PLANINSKI VESTNIK
Kadar smo na terenu in hočemo od GPS zvedeti, kje smo, moramo koordinate z zaslona sami prenesti na ustrezen zemljevid, kar seveda ni enostavno. Mnogo bolj elegantna je uporaba skupaj z osebnim računalnikom. Z ustrezno programsko opremo lahko na zaslonu spremljamo zemljevid, na katerem nam priključeni GPS označi trenutno lokacijo in seveda riše. kje se gibljemo. Za nošnjo po hribih taka kombinacija seveda ne pride v poštev, v avtu pa to deluje izvrstno. Uspešno sem ga priključil na Microsoftov Auto Router Express, ki z razmeroma grobim zemljevidom pokriva celotno Evropo. Ni mi pa še uspelo povezati GPS z Atlasom Slovenije, saj me z vsemi razpoložljivimi pripomočki in navodili »ne uboga«. Nisem pa se še potrudil in vprašal pri dobaviteljih programske opreme Atlasa. Žal je uporaba kombinacije GPS-osebni računalnik tudi v avtu precej nerodna, saj moraš razpeljati cel kup kablov, pa še vse skupaj nimaš kam postaviti, razen če
STOLETNICA ROJSTVA ZORKA JELINČIČA
ŽARKO ROVŠČEK
Letošnje okroglo leto 2000 bo zaznamovala tudi stoletnica rojstva Zorka Jelinčiča. Kdor ga ni utegnil spoznati drugače, ga je lahko tudi ob prebiranju številnih objavljenih zapisov Klementa Juga. Ta ga je ob prvem srečanju na filozofskem seminarju ljubljanske univerze svojemu sošolcu Vladimirju Bartolu slikovito predstavi!: "Ga ne poznaš? To je Zorko Jelinčič, Goričan, eden od mojih najboljših soplezalcev. Fejst fant in odličen tovariš, Ne govori veliko, toda nanj se lahko zaneseš kot na skalo.«
ORGANIZATOR VEČ DRUŠTEV
Rodil se je v Logu pod Mangartom 5. marca 1900 očetu Ferdinandu in materi Josipini Trebite, umrl pa 13. julija 1965 v Trstu. Najprej je obiskoval osnovno šolo v Logu pod Mangartom, kjer je bil njegov oče učitelj, nato pa na Ilovici pri Podmelcu. Leta 1918 je maturiral na realki v Idriji in se vpisal na filozofsko fakulteto univerze v Ljubljani. Po opravljenih šestih semestrih se je za eno leto vpisal na univerzo v Padovi, od koder se je v študijskem letu 1923/24 vrnil in vpisal v Ljubljani še deveti in deseti semester filozofske fakultete. Življenjska usoda ga je pahnila v središče narodnostnega boja v najtežjih časih primorske zgodovine. Zaradi nenadne očetove smrti je moral prevzeti nase breme vzdrževanja preostale družine in tako prekiniti že skoraj dokončani študij, Nastopil je službo pri Zvezi prosvetnih društev (ZPD) v Gorici in kmalu postal njen tajnik. Hkrati je postal tajnik dijaškega društva Adrija v Gorici. Po odpravi slovenskih šol (po letu 1923) je tedanja italijanska oblast na Primorskem stopnjevala razna rodova Ine ukrepe, Z ukinitvijo slovenskega tiska, društev in
nisi v avtodomu. Smiselna bi bila seveda uporaba tovarniško prirejenega in vgrajenega sistema, ki pa je danes še veliko predaleč nad finančnimi zmožnostmi povprečnega potepuha.
Ostali zasloni mojega GPS sprejemnika omogočajo nekaj prav zanimivih načinov uporabe. Lahko si ga sprogramiramo, da nas vodi od točke do točke, lahko nam kaže »sliko« klasičnega kompasa, lahko nas usmerja na nekakšno »virtualno« cesto, ki nas pripelje naravnost do cilja, pokaže nam, koliko časa bomo še potovali do cilja in tako naprej. Žal moj GPS ostaja samo igračka. Morda mi bo kdaj prav prišel pri kakih avtomobilskih popotovanjih po tujini, po gorah pa ga ne nosim več. Počakati bo treba vsaj na model, ki bo imel vgrajen kompas (menda jih že ponujajo, le cena bo morala pasti), pa tudi bolj občutljivi bi lahko bili pri počasni hoji. Tiste napake, ki jo povzročajo Američani, pa se itak ne bomo nikoli znebili.
