Matej Rode
Gimnazija v Celju
GLAVNI ŠTEVNIKIV RUŠČINI IN SLOVENŠČINI
(poskus kontrastivne analize)
Potreba, da bi tudi znanstveno podprli vedno bolj razširjeno poučevanje tujih jezikov, je rodila novo panogo jezikoslovja — kontrastivno jezikoslovje. Izoblikovalo se je ob spoznanju, da je težave, ki nastanejo pri pouku tujega jezika, mogoče predvideti, se nanje pripraviti in jih tako laže premagati. Večina težav pri pouku tujega jezika izvira namreč iz razlik med jezikom, ki ga učenec že zna, in jezikom, ki se ga uči. Odkriti te razlike je ena glavnih nalog kontrastivnega jezikoslovja. To skuša doseči s primerjanjem, ki ima za cilj ne le ugptavljati sorodstvene zveze med jezikoma, kot to dela primerjalno jezikoslovje, ampak najti razlike v strukturah dveh jezikov in to na vseh ravneh. Dosežke naj bi strnili v konstrastivno slovnico dveh jezikov. To naj bi ne bil učbenik tega ali onega jezika, ampak le pomagalo učitelju pri izbiri metode in gradiva, s katerimi bi uspešneje opravljal svoje delo, poučeval enega od primerjanih jezikov.
Razen tega osnovnega, pedagoškega namena ima kontrastivno jezikoslovje še svoj splošno jezikoslovni namen. Ob primerjanju dveh jezikov se bomo bolje zavedali vsakega od njiju in morda opazili tudi kaj takega, kar smo ob preučevanju enega samega morda prezrli.
Za poskus sem izbral števnike, ali točneje le njihov del — glavne števnike, ker tvorijo zaključen sistem in se pomensko v glavnem ujemajo v obeh jezikih, povzročajo pa slovenskim dijakom precej težav.
Ker kontrastivno jezikoslovje še vedno nima izdelane lastne metode (1*) in še vedno ni podrobnih strukturalnih opisov ne ruščine ne slovenščine, sem primer-
Stevilka v oklepaju pomeni zaporedno številko dela v seznamu literature.
25
janje opravil s podatki, ki mi jih nudita slovnici (2, 3). Pomagal sem si tudi z različnimi učbeniki, priročniki, slovarji in monografijami (4—14). V veliko pomoč so mi bili dosežki Jugoslovanskega projekta za kontrastivno analizo srbohrvaškega in angleškega jezika, objavljeni v njihovih publikacijah (15), in še posebej prispevek Dore Maček Stevniki in oznake za količine v angleščini in sibohiva-ščini (16). V marsičem sem se opiral tudi na knjigo R. P. Stockwella Angleške in španske slovnične strukture (17).
Pri analizi sem opustil fonološko raven, ker jo je mogoče obravnavati le kot samostojno celoto.
0. Glavni števniki so tako v ruščini kot v slovenščini besede, ki povedo število stvari ali z njimi poimenujemo številke. Pomensko se v obeh jezikih ujemajo.
1. V obeh jezikih tvorimo glavne števnike iz določenega števila podstav z izpeljavo ali s sklapljanjem (odinnadcaV, enajst; pjat'desjat, petdeset). Tvorimo jih po naslednjem sistemu: (razpredelnica št. 1)
' če člen Si ni poudarjen, ga navadno opuščamo.
Legenda: Š števnik, S|, Š2 ¦ • • tipi števnikov
Š »—« pišemo skupaj »-(-« pišemo ločeno, » (   )« alomorfi,. morfemi z istim pomenom.
26
1. 1. Razlike v tvorbi so pri Šj, Šm, in 5^.
1. 1. 1. Števnike tipa Šj pišemo v ruščini ločeno in imajo desetice na prvem mestu (pjat'desjat pjat'). V slovenščini jih pišemo skupaj, imajo na prvem mestu enice, oba dela pa veže -in- (petinpetdeset).
1. 1. 2. Stevnika tipa
§10    §11 v slovenščini nimata posebnih oblik in ju tvorimo
po tipu Š4.
2. Oba jezika pri glavnih števnikih ne ločita spola. Izjeme so le »1«, »2« ter Si„ Si4,      in §18, v slovenščini pa še »3« in »4«.
2. 1. Pri »1« ločita jezika še vse tri spole (odin slon, odna kniga, odno okno; en slon, ena knjiga, eno okno). V slovenščini ima »1« še posebno obliko eden za moški spol, če je rabljena samostalniško. (Eden je ostal, drugi so zbežali.)
