
■

r


UVOD V ZGODOVINO
POLITIČNIH IDEJ

-

IGOR LUKŠIČ in JERNEJ PIKALO

UVOD V ZGODOVINO POLITIČNIH IDEJ

Sodobna družba
18/2007

BELEŽKA O AVTORJIH

Igor Lukšič (roj. 1961) je doktor političnih znanosti in redni pro¬
fesor za področje politologije na Fakulteti za družbene vede Univer¬
ze v Ljubljani. V letih 2001-2003 je bil dekan te fakultete, od leta
1995 je glavni urednik revije Teorija in praksa.  Ob znanstvenih član¬
kih v domačih in tujih revijah je objavil pet monografij, med njim.
Politični sistem Republike Slovenije  (2001) in Politična kultura: političnost

morale  (2006). , , . . ,

Jernej Pikalo (roj. 1975) je doktor poli .enih znanosti in docent

za področje teoretične politologije najden za družbene vede

Univerze v Ljubljani. V času

doktorskega študija je bil gostujoči raz¬

iskoval« na Centru za preučevanje globalizacije in regionalizacije
(CSGR) Univerze Warwick v Veliki Britaniji. V domačih in tujih re¬
vijah objavlja znanstvene članke in je avtor monografije Neoliberalna
globalizacija in država  (2003).

IGOR LUKŠIČ in JERNEJ PIKALO

UVOD V ZGODOVINO
POLITIČNIH IDEJ

Založba Sophia
Ljubljana, 2007

CjS X y$3$4

Finančna podpora:

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije
Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije

'Zoi'34 h  ^»13

CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

321.01(091)

LUKŠIČ, Igor

Uvod v zgodovino političnih idej / Igor Lukšič in Jernej Pikalo.
- Ljubljana : Sophia, 2007. - (Zbirka Sodobna družba / Sophia ;
2007,18)

ISBN 978-961-6294-90-4
1. Pikalo, Jernej
236389888

Slika na naslovnici: Pieter Breugel, Mali babilonski stolp,  ok. 1563

KAZALO

PREDGOVOR. 1

UVOD. 9

1. DOBE IN OBDOBJA. 14

2. PRISTOPI IN METODE. 23

2.1. NASLONITEV NA HEGLA. 23

2.2. MARKSIZEM. 38

2.3 HERMENEVTIKA. 47

2.4. KONVENCIONALISTI IN KONTEKSTUALISTI . 62

3. PREDMET PREUČEVANJA. 94

3.1. ZAČETEK MODERNE POLITIČNE MISLI. 94

3.2. NARAVA - DRUŽBA IN POLITIKA. 108

3.3. OD BOGA K NARAVI. 112

3.4. POSAMEZNIK IN DRŽAVA. 128

3.5. FIZIKA KOT ZBIR POLITIČNIH IDEJ. 138

3.6. POLITIČNE IDEJE KOT IDEOLOGIJA. 163

4. NAMESTO SKLEPA. 195

LITERATURA. 201

IMENSKO KAZALO.„. 213

V

Adolfu Bibiču,
utemeljitelju slovenske politologije




PREDGOVOR

Pri preučevanju političnih idej se najpoprej zdi, da
imamo na razpolago jasen in razpoznaven predmet. Gre
za politične ideje. Vendar se že ob prvem vprašanju znaj¬
demo nemočni: kaj pa so politične ideje? Ali so to ideje
o politiki, ideje iz politike, vse ideje, ki imajo politično
konotacijo, ideje, ki politično delujejo, pa niso bile niti
mišljene niti dojete kot politične? Vse skupaj še bolj zame¬
gli vprašanje, kje smemo in moremo brati politične ideje:
so to samo knjige in ubesedeni zapisi, ali tudi arheološki
predmeti, kamni, grobišča in zgradbe, risbe in kipi, teh¬
nika in vse, kar je materialnega ostalo od predhodnih ro¬
dov; in kaj je z izginulim, ki je morda vplivalo celo bolj od
materialne zapuščine, kaj je npr. z govori, s knjigami, ki se
niso ohranili ali ki so jih popravljali in prirejali?

Pri iskanju odgovorov na vsa zastavljena in nezastav-
ljena vprašanja v zvezi s političnimi idejami je gotovo v
ospredju predvsem problem, kaj je politika in kaj je poli¬
tično. Na to vprašanje ima vsako pomembnejše razmerje
sil, vsaka politika drugačen odgovor, na akademski ravni
pa imajo ti odgovori status šole ali doktrine. Da bi se ne
izgubili v detaljih in da bi ostali zavezani celoti, bo priču-

1

Uvod v zgodovino političnih idej

joče delo nakazalo ključne probleme, vezane na predmet
in metode preučevanja zgodovine političnih idej.

Preučevanje političnih idej hkrati s predmetom zah¬
teva vedenje o načinu preučevanja. Preučevanje potrebu¬
je metodo, s katero se je mogoče dokopati do pomena
političnih idej. Metoda za preučevanje političnih idej že
dolgo ni več zgolj branje besedil ter čimbolj natančno
povzemanje in analiziranje tistega, »kar piše«. Metoda je
z razvojem politologije, še posebej filozofije družbenih
ved, postala kompleksnejša kot kadarkoli prej. Bogati se
z epistemološkimi, ontološkimi, teoretičnimi, filozofski¬
mi in metodološkimi vidiki, ki razkrivajo širino proble¬
ma analiziranja političnih idej. Z razvojem metode raste
naše razumevanje političnih idej za rabo v sedanjosti in
prihodnosti.

Znanstvene discipline prihajajo do spoznanj z razlaga¬
njem in utemeljevanjem. Disciplina sama nekatere značil¬
nosti teorij oz. dejstev pripozna za svoje. Išče načine razi¬
skovanja, na osnovi katerih lahko znanstveniki utemeljijo
svoje vedenje. Utemeljevanje znanstvenega vedenja temelji
na metodah, ki omogočajo, -da znanstveniki prepoznajo
dejstva, oblikujejo teorije ter ocenjujejo njihovo pojasnje¬
valno sposobnost. Tehnične in naravoslovne discipline
so v ta namen oblikovale natančne in zahtevne postop¬
ke, ki omogočajo ne samo vedenje, ampak vedenje, ki je
znanstveno objektivno in zanesljivo v skladu z metodo
razlaganja in utemeljevanja določene discipline. Razvile
so tudi poseben tehničen jezik, ki omogoča opisovanje za
te discipline pomembnih pojavov. Zgodovina političnih
idej kot disciplina ni razvila svojega posebnega jezika, ki
bi omogočal nastajanje zanesljivega in objektivnega vede¬
nja, razvila pa je metode, ki to omogočajo.

2

Predgovor

Preučevanje političnih idej je specifično znotraj preuče¬
vanja zgodovine idej. Zgodovina političnih idej ni zanimiva
zgolj zaradi idej samih (ki so se ali pa se niso uresničile),
ampak je zanimiva zaradi političnih dejanj. Politična de¬
janja so povezana s političnimi idejami, saj se pri njih tako
napajajo, kot jim dajejo vzpodbudo. Z govori, izjavami, be¬
sedili, slikami različni avtorji izražajo politične ideje, ki se
uresničujejo v realnih političnih dejanjih in vplivajo na re¬
alna življenja. Avtorji torej z izražanjem idej izvajajo politič¬
na dejanja, ker z idejami posegajo v dojemanje političnega.
Zgodovina političnih idej je kot disciplina ustvarila metode
za preučevanje tega, kaj je nekdo z neko idejo želel storiti ,
pa tudi kaj je z idejojielekpovedati, napisati, sporočiti. Raz¬
krivati zna tudi odgovore na vprašanja, koga je želel pre ¬
kričati , komu je žel el svetov ati, kako je želel neko politično
dej anje izpelj ati. Da bi lahko odkrivala ta politična dejanja,
je treba odkriti namen avtorja ideje.

Odkriti namen avtorja ideje je v postopku preučevanja
političnih idej za nekatere ključno vprašanje. Namen je
treba razumeti hermenevtično, tj. kot odnos med avtor¬
jem namena in preučevalcem namena. Pomena namena
ni mogoče fiksirati ne z avtorjevo ne z interpretovo na¬
mero. Pomen se izoblikuje v odnosu, ki je nestabilen in
spremenljiv. Pomen tudi ni splošno hermenevtičen, ni ga
mogoče zajeti v splošnem odnosu med katerimkoli av¬
torjem in katerimkoli interpretom ter njunimi konteksti,
ampak je specifično (individualno) hermenevtičen, ker
je razumevanje namena vedno odvisno od posameznika.
Vsak posameznik namen razume po svoje, šele posame¬
znik omogoča interpretacijo namena.

BJ&vk&i&ZBglize  političnih idej na relacijo pisec - be¬
sedilo ali pisec - besedilo - bralec je seveda pomemben

3

Uvod v zgodovino političnih idej

prispevek k zgodovini političnih idej, vendar vedno izgub¬
lja celoco  razmerij, v katerih ti posa¬

mezniki pridobivajo svoje politično telo in s tem ključne
matrice razumevanja in samorazumevanja. Namen tako
avtorja kot bralca je vedno ujet v aktualna razmerja poli¬
tičnih sil. Razumeti zavest, politične ideje, kot osveščeno
bit, vprična razmerja političnih sil, je najpomembnejša
naloga zgodovine političnih idej.

Predmet zgodovine političnih idej predpostavlja dve
predhodni določili: zgodovino in politične ideje. Nobeno
od teh določil za nas ne more biti samoumevno, temveč
obe terjata, da ju opredelimo, to je, da se opredelimo. »Vsa¬
ko razpravljanje o zgodovini mora metodično razločevati
dvoje, kar se povezuje v besedi zgodovina: na eni strani
res gestae, torej 'zgodene reči', na drugi strani pa historia
rerum gestarum, torej tako ali drugače reflektirana 'pri¬
poved o zgodenih rečeh'.« (Debenjak, 1987:845)

Zgodovino političnih idej je možno preučevati in pred¬
staviti tudi kot zgodovino nacionalnih zgodovin, ki so
bile do določene mere povezane, vendar v jedru ostajajo
nacionalne. Ta pristop seje uveljavil predvsem v podporo
graditve nacionalnih držav in utrjevanju politične zavesti
narodov. Ima svoje prednosti, saj gre lahko v detajle, ki
so pomembni za politično življenje določene nacije in le¬
gitimiranje njenega ustroja, pa čeprav niso imeli velikega
vpliva. Od tu so se oblikovali tudi predmeti na univerzi,
kot so npr. zgodovina slovenske politične misli, 1  ameriška
politična misel ipd. Včasih se celo izkaže, daje detajl male
nacionalne skupnosti zelo močno vplival na splošni tok,

1  Npr. Milan Zver (2002), Demokracija v klasični slovenski politični
misli.  Orbis, Ljubljana.

4

Predgovor

le da je bil izvor zamolčan ali pripisan kakšni večji naciji
ali posamezniku. Nacionalni pristop pa je tudi zamejen,
saj praviloma izpostavlja lastne posebnosti in zanemarja
glavne svetovne tokove, ki so bistveno posredovali poli¬
tično misel na teritoriju nacije. Zgodovina političnih idej
tako tudi ne more biti samo seštevek nacionalnih politič¬
nih zgodovin.

Tako kot politika tudi politične ideje domujejo na zelo
širokem spektru. Največkrat jih najdemo v sklopu politič¬
ne filozofije kot konceptualne zastavitve razumevanja ah
postavljanja novih modelov države in politike. Brez filo¬
zofske teoretizacije temeljnih konceptov tudi zgodovina
političnih idej ne more, zato nujno posega na teren filo¬
zofije, zlasti politične filozofije, ne le po predmet svojega
preučevanja, temveč tudi po metode.

Zgodovino političnih idej je možno videti tudi kot ča¬
sovno sosledje avtorjev in njihovih idej »od začetkov do
danes« (Fenske, 1987:15). Na prvi pogled se zdi, daje to
najbolj objektiven in najboljši možen prikaz zgodovine
političnih idej. Vendar se takoj zastavi vprašanje kriterija:
kateri avtorji sodijo v izbor, katera besedila oz. tip zapu¬
ščine, katere ideje, kdaj začeti itd. Tudi najbolj puščobna
pozitivistična naštevanja vsebujejo neko opredelitev in te¬
oretsko izhodišče, na podlagi katerega se odbira in izbira,
kaj so relevantne res gestae, ki veljajo za facti bruti. »V
vsakem primeru je od teorije odvisno, kaj bo štela za zgo¬
dovinska dejstva.« (Debenjak, 1987:845)

Avtorji, ki se lotevajo tovrstnih podvigov, ugotavljajo,
da se je treba omejiti samo na en kulturni krog, praviloma
evroameriško izročilo. Potem pride še zamejitev samo na
izbrana imena in nato še na izbrane ideje, vezane na izbra¬
na imena. Nazadnje pa se. zadeva reducira še na povzetek

5

Uvod v zgodovino političnih idej

teh izbranih idej. Pri tem je dobrodošlo splošno napotilo
naslednjega tipa, ki pa v resnici prav malo pomaga: »Glav¬
ni poudarek zgodovine idej mora ležati na konceptih in
utopijah politične filozofije, vendar jih pri tem ne sme
jemati iz njihovih povezav s politično prakso dobe.« (Fen-
ske, 1987:15)

Zgodovina političnih idej je razvila predvsem delitev
na zgodovino klasične ali antične misli ter novoveško,
moderno zgodovino. Večina strokovnih del na to temo
ima tudi v naslovu moderna politična misel in začenja z
Machiavellijem. Meščanska, liberalna, moderna politična
misel se po tej predstavi drastično razlikuje od vsega, kar
je bilo pred tem, vendar pa znotraj sebe ni razvila nič tako
radikalno drugačnega, da bi se lahko od znotraj prelomila
in tako porodila še kakšno novo celoto.

Kljub temu je moderna politična misel razvila več kri¬
terijev za razvrščanje v razne tipe, podtipe, obdobja, sku¬
pine idej ipd., med katerimi je najbolj uveljavljena delitev
po temeljnih doktrinah, kot so: liberalizem, socializem
in konservativizem ter iz njih izpeljanih teorijah, kot so
anarhizem, komunizem, korporativizem, fašizem in naci¬
zem. V tem kontekstu teče razprava o tipičnih predstav¬
nikih določene doktrine, okrog nekaterih avtorjev pa se
odvija prava bitka 2 .

Namen pričujočega delaje predstaviti nekatere metode
za preučevanje zgodovine političnih idej. Povezujemo jih z
različnimi šolami, ki poudarjajo različne vidike preučeva-

2  Adama Smitha si npr. lastita tako liberalizem kot anarhizem,
začetnik konservativizma Edmund Burke pa je pred francosko revo¬
lucijo ugleden liberalec. Gramsci je v tem oziru prav živahno truplo,
ki ga trgajo anarhizem, komunizem, socializem in mestoma celo li¬
beralizem.

6

Predgovor

nja političnih idej. To predstavljava v prvem delu knjige, v
drugem delu pa je razprava namenjena predmetu. Prika¬
zujeva različne vstope v zgodovino političnih idej od bolj
klasično zgodovinskih, kjer utemeljujeva začetek moder¬
ne politične misli, do sodobnejših, ko se zgodovino poli¬
tičnih idej bere iz nekonvencionalnih besedil, kot so npr.
Darvvinova zapuščina, fizika ah pravljice. V dominantni
predstavi razdelitve predmeta med posamične znanosti
redko komu pride na misel, da bi npr. v Newtonovi za¬
puščini iskal politične ideje. Če bi ga že vzel pod drobno¬
gled, bi verjetno meril na kak njegov politični zapis ah pa
na njegovo politično obnašanje, nikakor pa ne na njegove
misli iz poglavja dinamike in mehanike. Postopno se obli¬
kuje nuja, da si zastavimo vprašanje zgodovine političnih
idej na Slovenskem. Koliko je političnega v prvi slovenski
knjigi, v celokupnem delovanju protestantov, pri Linhar¬
tovi dramatiki, v Prešernovi poeziji, Levstikovemu in Can¬
karjevemu opusu?

Tovrstna razprava je s pričujočim delom ponujena, če
ga razumemo kot poziv k širitvi polja preučevanja politič¬
nih idej.

7

UVOD

Pot politične nacije gre vedno tudi skozi zgodovino
političnih idej. Nacija se konstituira v procesu oblikova¬
nja politične zavesti, kar jo nujno spravlja v premišljanje
tega, kar je in kar ni politično v miselni zapuščini, pa naj¬
si jo beremo v tiskani ali kako drugače zapakirani obliki.
Naj za ilustracijo povzamemo in navedemo misli .Albina
Prepelu ha Abditusa  iz njegovega uvoda k prevodu slovi¬
tega Machiavellijevega Vladarja'  v slovenski jezik, ki ga je
opravil v letih 1916-20. Prepeluh ugotavlja, daje bila Ma¬
chiavellijeva domovina razkosana in ponižana, oplenjena
in razbita, kot je zdaj njegova. Občutek ponižanja krepi
hrepenenje po svobodi. Iz preteklosti se vije nit prek seda¬
njosti v bodoče lepše dni. »Tudi iz zgodovine črpajo nove
misli svojo idejno silo. Od davnih prednikov se uči živeči
rod, zakaj njih boji in nazori, njih zgodovina in kultura
spletajo venec za bodočo zmago. ... Njih dela so ustvarila

3  Zanimivo je, da se na Slovenskem spomnimo Machiavellija vedno
ob prelomnih trenutkih za dvig politične zavesti: leta 1920 ob vstopu v
novo državo, leta 1966 po ustavi, kije prinesla večjo stopnjo avtonomi¬
je Republiki Sloveniji, leta 1990 ob prelomu s socializmom in pripra¬
vah na neodvisnost ter leta 2005 po vstopu v Evropsko unijo. Tedaj so
izšli prvi in nato prenovljeni prevodi II Principe  v slovenski jezik.

9

Uvod v zgodovino političnih idej

temelj sodobni kulturi; na njih zida človeški rod dalje.«
(Prepeluh, 1920:17)

Odnos do zgodovine političnih idej se je tako gradil
tudi na Slovenskem do stopnje, ko smo na akademski rav¬
ni leta 1959 dobili prvo knjigo Jožeta Goričarja z naslovom
Oris zgodovine političnih teorij  ter s podnaslovom od antike
do industrijske revolucije. »Politične teorije, njihova vsebi¬
na in pomen so zelo tesno povezane ne le z vsakokratno
strukturo ekonomske baze in pravnopolitične nadstavbe,
temveč tudi z vsakokratno svetovnonazorsko orientacijo
dobe. Zato menim, da jih je mogoče pravilno oceniti in
vrednotiti le, če poznamo vsaj v grobih obrisih omenje¬
no dogajanje in orientacijo.« (Goričar, 1959:5) 4  Po njegovi
oceni je razvoj politične misli do industrijskega kapitaliz¬
ma zaključena celota, saj se tedaj konča progresivni razvoj
razredne družbe. Novo ponuja socializem, »buržoazna
politična misel v tej dobi v najboljšem primeru le ponav¬
lja in variira tiste ideje, ki so jih oblikovali njeni najboljši
predstavniki v dobi, ko je bila buržoazija še progresivni
družbeni faktor.« (Goričar, 1959:5-6)

Kot pravnik in sociolog je Goričar ugotavljal, da zna¬
nost o politiki še ni docela razvita in utrjena. »Šele zadnjih
nekaj let se nekateri znanstveniki na Zahodu trudijo, da
bi znanost o politiki utemeljili kot samostojno znanstve¬
no panogo z lastnim predmetom in lastno metodo ter jo
tako osamosvojili v odnosu do vseh drugih družbenih ved

4  To Goričarjevo stališče je bilo pomemben preboj tedaj vladajoče
predstave, da štejejo predvsem objektivne zakonitosti in ekonomsko-
materialni uspehi. Okvir za takšno stališče pa gotovo predstavlja po¬
litična situacija, ki je omogočila, da je leta 1958 prišlo do sprejetja
programa Zveze komunistov Jugoslavije, ki je na svetovni ravni rah¬
ljal dogmatizem sovjetskega bloka.

10

Uvod

... danes je položaj tak, da takšna formalno samostojna
znanstvena panoga še ne obstaja. Strinjamo se s tistimi
pisci, ki ugotavljajo, da ni mogoče natančno opredeliti in
razmejiti niti vsebine niti metode politične znanosti, ki
posega zaradi vseobsežnosti svojega predmeta na podro¬
čja prav vseh družbenih ved.« (Goričar, 1959:17)

Tudi na Slovenskem sije politologija izborila prostor pod
soncem v šestdesetih in sedemdesetih letih zlasti po zaslugi
Adolfa Bibiča. Leta 1965 se v enem prvih zapisov na temo
samostojne politične znanosti Bibič (1978:13) sprašuje: »Ali
lahko govorimo o politični znanosti prav tako samozave¬
stno kot o sociologiji, pravoslovju, ekonomskih vedah?« Ta
znanost ima po njegovi oceni svoj specifični predmet, ki ga
predstavlja politika kot posebna družbena dejavnost, potre¬
bo po politologiji pa narekuje razvoj »potreb posameznih
družb, da z določene zgodovinske perspektive obvladujejo,
urejajo, usmerjajo družbeno dogajanje in procese.« (Bibič,
1978:100) Bibič je v predmetnik predhodnice Fakultete za
družbene vede med drugimi vpeljal in razvil tudi predmet
Zgodovina političnih idej kot konstitutivni predmet štu¬
dija politologije. Z njegovim delom Zasebništvo in skupnost
iz leta 1972 se je utrdil koncept politologije, ki politike ne
razume samo kot delovanje države, temveč kot širok spek¬
ter razmerij, ki segajo globoko v civilno družbo. V uvodu je
Bibič (1972/1984:13) zapisal, da raziskovanje geneze razli¬
kovanja med civilno družbo in državo »nima samo zgodo-
vinsko-antikvarične vrednosti, marveč je pomembno tudi
za sodobno politično znanost. Morda ne bi pretiravali, če
bi trdili, daje jasna zavest o nastanku in razvoju razlikova¬
nja in razmerja med civilno družbo in državo nujen uvod v
sodobno, sociološko in filozofsko zasnovano preučevanje
politike.« Na drugem mestu je poudaril: »Vse, kar je člove-

11

Uvod v zgodovino političnih idej

štvo v svojem zgodovinskem razvoju sistematično razmi¬
šljalo o vzrokih, vsebini in smotrih življenja v organizirani
skupnosti, ideje, v katerih so njegovi filozofski in drugi
miselni predstavniki iskali povezave med državo in razre¬
di, med politično skupnostjo in ekonomijo, razmišljanja o
metodah, s katerimi se pridobiva, utrjuje in ohranja oblast,
pa tudi - kar prihaja do izraza v socialistični tradiciji - kako
se oblast in pravzaprav vsakršen monopol nad ljudmi spre¬
minja v neposredno upravljanje delovnih ljudi in občanov
- in še mnogo drugih stvari - sestavlja zgodovino politične
znanosti v najsplošnejšem pomenu besede.« (Bibič, 1980:9)
Pri zgodovini politične misli ne gre samo za rekonstrukci¬
jo razvoja znanstvene discipline - politologije, temveč »za
spoznavanje in odkrivanje dveh temeljnih tendenc ... za boj
med tendenco, ki ji je bil cilj prav krepitev oblasti nad člo¬
vekom, še konkretneje, nad človekom, ki dela, in tendenco,
ki je razglašala osvoboditev (emancipacijo) človeka kot naj¬
višji cilj.« (Bibič, 1980:9)

Ves ta proces vzpostavljanja politologije in zgodovine
političnih idej je sestavni del procesa izgrajevanja politič¬
ne samopodobe slovenske nacije, torej proces, ki ga nika¬
kor ne moremo razumeti samo kot splet naključij ali delo
bolj ali manj genialnih posameznikov, hkrati pa tudi ne
kot del naravnega toka dogodkov. V tem procesu je čas za
nov korak, akademski po formi, ki pa bi brez dozorelosti
političnega trenutka ne bil možen v pričujoči obliki.

Kot je pred skoraj tremi desetletji zapisal filozof Božidar
Debenjak: »Zgodovina je postala transparentna - in to je
antiideološko, dialektično = historično spoznanje: misel se
zaveda sebe kot dela zgodovine, kot elementa zgodovine, za¬
veda se, da so njeni pojmi refleksi, odslikavanje, Spiegelbild
vsakokratne zgodovine, in da se 't.i. subjektivna dialektika'

12

i

Uvod

razvije takrat, ko res gestae dozore do transparence: ko so
vsa nasprotja zgodovine dozorela do stopnje, ko jih je mo¬
goče osvetliti z enega skupnega stališča - iz spoznanja, da
je 'vsa zgodovina zgodovina razrednih bojev', zgodovina
razdeljenega dela.« (Debenjak, 1981:146)

Pri razlagi političnih idej je nujna navezava na »zgo¬
dovino filozofije in politično zgodovino. Pri tem obrav¬
navamo razvoj teoretične misli, ki jo apliciramo na tisto
področje človeške dejavnosti, ki mu pravimo politična
praksa. Politična misel pa ni nastala v neki božanski druž¬
bi, kjer se ideje in teorije porajajo partenogenetično druga
za drugo. Takšno pojmovanje zgodovine politične misli bi
bilo abstraktno in ustvarili bi vtis, daje človeški um segal
v praznino, ko je obdeloval teorije in doktrine, za katere je
že tolikokrat kazalo, da prinašajo rešitev za človeško soži¬
tje, potem pa je bilo spet treba začeti znova. Toda politič¬
na misel se je v resnici vselej razvijala v najtesnejši poveza¬
vi s stvarnim razvojem političnih razmer. Politična misel
je torej teoretična in ideološka projekcija stanja, hkrati pa
pomeni - dialektično vzeto - tisti intelektualni kvas, ki ga
je zaslediti v stvarnosti zgodovine.« (Alatri, 1980:17)

13

1 .

DOBE IN OBDOBJA

Kdaj se začne zgodovina?

Ljudje so v večini prepričani, da se zgodovina začne z
nastankom vesolja, to je z nastankom realnosti, s prosto¬
rom in časom. Po tej predstavi obstaja nekaj zgodenega,
kar mora zgodovina samo odkriti ali pa mora še za nas
zgolj ponovno prehoditi isto pot, ki se je razvila že po na¬
ravnih zakonih. Prvi trenutki obstoja tovrstne zgodovine
so v domeni naravoslovja, kemije in fizike, mnogo kasne¬
je, skoraj včeraj pa se začne zgodovina človeka: Zgodovi¬
na. Zgodovina je hoja po zgodenem, riše sivo po sivem,
pa najsi bo to zgodovina narave, realnosti, ali zgodovina
živih bitij in nazadnje zgodovina človeštva. Tako o tem
nereflektirana ali tako imenovana naravna predstava.

7.a rphniris tični pogled, ki govori o prirejanju zgodovi¬
ne, o popravljanju zgodovine, o zlorabi, se zgodovina zač¬
ne tist i hip, ko jo v roke dobijo objektivni znanstveniki,
ki zgodena dogajanja očistijo sleherne človeške primesi.
Ono prej ni zgodovina, temv eč ideol ogija. Ta pogled na
pisanje zgodovine je slikovito predstavil George Orwell v
delu 1984 .  Tam se zgodovina piše načrtno za vzpostavlja¬
nje vladavine vladajočih kot absolutni projekt. Meri na

14

Dobe in obdobja

večnost, zato tudi uporablja posvečena sredstva. Takšen
pogled na zgodovino je še vedno živ in se najbolj celovi¬
to realizira v avtoritarnih političnih praksah . V določenih
zgostitvah političnih razmerij, ki trajajo lahko samo nekaj
let, lahko pa tudi nekaj desetletij, takšen pogled prevlada,
postane vladajoč in načrtno, tudi z nasilno akcijo piše ali
drugače upodablja sam o zgo dovino za legitimiranje sv oje
absolut is tične in av toritarne dnevnopolitične drže.

En  del zgodovine se zagotovo piše načrtno: vsakopolir
tično gibanje vleče iz pozabe svoje vrednote,ideje, skupine,
in posameznike,  ki najbolje služijo afirmaciji njegove po¬
zicije v tuzdajšnosti. En del zgodovine pa se piše po nare¬
ku dobe, je čas, zajet v mislih. Ta čas seveda ni abstraktna
kategorija, ni prazen, temveč je napolnjen ^razmerji med
ljudmi, tvori ga določen politični konsenz. Čas je poln
predstav o tem, kaj je prav, kdo smd,Tta.m gremo, kakšno
je naše poslanstvo, kdo ali kaj je človek oz. človeško, kdo
so sovražniki, kdo so zavezniki, kaj se sme uporabiti v boju
proti sovražnikom, kdo kaj sme, kakšen tip organizacije je
učinkovit, kakšen tip lastnine je edino sprejemljiv, kako
naj teče menjava, kolikšen delež pripada določenim po¬
sameznikom, slojem, narodom, državam, kdo lahko koga
osvoji in osvobodi itd.

Fašizem in nacizem sta lahko danes dojeta predvsem
skozi holokavst in okupacijo nedolžnih ljudstev. Druga
svetovna vojna je videna kot morija, logistika, tehnika. Po¬
litična dimenzija vojne, fašizma in nacizma je postopno
izginila. Še nedavno so bili ti pojavi tudi nadaljevanje libe¬
ralizma in kapitalizma z vojaškimi sredstvi . 5  Režima sta

5  Glej razlago Eriča Hobsbawma v Čas skrajnosti,  zlasti poglavje
»Padec liberalizma«, str. 103-135 (Znanstveno in publicistično sre-

15

Uvod v zgodovino političnih idej

bila vzpostavljena za zaščito obstoječe ureditve, da bi ne
zdrsnila v nekaj drugega, v alternativo, npr. v socializem,
razmerja ukinjanja privatne lastnine in profitne logike
produkcije življenja. Fašizem in nacizem sta najprej po¬
čistila komuniste, socialdemokrate, delavsko gibanje, to¬
rej organizirane najmočnejše politične nasprotnike. Šele
nato se je režim spravil na druge skupine. Da nes sociali. -
Z£mALEvr.Q.pi ne figurira kot kakršnakoli alternativa sploh
in z ato t udi ne kot a lternativa v zgodovini Evrope. Pa ne
gre za popravljanje zgodovine: danes pač ni prostora za
socializem; zdi se tako zelo nerealen, da je celo nemišljiv.
Ideje mislijo in afirmirajo politična gibanja, in .če. takih
gibanj ni, potem tudi tovrstne ideje ne živijo: enostavno
poniknejo ali celo izumrejo. Tudi ko gre zapohtičncudejcL-
v formi utopije, ta ideja ne iivL brez političnega gibanja,
ki jo nosi. V marsikakšnem primeru, vzemimo anarhizem
ali ko munizem, j e spomin živ v formi zgražanja nad zgo-
denim. Če pa se bo kdaj zgodilo, da se bo kako gibanje
zagrelo denimo za samoupravni socializem, to seveda ne
bo imelo veliko skupnega z zgodenim samoupravnim so¬
cializmom. Povsem novo politično gibanje bo vzpostavilo
povsem nov politični konsenz in lahko bo šlo zgolj za nav¬
dih: za produkcijo zgodenega kot nove podstati novega
političnega gibanja.

Za politologa zgodovina ni kot narav(oslov)no dejstvo.
Zgo dovin a je forma zavesti, skozi katero vprična genera¬
cija dojema lastno utemeljevanje. Zgodovina je politični
konsenz dobe o tem, kaj postaviti v temelje, da bi lažje in

dišče, Ljubljana, 2000); glej tudi Reinhard Kuhnl, Formen biirgerliche
Herrschaft. Liberalismus - Faschismus (Oblike meščanskega gospostva. Libe¬
ralizem  - fašizem),  Rowolht Verlag, 1976, Reinbek bei Hamburg.

16

Dobe in obdobja

bolj učinkovito realizirali neko zastavljeno smer. Kot tak¬
šna je vedno posredovana s konkretnim razmerjem poli¬
tičnih sil, je njihov prod ukt in ga konstituira. Opiranje
na dejstva daje slutiti, da gre za vezavo na naravoslovno
logiko, kar je seveda v ospredju, vendar se selekcija, in¬
terpretacija, razumevanje in občutenje dejstev odvijajo s
posredovanjem političnega konsenza. Vsakršno dejstvo je
izbrano dejstvo, je narejeno dejstvo in šele tako vstopa v
svet. Do izbire ne pride pod vplivom tenkočutnega posa¬
meznega zgodovinarja ali politologa, vedno je izbira dobe,
konstelacije političnih sil.

Klasificiranje zgodovine

Urejena preteklost pomaga k pregledni, jasni in varni
sedanjosti in prihodnosti. V tako zastavljenem okviru je
možen vsakokratni odgovor na vprašanje, kdo smo, od kod
prihajamo in kam gremo. Takšna zastavitev pripomore k
določanju orientacij v življenju posameznika, skupin in vsa¬
ke politične skupnosti. Ne ukvarja se samo znanost z raz¬
vrščanjem v skupine in v obdobja, ki naj bi imeli posebne
značilnosti v primerjavi z drugimi skupinami in obdobji. Z
razvrščanjem skušamo utrditi tudi predstavo o tem, da člo¬
veštvo napreduje ali nazaduje, da ima naše bivanje poseben
smisel in poslanstvo, pa najsi bo to ohranjanje tradicije ali
doseganje posebnega cilja, posebne ureditve človeške druž¬
be nekje v bližnji prihodnosti ali slabi neskončnosti.

Mitološka predstava starih Grkov je oblikovala več člo¬
veških dob. Najprej je na zemlji živel zlati rod : vladal je
Kronos v nebesih, na zemlji ni bilo nadlog in težav. Ljudje
so spoštovali nesmrtnike, vendar se je Usoda odločila, da
jih umakne z zemlje. Sledil je srebrni rod. Sto let je otrok

17

Uvod v zgodovino političnih idej

rasel pri materi, potem pa je le kratko živel. Ljudje niso
znali brzdati strasti in so grešili drug zoper drugega. Niso
darovali bogovom, kar je ta rod pogubilo. Tretja je bila
bronasta doba. Nov zarod je ustvaril Zevs. Ta rod je bil
krut, nasilen in bojevit, nagnjen k temu, da so se ljudje
žalili med sabo. Sledil je rod božanskih herojev , ki je bil
boljši od prejšnjega: pogubili sta jih nesloga in vojna, ne¬
kaj pred vrati Teb, druge pred Trojo zaradi lepe Helene.
Peti v vrsti je bil železni rod,.Ib so bili pokvarjeni ljudje,
ki niso imeli miru ne podnevi ne ponoči. Oče ni bil naklo¬
njen sinu, sin ne očetu. Samo zločince so imeli ti ljudje v
časteh. To je čas pesnika Hezioda in morda tudi naš čas,
vsekakor pa je bil to tudi čas razcveta Aten.

Biblija začenja človeško zgodovino pri Adamu in Evi
in jo pelje poimensko po rodovih in očakih vse do Jezusa
in njegovih učencev. Veliki junaki so oblikovali svoje dobe
in nauke za kasnejše rodove. Vsa zgo dovina je priprava na
prihod Jezusa Kristusa, po njegovi smrti pa organizacija
življenja za sledništvo njegovemu nauku. Interpretacija
Biblije je v službi pravega rodu, ki se je utrdil v tej ali oni
verski skupnosti, za utemeljevanje svoje specifike pa ve¬
dno drugače postavlja razmerje začetka do poti in konč¬
nega cilja. Pogled nazaj je v obdobju nastajanja moderne
politične misli gradil predvsem na strahu pred zdrsom v
barbarstvo, divjaštvo, despotizem , 6  vojno. Padec Rima in
še poprej Aten je za moderno politično misel pomemben
mejnik za premislek o tem, kako je bilo, kako je in kako

6  »Absolutni despotizem ni niti kvazidržava, temveč bolj antidr-
žava in (četudi morda fizično bolj tolerabilen) neprimerno večje zlo
od anarhije.« (Schlegel, 1996:112) Schlegel je bil prepričan, da krivda
za nevarnost vojne leži v obstoju nepolitičnih narodov in despotskih
držav.

18

Dobe in obdobja

naprej. »Če upoštevamo moralno skupnost, je politična
kultura moderne države v stanju nedoletnosti v  primer¬
javi z antično; in nobena država ni dosegla večje stopnje
svobode in enakosti kot atenska.« (Schlegel, 1996:103)
Opora na antično in rimsko misel se je moderni kazala
kot najboljša popotnica za doseganje civilizacijskih ciljev.

/ Za Niccolo Mac hiavellija'( 1469-1527) je v Vladarju  zgo¬
dovina arzenal izkušenj, ki je tule in zdaj pri roki, da z
njim utemeljujemo pravilnost vpričnih odločitev. Sicer pa
je Machiavelli kot zgodovinar pomemben popisovalec in
analitik dogodkov v času, vendar nikoli ne skriva svoje in¬
tence po drugačnem svetu.

/Tean-Baptiste Vica  ^1668-17441 je videl zgodovinska
dogajanja v ponavljajočih se ciklih treh različnih dob: b o-
jžanske, heroične in človeške. Propadu heroične dobe sle¬
di barbarska, tej pa človeška. Tudi spoznanje človeka gre
skozi tri obdobja: »Na začetku ljudje samo začutijo, a ne
zaznavajo, nato si 'presenečene in prizadete duše' zapo¬
mnijo in šele na koncu svoje početje z 'jasnim duhom'
tudi reflektirajo«. (Luthar, 2006:451) Ideja o družbe nem
razvo j u p ri njem  zamenja do tedaj vladajočo predstavo
družbe kot statične, negibljive in nespremenljive, po kate¬
ri je bila zgodovina le nizanje dogodkov, ki med seboj ni¬
majo nobene vzročne povezave. Vse družbe morajo skozi
določene razvojne faze. Vico je s svojim delom »utemeljil
moderno filozofijo zgodovine« s prehodom od »teologije
k filozofiji zgodovine«. (Luthar, 2006:447)

/Ad am Smit hj (1723-1790) razlaga različne dobe glede
na razlike v načinu proizvodnje. Tako si sledijo štiri dobe:
. lov in ribolo v, pastirstvo, poljedelstvo in doba trgovine.
Prehod iz ene dobe se zgodi zaradi populacijskega pritiska
in primanjkovanja hrane. Adam Ferguson (1723-1816),

Uvod v zgodovino političnih idej

njegov sodobnik, pa je izhajal iz delitve na divjaštvo in
barbarizem ter civilizacijo. Uporabil je dva povsem teh¬
nična termina, da bi opisal stanje brez privatne lastnine in
družbo, ki uvaja privatno lastnino. Sledi doba civilizacije
s civilno družbo in državo. Do tedaj naj bi se tri obdobja
zvrstila po dvakrat.

Tudi Cond orcet  (1743-1794') je zgodovino delil na tri
obdobja: 1. od mračnega primitivizma do nastanka jezi¬
ka, 2. od nastanka jezika do nastanka pisave in 3. vse osta¬
lo. Koncu drugega obdobja, to je obdobju antične Grčije,
je pripisoval največji pomen.

Fran^ois-Marie Arouet, bolj znan kot Voltaire (1694-
1778), zgodovine ni razumel kot neprekinjeni proces, tem¬
več kot večkrat prekinjeno in razgibano krivuljo. Obstajajo
štiri blagoslovljena obdobja človeštva: grška klasika, ceza-
ristični-avgustovski Rim, evropska (zlasti italijanska) rene¬
sansa in stoletje Ludvika XIV. »Po njegovi sodbi lahko na
sleherni posamičnosti odkrijemo 'prstni odtis' univerzal¬
nosti.« (Grdina, 2006:463) Zgodovina ni samo poročanje
o preteklosti, temveč služi tudi »za zagovor veljavnosti filo¬
zofske konceptualizacije sveta«. (Grdina, 2006:463) Voltai¬
re je »v svoje stavke hotel ujeti predvsem 'duh časa'. Slednji
naj bi se najbolj verodostojno utelešal v ljudeh, ki imajo
moč odločanja o usodi drugih.« (Grdina, 2006:464)

Immanuel Kani  (1724-1804) razpravo o začetku člo¬
veške zgodovine začenja z ugotovitvijo, da je šlo za pre¬
hod od stanja počitka in miru v stanje dela in nesoglasja
(1996:229). Sledile so si naslednje dobe: div jaško  -življenjp
lovcev, pastirska doba in poljedelska doba. Šele slednja je
razvila potrebo po trdni skupnosti in postopno oblikovala
državo. Osnovna naloga ljudi je kultiviranje vseh njihovih
potencialov, najhujši sovražnik pa je zdrs v barbarstvo, ki

20

Dobe in obdobja

ga predstavlja nevarnost vojne'. Potek zgodovinskih dob
Kant obravnava v poglavju, ki gaje naslovil Konec zgodovine.
Končuje ga z ugotovitvijo, da poslanstvo človeka ni življenje
v brutalnosti in sužnosti, temveč je zapisan eksistenci kot
»vrsta, katere usoda je, da vlada zemlji«. (Kant, 1996:231)

Karl Mara (1818-1883) v Nemški ideologiji  poje slavospev
zgodovini: »Poznamo le eno samo znanost, znanost zgodo¬
vine. ... Prva predpostavka vse človeške zgodovine je seve¬
da eksistenca živih človeških individuov.  (Marx, 1977b:17,
18) Obdobja zgodovine lahko vežemo na različne razvojne
^stopnje delitve dela,  ki so hkrati različne o blike lastnine...
Tako se vrstijo plg^en^ in

%A%4^1upanovska predvsem jptpjji^kaia^jiaa, ki
ji sočasno v mestih ustreza / k@«f^t^Q^ija v lastnina i  Od tu se
razvije privatna lastnina, ki označuje kapitalizem, sledila pa
naj bi perspektiva v odpravi privatne lastnine v socializmu.
Marx (1977d:588) prvo poglavje Komunističnega manifesta
spet začenja z zgodovino: »Zgo dovina sleherne dosedanje
d ružbe  je zgodovina razrednih bojev.« Ideja je v tem, da se
ta predzgodovina preseže v novi dobi, zgodovini človeka, ki
bo čez lastnino, izkoriščanje in razredne delitve.

Šolska zgodovina  se je ustavila pri delitvi - upošteva¬
joč produkcijski način - na praskupnost, sužnjelastniško
dobo, fevdalizem, kapitalizem ali delitvi civilizacij na sta¬
ri vek, srednji vek in novi vek. Neoliberalna revolucija je

7  Kant je celo razpravo namenil vprašanju večnega miru. Tudi
sicer je njegova politična misel preprežena z nenehnimi opozorili
pred nevarnostjo vojne, ki je zanj največje zlo civiliziranih narodov:
»Moramo priznati, da je največje zlo, ki preti civiliziranim narodom,
rezultat vojne - ne toliko dejanskih vojn v preteklosti in sodobnosti
kot neustavljivih, resnično vedno bolj naraščajočih priprav na vojne v
prihodnje.« (Kant, 1996:231-32)

21

Uvod v zgodovino političnih idej

zgodovino končno ukinila, 8  ker da je samo cokla razvo¬
ja. Kdor nima zgodovine, je hiter in spreten, prilagodljiv,
predvsem pa podvrgljiv.

fAntonio  Gramsci (1891-1937) ponuja v tem kontekstu
še en premislek, ki je vezan na vrednotenje nemške klasič¬
ne filozofije, velja pa seveda posredno cum grano salis  za vse
politične mislece in šole. Po njegovi oceni nemš ka klasična
filozofija ni zgolj skupina štirih filozofov in vsota njihovih
del, temveč vrhunec intelektualnega in političnega gibanja, 9
ki seje začelo v Nemčiji z reformacijo in se nato v enem delu
prelilo v misel Marxa in Engelsa. Ali če postavimo drugače:
»To spoznanje je dozorelo takrat, ko je do tega stanja dozo¬
rela realnost sama: šele ko se je totaliziral svet odtujitev, se
je totalizirala tudi zavest...« (Debenjak, 1981:146)

Posebna tipologija izhaja iz opredelitve revolucionar¬
nih obdobij. Gramsci jih je poimenoval obdobja mane¬
vrske vojne, v njih pa se izmenjujejo daljša obdobja_po-
zicijsk e vojne ali pasivne revolucije (1977:1766). Po tej
klasifikaciji obdobij gre za politično misel, ki pripravlja
francosko revolucijo, za politično misel, ki je dedič fran¬
coske revolucije, politično misel preporoda narodov 1848,
politično misel priprave in izvedbe oktobrske revolucije
1917, politično misel okrog revolucionarnega leta 1968 in
politično misel, ki je v obdobju 1989-1991 povzročila se¬
sutje socialističnega bloka.

8  Enega temeljnih kamnov neoliberalne revolucije predstavlja
prav ideja, zapisana v naslovu članka Francisa Fukuyame »The End
of History« iz leta 1989.

9  »Hegel je v zgodovini filozofije posebno poglavje, kajti v njego¬
vem sistemu je tako ali drugače, čeprav v obliki filozofskega romana,
mogoče razumeti, kaj je realnost, to pomeni, da je en sam sistem in
en sam filozof prišel do spoznanja o protislovjih, ki je prej izhajalo
šele iz celote vseh sistemov, iz celote vseh filozofov, iz polemik med
njimi, iz protislovij med njimi.« (Gramsci, 1977:1487)

22

PRISTOPI IN METODE

2.1. NASLONITEV NA HEGLA

Kant je načel idejo univerzalne zgodovine, zgodovine
človeštva in potrebe po svetovnem miru. V uvodu se pri
odgovoru na vprašanje, ali se človeštvo stalno izboljšuje,
-Zavzam e ne za pisanje naravne zgodovine , temveč ^zgct
dovine civilizacije. Izhodišče pri tem ni kakšna posebna
koncepcija človeštva, temveč »celota človeštva, združena
v svetovni družbi in razporejena na nacionalne skupine,«
(Kant, 1996:177) Zgodovina a priori je možna, če prerok
sam proizvaja dogodke, ki jih napoveduje.

Celota kot celota sveta, celota kot teorija vsega je am¬
bicija že utrjene meščanske dobe in pomeni predpostav¬
ko zgodovinskega mišljenja. Koncept celote je pri Kantu
naslonjen še na naravo, s Heglom pa gre čez naravo, tudi
v »državo kot dejanskost konkretne svobode« (1964:209).
Oba pa postavita knnrppr knr začetek ukvarjanja s posa¬
mično s tmi, empiriio , k i je možna samo o b predhodnem.
teoretskem  rezultatu: dojmih.

