-ženim milom ali s koščki mila, ki jih hraniš v vrečici. Z milom nadrgnjene strani se sicer tud prime črnina, toda hitro se dostrani ob pomivanju. Z vlažno krpo ali kepo časopisnega papirja potegneš semintja in posoda Je čista, katero še s toplo vodo splahneš. Pri takem ravnanju ni potrebno drgniti z žično gobico, peskom in metlico. Ce pa že tudi to uporabljaš, je delo še hitreje opravljeno.
iz preveč svežega lesa, so se že zdaj povesila in se niso dobro zapirala.
Keziah je privzdignila črno krilo, ko je stopala preko kupa stru-ganja. Linda, ki je že nekoliko težje hodila, je šla za njo in se z radovednim pogledom ozirala po pravokotnem, hladnem prostoru. Takoj je odkrila sedež pod oknom.
»Kako lepo!« je vzkliknila, ko je sedla nanj. »Tu morajo biti rože tn pisane preproge. Za to misel sem ti res hvaležna, Eli.«
Gospodu Filipu se moraš zahvaliti za to, žena,« je s svojo običajno resnicoljubnostjo odvrnil Eli. »Tale štedilnik je moje delo. Videti je, da ni ravno mojstrovina,« je dodal, ko nam je val dima silil v pljuča in nam izvabil solze v oči.
Keziah je medtem odprla vrata v drugi prostor, ki je bil nekoliko manjši od prvega, vendar temu vse do štedilnika in sedeža pod oknom popolnoma enak. Nato je šla ven, da si ogleda hleve, ki so bili Mike-jevo in Andyjevo delo. Ko se je vrnila, je stopila naravnost k Eliju ter se s svojimi dolgimi, koščenimi prsti dotaknila njegovega ramena.
»Eli, kje pa je moja soba?« ga je nagovorila.
Eli se je ozrl na svoje od dima okajene roke in kratko odvrnil: »Tu.«
»In kje je kuhinja?!
»Tudi tu. Tamle pri steni bo stqla tvoja postelja.«
»Tako!« Oči so se ji zaiskrile in prvič sem zdaj videl, kako ji je rdečica oblila ves bledi obraz, da ji je celo nos zardel. »Na hleve za konje in krave nisi pozabil, jaz pa — jaz, kateri se imaš zahvaliti, da si tu, jaz pa naj spim v kuhinji! Bila sem dovolj nespametna, da sem verjela tvojim ližnjivim pravljicam in predala svojo lepo hišo v Ludgate Hillu! Zapomni si, Eli Makers, v kuhinji ne bom spala! Ali sezidaš še en prostor zame, ali pa grem drugam stanovat.«
Eli si je obrisal roke ob hlače ter zamišljeno odvrnil: »Kakšne laži sem ti pripovedoval, sestra? Najprej mi odgovori na to vprašanje. Nihče na svetu ne more trditi, da ga je Eli Makers kdaj koli nalagal. Govori torej — kaj sem se ti zlagal?«
»Obljubil si mi dostojno stanovanje.«
»In ga boš tudi dobila. A za zdaj moraš še potrpeti. Zdaj se ne utegnem ukvarjati s pripravljanjem lesa. Kam pa naj greš? Brez moža, ki bi skrbel zate, boš umrla od gladu.«
S temi besedami jo je zadel na najbolj občutljivo mesto. Sestrin obraz je postal škrlatno rdeč.
»Misliš, da si ne morem najti moža?« je zavreščala. »Verjemi mi, Eli Makers, šla ga bom iskat, ako mi ne daš poštene spalnice.«
Mike, ki je bil navzoč pri prepiru, je stopil k meni in zdaj sem opazil, kako se je Eli nekam zamišljeno ozrl na naju. Dobro sem čutil, kaj naj to pomeni. Sezidal bo še eno sobo za svojo sestro, ako mu bova pomagala. On sam se je želel vrniti k oranju, pa tudi ni bil posebno spreten mizar. Nalahno sem se dotaknil Lindinega ramena in sem ji za Elijevim in Keziahinim hrbtom, ki sta si stala nasproti kakor razjarjena petelina, previdno zašepetal: »Želite imeti Keziah tu?« Brž je razumela, kaj sem hotel reči, pa je odkimala:
».. .dokler ne zorjem,« sem zdaj zaslišal Elija. »Ako pa mi hočejo gospod Filip in njegovi prijatelji pomagati, bom zaradi ljubega miru takoj prizidal še eno sobo.«
»Zelo mi je žal, vendar na nas ne moreš računati, Eli,« sem rekel, ne da bi se bil ozrl iznad svojega dela, ld sem se ga bil znova lotil. »Jutri začnemo z nekim drugim opravilom. Saj veš, da smo ti doslej z veseljem pomagali.«
»Tega ne zanikam,« je odvrnil Eli, »in sem vam tudi hvaležen. Res, Keziah, storili so zame, kar so mogli. Tvoja soba lahko čaka, polje pa ne. Če hočeš, lahko spiš tudi v skupni hiši, dokler ti ne sezidam sobe.«
»Ne maram!« je zavreščala Keziah. Z iztegnjenim kazalcem je pokazala na Lindo: »Tale tu dobi vse, kar hoče. Ona ima svojo lepo sobo in okno za cvetlično ropotijo. Kaj pa ti je prinesla? Ničesar razen zalega obraza, v katerega si zaljubljen. Boš že še videl, kakšno življenje boš imel z njo. Lep obraz za zajtrk, lep obraz za večerjo, drugega pa nič. Niti loncev in krožnikov nima čistih, ako jih jaz ne pomijem.«
Spomnil sem se, kako se je v majhni hišici v gozdu vse svetilo, s kolikšno ljubko skrbnostjo je linda gospodinjila svojemu staremu očetu, in menil sem, da je napočil trenutek, ko smem tudi jaz spregovoriti kako besod. »Linda je znala gospodinjiti, še preden ste jo vi poznali,« sem ognjevito spregovoril.
»Prav nič se ne bi čudila, ako bi ji bil kak zaslepljen mladič,
Stan1^ Svetina:
Sšožič na tujem
Četrt stoletja je minilo, kar je umrl mladi slovenski pisatelj Stanko Svetina. V njegovi zapuščini smo našli naslednjo božično sliko, ki jo je napisal ob svojem bivanju v Pragi.
Stojim pri oknu. Zunaj padajo fine deževne kapljice, električne žarnice slabo razsvetljujejo temno ulico, vso blatno in polno kaluž, ljudje hitijo z vpognjenim hrbtom in s povešeno glavo vsevprek za svojim ciljem, od daleč se sliši za-tegnjen pisk lokomotive in zvorienje električnega voza. Svetle oči gledajo v temno noč, vsa okna hiš so razsvetljena. Ko ne bi bilo te svetlobe, bi bila naša predmestna ulica grozno pusta in dolgočasna, kakor so ponavadi vse take predmestne ulice, kamor ne seže hrup in šum velikega mesta. Tu pa vidi človek te hrepeneče, svetle oči in duša se mu razjasni, vsaj deloma.
Sam sem v svoji sobi, v svojem kabinetu. Sam, tako sam, in danes je Sveti večer! Glas zvona je prodrl do mojih ušes. Ali ni to zvon male, vaške, dolenjske cerkvice, ki vabi ljudi k polnočnici? Ali ne čujem trdih korakov po zmrzlem, kristalnem snegu? In ona luč tam v daljavi, Ali ni to baklja, ki jo -nese postaren ded v belem kožuhu, posutem z rdečimi in zelenimi tulipani? Da, koraki se približujejo čisto razločno jih čujem, tudi starega deda, ki po kašljuje, že vidim — ah. saj sem doma! Pridružim se črni gruči, ki se počasi pomika naprej Glej, tam v dalji te lučice! Kaj niso to okna cerkve svetega Lovrenca? Hitimo, hitimo, da ne zamudimo maše! Ded, požuri svoj korak in dvigni plamenico, da bomo videli gaz! In to zvončkijanje? Ah dal Tudi baron iz bližnjega gradiča se pelje k polnočnici v lahkih saneh,
konjem zvončkljajo na komatih kraguljčki.
Cink, cink! Kaj je to? Vzdramil sem se. Cerkvica je Izginila, izginili so ljudje, izginil ded e plamenico, težke deževne kaplje so začel t trkati na okna, iz nasprotne hiše me čmerno gledajo rosne svetle oči. Sam. Ah. resnica, sam, čisto sam! Ne morem strpeti te samote, zakaj danes je Sveti večer! Pojdi ven, ti stari mladenič. pojdi med ljudi, da bo lažje tvoje srce. da ne bo plakala tvoja duša!
Ogrnem plašč in hitim s povešeno glavo po stopnicah. Ko stopim na ulico, mi udari dež naravnost v obraz in ko napravim par korakov, se spotaknem, toliko da ne padem v veliko lužo sredi razkopanega tlaka. Ah tam doli v domovini niso tiaki Sveti večeri! — Le malo ljudi je na ulicah, naprej, naprej v mesto, tam bo bolj živahno! Stopam po položnih stopnicah, ki drže iz predmestja v mesto. Tako nekako sredi stopnic sedi pod raztrganim dežnikom berač in igra na harmoniko. Ze dolgo ga poznam. Komaj
štiriindvajsetleten fant, p< ipolnoma slep. Drugače sedi na stopnicah samo podnevi, danes, meni. bodo hodili ljudje tudi ponoči in kdo se ne bi usmilil ubogega slepega reveža ln mu ne podaril krajcerja. Saj danes je Sveti večer. Žalostno poje stara harmonika:
Ta naše ldska
byvala hezkž ...
Lepa češka narodna pesem, ki pravi: »Krasna je bila ta najina ljubezen...« Ah. Marija, kjerkoli si že v domovini, pošlji ob tej url svoj
pozdrav samotnemu popotniku! Duša moja ga bo sprejela z neizrečeno radostjo. Pošlji, Marija, saj danes je sveti večer!
Na vrhu stopnic sem. Pred menoj se razprostira mesto, vse lesketajoče se v brezštevilnih lučih in Iučicah. Samo ko ne bi bilo tega odurnega dežja! O, kolikokrat sem te videl lepšo in čarobnejšo, ti zlata češka kraljica! In danes, na Sveti večer? Kakor bi bilo usojeno, da se ne smeš pobahati s svojo novo obleko. In koliko imaš cerkva! Se v naši prestolici tam v domovini jih ni toliko. V katero naj grem, da si oživim spomin na domovino? Da v cerkev Device Marije Snežne. Sam ne vem, zakaj se mi je ravno ta cerkev tako priljubila. Ah. seveda! Ma-dona tam v oltarju — kaj nisi to ti. Marija, ki se mi tako dobrotljivo in ljubeznjivo smehljaš?
