O PESEM Lojze Krakar O pesem, najdražja od žalosti, odpusti, če te je ljubil obup do krvi. Mogoče me varaš, morda me ubiješ, toda ne dam te, kri moje zemlje. Kakor sovraži škorpijon, te sovražim, ker ne morem brez tebe umreti ne dihati. Najlepši pekel sem sezidal, da v njem spočenjam s tabo, na zadnjo zvezdo svojih nebes hropem, romar, za tabo, in dušim se od sreče, kadar klečim pred teboj in te prosim: o pesem, kraljica obupa, ne ubij me, ne izdaj me, ne pozabi me. 36 Sodobnost 561 ANTIPESEM Lojze Krakar ... In neki dan, ko o reki gledal sem svoj obraz, je iz šopa misli d očeh srsala dlaka, pasji zobje so rasli mi po srcu. S SLOVENSKO ŽALOSTJO V POPOTNI CULI prišel sem k reki, da bi krstil misel, ki ji ne vem imena in že dolgo jo nosim skozi mrzle templje gadov na skrivaj kot poganko. Misel raste in jaz jo kličem: ti moj črni angel, ti palica izgnančeva, ti prapor vesele domovine mojih juter, ti posinelo truplo moje radosti, ki so te oskrunili in vrgli v brezno, ti najbolj kruta smrt najmanjše mravlje iz mojega mravljišča, ti zadušnica za tiste, ki so upali, za one, ki bodo v smrt odšli po isti poti, ti glas skrivnostnega zvona iz reke, ki k njej prišel sem, da bi krstil žalost. TAKO SEM MOLIL IN IZ REKE SO VSTALE vse moje oskrunjene radosti, sedle k meni na travo in mi povedale, od kod zvonijo zvonovi. In komu. V tvoji mladosti, so mi povedale, je bilo prepovedano misliti na srečo. Sreča pa je žena, podobna studencu, ki ga išče po hosti žejen drvar. Sreča je kamen, s katerim lahko ubiješ gada, sreča je britev, ki je ne smeš imeti v kaznilnici, sreča je puška, ki jo lahko vržeš stran, preden si ustrelil človeka ali ptico, sreča je soba, ki jo potrebuje človek, ko je star šestnajst let. 562 JAZ SE IZ MLADOSTI SPOMINJAM LE KRALJA s pasjimi uhlji in njih, ki so stali na travniku okoli objokanega sonca. Sonce je dobilo uši, so rekli. Ostrizite ga in skrbno zmečite njegove lase v ogenj, so rekli. A pametni jih niso poslušali, dali so stražam pijače in skrivaj nosili sončno zlato kraljevim priležnicam in si kupili otoke v večnosti. Mene pa so biriči opili z žalostjo. da sem izkričal najljubši priležnici svojega kralja bridkost neuslišanih in pljunil na žezlo, pozabljeno v postelji. BILO JE ZEZLO VELIKEGA MOGULA. Veliko žezlo velikega mogula. Ni me dal ubiti: s svojimi ladjami vzel me je s sabo in vsem svojim ljubicam je zapovedal, naj nama prepevajo pesmi sončnih hčera, a med vihrami me je učil tuliti z levinjami in moje domotožje častil je z zdravicami. O velika laž velikega mogula! Nekoč sva, še veš, na istem pašniku pasla upanje in jaz sem tvojim besedam verjel in od tega umrl. UMRL SEM, DA BI VSTAL K SKRUNITVI podobe svoje, da bi videl pse pri ploditvi, da bi slišal njih lajajoče litanije. Najprej je rekla pasja mati: Ti pasji sin! — Ti pasja duša, zalajal je njen psič, sesaje besede iz njenih votlih prsi. Ti pasji plod, je sikal vame grmič ob poti, in obrita 563 mi majska trava je dišala kot pasja dlaka, po oblasti. V oblasti pasji sem na večnem bezanju sčasoma povolčjil vsa svoja čustva, da za žene začel jemati sem volkulje. In neki dan, ko v reki gledal sem svoj obraz, je iz šopa misli v očeh sršala dlaka, pasji zobje so rasli mi po srcu. ZATO SE POGOSTOKRAT VRAČAM K REKI in mislim na ladje. In mislim na radosti velikega mogula, ki mi poje zadušnico na najinem pašniku. V zadušniei nastopajo sonce in psi in volkulje priležniee in trava, ki raste v porušenem mestu. Jaz sedim na robu porušenega mesta to mečem olupke svojih misli v reko. Prepovedano je, vem, potovati z ladjami, ki so se že zdavnaj nekje potopile. Prepovedano je voditi pse v templje, kjer se govori, kako je v večnosti. In prepovedano je tiskati zakone kraljestev, ki oznanjujejo vesoljno srečo, oblečeno v sivo jetniško konfekcijo. O velika nesreča črnega bivola! OPEVAL BOM NESREČO ČRNEGA BIVOLA, ki ne ve za dobroto velikega mogula, opeval bom prvega človekoljuba, ki se bo odvadil streljati v ranjence, opeval bom žene, naslikane na plakatih, ker ne morejo še v postelji oznanjati državotvornosti, in guslarje, ki vidijo z zenicami prstov, česar ne smejo videti pesniki, in prvega politika, ki ne bo odgovoril na mojo žalost v časopisu s številkami. 