23

Uvod v zgodovino političnih idej

Pri Heglu se za zgodovino političnih idej naučimo tudi
konstrukcije znanosti. V Temeljnih črtah filozofije prava  zatr¬
juje, da je »v znanosti vsebina bistveno vezana na obliko.«
(Hegel, 1964:8) Duh, v kolikor ni zadovoljen, da ima resni¬
co zgolj neposredno, zahteva, da se resnica pojmi in s tem
vsebini, ki je sama na sebi umna, doda umno obliko. Šele
s tem se usposobi za svobodno mišljenje, ki se ne zadržu¬
je na danem in obstoječem. Plitkost mišljenja je zgrajena
na domnevi, da resničnega ne moremo spoznati in je zato
resnično vse, kar vznikne iz navdušenja, duše ali srca posa¬
meznika v zvezi z državo ali ustavo. Namesto da bi se zna¬
nost ukvarjala z razvojem misli in pojmov, se osredotoča na
neposredno opažanje in slučajno pojavnost. Plitkost misli,
ki od tu izhaja, je za Hegla najprimernejša za javni red in
mir, ker nima osnovnih možnosti, da se dotakne ali zasluti
substanco stvari J Temelj na naloga znanosti ni postavljanje
nečesa onostranega, temveč pronicanje umnega in zato za-
popadenje prisotnega in dejanskega^'

Od tu sledi izrek: Kar je umno, je dejansko; kar je de¬
jansko, je umno. Za Hegla je to napotilo vsake nepristra-
ne zavesti, ko se loteva univerzuma. Znanost o državi ima
samo ta namen, da razume in pokaže državo kot nekaj,
kar je v sebi umno. Cim dlje mora biti od tega, da uči drža¬
vo, kakšna naj bi bila, pač pa je njena naloga, dajo spozna
takšno,, kakršna je. »Pojmiti to, kar je, je naloga filozofije^
ker to, kar je - je um. Kar se tiče posameznika, ta je tako
ali tako otrok svojega časa; tako je tudi filozofija čas, zajet
v mislih.« (Hegel, 1964:18) Tako nihče ne more skočiti čez
svoj čas in prostor in se nikoli ne rodi prepozno ali pre¬
zgodaj. Za Hegla je resnično celota, celota pa je le bistvo,
ki se dovršuje s svojim razvojem. Resnično ima to naravo,
da »prodre, če je prišel njegov čas, in da se prikaže le, če je

24

Naslonitev na Hegla

ta čas prišel, in zato se nikoli ne prikaže prezgodaj in ne
najde še nezrelega občinstva...« (Hegel, 1998:49)

Hegel je prepričan, da misel sveta vedno prihaja postfac-
Jum , zato strukturno nima možnosti, da bi svet poučevala.
Misel se pojavi tedaj, ko se je proces že oblikoval v pojem.
»Minervina sova začne svoj let šele, ko pade mrak.« (He¬
gel, 1964:19) Šele ko se dan zaključi, se oblikuje predstava
o celoti dneva.

V predgovoru k Fenomenologiji duha  je za našo razpra¬
vo pomembna Heglova ugotovitev glede nastajajoče vede,
kar zgodovina političnih idej še vedno je. »Veda, ki se šele
začenja in se zato še ni dokopala niti do kompleksnosti
detajla niti do popolnosti oblike, je izpostavljena graji
spričo tega.... En del trka na bogastvo materiala in razum¬
ljivost, drugi zaničuje vsaj to drugo in trka na neposred¬
no umnost in božanskost. ... Na svoja tla zvlečejo boga¬
stvo materiala, namreč tisto že znano in urejeno, in ker si
prvenstveno dajo opraviti s posebnostmi in kuriozitetami,
se zdi, da še toliko bolj posedujejo ostalo, s čimer je bilo
vedenje na nek način že gotovo, hkrati pa da obvladujejo
tudi še neurejeno in s tem vse podvržejo absolutni ideji,
za katero se s tem zdi, daje vsem spoznana in dozorela do
razširjene vede. Če pa to širino opazujemo pobliže,... je le
brezlično ponavljanje enega in istega, ki je na različni ma¬
terial le vnanjsko naobrnjeno in zadobiva neki dolgočasni
videz različnosti.« (Hegel, 1998:17)

V uvodu Hegel tudi podrobno razpravlja o razmerju
med metodo in predmetom, tem temeljnim razmerjem za
vsako znanost. »Neka naravna predstava je, da si je treba,
preden se v filozofiji gre k stvari sami, namreč k dejanske¬
mu spoznavanju tega, kar v resnici je, priti poprej na jasno
o spoznavanju, ki ga motrijo bodisi kot orodje, s katerim

25

Uvod v zgodovino političnih idej

se polastiš absoluta, bodisi kot sredstvo, skozi katero da ga
ugledaš.« (Hegel, 1998:51) Orodje in sredstvo te stvari ne
pustita neprizadete, temveč tej stvari zadata »formiranje in
spremembo«. Z orodjem ne dobimo stvari take, kot je na
sebi, temveč samo tako, kot je skoz ta medij in v njem. Zdi
se, da se tej napaki, ki jo bojda naredi medij, sredstvo na
stvari, da ubežati tako, da v rezultatu odštejemo tisti del, ki
ga prinese orodje. Tako naj bi dobili resnično v čisti obliki.
»Če formirani reči spet odvzamemo tisto, kar ji je zadejalo
orodje, nam je reč - tu absolutum - ravno zopet prav to,
kar pred tem trudom, ki je bil potemtakem odveč.« (Hegel,
1998:52) Če se naravoslovje lahko dela, daje orodje vnanje
stvari preučevanja, to politični znanosti ni dano. Vsako po¬
litično dejstvo je posredovano po razmerju sil, odvzeto raz¬
merje sil pa dejstvo naredi za banalno nerazumljivo napla¬
vino. Če je kot tako vključeno v zgodovino političnih idej,
v resnici namesto zgodovine političnih idej dobimo samo
zbir naključnih naplavin, ki med sabo nimajo nič opraviti,
še manj pa s kako celoto človeške zgodovine. »A vedenju je
prav tako nujno zakoličen cilj, kakor nizanje napredovanja,
cilj je tam, kjer vedenju ni več treba čezse, kjer najde samo
sebe in dojem ustreza predmetu, predmet dojmu. Napredo¬
vanje k temu cilju je nezadržno in zadovoljitve ni najti na
nobeni prejšnji postaji.« (Hegel, 1998:55)

Hegel ugotavlja, da je zavest »po eni plati zavest pred¬
meta, po drugi pa zavest same sebe, zavest tega, kar je re¬
snično, in zavest svojega vedenja o tem. Ker pa je oboje za¬
njo, je ona sama njuna primerjava, zanjo postane, če nje¬
no vedenje o predmetu ustreza temu ali ne. ...»dialektično
gibanje, ki ga izvaja zavest na sami sebi, tako na svojem
vedenju kot na svojem predmetu, kolikor ji iz tega izvira
novi resnični predmet, /je/ pravzaprav tisto, kar imenuje-

26

Naslonitev na Hegla

mo izkustvo.« (Hegel, 1998:57-58) Za zavest nastaja pred¬
met, za nas pa se ta proces odvija kot gibanje in nastajanje.
In to izkustvo se nabira v vedi: »Spričo nujnosti je ta pot
k vedi že veda, in po svoji vsebini s tem veda izkustva zave¬
sti.« (Hegel, 1998:59) Ta proces vzpostavljanja vede lahko
teče v polnosti v korist vede samo, če je zaščiten pred ne¬
poklicanimi vplivi, ki izkustvo vedno cefrajo, merijo z vat¬
lom drugih ved ali praks te ali one ad hoc  večine. Za vital¬
ne vede je poskrbela avtonomna univerza, za nastajajoče
vede pa je eden od glavnih ciljev, da dospejo do univerze in
s tem do priznane avtonomije. Zgodovini političnih idej
je ta preboj uspel šele v drugi polovici 20. stoletja.

Vsaka.~zgodovma-.mora nepnstraxLO in brezstrastno
navajati dejstva, kar pomeni, da ne sme imeti nekega po¬
sebnega interesa ali posebnega cilja, ki bi ga hotela s tem
navajanjem doseči. Zgodovina nekega predmeta, v našem
primeru političnih idej, je nujno najtesneje povezana s
predstavo, ki jo imamo o tem predmetu. Ta vnaprejšnja
ali hkratna predstava določa pomembnost in ustreznost
dogodkov, hierarhijo in vrstni red dogodkov, ki jih je treba
navajati. »Tako se lahko zgodi, da neki bralec, ki ga vodi
njegova predstava o državi, ne najde v politični zgodovini
neke države prav nič od tega, kar išče.« (Hegel, 1983:5)

Zgodovina  političnih idej ne more biti poljubno ni¬
zanje dogodkov, idej, imen, naslovov, .temveč mora biti z
z nanstveno me tod o utrjen predm e t . To pomeni, da z isto
metodo lahko vsakdo najde isto idejo ali ime na istem
orientacijskem mestu kot kdorkoli drug, ki je izmojstren
v uporabi te metode. Takšna zastavitev edino lahko daje
predmetu potrebno trdnost v znanstveni skupnosti, stro¬
ki, zgodovini političnih idej pa verodostojno mesto v re¬
publiki duha.

27

Uvod v zgodovino političnih idej

Zgodovina političnih idej se lahko širi v številne dimen¬
zije. Če iščemo njeno središče, ga navadno najdemo v vse¬
binski povezavi med prividno preteklostjo in sedanjo stop¬
njo, ki jo je dosegla v svojem razvoju. Zgodovina političnih
idej nam predstavlja vrsto plemenitih duhov, ki so prodrli
v bistvo stvari, narave in duha, politike, države in družbe,
narave človeka, posameznika. Zato so njihovi dosežki po
vsebini in vrednosti neobremenjeni z njihovo osebnostjo
ali individualnim značajem. Toliko bolj so veličastni in iz¬
vrstni, kolikor manj so zapisani individualnim kapricam in
kolikor bolj so rezultat svobodnega mišljenja. 10  Ta obstoj
idej in avtorjev ni neko pasivno nizanje imen enega za dru¬
gim, kot si ga zamišljamo na primeru sonca, lune, planetov,
kjer gre za preprosto bivanje v mediju prostora in časa, v
katerem ni nobenega upora in odpora.

Hegel je bil prepričan, da misel, ki je bistvena, obstaja
po sebi in za sebe. Prav zato je večna. Tisto, kar je resnično,
je vsebovano samo v misli: resnično ni samo danes in jutri,
temveč izven vseh časov. V kolikor pa se nahaja v času, je
resnično vedno in v vsakem času. (Hegel, 1983:12) V zgodo¬
vini se niza to, kar je minilo, kar se je izgubilo v temi prete¬
klosti, kar je spremenljivo, to, česar ni več. Tako je možno,
da ima svet misli zgodovino. »Po tem, kar smo, smo hkra¬
ti historični.« (Hegel, 1983:10) Posedovanje samozavestne
umnosti, ki pripada v tem času nam, ni neposreden rezul¬
tat sedanjosti, temveč je plod dela predhodnih rodov.

Preden se pristopi k posamičnosti, je treba imeti splo¬
šen pregled, sicer zaradi samih posamičnosti ne moremo

10  Hegel kot kriterij resnice izpostavlja svobodo, ki domuje v dr¬
žavi, ne pa naravo, kot je to v navadi v obdobju med Machiavellijem
in Rousseaujem.

28

Naslonitev na Hegla

ugledati celote, zaradi posamičnih idej in avtorjev torej ne
vidimo politične ideje. Odnos med posamičnimi politič¬
nimi idejami in avtorji se da oblikovati samo glede na to,
kar je obče. Na primeru zgodovine se zdi ta predhodnost
občega nenavadna, če jo primerjamo z bolj utrjenimi zna¬
nostmi. Na prvi pogled se zdi zgodovina namreč kot niz
slučajnih dogodkov, ki si sledijo en za drugim v gosjem
redu. Vsako dejstvo je izolirano zase, vse, kar jih povezuje,
je časovna podlaga. Vendar se izkaže, da nas to ne zado¬
volji. Zlasti v politični zgodovini iščemo nujno povezavo,
v kateri posamični dogodki dobivajo poseben položaj v
odnosu do nekega cilja, do nekega smotra in s tem tudi
določen pomen. Sprevideti to obče v zgodovini, pomeni
dojeti pomen posamičnosti. (Hegel, 1983:13)

Hegel se zato najprej loti definicije zgodovine filozofije.
Od tu izhaja tudi metoda njene obdelave. Zgodovina filo¬
zofije ne kaže zgolj zunanje plati vsebine filozofije, temveč
pokaže, kako ta vsebina pripada filozofiji kot znanosti: da
je sama zgodovina filozofije znanstvena in da se pretvarja
v filozofijo kot znanost. Sledeč Heglu lahko za zgodovino
političnih idej trdimo, da po vsebini pripada politologiji in
mora biti obravnavana kot politična znanost.

Zgodovina političnih idej ima svojo zunanjo zgodovi¬
no, zgodovino svojega obstoja, širitve, razcveta, propada¬
nja in ponovnega oživljanja, zgodovino svojih učiteljev,
mojstrov, tudi svojih nasprotnikov in svojih odnosov do
religije, filozofije, prava, ekonomije ipd. Tudi druge zna¬
nosti imajo svojo zgodovino. Le da je ta pri naravoslov¬
nih znanostih bolj širjenje in dodajanje, seveda tudi opu¬
ščanje, kot pa preizpraševanje. Največji del teh znanosti
ostaja enak, novo se samo .brez težav dodaja oziroma staro
opušča. Politične ideje se spreminjajo v celoti in jih ni moč

29

Uvod v zgodovino političnih idej

enostavno dodati že obstoječim kot razširitev, dodatek ali
specifikacijo.

Heglovo klasifikacijo pristopov na področju zgodovine
filozofije lahko uporabimo tudi na področju zgodovine
političnih idej. Gre za tri prevladujoče pristope.

1. Zgodovina političnih idej kot zaloga mnenj

Na prvi pogled se zdi, da je naloga zgodovine politič¬
nih idej, da niza različne, slučajne, zanimive, atraktivne
ideje iz življenja v različnih obdobjih, iz najrazličnejših
krajev, različnih narodov, plemen, ljudstev in posamezni¬
kov. Slučajnost glede na vsebino je samo mnenje. Z mne¬
nji pa se znanost ne ukvarja na isti način, kot se ukvarja
z idejami. Mnenja so za statistično obdelavo, delujejo le
kot množica, ne pa kot posamična mnenja. Oposamlje-
na mnenja nimajo politične moči. Gramsci je zahteval,
da se mora politična znanost ukvarjati z mnenji, s senso
comune, splošnim čutenjem, ker je to sestavina razmerij
političnih sil. Mnenje, v kolikor je dojeto v kontekstu re¬
alnih razmerij sil, pa tako izgubi status le oposamlj enega
mnenja, postane izpovedovalec celote, ki jo konstituira, in
v tem smislu je tudi lahko predmet zgodovine političnih
idej. Nikakor pa ne more biti njen predmet slučajni nabor
mnenj še tako vrhunskih avtorjev in še tako pomembnih
idej. Sicer se nam rado zgodi, da vstopimo v »galerijo ne¬
umnosti ali vsaj galerijo tavanja«. (Hegel, 1983:17) Pozna¬
vanje teh nekoristnih reči nima čisto nobene notranje vre¬
dnosti. Lahko si predstavljamo en nabor mnenj o svobodi
ali o državi. To bi bila v resnici dolgočasna lektira, nekori¬
stna znanost. Je lahko še kaj bolj nesmiselno od preučeva¬
nja oposamljenih mnenj? Dela, ki obravnavajo zgodovino

30

Naslonitev na Hegla

političnih idej na ta način, je treba samo prelistati, da do¬
bimo vtis o tem, kako zna biti takšno početje suhoparno
in nesmiselno. Politična ideja ni mnenje. Takoj, ko nekdo
v političn i ideji v idi mnenje, vemo, da gre za osebo brez
slehernega p oznavanja, politologije in znanstvenega miš¬
ljenja sploh.  Tragika moderne je tudi v tem, daje za posa¬
meznika lastno prepričanje, lastno mnenje postalo nekaj
končnega in najvišjega. Tudi razmerje do resnice, ki jo He¬
gel postavlja na nasprotni pol mnenju, je v moderni nekaj
banalnega. Mnenje nasproti resnici preživi v sintagmi, da
gre za več resnic in daje resnica subjektivna. Mnenje tako
požre celoto in celo resnico. Do resnice se ne pride na prvi
pogled, z neposrednim opažanjem in gledanjem, bodisi
zunanje čutnim ali notranje intelektualnim, temveč samo
z napornim mišljenjem. (Hegel, 1983:20)

2. Dokazovanje nepomembnosti političnih idej
in politike na osnovi zgodovine političnih idej

Gre samo za nadaljevanje prej začete zgodbe. Ko namreč
vržemo pogled na raznolikost političnih idej kot ločenih
mnenj, pademo v dvom, ki nas sili v odločitev. Hkrati pa
nam ta nabor kaže, da so tudi velika imena zgrešila pravo
ndločite^-dč uso se prevarala, s aj s ojih nasledniki ovrg li. To¬
rej, če se je to dogajalo tudi največjim umom v zgodovini,
od kje meni, navadnemu smrtniku, pravica in moč za odlo¬
čitev med temi različnimi mnenji? Tak razmislek je seveda
slabost za stvar samo, za zgodovino političnih idej in poli¬
tiko nasploh, nosi pa s sabo majhno subjektivno korist: je
namreč dobrodošel izgovor za to, da se tisti, ki uživajo zgolj
v pozi znalcev in poznavalcev, enačijo s tistimi, ki so prepri¬
čani, da je zgodovina političnih idej in politologija realna

31

Uvod v zgodovino političnih idej

znanost, ki zahteva resno delo in poznavanje. Prikazovanje
političnih idej v nizu enakih, med sabo nasprotujočih si,
izpodbijajočih se mnenj se izteče v Kristusove besede: »Pu¬
sti mrtvim, da pokopljejo svoje mrtve in pojdi za mano«. V
skladu s to predstavo je zgodovina političnih idej cesarstvo
telesno umrlih posameznikov, cesarstvo bivših, ovrženih,
duhovno izumrlih sistemov, od katerih je vsak sistem ovr¬
gel in usmrtil kakega drugega. Tako bi namesto »pojdi za
menoj« mirno lahko rekli tudi: »Sledi samemu sebi«.

3. Pojasnjevanje različnosti političnih idej

Močno uveljavljena zamisel je, da obstaja več poli tičnih-
idej_in da so med, seboj, zelo različne. Hkrati obstaja prav
tako trdna predstava, daje resnica ena in je zato samo ena
od teh idej prava,  vse ostale pa so zmotne in napačne. Vsak
avtor ali sklop idej zase trdi, da je pravi, za druge pa, da
so zabloda. Absolutizacija posamične politične ideje umiri
gibanje, ga usmrti, ukinjene so posamične politične ideje
za ceno absolutizadje vsake od njih. To dlakocepstvo je
miselni postopek, ki ga izraža tudi Heglova prispodoba:
zdravnik priporoči bolniku sadje, ta pa ga ne more jesti,
ker vedno dobi v roke jabolko, češnjo, jagodo, hruško itd.,
nikoli pa ne sadja. Poznavanje posamičnih političnih idej
ne p rinaša nobene škode zgodovini političnih idej. Prav na¬
sprotno, je njena eksistenca, saj zgodovina političnih idej
obstaja skozi posamične politične ideje. Tvorbe zgodovine
političnih idej niso romantična pustolovščina. V njej zato
ne gre za zbirko slučajnih dogodkov ali doživljajev ljudi, ki
se potikajo po svetu. Prav tako ni točno, daje nekdo izumil
nekaj tu, nekdo drug nekaj drugega tam, temveč obstaja
med temi navidezno nepovezanimi pojavi neka zveza. »S

32

Naslonitev na Hegla

to vero v svetovni duh moramo pristopiti k zgodovini, še
posebej k zgodovini filozofije« (Hegel, 1983:24), mi pa do¬
dajamo - in k zgodovini političnih idej.

V nadaljevanju razprave Hegel reflektira še druge ključ¬
ne koncepte, ki jih kasneje potrebuje za zakoličenje polja
zgodovine filozofije. Pojem razvoja je za razumevanje zgo¬
dovine ključnega pomena. Ideja  m ora še le po stati to, kar
je.  Ta trditev je navidez protislovna, saj se zdi, da ideja že
je to, kar je. Da bi razumeli pojem razvoja, moramo loči¬
ti dve stanji: prvo je potencia, drugo pa aktus, stvarnost,
samostojno bitje. To, kar je po sebi, se mora opredmetiti
in postati za sebe, tako da se ozavesti. »Vsi ljudje so umni;
formalnost te umnosti je v tem, da je človek svoboden;
to je njegova narava.« (Hegel, 1983:25) In dalje: »Stopiti
v eksistenco pomeni spremeniti se in pri tem ostati eno
in isto... Podvajanje ima ta dozdevni rezultat, da razpade
v dve enoti; s stališča vsebine sta obe eno in isto.« (Hegel,
1983:26) Proces odtujevanja, podvajanja je po Heglu pro¬
ces, v katerem človek pride k samemu sebi in doseže svo¬
bodo kot osveščeno bitje, ko se poveže s sabo. To je tudi
temeljni cilj zgodovine človeštva.

Zgodovini političnih idej pogosto očitajo, da gre za ab¬
straktne ideje in prazno občost. Ideja je abstraktna samo
glede na formo, v sami sebi pa je ideja konkretna, predstav¬
lja enotnost različnih določil. Ideja ne obstaja v praznih
občostih, temveč v enem občem, ki je v sebi nekaj poseb¬
nega in določnega. Notranje protislovje konkretnega vodi
k razvoju. Gibanje, proces omogoča razlika, vendar raz¬
lika, ki mineva, od tu pa se vzpostavlja polna konkretna
enotnost. Samo razum postavlja razlike kot nesprejemlji¬
ve ene za druge. Konkretnost je soobstoj točkovnosti in
kontinuuma.

33

Uvod v zgodovino političnih idej

Politične ideje so sistem v razvoju in enako je z zgodo¬
vino političnih idej. Opazovalec mora že razpolagati s poj¬
mom stvari, da jo lahko sploh ugleda in da predmet lahko
resnično razloži. Ime znanost zasluži samo tista zgodovina
političnih idej, ki samo sebe razume kot sistem razvitja idej.
Enostavna zbirka znanj ne tvori nobene znanosti.

JVsaka politična ideja nosi v sebi določen princip. Ta
princip ostane, kljub temu daje bila neka ideja zgodovin¬
sko presežena. Pomembno je vedeti, da nobena politična
ideja ni propadla, temveč so se vse ohranile kot momenti
celote. Principi so se ohranili, tako da je najnovejša poli¬
tična ideja rezultat veh predhodnih principov. Politične
ideje preteklosti niso spravljene v hramu spominkov kot
slika tistega, kar je nekoč obstajalo, temveč so še vedno
prisotne, še vedno so tako žive, kot so bile v času svoje¬
ga nastanka. Tok mišljenja je vgrajen v mišljenje in tvori
bit samega duha. »Prav zato ta spoznanja niso neka uče¬
nost, znanje za tisto, kar je izumrlo, zakopano in strohne¬
lo; zgodovina filozofije (beri: političnih idej, op. av.) ima
opravka s tistim, kar se ne stara, kar živi v sedanjosti.«
(Hegel, 1983:39)

Celota zgodovine političnih idej predstavlja v sebi nu¬
jen, dosleden razvoj. Z vstopom v politologijo je treba slu¬
čajnost zapustiti. Tako kot je nujen razvoj pojmov na te¬
renu političnih idej, tako je nujna tudi njihova zgodovina.
Notranja dialektika oblikovanja je njen gibalec.

Raziskovalec ne sme iz neke stare filozofije ali politič¬
ne ideje narediti povsem nekaj drugega, kar je »različno
od tistega, kar je ona prvobitno.« (Hegel, 1983:43)" Treba

11  Tu se začenja velik problem. Od kje naj namreč vemo, kaj in
kako je bila neka ideja prvobitna, če je naše početje v skladu z duhom

34

Naslonitev na Hegla

seje sprijazniti s tem, da vedno delamo nekaj drugega gle¬
de na to, kaj je politična misel bila ob svojem izvoru, ne
nazadnje tudi zato, ker ob svojem spočetju še ni predsta¬
vljala danosti, od katere bi se misel lahko odrinila v refle¬
ksijo prav te danosti.

Heglov zaznamek se tu nanaša na Aristotelovo interpre¬
tacijo Talesovega koncepta vode kot principa vseh stvari.
Hegel trdi, da za časa Talesa (to je v 6. st. pr. n. št.) koncept
principa (arhe) ni obstajal, saj ga je uvedel šele Anaksi-
mander. Tales je lahko uporabil isto besedo arhe zgolj kot
začetek v času, ne pa kot princip, nekaj, kar leži v temelju
nečesa. Vendar nas ta linija interpretacije, ki želi odkriti,
kaj je Tales resnično lahko ali resnično rekel ali mislil, spet
pelje stran od tega, da bi sleherno filozofiranje razumeli
kot posredovano z duhom časa. Aristotelova interpretaci¬
ja Talesa je Aristotelova filozofija, ne Talesova. Kar pa je
Tales za nas, je del našega časa, ki nam je dan tudi skozi
Aristotelovo in Heglovo interpretacijo oz. filozofijo.

Ne moremo pričakovati, da bomo pri antičnih filozo¬
fih in političnih idejah starih našli odgovore na vpraša¬
nja našega časa. Že Hegel je opozarjal: »Vsaka filozofija
je filozofija svojega časa, je vezni člen v celotni verigi du¬
hovnega razvoja... prav zato, ker predstavlja neko določe¬
no stopnjo razvoja, pripada svojemu času in je vezana na
njegove omejenosti.« (Hegel, 1983:44-45) Zato so se po¬
zivi, da se je treba vrniti k stari filozofiji, še vedno sfižili.
Mumije, tudi če jih postavimo med žive ljudi, ne morejo
oživeti.

našega časa in ne v skladu z duhom tedanjega časa. Ali ni morda tak
pogled na zgodovino preveč zavezan Kantovi predstavi, da je stvari
mogoče ujeti samo kot pojave, kot se kažejo, medtem ko njihovo bi¬
stvo, stvar na sebi, ostaja za nas vedno skrita?

35

Uvod v zgodovino političnih idej

Zato odnos filozofije do drugih področij, kot so poli¬
tična zgodovina, državne ustave, umetnost, religija, idr. ni
v tem, da so omenjena področja vzroki filozofije ali obrat¬
no, temveč v tem, da »imajo vsa skupaj isti skupni koren
- duh časa«. (Hegel, 1983:50) Neka določena vsebina, to
je značaj, je tisto, kar prežema vsa področja in kar se iz¬
kazuje v političnem življenju in drugih njegovih formah
kot v različnih elementih - to je neko stanje, ki je v sebi
povezano v vseh svojih delih, in v katerem različne strani,
ne glede na to, kako raznovrstne in slučajne se zdijo, kako
protislovne izgledajo, ne vsebujejo v sebi ničesar, kar bi
bilo heterogeno osnovi. (Hegel, 1983:50)

Predpostavka za filozofiranje je določena stopnja
duhovne omikanosti nekega ljudstva. (Hegel, 1983:48)
Filozofija se pojavi šele v dobi, ko se duh ljudstva osvo¬
bodi ravnodušne toposti prvotnega naravnega življenja
in hkrati strastnega interesa, tako da se obrabi njegova
usmerjenost na tisto, kar je posamično; duh preseže svojo
naravno obliko, preide od svoje realne moralnosti. Ko sto¬
pa neko ljudstvo iz svojega konkretnega življenja v obče,
ko nastane podvojenost in razlika med stanovi ter se pri¬
bližuje svojemu propadu, ko nastane prepad med notra¬
njim stremljenjem in zunanjo stvarnostjo, ko duh kaže
ravnodušnost do svoje življenjske eksistence ali pa v njej
nezadovoljen ždi, ko neko moralno življenje razpada, šele
tedaj se filozofira, šele tedaj se pojavljajo politične ideje.
»Duh beži v prostore misli in nasproti stvarnemu svetu
zase gradi neko carstvo misli.« (Hegel, 1983:49)

Filozofija začenja s propadanjem nekega realnega sve¬
ta. Sokrat in Platon nista prav nič uživala v atenskem dr¬
žavnem življenju, ki seje že razkrajalo. Platon je hotel zato
ustvariti nekaj boljšega pri Dioniziju v sicilskem meste-

36

Naslonitev na Hegla

cu Sirakuze. V Rimu je filozofija zaživela šele ob začetku
propadanja pravega rimskega življenja, republike. S pro¬
padom rimskega cesarstva se je dopolnila velika zgradba
stare filozofije, ki so jo izpeljali aleksandrijski filozofi ne-
oplatonisti. Filozofija in politične ideje se tako pojavlja¬
jo samo v določenih obdobjih izgrajenosti celote. (Hegel,
1983:49)

Za začetek političnih idej (filozofije) je nujno, da se
mišljenje osamosvoji. Sele s svobodo dospe do eksisten¬
ce. Ko se osvobodi tistega, kar je naravno, se vzdigne iz
potopljenosti v opažanje. (Hegel, 1983:80) Začetek je ve¬
zan tudi na določen konkretni lik nekega ljudstva. Ljud¬
stvo, ki ima zavest o svobodi, utemeljuje svoje življenje
na tem načelu. Za pojav filozofije je potrebna zavest o
svobodi, kar v praktičnem pogledu pomeni, »da zacve¬
ti prava svoboda, politična svoboda ... Ta svoboda pa se
začne samo tam, kjer samostojni posameznik kot posa¬
meznik ve za sebe kot za nekaj občega, za nekaj vsebin¬
skega, kjer ima kot posameznik neskončno vrednost...«
(Hegel, 1983:81)

Hegel je legitimiranje z naravo zamenjal z legitimira¬
njem s politiko, z državo. V tem je njegova veličina za zgo¬
dovino političnih idej. Njegovo misel je gnetel duh časa,
ki gaje oblikovala izkušnja francoske revolucije, izkušnja
njene širitve in njenega konca ter ponovnega najavljanja
v drugi podobi: ne več z enotnim tretjim stanom, temveč
z njegovim razkolom. Tu se moderna misel prelomi. Ob
nadaljnjem vztrajanju predmodernega konservativizma
se od liberalizma odcepi marksizem.

37

Uvod v zgodovino političnih idej

2.2. AAARKS1ZEM

Nemška klasična filozofija je zlasti s svojim vrhom v
Heglu postavila duha, zavest, razmerja med ljudmi pred
naravo. Celoto je postavila pred del, državo pred posamez¬
nika. Zgodovina kot celota dogajanja človeštva postane re¬
levantna za politično misel, saj se v njej gradi posamično,
skupinsko in vprično obče. Vendar tu zgodovina nastopa
v svoji od sveta odlepljeni podobi: morala je kar tako tu,
morda po božjem ali naravi posredovana, zavest je tu kot
gibalec, vendar s tem svetom nima nič skupnega.

Idejo ene skupne zgodovine je Marx še bolj izpostavil,
vendar kot zgodovino ljudi: »Predpostavke, s katerimi za¬
čenjamo ... niso nobene dogme ... so dejanski individui,
njihova akcija in njihovi materialni življenski pogoji, tako
tisti, na katere so bili naleteli, kot tisti, ki so jih ustvarili s
svojo lastno akcijo.« (Marx, 1977b: 18) Kaj so posamezniki
na določeni stopnji zgodovine, »sovpada z njihovo pro¬
dukcijo, tako s tem, kaj producirajo, kot tudi s tem, kako
producirajo.« (Marx, 1977b: 19) Način produkcije ljudi in
stvari, razmerij med ljudmi, postane glavni predmet hi¬
storičnega materializma. Analiza kapitalistične ureditve
se v Kapitalu  začenja z analizo blaga, a ne zato, ker bo¬
gastvo družb tvori količina blag, kar je naturalistično
izhodišče klasične politične ekonomije, temveč zato, ker
blago kot blagovna forma vsebuje vrednost, razmerja med
ljudmi, celoto kapitalskega sveta. Ne prek analize dela kot
razmerja znotraj narave, to je razmerja človeške naravne
sile z njemu vnanjo naravo, temveč prek analize vrednosti
oz. razmerij med ljudmi v kapitalistični proizvodnji lahko
pridemo do resnice o kapitalistični ureditvi. Kritika po-

38

Marksizem

litične ekonomije, ki jo zastavlja Marx, ni iskanje napak
in površnosti v politični ekonomiji, ni dodajanje novosti
teoretskim dometom Smitha, Ricarda in Milla, temveč je
drugačno stališče, ali kot pravi Marx v 10. tezi o Feuer¬
bachu: »Stališče starega materializma je občanska družba

(civilna družba, op. av.); stališče novega človeška družba
ali družbeno človeštvo.« (Marx, 1977:359) Čutni svet, ki
nas obdaja »ni neposredno od vekomaj dan, vselej s sabo
enaka reč, temveč je produkt industrije in družbenega sta¬
nja ... je zgodovinski produkt, rezultat dejavnosti cele vr¬
ste generacij ... Celo predmeti najenostavnejše 'čutne go¬
tovosti' so mu dani le z družbenim razvojem, z industrijo
in komercialnim prometom.« (Marx, 1977b:29-30) Svet je
posredovan s človeško dejavnostjo in zato tudi spremen¬
ljiv s to isto dejavnostjo.

Prav namera,  da je svet treba preučevati zaradi spre-
^. membe, ne zgolj zaradi kopičenja znanja, je tisto, kar Mar-
xa v zpo stavlja v zgodovini političnih idej kot unikum. Ali
z njegovimi besedami vil.  tezi o Feuerbachu: »Filozofi so
svet samo različno interpretirali, gre za to, da ga spremeni¬
mo.«  (Marx, 1977:359) Vendar ta sprememba ne nastopa
proti temu svetu s strani razsvetljene glave, ki po božji pre¬
vidnosti ali iz globin naravnega genija sprevidi potrebo po

spremembi. Sprememba je vedno sprememba tega sveta
samega, kjer se predmetni svet razume »kot čutno človeška
dejavnost, praksa«  in šele v kontekstu tega pogleda se lah¬
ko razume »'revolucionarno', 'praktično-kritično' dejav¬
nost. ... Sovpadanje spreminjanja okoliščin in človeške de¬
javnosti ali samospreminjanje je moči dojeti in racionalno
razumeti le kot revolucionarno prakso.«  (Marx, 1977:357)
Od teh filozofskih zastavitevje Marx zaostril zahtevo
po spremembi svetovnega reda kot celote. Kapitalistična

39

Uvod v zgodovino političnih idej

ureditev je postala svetovna in predstavlja vrh zgodovine
človeštva. Klic k spremembi pa ni utemeljen zgolj  na mo¬
ralni sodbi, češ, poglejte, kako grdo ravnajo z delavci in
koloniziranimi deželami, pa z ženskami in otroci, temveč
je utemeljen v vpogledu v produkc ij ski meha nize m ka¬
pitali zma.  Ta kliče po spremembi, ker zaostruje proces
alienacij e človeka  od svojega bistva, ker razčlovečuje, de-
humanizira človeško družbo in napoveduje konec zgodo¬
vine. Na tej ugotovitvi je utemeljena Marxova misel, da bo
družba prihodnosti ali komunizem ali barbarstvo.-.

Ker je svet kot celota postal kapitalističen, se da spre¬
meniti samo kot celoto, začenši v njegovem jedru. Gonilo
spremembe je osvoboditev človeka, boj proti barbarstvu,
pri čemer ne razsvetljevanje ne voluntarizem nista dovolj
za vpeljavo svobode. »'Osvoboditev' je zgodovinsko deja¬
nje, nikakršno miselno dejanje, in sprožijo jo zgodovinske
razmere, stanje industrije, trgovine, poljedelstva, prometa
...« (Marx, 1977b:28) Sprememba gre zato zmeraj z dozo¬
revanjem subjekta spremembe, tako daje obstoječa doba
zmeraj najpoprej noseča z novo. V Komunističnem manifestu
Marx ugotavlja: »Meščanska razmerja so postala pretesna,
da bi mogla vebovati bogastvo, ki so ga /te sile/ ustvarile.
... Toda buržoazija ni le skovala orožja, ki ji prinaša smrt;
porodila je tudi može, ki bodo to orožje vihteli - moderne
delavce, proletariat.« (Marx, 1977d:395)

»Misli vladajočega razreda so v vsakem obdobju vlada¬
joče misli,  tj. razred, ki je vladajoča materialna družbena
moč, je hkrati vladajoča duhovna moč. Razred, ki razpo¬
laga s sredstvi za materialno proizvodnjo, razpolaga s tem
hkrati s sredstvi za duhovno produkcijo, tako da so mu
hkrati v poprečju podrejene misli tistih, ki nimajo sred¬
stev za lastno duhovno produkcijo... Individui, ki sestav-

40

Marksizem

ljajo vladajoči razred, imajo poleg drugega tudi zavest in
zato mislijo; kolikor torej kot razred vladajo in določajo
celotni obseg neke zgodovinske epohe, delajo to, kar je
samo po sebi razumljivo.«  (Marx, 1977b:57)

Vsak novi razred, ki stopi na mesto kakega, ki je vla¬
dal pred njim, je namreč prisiljen, že zato, da izpelje svoj
namen, prikazati svoj interes kot skupnostni interes vseh
članov družbe, tj. idealno izraženo: svojim mislim mora
dati obliko občosti, jih prikazati kot edino umne, obče
veljavne. »Orožje kritike seveda ne more nadomestiti kri¬
tike orožja, materialno silo je treba vreči z materialno
silo, toda tudi teorija postane materialna sila,  brž ko zajame
množice.« (Marx, 1977a: 201) Ko zagrabi človeka pri kore¬
nu. Ko nagovori ad hominem.

»Ni dovolj, da misel žene k udejanjanju, dejanskost se
mora sama gnati k misli.« (Marx, 1977a: 202)

»Grobi materializem ekonomov, ki obravnavajo druž¬
bena produkcijska razmerja ljudi, in določitve, ki jih do¬
bijo stvari, kolikor so subsumirane tem razmerjem, kot
naravne lastnosti reči, je hkrati tudi grobi idealizem, ja,
fetišizem, ki pripisuje rečem družbene odnose kot njim
imanentne določitve in jih tako mistificira. Težava pri
opredelitvi katerekoli reči kot fiksnega kapitala ali cir-
kulirajočega na podlagi njenih naravnih lastnosti je tu
ekonome izjemoma pripeljala do domisleka, da same reči
niso ne fiksni ne cirkulirajoči kapital, se pravi, da nemara
sploh niso kapital, tako kot ni naravna lastnost zlata, da
je denar.« (Marx, 1985:493)

Marx in njegove ideje v podobi marksizmov so po vse¬
bini koncentrirana zavest spremembe kapitalizma že ta¬
koj na njegovem oblastnem začetku, torej po francoski re¬
voluciji. Za časa poznega Hegla, še bolj izrazito pa za časa

41

Uvod v zgodovino političnih idej

Marxa, je postalo jasno, da je kapitalizem ostal na pol poti
s svojo nalogo, da reši vsa vprašanja sveta. Misel, ki skuša
ta svet razumeti in peljati v spremembo, ne pa biti zgolj
sredstvo za mehčanje političnih nasprotij, se je spojila z
gibanjem, ki je to spremembo hotelo in jo večkrat tudi
radikalno zastavilo. Ta misel se je ukvarjala s samo sabo,
ukvarjala se je z gibanjem in poskušala vedno znova do¬
jeti, kaj se novega dogaja, kako se po vsakem naskoku na
obstoječe vzpostavijo nova politična razmerja, novi meh-
nizmi, ki obstoječe še bolj utrdijo v novih formah.

Izhodišče je vedno historično materialistični napotek,
da vprični trenutek drži skupaj predhodno naloženo delo,
predhodna razmerja med ljudmi. Ukvarjanje s spremem¬
bo v prihodnosti je zato hkrati delo na preteklosti: ugo¬
tavljanje, kako je kaj, od kdaj in zakaj. Katero razmerje
vzpostavlja točno določeno empirijo, je ključno Marxovo
vprašanje. Ne gre za to, ah se iz preteklosti lahko kaj nau¬
čim©^ temveč gre za to, kako se sedanjost sploh vzpostav¬
lja. Marksizem se je z zgodovino, še posebej pa z lastno
zgodovino, krvavo trudil. Na svoji preteklosti je gradil re¬
fleksijo, da bi lahko izpolnjeval deklarirano zgodovinsko
poklicanost: to je praktično-teoretična misel naprednega
političnega gibanja. Tako je razprava o marksizmu in v
marksizmu slej ko prej razprava o historični metodi. Mar¬
ksistična šola je najbrž tudi ena redkih, če ne celo edina,
ki je posebej negovala predmet, imenovan zgodovina mar¬
ksizma, znotraj katerega je še posebej gojila refleksivno
mišljenje o sodobnosti zgodenega. Za predmet zgodovine
političnih idej je to gotovo eno najbolj poučnih polj.

Marxovo znano stališče o zgodovini in historični me¬
todi se glasi: »Ljudje delajo svojo lastno zgodo vino, toda
ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v oko-

42

Marksizem

liščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na
kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in
ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži
kakor mora na možganih živih ljudi. In ko se zdi, da si
ravno prizadevajo preobrniti sebe in stvari ter ustvariti,
česar še ni bilo, ravno v takih obdobjih revolucionarne
krize boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služi¬
jo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume,
da bi v tej stari častljivi preobleki in v tem izposojenem
jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine.« (Marx,
1977c:452-53) Vendar, ugotavlja Debenjak, je očitno »da
produkcijski proces še vedno do te mere obvladuje ljudi s
svojo imanentno zakonitostjo, da se vsiljuje z nujnostjo
naravnega procesa: še vedno se zgodovina dogaja, kot bi
bila naraven proces.« (Debenjak, 1987:853)

Prav tako kot je Karl Korsch (1886-1961) vzpostavil
zgodovino marksizma kot bistveno in konstitutivno za
marksizem sam, velja za zgodovino političnih idej, da je
konstitutivna za politične ideje in celotno politologijo. V
tej navezavi se da upravičeno ponoviti za Marxom: obstaja
ena znanost, znanost zgodovine. Način, kako deluje zgo¬
dovina, kako se producirajo zgodene reči, pa je politika,
vzpostavljanje razmerja sil med ključnimi akterji.

Na primeru marksizma sta Korsch in Gyorgy Lukacs
(1885-1971) ugotovila, daje marksizem v nerevolucionar-
ni dobi lahko postal množičen in bistven za samozave¬
danje delavske množice ravno v svoji posuroveli kautski-
janski podobi. »Pomanjkljivosti in slabosti, vulgarizacij
in odmikov od Marxovega teoretskega hotenja torej ne
gre naprtiti niti pomanjkljivemu talentu in znanju Karla
Kautskega niti njegovi moralni omahljivosti, temveč gre

43

Uvod v zgodovino političnih idej

na dnu vsega za notranjo mejo socializacijskega procesa v
neki zgodovinski epohi.« (Debenjak, 1987:849)

Debenjak (1987:850) tako poudarja, da nerevolucio-
narnost druge polovice 19. stoletja »ni bila niti izraz ho¬
tenj akterjev delavskega gibanja niti njegovega zanemarja¬
nja svoje zgodovinske dolžnosti, temveč je bila objektivno
dejstvo, ki temelji v modalitetah samega produkcijskega
procesa, modalitetah razrednega boja, ki je sestavni del
že same razredne produkcije in ki se torej vzpostavlja kot
opredeljujoč.« Od tu se da razumeti tudi Marxovo bolj ra¬
dikalno zastavitev v času preporoda narodov v letih 1847
do 1850 in v letih okrog 1870 in bolj umirjeno teoretizaci-
jo v času zastoja razrednih bojev.

Debenjak tudi v tem okviru piše za frankfurtsko šolo,
da je bilo »to soočenje s samo seboj obenem soočenje z
živo zgodovino. Na poseben način je na sebi preživljala ti¬
sto, kar je prvi dognal že Karl Korsch, da namreč neke hi¬
storične situacije omogočajo neko zgodovinsko sprevide¬
nje ali sprevidenje zgodovine, druge pa so neprozorne; da
so dobe, v katerih so mogoče in nujne jasne polarizacije,
ker so jasne dileme, medtem ko so druge dobe, v katerih
je to jasnost izredno težko ohraniti in še teže pridobiti, pa
tudi ta jasnost sama ne zajema več kompleksnosti novo
nastale situacije.« (Debenjak, 1987:850)

Naj so učenci Marxa in Engelsa, velja pa za vse učence,
še tako v neposrednem stiku z učitelji, da iz njihovih ust
slišijo in ustnic berejo, iz njihovega obnašanja sklepajo, se
izkaže, da npr. na primeru Marxa in Engelsa niso imeli
čuta, občutka, senzusa za tisto dialektično in s tem re¬
volucionarno razsežnost teorije, ki je bila ves čas lastna
Marxu in Engelsu. Gre tudi za preprosto, vendar usodno

44

Marksizem

dejstvo, ki ga nosi ugotovitev: »Nedozorela dejanskost sili
k nejasni misli.« (Debenjak, 1981:146)

Marx je nadgradil Heglovo predstavo o tem, da legi¬
timiranje z naravo ni več zadostno za naslednjo stopnjo
emancipacije človeka. »Sele ko je /človek/ z meščanskim
vekom postavil iz sebe kot sebi nasprotne vse moči, ki ga
osvobajajo od prave 'naravne nujnosti' in se mu je zato
lahko 'naravna nujnost' družbenega življenja izkazala za
'navidezno naravno nujnost', je bil mogoč tudi prehod od
Heglove i dent ifikacij e ' upredmetenia' s 'povnanjanjem '
- odtujitvijo v spoznanje, da je upredmetenje (Vergegen-
standlichung) dynamei potrjevanje človečnosti človeka,
četudi je v kapitalistični dejanskosti le potrjevanje razčlo¬
večenosti človeka: človek se tu potrjuje kot animal, ne kot
homo humanus.« (Debenjak, 1981:146)

Zgodovina političnega gre po Marxu v procesu eman¬
cipacije človeka k svojemu koncu. Zgodovino političnih
idej je torej možno gledati tudi na kontinuumu, ki sega
od odtujenega, v razmerja nesvobode narejenega človeka-
posameznika do emancipiranega svobodnega človeka-po-
sameznika. »Sleherna emancipacija je zvajanje človeškega
sveta, človeških odnosov, na človeka samega. Politična
emancipacija je redukcija človeka na eni strani na člana
občanske družbe, na egoistični neodvisni individuum, na
drugi strani pa na državljana, na moralno osebo. Sele ko
bo dejanski individualni človek spet sprejel vase abstrak¬
tnega državljana in ko bo kot individualni človek v svo¬
jem empiričnem življenju, v svojem individualnem delu,
v svojih individualnih odnosih postal generično bitje, šele
ko bo človek spoznal in organiziral svoje 'forces propres'
/lastne sile/ kot družbene sile in ko potemtakem druž¬
benih sil ne bo več oddvajal od sebe v obliki politične

45

Uvod v zgodovino političnih idej

sile, šele tedaj bo človeška emancipacija končana.« (Mara,
1977a:180)

Podobno ugotavlja tudi Debenjak (1981:149); »Rezul¬
tat najgrandioznejšega poleta produktivnih sil in naj¬
večjih zmag nad slepimi naravnimi silami družbe v eno
samo človeku (humanumu) tujo 'naravo', ki se obnaša
'na način naravnega procesa in je podvržena tudi v bistvu
istim zakonom gibanja' (MEW 37, 464) - vendar specifi¬
cira to zgodovino kot 'dosedanjo zgodovino', to se pravi
tisto, ki jo označuje izguba, zakrnitev specifično človeške
dimenzije, torej odtujitev.«

Marksizem pa ima tudi drugo tradicijo, ki jo lahko
ilustriramo z determinizmom Georgija Plehanova (1856-
1918). Moč zakona družbenega razvoja učinkuje z močjo
mehanske sile. »Ljudje so delali in morali delati svojo
zgodovino nezavedno tako dolgo, dokler so gibalne sile
zgodovinskega razvoja delale za njihovim hrbtom, mimo
njihove zavesti. Ko pa bodo te sile odkrite, ko bodo razjas¬
njeni zakoni njihovega učinkovanja, tedaj jih bodo ljudje
vzeli v lastne roke in jih podredili svojemu lastnemu razu¬
mu.« (Plehanov, 1973:31)

Teleološka, na cilj usmerjena zgodovina po Plehanovu
dokazuje edino možno pot naravnega razvoja od pradav¬
nine do cilja, ki mu tudi mi sledimo: »Nezadržno prizade¬
vanje k velikemu zgodovinskemu smotru, prizadevanje, ki
se ne ustavi pred ničemer - taka je oporoka velike nemške
idealistične filozofije... Vemo, da danes kot nosilec svetov¬
nozgodovinskega načela ne nastopa ta ali oni narod, tem¬
več določen družbeni razred.« (Plehanov, 1973:37)

Postvareli Mara in marksizem sta že od zgodnjega za¬
četka predmet za obmetavanje v realni zgodovini in v te¬
oretskih bojih. Bolj ko je doba zastala v razvoju in ne vidi

46

Hermenevtika

čez sebe, manj je prostora za historični materializem kot
metodo, s katero je Marx in »živi marksizem« mislil spre¬
membo sveta in hkrati več za uporabo nekaterih postvare-
lih ideologemov, kot so religija je opij ljudstva, revolucija
proti evoluciji, delavski razred kot kriterij resnice, nasilje
je nujno za kakršnokoli spremembo, komunizem je nuj¬
nost, ekonomija je osnova vsega stvarstva ipd.