Dim dišečega kadila me je objel in omamil, ko sem stopil v cerkev. Ladija je bila natlačena polna vernikov. Mogočni glas orgelj se je širil po svetem, tajinstvenem prostoru. Ljudstvo je klečalo v klopeh in molilo pobožno, kakor se je zdelo »Gloria in excelsis Deo!« Damišjija me je zopet prenesa v domače kraje. Tam pred oltarjem se dostojanstveno suče mali. prijazni in debeli naš župnik. Glas mu je zvonek, nekaj veličastnega odmeva iz njega. Srčno pozdravljen, ti prijazni župnik! In tudi ti stara, farovška kuharica ki tako pobcžno moliš in se skrivoma oziraš na otroke pred oltarjem, če se vsi spodobno in pobožno obnašajo, ti Id si s tako ne-dosežno duhovitostjo kritizirala moje »pregrešne« podlistke, stotisočkrat mi bodi pozdravljena iz srca! Nocoj je Sveti večer. Pax hominibus bonae voluntatis!... Mir ljudem, ki so dobre volje! Končano. Ljudje odhajajo in jaz z njimi. Nazaj v svojo samotno sobico. Toda med-potoma se ustavim. Velika okna niso zaernjena. Na mizi stoji okrašeno božično drevesce, na njem so prižgane majhne svečice. pod drevescem ležijo razna božična darila, še vedno zavita v papir. Okrog in okrog stoji srečna družina. Po hišni opravi in po obleki teh ljudf se lahko sodi. da je to bogata družina Glei. sedaj raz-
vezuje gospodična v modri bluzi in v modrem krilu z belim pasom zavitke. Oči se leskečejo v napetem pričakovanju. Zlata zapestnica v lični škatljici na njeno ime. Vprašujoče gleda okoli in išče darovalca. Ah, on seveda. Saj se mu vidi na obrazu. Elegantno oblečen mladenič na drugi strani mize dobi od nje vroč poljub in hvaležen, iskren pogled. Očividno: zaročenec in zaročenka. In tako naprej: samo veselje, sam simeh, sama sreča. Par hominibus bonae volun-S tatis...
Dežuje še vedno, niti za trenutek ne preneha, vse mesto je zagrnjeno v široko, prozorno rjuho. Spet sem prišel nazaj v svoje predmestje. Na drugi strani samotne ulice, v kateri stanujem, me neprijazno gleda majhno okno čisto pri tleh. Tudi to je danes razsvetljeno. Iz radovednosti stopim tja in pogledam v sobo. No, če rečem »soba«, je to že preveč. »Luknja« bi bil še najprimernejši izraz. Za črvivo mizo sedi mož in okrog njega otroci: troje dekletec in fantek. Ob steni na tleh je razgrnjena blazina, na nji leži žena. Obraz upadel, skdraj prozoren, da je videti modre žilice pod kožo. roke ima sklenjene na odeji. Hud kašelj jo duši, da se večkrat napol dvigne, toda njene moči so izčrpane, vedno pade nazaj na blazino. Pogled ji je uprt na otroke, ki se veselijo majhnega božičnega drevesca na mizi in drobnih igrač. On, ki sedi za mizo, glavo podprto v dlani, je kupil za zadnje krajcarje to drobnarijo, da napravi otrokom veselja In potem? Ozre se na bolno ženo vidi kako trpi, toda pomagati ji ne more. Po pepelastem, nagubanem obrazu mu zdrkne solza. Ah tudi tu praznujejo Sveti večer. Pax hominibus bonae voluntatis...
Nekaj grenkega se je polastilo moje samotne duše. Sel sem od okna domov, v svoj kabinet. V temi sem se slekel in legel na posteljo toda trepalnic nisem mogel dolgo časa zntisniti- Proti, jutru komaj, ko je že pogledal skozi okno mladi
Božič
Dušan Vargazon:
Zvezde
Zvečer, ko z dnem temni nebO, krilatci zvezde nam prižgč. »VSENAOKROG —«
dejal je Bog, »— NAJ V MKAK MEŽIKAJO SVETLIOE, DA DECI V SNU BO VEDRO LICE, — »_ IN V NOC ŽARIJO KAŽIPOTI,
DA POTNIKOV TEMA NE ZMOTI, —« »— A BEDNIM V SVIT SVETLIJO NADE, POVRNEJO JIH V DNEVE MLADE.« Vsenaokrog — vse naokrog
krilatci zvezde nam prižgd: ozrl se: misel gre v Nebo.
kakršen ste vi, gospod Filip, pri tem pomagal,« je siknila Keziah ter s strupenim pogledom ošinila klop ob oknu.
Toliko sovraštva in zlobe je bilo v njenem glasu, da sem zlahka spoznal, kako dolgo se je že nabiral srd v njeni duši. Linda je omahnila ob steno, kakor da jo je bil kdo udaril po obrazu. Planil sem na noge, pustil Keziah, ki je smuknila mimo mene na prosto ter se poln pričakovanja ozrl na Elija. Njegovo ženo so oklevetali, ne. moje ... o Bože, ne moje! ... On naj jo brani, ne jaz.
Eli je povedal same dva stavka. Zaklical je za svojo sestro: »Poslej nisi več dobrodošla v moji hiši!« In Lindi: »Ne meni se za njene besede, žena; blebetanje norcev ni nič drugega kakor zvončkljanje kraguljčkov.«
Nato se je spet molče lotil štedilnika. In ker so bila zdaj tudi vrata dobra, sem zbral svoje orodje in se pripravil k odhodu.
Eli se je obrnil k meni. »Res sem ti od srca hvaležen za tvojo pomoč pri zidavi, Filip. Veselilo me bo, ako ti bom tudi jaz lahko kdaj izkazal kakšno uslugo.«
»Zato bo gotovo dovolj prilike, kadar bom začel obdelovati svoje polje, Eli,« sem odvrnil. »Saj sva skoraj soseda.«
Linda me je spremila iz hiše. »Filip, hvala vam za vse, kar ste storili, in... in tudi za to, da se niste izkazali preveč ustrežljivega, ko bi morali pomagati pri zidavi sobe za Keziah.« Odsev nekdanje vedre hudomušnosti je ležal v njenem glasu. Njen čar me je spet tako popolnoma prevzel, da bi najraje glasno vriskal, ko sem šel za togo, koščeno Keziahino postavo proti skupni hiši. Zdaj sem bil spet zadovoljen, da sem prišel v Zion...
Nekaj dni kasneje sem izvedel, da se bo vdovec Pineas Pikle oženil s Keziah. In potem so mi povedali, da mu je njegova hči Marta izjavila, da mora dobiti Tima Dendyja za moža, sicer ji bo počilo srce in bo umrla. Težko je bilo reči, koliko zveze je bilo med prvo in drugo novico, vendar je bilo videti, da sta tudi Mary in Mahitabel Pikle z veseljem pograbili prvo priliko, da zbežita iz hiše, v kateri naj bi gospodovala Keziah.	'
Ze pred Božičem je bil Pikle vneto zaposlen z zidavo svoje hiše zraven Ožine, Cranejeva pa sta si postavljala svojo prav nasproti njegovi. Nato se je vsa majhna naselbina razburila nad novico, da
je Keziah dvignila tožbo zoper svojega brata ter da zahteva od njega vse, kar so bili kupili za njen denar.
To novico je razširil Mike. Izkazalo se je bilo, da ne le da zna zdraviti ljudi, marveč da lahko pomaga tudi oboleli živini. Ravnokar se je nahajal pri Eliju, kjer je pripravljal zdravilno pijačo bolni kravi, ko je prišla Keziah s svojimi zahtevami. Mike je pravil, da sta se obdelavala s tolikerimi citati iz svetega pisma, kakor da se prepirata dva škofa.
Keziah in Eli sta se. zedinila, da predložita svojo zadevo našemu zastopstvu. Toda najprej je moral biti izvoljen novi član mesto umrlega Natanaela Goreja. Na Mikejevo presenečenje in v njegovo veselje je izbira padla nanj. V resnici pa to niti ni bilo tako presenetljivo, kajti odkar je bil stari ranocelnik ozdravil rane mnogim članom naše skupnosti, ki so jih bili zadobili pri delu, je užival splošen ugled.
Pineas Pikle in Eli se kot prizadeta stranka nista smela udeležiti razsodbe, zato smo se zbrali v Elijevi sobi k razpravi o zadevi peto-rice — Oliver Lomax, Crane, Matej Thomas, Mike in jaz.
Keziah je povedala, da je imel Eli ob odhodu iz Marshalseae natanko trideset funtov denarja. Eli je na to izjavo prikimal. Nadalje je Keziah izjavila, da mu je posodila denar, s katerim je kupil svoj voz, svoje konje, kravo, svinjo, svoje kokoši in vse, kar je potreboval. Posteljnina in posoda je iz njene hiše v Ludgate Hillu. Zdaj pa jo je njen brat nehvaležno postavil pred vrata..
O ne, je odvrnila na eno izmed vprašanj, tega nikakor ne zahteva iz sovraštva in zlobe, zahteva le, kar ji po pravici pripada, da bo lahko prinesla svojemu možu opremo, kakor se spodobi.
Eli je govoril po svoji navadi enostavno in naravnost. Pritrdil je, da si je izposodil od svoje sestre denarja, da pa ji ga namerava vrniti, ter da bo popolnoma uničen in bodo propadli vsi njegovi načrti za bodočnost, ako ji zdaj povrne vse njeno premoženje.
»Ako ugodite njej, mi ne ostane nič. Moral bi iti za hlapca in moj položaj bi bil še slabši od onega v stari domovini. Razen tega pa sem že začel oratL« Te poslednje Elijeve besede bi me ganile, tudi če bi ga v resnici sovražil. Misel na rjave brazde v tej deviški zemlji je Eliju zadoščala, da je bil prepričan o svoji pravici in človek bi tnor&l biti slep in gluh, da bi mu lahko odrekal to pravico.
Zemlja v mrzlici
Ali se bliža nova ledena doba?
Stari profesor Fechner. ki hoče dokazati, da Ima tudi rastlina neke vrste dušo, si zamišlja zemljo kot ogromno živo bitje. Na ool resno, na pol v šaljivem tonu je razvil svojo teorijo, da je naš planet živ organizem. Na njegovem površju pa mrgoli brez števila rastlin, živali in ljudi. Ce vzamemo to »teorijo v poljudnem tonu« za količkaj resno, pridemo do sklepa, da je morala biti tudi Zemlja, kakor vsako drugo živo bitje, nekoč bolna. Imela je hudo vročino, potem pa jo je stresala mrzlica. Najprej je ležala na njej grozna vročina. Tropska flora in favna sta se razvijali ob tečajih. In Gronland — že ime samo nas spomni na večni sne/ in le-' — j-e bil pravi tropski raj, ki so ga pokrivali lovorjevi gaji in gozdovi magnolij. V Skandinaviji so uspevale palme in v britanskih rekah so se kopali vodni konji.