I/
gospodarskih družb je slovenska skupnost kot legalna politična sila prenehala obstajati. Vodstvo ZPD in Adrije je ob vse hujšem preganjanju oblasti prešlo v ilegalo. Organizirali so ilegalne kultur-no-prosvetne tečaje, naskrivaj nadaljevali z zborovskim petjem in širjenjem slovenskih knjig, predvsem izdaj Goriške matice in iz Jugoslavije pretihotapljene li-
Zorko Jelinčič {1900-1965)	55
MOŽ, KI JE BIL GORNIK IN ŠE KAJ VEČ
PLANINSKI VESTNIK
terature. Nekdaj svobodno planinsko dejavnost so nadomestili Izleti mladine v odmaknjene gorske kraje in na vršace, kjer so si dajali duška s prepevanjem prepovedanih slovenskih pesmi in recitacijami. Sredi tega mladostnega, narodno-obrambnega vrveža je kot organizator deloval Zorko Jelinčič. Tolminski Študentje na ljubljanski univerzi so na Jelinčičevo pobudo ustanovili ilegalni planinski klub Krpelj (1924. ieta na Poreznu). Pridružili so se jim tudi drugi. Člani Krplja so gojiti osnovno planinsko dejavnost, ki je pomenila nadaljevanje dela nekdanje Soške podružnice SPD v ilegalnih razmerah, hkrati pa tudi udejanjenje idej njihovega vzornika dr. Klementa Juga. Raziskovali so tolminski podzemski svet in z objavo rezultatov v koledarju Goriške Mohorjeve družbe postavili temelje jamarstva v seve m opri morski regiji. Njihove izsledke navaja celo znana Bertarellijeva knjiga »DuemilJa grotte« (Touring club Mllano, 1926). Vrhunec odpora pomeni ustanovitev ilegalne organizacije TIGR (leta 1927). Tudi tuje bil Zorko Jelinčič med prvimi. Ob tako Široko razpredenem ilegalnem delu se je vse bolj izpostavljal in postajat trn v peti Italijanskih zavojevalcev. Huda poškodba hrbtenice na strmem snežišču pod Škrbino Zadnje Špranje ga je leta 1928 za dalj časa prikovala na posteljo, s tem pa je bil tudi pod lažjo kontrolo karablnjerjev. Po aretaciji leta 1930 je bil naslednje teto obsojen na 20 let ječe. Amnestija mu je tegobe najbolj zloglasnih italijanskih kaznilnic (Civitavecchia, S. Giminiano in Siena) skrajšala na devet tet.
Kmalu po njegovem prihodu domov se je začela 2. svetovna vojna. Ponovno so ga aretirali in postali v internacijo na jug Italije, v Isernio. Ob zlomu Italije se je prebil
Gorska ljubezen
FRANC ROP
Ko Bog je ustvarjal lepote sveta, med njimi nam da! je planine, kdor se zaljubi le v del teh gora ljubezen do njih ga nikdar ne mine.
Četudi brez duše ste in srca, skrivnostno me vabite k sebi, le pridi k nam, dragi ljubitelj gora, saj smo tudi me srečnejše ob Tebi.
Skrita mi sila miru več ne da, ljubezen do vas se je vnela, čeravno prestal bi dosti gorja, mi misel na vas bo zmeraj vesela.
Vedno nazaj si v planine želim, srce potrto pri vas se spočije, po raju tem gorskem močno hrepenim, saj duša se tukaj lepote nauiije.
v partizane. Po vojni se je naselil v Trstu in delal pri kulturnem oddelku PNOO, kasneje pa pri Prosvetni zvezi. Dne 5. maja 1946 je na Jelinčičevo pobudo v Trstu spet zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki mu je predsedoval od ustanovitve do svoje smrti (1965). Bil je tudi pobudnik ustanovitve Zveze primorskih planinskih društev v času cone A in B, ko Primorska še ni bila priključena matični domovini. Povezava z naprednimi italijanskimi planinskimi organizacijami (oblikovali so italijanski in slovenski odsek) je dajala zvezi širši značaj. Povojna leta je namenil bogati publicistični dejavnosti. Iz tega časa so v njegovi zapuščini dela s področja domoznanstva, kulture, etnografije in topono-mastike. Iskal in zapisoval je že skoraj pozabljena domača imena. Kljub načetemu zdravju se je še vedno posvečal tudi jamarstvu in alpinizmu.