2.3 HERMENEVTIKA

Hermenevtika (iz gr. hermeneuein,  tolmačiti, oznaniti) je
bila kot metoda izvorno razvita v krščanski tradiciji za do¬
ločanje avtentičnosti različnih verzij svetih spisov, ki so na¬
stale v procesu stalnega prepisovanja kot oblike njihovega
razširjanja, ter kot postopek interpretacije delov ali celote
svetih spisov . 12  Hermenevtika v krščanski tradiciji pomeni
predvsem razlaganje božje besede v smislu približevanja,
tolmačenja in oznanjevanja neke določene interpretacije
božjega nauka. V tem smislu je hermenevtika gnostičen 13
projekt, saj izhaja iz prepričanja, da znanje o samem sebi,
ki ga vernik dosega z branjem in pokoravanjem interpre¬
tacijam božjih spisov, odrešuje. Cilj hermenevtike ni samo
vedenje zaradi vedenja samega, ampak postopek iskanja
pomena in s tem vedenja za osmišljanje bivanja.

12  Sama beseda naj bi izhajala iz starogrške mitologije, kjer je bož¬
ji sel Hermes posredoval sporočila med bogovi in ljudmi in jih včasih
- glede na naslovnika - tudi interpretiral. Novejše etimološke razi¬
skave kažejo, da beseda hermenevtika s tem nima opravka.

13  Gnosis  izhaja iz grščine in v platonski filozofiji (v Politikos  oz. Dr¬
žavniku)  pomeni znanje z namenom vplivanja in obvladovanja. Gnosis
je predvsem vprašanje samospoznavanja z namenom razsvetljenja.

47

Uvod v zgodovino političnih idej

Politične ideje, ki jih hermenevtično preučujemo, nam
pomenijo material za preučevanje. Analiziramo jih v odno¬
su s konteksti, konvencijami, biografijami, situacijami, itn.

Hermenevtika kot metodološki postopek odkrivanja
pomena je nastala v novem veku: z nastankom moderne¬
ga pojma metode in znanosti. Vedenje se do šestnajstega
stoletja namreč oblikuje na temelju podobnosti stvari sa¬
mih. (Foucault, 1970:17, 29-30) Podobnost je način, s ka¬
terim so do 16. stoletja prihajali do pomena. Iskati pomen
je bilo opaziti podobnost. Nekaj je nekaj pomenilo, če je
bilo podobno nečemu drugemu. Pomen se je vzpostavljal
skozi podobnost. Iskati zakon, ki bi pojasnil razmerja
med znaki, je pomenilo odkriti stvari, ki so si bile podob¬
ne. Narava reda stvari, njihovo sobivanje, način, na katere¬
ga se med sabo sporazumevajo, ni nič drugega kot njihova
podobnost. Uveljavili sta se hermenevtika (totalnost uče¬
nja in spretnosti, ki je omogočala posameznikom odkriti,
kaj znaki govorijo in kaj pomenijo) ter semiologija (to¬
talnost učenja in spretnosti, ki je omogočala razlikovanje
med lokacijo znakov, definiranje njihovega pomena ter
vedenja, kako in s katerimi zakoni so povezani). Herme¬
nevtični postopek takratnega časa seje nanašal na iskanje
podobnosti t. i. pozitivnih znakov oz. skupnih lastnosti
kot načina oblikovanja vedenja. Ta renesančni način je v
hermenevtiko zanesel način oblikovanja znanja, ki se ga
ni uspela otresti še do danes. Podobnost ni odnos, ki bi bil
notranje stabilen, vedno mora biti vsaj še ena podobnost,
na katero se nanaša, ki ji sploh omogoči, daje podobnost
ter s tem zanesljivost vedenja.

V zahodni kulturi obstajata dva velika preloma v redih
vedenja. Klasicizem iz prve polovice 17. stoletja ter mo¬
dernizem s konca 18. ter začetka 19. stoletja, ki sta po-

48

Hermenevtika

polnoma preuredila pogled na bistvo stvari samih. Fou¬
cault (1970:xxii) meni, da ni šlo za napredek razuma, ki
bi omogočal nove uvide, ampak se je preprosto spremenil
red, ki je obvladoval znanje o stvareh. Klasicizem pome¬
ni diskontinuiteto z renesanso, ker opravi s podobnostjo:
znak preneha biti oblika sveta, znak ni več nekaj, preko
česar bi se zrcalile trdne in skrivne povezave podobnosti.
(Foucault, 1970:58)

V klasicizmu je analiza znaka razvozlavanje pomena, ki
nam ga znaki poskušajo povedati. Identiteta znakov ne iz¬
haja iz znakom zunanjih zakonov (npr. podobnosti), tem¬
več iz njihove vsebine. Semiologija in hermenevtika se ne
srečata več v tretjem elementu, podobnosti. Povezava med
znakom in njegovo vsebino je znotraj odnosa samega, v
moči predstavljanja, da predstavlja samega sebe. Teorija
znaka je torej v klasicizmu povezana z analizo pomena.
(Foucault, 1970:66) Če je ključna beseda renesanse po¬
dobnost, je ključna beseda klasicizma predstavljanje oz.
reprezentacija. ( cf.  Lukšič, Kurnik, 2000:136)

V predstavljanju sta jezik in misel trdno povezana, tako
vedenje kot govorjenje najprej sestavlja hkratna analiza
predstavljanja, nato razvrščanje elementov ter ugotavlja¬
nje povezav med njimi. Če je bila naloga renesančnega
zgodovinarja zbrati vse možne informacije, ki bi lahko
predstavljale znak, je bila naloga klasicističnega učenjaka
narediti tabelo, klasificirati, govoriti o stvareh pozitivi¬
stično in jih predstavljati kot objektivne. Do znanja o po¬
sameznih stvareh v klasicizmu se je dalo priti zgolj skozi
stalno univerzalno tabulacijo vseh mogočih razlik. (Fou¬
cault, 1970:75, 144) Identiteta živali in rastlin je bila do
16. stoletja odvisna od pozitivnega znaka, ki so ga nosile
in ne od razlik med njimi. Različne vrste ptic se niso klasi-

49

Uvod v zgodovino političnih idej

ficirale glede na razlike med  njimi, temveč glede na podob¬
nosti (ene so lovile hrano ponoči, druge podnevi, nekatere
so živele od vode, druge od svežega mesa). Klasicizem pa
prinese razvrščanje, ki temelji na identitetah in razlikah
ter ne več na pozitivnih znakih. Samo predstavljanje ne
zagotavlja urejene, marveč raztreščeno obliko vedenja,
struktura (npr. Linnejev sistem) pa uredi predstavljanje v
sistem, po katerem se linearno odvija vedenje. Struktura
oklesti celotno polje izključno na sistem vidnega, ki se mu
da pripisati vrednost, jasen in dokončen opis. Na ta način
je mogoče vzpostaviti sistem identičnosti in identitet ter
seveda razlik med naravnimi ( sic!)  entitetami. Konstitu¬
tiven odnos je vzpostavljen znotraj navidezne preprostosti
opisa vidnega. (Foucault, 1970:136-37) Človekova naloga
v klasicizmu je omejena na pojasnjevanje reda sveta. Na¬
čin, s katerim se red pojasnjuje, je tabela - v tabeli se razvr¬
sti vse, kar je naravno. Orodje, ki pomaga pri razvrščanju
tabele in oblikovanju znanja, je pozitiven znak, ki ga nosi
vse naravno. Mislec je imel nalogo umetno opisati red,
ki je že obstajal. Človek ni ustvarjal sveta, temveč je zgolj
vzpostavil umetni jezik, s katerim je uredil znake glede na
konvencijo (umetnega) jezika. Človek tudi ni dajal pome¬
nov znakom - je zgolj pojasnjeval, ne pa tudi vzpostavljal.
Za človeka kot subjekt zato v tabeli ni prostora. (Dreyfus,
Rabinow, 1983:19-20)

Konec osemnajstega stoletja prinese naslednji drama¬
tičen epistemičen obrat. Predstavljanje naenkrat postane
odvečno. Človek nadomesti boga in postane merilo vseh
reči. Ker svet ni več dan od boga in je človek merilo vseh
reči, ni več kot nekoč objekt med objekti, eden od vnosov

14  Glej poglavje o naravi.

50

Hermenevtika

v tabeli, ampak postane subjekt med objekti. Ne poskuša
več razumeti samo sveta okoli sebe, ampak vse bolj tudi
samega sebe. (Dreyfus, Rabinow, 1983:27) Do osemnajste¬
ga stoletja je veljalo, čim bolj si se stvari približal, bolj si
jo podvajal. Ves red v naravi, vse gospodarstvo reda, sta
bila tako sprejeta. Najprej na način podobnega, potem na
način predstavljanj oz. reprezentacij. Moderna pa zanika
spoznanje, da je mogoče dojemanje v čisti obliki in trdi,
daje vsako stvar mogoče dojeti zgolj v njeni zgodovinsko¬
sti. (Foucault, 1970:329) Zgodovinskost začne prežema¬
ti naravo vseh stvari in jih podvrže časovno določujočim
oblikam. Človek moderne je vedno nekaj drugega kot on
sam: rezultat vsebin in oblik, ki so drugačne, starejše od
njega. Je hkrati razmetan v prostoru in času ter center vse¬
ga razmišljanja. (Foucault, 1970:331) Postane subjekt in
objekt lastnega razumevanja.

V romantiki druge polovice 18. stoletja avtor postane
ključen za definiranje teksta ali umetniškega dela in nje¬
govega pomena. Umetniško delo je v tem obdobju manj
pomembno kot odraz neke »zunanje« realnosti, pa zato
bolj pomembno kot odslikava avtorjevih čustev, misli in
načrtov. (Bauman, 1978:9)

Upor proti transcendentnemu subjektu kot tistemu, ki
daje pomen, postane ključen za nadaljni razvoj hermenev¬
tične metode. Kantova ideja o človeku kot edinstvenemu
bitju, ki je po eni strani del narave (njegovo/njeno telo),
družbe (zgodovinski, ekonomski in politični odnosi) ter
jezika (njegov/njen materni jezik), po drugi strani pa obe¬
nem tisti, ki organizira aktivnost in daje pomen vsemu,
vključno s samim seboj, svojim telesom, odnosi ter jezikom
(Dreyfus, Rabinow, 1983:xv), je pomembno prispevala k ra¬
zvoju fenomenologij Husserla in Heideggra. Edmund Hus-

51

Uvod v zgodovino političnih idej

seri (1859-1938) je zagovarjal idejo, daje človek popolno¬
ma objekt in popolnoma subjekt ter raziskoval aktivnost
določanja pomena s strani transcendentalnega ega, ki daje
pomen vsem objektom, vključno s svojim lastnim telesom,
svojo empirično osebnostjo ter kulturo in zgodovino, ki
jo »vzpostavlja« kot pogoj empiričnega sebstva. (Dreyfus,
Rabinovv, 1983:xvi) Fenomenologija Martina Heideggra
(1889-1976) pomeni odmik od vsemogočnega, samodefi-
nirajočega subjekta h kulturnim in zgodovinskim prak-
tikam, v katerih se subjekt razvija. Te praktike pomenijo
ozadje, ki nikoli ne more postati popolnoma prezentno in
ga ni mogoče dojeti s prepričanji, ki jih ima pomen - daja¬
joči subjekt. Toda to ne pomeni, da praktike iz ozadja ni¬
majo pomena; vsebujejo način razumevanja ter ravnanja s
stvarmi, ljudmi ter institucijami. (Dreyfus, Rabinovv, 1983:
xvii) Način, kako odkriti pomen vsakdanjih praktik ozadja,
pa se zgodi z interpretacijo, s postopkom, ki ga Heidegger
v Biti in času  imenuje hermenevtika. 1 '"

Hermenevtični krog

Postopek odkrivanja pomena oz. razlaganje neke izjave
(v našem primeru politične ideje ali političnega namena)
je v filozofski tradiciji hermenevtike znan kot hermenev¬
tični krog. Gre za postopek, pri katerem poskušamo do-

13  Pristop, ki poleg hermenevtike predstavlja upor transcendent¬
nemu subjektu, je strukturalizem. Hermenevtika zavrača stremljenja
fenomenologov po razumevanju človeka kot subjekta, ki daje po¬
mene, hkrati pa poskuša najti pomen dejanj v družbenih praktikah
(Heidegger) in besedilih (Gadamer), ki jih človek proizvaja. Struktu-
ralistični pristop pa popolnoma zavrne tako pomen kot subjekt in
želi najti objektivne zakone, ki vodijo vso človeško aktivnost. (Drey-
fus, Rabinovv, 1983:xv)

52

Hermenevtika

umeri pomen nekega dejanja oz. ideje dialoško - kot di¬
alog med nameni avtorja in bralčevo interpretacijo, med
avtorjem in kontekstom njegove ideje/namena. Pravimo,
da človek razume drugega, ko mu uspe, da »podoživi«
njegove/njene misli, se »vživi« vanje. V proces odrivanja
pomena vstopimo s slutnjo o celoti, rezultatu, postavlje¬
no hipotezo pa nato primerjamo s predloženim tekstom.
Primerjava mojega pričakovanja s tem, kar sem našel, lah¬
ko privede do tega, da moram svojo hipotezo oz. razlago
spremeniti. Pri tem postopku sem udeležen kot »cel člo¬
vek«. Najprej je tu moj interes (za namen avtorja, za tekst,
za idejo), kar je sploh pogoj, da začnem spraševati; potem
sledi vse moje znanje, ki mi pomaga, da tekst (ali izjavo,
idejo oz. namen drugega) pravilno uvrstim in ugotavljam
podobnosti z že znanim. Vse to - krožno približevanje
pomenu izjave - imenujemo hermenevtični krog. 16  (cf
Skinner, 1985:7) Kot zapoveduje šola antične retorike, se
razumevanje vedno giblje od celote k posameznemu delu
in nazaj k celoti - naloga takšnega početja je, da se z giba¬
njem v koncentričnih krogih razširi enotnost razumljene¬
ga smisla. Končen cilj hermenevtične metode interpreta¬
cije izjave je poskus razjasnitve, pojasnitve namena avtorja
oz. njegove ideje.

Na praktični ravni preučevanja političnih idej se posto¬
pek odkrivanja pomena na način hermenevtičnega kroga

16  Schleiermacher je hermenevtični krog dela in celote diferenci¬
ral po njegovi objektivni in subjektivni strani. (Gadamer, 1999b:35)
Objektivna stran: posamezna beseda spada v kontekst stavka, besedi¬
lo v sovisje z ostalim delom pisca, to pa v celotno literarno smer. Sub¬
jektivna stran: isto besedilo spada tudi v celoto duševnega življenja
posameznega avtorja. Samo v tej celoti (objektivni in subjektivni) je
lahko razumevanje dovršeno.

53

Uvod v zgodovino političnih idej

začne z ozaveščanjem lastnih (pred)mnenj o neki politični
ideji. Ozavestiti je treba, kaj že vemo o neki ideji. Kaj že
vemo npr. o rojalističnih idejah Hobbesa? Kakšen je naš
odnos do rojalizma? Kakšen je naš odnos do Hobbesa?
Se, glede na naše dosedanje znanje, strinjamo z njegovimi
idejami? Drugi korak v odkrivanju pomena je seznanitev
z idejo v pisni (ali katerikoli drugi) obliki. Prebrati je treba
originalno besedilo, najbolje v izvirnem jeziku. Vprašati
se moramo, kaj nam besedilo poskuša povedati. Kaj nam
Hobbes poskuša sporočiti? Kaj je mogoče razbrati iz bese¬
dila s pomočjo našega že obstoječega vedenja? Kaj je Hob¬
bes s to idejo želel storiti, na koga je želel vplivati? Kakšno
je imel videnje razmerja med rojalisti in parlamentaristi 17
v angleških državljanskih vojnah sredine 17. stoletja? Kaj
zanj pomenijo koncepti prava, svobode, pravice? Ker je to
šele drugi korak v metodološkem postopku hermenev¬
tičnega kroga, je razumevanje namena še zelo omejeno.
Tretji korak v postopku pomeni seznanitev s kontekstom.
Na praktični ravni to lahko pomeni seznanitev z ostalimi
izjavami avtorja, njegovo biografijo, njegovimi drugimi
deli, zgodovinskim obdobjem, v katerem je živel, itn. In¬
formacije, ki izhajajo iz konteksta, pomagajo bralcu pri
razumevanju namena oz. ideje avtorja. Kaj za Hobbesove
politične ideje pomeni znanstvena revolucija 17. stoletja?
Kakšen vpliv ima nanj nova kozmologija? Kakšna je vlo¬
ga mehanike v znanosti takratnega časa? Hermenevtični
krog nato vstopi v četrti korak, to je ponovno branje ori¬
ginalnega besedila. Pod vplivom informacij iz konteksta

17  Ker v treh angleških državljanskih vojnah (1642-1646, 1648-
1649, 1649-1651) ne gre zgolj za boj parlamentarcev, ampak vseh
tistih, ki so podpirali parlament, jih označujemo kot »parlamenta-
riste«.

54

Hermenevtika

je lahko novo branje oz. razumevanje pomena isto ali dru¬
gačno od prvega. Peti korak je ponovna kontekstualizacija
originalnega besedila z novimi kontekstualnimi viri, šesti
ponovno branje originalnega besedila, itn. Gre za koncen¬
trično gibanje med originalnim besedilom, kontekstom
in dojemanjem interpreta, vključujoč interpretovo vsako¬
kratno refleksijo lastne pozicije.

Tisti, ki želi razumeti besedilo v zgodovini politične
misli (in nasploh), vedno načrtuje. Takoj, ko se v besedilu
prvič pokaže smisel, z njim interpret poskuša razumeti
celoto, čeprav mogoče to ni smisel celotnega besedila. Prvi
smisel pa se pokaže zato, ker tekst beremo z določenim
pričakovanjem nekega smisla - naredimo si podnačrt, ki
ga stalno revidiramo na osnovi tistega, kar je pred nami.
(Gadamer, 1978:299) Interpretacija se vedno začne s pred-
pojmi, predsodbami, predmnenji, predsodki ( Vorurteil ),
ki jih med branjem zamenjamo s primernejšimi pojmi.
Predmnenja so tista, ki odločilno vplivajo na vsebino in¬
terpretacije. Z razsvetljenskega vidika, ki je zahteval po¬
polno avtonomijo uma in temu pripadajočega vsedoloču-
jočega subjekta, so predsodki nekaj slabega, saj ne vodijo
do končnega mnenja, ki bi lahko pretendiralo na resnico,
ker je obremenjeno s predsodki. Tradicionalna hermenev¬
tika pred Hans-Georg Gadamerjem (1900-2002) je trdila,
daje subjekt tisti, ki poskuša dojeti objekt (tekst, družbe¬
no dogajanje, itd.). Teksti obstajajo, družbena dogajanja
potekajo in naloga interpreta jih je čim bolje dojeti, ra¬
zumeti, razlagati. Subjekt, šolan v klasični hermenevtični
tradiciji, je tisti, ki mu do objekta uspeva prodreti brez
predsodkov. Gadamer pa pokaže, da so ravno predsodki
osnova za razumevanje objekta preučevanja. (Outhvvaite,
1985:25) Razsvetljenstvo je namreč hotelo odpraviti pred-

55

Uvod v zgodovino političnih idej

sodke s predsodkom o nezmožnosti, da bi presodkovne
interpretacije pretendirale na resnico. Gadamerjevo delo
je tako upor proti pozitivizmu in empirizmu ter njunima
načinoma interpretacije kot tudi proti klasični hermenev-
tiki, katere zavzemanje za odpravo predsodkov je vodilo
do istih pozitivističnih zaključkov. Kritična hermenevtika
se lahko začne šele tam, ko spoznamo, daje zanikanje vseh
predsodkov ravno tako samo bitka za priznanje vladajoče
ideologije, katere revizija šele odpira pot k primernemu
razumevanju besedila.

Naloga hermenevtičnega raziskovanja je, da ozavesti
lastna predvidevanja, predmnenja in predsodke ter se na
ta način približa razumevanju besedila. Vsakršno razume¬
vanje besedila je namreč odvisno od »trajno presegajočega
gibanja predrazumetja« (Gadamer, 1999b:39). Vendar ne
brez opozorila. Razumevanje besedila se mora po Gada-
merju vedno gibati v področju smiselnega. Razumevanje
je namreč deležje na skupnem smislu, če hočemo inter¬
pretirati, razumeti in biti razumljeni, se moramo gibati
v področju smiselnega. Zaradi tega je tako pomembno
predzajetje popolnosti kot tisto, ki vodi vse razumevanje.
Razumljivo je le tisto, kar predstavlja popolno enotnost
smisla. Predzajetje popolnosti je vedno vsebinsko določe¬
no; ni predpostavljena le imanentna smiselna enotnost,
ki vodi bralca, temveč bralca vodijo tudi transcendentna
pričakovanja smisla, ki izhajajo iz razmerja do resnice me-
njenega. (Gadamer, 1999b:40)

Razumevanje ni samo oživljanje mrtvega pomena bese¬
dila. Ni samo neka dejavnost med mnogimi, ki jo opravlja
človeško mišljenje, temveč je dejavnost temeljnega pome¬
na za človeško bivanje. Odkar je Heidegger oblikoval po¬
jem »hermenevtike fakticitete«, je razumevanje način biti

56

Hermenevtika

(. Dasein ). To velja za vsako razumevanje, ne samo za razu¬
mevanje in preučevanje človeških dejanj. Velja tako za ra¬
zumevanje v družboslovju kot v naravoslovju. Je način, za¬
radi katerega človeška bitja sploh obstajajo. ( cf.  Giddens,
1976:151) Politologija ima pri razumevanju še dodatno
težavo, ker se mora ukvarjati z že (pre-)interpretiranim
svetom. (Outhwaite, 1985:35; Giddens, 1976:158-59) Gre
za politični okvir, v katerega so vpeta človeška dejanja, ki
daje pomenski okvir za vsako preučevanje. Zato naj bi v
politologiji in družboslovju nasploh veljala metode dvoj¬
ne hermenevtike (Anthony Giddens). A razumevanje je
manj metoda, kot trdi Giddens, ampak bolj način, kako
imeti dostop do politične realnosti. Sama beseda dostop
je v tem smislu vprašljiva, ker smo mi sami že del politič¬
ne realnosti in vsakršno dostopanje pomeni, da politična
realnost obstaja kot objektna bit, ki biva sama zase in ni
odvisna od človeških dejanj. Zaradi tega je mogoče reči,
da razumevanje ni nikoli objektno razumevanje objekta
preučevanja samega (v našem primeru političnih idej),
ampak je fuzija tistega, ki preučuje, s tistim, kar preučuje.
Gre za dialoški proces, kjer se združita dva horizonta, ki se
definicijsko ne moreta zliti v enega. Zaradi tega je nemo¬
goče priti do »cilja« interpretacije, tj. da bi idejo razumeli
in dojeli »objektivno« v njenih lastnih terminih - največ,
kar lahko upamo, je fuzija horizontov, delno stikanje med
našim svetom in našim interpretativnim okvirom, ki se
ujema s kulturnim okvirom in od katerega se ne moremo
odlepiti, in drugim svetom, ki ga želimo dojeti. (Skinner,
1985:7)

Pojem horizonta je Gadamer vpeljal ravno z namenom
pokazati, da ima vsaka sedanjost svoje meje, svoj referenč¬
ni okvir, s katerim je določeno stojišče, vidno polje - ho-

57

Uvod v zgodovino političnih idej

rizont. Problem, ki nastane, ko nekoga poskušamo razu¬
meti v terminih zaprtega horizonta, je, da se na ta način
umaknemo iz situacije razumevanja - sami sebe v takšni
situaciji ne moremo srečati, ker sta posamezna horizonta
zaprta. (Gadamer, 1978:336) Ko mislimo, da poskušamo
rekonstruirati nek zgodovinski horizont, zgolj mislimo,
da razumemo - v resnici pa smo opustili zahtevo, da v
dojemanju oz. podajanju najdemo za nas pomembno in
razumljivo resnico. Priznavanje drugačnosti drugega, kar
ga dela za predmet objektivnega spoznanja, je načelna su¬
spenzija interpretove lastne zahteve. (Gadamer, 1978:337)
Takšno gledanje je problematično, ker horizonte dojema
kot zaprte entitete, ki niso sposobne prehajanja niti spre¬
minjanja. Toda dejansko so horizonti nekaj, v kar vstopa¬
mo in kar se giba z nami. Če se naša zgodovinska zavest
prenaša v zgodovinske horizonte, to ne pomeni prehaja¬
nja v tuje svetove, ki z našim svetom niso popolnoma nič
povezani, ampak je to zgolj gibanje v enem velikem hori¬
zontu, ki vsebuje vse, kar vsebuje zgodovinska zavest.

Za razumevanje neke situacije je torej potreben zgodo¬
vinski horizont. Toda v ta horizont ne vstopimo zgolj s
prenosom v določeno zgodovinsko situacijo - nasprotno,
horizont moramo imeti že od nekdaj, da bi sploh lahko
postali del določene zgodovinske situacije in jo razumeli.
Prenesti sebe v zgodovinsko situacijo ne pomeni ne gleda¬
ti na sebe - v tej situaciji se moramo najti (to sploh daje
smisel prehajanja). To prehajanje v drugega ni preprosta
empatija, temveč je dviganje na raven splošnosti, ki prese¬
ga lastno partikularnost in partikularnost kogarkoli dru¬
gega (Gadamer, 1978:338-39) - gre za vzorce, ki krožijo na
ravni splošnosti. Zaključek, ki temu sledi, je, da je vsako
razumevanje ne samo razumevanje drugega v dialoško

58

Hermenevtika

gledano njemu lastnih in nam lastnih terminih, ampak je
tudi samorazumevanje.

Se več. Samo ukana analitičnega uma je, da dva zgo¬
dovinska horizonta vidi kot dve ločeni, zaprti entiteti, ker
je povsem jasno, da nikoli ne stojimo nasproti določeni
situaciji, ampak smo vedno že v situaciji sami. Politična
realnost ni nekaj »tam zunaj«, ampak smo to mi. Na na¬
čin razločevanja je nemogoče dokončati razsvetlitev, toda
to ni pomanjkljivost refleksije, ampak jedro zgodovinske
biti, ki smo mi sami. Vsako vedenje o sebi namreč izhaja
iz že-zgodovinske »potopljenosti«, ki jo, enako kot Hegel,
Gadamer (1978:335) imenuje substanca. Arhimedova toč¬
ka, ki bi od zunaj omogočala objektivno dojemanje zgo¬
dovine, ni mogoča. Totalnosti zgodovine ni mogoče zajeti
izven zgodovine, ampak šele v zgodovini sami.

Hermenevtična rekonstrukcija

Najpomembnejši cilj zgodovinskega vedenja ni vedenje
o preteklosti, pač pa razumevanje sedanjosti. Preučevalec
zgodovine političnih idej ideje preučuje zato, da bi razumel
politično sedanjost in prihodnost. Robert George Colling-
wood (1889-1943) v Načelih zgodovine  (1934/2001a:130)
zagovarja idejo, da preteklost ni samo predpostavka se¬
danjosti, ampak postavka zanjo. Sedanjost po njegovem
mnenju sploh ne more obstajati, če ne bi bilo preteklosti.
Naloga zgodovinarja (oz. preučevalca političnih idej) ni
preprosto samo preučevati preteklost, ampak hermenev¬
tično poskusiti odkriti, kako preteklost biva v sedanjosti.
Namen zgodovine je torej rekonstrukcija pretekle misli s
sedanjo mislijo, pretekle .misli, ki je naredila sedanjost za
tako, kot je - zaradi tega je zgodovina vedno usmerjena

59

Uvod v zgodovino političnih idej

v sedanjost in poskuša razložiti sedanjost. (Collingwood,
1934/2001a:126) Preteklost je po Collingvvoodu pogoj
za sedanjost v zgodovini, ne pa tudi v naravi. V naravi je
preteklost nujna za sedanjost, a ko se zgodi sedanjost, je
preteklost za nami (jajce je nujen pogoj za kuro, a ko se
enkrat izvali piščanec, ni več potrebe po jajcu). V zgodo¬
vini pa temu ni tako - tu preteklost, kljub temu, da je
preteklost, še vedno oblikuje sedanjost.

A Collingwood ni zgodovinski determinist, ki bi za¬
govarjal popolno pojasnjevalno moč preteklosti. Njegova
misel, ki je pomenila odmik od klasične angleške tradi¬
cije zgodovinskega preučevanja in je bila pomemben vir
navdiha cambriške šole, zagovarja nepopolno determi¬
niranost sedanjosti s preteklostjo. V svojih mnogih delih
trdi, da preteklost ne more nikoli v popolnosti pojasnjeva¬
ti preteklosti, ampak gre bolj za vpliv na kontingenčnost
dogajanja v sedanjosti. Preteklost lahko ima vpliv v smislu
določanja možnosti,  ki lahko vplivajo na sedanjost (Col-
lingwood, 1934/2001:142), ne določa pa je popolnoma.
Preteklost torej živi v sedanjosti predvsem z določanjem
okvirov verjetnega.

Collingvvood (1934/2001 a: 136) tudi zagovarja idejo, da
zgodovinska preteklost ni tista preteklost, ki se je spom¬
nimo, niti vsota posameznih spominov, ampak idealna
preteklost, ki se porodi znanstveniku ob teoretiziranju in
razmišljanju, tudi o konceptih. Preteklost biva kot zgod¬
ba, ki jo zgodovinar osmisli po logični in časovni osi. Svet
zgodovinarja je vedno svet konceptov, katerih namen je
zagotoviti skupno osnovo, kjer se lahko srečajo različne
izkušnje različnih ljudi. Koncepti te izkušnje poenotijo
oz. jih postavijo na skupni imenovalec. Svet zgodovinarja
je podoben svetu znanstvenika - oba delujeta znotraj sve-

60

Hermenevtika

ta abstrakcij. Ključna razlika med njima pa je, da medtem
ko znanstvenik (predvsem naravoslovnih znanosti) išče
abstraktne podobnosti, zgodovinar išče abstraktne razli¬
ke oz. posameznosti. Zgodovina je, podobno kot znanost,
nepopoln pogled na svet, ki ne želi totalnega vedenja o
svetu, ampak vedenje o vsem, zavedajoč se, da interpreta¬
cija nikoli ne meri na totalnost razumevanja, ampak na
partikularnost. Zgodovinska preteklost je torej partiku¬
larna interpretacija idealnega videnja preteklosti.

Izhajajoč iz krščanske tradicije hermenevtike in sledeč
Collingwoodovim idejam je pomembno poudariti, da ni
naloga hermenevtične interpretacije iskanje ene in edine
(zakrite) resnice o preteklosti, temveč podati eno izmed
možnih interpretacij. V krščanski tradiciji hermenevtike
je besedilo tisto, ki odloča, ali je neka avtorjeva interpre¬
tacija bolj ali manj verjetna. V kritični hermenevtiki pa
besedilo ne nudi več dokončnega odgovora, ali je neka
interpretacija pravilna ali napačna. V primeru kritične
hermenevtike govorimo zgolj o bolj ali manj verjetnih in¬
terpretacijah in ne o pravilnih in nepravilnih.

Zelo pomembna za metodo zgodovine političnih idej
je Collingwoodova (1934/2001a:126) teza, daje zgodovi¬
na vedno zgodovina s človeškega vidika. Pomen namena
ni splošno hermenevtičen, ni ga mogoče transportirati na
raven splošnosti, ker vsak posameznik razume namen po
svoje. Collingwoodova teza o zgodovini s človeškega vidi¬
ka je pomembna tudi zato, ker v drugem poglavju Načel
trdi, da so človeška dejanja (res gestae)  edina prava vsebina
zgodovinskega preučevanja. ( cf.  Dray, Dussen, 2001:xxxiv)
Ker vsa človeška dejanja vodijo ideje, je vsa vsebina, s ka¬
tero naj se zgodovina ukvarja, pravzaprav zgodovina idej,
ki vodijo dejanja.

61

Uvod v zgodovino političnih idej

Nastavki za »drugačno« preučevanje političnih idej,
ki jih je ponudila kritična hermenevtika, Collingwoodo-
vi prispevki za nove načine zgodovinske interpretacije,
pa tudi drugi sodobni pristopi filozofiji zgodovine in
družbenih ved, so pomembno vplivali na cambriško šolo
preučevanja politične misli. Pomena besedila ali izjave ni
več iskala samo v besedilu ali izjavi sami, temveč je razu¬
mevanje dojela kot relacijski proces oblikovanja pomena
izjave.

2.4. K0NVENC10NALISTI IN KONTEKSTUALIST1

O cambriški šoli interpretacije

V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja se je
na Univerzi Cambridge v Veliki Britaniji oblikovala šola
preučevanja zgodovine političnih idej, ki je pomemb¬
no spremenila dotedanji »tekstualni« način raziskova¬
nja političnih idej. T.i. cambriško šolo interpretacije oz.
cambriško šolo politične misli povezujemo z deli Johna
Grevillea Agarda Pococka (1924-), Quentina Skinnerja
(1940-) in Johna Dunna (1940-). Pristopi, ki so jih obli¬
kovali, se odmikajo od tradicije angleške empiricistične
historiografije in analitične filozofije ter se približujejo
evropski kontinentalni tradiciji perspektivističnega po¬
gleda na vedenje. Vsak fenomen je mogoče »pogledati« z
več perspektiv. Zgodovina misli je pravzaprav zgodovina
perspektiv, novih perspektiv, spremenjenih perspektiv,
zamenjanih perspektiv. Vedenje o neki zadevi je vpraša¬
nje trenutnega fiksiranja perspektive. Pristopi cambriške

62

Konvencionalisti in kontekstualisti

šole k oblikovanju političnih idej se razlikujejo glede na
vir perspektive: njihove predstavnike označujemo kot
konvencionaliste, kontekstualiste in biografiste. Skin-
nerja in njegove učence prištevamo med konvencionali-
ste, ker zagovarjajo tezo, da če hočemo razumeti poli¬
tične ideje, jih moramo preučevati znotraj konvencij oz.
debat časa njihovega nastanka. Pomeni idej se vežejo na
namene, ki jih avtorji izražajo znotraj konvencij. Zara¬
di poudarjanja avtorjevega namena je Skinnerjevo delo
pogosto označeno tudi kot intencionalizem. Pocock in
kontekstualisti trdijo, da so paradigme (z drugimi bese¬
dami bi jih lahko označili tudi kot epistemično realnost)
tiste, ki določajo avtorjeve namene in da se vsako znanje
lahko giblje samo znotraj teh paradigem. Pomeni idej,
ki so dostopni avtorjem, so odvisni od načinov mišlje¬
nja, pisanja in govorjenja v družbi nekega časa. Avtorji
se ne morejo otresti družbene pogojenosti svojih izjav.
John Dunn in biografisti pa trdijo, da so za razumevanje
političnih idej pomembni osebni dogodki in izkušnje av¬
torjev, situacije, ki so nanje vplivale. Trdijo, da izjave nuj¬
no odražajo trenutek ah priložnost ah situacijo, v kateri
so bile izrečene in to vpliva na pomen izjave. ( cf.  Bevir,
2000 : 3 )

Skinner, Pocock in Dunn so s poudarjanjem vsesplo¬
šnega družbenega, kulturnega in lingvističnega kontek¬
sta za raziskovanje politične misli pomembno prispevali
k drugim in drugačnim interpretacijam političnih idej.
Preučevanje političnih idej je pod vplivom cambriške šole
postalo zgodovinsko »občutljivo«, kar pomeni, daje treba
politične ideje preučevati v zgodovinskih kontekstih nji¬
hovega nastanka.

63

Uvod v zgodovino političnih idej

Konvencionalisti

Preučevanje zgodovine političnih idej pred cambriško
šolo je bilo kanonsko in tekstualno. Kanonski pristop, ki
se gaje večinoma prakticiralo v zgodnjih 1960-tih letih, je
kot vir preučevanja političnih idej navajal kanonske teks¬
te, ki naj bi vsebovali »vedno relevantne politične ideje«,
»univerzalne ideje« z neomejenim časovnim in prostor¬
skim dosegom. Prisegalo se je na preučevanje besedil, ki
so bila s stališča političnih idej večno relevantna in so kot
taka imela razlagalno moč tudi za sodobne probleme.
Veljalo je, da npr. preučevanje Aristotelovih idej o demo¬
kraciji lahko vedno pripomore k razumevanju (sodobnih)
demokratičnih političnih sistemov. Senecova (4 pr. n. št.
do 65 n. št.) razmišljanja v epistolah Luciliju so npr. lahko
pomenila moralni navdih za vladarje katerekoli dobe. Ka¬
nonski pristop je šel z roko v roki s tekstualnim preučeva¬
njem političnih idej, ko je bilo treba kar najbolj natančno
povzeti in analizirati tisto »kar piše«.

Za kanonski pristop je »enota« analize politična ide¬
ja. Ne zanima ga ne avtor ideje, ne kontekst, v katerem
je nastala. Ameriški intelektualni zgodovinar Arthur O.
Lovejoy, ki je tudi prvi utemeljil polje preučevanja »zgo¬
dovine idej«, je z »enota-ideja« pristopom preučeval kon¬
tinuiteto izrazov neke ideje (t.i. iskanje »ključnega pome¬
na«). ( cf.  Lovejoy, 1970) Preučeval je, kaj vse pomeni ideja
npr. demokracije, kaj je ključni pomen demokracije. Pri
tem je zanemaril vlogo avtorja pri določanju pomena te
ideje. Preučevanje »enote-ideje« na tak način onemogoča
razumevanje vloge, ki jo je ideja igrala pri določenem av¬
torju, njegovem opusu, povzroča pa tudi nerazumevanje
siceršnjega intelektualnega konteksta neke dobe. ( cf.  Ha-

64

Konvencionalisti in kontekstualisti

milton-Bleakley, 2006:21-22) Metodologija kanonskega
pristopa temelji na predpostavki, da je za razumevanje
avtorjevih idej dovolj osredotočiti se na to, kar je avtor re¬
kel ali zapisal o tej ideji. Pomen izjave naj bi vsebovala že
sama izjava. V skladu s kanonistično logiko tekstualnega
preučevanja idej je izjava zgolj način uporabe določenih
besed in nič več. Da bi razumeli pomen izjave, ni treba
preučevati drugih avtorjevih idej, kontekstov ali načinov
izjavljanja (velelno, vprašalno, cinično, žugajoče, informa¬
tivno, ukazovalno,...).

Skinnerjev konvencionalistični projekt je odmik od do
takrat prevladujočega tekstualnega in kanoničnega pre¬
učevanja. Najpomembnejše vprašanje, ki si ga zastavi, je,
kako je mogoče razumeti besedilo in kaj je za to potrebno.
Je dovolj zgolj tekst, nam le-ta pove vse, kar moramo o
njem vedeti, ali je pomembno še kaj drugega? Alije mogo¬
če zgolj iz teksta nekega avtorja imeti popolno predstavo
o njegovih idejah in namenih, s katerimi je pisal, ali je po¬
trebno za razumevanje še kaj več?

Načini interpretiranja političnih idej se v splošnem
razvrščajo med dva pola: med avtonomijo besedila in po¬
polno potopljenostjo v kontekst. Besedilo je mogoče ra¬
zumeti ali s pomočjo sobesedila (konteksta) religioznih,
političnih in ekonomskih dejavnikov, ki določajo pomen
vsakega besedila in pomenijo okvir, znotraj katerega je mo¬
goče razložiti vsako besedilo, ali pa je besedilo avtonomno
kot edini avtoritativni vir razumevanja (kot npr. v tradiciji
preučevanja kanonskih tekstov). Skinner (1988:29) meni,
da nobeden od pristopov ni primeren za razumevanje po¬
litičnih, filozofskih ali literarnih besedil. Problem avto¬
nomnega razumevanja besedila je, da ni mogoče odkriti,
kaj je pisec rekel oz. želel narediti (še posebej, če izhaja iz

65

Uvod v zgodovino političnih idej

druge kulture), ne da bi v razumevanje vpletli vsaj nekaj
interpretovih pričakovanj, kaj naj bi pisec rekel. (Skinner,
1988:31) Stalna nevarnost, ki preti razumevanju preteklih
dogodkov, je, da naša pričakovanja (kaj naj bi nekdo rekel
ali naredil) določajo način, kako bomo razumeli preteklo
situacijo - gre za pogled, ki ga ne delimo nujno s piscem
izvornega besedila.

Skinnerjev postopek temelji na teoretični predpostav¬
ki, ki jo deli z Gadamerjem, da naše razumevanje vodi¬
jo predsodki, predsodbe. Naše razumevanje zgodovine je
nujno pogojeno z uporabo paradigem, ki določajo naše
mišljenje in dojemanje. Naše razumevanje zgodovinskega
dogajanja je »potopljeno« v paradigmatsko dojemanje da¬
našnjega sveta. Predsodbam in predsodkom se v obliko¬
vanju zgodovinskega vedenja ni mogoče izogniti. Zgodo¬
vinar preteklih dogodkov ali procesov ne more spoznati v
»čisti« obliki brez lastnih predmnenj ah predsodb, ker so
le-ti konstitutivni del oblikovanja zgodovinskega vedenja.
Zgodovina je pravzaprav oblikovanje vedenja o preteklih
dogodkih po časovni in logični osi, pri čemer to zgodo¬
vinsko vedenje šele konstituira zgodovinske dogodke.
Zgodovinski dogodki, ideje ali procesi ne obstajajo sami
zase, zgodovina jih šele osmisli na logični in časovni osi
kot dialoški miselni proces.

Preučevalcem idej iz drugih obdobij, ki želijo oblikova¬
ti zgodovinsko vedenje brez zavedanja »potopljenosti« v
lastno zgodovinsko situacijo, preti nevarnost, da zapadejo
„ v »zgodovinski absurd« z uporabo paradigem nekega dru¬
gega časovnega obdobja in s tem v prisiljeno interpretaci¬
jo. Prezentizem, razumevanje preteklosti v terminih seda¬
njosti, je ena od največjih napak metodološkega postopka
razumevanja zgodovinskega dogajanja. Ne samo, da na ta

66

Konvencionalisti in kontekstualisti

način nujno zapadamo v interpretacijo, ki ima malo ali
nič opraviti z dejanskim namenom pisca besedila, ampak
gre tudi za prisiljeno interpretacijo, ko ne samo da neza¬
vedno spremenimo pomen namena besedila, ampak tudi
zavestno vsilimo interpretacijo ter na ta način razrešuje¬
mo navidezne kontradikcije ali nedoslednosti izvornega
besedila, ki so ali pa niso bile storjene zavestno. Vsiljena
interpretacija ima nalogo vzpostavljanja koherence razu¬
mevanja avtorja, za katero pa ni nujno, daje enaka avtor¬
jevi. Prezentistični zgodovinar lahko hitro naredi meto¬
dološko napako, če začne postopek zgodovinske raziskave
z uporabo doktrine, ki jo v sedanjosti štejemo kot konsti¬
tutivno za razumevanje pisca, dejansko pa za časa pisca
njemu sploh ni bila znana. (Bartelson, 1995:59)

Da bi se izognili omenjenim pastem, je Skinner vpe¬
ljal pomen sobesedila za razumevanje besedila. Če želimo
razumeti pretekla dejanja in izjave, je pomembno dvoje:
znebiti se moramo domneve, da je pomen besed in sobe¬
sedilo, v katerem se pojavljajo, stalen skozi zgodovino, ter
posledično razširiti območje zgodovinskega raziskovanja,
da bi lahko odkrili sobesedilo, v katerem so bila posame¬
zna dela napisana. Pri tem nikakor ne moremo upati na
to, da bo samo sobesedilo neke izjave dovolj za popolno
sliko neke situacije, ker je lahko vedno dvoumno. Name¬
sto tega moramo preučevati vse posamezne situacije, ki se
lahko spreminjajo na mnogo načinov, v katerih se lahko
določene oblike besed logično uporabljajo - vse funkcije,
ki jih besede lahko imajo, vse stvari, ki jih z besedami lah¬
ko počnemo. Velika napaka ni samo, da želimo odkriti
»ključen pomen«, »idejo«, ki bi v vseh časovnih obdobjih
imela enak pomen (kot je to zagovarjala kanonsko-teks-
tualna metodologija), temveč že to, da sploh mislimo o

67

Uvod v zgodovino političnih idej

kakršnemkoli »ključnem« pomenu (h kateremu naj bi po¬
samezni pisci »prispevali«).

