ANNAIE S • Ser. hist. nat. 10 2000 -1 (19) 
POROČIL A IN OCEN E / REtAZlON i f. RfCENSiONf / REPORTS AN D REV1EVVS, 149-151 
g i je morja študentom. Profesor Zei je z na i spodbujati in pritegniti zanimanje za stroko. Mnogi učenci smo mu sledili, dajal nam je prepričljiv vzgled. Primerjalno ana­tomijo vretenčarjev, še posebej manj vabljivo osteo­loško snov, je s smiselnim izborom in primerjalnimi zvezami oblikoval v dinamično evolucijsko zaporedje. Njegova predavanja so bila zato privlačna in preda­valnica vedno polna. Predavanj ni nikoli bral, kar je bila tedaj še navada mnogih, le redko je uporabil droben listič za vodilo. Seseda je tekla preudarno in sproščeno. Kot znanstvenik in poznavalec stroke pa je bi! hkrati tudi vešč avtor poljudnoznanstvenih beril. Bera njegovih knjig je velika. To so knjige: tz življenja rib, Iz življenja dvoživk in plazilcev, Iz življenja sesalcev, Vretenčarji in mnoge knjige o živem svetu v morju. Posebno imenitna je knjiga "Življenje našega Jadrana", ki jo še vedno radi prebiramo. Ko sem poudaril njegov prispevek na knjiž­no polico poljudnoznanstvenega naravoslovja moram povedati, da je malo znanstvenikom dano tako vešče sukati pero, kot to uspeva prav Zeiju. Tudi novo berilo Povest o hrbtenici je privlačen vrelec avtorjevih razmiš­ljanj o evoluciji vretenčarjev. 
Povest o hrbtenici je resnična zgodba o organu, ka­terega evolucijska posledica smo tudi mi ljudje, ki sedaj obnavljamo njeno sto in sto milijonov let dolgo ra­zvojno pot. Profesor Zei nas popelje po tej poti na iz­redno privlačen in razumljiv način. 
Ko sem sledil besedilu rokopisa Povesti o hrbtenici sem se v mislih vrnil v balkonsko dvorano, predavalnico na stari Univerzi, kjer so potekala predavanja iz pri­merjalne anatomije vretenčarjev. Zapisanemu razmiš­ljanju sem prisluhnil, kot tiste davne dni, ko smo štu­denti z zanimanjem sledili profesorjevemu podajanju dokaj težke vsebine. Primerjalna anatomija je pač veda, ki jo lahko posredujemo opisno in suhoparno ali pa zelo dinamično, kot to zna avtor. 
Zgodovine pomembnega izuma, katere zasnova se je pojavila pri preprostih strunarjih in kasneje pri nji­hovih potomcih oblikovala v hrbtenico, se je lotil v povezavi z dogodki in potrebami, ki jih je izzivalo okolje. Miselno nit tvori anatomska zgradba v povezavi z gibanjem in življenjskimi nalogami vretenčarjev, torej gre za soodvisnost med hrbtenico in ekologijo živali. Vodi nas skozi 500 milijonov let trajajoči razvoj iz­popolnjevanja in spreminjanja osnovnega gradbenega načrta zaradi osvajanja novega okolja in ustreznih načinov premikanja; plavanja, plazenja, hoje, teka, ple­zanja in letanja. Spoznamo, kako "smotrno" uporablja narava gradiva, hrustanec in kost. Kako rešuje kon­strukcijske probleme, kot so npr. stabilnost in gibljivost, trdnost in prožnost, nosilnost in upornost glede na vodno ali atmosfersko osredje. "izdelki" ustrezajo potre­bam in nikoli ne obremenjujejo okolja z odpadki. Kar je ostalo so okamnine in te nam pomagajo odkrivati poti in stran poti v razvoju. Avtor na zares svojevrsten in berljiv način splete znanje iz geologije, paleontologije, zoo­logije in ekologije v rdečo nit vretenčarske evolucije. 