GORE KOT RDEČA NIT IN NAVDIH
Zorka Jelinčiča so oblikovale težke razmere, ko se je Primorska znašla dobesedno »pod svinčenim nebom« fašizma. Prijateljevanje z gomiškim in stanovskim tovarišem dr. Klementom Jugom je pustilo njegovemu življenju neizbrisen pečat. Njuna medsebojna povezanost in vpliv sta zaznavna in še vedno predmet številnih analiz. Kdorkoli se bo ukvarjal z biografijo enega od □beh mož, bo moral drugega vsaj omeniti, če že ne podrobneje razčleniti njun osebni odnos. Gore so tudi pri Jelinčiču kovale trden in neupogljiv značaj. Kot rdeča nit vežejo razburljive etape njegove biografije; od prvih otroških pohodov z očetom na vrh Javornlka preko ilegalnega Krplja in usodnega padca v Zahodnih Julijcih ter povojnega dela v SPD Trst vse do smrti. Že bežen pregled njegovega življenjepisa nam pove, da se je ukvarjal s številnimi pomembnimi nalogami, med katerimi jih je bilo kar nekaj usodno povezanih z narodnim obstojem na primorskem koščku slovenske zemlje. Zvestoba goram je bila kot vezno tkivo njegovega intelekta in navdih za druge življenjske podvige. Ko so mu jesen življenja grenita številna razočaranja, mu je bil šepet gorske tišine kot obliž na zadane rane.
Primorski planinci so se spominu Zorka Jelinčiča oddolžili s poimenovanjem planinskega doma na Črni prsti (sklep Meddruštvenega odbora primorskih PD 10. oktobra 1965. leta). Ob stoletnem jubileju njegovega rojstva bo organizirano posvetovanje, na katerem bodo različni avtorji združili vse, kar je danes znanega o njegovem življenju in delu. Prispevki bodo kasneje natisnjeni v tako imenovanem »Jelinčičevem zborniku«. V teku so tudi priprave za postavitev spominskega obeležja.
PUBLICISTIČNO DELO
Publicistično deto Zorka Jelinčiča sega vsaj v leto 1924. Leta 1926 je v spominski knjigi o dr, Klementu Jugu (Izd. Dijaško društvo Adrija-Gorica, 1926), ki je nastala na njegovo pobudo in je imel pri njej levji delež, napisal dve razpravi: Dr. Klement Jug (1898-1924) in Jug - planinec. Sodeloval je pri časopisu Edinost (Poli-
PLANINSKI VESTNIK
tično društvo v Trstu), Našem glasu (glasilo Udruženja slovenskih srednješolcev v Italiji), Planinskem vest-niku, Borbi, Biblioteki za pouk in zabavo. Dnevnem ve-stniku, Domovini, Primorskem dnevniku, Jadranskem koledarju, Razgledih in Naših jamah. Povojni (1956) je izšla v Planinski založbi nova knjižica o Klementu Jugu (Zorko Jelinčič, dr. V. Kajzelj, dr. V. Bartol; Dr. Klement Jug, veliki slovenski alpinist) ki je kljub nekaterim kritikam še danes temeljno delo za vse preučevalce Jugove biografije.
Po njegovi pobudi in zasnovi je bil natisnjen Etnografski zemljevid Tržaškega ozemlja z ledinskimi imeni (Ljubljana-Trst 1978) z imenskim delom več avtorjev (Petaros, Levak, Budal). Podroben bibliografski pregled bo objavljen v omenjenem »Jelinčičevem zborniku«.
ZORKO JELINČIČ NA STRANEH PLANINSKEGA VESTNIKA
Gorski svet je Zorku Jelinčiču predstavljal pomembno torišče za preizkušanje samega sebe, za kaljenje pred težkimi življenjskimi preizkušnjami. Trdno zdravje, ki si ga je okrepil v gorah, mu je pomagalo, da je preživel temo italijanskih ječ, čeprav ne brez posledic. Prvič se je oglasil v našem glasilu daljnega leta 1924. Pretresen ob tragični smrti soplezalca in stanovskega tovariša dr. Kiementa Juga je pod psevdonimom J. Z. Podmelec napisal globoko občuten članek Neiztroh-njeno srce. Nesreče prijatelja in somišljenika ni prebolel do konca svojega življenja.
Dve leti kasneje je objavil prispevek z značilnim naslovom Iz pozabljenih planin (Spisal Zorko J.). V njem je rojake na drugi strani rapalske meje opozoril na lepote tolminskih gora in na dejstvo, da planinstvo na Primorskem kljub zatiranju še nI ugasnilo. Kritično se je dotaknil tudi žalostnih ostalin prve svetovne vojne v pogorju Krna, V ta skfop gre šteti še druga dva članka (Na Krn pozimi in Za Božič na Kanin) ki ju je priobčil pod psevdonimom P. K. Krpelj. V obeh opisuje zimske gorske podvige krpljevcev.