Namesto preučevanja pomena besed moramo razisko¬
vati njihovo uporabo. Nemogoče je namreč reči, da lah¬
ko IMA neka določena ideja kakršenkoli pomen v obliki
skupine besed, ki jim je mogoče slediti skozi čas. Pomen
ideje mora namesto tega BITI njena uporaba na različne
načine. (Skinner, 1988:55, poudarek v izvirniku)

Ključ do pravega razumevanja besedila je v odkritju
tega, kaj je avtor želel narediti s  pisanjem in pri  pisanju be¬
sedila: katere konvencije so ga vodile, koga je želel z bese¬
dilom prepričati, katere ideološke konvencije so omejevale
in omogočale njegov način razmišljanja, kakšno politično
dejanje je želel s tem storiti, itn. Določenega družbenega,
političnega, kulturnega ali lingvističnega sobesedila ne
uporabljamo za to, da bi pojasnili  na vzročno-posledični
način, zakaj  je bilo nekaj napisano na način, kot je bilo,
ampak za to, da bi odkrili in razumeli namene  in idejo  sa¬
mega dejanja pisanja. (Bartelson, 1995:61)

Skinner, sledeč Austinovi Kako napravimo kaj z beseda¬
mi  (1955/1990), dojema besedila kot dejanja. 18  Če so be¬
sedila dejanja, je za njihovo razumevanje potrebno dojeti
namen, s katerim so bila napisana. Toda dejanja so ravno
tako besedila: vsebujejo intersubjektivne pomene, ki se jih
da razbrati iz sobesedila, v katerem se pojavljajo. Če ne
želimo, da naša preučevanja zapadajo v prezentizem, velja
opozorilo, daje samo pisec besedila tisti, ki ima popolno

18  V tradiciji pragmatizma so lingvistična dejanja, kot jih izvajajo
govorci in pisci, sestavljena iz dveh delov: prvega, kjer pisec ali govo¬
rec zgolj podaja besede in stavke, ter drugega, s katerim želi nekaj
narediti, nekaj povedati - besedilo kot dejanje, besedilo kot namen
povedati nekaj. ( cf.  Tully, 1988:8-9)

68

Konvencionalisti in kontekstualisti

avtoriteto nad mišljeno vsebino. Sobesedilo v tem primeru
ni samo pomagalo pri odločanju, kaj naj bi pisec z besedi¬
lom želel povedati, ampak je tudi končni okvir, ki pomaga
pri odločitvi, katere konvencionalno spoznane pomene ti¬
ste  družbe je pisec želel skomunicirati. (Skinner, 1988:64)
Besedilo potrebuje sobesedilo zato, ker je pomen besedila
konvencionalen, kar pomeni, daje vpeto v konvencije jezi¬
ka in kulture, ter gaje zaradi tega mogoče razumeti samo,
če razumemo konvencije, ki ga obdajajo, ki sploh omogo¬
čajo, da nastane. ( cf.  Tully, 1988:9) Da bi lahko ugotovili,
ali neko besedilo sploh sodi v sobesedilo neke določene
politične racionalnosti (to je po Skinnerju lokalno in
partikularno) in kako sodi, ga je potrebno oceniti vsaj z
dveh zornih kotov, ki sta odsev dualnosti odnosa besedila
do sobesedila. Ne samo, da se moramo vprašati, kako je
neka izjava rezultat racionalnega razmišljanja posamezni¬
ka, ampak tudi, ali je skladna s prevladujočim načinom
oblikovanja vedenja (epistemično realnostjo) nekega časa.
Da bi prišli do odgovora na ta vprašanja, moramo odkriti
tako ideološke kot tudi epistemične predpostavke nekega
sobesedila, ki so pomembno vplivale na pisca. (Bartelson,
1995:64; cf.  Skinner, 1988a:247) Treba je odkriti lingvistič¬
ne in družbene konvencije oblikovanja vedenja, ker so te
ključne za razumevanje sobesedila.

A samo dojemanje izjave pisca ni dovolj. Če želimo reči,
da neko izjavo razumemo, ni dovolj, da zgolj odkrijemo,
kaj je nekdo rekel, kaj je neka izjava pomenila (ker se je
lahko njen pomen spremenil), niti ni dovolj, da izjavo po¬
stavimo v določen kontekst. Pomen in razumevanje na¬
mreč nista identična pojma, kajti preučevanje družbenega
konteksta besedila lahko sicer zagotovi možnost razlaga¬
nja,  ne more pa zagotoviti možnosti razumevanja  besedila.

69

Uvod v zgodovino političnih idej

Če ta dva pojma namreč enačimo, ostanemo na ravni pozi¬
tivističnega preučevanja, ki lahko zgolj zagotovi možnost
razlaganja (ker poskuša posnemati metode naravoslovja),
ne more pa zagotoviti možnosti razumevanja.

Da bi lahko razumeli izjavo, jo je treba dojeti. Dojeti je
treba, kako  je bilo tisto, kar je bilo povedano, mišljeno, in
kakšni so odnosi med posameznimi izjavami znotraj splo¬
šnega konteksta. (Skinner, 1988:62) Razumevanje tekstov
predpostavlja dojemanje tako tistega, kar je bilo mišljeno,
da pomeni, kot tudi tega, kako je bilo mišljeno, da naj
pomeni. Ključno za razumevanje kakršnegakoli besedila
je odkriti kompleksen namen avtorja ter njegovega sporo¬
čila, njegove manipulacije, njegovega ideološkega zaledja,
itd. 19  Kar avtor izjavi,  ko razmišlja o določenem konceptu,
ni enako tistemu, kar o tem konceptu misli.

Avtorjevi nameni in izjave so po Skinnerjevo vedno
konvencionalni. Če avtor hoče, da ga nekdo razume, mora
svoje sporočilo povedati na način, da ga bocjo drugi razu¬
meli. Če ima namen sporočiti neko politično idejo, potem
jo ponavadi poda v skladu z lingvističnimi in družbeni¬
mi konvencijami nekega časa, ker mu samo sporočanje v
skladu s temi konvencijami omogoča, da ga bodo naslov¬
niki razumeli.

19  Skinnerjev metodološki postopek je Tully (1988:7-8) strnil v pet
ključnih vprašanj: (1) Kaj je ali kaj je bil avtorjev namen pri pisanju
besedila v odnosu do drugih besedil, ki sestavljajo ideološko sobesedi¬
lo? (2) Kaj avtor počenja ali je počel s pisanjem besedila v odnosu do
dostopnih in za zadevo pomembnih političnih dejanj, ki sestavljajo
praktično sobesedilo? (3) Kako definirati ideologije ter njihovo vzpo¬
stavitev, kako kritiko in spremembe spremljati in razlagati? (4) Kakšen
je odnos med politično ideologijo in političnim dejanjem, ki najbolje
razloži razpršenost posameznih ideologij in kakšne posledice lahko to
ima za politično vedenje? (5) Kakšne oblike politične misli in dejanj so
vključene v razširjanje in prilagajanje ideološkim spremembam?

70

Konvencionalisti in kontekstualisti

Pomembne niso samo besede in povezave med njimi,
ki jih uporabi, pomemben je tudi način izrekanja teh be¬
sed. Način, na katerega avtor uporabi besede (velelno, po¬
vedno, zapovedujoče, ukazovalno, prepričevalno, vprašu¬
joče, itn.), je povezan z namenom avtorja - kaj hoče s  temi
besedami narediti. Skinnerjev prispevek k drugačnemu
preučevanju političnih idej je predvsem v tem, da je vzbu¬
dil zanimanje za to, kaj je nekdo želel narediti z določe¬
nim govornim dejanjem, manj pa, kaj je povedal.

Skinner pri razmišljanju o svoji metodi pristaja na ne¬
kaj predpostavk, ki bi jih lahko označili za problematične.
Prva je, da sledeč hermenevtični tradiciji Collingwooda in
Gadamerja, tiho predvideva obstoj besedila pred oz. brez
bralca. Predvideva, da besedilo biva neodvisno od bralca, da
je obstoj besedila zadeva avtorja in ne bralca oz. interpreta.
Za Skinnerja je pomemben kompleksen namen avtorja in
konvencije, ki so namen vodile v določen način izjavljanja,
ne sprašuje pa se o bralcu kot delu dialoškega procesa obli¬
kovanja pomena konvencionalnega besedila. S tem pristaja
na ontološko pozicijo bivanja besedila brez bralca.

Skinnerjevo analitično ločevanje med bralcem in be¬
sedilom kaže na nedoslednost izpeljave interpretacije
političnih idej. Medtem ko v kritiki Raymonda Willi-
amsa Skinner (1989:20-21) nasprotuje ločevanju jezika
in družbene realnosti za analitične potrebe, preučevanju
njunega medsebojnega odnosa kot odnosa dveh ločenih
in zaključenih entitet, ki se lahko povezujeta zgolj preko
zunanjih odnosov, ter gledanju na njune odnose kot na
nekaj naključnega, nekaj, kar ni organsko povezano, pri
povezavi bralca in besedila naredi ravno to - ločuje ju z
namenom boljšega analitičnega uvida. Za odnos med je¬
zikom in družbeno realnostjo v obliki konvencionalnega

71

Uvod v zgodovino političnih idej

izjavljanja Skinner sledeč Charlesu Taylorju (1987) trdi,
da je mogoče pravilno razumeti odnos med jezikom in
družbeno realnostjo samo kot odnos medsebojne poveza¬
nosti in součinkovanja. Tako kot družbena dejanja in do¬
gajanja vplivajo na politični jezik, tako tudi politični jezik
vpliva in strukturira družbena dogajanja. Enako (seveda
glede drugega vprašanja) velja za odnos bralca in besedila:
besedilo in bralec sta povezana v podobnem razmerju kot
jezik in družbena realnost: ni bralca brez besedila, ker v
tem primeru pač bralec ni bralec, ampak nekaj drugega,
prav tako pa tudi ni besedila brez bralca, saj so brez njega
to le črke na papirju.

Skinnerjev drugi velik metodološki problem je obstoj
pomena besedila pred interpretacijo. Skinner izhaja iz
metodološke predpostavke, da sta pojasnjevanje pomena
izjav ter posledična identifikacija naših prepričanj logično
pred razlaganjem, kar pomeni, da moramo točno vedeti,
kaj bomo razlagali, preden sploh lahko razlagamo. (Bar-
telson, 1995:64; cf.  Bevir, 2000:8) Pojavi se vprašanje, za¬
kaj je sploh potrebna razlaga nečesa, če moramo že pred
razlago vedeti, kaj bomo razlagali. To implicitno pomeni,
da ima teorija pri Skinnerju suprahistorično pozicijo, da
je nekaj, kar ni podvrženo zakonitostim časa, da obstaja
pred zgodovinsko situacijo, da je izvzeta iz konteksta. Z
drugimi besedami to pomeni Skinnerjevo predpostavko,
da besedilo obstaja pred bralcem ali interpretom oziroma
da ontološko predhodi interpretaciji.

Namen pisca ter sobesedilo predstavljata pri Skinner¬
ju vrhovno avtoriteto, ki naj vodi interpreta, če želi priti
do »pravih« ugotovitev. Vprašanje namena ter sobesedila
kot zvezd vodnic postane posebej pereče, če se zavedamo
razlike med pisnimi in ustnimi izjavami, ki jih Skinner

72

Konvencionalisti in kontekstualisti

enači. Napisano namreč ne zacementira dogodka govor¬
jenja, ampak samo »povedano« govorjenega, tisto, kar
napišemo, ime povedanega. Napisanega ne gre enačiti s
celotnim dejanjem govorjenja, ampak samo s povedanim.
(Ricoeur, 1981:199) Drugi problem, ki se pojavi, če vpe¬
ljemo razlikovanje med pisnim in ustnim diskurzom, je,
da se samo v govorjenem diskurzu namen govorečega su¬
bjekta (avtorja) ter pomen diskurza prikrivata do te mere,
da je mogoče enačiti, kaj govornik govori in kaj diskurz
misli. V pisnem diskurzu se avtorjev namen in pomen
prenehata prekrivati zaradi časovne distance. Ker avtorje¬
vega horizonta razmišljanja ni več, ker je za vedno izginila
določena situacija, v kateri je bila podana določena izjava,
je nemogoče v popolnosti trditi, da je nekaj res bilo tako.
(Ricoeur, 1981:200-201) Vsaka interpretacija pisnega be¬
sedila je zato samo približek imaginarnega ideala popol¬
ne interpretacije, ki ga po definiciji ni mogoče doseči. 20
Razlika med govorjenim in pisanim govornim dejanjem
je tudi v tem, daje pri govorjenem znan svet, ki obdaja go¬
vorno situacijo in ni nujno vključen v dialoški proces med
sogovornikoma (sogovorniki), medtem ko pri pisnem go¬
vornem dejanju ta svet izgine. Namen avtorja kot vodilo

20  Derrida je s postopkom dekonstrukcije pokazal, kako besedilo
ni nosilec pomenov, ker nima koherentnega, enopomenskega spo¬
ročila. Besedilo bi delovalo (in bi bilo delo), če bi uspelo biti enotna,
koherentna celota, ki bi lahko komunicirala sporočilo, vsekakor pa
bi moralo na bolj splošen način predstavljati realnost zunaj besedi¬
la samega. (Hoy 1985:44) Množica metafor, ki obvladuje koncepte
ter besedila, je indikator nezmožnosti predstavljanja besedila. Zaradi
tega hermenevtični napor, da bi v množici posameznih interpretacij
izbrali »pravo«, ki bi dosegla original, vedno propade, kajti besedilo
je definicijsko nedoločljivo. Derrida heremenevtiki ne zaupa, ker ve,
da rekonstrukcija besedila nikoli ne bo prišla do konca. (Hoy, 1985:
56, 58, 64)

73

Uvod v zgodovino političnih idej

raziskovanja je zatorej mogoče raziskati samo v pisanju,
ki gre preko neposredne dialoške situacije in se ne ustavi
samo pri njej. (Ricoeur, 1981:202)

Z vidika avtorjevega namena je Skinner t.i. močni in-
tencionalist. Njegovo hermenevtično pravilo pravi, da
je mogoče zgodovinsko interpretacijo enačiti z razlago
tega, kaj so avtorji in avtorice besedil želeli povedati v
svojih pisanjih in s svojimi pisanji. Močni mtenciona-
listi trdijo, da se nameni avtorjev oblikujejo pred samo
izjavo, analiza namenov poskuša odkriti vzroke za izra¬
žanje določenih namenov. Pri Machiavelliju želijo npr.
odkriti, kaj gaje vodilo, daje napisal Razmišljanja ob prvih
desetih knjigah Tita Livija  na način in z vsebino, kot jih je,
pri J. S. Millu kakšen vpliv je na njegove ideje imel njegov
oče James Mili, itn. Problem takšnega preučevanja je, da
avtorji pogosto spremenijo svoje namene med pisanjem,
zato je težko z gotovostjo trditi, da je nekaj zares (bil)
avtorjev namen.

Besedila so za močne intencionaliste objekti, v katerih
se zrcali predhoden namen avtorjev in niso neavtorske en¬
titete, ki bi proizvajale lastne pomene. (Keane, 1988:206)
Skinner ima prav, ko pravi, da avtorji standardno izvajajo
namenjena govorna dejanja (hočejo nekaj povedati, s tem
nekaj narediti, premakniti, ...), kar pa še ne pomeni, da
so nameni vedno oblikovani znotraj družbenih in lingvi¬
stičnih konvencij. (Bevir, 2002:42) Pri vsakem avtorju so
možne individualne inovacije pri izražanju namenov, ki
gredo preko/mimo ustaljenih konvencij. Povedano z dru-

21  Skinner pač izhaja iz predpostavke, da so besedila dejanja, za
katerih razumevanje moramo dojeti namen, s katerim so bila napi¬
sana. Toda dejanja so ravno tako besedila: vsebujejo intersubjektivne
pomene, ki se jih da razbrati iz sobesedila, v katerem se pojavljajo.

74

Konvencionalisti in kontekstualisti

gimi besedami, nameni avtorjev niso nujno oblikovani v
skladu s konvencijami oz. kontekstom nekega obdobja.

Problem teoretikov, ki zagovarjajo močni intencionali-
zem, je, da predvidevajo, da imajo avtorji nedvoumno ve¬
denje o svojih namenih. Psihoanalitična teorija to ovrže,
ko trdi, da avtorji zavestno ne morejo dojeti pomena svo¬
jih izjav. Ne morejo zavestno dojeti pomena, ki jih imajo
izjave zanje. Šibki intencionalizem se tej pasti izogne, saj
pomena izjave ne išče v predhodnih namenih avtorja (ki
so lahko »okuženi« z nezavednim), ampak s pomenom, ki
ga ima namen za avtorja v času izrekanja izjave. Avtorjeve
namene šibki intencionalizem enači s pomenom izjave, ki
jo avtor zapiše ali izreče. Nameni avtorja se po njihovem
pojavijo istočasno kot izjava in jih je mogoče enačiti s po¬
menom izjave v času izrekanja. (Bevir, 2002:70) A inten-
cionalisti vseh vrst se ne opredeljujejo glede tega, ali so ti
pomeni zavestni, nezavedni ali predzavestni. Omejijo se
zgolj na racionalno razmišljanje o udeleženih akterjih po¬
stopka interpretacije političnih idej.

Kaj neka ideja zgodovinsko pomeni, je mogoče pove¬
zovati tako z nameni kot z abstrakcijami namenov. Bevir
(2002:67) zagovarja idejo, da na namene ne smemo gle¬
dati kot na vnaprejšnje namene avtorjev (močni intencio¬
nalizem), ampak kot na pomen, ki ga neka izjava ima za
nekega posameznika, pa naj bo to avtor ali bralec. Name¬
ni avtorjev namreč niso identični njihovim izjavam, izjave
lahko imajo za nekoga drugega povsem drugačen pomen
kot za avtorja namena. Močni intencionalisti namreč trdi¬
jo, daje vse, kar moramo storiti, da pridemo do pomena
besedila, da odkrijemo voljo oz. namen avtorja, razumeti
tekst pomeni odkriti, kaj je avtor z besedilom želel nare¬
diti. Močni intencionalisti se tipično osredotočajo samo

75

Uvod v zgodovino političnih idej

na namen avtorja, pozabljajo pa na bralca, ki ravno tako
določa pomen. Konvencionalističen projekt na tekst ne
gleda kot na dialoški proces oblikovanja pomena, kot raz¬
merje med avtorjem in njegovimi nameni, bralcem in nje¬
govimi nameni ter kontekstom.

Analiza namenov avtorjev, kot jih razlaga močni inten-
cionalizem, ne more v celoti pojasniti pomena politične
ideje. Na oblikovanje pomena ideje je treba gledati kot na
dialoški proces, ki v analizo pripušča individualno krea¬
tivnost in kontingentnost vpliva družbenih lingvističnih
kontekstov. ( cf.  Bevir, 2002) Razlaga pomena ne sme biti
zaprta v polje namena, ki bi bil kontekstualno nesubjek-
tivno pogojen. Pomen je vedno pogojen tako z bralcem
kot z avtorjem! Bevir (2002) zagovarja stališče t.i. šibke¬
ga intencionalizma, ki povezuje splošen hermenevtičen
pomen s pomenom, ki ga izjava ima za posameznike, naj
bodo to avtorji ali bralci. Šibki intencionalizem preprosto
pomeni, da ima izjava hermenevtični pomen zgolj zato,
ker ga posamezniki naredijo kot takega. Za razliko od šib¬
kega intencionalizma namreč močni intencionalizem ver¬
jame, da je hermenevtični pomen enak temu, kar hočejo
avtorji, da pomeni in to posledično pomeni za vse. Šibki
intencionalizem pomeni, da morajo preučevalci zgodo¬
vine političnih idej proučevati pomene idej, ki so jih te
imele za določene  posameznike, ne pa na splošno. Preu¬
čevati morajo npr. pomen Machiavellijevih idej za njega
samega, za politične, družbene, ekonomske in kulturne
razmere, v katerih je živel, za današnjega bralca, itn., ne pa
seveda hermenevtičnega pomena na splošno, kot to za¬
govarjajo konvencionalisti in kontekstualisti, ki trdijo, da
pomeni izhajajo iz splošnih konvencij ali kontekstov. Av¬
torjev namen ne izčrpa vseh zgodovinskih pomenov, zato

76

Konvencionalisti in kontekstualisti

ni mogoče govoriti o tem, da ima besedilo pomene tudi
mimo avtorja samega. Pomeni besedila se lahko razvijejo
oz. odkrijejo šele sčasoma, kar pomeni, da jih ni mogoče
enačiti z avtorjem, ampak je tu tudi problem bralca. Bra¬
lec namreč vedno bere na osnovi svojih predpostavk in na
osnovi teh predpostavk tudi razume besedilo. Bevirjeva
teza torej je, da je hermenevtično razumevanje vedno ra¬
zumevanje za posameznika, da ne obstaja hermenevtični
pomen besedila samega. Govoriti je torej potrebno o tem,
kakšen pomen »ima besedilo za nekoga«, ne kakšen po¬
men ima besedilo. (Bevir, 2002: 74)

V debato o pomenu to vpeljuje element individualiz¬
ma, individualne kreativnosti in inovativnosti. Pri tem gre
za proceduralni individualizem, ne pa kakršenkoli drugi
individualizem. Proceduralni individualizem zato, ker za
določanje hermenevtičnega pomena postane pomemben
posameznik, ki lahko prihaja do lingvističnih in semantič¬
nih inovacij, ne pa da se za tega posameznika zgolj pred¬
videva (kot to počno konvencionalisti in kontekstualisti),
daje posameznik nujno vpet v lingvistične in semantične
konvencije in kontekste, ki ne dopuščajo inovacij. Zgo¬
dovinski pomeni so torej zgolj pomeni za posameznike,
zgodovinarji političnih idej se morajo ukvarjati s pomeni,
ki jih izjave imajo za posameznike. Teksti kot taki nima¬
jo zgodovinskih pomenov - pomene jim lahko pripišejo
zgolj posamezniki oz. se to zgodi v dialoškem procesu
oblikovanja pomena.

Skinnerjev metodološki pristop k preučevanju polito¬
loških besedil temelji na prepričanju, da je jezik nevtral¬
no orodje, s katerim in v katerem avtor izraža svoje na¬
mene. Zgodovina je po .Skinnerju subjektivna zadeva, ki
ima opraviti zgolj in samo z namenom avtorja, katerega

77

Uvod v zgodovino političnih idej

vpetost v kulturno in epistemično realnost nekega časa
ni pomembna. Takšno videnje zanika političnost jezika
ter pristaja na predpostavko njegove transparentnosti in
nevtralnosti. Če hoče jezik opravljati eno od svojih po¬
membnejših funkcij, to je pravilno opisovanje stvari in
dogodkov, mora razločevati med posameznimi dejanji ter
stvarmi, da bi jih lahko opisal. Že sam način razporeditve
znakov, ki označujejo glasove, ima pravila, po katerih se
glasovi razporejajo in po katerih ne . 22  Vsako razlikovanje
oz. diskriminacija pa je politično dejanje, saj je z njim oz.
njo določeno, kaj lahko biva v jeziku in kaj ne, kaj lahko
postane jezik in kaj ne. Moč kot eden osnovnih polito¬
loških konceptov je imanentna jeziku! Pravila, ki urejajo
način oblikovanja in bivanja jezika ter s tem vsega znanja,
sestavljajo epistemično realnost nekega časa, ta pa določa,
kaj lahko postane znanje in kaj ne. Je način, na katerega se
znanje oblikuje. Obstaja kot nabor implicitnih pravil, ki
so prisotna pri vsakem novem tvorjenju znanja, ter orga¬
nizira odnose znotraj znanja.” Jezik kot ključna sestavina

22  Jezik ne predstavlja zgolj misli - kar omogoča jeziku, daje uspeš¬
nejši od drugih naborov znakov, je, da misel predstavlja v linearnem
zaporedju, ker je ne more predstaviti naenkrat, ker si zvoki sledijo
samo v določenem zaporedju. Sama misel je enostavno, enkratno de¬
janje; izražanje te misli pa je zaporedno dejanje. Jezik zahteva, da se
preneha z istočasno primerjavo delov - red jezika zahteva, da se misel
izraža zaporedno in linearno. (Foucault, 1970:82-3)

23  Če se znanje hoče vzpostaviti kot pravilno znanje, mora razli¬
kovati. Vsako razlikovanje pa je politično dejanje. Da bi znanje bilo
znanje, se mora najprej ločiti od sebi zunanjega, to je ideologije,
praznoverja ali mnenja. Drugič, znanje se reproducira z notranjim
ločevanjem na jasno in megleno, na pomembno in nepomemb¬
no, na pravilno in napačno, na veljavno in neveljavno. (Bartelson,
1995:6) Tretjič, odnose znotraj znanja ureja epistemična realnost
časa. Znanje vpliva na ontološke odločitve (kaj obstaja, kaj ne ob¬
staja), ki posledično izzovejo etična (kdo smo mi in kdo so tujci,

78

Konvencionalisti in kontekstualisti

in medij, v katerem se znanje izraža, je življenjsko odvisen
od epistemične realnosti, zato ni in ne more biti nevtral¬
no orodje, s katerim bi preučevali politološka ali katera¬
koli druga besedila. Jezik ne opisuje sveta »tam zunaj« z
nevtralnimi oznakami, temveč kot nekaj, kar je odvisno
od epistemične realnosti. Avtorjev namen, ki ga Skinner
izpostavlja kot ključnega, je odvisen od epistemične real¬
nosti časa in ga ni mogoče preučevati brez hkratne anali¬
ze le-te. Metodološka napaka prezentizma se tako pojavi
tudi na ravni jezika, ko z današnjim jezikom preučujemo
pretekli jezik, ki ga je obvladovala povsem druga episte-
mična realnost, lingvistične strukture današnjega časa pa
so povsem nesposobne preučevati lingvistične strukture
iz preteklosti. ( cf.  Coleman, 1999:32)

Bralec, kot si ga predstavlja Skinner, ni del dialoškega
procesa oblikovanja pomena. Izgleda, kot da njegova zgo¬
dovinska situacija ne vpliva na določanje pomena politične
ideje. Takšen pogled je posebej presenetljiv glede na to, da
se Skinner pri svojem delu sklicuje na dela Gadamerja in
Ricouerja, ki ravno temu nasprotujeta. Res je, da se Skin¬
ner strinja, da je vsak bralec oz. interpret že »opremljen«
s predsodki, na katerih temelji interpretacija: »Modeli in
predsodki, ki se jim ne moremo izogniti pri urejanju in
prilagajanju naših percepcij ter misli, bodo sami določali,
kaj mislimo ali dojemamo. Da bi lahko razumeli, moramo
klasificirati, neznano pa lahko klasificiramo samo v ter¬
minih znanega.« (Skinner, 1988:31) Skinner s tem naredi
samo prvi korak, ko prizna pomembnost predsodkov in

kdo je prijatelj in kdo je sovražnik, kdo je Isti in kdo je Drugi) ter
metahistorična vprašanja (od kod smo prišli ter kam gremo). (Bar-
telson, 1995:6)

79

Uvod v zgodovino političnih idej

predhodnega znanja interpreta, ne pa tudi drugega, v ka¬
terem bi se moral spraševati, od kod interpretu predsodki,
kaj interpretu organizira znanje, kaj mu dovoljuje, da nekaj
sploh lahko postane znanje oz. predsodek. Interpret kot da
govori iz terre nullis,  kot da ni del epistemične in jezikovne
strukture, ki ga obdaja in mu omogoča, da je sploh lahko
interpret. Kot da predsodki in predznanja niso del znanja
samega, kot da niso tudi oni vpeti v konvencije oblikovanja
znanja. Kot da bi svoj svoj konvencionalističen projekt izpe¬
ljal zgolj na pol: na eni strani zahteval preučevanje vpetosti
namenov avtorja, na drugi pa pozabil ravno tako vpetost
bralca. Kot da smo se vrnili v čase kantovskega transhisto-
ričnega samodefinirajočega subjekta, ki je sam sebi meri¬
lo vseh reči. Ali je sploh mogoče reči, da interpret govori?
Do določene mere da, vendar ne na način, kot si Skinner
predstavlja vlogo interpreta, ko je le-ta kot subjekt v abso¬
lutnem razmerju do znanja . 24

V tem smislu je vprašljiva tudi absolutnost pozicije
Skinnerjevega interpreta do »objekta« svojega preuče¬
vanja (besedila ali dejanja) ter njegova/njena izvzetost iz
zgodovinskosti situacije. Zgodovinska interpretacija je
namreč možna samo s skupno udeležbo interpreta in in¬
terpretiranega v mediju istega jezika in deljenih pomenov.
Brez skupnega jezika sporazumevanje ni možno. Okvir
jezika omogoča, da se skozi medij intersubjektivno veljav¬
nih simbolov uveljavi pomen preteklih dejanj ter izjav ak-

24  Tudi glede avtorja je Skinner prepričan, da je ta v absolutnem
razmerju do znanja. Zanj je avtor oz. akter tisti, ki je nosilec idej,
kajti ideje same zase ne obstajajo, ampak lahko postanejo kaj samo s
pomočjo akterjev. »[...] konceptualne zgodovine same zase ne obsta¬
jajo; obstaja lahko samo zgodovina uporabe konceptov.« (Skinner,
1988a:283)

80

Konvencionalisti in kontekstualisti

terjev. (Keane, 1988:210) Skinner pa nasprotno verjame,
da besedilo obstaja pred interpretom, daje interpretacija
mogoča brez skupnega deležja v jeziku. Vsaka interpre¬
tacija, kar velja tako za družboslovje kot za naravoslovje,
je partnerski dialog med interpretom in interpretiranim.
Odnos med njima naj ne bi bil odnos absolutnega sub¬
jekta, ki predstavlja »avtoriteto« nad svojim »objektom«,
temveč odnos dveh partnerjev, ki sta povezana v mediju
jezika. Takšen odnos je imel v mislih Gadamer, ko je govo¬
ril o zlitju oz. fuziji horizontov kot tistemu dejanju, ki se
lahko v največji meri približa idealu interpretacije. (Keane,
1988:211)

S hermenevtiko, z interpretativnim postopkom, lah¬
ko odkrijemo samo del zgodbe. Odkrijemo lahko samo
tisti del diskurza, ki se sprašuje o tem, kaj je kdo rekel
in zakaj je to rekel in kakšen je bil njegov namen znotraj
konvencionalnih pravil oblikovanja znanja. Res je, da
Skinnerjev konvencionalizem govori o tem, da je avtor¬
jev namen kot vrhovno vodilo odkrivanja pomena izjave
podvržen zakonitostim konvencij za oblikovanje znanja
takratnega časa. Skinner (1988b: 106) posebej opozarja,
daje zgolj naslanjanje na diskurzivna pravila oblikovanja
znanja premalo za razumevanje izjave, saj s tem zanema¬
rimo primere ironije, smešenja, itd. 2 '" Toda s svojo meto-

25  Enaka izjava ne pomeni vedno isto, kajti izjave niso logične
entitete z zakoličenim pomenom in njegovo referenco: ista izjava
lahko v različnih epistemičnih pogojih pomeni različno. Izjave tudi
ne gre enačiti z izjavljanjem: različna izjavljanja so lahko ponavljanja
istih izjav - to pomeni, da je enačenje izjav z izjavljanjem, tako kot
to počne Skinner, napačno. (Bartelson, 1995:70) Podobno kritiko je
Thompson (1981:9) usmeril k strukturalističnemu pristopu k jezi¬
ku, ki iz analize izpušča pomembne fenomene jezika: govorjenje kot
dejanje ter svobodno kreacijo izrazov. Zgodovina je v strukturalistič-

81

Uvod v zgodovino političnih idej

do ne poseže globlje, ne poseže v razpravo o tem, kateri
zakoni obvladujejo epistemično realnost nekega časa, po
katerih zakonitostih se oblikuje diskurz. Za Skinnerja so
diskurzivna pravila nekaj danega, znotraj česar se gibajo
avtorjevi nameni, ne pa stvar, ki bi jo bilo vredno preu¬
čiti . 26  Tudi hermenevtika na splošno ne posega v pravila
oblikovanja diskurza niti v sintaktična ali semantična
pravila. Zatorej lahko takšna analiza diskurza, v našem
primeru političnih idej, ostaja zgolj na analitični površi¬
ni, ki se ne sprašuje o tem, na kakšen način se oblikuje
diskurz oz. katera pravila obvladujejo oblikovanje zna¬
nja v določenem obdobju in kakšne so posledice tega.
Če želimo prodreti globlje, če želimo odkriti, kaj je tisto,
kar obvladuje diskurz, moramo poseči po metaanalizi
diskurza, ki odkriva zakonitosti njegovega oblikovanja.
Ena od metod, ki nam jo je ponudil strukturalizem in
kasneje poststrukturalizem, je genealogija.

V tem smislu torej ni dovolj, da zgolj odkrijemo, kaj
je nekaj izjava pomenila, niti ni dovolj, da odkrijemo po¬
men izjave v določenem sobesedilu, ampak je pomem¬
ben način, kako je izjava oblikovana in kakšni so odnosi
med posameznimi izjavami. Sobesedilo je, ne glede na

nem pristopu izključena - toda zgodovina je več kot samo prehod iz
enega stanja v drugo: je proces, v katerem ljudska bitja proizvedejo
sama sebe ter svojo kulturo ravno z jezikovno produkcijo. Struktu¬
ralizem poleg tega izključuje glavni cilj namena jezika: to je povedati
nekaj o nečem. Jezik ima svoj idealni vidik, da nekaj pove, kot tudi
svojo realno referenco, da o nečem nekaj pove. (Thompson, 1981:9)

Zb  Sobesedilo je za Skinnerja medij, ki ga lahko razumemo kot
jezik politike, kot nekaj, kar pomaga pri vzpostavljanju določenega
načina političnega življenja, ki pomaga določati, kaj so meje spreje¬
mljivega, dobrega, slabega - kot ideološko sobesedilo oz. ideologijo.
(Taylor, 1988:219)

82

Konvencionalisti in kontekstualisti

situacijo, ravno tako kot besedilo diskurzivno oblikova¬
na entiteta, ki v ničemer ne vodi do razumevanja, ampak
zgolj do razlage. Tudi sobesedilo se lahko podobno kot
besedilo ujame v prezentistično zanko zgodovinskega
raziskovanja . 27  Tudi pogoji oblikovanja znanja in s tem
osnovnih politoloških konceptov so nujno del zgodovin¬
skosti situacije.

Glede na dosedanjo razpravo in kritiko Skinnerjeve
metode preučevanja politoloških pojavov se moramo
vprašati, ali naj bodo kriteriji, ki jih postavljamo za pre¬
učevanje političnih idej, ahistorični ali historični? Ali naj
bodo postavljeni izven zgodovine, kot objekti? Ali lah¬
ko pri preučevanju političnih idej govorimo o finalizmu
Heglovega tipa, ko je zgodovina preteklosti izražena v
terminih zamišljene prihodnosti, ko je sedanjost dojeta
kot projekcija preteklosti, ko finalizem tipično identifi¬
cira sedanje veljavne resnice v embrionalni obliki daleč v
preteklosti in potem nadaljuje z nujnostjo razlage pro¬
gresivnega razvoja do sedanjosti, ali  lahko govorimo o
prezentizmu, ko je preteklost dojeta kot projekcija seda¬
njosti, ko so postavljeni nadčasovni kriteriji rekonstruk¬
cije in veljavnosti v zgodovini? Finalistična zgodovina

27  Farr (1989:41) na primer trdi, da je treba pomen politoloških
konceptov razumeti v sozvočju s sobesedilom, kamor so ga postavili
avtorji. Vsako raziskovanje konceptualnih sprememb zahteva preu¬
čevanje spreminjanja sobesedil skozi čas. Farrova trditev samo delno
ustreza, ker predpostavlja, da interpreti ali preučevalci vedo, a ven¬
darle govorijo iz niča, so kot tabula rasa  pri preučevanju sobesedil,
pomembnih za politološke koncepte. Tudi če bi Farr trdil, daje inter¬
pret ujet v svoje sobesedilo in da je vse, kar lahko naredi, priznavanje
lastnega sobesedila kot pomembnega, bi to še vedno pomenilo samo
razlaganje, ne pa tudi razumevanja. Da bi prišli do razumevanja, je
potrebna metaanaliza sobesedila. Več o metodološki napaki prezen-
tizma glej v Dreyfus, Rabinovv (1983:118).

83

Uvod v zgodovino političnih idej

uporablja preteklost za opravičevanje sedanjosti, med¬
tem ko prezentizem najde svojo upravičenost in temelj
zunaj zgodovine, znotraj absolutnih kriterijev. (Bartel-
son, 1995:55-57)

Kontekstualisti

Konvencionalistično preučevanje političnih idej je po¬
vezano z raziskovanjem namena avtorja. Konvencionalisti
znotraj cambriške šole želijo odkriti kompleksen namen
avtorja kot način določanja pomena ideje. Jasno izposta¬
vijo, da ideje nimajo transhistoričnih pomenov (na her¬
menevtični ravni ne pomenijo enako za vse), ampak da
se oblikujejo v dialoškem procesu oblikovanja pomena.
Ključna teza konvencionalistov je, da pomen izjave vedno
izhaja iz kompleksnega namena, ki pa je proizvod družbe¬
nih in lingvističnih konvencij nekega obdobja.

Kontekstualisti cambriške šole zavračajo tovrstne ideje
o pomenu idej s tezo, da je pomen izjave vedno pogojen
z nečim, kar različno opisujejo kot »episteme«, »diskur-
zivne oblike« ali »paradigme«. (Bevir, 2002:34) Pomeni,
ki so dostopni avtorjem, so odvisni od načinov mišljenja,
pisanja in govorjenja v družbi določene dobe. Avtorji se
ne morejo otresti družbene pogojenosti svojih izjav. Kar
lahko izjavijo, je zgolj v okviru konceptov, s katerimi ope¬
rirajo, pa še tu ne gre za objektivno (objektivistično) em¬
pirično opazovanje sveta, ki naj bi bilo vrednostno nev¬
tralno, ampak za družbeno prenosljiva predvidevanja o
svetu. Analiza političnih idej mora slediti tej predpostavki
o možnosti izjavljanja, zato gre za korak »globlje« od kon-
vencionalistov in se ukvarja z vprašanji oblikovanja pravil
izjavljanja. Ukvarja se z metaanalizo diskurza.

84

KONVENCIONALISTI IN KONTEKSTUALISTI

Najpomembnejši predstavnik kontekstualistične veje
cambriške šole je J. G. A. Pocock, medtem ko je širše v
družboslovju, filozofiji in zgodovini idej na splošno mo¬
goče Pocockove ideje povezovati z idejami Michela Fou¬
caulta (1926-1984).

Pocock kot differentio specifico  kontekstualističnega pro¬
jekta odkrivanja namena izpostavlja tezo, da naša govor¬
na dejanja ne samo, da imajo nenamerne posledice, tem¬
več daje tudi v območju namernih posledic težko govoriti
o »naših« govornih dejanjih, ker so le-ta sedimentirana in
institucionalizirana: »Vsak od nas govori z več glasovi, kot
v plemenskem šamanu duhovi prednikov govore naen¬
krat; ko govorimo, nismo prepričani, kaj povemo, in naša
odločujoča ter komunikacijska dejanja niso popolnoma
naša.« (Pocock, 1984:29) Besede in izjave nikoli niso samo
moje, ampak so sedimenti nekega epistemičnega okolja.
Ne samo, da niso samo moje, saj sem si jih izposodil od
drugih in so me jih drugi naučili, ampak je tudi nemogo¬
če popolnoma natančno reči, kdo jih je prvi izrekel - moja
dejanja, ki so besede (»words are deeds«) so bila že prej
institucionalizirana in se jih mora izvajati z institucional¬
nimi sredstvi. Jezikovna sredstva, ki so tudi institicionali-
zirana, pa so bila na voljo več kot samo eni osebi, delujejo
z več kot samo enim namenom - nikoli jih ne moremo
zreducirati zgolj na eno obliko ali samo namen nekoga.

Kontekstualisti torej trdijo, da zgodovinski pomeni iz¬
hajajo iz jezikovnih struktur določene družbe. Zgodovin¬
ski pomeni ne izhajajo iz miselne aktivnosti posamezni¬
kov, ampak so sedimentirani in institucionalizirani.

Med Foucaultom in Pocockom je razlika, kajti Fou¬
cault je v svojih zgodnjih delih »dogmatski« v tezi, da teo¬
retične in lingvistične strukture določajo, na kakšen način

85

Uvod v zgodovino političnih idej

se lahko pojavljajo izjave. Pocock za razliko od Foucaulta
avtorja historizira - avtor ni talec paradigem, temveč se je
sposoben izrekati v njihovem okviru. Pri avtorju je zno¬
traj paradigem mogoča določena stopnja omejene inova¬
tivnosti. Pocockova teza je, da jezik daje avtorju namene,
ki jih lahko ima, s tem da mu daje možnosti za njihovo
izvajanje. (Bevir, 2002:35) Jezik po Pococku torej ne de¬
lujejo strukturalistično določujoče, ampak kot struktura,
znotraj katere sta mogoči kontingenca in inovativnost.

Konvencionalistično preučevanje političnih idej je pre¬
učevanja s subjektom. Subjekt v podobi avtorja ali bralca
je pomembna instanca tako interpretacije kot racionali¬
stičnega izjavljanja. Ključna slabost preučevanja političnih
idej s subjektom je omejena možnost odkrivanja delova¬
nja diskurzov političnih idej. Takšno raziskovanje lahko
odkrije le površino diskurza, kdo je kaj rekel in s kakšnim
namenom, kaj ni rekel ter zakaj, ne more pa raziskovanje
te vrste poseči - ravno zaradi branja s subjektom, ki je od
moderne razdvojen v enotnosti dajanja pomena in bivanja
kot predmet preučevanja - v sfero oblikovanja pogojev za
oblikovanje vedenja o političnih idejah. Z drugimi beseda¬
mi, s subjektom ni mogoče narediti metaanalize diskurza,
ki bi razkrila, katera so pravila oblikovanja znanja, ki obli¬
kujejo politične ideje.

Če preučujemo politične ideje s subjektom, se lahko
zgolj vprašamo, čigave so, zakaj jih je nekdo izrekel in
čemu služijo. Ne moremo pa se vprašati, kaj je nekoga
vodilo, kaj mu je omogočalo, da je neko idejo oblikoval,
kot jo je oblikoval. Ideja namreč ni struktura, niti ni pr¬
votna, primitivna enota, ki bi karkoli razložila, temveč je
»funkcija, ki preči domeno struktur in možnih enot ter
jih razgali s konkretno vsebino v času in prostoru«. (Fou-

86

Konvencionalisti in kontekstualisti

cault, 1972:87) Idej in izjav ne gre preučevati posamezno.
Skupaj namreč tvorijo diskurze, so medsebojno povezane
s pravilnimi odnosi med posameznimi izjavami. Diskurz
je tisti sistem, ki zunanje oblikuje izjave. Analiza izjav de¬
luje brez kogita - nemogoče je določiti, od kod nekdo go¬
vori, ker smo vedno odvisni od naše zunanjosti, od zuna¬
njih pogojev, od splošnega epistemičnega okolja. 2h  Vsaka
izjava je odvisna ne samo od splošnega diskurza, episte¬
mičnega okolja, ampak tudi od celote vseh izjav, odnosov,
transformacij izjav, itd. Vsakdo, ki govori, ne govori od
»kjerkoli«. Njegova izjava je vedno pogojena z zunanjo¬
stjo. (Foucault, 1972:122)

Hermenevtika kot branje s subjektom je vedno želela
ujeti namen avtorja oz. subjekta. Skinnerjevo glavno me¬
todološko napotilo je bilo odkriti kompleksen namen av¬
torja, povratek k avtorju, brez spraševanja o pogojih obli¬
kovanja izjav in znanja v tistem času, daje avtor lahko ne¬
kaj izjavil, kot je izjavil. Diskurzivna analiza ima povsem
drugo nalogo.

Opis izjav in diskurzivnih formacij se mora osvoboditi
zelo razširjene in vztrajajoče podobe povratka. [Diskurziv¬
na analiza] ne trdi, da gre nazaj, mimo časa, ki ni nič druge¬
ga kot nekaj odpadajočega, latentnost, prikrivanje oziroma
vandranje k trenutku nastanka, ko govor še ni bil ujet v ka¬
terokoli obliko materialnosti, ko ni imel možnosti prežive¬
tja, ko je bil obsojen na nedoločujočo dimenzijo začetka. Za

28  Subjekt ni tisti, ki bi proizvajal diskurz in bi bil preko slednjega
proizvajalec in lastnik vsega bivajočega: »Diskurz ni veličastno raz¬
vita manifestacija subjekta, ki misli, ki spoznava in ki reče: naspro¬
tno, je celota, v kateri se lahko ugotovi samo subjektova razpršitev in
njegova diskontinuiteta s samim sabo«. (Foucault v Lukšič, Kurnik,
2000 : 156 )

87

Uvod v zgodovino političnih idej

povedano ne želi ustvariti paradoksni primer drugega roj¬
stva; ne želi ponovno osvetliti povratka. Nasprotno, ukvar¬
ja se z izjavami in gostoto diskurza, v katerega so ujete in
ki ga nikoli ne prenehajo spreminjati, motiti, prevračati in
včasih tudi uničiti. (Foucault, 1972:124-25)

Hermenevtika kot postopek si je zadala nalogo, da
odkrije realnost, ki se skriva za preteklimi podobami. S
postopkom fuzije horizontov je dosegla stik pretekle in
sedanje podobe z namenom odkritja pretekle realnosti.
Genealogija kot postopek diskurzivne analize se razlikuje
od hermenevtike, saj ne poskuša odkriti realnosti, temveč
se zaveda, da v družboslovju nimamo opraviti z lastno-
stoječimi realnimi objekti, ki bi jih interpretirali, ampak z
notranje refleksivnimi družboslovnimi koncepti, in da je
za tančico, ki prekriva realnost in ima nalogo posredova¬
nja med »realnostjo« in podobo, samo še ena tančica, ki
opravlja enako nalogo. »Realnost« je tisto, čemur je v dis¬
kurzu dovoljeno, da obstaja. Realnost so zgodbe, ki jim je
v diskurzu dopuščeno, da obstajajo. Epistemična realnost
pripušča »realno« v življenje in ne nasprotno. Genealogija
je v tem pomenu metoda preučevanja odnosa med real¬
nostjo in podobo, med tem, kako nekaj postane realnost,
drugo pa ne, kar se v različnih zgodovinskih obdobjih
oblikuje različno.

Zgodovina, in z njo hermenevtika, poskuša odkriti vsak
pretekli dogodek, kot seje dejansko zgodil, ne oziraje se na
to, da je način videnja preteklih stvari pravzaprav funkcija
sedanjosti. Vsaka zgodovinska raziskava mora najprej biti
t  raziskava lastne pozicije, lastnega stališča, ker ta pove več
o zgodovini kot pa »prava« zgodovina sama. Genealogija
kot metoda se osredotoča ravno na slednje. Poskuša odkri¬
ti zgodbe, ki pomagajo odkriti lastnosti sedanjosti. (Bar-

88

Konvencionalisti in kontekstualisti

telson, 1995:75-76) Zaradi tega mora genealogija začeti z
analizo sedanjosti, ki služi kot začetna točka zgodovinske
raziskave. Če je njena naloga napisati zgodovino sedanjosti
znotraj te iste sedanjosti, mora priznati, daje že njena zače¬
tna točka, njena lastna perspektiva, rezultat rekonstrukcije
zgodovine na njej lastnih načelih. Če hoče torej upravičiti
svoje delovanje, mora obenem napisati tudi zgodovino svo¬
je začetne točke. Na ta način genealogija postane opravilo,
ki se dogaja spiralno, saj ne samo da prizna, daje preteklost
odvisna od sedanjosti, ampak je hkrati tudi točka sedanjo¬
sti, s katere se ocenjuje preteklost, svojo zgodovino, ki se
pokriva z našim videnjem sedanjosti. Zasnovana je na dvoj¬
ni refleksivnosti zgodovinskih modalitet sedanjosti in pre¬
teklosti ter zgodovinskega dejstva in zgodovinskega nara-
tiva. (Bartelson, 1995:77) Ali drugače, genealogija nas uči,
da smo globoko zgodovinska bitja. Da smo interpretacije
preteklih interpretacij, pa tudi tisti, ki pišemo in mislimo
lastne interpretacije. Od tod potreba po radikalnem inter¬
pretativnem postopku političnih idej, ki bo poleg analize
samega diskurza zajel tudi interpretacijo pozicije interpre¬
ta oz. stališča avtorja ter po zaključku postopka branja brez
subjekta ponovno vpeljal subjekt, vendar tokrat v njegovi
polni zgodovinskosti in ne več suprahistorični poziciji.

