Kulturne slike s Kranjskga. Spisal Jos. Ciperle. (Konec.) 53. Naša Tzajemnost. ^^ačetkom sedanjega stoletja je napočila Slovencern ^'! res zopet milejša doba. Združili smo se — seve, združili se nismo sami — ampak združila nas je železna roka Napoleonova in pridružila nara je tudi naše brate Hrvate. Iz jugoslovanskih pokrajin je nastala vsled volje tega raoža stara veličastna Ilirija. Ko bi bil takrat narodnosten čut pri nas tako razvit kakor je dandanes, bi se bila uresničila kar namah slovenska vzajernnost, katere že sedaj tako bridko pogrešamo. Ko bi bila potem obistinjena ta, bi tudi smeli misliti na slovansko vzajemnost, o koji se pac danes mnogo piše, toda približati se ji ne moremo niti za korak. A ker narodnostnega vprašanja še nismo poznali takrat, in ker se zdi mnogim še danes za greh, razpravljati to vprašanje, ostalo je takratno združenje Slovencev in Hrvatov prav čisto brez vse posledice. Naša velika nesreča je bila, da ta Ilirija ni obstala dolgo. Šla je za Napoleonom, in preprečen je bil obenera tudi vsak nadaljni korak, da se približajo Slovenci drug drugemu in tudi Hrvatom. Kako močni, kako mogočni bi bili rai, naslanjajoč se na bratski narod hrvatski. Postali sjno zopet Kranjci, Štajarci, Korošci in Primorci, in taki smo tudi še dandanes. Kakor so Slovenci v prejšnjih stoletjih že čisto pozabili, da so imeli nekoc svojo državo, tako se je že tudi danes izbrisalo preranogira iz sporaina, da srao jo imeli tudi v sedanjem stoletji. Pa saj ni čuda. Saj se je delovalo pri nas od mnogih strani z vsemi silami na to, da se ne oživi sporain na to dobo. Celo tako daleč se sega, da se nam slika ona doba kot jako pogubna za nas. In vendar se je v francoski dobi prvič vpeljala slovenščina v šole ter je sploh tudi v javnosti dobila veljavo, katere ni imela niti prej in tudi potem ne. Vendar so pa nekateri naši rojaki že 1848 sprožili zopet raisel, naj se ustanovi zopet nekaka skrčena Ilirija, obstojeca le iz slovenskih pokrajin, ki naj bi se imenovala Slovenija. Na Hrvate se ozirati narn ni bilo žalibog veČ mogoče. Ti so prišli pod čisto drugačne razmere. Ta lepa ideja se je razpravljala pač nekaj časa po časopisih in po društvih. Še leta 1869 se je poudarjalo na vižmarskem taboru združenje Slovencev s krepkimi besedami. A od tega leta je ta ideja polagora zaspala, in sedaj se čita le redkokdaj kaj o nji. Od slovenske vzajemnosti smo tedaj še tako daleč, kakor srao bili pred sto leti. Ko bi danes zopet prišel kak Napoleon ter bi zaklical z gromovitim glasora: Ilirija vstan'! — kak odrnev bi pač našel pri nas? Nekoč je vstajala pač Ilirija zdihovaje, a vstala je vendar. Dandanes bi pač pogledala malo debelo krog sebe, ali obrnila bi se takoj na drugo stran, ter bi dreraala dalje. Pa ne bojmo se. Napoleona ne bo več, sami si ne bomo pridobili združenja, drugi nam ga tudi ne bodo. Ostali borao, kakor smo bili: zavedni Kranjci, zavedni Štajarci, zavedni KoroŠci i zavedni Primorci. Zavedni Slovenci pa še dolgo ne bomo. Koncna opomba. Končavara sedaj svoje kult.urne slike. Naslikal sern v njih nekatere razmere kranjske kakor so bile nekdaj, a tudi kakor so sedaj. Ugodne niso bile razmere narn nikdar. Trpel je Slovenec stoletja in stoletja in trpi še sedaj. Cudno, da se je ohranil ta narod. A pomisliti moramo pa tudi, na kako visoki kulturni stopinji bi bil lahko ta narod danes, ako bi se bil razvijal pod tako ugodnimi razraerami kakor drugi. Še nekaj. Pravopis v teh slikah ni povsod ednak. To naj pa pregledajo čestiti bralci. Izhajale so namreč leta 1897 in 1899 v »U.iteljskem Tovarišu", kojega pravopis je bil zadnje leto čisto različen od prejšnjih let. Popravil sem sicer mnogo, toda ostalo je gotovo še kaj drugače.