Nenadoma pa se je vse izpremenilo. Zemljo je objela mrzlica. Kjer je še pravkar sočno zelenje pokrivalo tla, so se razprostrle ledene poljane. Od obeh tečajev so se valile ogromne gmote ledu proti ekvatorju, ledeniki so prilezli prav v doline in nosili s seboj kot majhen hrib velike skale, ki še dandanes kot »peči« ali »pečine« živo pričajo o homatijah. ki so se dogajale pred davnimi tisočletji Potem je postalo spet topleje, led se je topil, pregnane rastline in živali so se vrnile v svojo nekdanjo domovino. Vendar pa se je igra ponovila morda trikrat ali celo štirikrat. In niti tako zelo dolgo ni. odkar ie Zemljo zadnjič pokrivaj led, komaj 20.000, morda celo samo 10.000 let, komaj drobna sekunda v ogromnih razdobjih zemeljske zgodovine. In še zdaj živimo V zadnjih stresljajih te zadnje mrzlice.
Uganka • vzroku nastanka ledene dobe.
Kaj se je prav za prav zgodilo? Zakaj se je .izpremenil tropski raj v ledeno puščavo? Ha, ko bi to vedeli! Prava uganka! Včasi so mislili, da je zašla Zemlja v svetovnem prostoru v kak prav posebno mrzel prostor, kjer sj je nakopala prehlad in nahod:-to mnenje pa prav gotovo ni pravilno, ker je v svetovju povsod enako toplo, to se pravi, mraz — minus 273° C. Nekateri se navdušujejo nad idejo, da je Zemlja od bogve-kod nenadoma dobila nekakšen udarec, neki sunek. ki ji je spravil os iz ravnovesja. Potem je nihala sem in tja in z njo sta plesala seveda oba tečaja z vsem snegom in ledom vred sem in tja po površini Zemlje, kar je povzročilo potem menjavanje vročine in mraza in sploh vso to zmedo z ledeno dobo. Drugi dolže zopet zalivski tok, ki prinaša iz Srednje Amerike toplo vodo in je nekaka centralna kurjava Evrope, češ da je zavil preveč proti severu. Tudi notranja zemeljska temperatura je prišla nekaterim na mi-
sel; ti pravijo, da so ugasnili vsi vulkani, in tako Zemlja ni več sama ogrevala svoje površine. Zato tudi ni uhajalo nič več ogljikovega dvokisa iz razpok in zrak se je očistil vse ogljikove kisline, ki kakor topel plašč obdaja Zemljo in preprečuje izpuhtevanje njene lastne, notranje toplote v absolutni mraz svetovnega prostora. Brez posebnih kozmičnih katastrof in tajinstve-nih slučajev pa je mogoče, da zemeljska os že prav od rojstva Zemlje, to je. že odkar se je odtrgala od Sonca, niha sem in tja in bo tako nihala po zakonu vztrajnosti do konca svojih dni. To povzroča seveda tudi redno menjavanje tople in mrzle klime.	-
Povprečna temperatura je samo za 5° nižja
Kakor pisana in nasprotujoča so si mnenja o vzrokih nastanita ledenih dob, tako soglasno je znanost prišla do osupljivega zaključka, da je namreč vso to veliko preobrazbo zemeljskega površja in življenja na njem povzročila temperatura, ki je bila povprečno samo za 4 do 5U C
nižja cd povprečne temperature, ki vlada danes na Zemlji. Kako malo se nam zdi prav za prav to, štiri, pet stopinj Celzija. Toda zadostovalo je, da se je velik del sveta pokril z ledom, da so vzrastle nove živali, ki so bile zmožne življenja v mrzlih pokrajinah, da so prišle na dan nove zemeljske plasti, da se je tropsko življenje umaknilo na ozek pas ob ravniku. Kako lahko bi se zgodilo, da bi toplina zopet zdrknila za teh nekaj stopinj navzdol in bi prišla nad nas nova ledena doba z vsemi svojimi strahotami. Gotovo pa je, da se ledene dobe ni treba bati ne nam, ne našim vnukom, zakaj dolga tisočletja traja, preden lahko toplina povprečno toliko pade in preden se učinek sploh lahko zazna.
Vsa znamenja pa kažejo, da živimo prav v dobi, ko se toplina dviga. Ta toplotna perioda se je začela nekje v srednjem veku in je nadomestila slabšanje klime in porast ledenikov, ki sta nastopila okrog 800 do 900 let pred našim štetjem. Konec konca bo seveda vendarle ledena doba, to bo namreč takrat, ko se bo notranjost Zemlje shladila in bo tudi Sonce ugasnilo. Ali bodo to smrt Zemlje ljudje sploh doživeli? Ali bo človeški duh do takrat našel pot, po kateri bo lahko ušel mrzli smrti?
Razkuževanje rok je skrajno potrebno!
Ze zadnjič smo kratko izpregovorilj o negovanju rok. Danes naj se o tem temeljito {»govorimo. Pri kuhanju in mešanju pride roka neprestano v dotiko z jestvinami. Roka pa je prav lahko prenašalka bolezni. Pri nohtih in na dlani izloča roka snovi, ki so, kakršno je pač stanje ženske, bolj ali manj škodljive. Strupen je vsak , človeški pot; saj izloča ž njim kri, kar škoduje telesu. Gotove dni, ob nahodu in drugih boleznih je pot bolj strupen.
Bojan človek bi prav za prav ne smel biti zaposlen pri jestvinah. Toda kolikokrat se mora mučiti bolna gospodinja s kuho in peko! Mojzesova postava je določala, da je ženska gotove dni nečista in nečisto je vse, karkoli prime. Sedanja veda dokazuje, da izloča ženska take dni močneje in je tisti izloček bolj jedek. Ne more se zahtevati, da ne bi smela gospodinja kuhati, kp ne vpiaša težava naših časov, ali si bolna ali si zdrava; lahko si pa vsaka pogos<to>ma umiva roke in jih tako razkužuje. Tudi z zdravimi rokami prenesemo lahko bolezen, bodisi nase ali na drugega. Zdaj primemo od prsti umazano orodje, zdaj kako plosnivo poleno, zdaj kruh, moko, kupico z vodo, meso. Zdaj stisnemo roko nepoznanemu popotniku, bolniku, zdaj pomladimo psa, ki je stikal kdo ve kod, mačko, ki ie bila na lovu zdravju škodljivih živali. ^Za Za vsakim takim činom si je treba razkužiti roke.
Na potovanju, ko ni blizu vode. si izbrišemo roke z robcem, ki pa ni potem za brisanje obraza. Pogosto umivanje rok ni nikaka težava, pre-
preči pa poleg drugega tudi, da ne dobiš prisada in hrastavice na roke. Pri pogostem razkuževanju se ne morejo zadržati v koži strupene kali, ki pridejo s prahom vanjo. Res ni še povsod vodovoda po kuhinjah in ni v vsakem stanovanju kopalnice. Skledo vode in kos mila si pa lahko vsak privošči. Umivanje rok je tako važno, da spada tudi k obrednim pravilom. Umi-jem si roke, se pravi, nisem deležen nečednih poslov. Lepo vezane otiralke, polivanje rok pred jedjo, ki ga je vršila pri starih slovanskih zadrugah najmlajša snaha, vse priča, da je naš narod pazil vselej na čistost rok.
Delavec se ne vsede k jedi. dokler si ne umije rok. Zal, da ni navada po gostilnah, da bi ponudili popotniku malo vode, preden sede k mizi. Vede in poštene posode za umivanje pogreša letoviščar na kmetih. Za razkuževanje rok, pravi kemik Walker, zadostuje navadno milo, ki zamori bacile pljučnic, difterije in zastrupljenja krvi. Ce je milo narejeno s kokosovim oljem zamori tudi zametke tifusa. Najbolj močnega po-vzročevalca gnojenja pa ne zamori navadno milo, pač pa natronovo smolnato. Vroča milnica ima veliko več razkuževalne moči, zato si moramo umiti roke pri poslu s kužnim bolnikom z vročo milnico in namočiti njegovo perilo takoj v kropu ali v vroči milnici. Ob hudem nahodu prenašamo bolezen na samo s kihanjem, ampak tudi z rokami in z robci, ki jih prenašamo po žepih. Tak robec je treba vreči po uporabi v milnico. Tudi kis. sol in soda so razkužila, ki so povsod pri rokah.
Ko sta Keziah in Eli končala, sta šla v sosednjo sobo ter nas pustila same, da razmotrimo zadevo z vseh strani ter izrečemo razsodbo.
»Ako človek ne more tega, kar je nekomu posodil, zahtevati in dobiti nazaj, tedaj ni več varnega imetja,« je prvi izjavil Oliver Lomax, ki se je štel med Elijeve prijatelje, a je tudi razpolagal z velikim premoženjem. »Ker ni bilo nikjer zapisano, da sme Keziah zahtevati povračilo svojega posojila šele čez neko določeno dobo, je imela že danes pravico do njega. Tudi Pikleju bi bile vse te reči dobrodošle.«
»Saj tudi ni nikjer zapisano, da je Keziah sploh kdaj posodila denar svojemu bratu,« sem pripomnil. »Dvomim, da bi kako sodišče priznalo Keziahini tožbi upravičenost.«
»Mi nismo sodišče, temveč možje, ki smo se zbrali, da bi pomagali pravici do zmage,« je Crane mirno in odločno izjavil. »Eli je priznal, da je dobil denar.«
»Da, priznal je,« sem vzkliknil. »Vprašajte pa se vendar enkrat, ali si ga je izposodil pod pogojem, da bo moral biti vsak trenutek pripravljen vrniti predmete, kupljene zanj? Biti bi moral blazen, da bi to storil, Eli pa ni blazen! In še na nekaj pomislite: ko je Pikle odhajal iz Salema, nikakor ni računal na te stvari, še danes ima vse to, kar mu je tedaj zadostovalo. Ni med nami človeka, ki bi znal bolje k"kor Eli obdelovati svoje polje. Resnično, bila bi sramota, ako bi bil ponižan in oropan samo zaradi tega, ker mu je zlobna ženska zamerila, da ji ni postavil lastne sobe*. Eli svoje sestre ni postavil pre^ vrata. Sama je šla od njega.«
»Biti moramo jako previdni,« je menil gospod Thomas. Sklenil je roke in jih namišljeno opazoval. »Tu smo daleč od vseh izvorov pravne učenosti. Nimamo pravosodnih knjig, v katerih bi mogli najti podobne primere. Ne pozabite — ako naj Eli zadrži, kar si je bil izposodil, tedaj si nihče več ne bo upal dajaiti posojila. Eli mora izposojene stvari vrniti.«
Tako, tako, sem pomislil. Tudi ti se šteješ med Elijeve prijatelje. 'A zdaj, ko vohaš, da Eli ne bo imel ničesar, Keziah pa bo bogata, zdaj spretno obračaš plašč po vetru!
»Vsaj toliko bi morali počakati, da Eli pospravi žetev,« je menil
Mike. Toda Oliver Lomax ga je ošinil s pogledom, ki naj bi pomenil, da naj novi posvetovalni čian molči, kadar govorijo izkušeni možje.
»Vse to prerekanje nikamor ne vodi. Pritrdite nam, gospod Ollens-haw!« je rekel Oliver Lomax. Opazil sem, da mu ni bilo žal, sodelovati pri tem ropu. Kljub vsem svojim napakam je bil Eli bolj prebrisan — to je Oliver dobro vedel in to ga je peklilo.