Genealogija kot interpretacija torej ne odkriva skritih
pomenov, ker je vse, kar želimo interpretirati, že interpre¬
tacija. V družboslovnem svetu ne obstajajo stvari za sebe
kot take - popredmetenje neke politične ideje ne pomeni,
da se ta dejansko dogaja, da je dejansko taka, kot se jo
predstavlja, ampak zgolj, daje to samo ena od interpreta¬
cij te ideje, ena od zgodb o njej. Način sodobnega obliko¬
vanja znanja je usmerjen k popredmetenju stvari, k temu,
da tudi z družboslovnim konceptom poskuša ravnati kot

89

Uvod v zgodovino političnih idej

s fizičnim predmetom. To pa ne pomeni, da npr. država
ali suverenost tak predmet tudi »sta«. Suverenost ali drža¬
va sta koncepta, ki »sta« zgolj zato, ker ljudje delujejo in
govorijo, kot da »sta«.

Kako sploh nastane polje, v katerem se oblikuje znanje?
Na osnovi katerega zgodovinskega dpriori  se lahko pojavi¬
jo ideje, se vzpostavijo znanosti, se oblikujejo racionalno¬
sti, ki lahko kmalu po tem tudi izginejo? Epistemična re¬
alnost določenega časa dopušča stvari v realnost, ustvarja
pogoje za možnosti oblikovanja znanja. Epistemične real¬
nosti so kot polja, kot logični prostori, znotraj katerih se
oblikuje znanje določene dobe o neki zadevi in med kate¬
rimi ne obstaja kontinuiteta, kljub poskusom modernega
človeka, da bi v diskontinutetah videl kontinuiteto. Epi-
stemično polje nastane skozi fine rituale moči, pravila in
obveze, ki so rezultat teh ritualov. Rituali moči so vpisani
v civilno pravo, moralne kode, univerzalne zakone člove¬
štva. ( cf.  Dreyfus, Rabinow, 1983:110) Naloga genealoga
političnih idej ni iskanje subjektov, vrlin ali moči znotraj
posamičnega epistemičnega polja, ampak preučevanje na¬
stanka boja, ki definira in izčisti prostor. V našem prime¬
ru gre za vprašanje boja za pomen političnih idej.

Diskurz o neki politični ideji je »sistem izjav, ki pripa¬
dajo isti diskurzivni obliki«. (Foucault, 1972:117) To ne
pomeni, da gre za retorično ali formalno enotnost, ki bi
bila ponovljiva v različnih obdobjih v zgodovini, temveč
gre za skupino izjav, za katerih obstoj veljajo določeni po¬
goji. Diskurzivna praksa neke politične ideje je torej nabor
anonimnih, zgodovinskih pravil, ki so specifična v času in
prostoru, za določeno zgodovinsko obdobje ter natančno
opredeljena z družbenimi, ekonomskimi, geografskimi in
jezikovnimi polji.

90

Konvencionalisti in kontekstualisti

Tak diskurz je samo eden od množice diskurzov, ki ob¬
stajajo znotraj logičnega prostora episteme, 29  znotraj episte-
mične realnosti družboslovja. Episteme  ni nekaj, kar bi na
diskurz delovalo od zunaj, kar bi bilo kot nekakšen uni¬
verzalen zakonik oblikovanja diskurzov. Gre bolj za nabor
odnosov, ki znotraj določenega obdobja povezujejo vse dis-
kurzivne prakse in način, na katerega se oblikuje znanje.

Analiza diskurza neke politične ideje mora odgovoriti
vsaj na nekaj pomembnih vprašanj. Kdo sploh govori o tej
politični ideji? Kdo ima pravico, da uporablja to vrsto jezika?
Od kod, s katerega institucionalnega mesta govori (zdrav¬
nik, manager, politik) in od kod takšen diskurz pridobi le¬
gitimni vir in točko uporabe? Pomembna je tudi situacija, iz
katere govori (ali je poslušalec ali je govornik). ( cf.  Foucault,
1972:50-3) Vendar diskurza ne vodijo ta manifestna pravila
oblikovanja znanja, ki bi se jih dalo razbrati iz izjav. Pravila,
ki določajo, kako bo izjava oblikovana in kaj bo povedala,
niso nekaj, kar bi bilo v glavah tistih, katerih obnašanje opi¬
sujejo: »Polje izjav ni opisano kot 'prevod' operacij in pro¬
cesov, ki se dogajajo drugje (v človekovi misli, v zavestnem
ali nezavednem); v svoji empirični pojavnosti je sprejeto kot
skupek različnih dogodkov, pravil, odnosov, sprememb in
sistemskih transformacij.« (Foucault, 1972:74) S pravili se
sistemizira fenomen, pravila dajejo izjavam koherentnost
znotraj sistema. Niso pa to pravila, ki bi se jih posamezniki
držali, kljub temu pa so vseeno preskriptivna: »S sistemom
oblikovanja izjave mislim na kompleksen nabor odnosov,
ki delujejo kot pravilo: predpisujejo, kaj mora biti poveza¬
no v določeni diskurzivni praksi, če hočemo dati tako in

29  Episteme, gr. nadznanje (znanje+epi: predlog, vse, kar je nad,
preko, več).

91

Uvod v zgodovino političnih idej

tako izjavo, če hočemo uporabiti takšen in takšen koncept,
uporabiti takšno in takšno strategijo«. (Foucault, 1972:74)
Diskurzivna pravila niso diskurzu ne notranja ne zunanja
v smislu njegovega omejevanja, nalaganja določenih oblik,
načina, na katerega se lahko o nečem govori, kako se o ne¬
čem lahko izjavlja. Diskurzivna pravila delujejo na robu
samega diskurza. Na voljo mu dajejo objekte, o katerih
lahko govori, oz. določajo skupine relacij, ki jih mora dis¬
kurz vzpostaviti, da lahko govori o določenem objektu, ga
klasificira, ... (Foucault, 1972:46) Foucault zagovarja tezo,
da nediskurzivne prakse usmerjajo (»obvladujejo«) člove¬
ško aktivnost z vzpostavitvijo horizonta intelegibilnosti, v
katerem imajo pomen samo določene diskurzivne prakse,
njihovi objekti ter subjekti. ( cf.  Foucault, 1972:25,74) Gre
za polje epistemične realnosti ter pravil oblikovanja znanja
in diskurza.

Še nekaj je pomembno za kontekstualističen način
preučevanja političnih idej: zavedanje, da zgodovina ni
logično sosledje dogodkov, ki bi sledili eden drugemu,
temveč da je ideja zgodovinske kontinuitete šele projekt
moderne. Moderna je prinesla nocijo, da je zgodovino
mogoče omejiti na vzročno-posledične odnose, na nekaj,
nad čimer biva transcendirajoči zakon večne veljave, ki ve¬
lja in obsega vse. ( cf.  Foucault, 1972:8-9) Moderna nocija
zgodovine zanika obstoj posamičnih logičnih prostorov,
znotraj katerih se znanje lahko oblikuje na različne na¬
čine in v katerih transcendirajoči subjekt, ki bi dajal po¬
men zgodovinskim dogodkom, ni apriorna kategorija.
Diskontinuirano gledanje in zgodovinske diskontinuitete
so zato nujne, če hočemo uiti totalni zgodovini in histo-
riziranju vsega bivajočega. Kontinuirajoča zgodovina je
korelat osnovne funkcije subjekta - gre za garancijo, da

92

Konvencionalisti in kontekstualisti

zgodovina s svojo kontinuiteto zagotavlja, da vse, kar je
subjektu ušlo, lahko dobi nazaj, da bo lahko razumel, kar
mu je prej ušlo. (Foucault, 1972:12) 30  Moderni subjekt
»ve«, ker je on tisti, ki je del zgodovine. Brez zgodovine
je izgubljen v vesolju diskontinuitet in nima identitete, s
katero bi lahko ohranjal svojo mirno eksistenco.

Diskontinuirano gledanje zgodovine se mehansko šo¬
lanemu umu zdi čudno, ker razume stvari zgolj na relaciji
vzroka in posledice. Diskontinuiteta ni nič manj vredna v
smislu veljavnosti teorije, pa čeprav nasprotuje samozave¬
danju modernega subjekta. Ker je kontinuiteta največkrat
prisiljena interpretacija zaporednega poteka dogodkov, za
katerega je malo verjetno, da se je res zgodil na takšen
način, kot je predstavljen, oz. je linearna interpretacija
ostanek empiricizma klasične dobe, je z diskontinuiteto
brez subjekta v družboslovju mogoče ugotoviti več, pred¬
vsem pa dobiti drugačen uvid. Tu nastopi poseben pro¬
blem kontingence sistema, kako jo misliti in vključiti kot
osnovno sestavino sistema. Marx in psihoanaliza uvedeta
diskontinuiteto v zgodovino, ki ni več samo gibanje sub¬
jekta, ampak je mogoče pomen ponovno ujeti ne skozi gi¬
banje subjekta, temveč skozi prepleteno igro materialnih
determinant, pravil igre, nezavednih sistemov, obvezujo¬
čih, a nereflektiranih odnosov, korelacij, ki uidejo nepo¬
sredni subjektivni izkušnji. (Foucault, 1972:14)

30  Ideji kontinuirane zgodovine in subjekta sta korelativa: »S po¬
stavitvijo diskontinuitete nasproti kontinuiteti oz. določenemu smo¬
tru (kar počne novejša zgodovinska analiza), z vzpostavitvijo razpr¬
šitve nasproti enotnosti v zgodovini je bil izvršen neposreden napad
na subjektno centrirani um, kajti narediti iz zgodovinske analize
diskurz kontinuitete in narediti iz človekove zavesti izvorni subjekt
vsega postajanja in vsakega delovanja, sta le dva obraza istega sistema
mišljenja«. (Lukšič, Kurnik, 2000:145)

93

PREDMET PREUČEVANJA

3.1. ZAČETEK MODERNE POLITIČNE MISLI

Moderna politična misel zahoda začenja večkrat in na
več mestih. Po eni strani je njeno izh odiš če  polis v stari
Grčiji. Humanizem in renesansa se namreč sklicujeta prav
na starogrško in starorimsko tradicijo, po drugi strani pa
se napajata iz sočasnih tokov najbolj vitalnih mest in dvo¬
rov ter iz razkrajanja oblasti papeške države.

V zgodovini evropskih političnih idej ima slednja po¬
sebno mesto. .Padec papeške države ali bolj natančno ekle-
ziastične politične skupnosti je najj asnejši izka z k onca
sred njega veka. (Burns, 1991:2). Padec univerzalne avto¬
ritete, oblasti papeštva označuj e Jsq  nec sredajeveškegajcr-
ščanstva. Republica Christiana  od šestnajstega stoletja naprej
nastopa v formah nacionalnih cerkva. V tej točki mnogi
vidijo najbolj prepoznavno potezo moderne države. Celo
v najbolj katoliških državah, kot so bile Španija, Francija
in habsburška monarhija, je ta vzorec prevladal. Moderna
država je sekularna država, v kateri velja temeljno načelo
ločitve cerkve od države.

94

Začetek moderne politične misli

^Coluccio Saluti, notar, ki je postal državni tajnik v
Firencah, je med prvimi povezal humanistično učenje s
politično akcijo v letih 1390-1420. Nasproti agresivnemu
in učinkovitemu vladarju Milana je razvil idejo republika¬
nizma. Firence je predstavljal kot edinega pravega dediča
timske svobode in rimske republike. Leonardo Bruni, ki
mu je na tem položaju sledil, je naprej razvijal njegovo po ¬
liti čno m isel. Bruni se je zavzel za pisanje v italijanskem
jeziku, ki da lahko zveni tako umetelno kot pisanje v la¬
tinščini. Razvil je tudi svojo teorijo zgodovine, 31  s čimer se
je uprl tradicionalnemu prikazovanju preteklosti.

V začetku 15. stoletja so premožne družine v Firencah
in Benetkah začele svoje sinove vzgajati v duhu klasike.
V obdobjih kriz so denimo v Firencah sklicevali sestanke
pomembnih družin in na njih citirali klasične politične
primere. Iz krize naj bi izšli s pomočjo izkušnje antičnih
mislecev in državnikov. Ta praksa je postopno pripeljala
do tega, da so nase začeli gledati kot na prave dediče Rima
in branilce republikanske svobode, stabilnosti in zakona.
FIkrati so Viscontijevi iz Milana, Aragonesi iz Neaplja in pa¬
peži v Rimu začeli najemati humaniste, »da bi legitimirali
njihove zelo različne politične cilje in dosežke. Humanizem
se je vzpostavil kot izjemno pomemben vir za javno ute¬
meljevanje politične moči: lahko je legitimiral ali napadel
režim, opravičil vojno, vcepljal patriotizem in nudil nasvete
v časih kriz.« (Grafton, 1991:14) Humanisti so postopno
zahtevali oblikovanje nove mreže institucij. Ustanavljati so
začeli šole, v katerih so poučevali klasične tekste v navezavi

31  Dober poznavalec Firenc tedanjega časa Baron gaje poimeno¬
val celo kreator kopernikanskega obrata v historiografiji. (Grafton,
1991 : 13 )

95

Uvod v zgodovino političnih idej

z idejo »vir bonus dicendi peritus« (dober mož je vešč jav¬
nega govorjenja) - ca naj bi bil idealni proizvod normalne
edukacije. Klju čne sestavine te šole so bile retorika, študij
zgo dovine in razvijanje moralne trdnosti. Papeštvo je na¬
daljevalo s svojimi šolami formalne teologije, ki so učile po
ustaljenih metodah in predmetih. Humanisti so vendarle v
mnogočem slavili. Preobrazili so okus in senzibilnost elite
po nareku novih razmerij meščanske dobe.

Renesansa in humanizem sta revolucionirala tudi for¬
me javnega diskurza. Revolucionira na (o)  politika/ o) je
vodila revolucij o (a.)  politične misli. Hans Baro n, ki je ve¬
ljal za najboljšega poznavalca renesanse v sedemdesetih in
osemdesetih letih 20. stoletja, je bil prepričan, da sojdren-
ški humanisti »utemeljitelji sekularne politične misli in
mode rne republikanske tradicije«. (Grafton, 1991:15) Ko
je despot Giangalezzo leta 1402 umrl, je Milano izgubil
državno kohezijo, Firence pa so preživele. Začel se je nji¬
hov vzpon. Ta zmaga je spremenila življenja in ideje držav¬
ljanov in intelektualcev. Na čelu  s kan clerjem Brunijem so
bili  F irenčani prv i intelektualci, ¥Tso sprejeli sekulare n in
državniški pogled na politiko in uporabili sredstva klasič¬
ne retorike, da so temu pogledu pripomogli do močnega
izraza v filozofskih, literarnih in zgodovinskih delih.

Humanisti so ustvarili nov jezik javne razprave o dr¬
žavljanstvu in državi. 32  Ta jezik je izpostavljat obveznosti

32  Humanisti so vplivali na način pisanja političnih tekstov, ker so
vpeljali preciznejše opise javnih zgradb, kot so cerkve, bolnišnice in
trgi. S tem so najbolj poudarili učinke, ki so jih javne zgradbe imele
na prebivalce. Ta način pisanja je postal standard zlasti za utopistič-
na dela, kot sta Moreova Utopija  in Campanellovo Mesto Sonca.  Slo je
za iskanje najboljšega možnega mesta, s čimer se v razpravi De regnum
daleč pred temi deli ukvarja Tomaž Akvinski. Tudi tu je vodilo, da
narava, prostor, voda, prst, podnebje krojijo strukturo srečne države.

96

Začetek moderne politične misli

pat ricijev do gospodinjstva* mesta in države. Učitelji etike
so poudarjali, da človek ni rojen le zase, temveč tudi za
dinge, in spet ne za vse druge, temveč za tiste, za katerih
skrb in vodstvo je odgovoren . Afirmirali  so aristotelovsko
.načelo bonum commune  (dobro skupnosti), ki naj velja na
polju politike . Republika pisem je pomenila visoko raven
političnega delovanja intelektualcev srednjega veka in mo¬
derne dobe, ki so jo uvedli humanisti. Slo je za pomemb¬
ne refleksije političnega življenja, razvijanje in artikulacijo
idej, ki so segale prek meja držav in predstavljale skupen
intelektualni prostor..

Bruni je za Firence razvil institucijo cautela -  sistem,
kjer izbira člane vladajočih odborov veliko število držav-
ljano v, kar naj bi preprečilo velikim družinam, da bi nad¬
zorovale urbane politike. Firence so bile tedaj namreč ne
neko homogeno mesto, kot se zdi danes, temveč prej pove¬
zava okrožij in gild, do katerih so meščani čutili primarno
lojalnost. S to inovacijo je Bruni vzpostavil mehanizem,
ki partikularnemu meščanskemu interesu preprečuje iz¬
roditev v vladavino samovolje, hkrati pa zagotavlja obli¬
kovanje in artikulacijo splošnega meščanskega interesa.
Dopolnjevanje tovrstnega izkustva je prek moderne repu¬
blike porodilo liberalno demokracijo sodobnega tipa..

Republikanci so imeli Firence za jedro svobode in bra¬
nilca svobode ne samo doma, temveč tudi po vsej severni
Italiji. Republikanizem so branili predvsem pred tiran¬
stvom Viscontijevih iz Milana. Vendar sta bili republika
in svoboda za Firence v resnici bolj oznaka lastnega in¬
teresa kot pa program političnega razvoja severne Italije.
Politični razred Firenc je že imel dovolj trdno predstavo o
svojih interesih, da jo je znal obraniti na vseh ravneh: tudi
na politično-filozofski.

97

Uvod v zgodovino političnih idej

jle p uhlike šestnajstega in sedemnajstega stoletja so
bile, tudi če so suverenost pripisovale ljudstvu, daleč od
ljudskih republik ali demokracij, kot ta dva koncepta
razumemo danes. Evropska nacionalna država devetnaj¬
stega in dvajsetega stoletja je povsem drugačna entiteta v
primerjavi s tipično dinastično državo ancien regime.  Mo¬
derna demokratična država, država blaginje, korporativ¬
na država, birokratska država, strankarska država - vse te
oblike so se razvile v zadnjih dvesto letih. Monarhije, ki
so obvladovale evropski prostor tristo let pred francosko
revolucijo, spadajo v povsem drugačno zgodbo.

Ermolao Barbatp, veliki učitelj in državni uslužbenec
v Benetkah, je glede obvez, ki jih imajo ambasadorji, za¬
pisal, da morajo biti pokorni ne posameznemu voditelju,
temveč državi kot celoti. Ta misel nima primerjave v pred¬
hodni zgodovini političnih idej. Ta klic k absolutni po¬
kornosti političnim potrebam države je jasno in natančno
povzemal moderni duh in skladnost s tedanjo realnostjo.
(Grafton, 1991:28)

V renesans i je poznavanje z god ovine političn ih idej
služilo legitimaciji vpnčnih dejanj ali predlogom, nasve¬
tom oblastnikom, kako bi bilo dobro ukrepati Ilustr acija
2 -dogodkom iz preteklosti je imela.m o č argumenta.  Vse¬
bina retoričnih spppadov na terenu politike je bila po pra¬
vilu zabeljena s primeri uspehov in neuspehov vladarjevju
dojrmevna podobni situaciji, kot seje zanjo menilo, da^se
v njej trenutno nahajajo. Poznavanje primerov iz Rima in
stare Grčije je bilo tako postopno vse bolj dobrodošlo in
je nadomeščalo analizo aktualnih razmerij političnih sil.
Skozi takšno početje je politična misel postopno dobila
veljavo. Ni bilo več pomembno samo, kdo ima prav, kdo
j e mora lno u pravičen do zmage, kdo je na strani pravega

98

Začetek moderne politične misli

boga, te mveč je bi lo vse bolj pomembno, kdo bolje pozna
arzenal političnih idej, iz katerega se utegne dobro opre-
mTtrza obstoječe politične spopade.

V zgodovini p oli tič nih idej je za začetnika moderne po-
litične misli največkrat  ppstavljen Machiavelli. »Po splo¬
šnem mnenju moderna politična misel vstopa v zgodovi¬
no včasu med koncem 15. in začetkom 16. stoletjain njen
prvi vidni predstavnik4e_Machiavelll Za moderno politič¬
no življenje je tipična znač ilnost narionalnabržava, ki je
prevzela, oh ranila in razvila oblik e absolu tistične države.
... Država se je zn e bil a^tudi teoloških oziroma cerkvenih,
- vezi,  ki so bile zanjo tako značilne v vsem srednjem veku.«
(Alatri, 1980:22)

Cerroni je bil denimo prepričan, da je Machiavellijev
genij tako blesteč prav zaradi tega, ker »je znal izluščit i
kot prej še nihče p o jem politike kot samostojno področje
v družbenem življenju že takrat, ko še niso imeli popolne
p redstave .a -razJikovaniu med družbo in državo.« (Alatri,
1980:22)

Machiavelli je bil glas Firenc, mesta, ki je hotelo posta¬
ti Italija. V času nadvlade papeške države na Apeninskem
polotoku v 16., 17. in 18. stoletju je bil poziv Machiavellija
k združitvi italijanskih mestnih državic pod eno krono
proglašen za bogokletno, amoralno, zvijačno politikant¬
stvo. Za sloves Machiavellijeve zapuščine je skrbel pred¬
vsem papeški glas, ki je njegovo delo postavil na Index li-
brorum prohibitorum.  Ta glas je kot factum brutum naprej
širila zlasti angleška literatura na čelu s Shakespearjem in
glasniki trdega reda fevdalnih monarhij na čelu s Frideri¬
kom II., tedaj še pruskim prestolonaslednikom, ki je leta
1739 izdal knjigo, v kateri dokazuje pomembnost pro-
ti-makijavelijevske drže. Shakespeare v Henriku VI.  skozi

99

Uvod v zgodovino političnih ide;

usta Richarda Glosterja v dolgem monologu med drugim
pravi:

»Sit sem že vseh teh muk: če ni drugače,
si ves krvav s sekiro izsečem pot.

Znam se smehljati in smehljaje klati, vzklikati:

'Bravo!' ko me davi bes,
biti solzan, kadar sočutje hlinim, najti za vsak
trenutek pravi obraz.

Jaz bom uničil več mornarjev kakor
Sirene in več oči kot bazilisk,
vrtel bom jezik spretno kakor Nestor,
zavzel kot novi Sinon novo Trojo
in zvito goljufal kot Odisej.

Jaz menjam barve kot kameleon,
spreminjam se bolj kot Protej in denem
v koš morilca Machiavellija -
pa da bi ne uspel? Ne, kronica,
sklatim te, če bo treba, z vrh neba .« j3

Machiavelli nastopa tu kot poosebljena nemoralnost
v vseh najbolj gnusnih dimenzijah, vključno z ubijanjem
kot sredstvom boja za oblast. Številni pisci so dokazovali,
da so po prevodu II Principe  v turški jezik sultani bolj kot
prej morili svoje brate - pretendente na prestol, mnogi pa
so bili celo prepričani, da je Machiavelli kriv šentjernej-
ske noči in za siceršnjo krutost vladarjev. Če so sile reda
v Machiavelliju videle veliko nevarnost, ki jo je najbolje
umakniti izpred oči novih političnih potencialov, ki so
najavljali družbene spremembe, pa so . intelek tual ni no-

33  W. Shakespeare: Henrik VI.,  DZS, Ljubljana, 1971 (prev. Matej
Bor, str. 252-253)

100

Začetek moderne politične misli

Wf$ (

silci teh potencialov moderne dobe v Machiavelliju videli I
zvezdo vodnico- '

In prav ta politični tok je Machiavellijevo zapuščino
vkoval med^zvezde na nebo moderne politične konstelaci¬
je. Machiavellije bil narejen za z ačgtnika mod e rne , po. litič -
ne misli najpoprej zato, ker je bil od največjih sovražnikov
_novega reda pripoznan kot velika nevarnost, hujskač k
prevratu in bogokletež. Machiavellijev greh tako ni pred¬
vsem to, kar je napisal, temveč celotna politična zgodba,
ki se je napletla kot kondenzat političnih razmerij in se
zlila v njegovo ime.

Francis Bacon (1569-1626), velik zagovornik prepriča¬
nja, daje treba zasnovati spoznanja na empiriji, na dejstvih
in naravi, je Machiavellija hvalil, ker je pri svojih analizah
pol itičnega obnašanja izhajal iz tega »kar je dejansko res,
ne pa tega, kar si glede tega kdo izmisli.« (Machiavelli,
1990:56) Machiavelli se je zavzel tudi za poznavanje člo¬
vekove narave kot predpogoj dobrega vladanja. In ker je
človekova narava sprijena in ljudje ne držijo besede, naj
tudi vladar deluje temu skladno. »Ko bi bili ljudje povsem
dobr i, bi tale nauk ne bil dober; ker pa so malo prida in
ker ti ne bodo držali besede, je tudi ti (v ladar op. prev.)
njim nikar.... Ljudje so namreč tako otročji in se tako radi
podrede pričujočim nujam ...« (Machiavelli, 1990:64) In
dalje zatrdi: »Na svetu so tako ali tako sami prostaki ... »
(Machiavelli, 1990:65)

Za Barucha Spinozo (1632-1677) je bil Machiavelli veli¬
ko ime, ker je skušal množice poučiti, kaj je dober vladar.
Hkrati je bil Spinoza prepričan, daje bil Machiavelli svo-
bodoljub in daljnoviden človek. Moderna doba je cenila
večje vključevanje ljudi v javne zadeve vključno z izbiro
vladarja in obrambo države. K temu so poklicani seve-

101

Uvod v zgodovino političnih idej

da omikani meščani, pismeni ljudje s potrebno izkušnjo
.-obvladovanja svoje lastne usode, za kar pa jih kvalificira
ustrezna posest, posel, uteme lj en na privatni lastnini.

Tudi Jean-Jacques Ro usseau  (1712-1778) je za Machia¬
vellija našel prijazno besedo. Trdil je naslednje: »Ko je na¬
videz dajal nauke kraljem, je v resnici delil koristne nauke
ljudstvu. Machiavellijev Vladar  je berilo republikancev.«
(Rousseau, 2001:70) V opombi na istem mestu pa piše:
»Machiavelli je bil poštenjak in dober državljan; ker pa je
bil v službi medičejske hiše, je moral svoji zatirani.domo-
vini skrivati ljubezen do svobode. Že sam izbor ničvredne¬
ga junaka nam dovolj jasno kaže njegove skrite namene;
... dokazuje, da je imel ta globokoumni politik doslej le
površne ali pokvarjene bralce.«

Romantika, ki je kot politično gibanje dobavljala ar¬
gumentacijo za potrebnost nacionalne države v literarni
formi, je Machiavellija povzdignila v nacionalnega heroja
ne le še nikjer obstoječe Italije, temveč ideje nacionalne
države sploh. Cassirer (1972:139) zatrjuje, da je Hegel,  ta
ognjemet nemške filozofije, sanjal o tem, da bi postal dru¬
gi Machiavelli, Machiavelli svojega časa. Machiavelli je bil
v očeh borcev za nacionalno svobodo, tudi Albina Prepe¬
luha, ki je, kot smo že omenili, prvi prevedel Vladarja  v slo¬
venski jezik v letih 1914-20, heroj. Vladarja  je Machiavelli
po tej interpretaciji pisal zato, da bi opogumil in z nasveti
oborožil medičejsko rodbino, ki ji je delo posvetil z name¬
nom in v spodbudo, da poprime za vajeti Italije in jo reši
iz.rok barbarov. 34  Namen njegovega pisanja je bil vzposta-

54  Naslov zadnjega poglavja Vladarja  glasi: Exhortatio ad capes-
sendam Italiam in libertatemque a barbaris vindicandam, Spodbu¬
da, da poprimete za vajeti Italije in jo rešite iz rok barbarov. (Machi¬
avelli, 1990:91)

102

Začetek moderne politične misli

viri nacionalno državo, kar je bil politični cilj vseh razvi¬
tih meščanstev Evrope. »Tako Italija še vedno kakor mrtva
čaka, kdo bi utegnil biti tisti, ki bo zacelil njene rane ...
Sedanje barbarsko gospostvo smrdi vsem. Vaša znamenita
rodbina naj torej prevzame nase to nalogo s tisto srčno¬
stjo in zaupanjem, s katerim se lotevamo pravičnih dejanj,
da bo pod njeno zastavo poplemenitena tudi naša domo¬
vina ...« (Machiavelli, 1990:92, 94-95)

Nenazadnje je Albin Prepeluh tudi na podlagi branja
Vladarja  napisal delo Problemi malega naroda  (1918), ki je
tovrsten nacionalni program slovenske osamosvojitve.
Namesto knežje rodbine in njene vojaške moči Prepeluh
vpokliče slovenske kulturne delavce, ki da so ob umanjka¬
nju slovenske državnosti edini borci na braniku narodne
samobitnosti. Dokler je narod stavil samo na njih, se pač
ni kvalificiral med nacije.

Meščanstvo v nasprotju s kmetstvom in plemstvom v
svojem duhovnem okolju ni moglo misliti svoje prakse,
svoje prihodnosti samo v kategorijah teologije. Machia¬
velli je tudi tu ponudil rešitev. V predzadnjem poglavju se
je vprašal, koliko so rezultati človekovega delovanja plod
njegove namere, koliko pa so v božjih rokah oz. v rokah
usode. Prišel je do ugotovitve, ki je utemeljila izvitje me¬
ščanstva izpod duhovne nadvlade in siceršnje hegemonije
katoliške cerkve: »Da pa docela ne odpravimo naše svo¬
bodne volje, vendarle sodim, da bi utegnilo biti res, daje
usoda razsodnica polovice naših dejanj in da drugo polo¬
vico ali približno toliko prepušča v odločanje nas samih.«
(Machiavelli, 1990:88) Afirmacija svobodne volje posame¬
znika je prerasla v temelj liberalizma, ki se je oblikoval kot
miselno orodje za realizacijo političnih ciljev modernega
meščanstva.

103

i

Uvod v zgodovino političnih idej

Machiavelli je največ slave požel na račun ločitve morale
od politike. Na tej točki so ga zlasti nasprotniki moderne
dobe razglašali za nemoralneža. Politično seje v resnici po¬
stavil na stran pragmatizma mestnega trgovca, na stran no¬
silca interesa, na stran tistega, ki realizira svobodno voljo.
To je bil njegov najhujši greh in najvišja stopnja nemoral¬
nosti. Machiavelli ni amoralnež, ki bi morali ne priznaval
statusa, ki ji gre. Je pa poznavalec politike in zato ve, da
so zakoni politike drugačni od zakonov morale. Kriteriji,
po katerih se odvija politika in po katerih se pride do po¬
litičnih rezultatov, niso identični kriterijem, po katerih se
zmaguje na terenu morale. »Vsakdo ve, kako hvale vredno
je, če vladar drži besedo in živi neoporečno, ne pa prekanje¬
no, vendar nam izkušnje naših dni kažejo, da so naredili
velike reči prav vladarji, ki so se bore malo zmenili za dano
besedo in znali lokavo goljufati ljudi, saj so navsezadnje po¬
sekali tiste, ki so se opirali na zvestobo postavam.« (Machi¬
avelli, 1990:63) Machiavelli je afirmiral teren politike kot
avtonomno področje delovanja ljudi. Politika pa je izum
meščanstva in meščanska politika je tisto, za kar Machia¬
velliju gre. Politika je meščanstvu utrdila svobodni trg kot
edini kriterij delitve dobrin, svobodo privatne lastnine, po¬
sesivna razmerja, monogamno družino ipd., in vsa ta nače¬
la vzpostavila kot univerzalna načela vseh človeških družb
in nazadnje ene same globalizirane družbe.

Program nacionalne države je Machiavelli razvil kar se
da podrobno: od zastavitve cilja, do vseh potrebnih poli¬
tičnih akterjev in ravnanj, ki naj do njega pripeljejo. Novo
nastala država Italija je leta 1871 Machiavelliju (seveda ob
podpori svetega sedeža v Rimu) v cerkvi Santa Croce v Fi¬
rencah postavila spomenik med velikani duha v zahvalo
za njegovo zaslugo pri koncipiranju nacionalne ideje.

104

Začetek moderne politične misli

Machiavelli torej ima zasluge za to, da so mu nadeli
krono utemeljitelja moderne politične misli. Toda bolj
ko se razkraja trdnost moderne dobe, bolj se interpreta¬
cija Machiavellijevega dela vrača v koncepte predmoderne
dobe. Tako kot so ga politični boji postavili v prve vrste
sodobne politike, tako ga utegnejo nova razmerja politič¬
nih sil poslati spet kam nazaj.

Machiavellijeva zgodba je jasen primer tega, kar se do¬
gaja z vsemi avtorji in njihovimi idejnimi zapuščinami.
Pri socialistih in komunistih se zdi, kot da gre za kakšno
drugo, t. i. ideološko raven. Vendar Lenin, Stalin, Roza
Luxemburg, Kardelj, Tito, Mao ipd. delijo isto usodo. Ide¬
je in imena vedno vpokličejo določena politična gibanja
in politični procesi. V nerevolucionarnem času ni priča¬
kovati hegemonske rabe revolucionarnih idej, prav tako v
času pasivne revolucije prevladujejo pridigarji urejevalnih
političnih idej.

Pero Thomasa Hobbesg. (1588-1679) je vodila drugačna
politična situacija. Združevanje fevdalnih partikularizmov
srednjega veka na britanskem otoku ni potekalo predvsem
s polaganjem upov v močno meščanstvo, kakor v Firen¬
cah, temveč v močno kraljevo roko. Kralj je bil edina veli¬
ka realna politična moč britanskega otoka. Vzpostavljanje
nacionalne države je šlo skoz absolutno državo Flenrika
VIII., meščanstvo pa je pri tem izdatno pomagalo. Hobbes
je na lastne oči videl bitko med Stuarti in parlamentom,
revolucijo, rušenje monarhije in vzpostavljanje republike
pod Crormvellom (1651), dočakal pa je tudi restavracijo
leta 1660. V primerjavi z Machiavellijem, Lockom in tudi
Leibnizem ni imel ambicij v pra ktični politik i. Imel pa je
veliko željo vzpostaviti miselni okvir za mirno in stabil¬
no državo, v kateri bo možno mirno trgovanje in varna

105

Uvod v zgodovino političnih idej

lastnina. Hobbesova politična teorija tako v sebi nosi po¬
udarek na močni državi, saj npr. laEko obstaja samo tista
religija, ki jo monarh prizna kot pravo, vse ostale pa so
praznoverje, kar mnogi avtorji interpretirajo kot začetek
totalitarizma. Hkrati pa ta teorija prinaša individualizem
in zaščito posameznika. Svoboda posameznika Hobbesu
ni tuja. Svoboden je tisti človek, »ki v tistih zadevah, za
katere je po svoji moči in pameti v stanju, da jih počne,
ni oviran, da počne, kar gaje volja.« (Hobbes, 1961:185)
Druge svobode so odvisne od »molka zakona. V primerih,
za katere suveren ni predpisal nobenih pravil, ima poda¬
nik pravico, da dela ali ne tisto, kar meni, daje primerno«
(Hobbes, 1961:193) Naravno stanje, ki gaje imel Hobbes
za začetno točko svoje politične analize, ni nič drugega
kot »stanje državljanske vojne v Angliji njegovega časa in
nasploh stanje politične razcepljenosti, podvojenosti in
nestrpnosti, ki se je v mnogih evropskih državah 17. stole¬
tja še vedno vleklo kot ostanek srednjeveške preteklosti«.
(Durič, 1961:xxi)

Zgodovina političnih idej se ukvarja s preučevanjem
»miselnih vzorcev in političnih načrtov« (Sentija, 1982:5).
Vse zgodovine se pišejo s »političnim motivom: z razgri¬
njanjem nekdanjih tvorb in dogajanj osvetliti organsko
zakonitost, ki celotno zgodovino nareja za enoten pro¬
ces, in z razsvetljevanjem preteklosti bolje razumeti seda¬
njost.« (Sentija, 1982:5) »Osvetliti organsko zakonitost«
ni cilj kake avtentične narave ali čiste akademske prakse.
To je_pp]ilični cilj določenega sloja, niti ne vse družbe, in
to tistega slo ja, k i je  zainteresiran za kopičenje svojega
b ogas tva. Odkrivanje zakonitosti se odvija z namenom
nadziranja prihodnosti. Vpogled v zakonitosti narave naj
bi človeštvu omogočil nadzor in uporabo naravnih virov

106

Začetek moderne politične misli

ter od tu nadzor razvoja družbe. Ravnanje ljudi in skupin
naj ima neki smisel za nazaj, sicer je kopičenje bogastva
nesmiselno: kako pa naj bi se družba utemeljila na pri¬
vatnem bogatenju in privatni lastnini, če bi naravne za¬
konitosti ne dajale trdnega zagotovila, da bo nakopičena
lastnina preživela vsaj do konca dni, če že ne do konca
celega rodu.

Organizirati iskanje znanstvenih zakonitosti je bil me¬
ščanski projekt, projekt uvajanja tržne družbe, kapitali¬
stične družbe, profitne logike in privatne lastnine. Nova
doba je rabila nove miselne okvire, nova utemeljevanja
za lastno krepitev v nedrjih srednjeveške rimokatoliške
cerkveno-fevdalne nadvlade in za svojo dokončno vzpo¬
stavitev. Danes je odkrivanje zakonitosti vezano na vzpo¬
stavljanje vseh ključnih vrednot, ki so vrednote te nove
dobe, od svobode posameznika, utemeljene na privatni
lastnini in zlasti na posesivnem individualizmu, do vzpo¬
stavljanja reda in miru, ki je predvsem zaščita tovrstne
ureditve. Nekoč nova doba, sedaj stara in utrjena doba,
je osredinila svoje jedro v naravnih zakonitostih in se za
svoje utrjevanje še vedno peha v to smer. Rine v širino z
najrazličnejšimi vesoljskimi programi in v globino z gen¬
sko in nanotehnologijo. Namenja se odkrivati nove zako¬
nitosti narave, da bi presegla zakonitosti, ki pa so že njen
lastni proizvod: uničevanje zemlje, ogrožanje življenj ljudi
s produkcijo zdravil in s produkcijo (najbolj hranljive, naj¬
bolj prodajljive, najboljše in več kot...) hrane, s predelavo
(onesnaževanjem) vode in zraka, vse to ob najvišjem spo¬
znavanju naravnih zakonov. Politični projekt, ki se je za¬
čel kot reševanje človeštva s pomočjo odkrivanja naravnih
zakonov, je končal v"spoznanju, da človeštvo lahko reši
le poznavanje političnih zakonov delovanja človeštva. To

107

Uvod v zgodovino političnih idej

spoznanje pa mora začeti pri tem, daje moč naravoslovja,
ki gradi na prepričljivosti argumenta narave, samo tako
velika, kolikor je velika politična sila, ki za tem spozna¬
njem stoji. Argument narave je tako v resnici predvsem
politični argument in ne argument resničnostne narave,
avtentične narave, iskren glas objektivnega sveta, kot se na
prvi pogled zdi. 35

3.2 NARAVA - DRUŽBA IN POLITIKA

Pomemben kriterij za umeščanje pol itične misli precL
st avlja tudi razmerje narava-družba-politika (država).  Pravi¬
loma gre za stopnjeva nje razvoja človeštva stran od nara-

.ve v_politično_ skupnost. Aristotel (384-322 pr. n. št.) je

bil prepričan, da je človek politična žival. Tomaž Akvin-
ski (1225-1274), sklicujoč se na Aristotel a, ugotavlja, da
modrost posnema naravo. Teo retske znanosti pr eučujejo
stvari narave, praktične znanosti pa tiste stvari, ki jih je
ustvaril človek z oponašanjem narave. (Akvinski, 1990:42)
Machiavelli se je skliceval na Grke, ki so dobre vladarje
šolali pri kentavrih, pol živalih-pol ljudeh, torej v človeški
in naravni šoli. Dober vladar naj bi obvladal tako živalsko
kot človeško naravo. Moderna politična misel začenja z

35 Jiirgen Habermas (2007:1) ugotavlja naslednje: »Duhovno si¬
tuacijo dobe označujeta dve nasprotnosmerni tendenci - širjenje na¬
turalističnih podob sveta in pa rastoči politični vpliv verskih ortodo-
ksij.« Oba procesa vodita ljudi v resnici v isto smer: od negotovosti
v preverjen svet dejstev oz. dogem, od postmoderne k moderni in
predmoderni, od sveta svetovne politike k naravi in k bogu.

108

Narava - družba in politika

delitvijo na naravno stanje in stanje države, 36  ki ju povezu¬
je družbena pogodba, ^g^oviij^lejpije zgolj odločitev
jz nuje, ki popelje naravnega človeka v svet države. Hq 1>
•bes, Locke  in Rousseau so paradigmatski primeri tovrstne
misli.

Novalis (1772-1801) je bil prepričan, daje »prava de-
mokracija p rotestantizem, politično naravno stanje, prav
tako kot je protestantizem v ožjem smislu religiozno na¬
ravno stanje.« (Novalis, 1996:84) O enakosti ljudi pa je
zapisal: » Ab solutna enakost je najvišje delo umetnosti
- ideal - vendar ni naravna. Po naravi so ljudje samo rela¬
tivno enaki, kar je stara neenakost. Močnejši imajo tudi
močnejše pravice. Podobno ljudje niso svobodni po nara¬
vi, temveč bolj ali manj povezani drug z drugim.« (Nova¬
lis, 1996:89)

Friedrich Schlegel (1772-1829) ugotavlja, davoluntari-
sti in deterministi napačno predpostavljajo »mehanično
koncepcijo narave«. Če gledamo na naravo kot organi¬
zem, lahko vidimo svobodo kot del narave brez nevarno¬
sti za fatalizem. »Doktrina najvišjega dobrega je povsem
identična s teorijo o človeški naravi«, pri čemer je »najvišje
dobro skupnost in svoboda.« (Schlegel, 1996:146)

S tem vprašanjem se ukvarjata tudi Hegel in Marx. Ci-
ceronova filozofija ima po Heglovem mnenju eno veliko
pomanjkljivost. Tisto najvišje, na kar se poziva, je, podob¬
no kot v Heglovem času, v tem, daje to najvišje v človeka

36  »Na začetku moderne dobe so ljudje začeli gledati na fizični
svet, v katerem so živeli, ne kot na 'solzno dolino 1 , ki jo je oblikoval
bog kot kazen za človekove grehe, temveč kot na nevtralno in ne¬
odvisno entiteto, ki je sposobna objektivne, nepristrane preiskave in
podvržena preprostim, neteleološkim, tj. mehaničnim zakonom.«
(Jones, 1966:20)

109

Uvod v zgodovino političnih idej

vsadila narava. Sklicuje se na tisto, kar je neposredno. Po¬
dobno kot pri posebnih znanostih je tudi pri tej filozofiji
vir narava. To pa ni na ravni filozofije oz. zgodovine poli-
- tičnih idej. (Hegel, 1983:79)

hfapetost med naravo, družbo in državo rojeva zgodo¬
vino kot proces učlovečenja ljudi. »Zgodovino je možno
opazovati z dveh strani, razdeliti na zgodovino narave in
zgodovino ljudi. Obeh strani pa ne gre ločevati: kar obsta¬
jajo ljudje, se zgodovina narave in zgodovina ljudi medse¬
bojno pogojujeta.« (Mara, 1977:17) Za Gramscija je vpra¬
šanje razmerja med zgodovino in antizgodovino vpraša¬
nje razmerja med svobodo in naravo, med »naturalizmom
in pozitivizmom, to je, ali se zgodovina in narava gibljeta
s skoki ali samo s stopnjevitim razvojem in progresivno.«
(Gramsci, 1977: 1036 in 395)

Človeško zgodovino od živalske razlikuje to, da jo mi
delamo sami. To idejo za Vicom ponavlja Mara v Kapita¬
lu  in še na več drugih mestih. Živali imajo neko zgodo¬
vino, vendar so v njej zgolj udeležene, dogaja se brez nji¬
hove vednosti in volje. »Kraljestvo nujnosti je kraljestvo
človekove živalske družbene eksistence. To je kraljestvo
odtujitve. Odtujitev postavlja človeku nasproti naravno
in lastne družbene moči.« (Debenjak, 1981:152) Če polo¬
žimo merilo človeškosti tudi na zgodovino ljudi, vidimo,
da tu obstaja veliko nesorazmerje med zastavljenimi cilji
in doseženimi rezultati, da so- nekontrolirane sile daleč
močnejše od tistih, ki so načrtno pognane v gibanje. »Sele
zavestna organizacija družbene proizvodnje, v kateri se
načrtno producira in razdeljuje, lahko ljudi v družbenem
oziru prav tako dvigne iz živalskega sveta, kot je to za ljudi
v specifičnem oziru storila produkcija vobče.« (MEW 20,
495, cit. po Debenjak, 1981:150)

110

Narava - družba in politika

Boj za posamični obstanek se neha šele s korenito spre¬
membo produktivnega življenja. »Sele s tem izstopa človek
v določenem pomenu dokončno iz živalskega kraljestva,
stopa iz živalskih pogojev obstanka v dejanske človeške.
Okolje življenjskih pogojev, ki obdaja ljudi in je doslej ljudi
obvladovalo, stopi zdaj pod oblast in kontrolo ljudi, ki po¬
stanejo zdaj prvikrat zavestni, dejanski gospodarji narave,
ker in tako da postanejo gospodarji svojega lastnega udruž-
bljanja. ... Lastno udružbljanje ljudi, ki jim je doslej stalo
nasproti kot oktroirano od narave in zgodovine, postane
zdaj njihovo lastno svobodno dejanje. ... To je skok člove¬
štva iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode.« (MEW 20,
264 in MEW 19, 226, cit. po Debenjak, 1981:151-52)

Pri Marxu se razpon med naravo, družbo in državo raz¬
tegne še na odpravo države. Marx govori o alternativi, ki
je imanentna zgodovini človeštva in se razteza med ko¬
munizmom in barbarstvom. Engels imenuje barbarstvo
meščanski kozmos, vsa njegova apologetika je zanj bar¬
barska. Po njegovem se za hinavsko človečnostjo merkan-
tilizma skriva barbarstvo. B arbar stvo je institucija mono¬
polov, meščanski kozmos obvladujejo zakoni narave in ne
duha, ekonomske teorije, ki branijo ta barbarski svet, so
ostudno bogokletstvo proti naravi in človeštvu. Najvišja
stopnja razvoja meščanske družbe je po Engelsu tisto, če¬
mur je Roza Luxemburg rekla »coprniška orgija anarhi¬
je«. Ali kot pravi Debenjak (1981:151): »Najvišja stopnja
civilizacije je najbolj zaostrila barbarstvo.«

Naravoslovje je refleksija moderne. Skozi naravoslovje
prihaja moderna civilizacija do zavesti, vladajoča forma
zavesti zahodne civilizacije je znanost, predvsem naravo¬
slovje. Danes imamo s tem opraviti ne le v poznanstvenje-
ni šoli, temveč tudi poznanstvenjeni produkciji stvari in

111

Uvod v zgodovino političnih idej

celo ljudi. Vse bolj smo si v razmerju zgolj skozi znanost.
Kjer ni znanstvenih ekspertiz, ni legitimne odločitve, ni
legitimne reklame, ni legitimnega nakupa in prodaje.