Njegove povojne objave bi lahko razdelili na več tematskih sklopov. Najprej je seveda izkoristil priložnost, da je slovenski javnosti lahko svobodno (brez psevdonimov) spregovoril o delu ilegalnega planinskega kluba Krpelj. Kot soavtor knjižice Dr. Klement Jug -veliki slovenski alpinist se je po njenem izidu dvakrat odzval polemiki. Tipično domoznanska sta prispevka o Krasu in obmorskem robu Tržaškega krasa (slednji je izšel že po avtorjevi smrti leta 1967). V svojem »Konju iz Zagačnika ...' se je poklonil tragično preminulemu tihotapcu in prenašalcu slovenskega tiska iz predvojne Jugoslavije na Primorsko. Zadnji prispevek v Planinskem vestniku, Po Baški grapi in Pečeh (Očetu v spomin), je poleg pretresljive upodobitve očetovega lika tudi slavospev domačim goram in avtorjevo nepreklicno slovo od sveta vertikal. S tem se je tudi simbolično poslovil od življenja, saj so bile gore zanj življenje in obratno. Naslednje leto je umrl. Zorko Jelinčič je bil pisec z značilnim temperamentom in med drugim tudi vnet dopisnik Planinskega vestnika.
Kakršnegakoli pisanja se je lotil, je bilo vselej prežeto s silno ljubeznijo do ožje in širše domovine. Kot da bi si na ta način dajal duška za tisto v mladosti zatirano slovenstvo, za katerega je bil vedno pripravljen žrtvovati prav vse.
Njegovo ime se je pogosto pojavljalo na straneh našega glasila tudi v člankih različnih avtorjev. Zato je prav, da sklenemo ta zapis s pregledom vseh njegovih in tistih člankov, v katerih ga drugi avtorji omenjajo ali citirajo. Kdor se bo podrobneje ukvarjal z Jelinčičevim prispevkom slovenski planinski organizaciji, bo tako imel lažje delo.
ČLANKI ZORKA JELINČIČA V PV
Neiztrohnjeno srce - Spominu dr. Kiementa Juga -prijatelj (J. Z. Podmelec) - PV 1924, str, 239-246 Iz pozabljenih planin (Spisal Zorko J.) - PV 1926, str. 12-18
Na Km pozimi (P, K. Krpelj) - PV 1926, Str. 224-230 Za Božič na Kanin (2593 m) - (P. K. Krpelj) - PV 1927, str. 34-39
Ob petdeseti obletnici ustanovitve SPD v Trstu - P V 1954, str. 477-483
Jamarji z Boršta- PV 1954, str. 509-510 Sprehodi po obmorskem robu Tržaškega Krasa - PV 1954, str. 484-494 (skrajšana različica izšla tudi v Planinskem berilu MK Ljubljana 1969, str, 174-184) Planinski klub Krpelj - PV 1956, str. 570-576 O sodbi Janka Blažeja v »Knjižici o Jugu na rob« - PV 1959, str, 52-56
Konj iz Zagačnika in drugi gorjani-PV 1959, Str. 400-403
Malo pojasnila - PV 1962, str. 510-511 Po Baški grapi in Pečeh - PV 1964, str. 289-295 Pusti in razrvani Kras - PV 1971, str. 310-314, 365-369
DRUGI AVTORJI O ZORKU JELINČIČU
Trije krti v snegu (napisal K. Jug) - PV 1922, str. 23-28, 53-55
Na Jalovec - Zgodbe planinskega trmoglavca (Napisal K. Jug)-PV 1923, str. 14-28 Čez hrib in dol (Klement Jug) - PV 1923, str. 89-91 Plezalni zapisniki t dr. Kiementa Juga- PV 1926, str. 5-8
Dr. Klement Jug (Dr. J T.) /Obzor in društvene novice/ -PV 1926, str. 211-212
Berti Rejec: Nesreča Zorka Jelinčiča v Škrbini Zadnje
Špranje - PV 1956, str. 632-634
Janko Blažej: Knjižici o Jugu na rob - PV 1957, str.