Posvet je sklenil s tremi proti dvem? glasovoma, da Keziah dobi svoje stvari nazaj. Znova smo poklicali nasprotno stranko v sobo. Oba sta bila videti zaupljiva. Ko sem opazil, da pričakujejo od meno izida posveta, sem odrinil svetj stol in stopil k njima.
»Eden izmed vaju naj jima pove,« sem zaklical ter se ozrl najprej na gospoda Thomasa, nato pa na Oliverja Lomaxa. »Jaz ne maram imeti ničesar z vašo razsodbo. Nekaj pa bi še hotel reči: Ako se Keziah ne sramuje vztrajati pri svoji zahtevi, ako ji te uboge reči pomenijo več kakor krvne vezi, tedaj se nadejam, da mi bo Eli izkazal čast ter vzel del tega, kar mi je bil zapustil gospod Gore. In slej ko prej sem mnenja, da je vaša razsodba krivična.«
Eli je nepremično stal med nami, ko mu je bilo naročeno, da mora vrniti svoji sestri vse tiste predmete, ki jih je bil nakupil z njenim denarjem in sicer takoj naslednjega dne. Toda ustnice, napol skrite pod svetlo brado, so mu trzale.
Stal je med nami kakor drevo, poln moči in prevdarka. In nič ni bilo več njegovega, razen nekaj oralov neobdelane zemlje, ki je brez moje pomoči ne bo mogel zorati in razen žene, ki sem mu jo gorko zavidal. Ko se mi je kasneje zahvaljeval, mi je bilo, da bi mu v obraz zakričal: »Morda misliš, da mi je mar zate? Vse to delam le zavoljo Linde!« Vendar, komaj sem bil do kraja premislil to misel, sem že spoznal, da ne bi odgovarjalo čisti resnici. Eli je bil puritanec, trmast, samostojen. Tisočkrat na dan sem^se razjezil nanj. Oženil se je bil z žensko, ki sem jo jaz oboževal, a je ravnal z njo kakor z deklo. Ali vendarle je bilo v njem nekaj, kar sem jaz, ki sem moral toliko tega zamolčaiti in požreti, nehote občudoval. Bil je polnovreden moški, ki mu je bila njegova moškost nekaj preprostega in po sebi umevnega. Zavest, da ga imam v svoji oblasti, je v tolild meri povzdigovala mojo samozavest, da sem ga imel vsaj tisti trenutek rad...
(Dalje)
Ivan Albreht:
Spomini Mihca Paglavca
»Spomin posebne pridnosti"
Zaključujemo z naslednjim zgodbo, katere prvi del je bil objavljen pred tednom. S tem pa so — vsaj začasno — zaključeni tudi »Spomini Mihca Paglavca«, ki so — kakor čujemo — dobro zabavali čitatelje.
Smuknil sem s knjigami na vrt in premišljeval, kako in kaj. Iz berila sem znal na pamet toliko sestavkov in pestni, da me ni bilo prav nič strah. Pol berila lahko povem tistemu strašnemu gospodu, ki mu reko nadzornik, ako se me ne bo prej naveličal poslušati. Ali listič, listič v nemški knjigi, to je nekaj drugega!
Pogledal sem skrbno na vse strani. Ko sem 6e prepričal, da ni žive duše blizu, sem odprl nemško vadnico in vzel iz nje zagonetni list Dišal je po samih vijolicah in še lepše, še slajše. Previdno sem začel brati in boli sem ga bral, bolj mi je bil všeč. Takole'je bilo pisano na njem:
»Kraljica mojega srca!
Oi ne veš kakn mi 1e. odkar te ni več tu! Koder hodim, mislim na Te, kamor se ozrem,
viaim le tebe. edino Tebe. Vse dolge več^.e presanjam za Teboj in preživljam v spomin sladice -renutlce, ki mi jih je nekoč podarila Tvoja dražestna navzočnost o? dušica draga, kdaj pride spet čas, ko bova hodil-' "'ma > parku, po samotnih alejah, in se skrivala pod zlatom košatih kostanjev pred zvedavo mese čino?...
»'Z ur so dnevi, 'z dni so leta, let in dni pa konca ni,« si ponavljam venomer ... Najraje bi bežal k Tebi in Te odnesel kakor sončni čar s seboj.
Oj, zlati moj zaklad, ali misliš tudi Ti vsaj malce kdaj name? Ali se v svoji samoti spominjaš kdaj tistih razkošnih večerov, ko si drhtela, deviška vila, v mojem objemu? Glej, vedno me muči misel, da srečaš kje lepšega in boljšega, nego je Tvoj hrepeneči Emil Vem, da za Te, biser dragoceni, bi bil celo najboljši i« najlepši fant samo... Ah. kaj naj rečem ko drhtim ob sami misli, da bi Te utegnil izgubiti in ostati sam. brez Tebe. na vsem tem pestrem svetu sam? I
Ali je res? O, saj ni mogoče, golobica draga, da bi se mi kdaj izneverila Ti. Spomin na Tvoje nebeške očke mi pravi, da boš moja, na veke samo moja In glej, vse moje želje blagoslavljajo uro in vse moje misli proslavljajo tisti dan, ko se uresničijo te moje razkošne sanje. Čujež. ljubica, dušica Ela moja zlata, kako spe vsaka moja misel k Tebi. le Tebi, angel moj Sprejmi jo prijazno in vrni mi jo tako toplo, da boš čutil njen blagi poljub
večno Tvoj
Emil.«
Joj, kakšno odkritje! Nebeško godbo sem slišal, ko sem bral to pismo. Vse je bilo pozabljeno in trdno sem sklenil, da se gospodu nadzorniku na čast naučim to prelepo pismo na pamet. Kaj sestavki v berilu vse tisto o porednih Jakcih in pridnih Nežicah. pa pesmi o sončku in ptičkih in muckah in kužkih. tisto je za otro-ke! Jaz pa sem namenjen za gospoda in ne spadam več med otročad!
Bil sem prepričan, da je gospodična Ela to pismo čisto nalašč položila v svojo knjigo tako, da sem ga lahko opazil. Reči mi ravno ni marala, ali zakaj pa mi je dala tako rajsko lepe in dobre sladkorčke?! Saj ve. da iz berila znam toliko, kakor menda nihče več v naši šoli! Ej, gospodična že ve, kako si človek prisluži spomin posebne pridnosti.«
Brez nadaljnega pomisleka sem se takoj lotil učenja. Hodil sem po vrtu in polglasno ponavljal besedo za besedo. Dasi so mi nekatere delale preglavico in nisem mogel dobro razumeti njihovega pomena, sem jih le ponavljal s tako vztrajnostjo, da so mi vse še do današnjega dne ostale v spominu. Preden se je zvečerilo, sem znal pismo kakor očenaš na pamet. Da bi se še bolj utrdil, sem ga zvečer celo napisal. Ko sem potem primerjal sem z veseljem ugotovil, da nisem v tem svojem sestavku zagrešil niti ene napake. Noben vojskovodja po dobljeni zmagi ne zaspi v večji blaženosti nego sem jaz tisti večer. Vso noč sem se zibal v sladkih sanjah. Sredi hvale, slave in občudovanja sem se prebudil
»Ali znaš dobro?« so me vprašali mati »Znam.«
»Le ponovi še enkrat, da ne boš delal sramote!«
V šoli Je bilo vrvenje, da še nikoli tega. Vsak je pravil, kaj se je naučil, in drug proti drugemu so brbljali in ponavljali vse tiste otroške sestavke, ki so se zazdeli meni v tem vrvenju že bolj omledni.
»Kaj znaš pa ti, Mihec?« so z raznih strani silili vame, toda jaz sem jim odgovarjal samo: »Znam, kar znam!«
Vsa njihova radovednost mi ni mogla odkleniti ust.
»Boste že slišali, kadar pride gospod nadzornik!« sem se odrezal in mimo obsedel na prostoru.
Ko je odbila ura osem. so se odprla vrata. Z gospodično Elo so prišli trije gospodje: župnik. učitelj in — nadzornik, visok, sivolas mož z zlatimi očali, kj so se kar zabliskala po razredu. Gospodična Ela je bila bleda in ko nas je pozvala: »Molimo!«, se ji je tresel glas. No, jaz sem bil uverjen. da jo potolažim, čim pridem na vrsto. Kaj bi se bala. dokler ji gospodje pravijo: »Angel moj»!?
Gospod nadzornik je pregledal naše zvezke in je bil zadovoljen. Pri meni mu je pripomnil učitelj:
»Tale deček, gospod nadzornik, je pa posebno nadarjen! Z' gospodom župnikom prigovarjava staršem, naj ga pošljejo v šole. ker bi bilo škoda njegovega talenta! In naša gospodična ga že z dobrim uspehom pripravlja za' prestop v mestne šole.«
Gospod nadzornik je tedaj obstal pri meni in me vprašal česa sem se že naučil pri gospodični. Moško sem mu odvrnil, da se učim nemščine. nakar me je vprašal to in ono besedo, ki sem mu jih vse gladko prevedel na nemško.
»Pa si res žč cel učenjak.« se je nasmehnil stari gospod in gospodična Ela mi ie hvaležno namežiknila.
Nato je prišlo na vrsto računanje, branje in še razne druge spretno-ti, a nazadnje, krona vsega, tisto, kar se je vsak naučil na pamet. Da bi bil uspeh tem jačji, je gospodična Ela v začetku izpraševala bolj slabe učence, potem boljše in boljše, a nazadnje še mene. Vstal sem s tolikšnim ponosom in s tako zamozavestjo da se je kar klop zamajala, pa sem začel: »Kraljica mojega srca' Oj. ne veš. kako mi je. odkar Te ni več tu! Koder hodim, mislim na Te kamor se ozrem, vidim le Tebe. edino Tebe Vse dolge večere presanjam za Teboj in preživljam v spominu sladke trenotke ki mi jih je nekoč podarila Tvoja dražestna navzočnost —«
Govoril sem glasno in razločno in vse me je poslušalo s tako pozornostjo da se mi je kar samo smejalo Naenkrat pa opazim, da gospod župnik grbanči čelo gospod nadzornik bliska srdito skozi očala in da gospod učitelj kašlja in prha, kakor da stoji v skednju, kjer mlatijo hudo plevelnat ječmen! Gospodična Ela prebledi. pozeleni in omahne, gospod učitelj jo prestreže, župnik zamahne z roko jaz zajecljam. vsi moji tovariši in tovarišice pa prasnejo v smeh da kar grmi pred Teboj
»Gospodična, kaj pa naj to pomeni!« jezno vzklikne nadzornik po nemško, župnik pa z ostrim pogledom svari pobesnelo mladež.
Učitelj spremi gospodično Elo iz razreda na hodnik župnik me zgrabi za uše^a in me vleče za njima, a zadaj orjaško stopa sam gospod ndzornik. V razredu zavlada mrtvaška tišina, v mojem srcu pa groza sodnega dne.