564 NEKOČ SO ME OBTOŽILI, DA OSKRUNIL sem s svojim rojstvom čast poklicnih rabljev. Na konju je divjal čez moje misli sodnik iz policije. Tudi priče so pričale po krivem o veselju iz neke daljne, sanjske domovine brezzobih alg, tako da iz zakonika so lezli črvi, ko so rekli: kriv je. Pokazal sem jim črve. A sodniki pogledali so v zbrane spise mutcev in rekli ne. Potem sem bil obsojen na meč, viseč nad glavo bele mravlje iz mojih sluten j. Z velikim kozarcem napili so sodniki v čast svobode in gadji strup je brizgal iz njih vriskov pod mojo celico ob uri smrti. NA POTI DO VISLIC SEM MISLIL NA ŽITO. Noč je šla z mano na pot. Toda vsaka noč ima belo brado modrosti, pravi mi zgodbe o ljubljeni zemlji. Zdaj bi jo moral gnojiti, mi pravi, pojdi, napiše s prstom v polnoč. Noč, odgovarjam, pesek je žito moje dežele. V kamen se strne v srcu in raste, raste v puščavo velikih skal in potuhnjenih brezen. Čaka te grob tvojih dedov, mi bere noč iz spomina. Legli so v zemljo, ko je rodila še travo in ptice, pojdi, njih grob je mehak kakor gnezdo. Vstani, še enkrat zapiše v sivo votlost noči, potem gre k sosedu, slišim jo odpirati veliko knjigo stare resnice o zemlji domači, vidim jo, črno, kako me izganja na zadnjo ladjo iz kužnega mesta. 565 V TEM MESTU OSTANEŠ, IZGNANEC SLOVENSKI ne misli na ladje. Prepovedano je in ukazano je. Poslušaj zadušnico svojemu upanju in potri v svojih mislih uši. Kajti uši bodo večno živele in naš čas je le tekma v postavljanju templjev njihovemu svetemu rodu. V templjih pa je prepovedano ubijati malike in hoditi nag med nagimi bogovi ali boginjami. Lahko bi spočele tisto najdrobnejšo misel, da moramo soucu spet pustiti lase, naj rastejo, ali porušiti tiskarne, ki tiskajo zakone o sreči za kraljeve priležnice, ali prepovedati psom, da bi lajali v procesijo obupancev, kako bo v nebesih. BREZ IMENA POJDI Z MANO dalje, ljubljena poganka, šla bova iz tega templja k novi reki, morda pridem s tabo kdaj na tisto sonce, ki je moj prijatelj, s tabo morda najdem kraj, kjer puško smeš odvreči, preden streljaš; moli zame, mrtva radost, zvoni zame, zvon iz reke, v javno hišo šel iskat bom kralja, ki me ni uslišal, ladjo, zdavnaj potopljeno, bom spremenil v cerkev sreče in v njej blagoslovil žalost s križem svoje domovine. 566 MRTVI DOM Lojze Krakar Temno je tu: temno kot duši v grobu na prvo noč po smrti, ko v temi začne zaudarjati ji po trohiiobi minulih dni, trohiiobi, ki duši. Že zdavnaj se podrlo je ognjišče iu kot skelet se streha v noč reži, da se še ptica, ki zavetje išče, ustraši pred tem domom in zbeži. Starikav pajek plete čez trohneče okvire oken pajčevinast mir in neki demon z votlim mečem vleče po strunah razglašenih duš zvečer. In netopir visi namesto luči nad mizo, kjer ni več ne žlic ne skled in kamor vsak večer prihaja s ključi od kašče neki mrtev duh ihtet. Ne, sem ne bo več smrti ne ljubezni ko pajek bo zapredel vrata izb, in neko noč se bo v cvetoči plesni zadušil v kotu tudi mrtvi Krist. Nad mrtvim domom, nad ugaslim svetom sred njiv, ki jočejo od bolečin, ker jih tišči kot kamen v prsih mleko, bo frfotal le smrtni vran, spomin. - 567