241-245
Janko Blažej: K polemiki o Jugu - PV 1959, str. 404-407
Dr. Vladimir Škerlak: Zgodovina Alpinističnega kluba Skala - PV 1961 (v več nadaljevanjih), glej str. 384 Dr. Vladimir Bartol: Zorko Jelinčič - in memoriam - PV 1965, str, 48H83
Ludvik Zorzut: Gore so odkrile (Spomenik Zorku Jelinčiču) - PV 1965, str. 536	57
PLANINSKI VESTNIK
Posvet primorskih planincev Podbrdom - Društvene
novice - PV 1965, str. 571-572
Branko Marušič: Prispevek k planinski biografiji Zorka
Jelinčiča - PV 1966, str, 409-412
Branko Marušič: Dr. Klement Jug in primorski
antifašizem - PV 1971, str. 30&-310
Dr. Slavko Tuta: Črno-belo v planinah - PV 1971, str.
315-318
Udeleženci posveta primorskega M DO planinskih društev pred kočo pri izviru Hublja 27. 10, 1963 (fotografija brez imena avtorja) - PV 1971, str. 346 Dr. Dušan Kermavner: Od političnega mita nazaj k stvarnosti okrog Klementa Juga - PV 1972, str. 60-66 Slavko Tuta: Ob 10-letnici smrti Zorka Jelinčiča - PV 1975, str. 679
Žarko Rovšček: Primorski idealist - spominska plošča
Zorku Jelinčiču - PV 1987, str 109
Alpinizem kot spodbuda za pisanje - Dušan Jelinčič
pripoveduje o sebi in svojem očetu Zorku Jelinčiču (ponatis iz Dela: uvodne opombe Marjan Raztresen) - P V
1996,	str. 314-315
Dušan Jelinčič: Gorski boji zoper strah pred svobodo -govor ob 100-letnici Soške podružnice SPD - PV 1937. str. 118-119
Žarko Rovšček: Planinski portret Evgena Božiča - PV
1997,	str. 323-325
Žarko Rovšček: Dr. Klement Jug 1898-1924 - Gradivo pogovora ob stoletnici rojstva (Solkan, 4. 12. 1998) -PV 1999, Str, 503-504
Žarko Rovšček: Kdo je Klementa Juga prvi peljal v gore? - PV 1999, str, 204
Dr. Tone Strojin: Kdo je koga prvi peljal v gore - PV 1999. str. 304
Vprašanje se je razvilo v polemiko (Žarko Rovšček, dr. Dušan Jelinčič) - PV 1999, str. 422-427
NEKAJ UTRINKOV Z DELOVNE AKCIJE MARKACISTOV KOMISIJE ZA POTA PRI P2S
ZADNJE OKNO V PRISANKU
RUDI LANZ
Sedem zjutraj je Vsi razen Jožeta smo že zbrani na travniku pod Erjavčevo kočo. Ko bo pridrvel po vršišklh ovinkih, bomo zopet slišali iste izgovore in opravičila: kako gost promet je v Ljubljani in kakšne kolone da so, da se še prehitevati ne da, in seveda še na črpalko sem moral zaviti... Kot da v Celju, Kranju in Medvodah tega sploh nI - v prestolnici je čisto vse drugače. Ne zamerimo mu. Profesor pač ve, kako je to in seveda ima tudi vedno prav.
In zgodi se ravno tako, kot je bilo v naših mislih. Kako se že dobro poznamo!
Opravimo še zadnji pregled vsega materiala in opreme za transport s helikopterjem. Rudi je pri tem zelo natančen in dosleden. Prevoz tovora mora biti brezhiben, ponavlja venomer. In vedno ima pravi Zato mu zaupamo.
Topli sončni žarki Iznad Špika nas še dodatno ogrejejo pred hladnim vetrom, ki se verjetno tu na vršiškem prelazu nikoli ne umiri.
JAMSKI MARKACISTI
Visoko nad mogočnim grebenom Prisanka pa imajo oblaki svoj divji ples. Oh, ne, saj to ni mogoče! V štirinajstih dneh sem bil tu že trikrat In vedno je bila ista pesem. Pripravljen tovor je vedno ostal tu - kot zakleto. Morda se bo veter umiril, si dajem upanja. Ura je šele osem zjutraj Helikopter prileti šele ob deveti uri. Kaj če ga ne bo, me zopet gloda črv. Morda sploh ne bo mogel poleteti, me vrta naprej. Naši odgovori so vedno samo bodrilni: saj se veter že umirja. Fantje letijo še v slabših razmerah. Zagotovo priletijo! S kančkom strahu pa se že vidimo otovorjeni s tovorom, kako sopihamo v 58 Zgornjo Mlinarico.
Naenkrat vsi utihnemo. Ali slišimo prav? Da! Znan, prijeten ropot helikopterja silšimo. Tam nekje nižje nad Pišnico se sliši. Naenkrat smo rešeni velikega breme-
MarkaciBti v akciji: pot je treba tako zavarovati, da bo zares varna.