Le narava v svoji časovni dolgotrajnosti in iznajdljivi raznovrstnosti preizkuša ter razvija organe, sisteme in funkcije bolje od tega kar si izmišlja misleči človek in izdela homo faber. Zato se v naravi lahko učimo, učimo hitrega plavanja pri mečarici, jadranja pri albatrosu, urnega teka pri čiti itd. Doseganje teh in mnogih drugih lastnosti je neskončna veriga poskusov in izpopol­njevanj v milijone let trajajoči evoluciji. Pameten človek zato lahko izkoristi "izume narave" pri reševanju svojih tehničnih problemov. Tudi ikarus in Leonardo da Vinci sta se ozirala po pticah, ko sta sanjala sanje o letu. Sodobni načrtovalci nadzvočnih letal se zgledujejo po hitrih ribah, kajti zrak se pri velikih hitrostih letal vede kot voda. Tudi take primerjave so v Zeijevi knjigi in so lahko vzpodbude za tiste, ki razmišljajo o tehničnih rešitvah. Navsezadnje pa se je s hrbtenico vzravnal tudi naš prednik in postal dvonožec, zgrabil z rokami za kamen - orodje in se razvil v mislečega človeka. Po­končnost hrbtenice pa hkrati simbolizira tudi človekovo trdnost in poštenost. Zato tudi velja, da razvoj hrbtenice ni le naravni pojav ampak, da se njena lastnost, kot metafora, odseva tudi v družbenih odnosih. O d tod pa tudi tisti "prastrah", ki je za desetletja prestavil izid Zeijeve knjige. 
Ker je avtor obdelal zahtevno vsebino na zelo razumljiv in privlačen način, jo priporočam ne le bio­logom temveč tudi drugim naravoslovcem, tehnikom­bionikom in ljubiteljem resničnih povesti. Knjigi želim srečno pot v slovenski kulturni prostor. 


Kazimir Tarman 
Boris Kryštufek: OSNOV E VARSTVEN E BIOLOGIJE , Tehniška založba Slovenije 1999, 155 strani 
Pri Tehniški založbi Slovenije je izšla knjiga avtorja dr. Borisa Kryštufka o osnovah varstvene biologije. Publikacija je vezana v mehke platnice in opremljena s številnimi grafikoni, ilustracijami in črno-belimi foto­grafijami. V slovenski prostor prinaša vpogled v novo biološko panogo, ki jo avtor že v uvodu definira kot znanost o biodiverziteti in njeni trajnostni rabi. Dan­danes že vsi vemo, kaj je biodiverziteta, vsi tudi že "vemo0, kako biodiverziteta varovati. No, ko preberemo knjigo Osnove varstvene biologije, hitro spoznamo, da varstvo narave ni le anarhično zavzemanje za zaščito neke vrste ali območja. Tudi tu obstajajo stroga pravila (nekatera so znana že iz ekologije!), ki so za nameček pogosto zunaj dosega naših občutkov. Kazni za nepo­znavanje teh pravil se pišejo v novih in novih izumrlih vrstah. 
150 

AN N ALES • Ser. hist. nat. • 10 • 2000 • 1 (19) 
POROČIL A i N OCEN E / RELAZION I E RECENSION I / REPORTS AN D REVIEWS , 149-151 
Delo je razdeljeno na osem poglavij, v katerih nas avtor popelje od opisov in razlag nekaterih bio­loških/ekoloških pojmov, ki so osnova tej disciplini (po* giavja: Varstvena biologija, Biološka vrsta, Ceni in var­stvena biologija, Demografija ogroženih populacij), do zadnjih spoznanj, zakaj je biodiverziteta ogrožena, kdo in kako jo ogroža (poglavja: Propadanje bi od i verz i tete, Diverziteta in stabilnost ekosistemov, Fragmentacija) ter kakšni so osnovni principi njenega varovanja (Ohra­njanje biodiverzitete). Tematike se, podobno kakor procesi v naravi, med poglavji tesno prepletajo, tako da bi bralci z drugačnimi pristopi do branja ta poglavja verjetno razvrstili drugače. 
Zakonitosti biodiverzitete so v knjigi večinoma pred­stavljene zelo osnovno - surovo, z matematičnimi for­mulami. Ker se avtor zaveda, da so enačbe trn v peti večini biologov, nam jih skuša dodatno pojasniti. Knjiga je tako opremljena s številnimi pojasnevalnirni grafikoni, tabelami, poseben pečat pa ji dajejo t.i. okvirji , ki so iz meni neznanih razlogov grafično ponazorjeni le z dve­ma pokončnima črtama. To so poglavja znotraj poglavij, ki jih za samo razumevanje knjige v resnici niti ni treba prebrati. Vendar so v njih skriti številni praktični primeri na teoretični ravni razloženih zakonitosti. Vsekakor pri­meren dodatek, ki bo marsikateremu bralcu dal potreb­no vzpodbudo za nadaljnje branje. Večina opisanih primerov je iz sveta vretenčarjev. Tu se pač pozna, da so avtorjev ožji krog zanimanja sesalci in vretenčarji in da so te živalske skupine med najbolje raziskanimi živimi bitji na svetu. Po moji oceni to knjigi vrednosti ne zmanjšuje, kvečjemu nasprotno. Primeri so za pov­prečnega bralca tako neprimerno bolj "živi" in pre­pričljivi, saj si jih z znano (alt karizmatično, kakor jih imenuje avtor) živaljo pred očrni laže predstavlja. 