. Brez znanosti ni legitimne moderne politike, pa ne zara¬
di moči znanosti, temveč zaradi moči meščanskega poli¬
tičnega projekta, ki se je prav skozi formo znanosti tako
močno utrdil v našem vsakdanu.

3.3 OD BOGA K NARAVI

Mode rna doba.se_dogaja z zamenjavo ideje boga z idejo
narave. Namesto da bi se mislila skozi boga kot predmo-
derna, se modernost misli skozi naravo. Tisto sveto, ki se
ohrani od prejšnje legitimacije z božjim, se ohrani v zna¬
nosti. Z naravo ima pravo razmerje samo znanost, na prvi
pogled naravoslovje, znanost o naravi. Delegitimizacija
božjega se je dogajala hkrati z legitimizacijo narave skozi
znanost.

Dojemanje sveta skozi božjo prezenco ali njegovo vo-
ljo poglejmo na primeru Luthrovega zapisa o zakonskem
življenju iz leta 1522. Začne se s sklicevanjem na Biblijo:
»Bog je ustvaril človeka, kot moškega in žensko.« In nato:
»Zato ker je Bog vsakomur od nas ustvaril njegovo telo, ga
vsakdo mora imeti, in ni v naši moči, da bi se jaz naredil
za žensko ali ti za moškega, temveč kakor naju je ustvaril,
taka sva: jaz moški, ti ženska.« (Luther, 1522/2002:135)
Ni narava kreator, temveč je to bog. Zato je vse po bogu in
ne po naravi ali zaradi nje. Človek se mora ravnati po božji
postavi, ne po naravnih zakonih.

112

Od boga k naravi

Moderna politična znanost se začenja z zahtevo po
preučevanju tega, kar je JUprhiavplIi si v Vl adarju  zastav-
lja nalogo, da odkriva tisto, »kar je dejansko res, ne pa
tisto, kar si glede tega. kdo izmisli«.. (Machiavelli, 1966:41)
Vladar mora dobro poznati človeško naravo, pa bo lah¬
ko dobro in dolgo vladal. Machiavelli mora, nekako v
istem času kot Luther, zato začeti s prevladujočim prepri¬
čanjem: »Ni mi neznano, da so mnogi menili in menijo,
da stvari tega sveta vodita usoda in Bog, in sicer tako, da
jih ljudje s svojo sprevidnostjo ne morejo popraviti, še več,
da zanje sploh ni pomoči.« Vendar to stališče za aktivno
politiko meščanstva ni prikladno. Zato nadaljuje z zago¬
vorom svobodne volje,  ko pravi - če ponovimo - »da bi ute¬
gnilo biti res, daje usoda razsodnica polovice naših dejanj
in da drugo polovico ali približno toliko prepušča v odlo¬
čanje nas samih.« (Machiavelli, 1990:88) Svobodna volja
proti božji kreaciji - tako meščanstvo in moderna doba,
moderna politična misel postopno jemljejo bogu prostor
in ga rinejo proti margini. Ni božja volja tista, ki v celoti
žene dejanja ljudi, temveč je pri tem več na okoliščinah
ali v naravi časov: »Menim tudi, da je srečen, kdor ubere
svoje ravnanje z naravo časov,  kakor je nesrečen tisti, s čigar
ravnanjem se časi ne skladajo.« In še ena pomembna no¬
vost se pojavi: to sta narava človeka in rutina: »Ni pa najti
pametnega človeka, ki bi se znal temu prilagoditi, in sicer
zategadelj, ker se ne more odvrniti od tistega, k čemur je
nagnjen po naravi,  pa tudi zavoljo tega, ker človeka, ki mu
je šlo vse po sreči, ko je hodil po eni poti, težko prepričaš,
naj s te poti zavije.« (Machiavelli, 1990:90) Če je v zače-

37  Delo Vladar  je bilo objavljeno prvič šele pet let po avtorjevi smr¬
ti, leta 1532, nastalo pa naj bi že leta 1513.

113

Uvod v zgodovino političnih idej

tnem stavku Machiavelli bogu določil polovico vpliva, mu
do konca razprave odmeri le še malo prostora. Na njegovo
mesto pa vse bolj vstopa narava, od Boga neodvisna real-
- nost, ki v resnici določa ravnanje ljudi.

Kako razumeti in obvladati ravnanje ljudi, je glavna
naloga meščanstva in Machiavellija. Ko govori o obram¬
bi, se huduje nad onimi, ki se sklicujejo na usodo, ko jih
premaga tuja vojska: »Dobre, zanesljive in trajne obrambe
so edino obrambe, ki so odvisne samo od tebe in tvoje sposob¬
nosti«  (Machiavelli, 1990:88) Ko opisuje (1990:56) dobre
lastnosti ljudi in vladarjev, ugotavlja: »Ampak ker člove¬
ška narava  ne dopušča, da bi imel samo te lastnosti in se
v vsem po njih ravnal, mora hočeš nočeš biti vsaj toliko
pameten, da zna zabrisati slab sloves napak...« Na dru¬
gem mestu pa dopolnjuje: »Zelje svobodnih ljudi pa so
redkokdaj pogubne za svobodo; rojevajo se namreč ali iz
dejstva, da jih zatirajo, ali iz suma pred tem, da jih bodo
zatirali.« (Machiavelli, 1990:104) Odgovor tedanjega časa
meščanstvo išče v naravi: zakonitostih narave, naravi člo¬
veka, naravi časov, sposobnosti posameznika in potem v
krotenju tega, kar je naravno.

Jean Bodin (1529/30-1596) seje v svojem najpomemb¬
nejšem delu Sest knjig o republiki  (Les Six Livres de la Repu-
blique, 1576) ukvarjal največ s konceptom suverenosti. Pri
tem se je v veliki meri naslonil na zapuščino Rimljanov.
Bodin je prvi natančno opredelil pojem suverenosti in ga
natančno analiziral, pa tudi pokazal na številnih primerih
njegove implikacije. Zavzel se je za nedeljeno suverenost,
popolno oblast v rokah suverena. Zato so ga mnogi ob¬
sojali, da je utemeljeval absolutno monarhijo ali celo de¬
spotizem in tiranijo. Podobno kot Machiavelli pa je samo
izpričal duha časa, ki je tedaj zahteval poenotenje razprše-

114

Od boga k naravi

nih oblasti na ravni večjih enot, nacionalnih držav. Bodin
je izkusil razlike v zakonih med pokrajinami, mesti, ome¬
jevanje centralne oblasti s strani duhovščine, plemstva in
lokalnih običajev ter privilegijev. Z religioznimi spori je
centralna oblast ostala brez moči in je praktično izginila.
Njegova razprava o suverenosti je zagovarjala okrepljeno
centralno oblast. Pri tem se še ni sklic eval na naravo, tem-
večn^absoliitna avtoriteto boga. »Ker razen boga na zem¬
lji ni nič večjega od suverenih vladarjev in ker jih je bog
postavil kot svoje oficirje, ki poveljujejo drugim ljudem«,
je za Bodina (1996:47) vladar samo »zemeljska podoba
boga«. Jones je kljub temu prepričan, daje bil Bodin pov¬
sem jasen glede dveh zadev: prvič, »da je država naravni
instrument; drugič, da obstaja v vesolju racionalni red, ki
je nadrejen katerikoli volji človeka, in ki se mu mora volja
človeka pokoravati.« Qones, 1966:84) Jones je prepričan,
daje Bodin po krivici zapostavljen avtor, hkrati pa ugotav¬
lja, daje veliko manj moderen v primerjavi z Machiavelli¬
jem in Hobbesom.

Bodin je pozornost namenil tudi povezavi med kli¬
mo in izgradnjo države. S klimo meri na »več faktorjev:
vodo, prst, višino, zakone, navade in oblike države. Vsi ti
dejavniki vstopajo in pomagajo oblikovati naravne težnje
ljudi; njihovo poznavanje pa je zato velikega pomena za
zakonodajalce.« (Bodin, po Jones 1966:80) Volja ljudi je
zanj tako »spremenljiva in negotova, daje skoraj nemogo¬
če utemeljevati kakršnokoli napoved glede smeri politike
na človeškem obnašanju.« Zato mora vse znanje o politiki
temeljiti »na našem znanju o naravni vzročnosti«. (Bodin,
po Jones 1966:75) Pri tem pa ne misli na dogodke, ki so
neposredno predhodili in določili učinke, temveč na gi¬
banje zemlje in položaje zvezd in planetov. Astrologija je

115

Uvod v zgodovino političnih idej

po njegovi sodbi povsem ustrezna veda za razlago razvoja
in propada držav. Tudi po tem stališču se izkazuje, kako
je Bodin ujet v razcep moderne in predmoderne misli, ko
vidi v naravi in znanosti potrebno legitimacijo politike,
hkrati pa se zateka k tisti znanosti, ki je s kasnejšim razvo¬
jem pristala na paraznanstvenem obrobju.

Thomas  Hnhhp^ (2006:15) izhaja iz zahteve po razu¬
mevanju narave. »Resnična in jasna razlaga elementov
naravnega in političnega prava, ki je namen tega dela, je
odvisna od poznavanja človekove narave, političnega te¬
lesa in tega, kar imenujemo zakon.« Nato pa nadaljuje:
»Človekova narava je vsota njegovih naravnih sposobnosti
in moči, na primer sposobnosti prehranjevanja, gibanja,
ploditve, čutenja, umevanja itn. Te moči namreč soglasno
imenujemo naravne in so v definicijo človeka vključene z
besedami: animaličen in razumen.« (2006:16)

Hobbes (2006:88) je prepričan, da bi težnja po enakosti
lahko izhajala iz dejstva, da je potrebno le malo moči, da
človeku odvzamemo življenje. Od tu bi pričakovali, da si
bodo ljudje, obravnavani »zgolj po njihovi naravi«, priznali
enakost. Zaradi razlik v moči med ljudmi pa prihaja do boja
za pripoznanje prvenstva s telesnim merjenjem moči. Tako
ljudje »z naravno nujnostjo hočejo in želijo bonum šibi, to,
kar je zanje dobro, in si prizadevajo izogniti se temu, kar je
boleče, predvsem pa tistemu strašnemu naravnemu sovra¬
žniku, smrti,... tako tudi ni v nasprotju z razumom, da člo¬
vek naredi vse, kar je v njegovi moči, da bi svoje telo in ude
obvaroval smrti in bolečin.... Zategadelj je naravna pravica,
da sme sleherni človek z vsemi močmi, ki jih ima na voljo,
ohranjati svoje lastno življenje in ude.«

Najbolj razvpito je Hobbesovo stališče, povzeto v mak-
simi o vojni vseh proti vsem: »Po naravi ima vsak pravico

116

Od boga k naravi

do vsega ... Toda pravica vseh do vsega dejansko ni nič
boljša, kakor če nihče ne bi imel pravice do ničesar.... Ker
se medsebojni napadalnosti, ki tiči v človekovi naravi,
pridružuje pravica vsakogar do vsega, pri čemer nekdo z
vso pravico napada, drugi pa z vso pravico brani in lju¬
dje zato živijo v nenehnem nezaupanju ter se ubadajo s
tem, kako bi ovirali drug drugega, je stanje ljudi v naravni
svobodi stanje vojne.« (Hobbes, 2006:89) V Leviathanu  iz
leta 1651 Hobbes ugotavlja podobno: »Tako je očitno, da
ljudje, dokler živijo brez ene skupne oblasti, ki jih vse drži
v strahu, živijo v tistem stanju, ki se imenuje vojna, in to
takšna vojna, v kateri je vsak človek proti vsakemu člove¬
ku.« (1961:108)

Posledica stanja vojne je uničevanje narave in pobijanje
ljudi, s čimer ljudje nasprotujejo samim sebi. »V skladu z
naravno nujnostjo želi namreč vsak sebi dobro, kar je v
nasprotju s tem stanjem...« (Hobbes, 2006:90) Od tu pa
Hobbes pride do zaključka, da je odgovornost močnej¬
šega, da prepreči vzpostavitev stanja enakosti. Uporabiti
mora svojo sedanjo moč, da »za lastno bodočo varnost
po svoji volji ukrepa zoper drugega. ... Iz tega lahko raz¬
beremo tudi, daje nepremagljiva moč v naravnem stanju
pravica.« (Hobbes, 2006:90) Prizadevanje za mir je samo
izhod v času, ko nihče nima takšne premoči, da bi z upom
na zmago začel oz. nadaljeval vojno.

Teorije naravnega prava so prihajale do raznih predlo¬
gov, kako naj se ob njegovem upoštevanju ohranja ali za¬
gotavlja mir. Hobbes predlaga, »naj vsakdo odloži pravico
do vsega, ki jo ima po naravi«. To je možno s prenosom
pravice na nekoga drugega ne v obliki daru, temveč po¬
godbe: ta, ki daje, zahfeva zase neko drugo korist. Zakon
iste narave pa je hkrati, »daje obveznost slehernega člove-

117

Uvod v zgodovino političnih idej

ka držati se zavez oziroma izpolniti dane zaveze.« (Hob¬
bes, 2006:101) Hobbes navaja še vrsto naravnih zakonov,
med drugim tudi, »naj ljudje drug drugemu brez razlik
dopuščajo opravljanje trgovine in prometa.« (Hobbes,
2006:106) Izkaže se, daje Hobbesova narava na strani na¬
stopajočega meščanstva.

Hobbes, denimo, ugotavlja, da čebele lahko uvrščamo
med animalia politica.  Našteva vrsto razlogov, zakaj med
ljudmi ni možna sloga čebelje vrste, med ključnimi pa je
naslednji: »... naravno slogo, kakršna obstaja med opisa¬
nimi bitji, je ustvaril Bog po naravni poti, medtem ko je
sloga med ljudmi umetna in dosežena z zavezo.« (Hobbes,
2006:122) Pogodba, zaveza, umetna tvorba političnega te¬
lesa se zgodi s prenosom moči na enega posameznika ali
svet več njih, ki v zameno za predano moč zagotavljajo
varnost v politični skupnosti izenačenim podanikom.

V Leviathanu  Hobbes (1961:4-5) začenja v stilu nara¬
voslovja. Človek je razumno bitje in največje delo narave.
Umetni človek, ki je prav tako delo narave, pa se imenuje
skupnost ali država, veliki Leviathan. »Da bi opisal naravo
tega umetnega človeka, bom preučil: prvič, njegovo mate¬
rijo in njegovega tvorca; eno in drugo je človek.«

Ko John Locke (1632-1704) uvaja razumevanje politič¬
ne oblasti, zahteva, da jo moramo izvajati »iz njenega iz¬
vora, preučiti moramo, v kakšnem stanju so vsi ljudje po
naravi«. (1978:11,13) To pa je stanje popolne svobode in
enakosti, stanje, v katerem je »izvajanje naravnega zakona
predano v roke vsakega človeka«. Politična in civilna druž¬
ba se vzpostavita tam, kjer se ljudje odpovejo izvajanju iz¬
vršilne oblasti naravnega zakona in jo predajo skupnosti.
Ljudje so po naravi svobodni, vendar se postavijo v okove
civilne družbe z namenom, da oblikujejo skupnost, v ka-

118

Od boga k naravi

teri bi živeli ugodno, varno in miroljubno, ter uživali var¬
nost svoje lastnine pred napadi tistih, ki tej skupnosti ne
pripadajo. (Locke, 1978:57) Na drugem mestu pa Locke še
bolj izčisti svoje stališče: ljudje zapuščajo naravno stanje
in stopajo v državo zato, »da obvarujejo svojo lastnino«
(Locke, 1978:72), pod katero razume življenje, svoboščine
in imetje ljudi. »Kjerkoli obstaja določeno število ljudi, ne
glede na to, kako so združeni, ki nimajo take odločujo¬
če oblasti, na katero se lahko naslavljajo, so ti ljudje še
vedno v naravnem stanju.« (Locke, 1978:52) Locke je bil
prepričan, da absolutna monarhija ne spada med meščan¬
ske vladavine in da ostaja v naravnem stanju. Za politično
skupnost morajo biti izpolnjeni trije pogoji: obstoj zako¬
na, ki ga podpira splošno soglasje oz. večina, obstoj nepri-
stranega sodnika, ki rešuje vse spore v skladu z zakonom,
ter oblast, ki pomaga izvajati obsodbe in zakon. Naravno
stanje pa poganjata dve načeli: da imajo ljudje oblast nad
vsem, kar jim ščiti življenje, in oblast nad kaznovanjem
vseh tistih, ki kršijo naravni zakon. (Locke, 1978:73)
Gottfried Wilhelm Leibniz (1646-1716) začenja z vpra¬
šanjem, ali sta »pravičnost in dobro arbitrarni, ali pripa¬
data nujni in zunanji resnici glede narave stvari.« (Leibniz
1996:45) Njegov odgovor je v prid božjega dela: »Bog je
popolno in povsem pravičen, medtem ko je pravičnost lju¬
di pomešana z nepravičnostjo, z napakami in grehi, zaradi
nepopolnosti človekove narave. Popolnost Boga je neome¬
jena, naša popolnost pa ima meje.« (Leibniz, 1996:48) Na
drugem mestu ugotavlja, da ljudje na splošno menijo, da
»dobro v delih in proizvodih Boga ni odvisno od njegove
volje, temveč od njihove narave«. Po Leibnizu (1996:71)
je »nedvomno najbolj les, da je Bog po naravi nadrejen
vsem«, tako da so »vsi po naravi podrejeni Bogu.« Leib-

119

Uvod v zgodovino političnih idej

niz že vpeljuje legitimnost z naravo, vendar je božja le¬
gitimnost v prednosti. Tako velja ugotovitev komenta¬
torjev njegovega dela, da so Leibnizovi politični pogledi
ostali srednjeveški.« Zapisal je tudi, da »narava vsepovsod
dosega najboljše ... Naravni zakon je tisti, ki ohranja in
spodbuja naravne družbe. Prva naravna družba je med
moškim in žensko, ker je ta nujna za ohranjanje človeške
rase.« (Leibniz, 1996:77) Sledi ji naravna družba med star¬
ši in otroci, nato med gospodarji in hlapci, gospodinjstvo,
civilna družba in kot šesta božja cerkev. Starši, otroci in
sorodstvo tvorijo klane. »Ti klani gradijo gilde ali stanove,
iz katerih izrastejo mesta; ta vstopajo v pokrajine in deže¬
le, končno pa so postavljene pod božjo cerkev.« (Leibniz,
1996:80) Prepričan je bil, da »narava želi, da tisti, ki jim je
dala mnoge velike lastnosti in ki premorejo najvišje vred¬
note vedno vladajo drugim«, na žalost pa zakoni mnogih
dežel po Leibnizu (1996:85) »določajo nasprotno, da so
otroci dediči dobrin in moči svojih očetov«, tako daje za¬
radi človeške šibkosti civilni zakon pogosto v nasprotju z
naravnim zakonom.

David Hume (1711-1776) je bil prepričan, daje za raz¬
krinkanje ponaredka v zgodovini najprimerneje, »da po¬
kažemo, kako so dejanja pripisana kakšni osebi v nepo¬
srednem nasprotju s tokom narave, in da v takšnih oko¬
liščinah nobeni človeški motivi ne bi mogli napeljati te
osebe k prav takšnemu vedenju.« (Hume, 1974:128)

Rousseau v istem času (1993:23) ugotavlja, daje treba
najprej spoznati naravnega človeka, da bomo lahko dolo¬
čili državni zakon. Razpravo o izvoru neenakosti je pisal
na osnovi tega, kar je »prebral ne v knjigah tebi podob¬
nih, ki so lažnive, temveč v naravi, ki nikoli ne laže. Vse,
kar prihaja od nje, je resnično; nič ni nepristnega razen

120

Od boga k naravi

tistega, kar primešam svojega«. (1993:30) Tudi v Druž¬
beni pogodbi  je razmerje med naravo in družbo izhodišče
razprave. »Od vseh družb je najstarejša in edina naravna
družina.« (Rousseau, 2001:14) To je prevladujoče stališče
v politični teoriji moderne. »Ker noben človek nima po
naravi oblasti nad sebi enakimi in ker sila ni izvor pravice,
preostanejo kot temelj vsake zakonite oblasti pri ljudeh
samo dogovori.« (Rousseau, 2001:17)

Tedanje politične mislece je mučilo vprašanje, zakaj
pride do prehoda iz naravnega v politično stanje. Rous¬
seau (2001:22) odgovarja takole: »Zamislimo si, da so lju¬
dje prispeli do točke, ko so ovire, ki škodujejo njihovemu
ohranjanju v naravnem stanju, v svojem odporu močnejše
od sil, s katerimi si vsak posameznik lahko pomaga, da
bi še naprej obstajal v tem stanju. Tedaj se to prvobitno
stanje ne more več obdržati in človeški rod bi propadel,
če ne bi spremenil svojega načina bivanja.« Urejanje raz¬
merij ljudi na naravni način, na način naravnih zakonov
začne ogrožati človeški rod, zato je nujen izskok iz narave
v družbeno pogodbo, v politiko in državo.

Charles-Louis de Secondat de Montesquieu (1689-
1755) je leta 1748 v Duhu zakonov  najavil: »Svojih načel
nisem izpeljeval iz svojih predsodkov temveč iz narave
stvari.« (1989, 1:6) Delo začenja z naslednjo ugotovitvijo:
»V najširšem pomenu so zakoni nujni odnosi, ki izhajajo
iz narave stvari, tako da imajo v tem smislu vsa bitja svo¬
je zakone; božanstvo ..., materialni svet..., duhovna bitja
..., zveri ..., človek ima svoje zakone.« Nadalje (1989,1:14)
kritizira Hobbesa, ker v njegovem naravnem stanju ljudje
bijejo vojno. Sam meni, da je v resnici »mir prvi narav¬
ni zakon«, drugi človeka naganja k iskanju hrane, tretji
sili ljudi k drugim ljudem in četrti je želja ljudi, da živijo

121

Uvod v zgodovino političnih idej

v družbi. V nasprotju s Hobbesom je prepričan, da sta¬
nje vojne začne z družbo, medtem ko v naravnem stanju
vladata enakost in mir. »Naravno delovanje trgovine je,
da vodi k miru. ... Toda, če povezuje nacije, trgovski duh
ne združuje na isti način tudi posameznikov. /.../ Veliki
trgovski posli ne pristajajo monarhijam, temveč vladavi¬
nam več ljudi. /.../ V svobodni naciji se bolj dela na tem, da
bi se pridobivalo, kot pa da bi se ohranilo doseženo. /.../
Druge nacije so svoje trgovske interese žrtvovale politič¬
nim, Anglija pa je slednje vedno podrejala interesom svoje
trgovine.« (Montesquieu, 1989,11:10,11,13)

Potem ko je Machiavelli radikalno ločil teren politike,
morale in religije, se je pojavila potreba po določitvi raz¬
merja med moralo, politiko in religijo. »Tako kot so nače¬
la politike odvisna od moralnih in religijskih načel, tako
moralna in religijska načela ne bi bila nič brez političnih.
Načela politike povezujejo celoto. Prav tako kot je nujno,
da so moralna, politična, religijska načela ločena - da z
nerazlikovanjem ne bi prihajalo do konfuzije - je tudi
nujno, da se ponovno združijo«, je o tem zapisal Schlegel
(1996:153). Malo kasneje pa je tudi zatrdil: »Srednji ter¬
min med moralo in religijo je politika. /.../ Bistvena točka
je bila ločitev religije in morale in njuna ponovna združi¬
tev skozi politiko.« (Schlegel, 1996:156, 158) Ta poskus
mišljenja treh različnih ravni in praks delovanja ljudi ni
utemeljen niti na moraliziranju niti na religioziranju, ki je
praviloma glede teh razmerij v prevladi, temveč vsaki sferi
odmeri njeno realno mesto v reprodukciji ljudi.

Kant meni, da je osnovna težava človeštva v tem: »Če
človek živi med drugimi iz svoje lastne vrste, je žival, ki
rabi gospodarja, ker on sam nujno izrablja svojo svobo¬
do v razmerju do drugih njegove lastne vrste. ... Medtem

122

Od boga k naravi

ko je stanje divjaštva brez namena podpiralo razvoj vseh
naravnih zmožnosti človeških bitij, jih je nazadnje prisi¬
lilo, z grozotami, v katere jih je napeljalo, da zapustijo to
stanje in vstopijo v civilno konstitucijo, v kateri se lahko
razvijajo vse njihove speče zmožnosti.« (Kant, 1996:48-49)
Človeštvo je razvilo »zakon ravnovesja, da z njim upravlja
v jedru zdravo sovražnost«, kije proizvod svobode. Člove¬
štvo se je kultiviralo z umetnostjo in znanostjo, toda »še
vedno smo zelo daleč od točke, kjer bi se lahko imeli za
moralno zrele.« (Kant, 1996:49) Dokler bodo države vse
svoje moči usmerjale v nasilno zavzemanje ozemelj in voj¬
no, do takrat ne moremo pričakovati nobenega napredka
v tej smeri. Tu je Kant izpostavil pomembno ugotovitev,
ko je rešitev civilizacijskih problemov postavil v roke poli¬
tike in države, ne pa morebiti kulture in izobraževanja.

Vendar pa Kant kljub tej pronicljivi ugotovitvi ne more
izskočiti iz stališča narave: »Zgodovina človeške rase v
celoti je lahko razumljena kot realizacija skritega načrta
narave, 38  da se vzpostavi interna - in za ta namen tudi
zunanja - popolna politična konstitucija, kot edino mo¬
žno stanje, v katerem se bodo lahko popolnoma razvile
vse naravne zmožnosti človeštva.... Najvišji namen narave
je univerzalna kozmopolitska eksistenca, ki bo predstav¬
ljala matrico, znotraj katere se bodo razvijale zmožnosti
vse človeške rase.« (Kant, 1996:50-51)

38  Samo roman se lahko izcimi iz zgodovine, ki bi postavila za
izhodišče to ali ono idejo, po kateri naj bi se svet razvijal, je prepričan
Kant. Čeprav smo malo kratki z dejstvi glede skritega mehanizma
narave, to vseeno predpostavimo, pravi, ker nam ta ideja služi kot vo¬
dilo po sicer neurejenem agregatu akcij človeka, ki, vsaj ko izhajamo
iz celote, ustreza sistemu. »Če predpostavimo naravni načrt, imamo
temelj za večje upanje.« (Kant, 1996:52)

123

Uvod v zgodovino političnih idej

S pomočjo razuma se človek postavlja »povsem nad ži¬
valsko družbo«, kar je realizacija človeka kot »resničnega
konca narave«. (Kant, 1996:225) Zato človek ne sme dru¬
gih ljudi obravnavati kot živali, pač pa kot enake pri deli¬
tvi dobrobiti narave. Ta izstop iz narave pomeni človeku
veliko čast, hkrati pa ga postavlja pred nove nevarnosti: iz
varovanega otroštva je vržen v svet, kjer ga čaka vrsta ne¬
poznanega zla. Zelja po raju se bo pogosto javila, vendar
razum ne bo pustil, da človek zdrsne nazaj na raven čiste
preprostosti. Usmeril ga bo stran od trivialnosti in celo v
to, da bo pozabil na teror smrti v korist vseh tistih zadev,
katerih izgube se še bolj boji. (Kant, 1996:226)

Kantu je že povsem jasno, da narava ni dovolj za dose¬
go človečnosti, vendar za sabo še nima političnih sil, ki bi
mu pomagale definirati, kam naprej. Zato se vrača nazaj
na izhodišče: k naravi. »Zgodovina narave se začne z do¬
brim, ker je božje delo; toda zgodovina svobode se začne
z zlom, ker je delo človeka.« (Kant, 1996:227) Človekov
izgon iz raja je za Kanta »prehod iz surove in čisto ani-
malne eksistence v stanje človečnosti, od vodenja instink¬
ta k vodenju razuma - skratka od nadzora narave v stanje
svobode.« (Kant, 1996:226) Vendar »ko umetnost doseže
popolnost, ponovno postane narava - in to je končni cilj
človekove moralne usode.« (Kant, 1996:228)

Tudi Hegel začenja pri edino naravnem stališču, to je
pri naravi. »Neposredni ali naravni nravstveni duh /je/
družina« (Hegel, paragraf 157, 1964: 148), ki preide v ci¬
vilno družbo, nato pa v državo. »Družina /je/ neposredna
substancialnost duha.« (Hegel, paragraf 158, 1964: 149)
Nato pa pelje misel od narave skozi posredovanje v dr¬
žavo. »To poslednje sebstvo državne volje je v tej svoji ab¬
strakciji enostavna in od tu neposredna posamičnost; v

124

Od boga k naravi

samem njenem pojmu leži določilo naravnosti; monarh
je zato bistveno kot ta individuum abstrahiran od vsake
druge vsebine in ta posameznik je na neposredni naravni
način, po naravnem rojstvu, določen za čast monarha.«
(Hegel, paragraf 280, 1964: 241)

Pri Heglu je narava samo neki moment, ki nikoli ne
nastopa sam, nima neodvisne moči, saj je venomer posre¬
dovana. Nikoli ni čista, vedno je že predelana in kot taka
postavljena v življenje ljudi. Narava prihaja do cilja po
najkrajši poti, pot duha pa je posredovanje, obhodna pot.
Čas, trud, strošek - takšna določila končnega življenja ne
spadajo v to zgodbo. Svetovni duh je za takšno delo dovolj
bogat: na razpolago so mu nacije in posamezniki, ki jih
lahko žrtvuje za svoje delo na veliko. (Hegel, 1983:37)
Marx je bil prepričan, da je s Feuerbachovim delom o
bistvu krščanstva kritika religije za Nemčijo končana. Od
kritike religije usmerja ost v kritiko družbe, ki religijo pro¬
izvaja, in zahteva njeno radikalno spremembo.

Tudi anarhistu Petru Kropotkinu (1842-1921) je bila na¬
rava velik vzor. »Težiti k uživanju in izogibati se bolečini - to
je univerzalni dejavnik (nekateri bi rekli zakon) organske¬
ga življenja v svetu. V tem je bistvo življenja.« (Kropotkin,
1984:126) Narava je najvišji kriterij, vendar ni naravno biti
egoist, delati samo zase, temveč delati za vrsto. »Ne tisto,
kar je koristno ali škodljivo za posameznika, kot sta trdi¬
la Bentham in Mili, temveč tisto, kar je koristno oziroma
škodljivo za celo vrsto.« Ideja dobrega in zla nima nobene
zveze z religijo ali misticizmom - »to je naravna potreba
živalske rase.« (Kropotkin, 1884:132) Pri ljudeh in živalih
je »zakon solidarnosti - zakon progresa« in »načelo vzaje¬
mne pomoči ter hrabrost posameznika in iniciativa posa¬
meznika prinašajo zmago tisti vrsti, ki se jih je naučila bolje

125

Uvod v zgodovino političnih idej

uporabljati... Kar se tiče zakona in religije, ki so tudi sami
pridigali to načelo, mi dobro vemo, da so ga izigrali, da bi
zaščitili svojo posest - predpise v korist osvajalcev, izkori¬
ščevalcev in popov.« (Kropotkin, 1984:137-139) Kropotkin
je prepričan, da bi nas uveljavitev ne katerekoli, temveč pra¬
ve narave peljala v boljšo ureditev.

Deklaracija o neodvisnosti trinajstih angleških kolo¬
nij v Severni Ameriki je leta 1776 prekinila legitimacijski
princip monarhije in uvedla na praktični ravni legitima¬
cijo z naravo: sklicuje se na zemeljske sile, zakone narave
in naravnega boga, sklicuje se na samo po sebi umevno
dejstvo, da so vsi ljudje ustvarjeni enaki in da je stvarnik
vsem zagotovil določene neodtujljive pravice do življenja,
svobode in sreče. Kljub temu pa ustava ZDA ni dala vsem
ljudem enakega statusa: dovolila je suženjstvo ter izobče¬
nje črncev in Indijancev iz političnega življenja, pa tudi za
ženske seje zdelo, da ne spadajo v kategorijo pripoznanih.
Legitimiranje z naravnimi dejstvi seje vedno pokazalo kot
legitimiranje celokupnega političnega programa novega
revolucionarnega gibanja, ne pa hkrati vseh posameznih
kategorij prebivalstva. To, da so vsi ljudje ob rojstvu enaki,
ni naravno dejstvo, temveč to lahko postane samo skozi
politiko. Na terenu politike se konstituira ta enakost, in
tista politična gibanja, ki so dovolj močna, da si to izbori¬
jo in vzdržujejo, lahko potrjujejo obstoj tega dejstva, ona
druga, šibkejša pač ne. Državljanska vojna v ZDA v letih
1861-65 je za črnsko gibanje ponovno obudila idejo, da
so vsi ljudje ustvarjeni enaki, to se je ponovilo ob vzpo¬
stavitvi modernega črnskega gibanja v letih 1955-65 in se
dogaja vse do danes.

Socialistična oktobrska revolucija je to isto geslo po¬
skusila realizirati ne le za sloj lastnikov, temveč tudi za

126

Od boga k naravi

kmete in delavce, za vse ljudi. Tudi tu se je pokazalo, da
gesla niso dovolj in da nobena revolucija ne more izpeljati
spremembe vseh političnih in družbenih razmerij.

Legitimiranje z božjo prezenco je povsem padlo na izpi¬
tu v verskih bojih 16. in 17. stoletja, ki se niso mogli pomiri¬
ti na terenu nobene od verskih skupnosti. Mir seje vzposta¬
vil na terenu politike: vsak naj bo v privatni sferi pokoren
svojemu bogu, vendar mora spoštovati zakon. Država se je
postavila nad verske skupnosti. V tem procesu pa hkrati
naravno postaja vse bolj prekratko, da bi politična misel
lahko ujela razvoj človeštva, predvsem smer tega razvoja.
Uveljavitev razmisleka v zvezi s perspektivo človeštva na te¬
renu političnega kot polja emacipacije človeštva na svetov¬
ni ravni poteka v zgodovini političnih idej od ameriške in
francoske revolucije vse bolj pogumno in nezadržno.

Konservativna misel se vzpostavi kot odgovor na ta pro¬
ces s klicem po legitimaciji z božjim. Edmund Burke (1729-
1797) velja za začetnika konservativizma s kritiko francoske
revolucije. Med drugim je francoski revoluciji očital odpra¬
vo boga kot instance strahospoštovanja in uvedbo ateizma,
ki vpeljuje »nedostojne teatralne obrede v čast svojega iz¬
prijenega, sprevrženega razuma in dviguje oltarje, ki poo¬
sebljajo njegovo skorumpirano in krvavo republiko«. Tudi
zato so revolucionarji kanibali, ki žrejo dele teles ljudi, ki so
jih ubili, in »pijejo kri svojih žrtev in same žrtve silijo piti kri
njihovih sorodnikov, poklanih pred njihovimi očmi.« (Bur¬
ke, cit. po Mastnak, 1990:51) Ker je bilo tudi Burku jasno,
daje civilna družba lahko utemeljena samo na naravni ena¬
kosti ljudi, je proti njej in enakosti državljanov »potreboval
cerkev kot branik pred naravnimi pravicami človeka.« Po
Mastnaku je zanj religija v svoji »ekleziastični prisotnosti...
življenjskega pomena za civilizacijo«. (Mastnak, 1990:45)

127

Uvod v zgodovino političnih idej

3.4 POSAMEZNIK IN DRŽAVA

Tudi zgodovini političnih idej ni tuj koncept, po kate¬
rem razpade zgodovina na zgodovino okoliščin in na in¬
tervencijo velikih osebnosti. Ta temelji na isti, na dva cepa
razklani družbi, ki jo lahko potrdi tudi vsakokratno indi¬
vidualno izkustvo. Ena predstava zrcali neodvisnost zgo¬
dovinskega dogajanja od vseh tistih individualnih hotenj,
ki so se medsebojno izničila v zgodovinski rezultanti. Tu
zgodovina nastopa kot usoda, previdnost, naravni zakon,
posameznik pa je do nje povsem nemočen ah pa dokazuje
moralno vzvišenost nad njim. Druga predstava pa absolu¬
tizira dejstvo, da sprejemajo odločitve za podrejene in ce¬
lotna ljudstva vedno posamezniki in jih zato priznava kot
edine akterje. (Debenjak, 1972:14) Plehanov (1973:178)
se postavlja zoper eno in drugo skrajnost, ko razpravlja
o vlogi osebnosti v zgodovini. Izpostavlja ugotovitev, da
nadarjeni ljudje »lahko spreminjajo le individualno fizio¬
gnomijo, ne pa splošne smeri dogodkov; sami eksistirajo
le zaradi te smeri; če je ne bi bilo, tedaj nikoli ne bi pre¬
stopih praga, ki loči možnosti od dejanskosti.« In na dru¬
gem mestu: »Velik človek ni velik v tem, da njegove oseb¬
ne posebnosti dajejo velikim zgodovinskim dogodkom
individualno fiziognomijo, marveč v tem, da razpolaga s
posebnostmi, ki ga najbolj usposabljajo za službo velikim
družbenim potrebam njegovega časa, nastalim pod vpli¬
vom splošnih in posebnih vzrokov.« (Plehanov, 1973:183)
Plehanov se približa determinizmu, ko začne odštevati
velike osebnosti od velikih dogodkov in ugotavlja, da bi
na njihovo mesto tako ah tako vstopil nekdo drug. Od¬
števanje velikih osebnosti od velikih dogodkov je gotovo

128

Posameznik in država

odveč, ker so se veliki dogodki odvili prav s temi velikimi
osebnostmi in skoznje. To zlitje vzpostavlja veličino do¬
godka in osebnosti. Razmišljanje, kaj bi... če bi zgodovino
takoj potisne v poveličevanje objektivnih okoliščin ali pa
veličine osebnosti.

Pojmovanje posameznika ima za politično teorijo izje¬
men pomen: iz različnih pojmovanj narave posameznika
izhajajo tri različne družbene pogodbe (Hobbesova, Lock-
ova, Rousseaujeva) in politične teorije, na družbeni posre-
dovanosti posameznika sloni upor socializma proti libe¬
ralnemu pojmovanju, na refleksivnem pojmovanju psihe
posameznika sloni psihoanalitska teorija, itd. Pojmovanje
posameznika je tako eno ključnih bojišč, na katerem se
lomijo kopja političnih teorij.

V tem kontekstu je pomembno vprašanje, kaj je človek,
posameznik. Je zgolj fizična in zato naravna prezenca,
gmota otipljivih snovi ah kaj več? Predmoderni odgovori
so kaj več iskali v transcendenci, v onem čez njegovo ne¬
posredno naravo, kar je peljalo k potrjevanju zgolj religij¬
ske realnosti in utrjevanju cerkve kot države.

Akvinski (1990:49) je prepričan, daje »človek po naravi
družbeno in državotvorno bitje, ki živi v skupnosti«, zato
»ne more živeti sam kot mnoga druga živa bitja« in zato
ga mora nekdo drug voditi k cilju, pri čemer pa je »podlo¬
žen Bogu, vrhovnemu kralju«. Človeka vodi razum, ki ga
je dobil od boga. Bog, kralj, razum, človek, skupnost: to
je hierarhija razmerij, ki zadevajo posameznika in državo
pri Akvinskem. Kraljestvo je zato pri njem tudi najboljša
oblika vladanja. Vendar kralja postavlja papež, božji na¬
mestnik na zemlji. Dovoljšnja nagrada za kralja je lahko
samo bog, ki lahko pomiri željo človeka. Obče dobro se
nahaja samo v bogu. Pri Akvinskem zaman iščemo po-

129

Uvod v zgodovino političnih idej

sameznika mimo kralja. Posameznika vidi samo skozi
razum, ki mu ga podeli bog. Razum ima v človeku isto
nalogo, kot jo ima bog v svetu (Akvinski, 1990:99). Uprav¬
lja z njegovimi udi in drugimi zmožnostmi. Vseskozi pa
je razum samo sredstvo boga za vodenje skupnosti. Posa¬
meznik torej nima svobodne volje, temveč njegovo voljo
usmerja bog prek razuma. Samo kralji in knezi nastopajo
kot popolni posamezniki tudi pri Machiavelliju. Moder¬
nost pa njegovi misli daje prav ideja o svobodni volji. Lju¬
dje sicer nastopajo že osvobojeni popolne božje nadvlade,
vendar vselej kot množica.

Pri Hobbesu ljudje kot posamezniki postanejo akterji,
saj se najprej ukvarja s tem neposrednim posameznikom,
človekom, kot je tu, torej naravnim posameznikom. Posa¬
meznik ima najprej telo in duha, iz katerih črpajo naravne
moči: telesna sila, izkušnja, razum in strast. Raziskovanje
posameznika in poznavanje njegovega delovanja je nujno
za prehod v razpravo o državi in politiki. Posamezniki si
morajo priznati med sabo enakost iz varnostnih razlogov,
zato ker so tako krhki in uničljivi. (Hobbes, 2006:87) Po¬
sameznik ima tu že svobodno voljo, s katero se predvsem
ščiti pred drugimi posamezniki, ko vstopi v družbeno po¬
godbo in državo.

Robert Filmer (1588-1653) v Patriarhiji  zagovarja stali¬
šče, daje človek po svoji naravi ali kralj ali podanik. Med
vsemi ima samo en posameznik pravico, daje Adamov na¬
slednik in zato vrhovni kralj. Podeljevanje državne oblasti
se izvršuje na osnovi božanske ureditve. Tako nadaljuje
predmoderno tradicijo, ki vse bolj hira, vendar ji lahko
sledimo do današnjih dni.

Oposamljanje se v politični misli dogaja postopno z
razvojem meščanstva, lastnine in blagovne prakse. Locke

130

Posameznik in država

začenja svojo prvo razpravo o vladi v polemiki s Filmer-
jem prav z vprašanjem oblasti: dokazuje, da Adam ni imel
oblasti nad svojimi otroki ali gospostva nad svetom, če
pa jo je že imel, njegovi otroci niso imeli pravice na to.
Potomci Adama so vsi ljudje in zato imajo vsi pravico na
kraljevo oblast. Zato predlaga Filmerju in vsej katoliški
tradiciji, da najdejo drug razlog za utemeljevanje vlade in
države. Za Locka ima politična oblast predvsem nalogo,
da ureja in varuje lastnino v imenu skupnega dobrega. Po¬
sameznik je v funkciji lastnine.

Ideja družbene pogodbe in naravnih človekovih pravic
postavlja mesto posameznika v razmerju do države. Posa¬
meznik ni samo brezoblični del skupnosti, temveč posta¬
ne podložnik. Priznana mu je individualnost, vzpostavi
pa se prav z aktom družbene pogodbe. Vsak posameznik
sklepa pogodbo in se zaveže vladarju. »Vsak član se izroči
skupnosti v trenutku njenega nastanka tak, kakršen ravno
je, on sam in vse njegove moči, kamor sodi tudi premože¬
nje, ki ga poseduje.« (Rousseau, 2001:27) Oposamljanje se
dogaja s pripoznavanjem (privatne) lastnine. Kdor nima
nič, ima vsaj svoje telo, ima delovno silo. Tako je že takoj
jasno, daje šlo oposamljanje skupaj s procesom lastninje¬
nja. Kar se lahko osami, postane možni predmet lastni¬
njenja. »Namen družbene pogodbe je ohranitev pogodbe¬
nikov,« pravi Rousseau (2001:38). V resnici je prav teorija
družbene pogodbe vzpostavila posameznike kot politič¬
ne akterje. »Treba je torej natančno razločiti pravice, ki
pripadajo državljanom in suverenu, ter tudi dolžnosti, ki
jih morajo prvi izvrševati, kolikor so podaniki, od narav¬
nih pravic, ki jih morajo uživati kot ljudje.« (Rousseau,
2001:35) In naprej: »Tisto, kar človek z družbeno pogod¬
bo izgubi, sta njegova naravna svoboda in neomejena pra-

131

Uvod v zgodovino političnih idej

vica do vsega, kar ga mika in kar lahko doseže; to pa, kar
pridobi, sta državljanska svoboda in lastništvo nad vsem,
kar ima.« (Rousseau, 2001:26) Posameznik torej izgubi
pravico do brezmejnega in nenadzorovanega prilaščanja,
dobi pa pravico nad že pridobljeno lastnino. To ni interes
prihajajočih generacij in razlaščenih slojev, temveč sloja,
ki si hoče zagotoviti posebno varstvo svojih pridobitev in
razmerij, v katerih si lastnino lahko še naprej kopiči.

Če je za predmoderno tradicijo posameznik samo po
bogu posredovan vladar, za Machiavellija pa že boga osvo¬
bojen vladar, se postopno posameznik veže na lastnino, v
utrjeni moderni in liberalizmu pa postane naravna osno¬
va vsega reda: posameznik kot telo, fizični posameznik, ki
ima svobodno voljo.

Resda že od antike sem vztraja predstava, da posa¬
meznik ne more preživeti sam in je zato družbeno bitje.
Vendar se je ta posameznik moral šele oblikovati v proce¬
su nastajanja moderne. Sele tako abstraktno postavljen
nasproti drugim posameznikom, družbi, državi, okolju,
skupnosti je lahko postopno postal mišljiv kot posredo¬
van. Najpoprej je bilo treba ugotoviti, kakšen je posame¬
znik, tak kot je, kot pravi Rousseau, da se je lahko začela
razprava o tem, kakšen pravzaprav je takrat, ko je tak, kot
je. Razprava o tem se je z ugotovitvijo, da je posameznik
naravno bitje, šele začela. Tu pa tam se je zgodil kak skok
čez trdno pozicijo narave kot npr. pri Schleglu: »Človeka
je treba misliti kot človeško družbo ali kot razmerje člo¬
veka do človeka. Univerzalni shematizem za teorijo člove¬
ka je: vsa človeška družba se lahko reducira na družino,
hierarhijo in republiko.« (Schlegel, 1996:143) Schlegel je
bil trdno prepričan, da je »oseba lahko oseba samo med
ljudmi.« (1996:145)

132

Posameznik in država

Novalis je državo razumel kot mehanizem, ki mora
spodbuditi ljudi v akcijo. »Njena naloga je, da naredi člo¬
veka absolutno močnega - in ne absolutno šibkega - ne
bolj lenega, temveč najbolj aktivno bitje./.../ Potreba po
državi je najbolj nujna potreba osebnosti. Da bi postal in
ostal osebnost, človek potrebuje državo.... Oseba brez dr¬
žave je divjak. Kultura izvira iz razmerja med osebo in dr¬
žavo. Bolj kultiviranje tisti, kije član bolj kulturne države.
... Države se educirajo ali pa jih educirajo druge države.«
(Novalis, 1996:89, 88) To je misel, ki zahteva nemško na¬
cionalno državo, namesto cesarstva brez prave moči, ki je
v resnici razporejena med kneževine in mesta.