2. 2. Za »2« ima ruščina dve obliki: dva za moški in srednji spol {dva slona, dva okna) ter »dve« za ženski spol (dve knjigi«). Slovenščina ima prav tako dve obliki, le da rabi dva samo za moški spol (dva slona), »dve« pa za ženski in srednji spol (dve knjigi, dve okni).
2. 3.      je v ruščini ženskega spola (odna tysjaca), v slovenščini pa moškega (en tisoč).
2. 4.      in     sta v obeh jezikih moškega spola.
2. 5. Si5 je v ruščini moškega spola (odin milliard), v slovenščini pa ženskega (ena milijarda).
2. 6. »3« in »4« imata v slovenščini po dve obliki: trije, štirje za moški spol ter tri, štiri za ženski in srednji.
2. 7. Razlike v spolu pri glavnih števnikih so pri »2«, »3«, »4«, pri in Sig ter delno pri Sj.
3. Posebne oblike za množino pri glavnih števnikih imata oba jezika le še pri števnikih tipa Si, Š13, S14, S15 in Sig.
3. 1. Za Si ima ruščina le eno obliko za množino (odni), slovenščina pa ima za vsak spol svojo obliko (eni, ene, ena).
3. 2. Si3, Si4, Ši5 in S16 se glede števila v obeh jezikih ravnajo kot samostalniki.
3. 3. Razlike so torej le pri S,.
4. Naglas je v imenovalniku ednine pri glavnih števnikih razvrščen takole: (razpredelnica št. 2) ..
27
4. 1. Razlike v mestu naglasa v imenovalniku ednine so pri »4«, »9«, »10«, »11«, »14«, »50«, »60«, »500«, »600«, »700«, »800«, »900« ter pri Si in Š5.
5. Glavne števnike pregibamo po naslednjih vzorcih; (razpredelnica št. 3)
• v pogovornem jeziku je čutiti težnjo, da bi pregibali le zadnji ali zadnja člena.
5. 1. Razlike pri pregibanju so pri Šg, Sg, S4, Šj, Sj, 5-,, Sg, S^o, Su, S^.
5. 1. 1. Ce v slovenščini števnik le poimenuje številko, ga sploh ne sklanjamo (če šest delimo s tri, dobimo dva).
28
6. Po naglasnih tipih razdelimo števnike takole:
6. 1. Pri števnikih z dvema ali več naglasi {Š-, Sj in ruski S-) sc naglas ravna po naglasu členov.
6. 2. Razlike so pri S^, Sj, S9, Sjo, Š12.
7. Glavni števniki se v obeh jezikih vežejo le s samostalniki. Pri tem je v imenovalniku pa tudi v dajalniku, če je enak imenovalniku, odnosnica števnik. V drugih sklonih je odnosnica samostalnik (dam dvumja učenikam, dam dvema dijakoma).
7. 1. V imenovalniku-dajalniku zahteva števnik naslednje oblike:
Pri tem velja, da pri Šg v ruščini in S, in Sg v obeh jezikih samostalnik vežemo na zadnji člen (Pjat'sot cetyre knigi, petsto štiri knjige).
7. 2. Ce ima samostalnik, ki je prilastek števniku, še svoj prilastek (dva bol'ših doma. dve veliki hišil. se le-ta ravna do nasledniem sistemu:
Pri samostalnikih ženskega spola je možen tudi imenovalnik množine.
29 i
7. 3. Enako se ravnajo tudi substantivirani pridevniki (dve zapjatyh).
7. 4. V vseh drugih sklonih (razen imenovalnika-dajalnika), se prilastek ravna po samostalniku (s pjat'ju horošimi tovariščami, s petimi dobrimi tovariši).
7. 5. Razlike so pri »2«, »3« in »4<< in pri števnikih tipa š7 in Sg ter S3 v ruščini, pri katerih je zadnji člen eno od teh števil, pa tudi š14, in Sjg, če imajo pred seboj eno od omenjenih števil.
8. Ce razlike, do katerih smo prišli, strnemo v razpredelnico, bomo dobili naslednjo podobo: (razpredelnica št. 4)
Legenda: — razlik ni, X popolna razlika, O delna razlika; 1 tvorba, 2 spol, 3 množina, 4 naglas v imenovalniku ednine, 5 način pregibanja, 6 naglasnl tip, 7 vezava.
9. Razen sistemskih razlik so tudi razlike v rabi glavnih števnikov v obeh jezikih.
9. 1. Stevnik Si ima razen svojega osnovnega pomena še vrsto drugih: (razpredelnica št. 5)
301
9. 1. 1. Razlike so pri pomenih 1, 2 in 4.