V Sloveniji se s teoretično varstveno biologijo na osnovi številk in enačb, kakor nam jo predstavlja avtor, ne ukvarja nihče. Znanje, ki je natisnjeno v knjigi tako hočeš nočeš temelji predvsem na tujih izkušnjah in tujih prispevkih. Izvirni del so avtorjevi prispevki o velikosti biodiverzitete v Sloveniji in na Balkanu. Glede na slabo poznavanje teorije varstva vrst in ekosistemov, pred­vsem pa slabega poznavanja literature s tega področja, verjetno pri nas tudi ni človeka, ki bi knjigo lahko kritično predstavil. No, avtorjev ugled v znanstvenih krogih doma in po svetu nam pri tem vliva veliko mero zaupanja. 
Avtorjeva želja je, da bi s pričujočo knjigo pospešil razvoj varstvene biologije na Slovenskem. Dejstvo je, da panoga pri nas nima tradicije (tudi drugod po svetu traja šele kaki dve desetletji!), nima raziskovalcev in niti 
posnemovalcev tujih spoznanj. V takšnih razmerah gle­dam na knjigo kot na neko vrsto pionirskega učbenika. Neko vrsto zato, ker študija varstvene biologije pri nas ni in je izobraževanje tako prepuščeno volji vsakega posameznika. Pionirskega zato, ker je pač prvi izdelek te vrste pri nas in se verjetno ne bo mogel izogniti obi­čajnim, pionirskim težavam, ki jih prinašajo novi po­gledi na ustaljene metode reševanja neke problematike. Kakor piše avtor v predgovoru, nam Slovencem pri varstvu narave ni treba zardevati, saj smo do danes v primerjavi s preostalo Evropo ohranili dobršen del na­rave. To je dejstvo, ki nam vliva dobršno mero samozavesti, po drugi strani pa nam prav ta samozavest lahko omeji sprejemanje novih pogledov na reševanje narave, češ, mi smo dokazali, da vemo, kako se stvari streže, je že res, da se zaradi kompleksnosti pro­blematike subjektivizmu pri varstvu narave ne da po­vsem izogniti, kar v knjigi priznava tudi avtor, pa vendar bi osebno raje prepusti! usodo narave nekomu, ki je velik del njene kompleksnosti doumel tudi na teo­retičnem nivoju, kot nekomu, ki naravo ohranja zgolj s subjektivnimi presojami. Vse priznanje tistim, ki jim je uspelo ohraniti slovensko naravo na zavidljivi ravni, a ker smo danes priče drugim časom, so tudi pri varovanju potrebni drugačni, bolj pragmatični, a znanstveno podprti pristopi. Če vas zanima kakšni so ti pristopi, je knjiga pravšnja za vas. 
Veliko vrednost knjige vidim tudi v tem, da je nekako uradno poslovenila in v domačem jeziku po­mensko opisala številne izraze. Pri slovnično bolj pod­kovanih biologih in naravovarstvenikih bodo nekateri izmed teh izrazov morda naleteli na neodobravanje, pa vendar. Osnova je podana, vsem je dostopna, boljše ideje pa še vedno lahko sprejmemo. Osebno me bolj moti, da knjiga (tudi) s takšnim poslanstvom nima stvarnega kazala, s katerim bi vse te nove in manj nove izraze zlahka poiskali. Bralcem, ki knjige še niso pre­brali, pričakujejo pa, da jo bodo še kdaj potrebovali, toplo priporočam, da si ga ob prebiranju izdelajo kar sami. 
Dandanes izhaja velik del različnih pogledov na varstvo narave iz osnovne dileme: varovati naravo za­radi narave ali zaradi človeka? Čeprav sem do zadne strani knjige pričakoval, da se bo avtor jasno opredelil do tega pomembnega vprašanja, pa je njegov odgovor ostal skrit med vrsticami. Morda pa bi bilo to res preveč za knjigo, ki že tako prinaša v naš prostor veliko novega, 
Davorin Tome 

151