Painovo stališče do posameznika je seglo od narave
do družbe, medtem ko je država zanj nujno zlo. »Da bi
razumeli naravo in količino vladanja, ki ustreza človeku,
je nujno upoštevati njegov značaj. Ker je narava ustvari¬
la človeka za družbeno življenje, ga je postavila tako, da
ustreza temu namenu. V vseh primerih mu je ustvarila
naravne potrebe večje od njegovih individualnih. Nihče ni
sposoben, da bi si brez pomoči družbe zadovoljil lastne
želje. Te želje delujejo na vsakega posameznika tako, da si¬
lijo vse v družbo tako naravno, kot gravitacija deluje proti
centru.« (Paine, 1966:159) Paine je bil prepričan, da »bolj
ko je civilizacija dodelana, manj priložnosti je za vladanje,
ker bolj upravlja lastne zadeve in si sama vlada.« (Paine,
1966:160)

Kant je razmerje med družbo, državo in posamezni¬
kom postavil v soglasje z liberalno predstavo. »Sredstvo,
ki ga uporablja narava za razvoj notranjih zmožnosti, je
antagonizem v družbi, tako da ta antagonizem postane
dolgoročno vzrok družbenega reda, ki ga vodi zakon.«
(Kant, 1996:44) Z antagonizmom misli tu na »nedružbe-

133

Uvod v zgodovino političnih idej

no družbenost ljudi«, to je njihovo tendenco, da pridejo
skupaj v družbo, hkrati pa ji nenehno nasprotujejo, kar
družbo nenehno ogroža. »Človek teži k temu, da živi v
družbi, ker se v tem stanju počuti bolj kot človek, to po¬
meni, da se čuti sposobnega, da razvija svoje naravne zmo¬
žnosti. Toda hkrati ima tudi veliko tendenco, da živi kot
posameznik, da se izolira, ker v sebi naletava na nedružbe-
no značilnost, da želi nasprotovati vsemu, kar nasprotuje
njegovim lastnim idejam. Zato pričakuje odpor vse nao¬
krog, tako kot zase ve, da je on sam nagnjen k temu, da
nudi odpor drugim.« (Kant, 1996:44) Tu pa kot pojasnilo
za neuspeh realizacije nagnjenja posameznika vpelje pre¬
močno silo narave. »Človek si želi soglasja, vendar narava,
vedoč bolje, kaj je dobro za njegovo vrsto, želi nesoglasje...
Najvišji namen narave - to je razvoj vseh naravnih zmo¬
žnosti - je lahko izpolnjen za človeštvo samo v družbi in
narava teži, da bi človek to izpolnil ... s svojimi lastnimi
napori.« (Kant, 1996:45)

James Madison (1751-1836) je v federalističnih spisih te¬
melj nove politične ureditve ZDA postavil na naravne osno¬
ve. »Razlika v sposobnostih ljudi, iz katerih izvira pravica
do lastnine, ni nič manj neobvladljiva prepreka za poeno¬
tenje interesov. Varstvo teh sposobnosti je prvi cilj vlade.
Od varstva različnih in neenakih sposobnosti za doseganje
lastnine neposredno izhaja posedovanje različnih stopenj
in vrst lastnine: in od vpliva le-teh na občutke in poglede
danih lastnikov izhaja delitev družbe na različne interese
in stranke. Latentni vzroki frakcij so tako skriti v naravi
človeka.« (Hamilton, Madison, Jay, 1982) Od vseh politič¬
nih teoretikov je prav Madison najbolj jasno postavil zvezo
med naravo, sposobnostmi in lastnino, ter poudaril, da je
naloga politike, da ščiti to predstavo, to je, da razlike v last-

134

Posameznik in država

nini izhajajo iz razlik v sposobnostih, ki so legitimirane z
naravo. Celotna družbena in državna zgradba je tako na¬
ravna, kar pa je naravno, ne more biti predmet razprave.

Hegel je z naravnim posameznikom opravil. »Indivi¬
duum je sin svojega naroda, svojega sveta; posameznik
se lahko šopiri kolikor hoče, pa ga ne bo mogel preseči.
Ker pripada občemu duhu, ki tvori njegovo substanco in
bistvo; kako bi potem mogel iz nje?« (Hegel, 1983:44) He¬
gla posameznik, kot je neposredno, torej ne zanima. »Kot
oseba sem sam neposredno posameznik ... No, kot oseba
imam hkrati svoje življenje in telo, kot tudi druge stvari
samo, v kolikor je to moja volja.« (Hegel, 1964:61, § 47)
Naravno v posamezniku je dejstvo, iz katerega izhajamo
kot iz predpostavke, tisto, kar pa je vredno pozornosti,
je svet države, kjer se odpre prostor svobode. »Človek je z
neposredno eksistenco po samem sebi nekaj naravnega,
zunanje svojemu pojmu; šele z izobraževanjem svojega la¬
stnega telesa in duha, v glavnem s tem, ko njegova samo¬
zavest sebe razume kot svobodno, začne sebe posedovati
in postane lastništvo samega sebe tudi do drugih.« (He¬
gel, 1964:67, § 57)

John Stuart Mili (1806-1873) si je v eseju O svobodi  po¬
stavil vprašanje, kakšne so »narava in meje legitimne obla¬
sti družbe nad posameznikom«. (Mili, 1994:37) Glavni
problem vidi v tem, »kako naj najdemo primerno spravo
med individualno neodvisnostjo in družbenim nadzo¬
rom«. (Mili, 1994:40) Za Milla je edini cilj, ki »daje člove¬
štvu pravico do individualnega ali kolektivnega poseganja
v svobodo delovanja katerega koli svojega člana, samoza¬
ščita. In da je mogoče upravičeno uporabiti moč na ka¬
terem koli članu civilizirane skupnosti proti njegovi volji
edinole z namenom, da preprečimo oškodovanje drugih

135

Uvod v zgodovino političnih idej

ljudi.... Posameznik je družbi odgovoren le za tisti del svo¬
jega ravnanja, ki zadeva druge ljudi, medtem ko je v delu,
ki zadeva zgolj njega samega, njegova neodvisnost upravi¬
čeno brezpogojna. Posameznik je edini vladar nad samim
seboj, nad lastnim telesom in duhom.« (Mili, 1994:44)

Vse tja do Hegla torej in še bolj dosledno do Marxa po¬
sameznik deluje kot naravni posameznik, kot legitimacija
in program meščanstva: podaljšek lastnine ali lastnina te¬
lesa. Ko se pokaže, da meščanska doba ni prišla do konca
zgodovine, temveč je razpadla vsaj v dva kosa, od katerih
ji eden že napoveduje konec, tedaj novi človek ni več Člo¬
vek, ni več samo narava, temveč ugotavlja svojo politično
posredovanost.

Marx poudari to politično posredovanost posamezni¬
ka. Človeško bistvo zanj »ni nikak abstraktum, prebivajoč
v posameznem individuu. V svoji dejanskosti je skupek
družbenih razmerij.« (Marx, 1977:358) Tako je posebna
politična situacija proizvedla posebnega posameznika:
»Fevdalna družba je razpadla v svoj temelj, v človeka.
Toda v človeka, kakršen je bil dejansko kot njen temelj,
v sebičnega človeka. Ta človek, član občanske 39  družbe,
je zdaj temelj, predpostavka politične države. Kot take¬
ga ga politična država priznava v človekovih pravicah.«
(Marx, 1977b:178-179) Človek, kakršen je kot član civil¬
ne družbe, torej kot homme,  velja za pravega človeka, ker
je človek v svojem čutnem individualnem neposrednem
bivanju. Politični človek pa je abstraktum, umetni človek
kot alegorična in moralna oseba. Ta razcep na političnega
državljana in na člana civilne družbe je vsebina politične

39  Na Slovenskem se je za prevod »btirgerliche gesellschaft« v
osemdesetih letih 20. st. utrdil pojem civilna družba.

136

Posameznik in država

emancipacije, ki se je zgodila z moderno in potem formal¬
no s francosko revolucijo.

Kropotkin zavrača dilemo altruizem ali egoizem, saj
»nikoli, niti v enem zgodovinskem obdobju, dobro posa¬
meznika ni bilo v nasprotju z dobrim skupnosti.« Mnogi
niso razumeli, pravi Kropotkin, da »življenje posamezni¬
ka, ker je njegov glavni cilj intenzivnost, zahteva, da se to
udejani v maksimumu socialnosti, v največji možni iden¬
tifikaciji svojega jaza z ostalimi.« (Kropotkin, 1984:156)

Michel Foucault je v sedemdesetih letih 20. st. povsem
odmaknil razpravo o razmerju posameznika do oblasti iz
vladajočega pravno liberalnega konteksta. »Individua si
ne smemo predstavljati kot nekakšno elementarno jedro,
izvorni atom, mnogoter in inerten material, na katerega
se oblast lahko pričvrsti ali ob katerega morda udarja in
tako podvrže ali zlomi individue. ... Individuum ne sto¬
ji nasproti oblasti; mislim, da je eden njenih primarnih
učinkov. Individuum je učinek oblasti in istočasno, ali
natanko, kolikor je ta učinek, element njene artikulacije.
Individuum, ki ga je oblast konstituirala, je hkrati njen
nosilec.« (Foucault, 1991:33)

Razmerje med državo in posameznikom je že v začetku
moderne zmehčano z vmesnim členom, ki ga predstavlja
civilna družba. Civilna družba se enači tudi z meščansko
družbo, s trgovinsko družbo, kot jo imenuje Ferguson.
Moderna politična misel prav v tem segmentu išče pro¬
stor svobode za posameznika. V civilni družbi posameznik
lahko živi svobodo lastnine in svoje narave, temu nasproti
pa država nastopa kot meja. Rousseau (1993:57) je bil pre¬
pričan: »Prvi, ki si je ogradil neko zemljišče in si domislil
reči, to je moje,  ter našel dovolj preproste ljudi, da so to ver¬
jeli, je bil pravi utemeljitelj civilne družbe.« Pri Heglu in

137

Uvod v zgodovino političnih idej

Marxu civilna družba izgubi absolutno pozitiven naboj.
Pri Heglu brez države civilna družba pade sama vase in
propade, pri Marxu pa je civilna družba skupaj z državo
šele predmet kritike in praktične spremembe. Konec dvaj¬
setega stoletja postane civilna družba predvsem sinonim
za mnoštvo od države neodvisnih združenj, ki jih tvorijo
posamezniki, organizirani po načelu prostovoljnosti.

Če posameznik ni kar neposredno najpoprej naravno
bitje, potem mora biti predmet preučevanja političnih idej
v prvi vrsti politična posredovanost imen in idej, vrstnih
redov, hierarhij ipd. med imeni in idejami. Naravni tok do¬
godkov pač ne more služiti kot dovoljšnja legitimna podla¬
ga za organizacijo gradiva zgodovine političnih idej.

3.5. FIZIKA KOT ZBIR POLITIČNIH IDEJ

Skozi mehanične zakone je zahodna civilizacija bogu
ukradla del pristojnosti in mu prepustila le začetno krea¬
cijo. To se je dogajalo skozi fiziko. Newton je v Philosophia
Naturalis Principia Matkematica  v uvodu zapisal: »To delo
ponujam kot matematična načela filozofije, ker se zdi,
daje celotno breme filozofije v naslednjem - iz pojava gi¬
banja preiskati sile narave in potem od teh sil pokazati
druge pojave.« (cit. po Jammer, 1957:119) Fizika je prva
znanost in forma zavedanja moderne, je ideologija mo¬
derne. Prav fizika ima namreč med znanostmi ta privilegij
(privus lex), da določa, kaj je realno in s tem, kaj je narava,
ki predvsem kot materija »določa samo sebe z mehaniko
svojih sil«. (Kant, 1989:12) Jammer (1957:124) poroča, da

138

Fizika kot zbir političnih idej

je Newton osrednjemu konceptu v svoji fiziki, sili, pripisal
apriorni status in ga obravnaval po anologiji s človeško
mišično silo. Tako kot vprični politični filozofi je izha¬
jal iz »naravnega posameznika«. Druge znanosti na tej
osnovi iščejo delne in izvedene realnosti. Čeprav je najbolj
popolna znanost tudi za Kanta matematika, vendarle ma¬
tematika nima dostopa do narave in realnega, kar ji lahko
uspeva le skozi fiziko. 40

Kant priznava delovanje mehaničnih zakonov v naravi
samo zato, ker jim je bog v začetku vdahnil avtarkijo in
samozadostnost. V svojih zgodnjih spisih pomirja tradi¬
cionalno teološko stališče z naturalistično-mehaničnim.
Po njegovem mnenju je kritični duh na strani naturali¬
stov in empirikov. Kako nesamoumevna je bila mehanika
še ob koncu 18. stoletja, kaže Kantov uvodni stavek, ko
pravi: »Odpravil sem se na nevarno potovanje na temelju
slutnje...« in nadaljuje: »Odkriti tisto sistematsko, ki po¬
vezuje velike člene stvarstva v celem obsegu neskončnosti,
izpeljati oblikovanje samih svetovnih teles in nastanek
njihovega gibanja iz prvega stanja po mehaničnih zako¬
nih - zdi se, da takšni uvidi zelo visoko presegajo moč člo¬
veškega uma.« (Kant, 1989:11) Pričujoči zapis nam daje
slutiti, kako se je mišljenje skozi mehaniko težko prebilo
v svet zdravega razuma.

Na vprašanje, kaj je dejansko res, odgovarja pred po¬
litologijo fizika ali, drugače, politologija skozi fiziko, fi-

40  V tem trenutku je vsak način sistemskega opisovanja, ki ga ima¬
mo v fiziki, biologiji, humanistiki, tehnologiji ali kje drugje v jedru
enak kot tisti, ki ga je vpeljal Newton v sedemnajstem stoletju. Vsi
gradijo na dualizmu, ki se ga misli kot ločitev med stanjem in dina¬
mičnimi zakoni. Stanje govori o notranjih lastnostih sistema, dina¬
mika pa o zunanjih. (Rosen, 1994:324)

139

Uvod v zgodovino političnih idej

zika pa skozi politično znanost. Fizika je jedro vladajoče
zavesti. 41  S tem ko določa, kaj je realno, določa tudi meje
političnih projektov. Vsaka revolucija je izskok iz fizike.
Ujetost v realnost fizike so najbolje tematizirali v študent¬
skem gibanju leta 1968 z geslom: bodimo realni, zahtevaj¬
mo nemogoče!

Einstein je dokazoval relativnost sedanjega trenutka. V
pismu prijatelju piše: »Preteklost, sedanjost in prihodnost
so samo iluzije, četudi vztrajne.« Dva dogodka, ki se zgo¬
dita v istem trenutku, če ju opazujemo iz enega referenč¬
nega okvira, se lahko zgodita v različnih trenutkih, če ju
opazujemo iz drugega okvira. 42  (Davies, 2006:7)

Ilya Prigogine, Nobelov nagrajenec za kemijo, je dejal,
daje fizika vzpostavila časovni tok kot objektivni aspekt
sveta. »Mi pa trdimo«, pravi, »da gre za neke vrste iluzijo.«
(Davies, 2006:9) To iluzijo vzdržuje določeno razmerje po¬
litičnih sil in ne narava sveta.

Fizika je torej imanentna politologiji. Tam, kjer je poli¬
tologija najbolj pri sebi, tam je najbolj ujeta v fiziko. Velja

41  William Bennett Munro, profesor političnih ved na Univerzi
Harvard in predsednik Ameriškega združenja za politične vede v
dvajsetih letih 20. stoletja, je bil eden od prvih, ki se je zavedal pome¬
na ujetosti politologije v newtonovsko razmišljanje. V predsedniškem
nagovoru APSI (American Political Science Association - APSA) 28.
decembra 1927 je trdil, da »tako znanost kot umetnost vladanja še
vedno počivata na nečem, kar lahko poimenujemo atomistična te¬
orija politike - na postulatu, da so vsi telesno sposobni državljani
enake teže, obsega in vrednosti, da so jim dane različne absolutne in
neodtujljive pravice, da imajo vsi enako absolutne dolžnosti in da vsi
nosijo oblačilo z atributom individualne suverenosti«. (Becker, Sla-
ton, 2000:39)

42  »Po konvencionalni pameti ima sedanji trenutek poseben po¬
men. To je vse, kar je realno.« Čas teče v štiridimenzionalnem prosto¬
ru, prostor - čas. Novodobni raziskovalci pa ugotavljajo, da so prete¬
klost, sedanjost in prihodnost enako realne. (Davies, 2006:9)

140

Fizika kot zbir političnih idej

pa tudi obratno, tam, kjer je fizika najbolj pri sebi, tam je
politična filozofija. Obe znanosti sta namreč refleksija istih
političnih razmerij, obe govorita isti državi, o isti državi in
iz iste države to, kar v njej, iz nje in o njej vidita, čutita in po
kriterijih lastne prakse predelata in servirata kot absolutno
ločenost. Leibniz, pravi Popper (1995:168), je kot diplomat
razvil politično teorijo snovi: telesa kot države imajo meje
ali omejitve, ki se morajo braniti z odločnimi silami, in fi¬
zični vakuum kot vakuum političnih sil ne more obstajati,
ker bi ga takoj okupirala okoliška telesa (ali države).

Videti je, kot da se je moderna politična znanost kon¬
stituirala kot preslikava mehanike. Ta videz izhaja iz dej¬
stva, da sta se moderna sociologija in moderna politologi¬
ja konstituirali šele v 19. stoletju. Po utrjevanju mehanike,
filozofije naturalis,  vprična sociologija in politologija., filozo¬
fija socialis,  tako ne štejeta. Zaradi tega zamika se zdi, da se
družboslovje šele prilagaja nečemu, kar je že prej obstajalo
in razvilo trdne, vendar specialne kriterije znanstvenosti.
Ker je družboslovje merilo na znanstvenost, se je moralo
prodajati skozi mehanske zakone, ki obvladujejo naravo.
Teorija sveta po vzoru ure (Hobbes, Descartes) vse fizikal¬
ne vzroke zreducira na potisk in neposreden fizični dotik.
Vse kvalitativne spremembe so kvantitativno-geometrij-
ska gibanja snovi. Vzor takega razumevanja je delovanje
ure, kjer vsak del poriva drugega, in mehanizem funkci¬
onira. Akcija na daljavo je izključena. »Potisk je princip
mehanične razlage.« (Popper, 1995:166)

Sodobno razumevanje politike, ki je v osnovi liberal¬
no, torej ni nastalo v praznem prostoru. Oblikovalo se je
na temeljnem konsenzu, katerega cvet in zato identiteto
predstavlja na eni strani newtonovski sistem, na drugi pa
izkušnja s srednjeveško, kraljevo oblastjo.

141

Uvod v zgodovino političnih idej

Kako je newtonovski mehanicistični pogled na vesolje
prišel v politično znanost in njene načine oblikovanja zna¬
nja? Fritjof Capra (1982:68) trdi, daje »Descartes skiciral
orise mehanicističnega pristopa k fiziki, astronomiji, bio¬
logiji, psihologiji in medicini. Misleci osemnajstega stoletja
so nadaljevali s tem programom in uporabili načela new-
tonovske mehanike pri znanostih o človeški naravi ter člo¬
veški družbi. Novonastale družboslovne vede so povzročile
veliko navdušenje, celo do te mere, da so nekateri privrženci
trdili, da so odkrili 'družbeno fiziko' 43 . Newtonovska teori¬
ja vesolja in racionalen pristop k človeškim problemom sta
se tako hitro razširila med srednjimi razredi osemnajstega
stoletja, daje celotno obdobje postalo znano kot 'doba raz¬
svetljenstva'. Glavna osebnost razvoja tega prepričanja je
bil filozof in politični mislec John Locke, katerega najbolj
pomembna dela so bila objavljena v poznem sedemnajstem
stoletju. Nanj sta močno vplivala Descartes in njegov oseb¬
ni prijatelj Nevvton, Lockova misel pa je imela močan vpliv
na politično misel osemnajstega stoletja.«

Newtonova dediščina je kriva, da dojemamo politične
in ekonomske institucije kot vsote njihovih posameznih
delov (ljudi), ki delujejo po vnaprejšnjem racionalnem pro¬
gramu maksimiranja lastnih dobičkov in osebnih koristi.
Z idejo atomarnega posameznika in temu primernega ure¬
janja sveta so nastale družbene in teoretske institucije, kot

43  August Comte je svoj pristop k družboslovju imenoval »druž¬
bena fizika«. Sprejemal je predpostavke naturalizma in videl v na¬
ravoslovju pot za vzpostavitev novega temelja objektivnega vedenja.
Verjel je, daje mogoče odkriti znanstvene zakone, ki veljajo za druž¬
beno življenje, podobno kot je mogoče odkrivati znanstvene zakone
v naravoslovju. Življenje v družbi naj bi obvladovali isti zakoni kot
nevvtonovsko fiziko (Smith, 1998:79). (Op. av.).

142

Fizika kot zbir političnih idej

so družbena pogodba (družba kot skupek posameznikov,
pri Hobbesu in Locku skupek sebičnih posameznikov, ki z
ustanovitvijo vlade oz. instituta kralja ne presežejo lastnih
sebičnih namenov, ampak jih še bolj utrdijo), delitev obla¬
sti na tri veje (samo na ta način je mogoče doseči, da nekdo
ne dobi preveč, ker so ljudje po svoji naravi sebična bitja),
laissez faire  kapitalizem (vsakdo maksimira svoje lastne do¬
bičke), itd. Newton je trdil, da različne sestavne dele sveta
- naj gre za osebe, planete ali kaj drugega - povezujejo “sile”
(kot npr. gravitacijska sila), da ne odletijo in se zgubijo v ve¬
solju (Becker, Slaton, 2000:35). Družbeno, ekonomsko ali
politično vzporednico najdemo v atomarnem videnju ljudi,
ki so zaključene, med sabo ločene enote, drug drugemu pa
predstavljajo potencialno nevarnost za lastno identiteto.

Liberalizem jemlje posameznika kot ireduktibilno
bitje, znanstveno enoto družbe, družbo pa razlaga kot
funkcijo posameznika. Družba je tako sestavljena iz po¬
sameznikov in iz njihovih relacij. Individualizem je temelj
liberalizma. Posameznik je fiksiran kot razločen in lahko
razločljiv od drugih in od narave. Identiteta posameznika
je določena z njegovo zamejenostjo do drugih, zato se čuti
ogroženega, če se njegove meje zabrisujejo ali delno pre¬
krivajo z drugimi. Ključna je ideja samozaprtja, po kateri
posameznik nič ne dopusti ali izpusti iz osebnosti brez
vednosti in racionalnega pregleda. Ker začenja življenje
kot družbeno posredovan, je naloga liberalnega posame¬
znika, da se rekonstruira, odpravi družbeno pogojenost,
postane ontološko transparenten in tako avtonomen ter
samodelujoč. V skrajni konsekvenci je zato nezaupljiv do
občutij in emocij, posebno močnih in globokih, ki se ni¬
kakor ne ujemajo s hladnim razumom in se ne podrejajo
njegovemu domnevnemu nadzoru osebnosti.

143

Uvod v zgodovino političnih idej

Družbene in politična znanost morajo kar naprej do¬
kazovati svojo znanstvenost, kar pomeni, da se prevaja¬
jo v naravoslovne mreže, v naravoslovne miselne vzorce,
hkrati pa morajo dokazovati, da družba in politika »nista
del univerzalnega naravnega reda stvari, temveč sta vsako¬
dnevni rezultat historično specifičnih družbenih razmerij,
ki določajo posebno vrsto družbe.« (Rosenberg, 1994:2)
Znanstvene discipline se delijo vzdolž delitev družbene
in politične realnosti, kar je možno samo ob tem, da se
družbo in politiko jemlje kot naravo, in to zgolj kot neži¬
vo naravo, to je naravo, posredovano z mehaniko. Reali¬
stične teorije v politologiji izhajajo iz postavk, kakršne so
posameznik, država, trg, kot da so to naravne predpostav¬
ke. Realistična teorija mednarodnih odnosov npr. gradi
na prepričanju, da ni več kaj teoretizirati po odkritju po¬
navljajočega se mehanizma razmerja moči in brezčasnosti
razmerij sil. Rosenberg ugotavlja, da gre za nehistorično
in predsociološko teorijo.

Francoska revolucija je legitimirala novo realnost in
nov pojem realnosti. Svoboda je tam, kjer ni kralja. Narava
je politično zacementirano postala prava realnost, naravo¬
slovje pa državna ideologija. Moderna politika se je začela
prav s politično emancipacijo, ki jo je utrdila francoska
revolucija, to je z aktom pripoznavanja posameznikov kot
državljanov, kot točk, ki tvorijo državo. Meščan ali pripa¬
dnik civilne, meščanske družbe pa je živi posameznik, ki
ni pripoznan kot tak, temveč kot atom. To je kot najmanj¬
ši delec snovi, kot element družbe, ki samo sebe razume
skozi naravo in naravoslovje. 44

44  Robinson Crusoe gre z družbo na pot. Naravna sila, vihar, raz¬
bije njegovo političnost, ga osami in šele oposamljenega ponovno

144

Fizika kot zbir političnih idej

Kot atom se posameznik povezuje z drugimi atomi, pri
čemer ne spreminja identitete. V vseh zvezah ostaja isti,
nespremenjen in trden. Ko mu ena zveza ne ustreza več,
gre v drugo, pri čemer je jasno, da je njegov naravni, edini
pravi in znosni položaj absolutna osama. Edino osama za¬
gotavlja avtonomijo in neodvisnost. Stiki z drugimi ga ne
le omejujejo, temveč zanikujejo. Prava omejitev pa je seveda
prerivanje tega atoma po prostoru, tja kamor on ne želi. V
resnici pa si nič ne želi, kjer je zgolj atom. Vsako delovanje je
zato le porivanje atoma in siljenje v neke zveze. Vse zveze so
nasilne, neželjene ali instrumentalizirane z interesi in cilji.
Atom si tega sicer ne želi, vendar ga naravna sila preživetja
sili v realizacijo določenega cilja. Ali kot pravi Thomas Pai¬
ne (1997:3): »Družbo tvorijo naše potrebe, državo pa naše
slabosti... Družba je v vsakem stanju blagoslov, vlada pa je
celo v najboljšem stanju nujno zlo.« Država 5  je tako nujno
zlo. Nihče je ne mara, vendar mora obstajati, da ljudje kot
naravna bitja lahko preživijo.

Veliko avtorjev je že ugotavljalo, da se politika razume
skozi kategorije mehanike in takšne predstave označilo
kot mehanicizem, to je nekritično prenašanje kategorij
mehanike na politiko in v politologijo. V družboslovju se

vrne v življenje. Kot ptič feniks se uniči s pomočjo naravne sile, tu ne
ognja, temveč vode in vetra, in se dvigne prenovljen kot veliki indivi¬
duum, ki živi še najbolje, ko je sam, daleč od ljudi in političnih relacij,
ki so mu ovira, brez države na svojem otoku, v naravi, tak kot je in kot
mora biti pravi naravni človek.

4S  Tradicionalno liberalno stališče postavlja državo kot mehanič¬
ni instrument zunanje prisile, ki omejuje mojo svobodo. Pozablja pa
dodati, da omejitev moje svobode ni zunanja, temveč je samoomeji-
tev, ki dejansko povečuje mojo resnično svobodo. Zasužnjenost moje
patološke, neracionalne narave je cena za to, da lahko postanem re¬
snično svoboden posameznik. (Žižek, 1996:204)

145

Uvod v zgodovino političnih idej

vpliv v glavnem opredeljuje koc odnos, v katerem (politič¬
ni) subjekt pripravi druge subjekte, da ravnajo tako, kot
sicer ne bi ravnali. Moč je razumljena le kot brutalna sila,
fizično nasilje in odsotnost svobode. Ker se razmerja med
posamezniki reducirajo na razmerja fizičnih sil, je rešitev
vedno lahko le kompromis, to je rezultanta delujočih sil.
Lastnina je opredeljena kot podaljšanje in razširitev fi¬
zičnega telesa, teritorij pa le kot utelešenje suverenosti in
državnosti. Svoboda je le odsotnost prisile, zapora in dru¬
gih zunanjih ovir prostemu gibanju telesa po prostoru in
času. Če posameznik lahko nosi svoje telo, kamor želi, je
svoboden. Če mu kdorkoli to preprečuje, mu krati svobo¬
do. Če mu omeji gibanje, mu omejuje svobodo. Tako je
drugi posameznik vedno ovira. Svoboda se namreč konča
tam, kjer se začne svoboda drugega. Politična teorija libe¬
ralne svobode je mehanska teorija razmerja med trdnimi
elementarnimi delci, ki so nosilci mehanskih sil.

Ko Claus Ofife obravnava slabosti teorije vpliva v sklo¬
pu razpravljanja o kapitalistični državi, ugotavlja: »Videti
je, kot da teorije občasno pridejo pod vpliv sugestij fizikal¬
nih analogij, če pojmujejo moč kot mehansko učinkujočo
silo... Nasprotno temu je lahko v socialnem sistemu moč
smiselna le kot relacijska kategorija in lahko obstoji le kot
komplementarno razmerje med dvema elementoma. Moč

46  Gibanje je splošni termin, ki v fiziki ne pomeni samo premi¬
kanje teles v prostoru, temveč tudi vse možne spremembe in trans¬
formacije materije, notranje in zunanje, kvalitativne in kvantitativne.
Gibanje tako pomeni »proces, v katerem stvari stalno spreminjajo
svoje lastnosti in kvalitete, postajajo druge stvari«. (Bohm, 1972:240)
Ta opredelitev ni sestavina zdrave pameti, ki meni, da je gibanje le
premikanje teles po prostoru. Dejansko Bohmova predstava ni tudi
vladajoča predstava v fiziki. Tudi v fiziki vlada mehanika. Resnica
fizike je mehanika.

146

Fizika kot zbir političnih idej

lahko imam le nad nečim, kar s svojo strukturo dopušča
moje uveljavljanje moči in jo sprejema, to pa mi s svoje
strani tako rekoč daje pooblastilo za izvajanje moči. Edino
razmerje zunaj teh pogojev komplementarnosti je razmerje
neposrednega fizičnega nasilja.« (Offe, 1985:34, 35)

Benjamin Barber je ta problem zastavil še bolj radikal¬
no. Po njegovem mnenju je politična doktrina liberalizma
zgrajena na predteoriji materializma, ki skozi predstavo
atomizma vzpostavlja posameznike kot fizična bitja, to je
med sabo ločene, integralne, samozadostne enotne delce
ali atome. Gibanje posameznikov je natančno določljivo z
vektorsko vsoto. Vsakega posameznika vodijo isti zakoni
obnašanja, zato je zamenljiv s komer koli drugim. Posame¬
zniki ne morejo zasedati istega prostora v istem času, kar
velja ne le zanje kot fizična bitja, temveč tudi v političnem,
družbenem in psihološkem smislu. Ljudje čutijo, mislijo
in si predstavljajo samo kot odgovor na fizične vzroke.

Posnemajoč novo odkriti fizični kozmos znanstveni¬
kov, so politični teoretiki nenadoma začeli upodabljati
človeški svet, kot daje naseljen z enotami, delci in atomi,
tako rekoč rečmi s trdnostjo. »Ker se gibljejo v fizičnem
času in prostoru, tem rečem vladajo zakoni fizične me¬
hanike. Celo subjektivni 'jaz' in njegove imaginativne in
racionalne sposobnosti zadobijo konkretno, objektivno
'rečevnost', ki jim dopušča (reducirani) vstop v jezik fizič¬
nega gibanja.« (Barber, 1984:34)

Eden najostrejših kritikov mehanicizma v politiki je
bil Antonio Gramsci. Med drugim je zapisal, da je »me-
hanicistično pojmovanje religija podrejenih«. (Gramsci,
1977:1389) Prenašanje statistike v politično znanost je
možno samo toliko časa, »dokler so množice pasivne ali
se predpostavlja, da so pasivne«. (Gramsci, 1977:856) Na-

147

Uvod v zgodovino političnih idej

mesto, da bi vsak posameznik sam sebe dojel kot dejavnik
sprememb, čaka z mislijo, da se vse dogaja po od njega
neodvisnih zakonih, ki so nujni. Gramsci se zato zavzema
za odpravljanje mehanicizma ravno z utrjevanjem pojma
hegemonije, ki predpostavlja, da so vsi ljudje intelektual¬
ci, da so vsi ljudje filozofi in akterji svojega življenja.

Nova zastavitev politike mora izhajati iz zavesti, ki jo
konstituirajo heglo-marksizem, psihoanaliza, Foucaulto-
va šola in kvantna mehanika. Hegel je prvi v starem videl
že novo, nerealno, nenaravno in neliberalno politično fi¬
lozofijo. Marx je to stališče še bolj radikaliziral. Filozofija
je prehitela fiziko, filozofija politike je pokazala novo le¬
gitimnost, ki ni narava in ki je zato ne more utemeljevati
fizika. Prva večja kriza liberalizma in vladajoče realnosti
je bila ob koncu 19. stoletja. Tedaj je lahko nastala psi¬
hoanaliza in šele tedaj je bilo možno napisati specialno
teorijo relativnosti. S padcem realnosti (na politični ravni
liberalizma), ki se je iztekla v prvo svetovno vojno, so bila
odprta vrata v splošno teorijo relativnosti in hkrati poda¬
ni pogoji za prve korake kvantne fizike.

Žižek naslavlja eno od podpoglavij razprave o kvantni
fiziki z Enajsta teza kvantne fizike, s čimer aludira na Mar-
xovo enajsto tezo o Feuerbachu, ki se glasi: Filozofi so svet
samo različno razlagali, gre (pa) za to, da ga spremenimo.
Po njegovi oceni je gotovo »ključna poteza kvantne fizike,
da se prvič vključuje reflektivnost v samo znanost, s tem
ko se jo postavlja kot eksplicitni moment znanstvenega
procesa. Zaradi tega samoreflektivnega značaja lastnih
predpostavk se kvantna fizika pridružuje marksizmu in
psihoanalizi kot eden od treh tipov vedenja, ki se ne pred¬
stavlja kot nevtralen ustrezen opis svojega objekta, temveč

148

Fizika kot zbir političnih idej

kot neposredna intervencija vanj.« (Žižek, 1996:208; izvir¬
nik 1994, op. av.)

Karl Popper (1995:1) je ugotovil, da je fizika v krizi.
Po njegovem gre za krizo razumevanja, ta pa je stara to¬
liko kot kopenhagenska interpretacija kvantne mehani¬
ke. Terminologija, ki je bila uvedena na začetku teorije,
je situacijo poslabševala iz trenutka v trenutek. Kriza je
rezultat predvsem dvojega: »vsiljevanja subjektivizma v fi-
ziko in zmage ideje, daje kvantna teorija dosegla popolno
in končno resnico«. Centralno vprašanje zanj je realizem,
to je obstoj tega sveta neodvisno od nas, preden se je na
njem začelo življenje in tudi potem, ko bomo s tega sve¬
ta odšli. Ni slučajno, da je Popper lociral krizo fizike v
začetek kvantne mehanike. Kvantna mehanika je namreč
refleksija konca liberalizma kot vladajoče politične dok¬
trine. 47  Prav tako ni slučaj, daje bil prepričan ortodoksni
liberalec, 48  ki je v politični filozofiji ostro preganjal vsa
stališča, ki niso bila utemeljena na newtonovskem kon¬
senzu, to je liberalizmu. Svoje politično stališče glede
vprašanja realnosti je Popper izrazil povsem odkrito: »Ko
sem prvič slišal, da John F. Clauser in Abner Shimony na¬
meravata testirati Bellov teorem, sem pričakoval, da bodo
njuni rezultati ovrgli kvantno teorijo. Toda moja priča¬
kovanja se se izkazala za napačna, kajti večina testov je
šla v drugo smer. Ne glede na to nisem odstopil od svoje
realistične interpretacije fizike...« (Popper, 1995:25) Novo

47  Celo Buharin je v poljudnem eseju o sociologiji (1921) naslu-
til, da »nova atomska teorija uničuje individualizem (robinzonade)«.
(cit. po.Gramsci, 1974:517)

4  Popperjevo delo z naslovom Odprta družba in njeni sovražniki
(1945) spada med klasična dela liberalizma. Njegova stališča v tem
delu so zelo trda.

149

Uvod v zgodovino političnih idej

teorijo realnosti bi bil pripravljen sprejeti samo, če bi bil
»vsak uspeh Newtonove teorije hkrati uspeh te teorije, kar
bi pomenilo rahle prilagoditve rezultatom Newtonove te¬
orije.« (Popper, 1995:30)

Kopenhagenska interpretacija z vodilnima Bohrom
in Heisenbergom je postavila trditev, da je kvantna me¬
hanika zadnja in zaključna revolucija v fiziki. Fizika naj
bi prišla na konec poti. Te teze Einstein ni sprejel, ker je
bil prepričan, da obstaja še globlji nivo v fiziki. (Popper,
1995:6) Heisenberg je vodil generacijo fizikov v prepriča¬
nje, da kvantna mehanika uči, da je »objektivna realnost
izhlapela«. (Popper, 1995:9)

Niels Bohr (1885-1962) je bil prepričan, da je klasična
fizika razumljiva, ker je opis realnosti. Kvantna mehanika
pa ni opis realnosti. Takšnega opisa ni mogoče doseči na
področju atoma, domnevno zato, ker takšna realnost ne
obstaja: razumljiva realnost se konča tam, kjer se konča
klasična fizika. (Popper, 1995:9-10) Tisto, kar je Heisen¬
berg resnično zaznal, je izhlapitev dotedanjega vladajočega
tipa realnosti. Bohr pa kot fizik seveda o novi realnosti ni
bil pripravljen pisati utopij po vzoru utopičnih socialistov,
odločno pa je ugotovil, daje s staro realnostjo konec. Fizika
je skozi relativnostno teorijo dosegla vrh, s kvantno teorijo
pa je definirala svojo odpoved prvenstvu med znanostmi.
Kvantna definicija realnosti kaže, da mehanske narave ni
ali vsaj, da ni edina. S tem aktom se je fizika odpovedala
privilegiju, da določa, kaj je realno, hkrati pa onemogočila
katerikoli drugi disciplini, da se polasti tega podjetja.

Pred Newtonom je bila zgodovina le kopičenje dejstev.
Newtonovi fizikalni zakoni so fiksirali prostorsko-časov-
no zgodbo ob predpostavki, da so začetni pogoji fiksni.
Zgodovina je dobila red, saj je bilo dogodke možno posta-

150

Fizika kot zbir političnih idej

viti v prostorsko-časovno dimenzijo. S kvantno fiziko pa
smo na pragu utrjevanja konsenza, ki gaje nakazal Hegel
v Fenomenologiji duha  in nato razširjala heglovska recepcija
marksizma. Eden velikih teoretikov kvantne fizike Pauli
je dejal: »Mislim, daje pomembna in izredno težka nalo¬
ga našega časa poizkusiti zgraditi svežo idejo realnosti.«
(cit. po Stapp, 1994:257)

Nov koncept realnosti, ki omogoča soobstoj več real¬
nosti hkrati na različnih ravneh našega bivanja, si posto¬
pno utira pot. »Za sistem n delcev je val v določenem času
funkcija v prostoru s 3n dimenzijami. Vendar mi živimo v
prostoru samo treh dimenzij. Tako valovna funkcija, kot
klasična verjetnostna funkcija, predstavlja vse stvari, ki se
lahko zgodijo, ne oposami pa ene stvari, ki se dejansko
zgodi.« (Stapp, 1994:258)

Od tu po Stappu izhaja ideja o soobstoju neštetih para¬
lelnih svetov, ki so vsi interpretirani kot objektivno realni,
toda zdi se, da so preprosto konsekvenca insistiranja, da
valovna funkcija predstavlja objektivno realnost samo, ne
pa zgolj verjetnost za dogodek. Nedeterministični značaj
kvantne teorije ponovno odpira vprašanje povezave časa
in prostora do ontoloških kategorij eksistence, obstoja,
nastajanja itd.

Kopenhagenska interpretacija je dopuščala akcijo na da¬
ljavo, tudi ko gre za velike razdalje. »Če bi sprejeli akcijo na
daljavo, bi morali upoštevati nenormalne in normalne na¬
čine dogajanja stvari. To bi bil veliki udarec common sensu.«
(Popper, 1995:26) Vendar temu po njegovem ne nasprotu¬
je le zdrava pamet, temveč tudi naše vedenje na področju
astronomije in tehnike: vse to namreč kaže na realnost časa
in izključuje akcijo na daljavo. Temeljno vprašanje ni, ka¬
tera od dveh teorij se bolj približuje resnici, temveč kako

151

Uvod v zgodovino političnih idej

vzpostaviti teorijo, ki bo Newtonovo razvila tako, da bo
njen uspeh tudi uspeh te nove teorije (1995:30).

Vladajoče pojmovanje realnega in politike je vladajoče
ravno zato, ker je inkorporirano v zdravo pamet. 49  Mo¬
derna zdrava pamet pa se je organizirala okrog pojma re¬
alnosti, kot je znanstveno utemeljen z newtonovsko fizi-
ko in evklidsko geometrijo. Posameznik je kot državljan
točka brez razsežnosti, kot fizični posameznik pa je dojet
kot atom. V politiki tako nastopa kot abstraktum, vendar
kot dejanski abstraktum, v civilni družbi pa nastopa kot
zgolj fizični nosilec mase in fizikalnih sil v absolutnem
prostoru in času. Posameznik je kot državljan svoboden
in z drugimi enak, enak torej zgolj v tem, ker je točka brez
razsežnosti. Neenakost pa se porodi takoj, ko je posame¬
znik kot živi individuum postavljen v prostor sveta življe¬
nja vsaj z eno razsežnostjo, npr. bogastvom, barvo kože,
spolom, versko opredelitvijo.

Oblast za Michela Foucaulta (1926-1984) zato ni ve¬
zana na neko lokacijo, neko določeno posamično fizič¬
no telo, 50  zato je ni mogoče osvojiti, odvzeti ali deliti, ni
je mogoče varovati ali spustiti, da pobegne. Nasprotno,
oblast se izvaja, izhajajoč iz neštetih točk v igri razmerij

49  Gell-Mann je zapisal: »Kvantna mehanika, ta misterij, konfu-
zna disciplina, ki je nihče od nas resnično ne razume, toda vemo,
kako jo uporabiti.« (cit. po Hiley, Peat, 1994:5) Kvantna mehanika
najbolj radikalno od vseh znanosti pretrga z našim vsakdanjim ho¬
rizontom razumevanja »realnosti«. (Žižek, 1994:199) Kvantne fizike
se ne da razumeti - to pomeni, da se je ne da zvesti na horizont vsak¬
danje realnosti. ... »kvantna fizika preprosto 'deluje', 'funkcionira',
v trenutku, ko pa skušamo 'razumeti 1 , kako deluje, nas požre črna
luknja, pademo v črno luknjo ne-uma.« (Žižek, 1996:210)

50  »Na zelo podoben način bi lahko rekli, da imamo v glavah
vsi fašizem, ali točneje, da imamo vsi v telesih oblast.« (Foucault,
1991:33)

152

Fizika kot zbir političnih idej

neenakosti in gibljivosti. Prav tako oblast ni nekaj nad
drugimi razmerji, temveč obstaja v vseh skupnostih in v
vseh razmerjih, v katerih ima proizvodno vlogo. Oblast
je prisotna povsod, ustvarja se v vsakem trenutku, na
vsaki točki oziroma v vsakem razmaku med točkami.
Prihaja od vsepovsod, predvsem od spodaj, zato ni smi¬
selno iskati glavni štab, ki upravlja z njeno racionalnost¬
jo. Oblast je nesubjektivna, hkrati pa nameravana, saj se
med sabo soočajo številne namere in racionalne taktike,
ki posledično kreirajo to, kar izide kot oblast. Oblast je
ime, ki se ga nadeva neki strateški situaciji v določeni
družbi. (Foucault, 1984:84-85) Oblast vzpostavi mrežo,
skozi katero svobodno kroži. »Oblast obstaja le, ko de¬
luje, čeprav je seveda integrirana v od sebe različno polje
možnosti, ki se uveljavljajo nad permanentnimi struk¬
turami.« (Foucault, 1991:113) Zato oblast »ne deluje di¬
rektno in neposredno na druge, temveč na njihova delo¬
vanja: delovanje na delovanje, na obstoječa in na tista, ki
se lahko pojavijo v sedanjosti in prihodnosti.« (Foucault,
1991:113)

Foucault je odkril, da so naši pojmi političnega veza¬
ni na monarhijo, na teorijo suverenosti in teorijo prava.
»Pravo na zahodu je kraljevo pravo. ... Z drugimi beseda¬
mi: mislim, da kralj ostaja centralna osebnost v vsej pravni
zgradbi zahoda ... Naj so bili pravniki kraljevi privrženci
ali nasprotniki - vsakokrat, ko govorimo o teh grandio¬
znih zgradbah pravne misli in vednosti, govorimo o kra¬
ljevi oblasti.« (Foucault, 1991:30) Foucault se je naspro¬
tno zavzel za razumevanje oblasti brez kralja.

Moderna je namesto tega ponudila tri novosti, tri t.i.
naravne predpostavke: posameznika, trg, državo. Dejan¬
sko mora politična znanost razložiti in analizirati rav-

153

Uvod v zgodovino političnih idej

no te tri naravnosti, sicer zaide v postvarjenje, porečenje
družbenih in političnih razmerij. Naloga družbenih in
politične znanosti je denaturalizacija sveta, ki nas obdaja,
tako da razrešijo postvarele družbene in politične forme
države in trga v historično specifična politična razmerja
med ljudmi, ki jih konstituirajo, ter ponovno odkrivajo
nastanek in razvoj modernega družbenega sveta kot zgo¬
dovine družbenih razmerij med »realnimi, živečimi posa¬
mezniki.« (Rosenberg, 1994:4) Pri tem gre za to, da »ne
obstaja nobena neodvisna politična oseba brez posredo¬
vanja in brez močne ideje neodvisne politične osebe, ki
je sedaj druga interpretacija vrednote prostosti (svobode),
organske entitete pa ostanejo poslednje politične enote«,
poudarja politična filozofinja Agnes Heller.

Vladajoča, to je mehanska politika, živi med lokaliza¬
cijo in rečevnostjo. Na politično lahko gledamo kot na
reč (kvaliteto, dejavnik), ki jo lahko (ne) delimo z drugi¬
mi rečmi. Ali pa kot na področje, sfero ali sistem, ki vse
nareja za politično, kar in kadarkoli stopi vanj. (Heller,
1991:330) Dejansko pa so država in politične institucije
sestavljene iz omrežja relacij med posamezniki. »Upora¬
ba postvarenih/porečenih kategorij je nujna za njihovo
razumevanje. Filozofija. .. ne more delovati s porečenimi
kategorijami ...« (Heller, 1991:331) Cisto isto težavo ima
kvantna fizika.