»Kaj je s tabo. Mihec Paglavec?« zarentači zunaj učitelj, jaz pa trepečem v potokih solza. Gospodična Ela me pali s svolimi očitajočimi očmi, gospod župnik si otira s čela pot. v gospod nadzornik je naenkrat čisto miren in me vpraša smehljaje: »Iz kakšnega berila si se pa tega naučil?« Njegova nenadna prijaznost me opogumi: »Iz nemškega,« pravim in pristavim še: »Saj znam še tudi polno drugih sestavkov, ali ta se mi je zdel najlepši.«
Z obema rokavoma si otiram solze. Gospodje se smejo, gospodična pa stoji kakor prikovana.
»Zdaj sem uničena,« jeclja in ne more s pogledom od tal
»So ein Bengel!« (»Tak nepridiprav!«) se zasmeje nadzornik in oba domača gospoda z njim. »Zdaj povej do konca!«
S tresočim se glasom povem še ostali del zame tako nebeško lepega pisma. Bolj ko gospodična Ela prebledeva. bolj sili gospodom na smeh, a meni na jok. »Kje si pa dobij tako berilo?« Nič ne pomaga. Pogledi vseh treh gospodov so tako vsevedni, da jim moram priznati svojo skrivnost. Celo pismo jim moram prinesti. Go-sipod nadzornik ga lepo zgane in ga s prijaz-
nim naklonom Izroči gospodični Eli
»Saj nam ne boste zamerili indiskretnosti. gospodična,« pravi smehljaje se, a gospodični Eli se tresejo roke.
Nato me odslove. Objokan in potrt pri ležem v razrtd in čutim na sebi porogljive poglede svojih tovarišev. Najrajši bi se pogreznil v zemljo, tako mi Je.
Vrata na hodnik ostanejo odprta zato jo čuti korake in govorjenje. V svojo veliko tolažbo začujem, da nadzornik, ki govori spet nemško, hvali našo šolo. Pravi, da le zelo zadovoljen in da čuti prijetno dolžnost, izraziti vsem učnim močem svoje najpopolnejše priznanje.
Glas gospodične Ele zadrhti potem:
»Ali jaz sem sedaj tu onemogočena?«	~
(Obrni')
Pepek
Prav na koncu prve klopi sedi Pepek. Prva dni je le težko sedel na veliko klop in noge, obtovorjene z velikanskimi igrbančenirm čevlji, so mu le od daleč bingljale proti tlom.
Kadar je stopil skozi vrata, je bilo smešno gledati njegovo telesce s predolgo suknjo irt z zavihanimi hlačami, in njegovo glavico, izgubi jajočo se v kučmi, ki je imela prednji konec na tilniku Pod pazduho je tiščal tablico, zavito v umazan pisan robec, iz katerega je le redko gledala tudi črna skorjica.
Pepek dolgo m znal pozdravljati Toda, ko se je učiteljica ozrla, da ošteje nevljudnega prišleca, ki je kobacal čez prag, se je že zrcalil na Pepkovem licu tisti smehljaj, ki mora preprečiti vsako ostro besedo, ša preden se porodi v misel
O la Pepkov smeh in to lice s svojimi očkamil Pepek je siromak Njegov oče sedi že dolga leta v ječi, ker je storil velik zločin. Otroke strahuje doma babica ki jim ne dš niti črnih drobtinic. Zato se Pepkovi mamici le redko posreči, da vtihotapi v sinkov<t culico skorjo kruha.
Beda se zrcali na vsem Pepkovem obrazu, Koža je videti trdo napeta in se sveti tsko čudno rumenorjavo, in če si predstavljaš na tilniku še kitico, pa bi stal pred teboj Ki-tajček
Pepek nima posebnih talentov Njemu bi ne bilo preveč žal, če bi trgovci prodajali tablice brez črt ali kamenčke brez konio. Toda svojo učiteliico Pepek zelo ljubi in se je zaradi tega naučil celo brati O, da ste ga videli takratl Kako so se svetile te očke, ko mu je učiteljica pogladila glavico in ga je postavila vsemu razredu za vzgled, rekoči »Še Pepek zna brati Le poglejte gal«
A kaj, ko se to ne more zgoditi mnogokrat
Pepek je^Jielo slab računar Kako pa bi tudi mogel računati na prste, ko so vsi pobiti in mora učiteljica na njih večkrat izvrševati zdravniške operacije namesto računskihI
Nekoč so otroci južinali In Pepek je preizkušal moč svojih oči Česar namreč ne more z besedami, to nadomestijo njegova oči Skoraj ni bilo videti njih rjave barve, tako iih je siromak sukal z desne navzgor, in z leve navzdol in molel prazno roko proti tovarišu, ki se je mastil s svojo bogato zalogo Ko pa je kljub Pepkovemu prizadevanju ostala roka prazna, so se mu zasvetile na dolgih trepalnicah debele solze Pepek ja obupno iokal.
»Nu, Pepek, kaj pa je?« se oglasi učitelji-čin glas.
»P-p-prosim, lačen sem«, se je oglasilo it Pepkovega kota.
V pretrganih stavkih se je počasi zvedelo, da je Pepku zbolela mamica za prisadom irt da ji je moral zdravnik odrezati več prstov, na roki Zdaj siromaki stradajo ker so ž« davno pojedli zadnje drobtinice kruhka
Od tistih dob pa Pepek ni več lačen Otrokom se smili ubožček in vsak s ponosom postavi svoj priboljšek pred Pepka, ki ne suče. več zaman svojih nasmejanih uči, ampak hiti pospravljati svoje bogastvo v umazan robec, da ponese tudi sestrici in bolni materi, kar ne izgine za njegovimi lastnimi, drobcenimi zobmi...	M.K. j
Gospodje jo tolažijo, češ da je to le paglav-ska šala, ki bo plačana doma.
»Se danes opozorim dečkovega očeta,« zatrjuje učitelj. »Mož je sicer preprost, toda pameten. Gotovo bo znal fantiču odmeriti primerno nagrado za njegov trud.«
Joj, ta novica! Tako me presune, da zatulim in zavijem. kakor mlad lisjak. Spomin posebne pridnosti je šel po vodi in očetova palica mi bo delila odliko. Oj, ti uboga moja pridnost, kam si me dovedla!?...
Ko je gospod nadzornik odšel, so nas odslovili.
»Le čakaj, falot,« je siknila gospodična Ela, jaz pa sem bežal, kar 90 me nesle noge.
Kaj in kako je bilo doma, ne bom pravil. Le to naj omenim, da me nekaj dni ni sedenje prav nič mikalo, tako me je oče obdelal. Učitelj iti župnik sta odšla na novi službeni mesti, gospodična Ela pa me je še dalje učila nemščine, Ie sladkorčkov ni bilo več. Z naslednjim šolskim letom je prišla v mesto, kjer jo je pričakoval njen hrepeneči Emil. Se danes sta srečen zakonski par. Kadar se slučajno snidemo, se gospa Ela vselej spomni tisite zgodbe o nadzorniku in odličnjaku.
»Do smrti vam ostanem hvaležna za tisto vašo neverjetno porednost,« pravi potem gospa Ela. »Bogve, koliko časa bi še morala tavati okrog, da se niste tedaj tako vornb "aučili Emilovega pisma ...«
142.857
je čudovito število. Lahko ga množiš s štetilkami od 2 do 6, a vendar se bodo v vsaki vsoti pokazale :sto številke. Prosim, poizkusi! Najzanimivejše pa je naposled število, k: ga dobiš, če pomncžič to število s 7. Brž papir pod svinčnik!
Posebno stanovitno štcv'!o pa je naslednje:
526.315, 789.473. 684.210.
Če pomnožiš to število s katerim koli poljubnim številom od 1 do 10, vedno boš dobil v končni vsoti prvotne številke. Božične peč tnice ne bodo nič prikrajšane, če se pozabavaš 9 temi par račun*.
Vrsta zaKkrivih računov
/ S številkami vam te božične počitnice kar ne damo
miru.
Prosim, napišete štev lo 987654321! Pomnožite ga z 9, ali z 18, ali s 27, ali s 36. ali s 45, ali s 63, ali z 72 in prav nazadnje morda še z 81. Vsoto zapišito drugo pod drugo in primerjajte in pregledujte, p« boste našli marsikaj zan;mivega.
Zagoneten Kvadrat
i? O T A S OPERA TENET A R E P O S A T O R
Ta besedni kvadrat, kakršen je pričujoči, ko «0 besede počez, navzdol in navzgor čitajo enako, so ;menuje med ugankarji »palindrom«. In tale palirv-drom, ki smo vam ga nitisnili, je najs'avnejši zmed vseh. Raziskovalci in učenjaki so ga v teku stoletij prevračali že na vse načine, da bi uganil' njegov smisel.
Pričujoč palindrom najdete v tlaku zakristije ccr-kve Pieve Terzagni v Tremcni, nadalje v cerkvi srv. Petra v Capcstranu, v cerkvi Matere Božje v Ma-glianu, v cerkvi sv. Avguštna v Vercsni, kakor tudi še v nekaterih starih cerkvah v Franciji in Ang'ij .
Kakšnih sedem stoletij že raz^kujejo ta palindrom znanstveniki, a doslej še niso dognal' njegovega pravega pomena Neki italijanski bogorclovec iz srednjega veka je sodil, da je s temi besedami označen smisel večn osti in neskončnosti, ker lahko besede čitaš v večnem toku erako. kakcsr koli pal;ndrom obrneš. Naj bo po njegovem!
Ss&mtfcč&l £9 se redili
Pred leti je nek novinar podvomit, da bi bili kanadski petorčki res petorčki ene same matere. Seveda mu ni kazalo nič drugega, kakor da je pobegnil iz Kanade kajti vsa Aroerka je zaljubljena v svojo petoroke. Naj bo kakor koli, resnica pa je, da so so nekoč na svetu rodili sedmorčki. V mestu Hamelnu v Nemčiji najdete starinsko hi'.o in na njej napis:
Gospa Ana Roemerjeva je tu rodila sedem otrok, dva fan'ka in pet deklic dne 9. januarja 1600.
Tudi med našim narodom ta reč n: neznana in naše stare matere so vedele povedati, da so bili sedmorčki nekoč tak0 drobceni, da jih je mati lahko vse skupaj zložila na velk krožnik.
jajoč razpoke, žalostno pometajoče tlak kakor ptice z zlomljenimi krili. Sonce dolgih pohodov je ostalo med njihovimi gubami. V sledovih krogel so hranile spomin neznanih mrtvecev, ki so padli po naključju pod prestreljeno zastavo ...
»Hornus, na tebi je vrsta ... zovejo te ... pojdi po potrdilo!...«
Res je šlo za potrdilo!
Prapor je bil pred njim. To je bil res njegov, najlepši in najbolj okrnjen od vseh... In ko ga je spet zagledal, je mislil, da je še tam gor na pobočju. Slišal je žvižgati krogle, razdrobljene posode in polkovnikov glas: »K zastavam fantje!...« Nato dvaindvajset tovarišev na tleh. On, triindvajseti na vrsti, plane, da zopet dvigne in drži pokoncu ubogi prapor, ki je omahnil v mrtvi roki. Ah, ta dan se je bil zaklel, da ga bo branil in varoval do smrti! In zdaj ...