9. 2. Namesto odin uporablja ruščina pri štetju, predvsem v pogovornem jeziku, tudi besedo raz (raz, dva, tri).
9. 3. Razen za označevanje določenega števila uporabljata oba jezika nekatere glavne števnike tudi za izražanje približnih in nedoločnih količin (dva-tri, dva, tri).
9. 4. Za oznako približnega števila uporablja ruščina tudi obratni besedni red: da najprej postavi samostalnik, nato šele števnik (čelovek tridcat'). Slovenščina izraža to z nedoločnim zaimkom kak (kakih trideset ljudi).
9.. 5. Pri matematičnih operacijah uporablja ruščina naslednje formule:
Legenda: I imenovalnik, R rodilnik, D dajalnik.
¦ Razen omenjenih formul pozna ruščina še nekaj drugih, toda te sta najbolj razširjeni.
9. 6. Pri nekaterih samostalnikih moškega spola (rjad, čas, sag, šar) se v zvezi s števniki »2«, »3«, in »4« naglas s podstave prenese na obrazilo (dva saga, tri časa).
10. Razlike, ki smo jih ugotovili s primerjanjem glavnih števnikov v ruščini in slovenščini, so po razpredelnici, ki jo je sestavil R. P. Stockwell, v večini primerov tipa II/4, kar pomeni, da so oblike, o katerih je govora, v obeh jezikih obvezne, da se semantično in funkcionalno ujemajo, razlike pa so le v strukturi (17). Po hierarhiji težavnosti, ki jo je v isti knjigi sestavil avtor, zavzemajo te razlike dokaj visoko mesto, kar pomeni, da povzročajo učencem precej težav.
11. Iz razvrstitve razlik lahko ugotovimo, da je največ težav pri pregibanju števnikov ter nekoliko pri naglasu. Pri posameznih tipih pa je največ razlik pri 5^, §2 in Šj.
12. Čeprav je glavni namen vsake kontrastivne analize dati praktična navodila za pouk, jih pričujoči poskus ne more dati. Obseg analizirane snovi je bil preskromen, da bi iz nje lahko prišli do praktičnih sklepov. To je naloga, ki nas čaka, ko bomo na podoben način obdelali še vrstilne, ločilne in množilne števnike ter besede za nedoločene količine.
31.
Literatura:
1. Rudolf Filipović: Početna faza rada na projektu »Kontrastivna analiza hrvatskosrpskog i engleskog Jezika«. Jugoslovenski projekt za kontrastivnu analizu srpskohrvatskog i engleskog jezika. Prilozi i građa 1, Zagreb 1969, str. 4—9.
2. Grammatika russkogo jazyka. Tom I. Akademija nauk SSSR, Moskva 1953.
3. Slovenska slovnica. Sestavili A. Bajec, R. Kolarič, M. Rupel. Ljubljana 1956.
4. Jože Toporišič: Slovenski knjižni jezik I—III. Maribor 1965—1967.
5. Jože Toporišič: Zakaj ne po slovensko. Ljubljana 1969.
6. Franc Jakopin: Slovnica ruskega knjižnega jezika. Ljubljana 1968.
7. N. S. Valgina in drugi: Sovremennyj russkij jazyk. Izdanie 3-e, »Vyssaja škola«, Moskva 1966.
B. I. M. Pul'kina: Učebnik russkogo jazyka dlja studentov inostrancev. Cetvertoe izdanie, Moskva 1968.
9. A. N. Gvozdev: Sovremennyj russkij literaturnyj jazyk. Cast* I. Izdanie vtoroe, Moskva 1961.
10. Slovar slovenskega knjižnega jezika I. Ljubljana 1970.
11. Slovenski pravopis. Ljubljana 1962.
12. S. I. Ožegov: Slovar' russkogo jazyka. Moskva 1963.
13. Slovar' russkogo jazyka I—IV. Moskva 1957—1961.
14. V. V. Vinogradov: Russkij jazyk. Moskva—Leningrad 1947.
15. A. E. Suprun: Imja čislitel'noe i ego izučenie v škole. Moskva 1964 (z obširno bibliografijo).
16. The Yugoslav Serbo-Croatian—English Contrastive Project. Publications. A. Reports 3. Zagreb 1970. str. 153.
17. Dora Maček: Numeratives and Quantitatives in English and Serbo-Croatian. The Yugoslav Serbo-Croatian—English Contrastive Project. A. Reports 2. Zagreb 1970, str. 56—77.
18. Robert P. Stockwell in drugi: The Grammatical Structures of English and Spanish. The University of Chicago Press. Chicago and Lojidon 1966. .. i
32]