Kulturne slike s Kranjskega. Spisal Jos. Ciperle. 28. Turški Iboji. r@Mi moj namen, da opisujem natančno vse turške •* boje po Kranjskem. Ti boji so bili opisani že jako obširno večkrat v slovenskem jeziku. To je pa skoro tudi edini predmet, ki se je obdelaval in opeval obširneje pri nas. Junaška doba našega naroda je čas turških bojev. Tu se je pokazalo celemu svetu, kaka jeklena sila je tičala v našem narodu. Leto za letom boj z najkrvoločnejšim vragom, marsikatero leto celo po večkrat; narod se je krčil in krčil, a pogubil se ni. Še danes stoji, še danes se bori, pač ne več proti Turčinu, ki ga je naskakoval radi vere, ampak proti onim, ki naskokujejo njega narodnost. Gotovo je bilo več jekla v krvi naših pradedov nego ga je v naši. Mnogo silneje so se protivili turškemu meču, nego se naš današnji rod protivi tujim narodnostim. Hvalirao Boga, da ni bilo takrat kemičnega vina, žganja in cikorije. Te tri snovi so spridile dandanes narodu okus, želodec, kri in telo. V času pristnega vina je mahal Slovenec hrabro po turških glavah; sedaj v času žganja in cikorije mahne le še semtertja po glavi svojega brata Slovenca. Bog zna, kako okoren bi bil, ako bi rnu bile na razpolago zopet turške črepinje. Bog zna, ako bi jih razbil tudi toliko, kolikor jih je nekoč. Saj vidimo, kako neroden je naš narod v narodnostnem boju, Kjer ima dobre voditelje, tam je kaj uspeha; kjer jih pa ni, tam se pa ne izogne nevarnosti. Veseli bodiino pa, da je današnji Turek sam vesel, da iraa mir pred drugimi narodi, da gre rakovo pot dan za dnevom vse, kar si je priboril v teku stoleti. Nad tristo let je nadlegoval Turek kranjsko deželo. Prvič je pridivjal leta 1408., in zadnjič se je pridrvila turška druhal leta 1736. — Dne 9. oktobra 1408 so obi- v skali Metliko in Crnoraelj. Prebivavci teh krajev jih niso bili nič kaj veseli. Saj pa tudi niso prišli iz tega namena, da si ogledajo lepo Dolenjsko stran, ali da pokusijo izvrstno metliško vino, zakaj Turek ne pije vina, posebno če ga nima. Prišli so le iz tega vzroka, da se prepričajo, imajo li Metličani trde pesti ali ne; obenetn so pa hoteli tudi videti, ali so metliške in črnomeljske hiše varne pred požarom. No, takrat so se presvedočili, da so pesti Metličanov precej trde, toda dado se vendar streti, posebno če ne drže orožja. Metličani in Crnomeljci so bili namreč tisto leto čisto iznenadeni. Gorje bi bilo že tisto leto Turčinu, ako bi mu bil stopil nasproti prebivavec onih krajev z orožjem v roki. Preiskovanje hiš je imelo pa te posledice, da so pogorele vse, posebno radi tega, ker jih ni smel nihče gasiti. Tako sta bila opustošena Metlika in Crnomelj. Turek je bil zadovoljen s svojimi uspehi. Nekaj nkrivoveri_ih" Slovencev je bilo res manj, a tudi nekaj »pravovernih" Turkov je šlo v Moharaedovo naročje. Ge jih tedaj še dandanes ni tam, potem pa zares ni moharaedanskih nebes. In tako je šlo dalje! Ni ga skoro kraja na Kranjskem, kamor ne bi bil prišel Turek vsaj po enkrat. Tako so n. pr. leta 1471. odgnali 5000 Slovencev iz Kranjskega v Turčijo, neštevilno so jih pa pomorili. Upepelili so zraven tega dva sarnostana, 40 cerkva, 5 trgov in 200 vasi. Posebno so prežali na slovenske otroke. Teh sicer niso raorili, a prizanašali jim niso radi usmiljenja, arapak iz gole sebičnosti. Jemali so jih s seboj v Turčijo, jih tam vzgajili — če srnem sploh rabiti to besedo — po mohamedanski šegi ter so jih potem vtaknili med vojake. Ti pomohamedanjeni vojaki so bili, kakor bererao, še mnogo krutejši pozneje nego Turki sami. Saj vidimo to tudi pri sedanjih naših renegatih. Ti so vedno krutejši z narai nego naši rojeni nasprotniki. (Dalje prih.)