Ko je to premišljal, mu je vsa kri iz srca privrela v glavo. Pijan in ves iz sebe se je zakadil na častnika, mu je iztrgal ljubljeni prapor in ga zgrabil z obema rokama: potem je še- poskušal, da ga dvigne prav visoko, prav pokoncu in jo kričal: »K za...« Toda glas mu je zastal na dnu grla. Cutll je, da se drog trese in drsi iz njegovih rok. V tem trudnem ozračju, v tem ozračju smrti, kl\ pritiska tako težko na predana mesta, niso mogle zastave več plapolati, nič več ponosnega ni moglo živeti... In stari Hornus je padel prestreljen na tla.
Alphonse Daudet:
ZASTAVONOSA
Polk je bil v boju na pobočju železnice in je služil za tarčo celi sovražni armadi, ki je bila nakopičena od spredaj pod gozdom. Streljali so 3e na osemdeset metrov. Častniki so kričali: »Ulezite se!...« Toda nikdo se ni hotel pokoriti ln ponosni polk je ostal pokoncu, razpostavljen okoli svoje zastave. V tem velikem obzorju zahajajočega sonca, žita v klasju in pašnikov je bila videti ta izmučena, v zmešan dim zavita množica ljudi kakor čreda, presenečena na gladki ravnini v prvem vrtincu strašne nevihte.
Deževalo je nekaj železa na tem pobočju. Slišalo se je Ie prasketanje pušk, zamolklo šumenje skledlc, ki so se valile v jarku in krogle, ki so brnele vzdolž od enega do drugega konca bojnega polja kakor strune, napete na zlonosnem in odmevajočem glasbilu. Zdaj pa zdaj je prapor, ki se je dvigal visoko nad glavami, kolebajoč v vetru karteč, omahnil v dimu, tedaj se je dvignil težak in ponosen glas, gospodujoč nad strel", pušk, nad hropenjem in kletvami ranjencev: »K zastavi, fantje, k zastavi!...« Takoj se je zagnal častnik, nerazločen kakor senca, v to rdečo meglo in heroično znamenje je oživelo in plavalo zopet nad bitko.
Dvaindvajsetkrat je padlo!... Dva'ndvajset-krat je bil njegov drog še gorak. ko se je izmuznil iz umirajoče roke, pograbljen, dvignjen; in ko se je ob sončnem zahodu to, kar je ostalo od polka — komaj peščica ljudi — počasi b'16 na umiku, je bil prapor le še cunja v rokah narednika Hornusa, triindvajsetega zastavonoše tega dne.
n-
Narednik Hornus je bil stara živ'na s tremi trakovi, ki je znal komaj označiti svoje ime in je porabil dvajset let, da si je zaslužil trakove podčastnika. Vsa beda najdenčka in divjost vojašnice sta se videla na tem nizkem ln izpahnje-nem čelu, na tem od telečnjaka ukrivljenem hrbtu, na ponašanju, ki se ni zavedalo vojaka z višjim činom. Zraven tega je bil še nekoliko jecljav, toda za dobrega zastavonošo ni treba zgovornosti. Na večer bitke mu je rekel njegov polkovnik: »Ti imaš prapor, moj dečko; dobro pazi nanj!« In na ubogi vojni plašč, ki je bil že res obledel v dežju in ognju, je kantinerka takoj nato prišila alato vrvico podporočnika.
To je bil edini ponos tega skromnega življenja. Namah se je dvignila postava starega vojaka. To ubogo bitje, ki je bilo navajeno korakati skriv-ljeno, z očmi uprtimi v zemljo, je imelo odslej ponosno postavo. Pogled vedno kvišku, da vidi, če plapola platnena cunja in če jo drži prav pokoncu, prav visoko, nad smrtjo, nad izdajstvom, nad porazom.
Nikoli niste videli človeka tako srečnega, kakor je bil Hornus ob dnevih boja, ko je držal svoj drog v obeh rokah, ki je bil dobro zasajen v usnjato nožnico. Ni govoril, nI se ganil. Bil je resen kakor svečenik; kakor da bi držal kako posvečeno stvar. Vse njegovo življenje, vsa njegova moč sta bila v njegovih prstih, stisnjenih okoli te lepe pozlačene lcrpe, na katero so padale krogle, in v njegovih Izzivanja polnih očeh, ki so zrle sovražnikom naravnost v obraz, kakor bi hotele reči: »Le poisku-eite priti m jo vzeti!...«
Nikdo nI tega poskusil, niti smrt ne! Po Dor-nyju in Gravelottu, najbohlj morilskih bitkah, je bil prapor razsekan, preluknjan, prozoren od po-Bkodb; toda bil je vedno stari Hornus, Id ga je nosil.
m.
Potem je prišel september, armada pred utrjenim mestom, blokada in dolgi odmor v blatu, kjer •o topovi rjaveli, kjer so najboljše čete, izprijene aaradl nedelavnosti, pomanjkanja živil in novlo Umirale od mrzlice in dolgega časa ob vznožju svojih piramid. Ne predstojniki ne vojaki, nikdo m nič več veroval; samo Hornus je še imel zaupanje. Njegova trobarvna krpa mti je nadonie-
stovala vse, in dokler jo je tam gori čutil, se mu je zdelo, da ni ničesar zgubljenega. Ko se niso več bili, je polkovnik na žalost shranil zastavo pri sebi v nekem predmestju, in vrli Hornus je bil skoraj tak kakor mati, ki je oddala svoje dete dojilji. Neprenehoma je nanjo nrislil. Kadar ga je preveč morilo dolgočasje, je odhitel v eni sapi v mesto. Le da jo je videl na vedno istem prostoru mirno ob steni, — potem se je vrnil poln poguma in strpljenja.
Ko se je nekega jutra Hornus zbudil, je zagle-j dal ves tabor v razburjenosti. Vojaki so se v sku-; pinah razdraženi podžigali z besnimi kriki in so i vsi dvigali pesti na isto stran mesta, kakor da bi njihova jeza hotela označit! krivca. Kričali so: ; »Odstranimo ga! ... Ustrele naj ga! ...« In častniki so dopustili to govorjenje... Korakali so ob strani s povešano glavo, kakor bi jih bilo sram pred svojimi ljudmi. Res je bilo to sramotno. Ravnokar so prebrali mavšalovo povelje, ki je izročilo sovražniku brez boja okoli stopeideset tisoč dobro oboroženih, še zdravih vojakov.
»In zastave?« je vprašal Hornus ves bled... Zastave so bile izrečene z ostalim, s puškami, z vsem, kar je še bilo prtljage ...
»Stre ... stre ... strela božja! ...« je jecljal ubogi mož. »Moje ne bodo imeli...« In začel je teči proti mestu.
Tam je vladala velika razdraženost. Narodne straže, meščanske straže in prostovoljne straže so kričale in se vznemirjale. Odposlanstva so prihajala drgetaje k r.oršalu. Hornus sam ni videl n'č, ni slikal nič. Gv'\uriJ je sam s seboj in hodil po cesti predmestja.
»Meni vzeti zastavo! ... Pojte no! Ali je to mogoče? Ali imajo pravico? Naj da maršal sovražniku, kar je njs^ova last, svoje pozlačene kočije in svoje pusto namizno orodje, Iti ga je prinesel , iz Mehike! Ali to je moje ... To je moja last! • Prepovedujem, da bi se je kdo dotaknil!« ! Vsi konci stavkov so bili odsekani po tekanju in po njegovi jecljajoči besedi. Ali na vsezadnje je imel svojo idejo, stari! Jasna, lepo določena ideja, vzeti zastavo, jo ponesti v sredo polka in udariti v trebuh fronte z vsemi, ki bi mu hoteli slediti. Ko je prišel tja doli, mu niso niti pustili vstopiti. Polkovnik je bil tudi ves divji in ni hotel j nikogar videti... ali Hornus ga ni poslušal, i Preklinjal je, kričal in suval ordinanca: »Moj prapor... hočem moj prapori... Slednjič se je odprlo neko okno:
—	Si U, Hornus?
—	Da, polkovnik, jaz ...
—	Vsi prapori so v arzenalu ... le pojdi tja, naj ti dajo potrdilo ...
—	Potrdilo? .. . Zakaj ? ...
—	Tak je maršalov ukaz.
—	Toda, polkovnik ...
—	Daj mi mir!... in okno se je zaprlo.
Stari Hornus se je opotekel kakor pijan.
»Potrdilo... Slednjič se je odpravil na pot in
je razumel samo, da je zastava v arzenalu in da jo mora imeti za vsako ceno.
V.
Vrata orožarne so bila odprta nastežaj, da bi se lahko sprostili vozovi, ki so čakali zvrstenl na dvorišču. Hornusa je bilo groza, ko je vstopil. Vsi zastavonoše so bili tam, petdeset ali šestdeset častnikov, vsi potrti in molčeči; in ti temni vozovi na dežju, ti vzad razpostavljeni ljudje z golo glavo: reklo bi se, da jo, pogreb.
V nekem kotu so bile vse zastave maršalove armade nakopičene in zmešane na blatnem tlaku. Nič ni bilo bolj žalostnega kakor te krpe kričeče svile, ti preostanki zlatih resi in okrašenih drogov, vse to slavno orodje, ki je bilo zmetano po tleh in pomazano od dežja in blata. Upravni častnik je jemal drugo za drugo ln na poziv svojega polka se je vsak zastavonoša približal, da prejme potrdilo. Dva tuja častnika sta strogo nadzirala nakladanje.
In tako so odšle vse te, slavepolne krpe, razšir-
Zaklad! v deželi večnega ledu

i •	' - -	-	** r ^ •••	, . , t jl. ' x' _, : ^	,


S* •> j '
»> ■ If
-r «3 t *
H?.....	X !_:
Eskimska družina zbrana ob svoji materi
V	razvoju spopada med Japonsko ter Ameriko in Anglijo zavzema važno mesto zlasti severno področje Tihega oceana, kjer se križajo interesi Anglije, Amerike. Japonske in Sovjetske zveze. Rusiji pripadajo tu številni, med Severnim ledenim morjem, polotokom Karnčatko in ameriškim otočjem ob Aljaži ležeči otoki, med njimi Komanderski, Keraginski in Šanturski. Boljševiki so svoj čas carskemu režimu očitali, da te oddaljene predele države preveč zanemarja in se ne pobriga dt bi jih utrdil kakor treba.
