380
Naši dopisi.
Izpod Tatre 20. nov. i Dovolite, vrli Slovenci, da vas enkrat tudi mi pod magjarakim jarmom zdihajoči Slovaci pozdravimo. Če tudi vi se niste dosegli narodnih pravic, ki vam gredo, ste vendar mnogo srečnejši memo nas. In res, koliko žalostnega in britkega smo doživeli od 1867. leta, — onega strašoega časa, ko je magjarska prevzetnost nas podjarmila; koliko lepega dela prejšnjih časov, koliko truda naših narodnih mož za blagostan   in napredek našega  ljudstva je v zadnjih
381
10 letih splavalo po vodi! Da! dragi Slovenci, koliko smo mi prestali o narodnih zadevah , kaj so Magjari z nami počeli, — kako so nas teptali in nas še teptajo, vsega tega vam popisati ne moremo; kaj tacega, kakor pri nas, se je le revni raji v Turčiji goditi moglo. Našo ,,Matico" v sv. Martinu in naše narodne gimnazije so nam vzeli in oropali vso našo imovino nad 150.000 gl. brezvestno in brez vse pravice iz gole hudobije, da bi nas le temeljito pokopali. Mi smo na lastni zemlji danes popolnem heloti. Narodnjaki se neusmiljeno preganjajo in so iz vseh služeb izključeni. Magjaraki Tisza vladari nad nami z najstrašnejšo grozo. Tem bolj se narodna zavest med drugimi Slavjani obuduje, tem groz-nejši je neomenjeni pritis in terorizem naše vlade proti nami. — Al vendar mi ne obupamo! Zavedamo se, da je prihodnost vendar le slavjan s k a. Veliki cilji se ne dosežejo brez borbe, in kdor živeti hoče, mora delati. Pod sovražnim pritiskom zori slavjanska stvar, in v boji se obkrepčuje nsša narodna zavest. Tudi vi, vrli Slovenci, predragi nam bratje, ste si morali to, kar ste dosegli, priboriti. In prav to je, kar nam daje moč, zaupljivo pričakovati rešitve iz naših nadlog. Porok tega nam je velika narodna svečanost 19. dne t. m. v Ljubljani. Srečni ste vi, da vam je dano, svoje odlične može očitno slaviti. Pri takih prilikah okrepčuje se narodna zavest in vzajemnost. Vaš genij dr. Bleiweis je prav tudi naš genij; on je ponos splošnega slavjan-stva. V duhu smo tudi mi pri vaši slovesnosti med vami bili in Bogu slavo peli, da mu je dal ta srečni veliki dan doživeti. Bog mu daj še mnoga leta doživeti , da, kakor stari Simeon , dočaka popolno rešenje svojega naroda, in mili Bog naj tudi nam izkaže Slovanom ob Tatri svojo milost, da dosežemo, kar nam grč v vrsti vseh narodov Habsburške monarhije. „Vi tam stražite /Triglav, mi stražit budeme Tatru!"
Iz ZeIeznikOY 16. nov. J. L. (Vreme, nesreče, slabe železninske kupčije.) Na svetu se res vse spreminja. Včasih so v oziru vremena in letine ljudje mnogo vere stavili na stare pregovore, ki so se v resnici mnogokrat tudi skazali potrjeni. V naših časih obeta priti tudi ce!6 to ob veljavo. Starodavni pregovor se letos potrjuje, oni namreč, ki pravi: „kedar sv. Lukeža oznanijo, puli repo (in ž njo spravljaj tudi še drugo kuho); ako si pri tem delu oblečen s kožuhom, in ti je v njem vroče, sleci ga; če pa te zebe, imej oblečenega; repo pa le puli." Včasih so dejali: „kedar v jeseni pozno grmi, se leto povračuje"; letos smo nedavno imeli dvakrat pravo poletno hudo uro s silnim bliskom, gromom in treskom; al leto se noče povrniti; marveč dobili smo obakrat na to le sneg. Tudi pregovor: „UrŠca lepa, Martinček grd: vsaka stara babica lahko steljo pripravlja", obeta letos na laži ostati, ako bo pri tem , kakor se zdaj kaže. Kuho so ljudje do malega spravili, pa le z aekako silo; za steljo pa bo prav zel6 hudo , če nam Bog ne d& še kaj bolj suhega in ugodnejšega vremena. Je pač res dovolj križev spredej in zadej! Pa tudi brez druzih nesreč pri nas ni. 26. dne preteklega meseca je neka že bolj postarana ženska ob veliki povodnji na jezu spodnje fužine lovila drva, katerih dereča Sora ljudem mnogokrat veliko odnese. Voda bila je ta dan strašanska, tako da je bilo človeka že iz daljave groza gledati naraščene valove. Toda omenjena oseba se ni brigala za to, ampak stala je na nevarnem mestu, da bi le več drv vlovila. (Ta napaka je našim ljudem že od nekdaj nekako prirojena.) Memo-gredoči so ženo svarili, naj se ne izpostavlja toliki ne varnosti ; pa nič ni pomagalo. A to neposlušnost morala je plačati z življenjem. Zdajci namreč pridrvijo valovi rogljato drevo po površju , ki zgrabi žensko za obleko, potegne jo v vodo, prekucne čez strmi jez,  in
po njej je bilo. Naslednje jutro so jo blizo izliva potoka Dašence mrtvo potegnili iz Sore. Komaj je minulo po tej nesreči dobrih 14 dni, in že je padel zopet sinek mlinskega najemnika iz spodnjih Železnikov, prav brihten triletni fantek, v vodo. Mn^go so se trudili, ko so ga izvlekli iz mlinskih rakev, da bi ga bili oživili; toda tudi temu je bil že angel morije vpihnil lučico življenja in presadil cvetlico nedolžne dušice v gredico nebeškega vrteča. — Otroci so pri nas letošnjo spomlad zelč bolehali za vročnico; zdaj jih muči zopet hudi, tako zvani „oslovski kašelj", in sicer nekatere tako hudo, da pričnejo prav kri bljuvati. — O žalostnih fužinarskih zadevah pa kar ni govoriti. Železo in čajni imajo še nekaj malega vrednosti; ako pa se to pokuje v žeblje , je malo drugač , kakor ko bi človek imel kamenje po zabojih nasuto. Tudi celč v zgubo se blago ne more spečati. Upali smo, da kedar se bode v Bosni kaj umirilo, bodo se tudi kupčjske zadeve kaj zboljšale; zdaj gine nam tudi ta up. Drateni (mašinski) žeblji s svojo nizko ceno napravljajo vsako konkurenco nemogočo. Kovačev se je toraj že mnogo podalo odtod na delo v Bosno po pregovoru: ,,s trebuhom za kruhom."
