555
RIBA Lili  N o v y
O, še v skrivnosti zgodnjih let živeti, v tem toplem toku, ki se v njem gubiš in nič ne slutiš, da te preseneti nekoč prijem, ki mu ne ubežiš, da tvoje plavanje tako je bežno kot lesk, ki v igri val ga valu da, da morje, to razgibano, brezbrežno, mehko te nosi, a te ne pozna!
Še enkrat biti v vsem, še v nepoznanju tega, da ločen od vsega si, sam, še svetloviden biti v temnem spanju, še božan v jasnem bdenju od premam, še ne svoj jaz —! Okrutna vi spoznanja, ki ste zagnala me na skalnat prod kot ribo, ki zaman se tja zaganja, kjer ji je tekla šumna, srečna pot!
Morda pa seže vendar še po mene
narasel val in vrže me nazaj
v to večno vrenje, ki preraja, žene,
v ta zmeraj spet oživljeni sijaj.
V skrivnosti poznih let se vse pregiba,
potaplja se — valovi pa rasto —.
T šumeč in silen tok zaplava riba
in šumna sila se prelije v njo.