Odkritelji in Robinzoni
V	18. stoletju so bili otoki v Tihem oceanu, ki dandanes pripadajo sovjetom, še neposelieni. Delno so jih odkrili ruski mornar j f delno ino-zeimci, ki so bili v ruski službi. Komanderske otoke je našla druga odprava Vita Beringa (1733 do 1742). Ena izmed ladij odprave »Sveti Peter«, na kateri se je nahajal tudi Bering, se je v bližini te skupine potopila in moštvo je bilo prisiljeno, da prebije deset mesecev pravega robinzonskega življenja na nji. Nemški naravoslovec Georg Steller. asistent petropraj-sike akad~mije znanosti, ki je bil odpravi dodeljen, je zapisal o tem: »Stiska, mraz. mokrota, nemoč nasproti naravnim silam, bolezen, nestrpnost in obup so bili naši dnevni gostje«. — Berling je dne 8. decembra 1841 podlegel trpljenju. Njegov grob s preprostim lesenim križem, ki ga od časa do časa uničijo oceanski viharji, leži na otoku, ki je imenovan po njem. Kasnejši naseljenci so Beringa tako častili, da so gumbe z dvoglavim orlom, kakršne je njegovo moštvo nosilo na svojih uniformah, kot posebne svetinje hranili 150 let. — Pa še marsikateri Robinzon se je za Beringom zatekel v samoto daljnega severnega oceana. Svojevrstno usodo le doživel neki Jakob Manikov. ki je leta 1805 s tako zvann Ru-sko-ameriško družbo ki je tedaj odkrila Aleute, prišel v te kraie. Ko je eksnediciia odhajala, je nesrečnega Manjkova oozabila na Bering o vem otoku. Sedem let je ostal čisto sam v ledeni pustinji, in ko ga je leta 1812. neka nova skupina raziskovalcev slučajno našla, je bil mož oblečen v kože in že čisto podivjan.
Trume polarnih lisic
Prvi sitalni prebivalci so se tod naselili okrog leta 1825. V glavnem so bili to Aleuti in Unan-gani, eskimsko pleme paleazijatske skupine nordijske rase. Privabila so jih ogromna, dotlej še nedotataijena naravna bogastva, ki so jih nudili najrazličnejši kožuharji. Georg Steller je v svojem dnevniku med drugim zapisal da živali in ptice na otoku, na katerem je prebival, človeka niso poznale in se ga zato tudi niso bale. Največ težav so odpravi prizadejale polarne lisice, ki so v trumah sledile ljudem. »Lisice so silile v naše koče, piše Steller. »podnevi in ponoči in so kradle vse, kar so mogle odvleči. Tudi takšne reči, ki jim niso mogle niti malo hasniti — nože. palice vreče, čevlje, nogavice. Kadar smo živali snemali kožo. smo morali po dve ali tri lisice z nožem poklati. ker so nam hotele iz rok strgati meso.Kadar smo prenočevali na prostem, eo nam čepice zvlekle z glav in rokavice z rok, bobrove kožuhe z nas in kože izpod životov. Ce smo se napravili, kakor da spimo, so nas vohale
okrog nosov, ali smo mrtvi ali živi. Če je človek zadržal dih, so ga začele vleči za nos in so hotele ugrizniti.« — Steller pripoveduje, da je nekoč v treh urah pobil 70 lisic in z njihovimi kožami pokril svojo kolibo.
Bobri, vidre in kiti
Pravega bogastva otokov pa ne nudi lisica, temveč dve morski živali — vidra in morski bober. Beringova odprava je prinesla lepo število kož teh živali s seboj. Prvi, ki ji je sledil, pa ne več z vnemo odkrivalca, temveč s trgovskimi naklepi, je bil podčastnik stražnega zbora Emi-lijan Bazov s Kamčatke. Leta 1743. je BazOv odpeljal s Komanderskih otokov 1600 morskih bobrov in 2000 vidrovih kož. Odtlej je na stotine ljudi'z vseh delov sveta sledilo njegovemu vzgledu, dokler niso bili naravni zakladi polarnega paradiža dodobra oplenjeni. Leta 1912 je bil kljub odporu Ang)n° med Ameriko, Anglijo. Japonsko in Rusijo sklenjen sporazum, po katerem je bil lov na vidre in bobre na Tihem oceanu prepovedan za dobo 15 let. — Razen dragocenih krzen pa so imeli ti otoki še druge privlačnosti za človeka. Morje je bilo izrPdno bogato rib, v prvi vrsti kitov, zlasti okrog Santurskih otokov. Sredi prejšnjega stoletja so tu priredili »naivečji lov na kite. kar jih je kdaj videl svet«. Kakor pripoveduje nekdo izmeri udeležencev, je bilo tedaj sonce zatemnjeno od dima. ki se je dvigal iznad topilnic kitove masti Samo Američani So v dobi od leta 1845. do 1851. nabrali tu za 130 milijonov dolarjev kitovega olja.
Roparji in izkoriščevalci
Pole;? otokov na severnem Tihem oceanu je carska Rusija osvojila tudi del ameriške celine, polotok Aljasko in zahodno obalo do Kalifornije. Toda Rusi teh osvojitev niso znali gospodarsko izkoristiti in so svoje posesti polagoma prepuščali Združenim državam. Svojo lastnino v Kaliforniji so že leta 1841. prodali švicarskemu Nemcu Johannu Augustu Sutterju, »cesarju Kalifornije«, ki je tu sedem let pozneje našel prvo zlato v zapadni Ameriki. Leta 1867. je Amerika kupila polotek Aljasko in del Aleutov za 7 milijonov dolarjev, to se pravi, za šestino tega, kar je Ameriki na leto vrgel samo ribolov. — Do leta 1799 je v teh predelih vladalo roparsko izkoriščanje, kakršno je velevala anarhična zasebna iniciativa, do leta 1876. nato pa je imela izključno pravico izkoriščanja naravnih bogastev severno od 55. vzporednika in južno od japonskih ozemelj Rusko-ameriška družba, katere dohodki so dajali po 30 odstotkov dividende na leto. Delovne metode tega podjetja so bile enake primitivnemu kapitalističnemu gospodarstvu v kolonialnih deželah. Še strašnejše pa so bile razmere, ko je Rusija del svoiih lovišč na Tihem oceanu oddala ameriški tvrdki Hutchinson and Co., v najem. Kakor piše ruski strokovnjak E. Suvorov, je bila ta pogodba za Rusijo v izredni meri neugodna, kar pa ni bilo nič čudnega, saj v vsem Petrogradu tedaj ni bilo žive duše. ki bi kaj trdnega vedela o Komanderskih otokih. Podjetje tvrdke Hutchinson je vrglo bajne dobičke — do 147 odstotkov dividende na leto. Pogodba je veljala do leta 1890.. a v zadnjem letu so Američani preostala predela vider, iz konkurenčnih
razlogov povsem iztrebili. Izvoz dragocenih kož je strahotno padel. Tako so leta 1904 izvozili s Kbmanderskih otokov še 390 bobrovih kožuhov, leta 1910 pa že samo 90.
Aleuti v nevarnosti
In vendar naravnih bogastev severnega področja Tihega oceana še zmerom ne smemo smatrati za izčrpana Ribolov, morske rastline, gozdovi Ln losi nudijo še neizčrpne možnosti. V zadnjih 30 letih si je Rusija mnogo prizadevala, da obnovi zverjad, vendar uspehi še zmerom niso razveseljivi. Amerika je nekajkrat poizkušala, da bi Rusijo povsem potisnila z otoškega mostu med ameriško in azijsko celino.
PO SVETU|
X Kako je bilo v Teheranu za časa konference. Kakor smo poročali, so se v Teheranu v Perziji sestali Stalin, Churchill in Roosevelt, da so kovali načrte o sedanji vojni. Roosevelt je, kakor javlja angleška poročevalska služba iz
Washingtona, izjavil na sestanku tiska, da je iz varnostnih razlogov stanoval po Stalinovi želji na sovjetskem poslaništvu. K temu javlja dodatno angleška poročevalska služba, da je sovjetska varnostna služba ukrenila vse potrebno za zaščito udeležencev konference. Celo boljševiki, ki so snažili konferenčne proste 3, so imeli revolverje. Varnostni ukrepi so bili tako strogi, da je bil Teheran v resnici odrezan od sveta. Vse meje so bile zaprte radijske postaje so prenehale z oddajo in brzojavke v inozemstvo so bile zadržane. Ves ulični promet razen dovoza živil je bil prekinjen. Vsa letala so morala ostati na letališčih. Potovanje z železnico je bilo nemogoče. Bali so se predvsem nemirov gorskih plemen. Ameriški vojaki so morali zaradi tega zgraditi zidove na vseh važnejših točkah okoli ameriškega poslaništva, kjer so bile postavljene strojnice. V sovjetskem poslaništvu, kjer je stanoval Roosevelt. so stražili vojaki rdeče armade s strojnimi puškami pod drevesi v parku. Člani zavezniških poslaništev so bili strogo ločeni od občinstva in na poslanstva ni imel nihče dostopa brez posebnega potnega lista Angleška poročevalska služba oddaja, da Churchill ni stanoval na sovjetskem poslaništvu, temveč v poslopju angleškega veleposlaništva. Po vrnitvi iz Teherana je Churchill nevarno zbolel in si od pljučnice še ni opomogel.
X Ameriški izsiljevalci. Kakor se je izkazalo pri sodnem zasliševanju v Čikagu. v središču ameriških gangsterjev ali po naše razbojnikov, so čikaški gangsterji izdelal; petletko, no kateri bi ameriškim filmskim družbam jemali najprej 20% in pozneje celo 50% njih dohodkov. V primeru, da družbe ne bi plačale te izsiljevalnine, so grozili, da bodo organizirali delavske stavke. Glavni obtoženec William Bloff je na primer zahteval 500.000 dolarjev. Pozneje se je izjavil pripravljenega sprejemati od 4 velikih družb 12.500 dolarjev in od dveh manjših družb 6.250 dolarjev letno kot »zaščitni denar«. Bioff je prvotno pričel svojo kariero« kot delavski voditelj v čikaški filmski industriji. Na neko sodnikovo vprašanje je izjavil, da so filmske družba vse storile, kar je hotel, in so »plesale, kakor je on godel«.	^
X 200.000 ton premoga na teden premalo. Kakor sporoča angleško ministrstvo za kurivo, proizvajajo angleški premogovniki sedaj približno 200.000 ton premoga tedensko manj ko v decembru 1942. Nazadovanje proizvodnje pripisujejo predvsem omejitvi dela. Tudi so številne stavke v zadnjih mesecih izredno neugodno vplivale na proizvodnjo. Ministrstvo za kurivo je delavcem in lastnikom premogovnikov ponovno predlagalo zvišanje proizvodnje. Ministrstvo naglaša, da sa morajo stavke ter nedovoljen e odstranitve od dela nujno nehati.
X To vam je družina! Gospa Scheinbergova je že med pokojnimi. Stara je bila 56 let, bila pa je mati 69 otrokom Ta edinstvena mati je živela v neki bavarski vasi in je umrla ob koncu svetovne vojne. Rodila je štirikrat četvorfke, sedemkrat trojčke in šestnajstkrat dvojčke. Njen mož Bernard Scheinberg še živi. Po smrti svoje prve žene se je brž še v drugič oženil in je v drugem zakonu dobil še o^emnaj^t otrok. Čeprav je že nad osemdeset let star, je vedno še krepak. Od njegovih 88 otrok jih je bilo ob pričetku sedanje vojne še 67 pri življenju.
| smešnice
»Lepo,« je dejala človekoljubna gospa. »Lahko dobite kosilo pri nas — toda nacepiti ml morate drv.«
»Hm,« je dejal berač. »Potem bi pa le rad prej
pokusll kosilo!«	•
«
Iz neke šolske naloge »Končno bi lahko dejali, da Si velikega Napoleona brez njegovega očeta ne bi mogli misliti!«
*
žena: »Rudolf, ali je sneg zelo visok?«
Mož: »Visok ? Pravkar sem se spotaknil ob žico visoke antene!«
•
»Gospod Koren, rad bi se poročil z vašo hčerko!«
»Ali ste že govorili z mojo ženo?«
Da, a vseeno bi se rad poročil z vašo hčerko.«
Miha ln Jaka se vračata v pozni uri natrkana domov.