Iz Ljubljane. — Pretekli so radostni dnevi unega tedna, potihnili so živio-klici, s katerimi smo poveličevali 701etnico gosp. dr. Jan. Bleiweiaa in v bratovski ljubezni pozdravljali mile nam goste došle v Ljubljano k oni svečanosti. Le spomin na preveseie dni nam je ostal, a spomin, ki ostane nam globoko vtisnen v srca naša in ki zapisan ostane z zlatimi pismenkami v zgodovinskih listinah bele Ljubljane , ki pričajo na desno in levo, da vzajemnost slovanska ni prazna fraza. Onemu osleduhu pa, ki se je drznil v tukajšnjem mohamedanskem listu poročati, da je v zdravicah banketovih pogrešal Avstrijskolojalnih glasov, rečemo na kratko, naj bi bil nastavil velika svoja ušesa na vrata Tavčarjeve gostilne, da bi bil slišal gromovite živio- in slava-klice, ki so doneli po dvorani, ko je pr-vomestnik svečanega banketa gosp. dr. Zupanec prvo zdravico napil Njegovemu veličanstvu cesarju Franc Josipu in presvitli cesarici, spominjaje se še posebno, da oni dan obhajajo narodi Avstrijski imendan svoje vladarice.
— (Iz Hercegovine) se je vrnilo pretekli četrtek zvečer ob 6. uri 418 domačinov naših 7. in 19. lovskega batalijona. Na kolodvoru jih je pričakovala množica ljudstva; odbor meščanov, kateri se je osnoval za slovesni sprejem, pa je pozdravil naše junake s povabilom, naj pridejo zvečer na strelišče na malo večerico, po nemško mestni župan gosp. Laschan, po slovensko pa dr.Poklukar. — Vojaki so nate pozdrave odzdravili z živahnimi živio-klici, katerim je pritrjevala ljudska množiea. Spremljani z bakljado požarne straže, mestno godbo in pa od veteranov in velike množice ljudstva so reservisti v svojih prenočiščih oddali orožje , od tod pa so se s spremstvom vred podali v lepo okinčano in razsvetljeno strelišče, kjer so se vojaki naj prej z okusno jedjo, s pivom in vinom okrepčali. Stregle so z veliko prijaznostjo gospe ljudske kuhinje5 požarna straža in veterani. Potem pa se je pričela prava in priserčna ljudska veselica, v kteri so se vrstile z godbo napitnice slovenske in nemške na cesarja in cesarico, na naše junake lovskih bataljonov in Kuhoovega polka, na Filipo-viča, Jovanoviča, vojvodo Virtemberskega, na gosp. častnike, na Ljubljanske meščane in prijazne Ljublj. gospe itd. v pozno noč. Mestni odbornik gosp. Kiun je večkrat lepo govoril.
— (Iz seje deželnega odbora 22. t. m.) V podporo revežem na Ljubljanskem močvirji vsled groznih povodinj je deželni odbor dovolil 150 gold. iz deželnega zaklada.   —   Zarad izvršitve sklepa zadnjega deželnega
382
»bora v zadevi sirotnišnice v Ljubljani se deželni odbor obrne do usmiljenih sester, da mu naznanijo osnovo te sirotnišnice in predloži dotične statute. — Bile so tudi obravnave zarad izvršitve raznoterih drugih sklepov zadnjega deželnega zbora.
—   (S Kranjske gore) nam poroča telegram od 21. novembra 1878. 1. sledeče: „Občinski odbor v Kranjski gori je v seji dne 20. t. m. g. Luka Robi ča, deželnega poslanca, v priznanje mnogih zaslug za to občino, za svojega častnega srenj čana enoglasno izvolil.
—   (Priporočilo.) Lavo rov ve nec sreberni, katerega so Ljubljanske gospč in gospice izročile dr. Blei-wei8U, je prekrasno delo narejeno po načrtu, ki ga je narisal tukajšnji zlatar in juvelir gosp. Jožef Tambor-nino, ki je za ta umotvor prejel občno pohvalo. — Drugo gotovo prijateljem in prijateljicam dr. Bleiweisa druga spomenica je „brilantna polka", ki jo je za glasovir zložil gosp. Ljudevit Hudovernik, bogoslo-vec tukajšnji, in gosp. doktorju posvetil. Dobiva se ta mičnaglaaovirka v knjigarni Kleinmaverjevi, Gerberjevi in Ničmanovi, v Blaznikovi tiskarni in pa pri komponistu samem po 50 kr. v ličnem natisu. ,,Besedam" čitalničnim, kjer tudi glasovir ima svoje mesto , bode dobro došla.