»Miha,« pravi Jaka, »rečem ti, ko sedaj prideš domov, povej svoji ženi čisto mirno, kje si bil — to je najboljše, kar lahko storiš!«
Hm. a kakšen bi bil drugi najboljši nasvet?«
•
Mesarski mojster je odpustil nekoč nekega pomočnika. ker ga je zalotil, da je kradel ln na svoj račun prodajal kosti. Da bi za bodoče preveč ne škodil, pa mu je zapisal v spričevalo: »Bil je pošten — do kosti «
*
»Očka: »Kaj je to: deficit?«
»To je tisto, kar ostane človeku, kadar nima nobenega denarja več.«
*
Gospod, ki dolgo zvoni na telefonu, ne da bi se telefonistka odzvala: »Hudiča, ali so res vse krive številke zasedene?«
Oospa sobarici: Ali ste povedali kuharici, da bom danes pomagala pri kuhi?«
»Da, gospa! Rekla je, če ne bi rajši na Jutri
odložili, ker ima danes mnogo dela.«
•
Pogrebno društvo brzojavl gospodu, ki mu Je umrla tašča: »Danes umrla tašča. Prosimo brzojavnega obvestila, ali sežgati ali pokopati.«
Nakar pride brzojavni odgovor: »Prosim oboje.« *
»Ali še veš, ko sva se prvič poljubila, si bila kostanjelasa in tvoja usta svetlo rožnata, ali še pomniš?«
»Tako? To si bil ti?«
»
Predsednik sodišča (odvetniku): »Gospod doktor, zaslišani boste kot prlčju Pozabite tedaj za trenutek svoj poklic in povejte mi čisto resnico!«
ANEKDOTE
VIŠEK RAZTRESENOSTI
Višek raztresenostl je pač dosegel dr. Mack, znani profesor umetnostne zgodovine.
Ko je bil že blizu petdesetega leta, se je poročil z neko svojo slušateljico, gospodično Ber-gerjevo. Ko se je drugo jutro po poroki zbudil, je prestrašeno pogledal na posteljo zraven njegove, ki so jo šele včeraj postavili. In ogorčeno je vzkliknil: »Slišite, gospodična Berger-jeva, kaj pa iščete vi tu?«
OSVETA
Lister, slavni ranocelnik, je bil nekoč o polnoči klican k bogatemu namišljenemu bolniku. Ko ga je pretskal, je resno vprašal: »Ste že napravili oporoko?«
»Nisem,« je odgovoril osuplo bolnik, »ali je že tako daleč?«
»Pošljite takoj po notarja.«
»Ampak, ljubi gospod doktor ...«
»Nemudoma pošljite ponj, pa tudi po svoja dva sina.«
»Mar moram umreti?«
»Ne,« se zadere zdravnik, »to ne, ali Jaz ne maram biti edini, bedak, ki ste ga ponoči spodili iz pernice.«
KDO JE OSEL T
Dubrovčan Ivo Stojanovič, filozof, zgodovinar, duhovit mož, je objavil v nekem listu članek, pisan v precej težkem slogu. Cez nekaj dni sreča na cesti svojega prijatelja, ki mu potoži, da nI razumel vsebine njegovega članka
»Vsak odstavek moraš prečitati trikrat,« mu pravi Ivo. »če ga ne boš razumel prvič, reci: ,Jaz sem osel!' Ce ga boš prečital znova in ga še ne boš razumel, reci zopet: ,Osel sem jaz!' Sele če ga boš prečital tretjič in ga zopet ne boš razumel, reci: ,Osel je on!1«
Domače zdravilne rastline
Kako jih nabiramo In sušimo
32. REGRAT
pozna vsak otrok saj ga je pa tudi povsod dovolj. — Zgodaj spomladi režejo rastlino za solato, dokler Usti niso pretrdi. Zdrava jed Je to zaradi grenkih snovi, ki jih regrat vsebuje. V lekarnah prirejajo iz regrata zdravilnih izvleček, ki se rabi proti jetrnim in ledvičnim boleznim. Regratov čaj pijejo ljudje kot čistilno sredstvo za kri.
Regrat ima močno rjavo korenino, ki sega globoko v zemljo. Pri tleh raste lz nje šop škrbina-stih listov, ki štrle poševno navzgor ali pa se zvezdasto prilegajo tlom. Med listi poganja eno do troje votlih stebel, ki se končujejo v košek rumenih, jezičastih cvetov. Zreli košek je okrogla, belkasta glava, ki Jo tvorijo majhni plodi s podaljšanim kljuncem in dežnikasto razprostrtimi lasct (lučlce). Plode odnese že rahel piš, zato je razumljivo, da se regrat tako lahko in uspešno razširja. Regrat cvete od aprila do oktobra.
Regrat nabiramo spomladi in jeseni, in sicer vedno korenino z listi. Ločiti in posebej spravljati moramo spomladansko in jesensko blago. — Rastlino sušemo potem, ko smo jo oprali, najbolje na prepihu. Lepo in dobro se suši, če potegnemo skozi korenine nit in jo potem nategnemo sem in tja na podstrešju.
Otavčič, smolika, števnica, žentenje, žoltenica, maslovec so še znana imena za regrat.
Križanka št. 43
Besede pomenijo:
Vodoravno: 2. domača žival; 5. dan \ tednu; 9. razvoj zapovrstje; 13 oscbn' zaimek; 15. predlog; 17. važen telesn organ; 19 beležnica; 21 poroka; 23. otok v Jadranskem morju; 25 breme. teža. naloženo blago, 27 plan nska ptica; 29. gospodinjska potrebščina: 30 egipčanski bog; 32 umetniški slog 17. stoletja 34 del. kolodvora; 36. frčanje; 37 kaos, zmeda; 39 pobočje bok hrba; 41 reklamno sredstvo; 43 kvarta ki izraz; 44. afriška dežela;'46. smoter. namera; 48 ne trpi odlašanja; 51 prkrit znan samo prizadetim; 53 število; 55 označba za pasiva v knjigovodstvu; 57 gralna karta; 59 star se je zgodil že pred mnogimi leti; 61 turški reformator; 63. bedak neumnež; 65 zver; 67 vrsta kozarca; 69. zanmiv privlačen; 71 poškodba, okvara; 72 grška pokrajina; 74 neodločen izid; 76 število; 78 zdravilo; 79 nejasen neoster; 81 dan v tednu; 83. glej 61. vodoravno; 85 oziralni za;mek; 86 kraj na Primorskem: 88 vrsta zoba; 90. plezalčeva potrebščina; 93. enota tekočinske mere; 95 ubranost (tujka); 97 ne voljno, brez veselja; 99 predlog; 101 vprašalnica; 103. poslednji dom: 105 reka v Srbiji; 107 pripadnik oboroženh sil; 108 nadležna žuželka; 109 služi za spajanje, pritrditev na ladjah in letal'h za pogon; 110. obl:ka nomožnega glagola
Na vpično: 1 mestece v Istri; 3. medmet; 4. del teni'"ke igre; 5. varaždinsko tekstilno podjetje; 6. neroden neprožen; 7. število; 8. ptica; 9 posmrtno bivališče zavržen:h; 10. neprijazen, grob. rezek; 11. medmet; 12 jesih. ocet: 13. merska enota; 14. za vse enak; 16 zimski pojav; 18 del u6t; 20 orožje; 22. ljub. drag; 24 moško ime; 26 neoglajen. surov; 28. otek v Jadranskem morju; 31. srbsko moško ime; 33. pripadnik tehnične stroke; 35 sprejet v delo. službo za denar; 38 srednješolec; 40. važen, brez smeha in šale; 42 hrošč, žužek; 45 stran neba; 47. pripadnik stare kulturne stopnje v razvoju človeštva; 49. azijska država; 50 služi za vprego goved; suž-nost, podložnost; 52. grd. neprivlačen; 54. češki pisatelj; 56 nedebel. droben; 58. droben, drobeč se; 60. mesto v južni Franciji; 62. slovenski slovstven zgodovinar; 64. zlatnik; 66 čistilno sredstvo; 68 nagel, uren; 70. mračen, nesvetel; 73 shramba za vo-z'la; 75 drvarjevo orodje; 77 sukno, s katerim je pokrita miza; 80 vrsta tiskovine; 82. bolezen; 84.
pesnik; 87. neznan, nedoločen; 89. vrednostni papir; 91. ne vam n ne njim; 92. prvič uporabljan; 94. lx> lezen; 96. ne bev ne —-; 98. hrast; 100 predlog; 102. njo; 104. osebni zaimek; 106. podredni veznik.
REŠITEV KRIŽANKE št. 42
Vodoravno: 1. Beograd, 6. podl'stkar, 15. ar, 16. roj, 17. mina, 18 ravan, 19. ta, 20. kap, 21. sita, 22. zaton, 23. žal, 24. Rim, 25. voli, 26. točaj, 27 Zora. 28. Vis, 29. lava, 30. Krpan, 31. Žagar, 32. až, 33. seja, 34. nežen, 35. vila 36. doga. 37 komat, 38. Neva, 39. oj, 40. epeha, 42 divan, 43. veda, 44. Oka, 45. Reza, 46. topel. 47 seme, 48. vso, 49. Ita, 50. Leveč, 51 Tajo, 52. prt, 54. ja, 55. Nemec, 56.
gama, 57. pot, 58 mi. 59. dever, 60. Brno, 61. vek, 62. mrk, 63. trpin, 64. trik, 65. tek, 66. leta, 67. la-žac, 68. orač, 69. nož, 70. deset, 71. talagmit, 72. Kapetanovi.
Navpično: 1. bar, 2. kr, 3. gram, 4. rop, 5. a j, 6. piti, 7. ona, 8. da," 9 Iračan, 10. satan, 11. tvoj, 12. kan, 13. an. 14. malarija, 17 mila, 19. tara, 20. kis, 21. sova, 22. zopet, 23 žoga, 24. riž, 25 vaja, 26. tržan. 27. zala, 28. Valerija, 29. lega, 30. Kemal, 31. živa, 33. soha, 34. novec, 35. vede, 36. doza. 37. kipec, 38. nemo. 39. oko, 41. peta, 42. Dover, 43. veja, 44. ost, 46. temen, 47. samo, 48. vrt, 50. levica. 51. tank, 52. pok, 53 pikat:, 55. Nepal, 56. grič, 57. pek, 58. mrtev, 59. drža, 60. Bmo, 61. veže, 62. meso, 68. tat, 64. tri, 65. top, 66. len, 67. Is, 68. Om, 69. na, 70. da.