»Substantivni aspekt 'političnega' nikakor ni konkre¬
tna politična 'reč', temveč je to glavni dinamizem moder¬
nosti sam. Nobena akcija posamične obstoječe strukture,
nobena momentalna izbira, nobena posamična orientacij¬
ska vrednota, specifična za politiko, ni sama zase kriterij
ali standard 'političnega'.« (Heller, 1991:341) Hellerjeva
širi klasično moderno, dokaj ozko pojmovanje politike.

154

Fizika kot zbir političnih idej

»Velik delež politične 'substance' te vrste je inherenten
moškemu in ženski, ki izbere politiko kot poklic, in ti¬
stim, ki vstopijo v javni prostor samo za kratek trenutek
in je pri tem njihova prisotnost tam izredno močna. Nih¬
če in nič ni načelno izključeno. Kontrast med naj bi in
je ... je vključen v ta koncept politike.« (Heller, 1991:339)
Zavzema se za koncept politike, ki vključuje politiko v
dnevno življenje moškega in ženske. Tudi ona meni, daje
»čas, da se poslovimo od zapuščine naših aristokratskih
prednikov.« (Heller, 1991:343)

V obstoječih razmerah se prikazuje, kot da fizika pose¬
duje resnico znanosti. Iz sveta reklam in propagande pa
vemo, daje to, kar se prikazuje, že tudi resnica. Družbo¬
slovje, in še posebej politična znanost, se lahko v tej raz¬
svetljenski koncepciji vzgoje in mehanski predstavi presli¬
kave iz ene na drugo znanost največ nauči prav pri kvan¬
tni mehaniki. Tu si poglejmo problem meritev in razmerje
med delom in celoto.

Kvantna mehanika nima razlage časa, kako en trenu¬
tek postane drugi. Kvantna mehanika je teorija enega
trenutka, ene meritve. (Bohm, 1994a:437) Ni zveznega
in linearnega časa kot v klasični mehaniki. Iz tega sle¬
di, da »grobo rečeno, celo v situaciji, kjer bo meritev od¬
krila, da ima mikroskopski sistem eno od vrste možnih
vrednosti spremenljivke, kvantna mehanika prepovedu¬
je, da bi zaključili, da je dejansko imel to vrednost pred
meritvijo.« (Leggett, 1994:87) V politiki in v družbi je to
evidentno. Že od glasovanja do glasovanja se razmerja
toliko spremenijo, postajajo druga, da jih je nemogoče
enačiti ali napovedovati na osnovi onih pred njimi. Prav
tako zakon, ki pride v proceduro iz branja v branje, torej
iz ene meritve v drugo, postaja nekaj novega, na kon-

155

Uvod v zgodovino političnih idej

cu pa ni nujno, da bo sploh sprejet. Večkratna meritev,
ki jo zahteva zakonodajni postopek, je predpisana prav
zato, da se dejansko preveri trdnost večine, ki naj bi ne
le sprejela zakon, temveč imela tudi moč, da ga izpelje.
Tudi volitve so meritev, na osnovi katere se utrdi dolo¬
čeno razmerje predvsem za kadrovsko zasedbo mest, ne
pa tudi za vodenje določene politike, kot se na prvi po¬
gled zdi. Namreč vsak ukrep vlade, vsak zakon je nova
meritev in povsem novo dejstvo. Glasovanje o isti stvari
ni dovoljeno, ker je jasno, da predhodno izmerjeno raz¬
merje političnih sil vpliva na vsako naslednje. Da vsak
rezultat volitev in glasovanja lahko deluje z naravno pre¬
pričljivostjo, kot trden in soglasen, možnost ponovnega
glasovanja v kratkem času ne sme obstajati.

Kako se v kvantni fiziki konstituira »trda realnost«, ka¬
kršno poznamo v vsakdanjem življenju? Skozi »kolaps«
valovne funkcije. Sele s tem, ko se valovna funkcija vpiše
v proces, ki ga definira drugi zakon termodinamike - v
proces ireverzibilne časovnosti - smo v realnosti, kakršno
poznamo. Do kolapsa pride, ko neki dogodek pusti sled
v aparatu, ko je registriran. »Neki dogodek postane 'on
sam', se udejani, šele ko je potrjen, vpisan v svojo zuna¬
njost. ... Elektron se najprej pojavi, skoči iz vakuuma kot
zajec iz čarovnikovega klobuka, nato potuje v času kratko
razdaljo naprej, dokler ne ugotovi svoje napake, vzame na
znanje svojo nerealnost, se obrne nazaj /v času/ in gre tja,
od koder je prišel«, tj. v brezno niča.« (Gribbon, cit. po
Žižek, 1994:204)

Povsem isto se dogaja v politiki. Realnost se konstitu¬
ira šele za nazaj. Nihče ni predvidel oktobrske revolucije,
študentske revolucije, demokratične revolucije, osamo¬
svojitve Slovenije. In ko so te velike spremembe zgodene

156

Fizika kot zbir političnih idej

in torej izmerljive/ 1  tedaj jih že ni več. Mehanska zavest si
domišlja, da je možno na eni meritvi konstituirano real¬
nost zadržati v smislu revolucionarnih pridobitev v dobro
neskončnost, kvantna realnost pa jo podučuje, da to pre¬
prosto ni možno.

Ali kot pravi Bohr: »O atomskem sistemu niti misliti
ne smemo, da poseduje določene lastnosti v odsotnosti
od specifičnega eksperimentalnega načrta, oblikovanega
za merjenje teh lastnosti.« (Leggett, 1994:87) Prava me¬
ritev v politiki pa je politični dogodek; to je dogodek, ki
se zgodi neodvisno od znanstvenega načrtovanja, in tudi
dogodek, ki ga znanstveniki načrtujejo in izvedejo, kot
npr. javnomnenjsko anketo. Vsaka meritev je poseganje v
politično realnost, vsako poseganje v politično realnost je
dogodek. »Ni nobenega opisa posamičnega procesa razen
kot možnega opazovanja z ustrezno merilno napravo. Ni
načina za razumevanje, kaj se dogaja: ne obstaja nobeno
dejansko dejstvo. Obstaja le sekvenca rezultatov meritev,
brez možnosti za razpravo o tem, kaj se dogaja med meri¬
tvami.« (Hiley, Peat, 1994:5-6)

»Kvantni meritveni paradoks je v dejstvu, da ekstrapola¬
cija kvantno-mehaničnega formalizma na raven makro sve¬
ta vodi v določenih okoliščinah k opisu, namreč enačenju
(enačbi), ki je prima facie precej nekompatibilno(a) s com-
mon sense vsakodnevno sliko, ki jo imamo o svetu okrog
nas.« (Leggett, 1994:89) V kvantni mehaniki se dogodki ne

51  Kvantna fizika prepoveduje meritev, če se pod tem razume pro¬
ces, ki ima pripisane lastnosti v standardnem učbeniku (standard
textbook). Isto bi morali uveljaviti tudi v politologiji, da se ne bi pod
zmotno predstavo preverljivosti in primerljivosti dogajalo primer¬
janje npr. japonske, zimbabvejske in slovenske strukture interesnih
skupin.

157

Uvod v zgodovino političnih idej

(ali ne nujno) dogajajo,^ medtem ko se v našem vsakodnev¬
nem življenju očitno dogajajo. Gre za to, da moramo svet
kvantne fizike opisovati v jeziku klasične fizike, v katerem
mora aparat posedovati določene lastnosti. Meritev je tako
most med mikro svetom, ki ne poseduje lastnosti, in med
makro svetom, kijih poseduje. (Leggett, 1994:87)

Kvantna fizika se je očitno okužila s heglovstvom.
»Zakaj, če je spoznavanje orodje, da se polastiš absolut¬
nega bistva, se takoj opazi, da uporaba orodja na kaki
stvari te kakopak ne pusti take, kot je za sebe, temveč ji
zadene formiranje in spremembo.« Resnice »ne dobimo,
kot je na sebi, temveč tako, kot je zaradi tega medija in
v njem. ... Če formirani reči spet odvzamemo tisto, kar
ji je zadejalo orodje, nam je reč - tu absolutno - ravno
zopet prav to kar pred tem trudom, ki je bil tedaj odveč.«
(Hegel, 1984:56) Merilo, orodje, medij je vključen v igro
povsem polnokrvno, ne pa zgolj kot nepristrani, vnanji,
celo objektivni in zato ubiti zunanji kriterij. Proizva¬
ja spoznanje, proizvaja meritev in rezultat, zato je tudi
sam posredovan in merjen. »V tem ko torej ob svojem
predmetu odkrije, da njegovo vedenje temu ne ustreza,
tudi predmet sam ne vzdrži, ali, merilo preverjanja se
predrugači, če tisto, česar merilo naj bi bilo, ne obstane v
preverjanju, in preverjanje ni le preverjanje vedenja, tem¬
več tudi njegovega merila.« (Hegel, 1984:59-60) Od tuje
Žižek (1996:208) prepričan, da je nevtralna deskripcija
družbe formalno napačna, ker vključuje sprejemanje ob¬
stoječega reda.

32  Kvantni meritveni paradoks je v tem, da sta kvantni in klasični
opis sveta nekompatibilna. Kvantna mehanika ne more prikazati, da
se makroskopski dogodki pojavljajo, temveč celo trdi, da se ne, naš
vsakdanji jezik, ki uteleša naše vsakodnevno izkustvo, pa zagotavlja z
isto prepričljivostjo, da se pojavljajo. (Leggett, 1994:93)

158

Fizika kot zbir političnih idej

Za Bohma je (1994:41) »razumevanje implikacij celote
najpomembnejša nova poteza kvantne teorije«. V klasični
fiziki je »interakcija med deli preddeterminirana, neodvi¬
sna od stanja celote. ... Klasično je celota vedno rezultat
delov in njihovih vnaprej pripisanih interakcij, tako da je
primarna realnost nabor delov, medtem ko obnašanje ce¬
lote izhaja povsem iz teh delov in njihovih interakcij. S
kvantnim potencialom ima celota neodvisen in čelni po¬
men tako, da v resnici za celoto lahko rečemo, da organi¬
zira dejavnosti delov... Takšna kvantna celota dejavnosti
je bližja organizirani enoti delovanja delcev živečih bitij,
kot pa tiste vrsti enoti, ki nastane z združevanjem delov
mašine.« (Bohm, 1994:37-38) Schroedingerjeva enačba v
zvezi z valovno funkcijo pa se da rešiti, izhajajoč iz celote,
in tako ni odvisna od stanja delov. Celota je za Bohma v
globokem smislu interno povezana z deli. Ker celota ob¬
sega vse dele, so slednji tudi interno v razmerju, čeprav so
potem na šibkejši način v razmerju tudi s celoto.

Ragioni di stato, volonte generale,  država pri Heglu ipd.,
so tiste celote, ki niso v mehanski relaciji z deli. Sleherna
mehanska relacija in vzpostavitev empirično-realne zveze,
kot jo je mogoče razumeti v vladajočem diskurzu, osme¬
ši navedene teoreme, ker so enostavno iz drugega sveta.
Tudi Schlegel ugotavlja: »Celota politike navzema formo,
kako so ljudje lahko eno.« (Schlegel, 1996:156) Dodaja
pa: »Najvišje umetniško delo človeka je država. Zato mora
prava tehnologija temeljiti na konstrukciji stanov. Tako je
politika najvišja estetika, ki je tako univerzalna kot zgo¬
dovina.« (Schlegel, 1996:166) Zato Hegel upravičeno zah¬
teva, da se z monarhom lahko ukvarja le filozofija, danes
pa k temu lahko dodamo tudi politično teorijo, ki se zmo¬
re lotevati te težavne materije na spekulativen način.

159

Uvod v zgodovino političnih idej

Kar imamo tukaj, nikakor ni mehanska realnost, ki jo
odlikujejo postvarela politična razmerja, temveč je, če si
sposodimo Bohmovo izrazoslovje, neka vrsta univerzalne¬
ga procesa stalnega ustvarjanja in uničevanja, določenega
s superkvantnim potencialom, ki vzpostavlja svet form in
struktur, v katerem so vse manifestne poteze samo rela¬
tivno stalni, povratni in stabilni aspekti celote. Hiley in
Peat (1994:20) ugotavljata, da delec ne more biti ločen od
obkrožujoče strukture, kajti to, kar se imenuje delec, je
preprosto vlom v obkrožajočo strukturo. Dve dislokaciji
ne moreta biti ločeni, ker sta zgolj vlom v isto strukturo.

Hiley in Peat (1994:15,13) trdita, da v klasični fiziki
velja: če sta dva sistema dovolj daleč vsak sebi, se bosta
obnašala neodvisno. To je predpostavka, ki omogoča
znanstveno preučevanje neodvisnih, oposamljenih poja¬
vov. Kvantna fizika postavlja pod vprašaj razlago, ki kom¬
pleksnost razume iz interakcije neodvisnih sistemov med
seboj. Kvantno potencialni pristop kaže, da za določen
razred valovne funkcije delci, ki so ločeni v prostoru, ne
da bi jih povezoval klasični potencial, niso realno ločeni,
temveč so povezani skozi kvantni potencial. Na nek način
se s tem uvaja delovanje na razdaljo, poteza, ki nasprotuje
celotnemu razvoju fizike. Einstein je temu nasprotoval,
češ da mora fizika predstavljati realnost v prostoru-času,
prosto slehernega fantomskega delovanja na daljavo.

Za Hileya in Peata (1994:15) pa je še bolj frapantno to,
da kvantni potencial ne more biti izražen v univerzalni
determinantni funkciji vseh koordinat delcev. Odvisen je
od kvantnega stanja sistema kot celote. To pomeni, da je
tudi v primeru, če je položaj in moment dveh naborov del¬
cev isti, pa sta v različnem kvantnem stanju, njun nadalj¬
nji razvoj zelo različen.

160

Fizika kot zbir političnih idej

Dominantna moderna politična znanost in moderna
politika razumeta razmerja med posamezniki ter med
posamezniki in državo na mehanski način. Posameznik
je pred državo. Razmerja med posamezniki so razložljiva
iz paradigme, ki jo postavlja razmerje enega posameznika
do drugega. Iz tega dualnega razmerja pridemo do države
in družbe z enostavno pomnožitvijo in tako imenovano
komplikacijo razmerij, v osnovi pa naj bi tako ali tako šlo
za razmerja, ki so razložljiva na enostavni relaciji. Celota
je tako samo zmnožek, seštevek ali skratka neka dovolj
enostavna funkcija delov, posameznikov. Sama zase ne
obstaja, pa vendarle deluje. Deli, partikularni in parcialni
interesi, tekmujejo za pripoznanje kot obči prek strankar¬
skega tekmovanja na volitvah, tekmovanja interesnih sku¬
pin skozi lobiranje ali zagotavljanje monopolov predstav¬
ništva ipd. Celota je tu vedno mehanska empirija.

Vrnitev k celoti, kot jo razvija kvantna teorija, pa spo¬
minja na Heglovo razumevanje države kot konkretne svo¬
bode, države, v kateri se posamično in obče medsebojno
posredujeta. Država je mesto zavedanja družbe, njena de¬
javnost je zavest družbe v akciji. Volilna država, ki jo vpe¬
ljuje liberalizem, je zato zanj dozdevno lahko najbolj na¬
ravna predstava, vendar je po njegovi oceni s tem najbližja
plitkosti misli. (Hegel, 1964:242) Plitkost pa se, kot smo
že omenili, odlikuje po tem, da se tu misel ujame zgolj v
najbolj neposredno posamičnost in jo razume kot celoto.
Mišljenje, ki zase meni, da je najbolj konkretno, se tako
izkaže kot najbolj abstraktno.

Prav tako Marx ugotavlja, da »skupnostni interes ne
obstoji morda zgolj v predstavi kot 'obče', ampak najpo-
prej v dejanskosti kot vzajemna odvisnost individuov, med
katere je delo razdeljeno. Prav iz tega protislovja med po-

161

Uvod v zgodovino političnih idej

samičnim in skupnostnim interesom zadobi skupnostni
interes kot država samostojno podobo, ločeno od dejan¬
skih posamičnih in skupnih interesov - in hkrati kot ilu-
zorična občestvenost - toda vselej na realni osnovi vezi...«
(Mara, 1977b:338-39)

To, kar je dejansko res, nikakor ne izhaja kar tako iz
narave same, tudi ni le plod uporabe spoznavnih oro¬
dij, ki jih je razvilo moderno naravoslovje in še posebej
fizika, temveč je tudi in v osrednji meri rezultat celotne
predhodne predstave, ki jo določajo strukturna politična
razmerja med ljudmi v celotnem svetu. »Če želimo sedaj
konstruirati formo družbe, se moramo vrniti k temu, kar
je realno v družbi. Realno je to, kar drži dele v celoti v
družbi, moč - politična moč. Ta moč mora biti označena
tako, da je v razmerju z zavestjo in da se jo da iz nje razlo¬
žiti.« (Schlegel, 1996:156)

Edino od tuje razumljivo, da neka znanost, tj. anatomi¬
ja, leta 1715 ugotovi, daje žensko okostje povsem podob¬
no okostju noja; da ob zgodnjem pogledu skozi mikro¬
skop na spermije biologija ugotovi, daje v enem spermiju
že kar cel človeček, mati pa ponudi posodo za njegovo
vzrast, medtem ko torej oče (pater familias) prispeva vse,
kar je človeškega; da Nobelovo nagrado za fiziko leta 1998
dobita fizika, ki ugotavljata, da najmanjši delci snovi med
sabo sodelujejo in si več ne nasprotujejo ali tekmujejo, kot
je bilo to videti v času političnih razmerij razrednega boja,
tekmovalnosti ali hladne vojne ipd. Banalni dnevnopoli¬
tični vpliv, ki poteka za takšno ali drugačno odločitvijo,
tu niti ni pod drobnogledom. Gre za vplive strukturne
postavitve političnega okvira, za katerega se potem zdi, da
deluje z vsemogočno naravno silo.

162

Politične ideje kot ideologija

3.6. POLITIČNE IDEJE KOT IDEOLOGIJA

O konceptih ideologije

Pojem ideologije se nanaša na značaj, način pojavlja¬
nja in artikulacije zavesti, teorije in idej v širšem smislu v
družbi. Vezan je na Baconov koncept idolov. »Kaj pomeni
ideologija in kaj so pravzaprav ideologije, je možno razu¬
meti samo, če se prizna zgodovinsko gibanje tega pojma,
ki je hkrati tudi zgodovinski razvoj samega dejstva.« (Ador-
no, Horkheimer 1980:168) To pomeni, daje že sam pojem
predmet zgodovine političnih idej, kot bomo na hitro po¬
kazali, hkrati pa je orodje, s katerim se bomo lotili nekate¬
rih političnih idej, ki niso politične na prvi pogled.

Splošni pogoji, v katerih se konceptualizira ideologi¬
jo kot lažno zavest, se oblikujejo na prehodu iz 16. v 17.
stoletje, to je na začetku novodobne meščanske družbe.
Antidogmatski manifesti Francisa Bacona so najavili boj
proti idolom kolektivnih predsodkov, ki so obremenjevali
človeštvo na začetku tega obdobja. Bacon karakterizira en
tip idolov, idole fori,  to so idoli množične družbe: »Ljudje
se medsebojno povezujejo z govorom, vendar se imena
pridajajo stvarem glede na razumevanje množice. Od tu
neprikladno dajanje imen strahotno moti duha ... Besede
delajo nasilje nad duhom in motijo vse, kar obstaja.« (Ba¬
con, Novum Organon,  po Adorno, Horkheimer, 1980:168)
V teh besedah se skriva zgodnje razsvetljenstvo.

Predsodki, o katerih je tu govora, se pripisujejo člove¬
ku, to je naravnemu bitju, ne pa pogojem, ki so jim ljudje
v množični družbi podvrženi. Gre torej za trditev o ljudski
zaslepljenosti. Zaslepljenost se razlaga kot naravno zako¬
nitost, vladanje zaslepljenirti pa se pojasnjuje na isti način,
kot je to kasneje storil Hobbes.

163

Uvod v zgodovino političnih idej

Napačna zavest pride bolj jasno do izraza v dobi razsvet¬
ljenstva. Holbach in Helvetius sta ugotovila, da predsod¬
ki, o katerih piše Bacon, izpolnjujejo določeno družbeno
vlogo: ohranjajo nepravičnosti in preprečujejo izgradnjo
racionalne družbe. Predsodki velikih so zakoni malih,
piše Helvetius (1715-1771). In nato: »Izkušnje nam kaže¬
jo, da se skoraj vsa vprašanja morale in politike rešujejo
z močjo, ne pa z umom. Če mišljenje vlada svetu, je obla¬
stnik trajno tisti, ki vlada mišljenju.« (citirano po Adorno,
Horkheimer, 1980:169) Na ta aksiom novodobne raziska¬
ve javnega mnenja rade pozabljajo.

Holbach (1723-1789) pa ugotavlja: »Oblast na splošno
vidi svoj interes v tem, da ohranja obstoječe ideje. Moč
perpetuira predsodke in napake, ki se zdijo nujni, da ohra¬
njajo njeno oblast.« (citirano po Adorno, Horkheimer,
1980:170) Podobno ugotavlja tudi Helvetius: »Naše ideje
so nujne posledice družb, v katerih živimo.« (citirano po
Adorno, Horkheimer, 1980:170)

Destutt de Tracy (1754-1836) je leta 1797 vpeljal po¬
jem ideologije. Nato je napisal delo Elementi ideologije,  ki je
izšlo v štirih zvezkih v letih 1801-1815. Ideologija je zna¬
nost, ki izčiščuje koncepte tako, da jih testira z izkustvom,
in pri tem izloči tiste, ki padejo na tem preverjanju. Tako
se oblikujejo koncepti, ideje, ki služijo kot praktična pra¬
vila za uporabo pri vzgoji, pravu in politiki.

Ideologija naj bi po vzoru tehnike, ki ji je uspelo kro¬
titi naravne zakone pomagala vpeljati inženiring duš in
socialni inženiring. Prevladovalo je prepričanje, da se s po¬
znavanjem kemizma idej lahko vlada ljudem. Podlago so
našli v senzualizmu, v predstavi, da so občutki izvor vseh
nadaljnjih idej. Slo je za preučevanje izvora idej. Ideje so z
analizo razstavljali na izvorne elemente in ti po takratni

164

Politične ideje kot ideologija

vladajoči predstavi niso mogli biti nič drugega kot občut¬
ki. Tracy navezuje na empiristično filozofijo: želi razčle¬
niti mehanizem spoznavanja, s tem povezuje vprašanje
resničnosti in kontinuiteto mišljenja. Išče vsebino zavesti,
tako da je zanj ideologija del zoologije. Prepričan je bil,
da se da izogniti in preprečiti obnavljanje napačnih in ab¬
straktnih načel, ki ovirajo sporazumevanje med ljudmi in
izgradnjo države. Ideologija naj bi dosegla takšno stopnjo
zanesljivosti, kot jo imata matematika in fizika. Znanost
o idejah naj bi se ločila od napačne zavesti.

Kljub empirizmu je šola ideologov ostala pri prepriča¬
nju, da zavest določa bit.

Um naj bi vladal, svet pa naj bi bil urejen za dobrobit
ljudi. Verjelo seje, daje dovolj, daje zavest v redu, temu pa
bo sledila tudi ureditev družbe.

Napoleon Bonaparte je kot les ideologues  označil tiste,
ki so kot teoretiki naredili več škode kot koristi, in ki so
mračni metafiziki, oddaljeni od življenja. »Kdo je prokla-
miral načelo vstaje kot dolžnost? Kdo je zavedel ljudstvo,
ko ga je proglasil za suverena za tisto, kar ni moglo izva¬
jati? Kdo je zatrl svetost zakonov in njihovo spoštovanje s
tem, ko se niso več utemeljevali v svetih zakonih pravično¬
sti, narave stvari in meščanski pravni ureditvi, temveč iz¬
ključno na volji ljudskih predstavnikov, ki niso poznali...
zakonov.?« (citirano po Adorno, Horkheimer, 1980:172)

*

S to predzgodovino je pojem ideologije stopil v mar¬
ksizem. Marx je pojem uporabljal v več pomenih. Ideolo¬
gija je sfera življenja ljudi, ki se ne nanaša na materialno
reprodukcijo, torej gre za družbene forme zavesti: mo¬
rala, pravo, umetnost, religija, znanost, magija, gre torej

165

Uvod v zgodovino političnih idej

za duhovno produkcijo, ki ima temelj v delitvi dela na
duhovno in fizično delo. Ideologija je nadzidava, ki se
vzpenja na družbeno bazo. Pri tem pa velja, da je zavest
le osveščena bit.

»Zavest nikoli ne more biti kaj drugega kot osvešče¬
na bit, in bit ljudi je njihov dejanski življenjski proces.«
(Mara, 1977b:25) Mara je trdil, da življenje ljudi določa
njihovo zavest. »Ljudje so producenti svojih predstav, idej
ipd., ampak dejanski, delujoči ljudje, kot jih pogojuje do¬
ločen razvoj njihovih produktivnih sil in občevanje, ki tem
ustreza, tja do najbolj oddaljenih formacij tega občeva¬
nja.« (Mara, 1977b:24-25) Ideologija je teren, na katerem
se ljudje zavedo družbenih odnosov in svojih konfliktov
ter hkrati teren, na katerem te konflikte tudi izbojujejo.

Mara uporablja ideologijo v drugem pomenu, ko go¬
vori o nemških ideologih - spopadajo se s svetom idej in
poskušajo probleme rešiti le v glavi. Prepričani so, da je
ljudem dovolj pokazati prave predstave in odpraviti slepi¬
la, dogme ter umišljena bitja in obstoječa dejanskost se bo
sesula. Razsvetljenski ideal.

Maraov namen je »razkrinkati te ovčke, ki se imajo za
volkove in ki jih imajo za volkove,« in »pokazati, kako le
filozofsko preblejavajo predstave nemških meščanov.«
(Mara, 1977b: 11) Nemška filozofija je za Maraa le nasle¬
dek nemških malomeščanskih razmer. »Malomeščanski
trgovčiči in zapečkarji, kot so Nemci, ki se jim je bati pri¬
merjave in konkurence, se zalezejo pod ščit brezprimerlji-
vosti, ki jim jo dobavlja njihov filozofski fabrikant etiket.«
(Mara, 1977b:307) Na drugem mestu pa dodaja: »Nem¬
ška ideologija, v katero so ti 'resnični socialisti' ujeti, jim
ne dovoljuje, da bi opazovali dejansko razmerje.« (Mara,
1977b:315)

166

Politične ideje kot ideologija

Najbolj znana raba pa je koncept ideologije kot sprevr¬
njene zavesti, kjer gre za sprevračanje dejanskih razmerij
na glavo kot v cammeri obscuri. »Če se vsej ideologiji ljud¬
je in njihova razmerja prikazujejo kot v cammeri obscuri
postavljeni na glavo, tedaj ta fenomen prav tako izvira iz
njihovega historičnega življenjskega procesa kot obrnitev
predmetov na mrežnici iz njihovega neposrednega fizič¬
nega življenjskega procesa. ... Ne določa zavest življenja,
marveč življenje določa zavest.« (Mara, 1977b:25)

Marksizem je koncept ideologije razvijal v praktično
političnem smislu kot politično ideologijo v Leninovem
smislu: govori se o proletarski ali socialistični ideologiji
nasproti meščanski, torej nasproti buržoazni ideologiji,
razredni ideologiji, pri čemer gre za teoretsko ali znan¬
stveno razdelano družbeno in politično stališče, ki fiksira
politične cilje nekega razreda ali stranke ter določa poti za
njihovo realizacijo.

Druga veja pa je šla v smer koncepta kritike ideologi¬
je. Gre za obujanje razsvetljenske tradicije, po kateri se
vladajoče ideje, sisteme idej, samo razumevanje sveta zo¬
perstavlja lastni resnici. Kritika ideologije izhaja iz stanja
zavesti neosveščenih množic kot objektivnega duha. Ideo¬
logija v pravem pomenu vlada tam, kjer obstajajo odnosi
moči, ki so za ljudi same nevidni, posredovani in s tem
ublaženi. Sodobna družba je tako neupravičeno označena
kot preveč komplicirana, saj je v resnici preveč prozorna.
Kritika ideologije razvozlava to navidezno kompleksnost
in jo zvaja na enostavno preglednost. Tako predstavlja
strategijo za razgrajevanje in onesposabljanje ideoloških
konstruktov.

Številni avtorji so ideologijo uporabljali nevtralno oz.
zgolj kot opis sistema idej. Za Maxa Webra je ideologija

167

Uvod v zgodovino političnih idej

predsodek, ki ga je treba preučiti, za Vilfreda Pareta pa
vse, kar je duhovno. Oba ideologijo nevtralizirata. Paretov
pojem derivacije je blizu pojmu racionalizacija v psihoa¬
nalizi, kjer gre za postfestum  opravičevanje dejanj posamez¬
nika, ne pa za neresničnost družbenih odnosov in zaslep¬
ljujočih povezav. Ideologija se tu vrača na področje psiho¬
logije in privatnega.

Karl Mannheim je vpeljal razlikovanje med ideologijo
in utopijo. Ideologija je mišljenje vladajoče skupine, ki je
parcialno, okamenelo in slepo za dejanskost v nasprotju z
utopijo, ki je mišljenje, sposobno sprožiti spremembe. Pou¬
daril je tudi vezanost ideologije na sloj. (Manheim, 1952)

Gramsci predlaga raziskavo o ideološki strukturi dolo¬
čenega vladajočega razreda: se pravi materialne organizaci¬
je, ki skuša ohranjati teoretsko in ideološko fronto. »Tisk je
najbolj dinamičen del te ideološke strukture, sem sodi še
vse, kar vpliva na javno mnenje: knjižnice, šole, društva in
klubi vseh vrst, arhitektura, do razporeditve ulic in njih po¬
imenovanja. Ne bi mogli razložiti položaja, ki gaje ohrani¬
la Cerkev v sodobni družbi, če ne bi poznali njenega neneh¬
nega in potrpežljivega prizadevanja, da bi stalno razvijala
svoj posebni sektor, ki obsega to materialno strukturo ide¬
ologije.« (Gramsci, 1987:136) To pa je gotovo predstavljalo
spodbudo Althusserjevim ideološkim aparatom države.

Obdobjem, ko je cvetela razprava o ideologiji kot pro¬
duktivnem konceptu analize, so sledila obdobja, ko se je
razglašalo konec ideologij, zmago nad ideologijami ipd.

*

Ideologija je lahko znanost o idejah. V maniri prave
znanosti naredi seznam pravih idej in jih potem razvršča
po tem in onem kriteriju, kot to počnejo prava znanost in

168

Politične ideje kot ideologija

pravi znanstveniki, torej objektivno. Ta predstava pa seveda
ni nič manj ideološka kot ona, ki se zavzema za odvisnost
obravnave od trenutnega razmerja političnih sil. Namreč,
ideologija je tudi znanost o izvoru idej. Odgovarja na vpra¬
šanje, od kje posameznikovo pero potegne politično idejo:
iz svojega genija, iz politične dobe, iz kombinacije idej dru¬
gih avtorjev, iz drugih polj, npr. iz kake od religij, umetno¬
sti, morda iz sanj ali pod vplivom uživanja halucinogenih
drog ipd. Vsaka preiskava v to smer že začenja v mreži do¬
ločene ideologije kot vnaprejšnje mreže orientacijskih točk,
vrednot, ključnih konceptov, ki so povezani v bolj ali manj
konsistentno in oposamljivo celoto.

»Produkcija idej, predstav je sprva neposredno vplete¬
na v materialno dejavnost in materialno občevanje ljudi,
jezik dejanskega življenja.« (Marx, po Debenjak, 1981:60)
Prvotna zavest še ni ideologija. Ideologija nastane šele z
delitvijo dela: gospodar mora vedeti, kar naj suženj na¬
redi (Aristotel). S to delitvijo dela na fizično in umsko je
šele dana ideologija - »domnevno neodvisna zavest, torej
zavest, ki se ne zaveda svoje odvisnosti in je zato nesvobo¬
dna, nekritična zavest.« (Debenjak, 1981:61)

Ideja o objektivnosti in nepristranosti ima svoj politič¬
ni izvor. Vezana je na idejo narave, ki nikoli ne laže, če ji le
dovolj pozorno prisluhnemo z našimi naravnimi čuti in
njihovimi podaljški, tehnično čim bolj izpopolnjenimi in¬
strumenti. Idejo nelažnive narave pa je zrinilo v znanstve¬
no uporabo in hkrati politični obtok meščanstvo v bitki
proti monarhiji in plemstvu, ki sta svoj politični položaj
utemeljevala na božjem poslanstvu in teologiji. Naravno
je v tem razmerju političnih sil realno, splošno in objektiv¬
no. Monarhično je politično, posamično in subjektivno.
Empiriki, racionalisti, razsvetljenci so z naravo legitimira-

169

Uvod v zgodovino političnih idej

li svojo predstavo resničnosti, ki je empirično preverljiva,
ali pa je ni. Sanje so s psihoanalizo dobile status realnosti,
vendar še vedno niso popolnoma pripoznane kot del em¬
piričnega sveta.

»Kategorije so historične in imajo pomen le v naveza¬
vi na historični življenjski proces. ... Kategorije praktično
zajemajo realnost, spreminjajo 'dejstva' v smiselno 'de-
janstvo 1 , dviganje na tisto raven, ko 'dejstvo' ni factum
brutum.« (Debenjak, 1981:61) Realna vsebina teh katego¬
rij je vedno neka konkretna zgodovinska moč, ki se lahko
spravi v akcijo le kot politična moč. Pri filozofiji in teo¬
logiji praviloma politična drža, »interpretirajoč priklepa
na dano, odtujeno zgodovino (ideologija)«. (Debenjak,
1981:63-64) V kolikor se realni življenski proces postavlja
kot samostojna sila ljudem nasproti, je popolnoma jasno,
da problema ni mogoče razrešiti »zgolj-teoretsko«, tem¬
več le s praktično politično akcijo.

Vladajoče razmerje političnih sil si hkrati s svojo nad¬
vlado ustvari tudi ustrezno ideologijo, ki se zažre v vse
pore življenja ljudi. Tudi v pravljice. Platon je v svoji državi
predvidel tudi primerne pravljice. Večine pravljic, ki jih je
poznal, pa ne bi pustil v svojo državo, saj seje dobro zave¬
dal njihove politične moči. »Pravljice, ki jih trenutno pri¬
povedujejo, bi bilo treba nasploh izločiti. ... Zato je treba
najprej paziti na pisce pravljic; njihove dobre stvaritve je
treba sprejeti, slabe pa izločiti.« (Platon, 1976:91)

Primer mita in pravljic

Antične pripovedke se začnejo z zgodbo o Prometeju.
S pomočjo bogov je ustvaril ljudi in jim pomagal, da so
se oborožili z vsemi potrebnimi znanji. Uvedel jih je tudi

170

Politične ideje kot ideologija

v vse umetnosti udobnega življenja. »Zdaj so novi bogovi
postali pozorni na nedavno nastali človeški rod. Od njega
zahtevajo, da jih časti, oni pa so mu za to pripravljeni daja¬
ti varstvo.« Začne se politična situacija: prišlo je do sestan¬
ka med smrtniki in nesmrtniki, kjer naj bi določili pravice
in dolžnosti. Prometeja »zapelje njegova premetenost, da
prevara bogove.« Jasno, da vsevedni Zevs spozna prevaro.
Tudi Prometej ugotovi, da je Zevs prevaro odkril. Vendar
vseeno zgodbo speljeta do konca. Zevs se namenoma uja¬
me v zanko, da lahko Prometeja in ljudi, ki so uživali nje¬
govo zaščito, kaznuje. Ljudem vzame ogenj. Prometej pa
ponovno proti Zevsovi volji ukrade ogenj sončnemu vozu
in ga prinese ljudem. Zevs se sklene maščevati. Pri tem pri¬
dobi podporo Atene, kije medtem postala ljubosumna na
Prometeja. Na zemljo pošlje Pandoro, z najraznovrstnej-
šim zlim obdarjeno, in razseje med ljudi bolezni in težave.
Prometeja pa pribije na skalno steno v Kavkazu, kjer mu
strašni orel vsak dan izkljuva jetra. Reši ga junak Hera-
kles, ker se mu je zasmilil. Da pa bi ne šel proti Zevsovi
volji, je moral Prometej poslej na prstanu nositi kamen iz
kavkaške gore.

Razumevanje razmerij med ljudmi iz zgolj emocional¬
nih situacij se da velikokrat razbrati prav iz antičnih mi¬
tov. Ni nobenih racionalnih razlogov ali naravnih zako¬
nitosti, s katerimi bi razložili, zakaj ljudje ali bogovi tako
ravnajo. Razlaga se zateka k opisu emocionalnih stanj, k
njihovi spremembi, ki vodi v neko dejanje. V grških mitih
se lahko v čisti obliki učimo, kako je politika obvladovanje
emocij pri akterjih. V sferi bogov namreč ni materialnih
razlogov, ni lastnine, ni modernega interesa, ni objektivne
situacije, ki bi služila kot” kriterij ravnanj in kot kriterij
za njihovo razlago. Politika kot management emocij pa

171

Uvod v zgodovino političnih idej

je kot dimenzija političnega preživela grške mite in kaže
svojo relevantnost tudi v sodobnih odločitvah. Zgodovina
političnih idej mora biti pozorna tudi na to dimenzijo po¬
litičnega, saj se tudi danes v precejšnjem delu političnega
telesa dozdeva, da se odloča zgolj po emocionalnem nav¬
dihu in tako tudi razume svet politike.

Andersenova pravljica Cesarjeva nova oblačila  je tipičen
primer zgodbe z močnim političnim sporočilom. Cesar se
ni ukvarjal z vladanjem, temveč z oblekami. Ves svoj de¬
nar je porabil za obleke. Tako se je cesar, monarh, izenačil
z meščani. Sprejel je njihovo logiko, logiko kupoprodaje.
Denar ni za vladanje, temveč za nakupovanje uporabnih
dobrin. Začel je menjati obleke in ustvaril vtis, da obleka
naredi človeka, kar je spet meščanska predstava. S tem ko
je menjaval obleke, »za vsako uro je imel drugačno obla¬
čilo«, se je tudi sam podal na meščanska tla in nazadnje
končal kot zgolj telo, ki menjava obleke, torej kot telo, ki
je enako drugim. Ko cesar stopi na to pot, se odpove svoji
cesarskosti, državništvu, in postane eden od potrošnikov,
postane meščan. Z drugimi meščani je izenačen v prin¬
cipu, saj tako kot drugi nakupuje, da bi imel in se kazal,
tudi ko ne rabi novih oblek. Cesar načeloma ne kupuje,
njemu dvor priskrbi edino možno obleko, cesarsko oble¬
ko. Ta ni kupljiva, ker je nad trgovino in logiko mesta.

Nato nastopita dva tujca, ki sta hkrati že takoj pri-
poznana kot sleparja. V obdobju izgradnje nacionalnih
držav, ki se vzpostavljajo prav na odnosu do sleparskih
in sovražnih tujcev, ta ideja nikakor ni samo pravljična.
Sleparja nastopata s tipičnim razsvetljenskim trikom, ki
veže napačni pogled s sposobnostjo. Kdor je sposoben,
vidi resnico, realnost, naravo, kdor pa ne, tega ne vidi.
Le daje tu zadeva obrnjena. Domnevna tkalca, obrtnika,

172

Politične ideje kot ideologija

meščana, trgovca v resnici ne delata nič, trdita pa, da dru¬
gi tega ne vidijo, ker so nesposobni, neumni. Stališče, da
meščani, zlasti trgovci ne delajo nič in da živijo zgolj od
jezične spretnosti, je bilo dominantno (in je še vedno) ob
prodiranju meščanske prakse v ruralna okolja.

Naslednje sporočilo je vezano na ožjo politiko in drža¬
vo, na cesarjeva dva najboljša ministra. Da ne bi izpadla
nesposobna, ker nista videla domnevno nevidnega bla¬
ga, sta izjavila nekaj, kar je bilo v nasprotju s tem, kar so
zaznavala njuna naravna čutila. Blago, ki ga ni bilo, sta
pripoznala kot realno. To pa naj bi bila narava politike
in države, kot jo v odnosu do meščanskega projekta vodi
cesar ali monarh nasploh. V tem kontekstu tudi cesarju
ni preostalo drugega, kot da vidi nevidno, da mu ne bi
odrekli cesarskih kompetenc. Tudi najožji dvorjani, vitezi
so pristali na istem. Monarh in dvor se ukvarjajo z nevid¬
nim, politika je nevidno in to je v nasprotju s tem, kar
zaznavajo naša naravna čutila.

Nato je šel cesar pred ljudstvo. »Nobena cesarjeva obla¬
čila niso doživela toliko sreče kakor ta.« Meščani so na¬
mreč videli cesarja golega in v tem je velika sreča. Cesar
je tudi golo telo, kot vsak drug človek. Ideja meščanske
revolucije je v tem, da smo ob rojstvu in smrti vsi enaki.
Ko smo sami pred naravo, smo izenačeni, po naravi so si
vsi ljudje enaki. Videti in ugotoviti to, je ta velika sreča
ljudstva. Utrditi predstavo o tovrstni enakosti je politični
projekt meščanstva.

V tej konstelaciji, ki izgleda popolnoma zaprta za pra¬
vo, naravno resnico, da bi bila ne le občutena, temveč tudi
javno izpovedana, se spet najde rešitev. »Neki otrok« kot
čista narava, ki še ni ujet' v državno-politično-ideološko
predmeščansko in zato nenaravno situacijo, vzklikne: »Pa

173

Uvod v zgodovino političnih idej

saj nima ničesar na sebi!« In za otrokom sledijo naravi
tudi drugi, celotno ljudstvo. Cesar pa, kljub temu, da se
mu zazdi, da imajo ljudje prav, vztraja do konca. Država je
nujno zlo. Ljudstvo ve, daje gola in prazna, daje oropana
naravne preverbe, vendar jo kljub temu prenaša.

Vsa zvijača je v tem, da ta pravljica o naravnem pogle¬
du ne razbija ideološkega pogleda nasploh, temveč le sta¬
rega nadomešča z novim. Ubija monarhijo in vzpostavlja
meščansko vladavino. Ideologijo srednjeveškega nepreiz-
prašanega poslanstva nadomešča z ideologijo narave. Ta
zgodba se kmeta ne tiče, pa tudi kasnejšega industrijskega
delavca ne. Všeč jima je le toliko, v kolikor daje upati, daje
politična situacija spremenljiva in da morda tudi onadva
lahko nekoč izboljšata svoj položaj. To pa samo pod po¬
gojem, v kolikor in dokler sta prepričana, daje meščanski
projekt tudi njun.

Dvig od naravne do politične zavesti nam omogo¬
či, da vidimo, kako cesar ni nag, tudi ko je popolnoma
brez obleke. Samo otroci lahko nasedejo tej naivnosti, da
je cesar zgolj telo. Vsi politični subjekti vedo, da je cesar,
tudi ko je gol, nekaj drugega od vseh drugih golih teles.
Z njimi ni enak. Je monarh, ki pooseblja državo. Če pa
zgodbico beremo samo z moralnega terena, se nam prika¬
zuje kot zgolj protest zoper sleparstvo in ima zato status
nadčasovnosti.

Tudi lepota Andersenovega Svinjskega pastirja  je v radi¬
kalnem političnem sporočilu. »Siromašen princ« si je želel
neveste svojega stanu, pa ga je cesarjeva hči zavrnila. V dar
ji je prinesel »krasno vrtnico« in »slavca«. Za rožo dvorjani
ugotavljajo: »Naravna je!« in za ptiča: »Da, to je naraven
ptič!« Argumentu narave se niti cesar niti dvorjani niso
uklonili. Tedaj se princ spusti na raven najnižjega sloja in

174

Politične ideje kot ideologija

se zaposli kot svinjski pastir. Izdela čudežni lonec in nato še
čudežno ragljo. Kraljična si je želela teh dveh reči, vendar ju
princ več ne podarja. Kraljična siju mora po meščansko ku¬
piti. Cena pa je visoka. Vnovčiti mora svoje telo, poljubi so
ta cena, tako da mora kraljična priznati, da med svinjskim
pastirjem in njo po naravi ni nobenih ovir in nobenih raz¬
lik. Pri tem nič ne pomagajo dvorjanke, ki so ju obkrožile,
da bi ta sestop s prestola med ljudstvo ostal prikrit vesolj¬
nemu svetu. In ko jo stari cesar odkrije sredi poljubljanja,
torej na terenu še nižje od meščanstva, ko jo zaloti, kako je
izdala cesarsko držo, jo izžene iz gradu. Pričakovali bi, da
bo svinjski pastir - princ zadovoljen z izidom, ker je konč¬
no prišel do svoje izvoljenke, a se izkaže, da tudi zanj ni
več primerna. Tudi on je namreč kraljevskega rodu. »Spo¬
znal sem, da te moram zaničevati ... Poštenega princa nisi
hotela, vrtnice in slavca nisi znala sprejeti, toda svinjskega
pastirja si lahko poljubljala za navadno igračo. Zdaj imaš
plačilo!« Pripravljen bi jo bil vzeti na spustu v meščanstvo,
ne pa na pristanku v najnižjem sloju.

Ideološkost Darwinovega nauka

Politične ideje se navadno išče v na videz neposredni
obliki, kar pomeni v predmetu, ki gaje svet znanosti dolo¬
čil politologiji. Tu naj bi nas torej zanimalo, kaj je Charles
Darwin (1765-1817) napisal o svobodi, demokraciji, mo¬
narhiji, morda strankah ali o državi, vladi ipd. Bolj po¬
membno za našo raziskavo je, kako se politična stališča
urežejo v ozko biološka spoznanja, kako je Darwinova
biologija tudi zbir političnih idej. Novoveška znanstvena
revolucija, ugotavlja Mladen Dolar, osredinjena okoli Ga¬
lileja in Newtona, ni zamajala predstave o božjem načrtu.

175

Uvod v zgodovino političnih idej

»Darwinovo odkritje pa zadevo postavlja na glavo.« (Do¬
lar, 1991 :x)

Darwinova zasluga, ki jo je pripisati predvsem deloma
O nastanku vrst  in Izvor človeka,  je »dokončno razboženje
človeka«, vendar je njegova teorija naravne selekcije »do¬
končno zmagala šele v štiridesetih letih 20. stoletja, pri¬
bližno sedemdeset let po njeni objavi.« (Valentinčič, 1991:
xviii) Valentinčič ugotavlja, da Darwinu ni bilo lahko, saj
je imel zoper svoje ugotovitve verske kritike, konservativce
in večino sodobnikov. Zanimivo je, da je Darwin teorijo
razvil že leta 1838, objavil pa kar 21 let kasneje. Gould se
sprašuje, česa seje Darwin bal? Njegov odgovor je: herezi¬
je. Ne samo stališča o evoluciji, temveč predvsem stališča,
»da je materija osnova vsakega bivanja.« (Gould, 1991:9)
Glede tega vprašanja še danes divja intenziven politični
boj v konservativnih delih ZDA med evolucionisti in kre-
acionisti glede mesta, ki naj bi ga Darwinova teorija ime¬
la v šolskih učbenikih. Darwin je torej s svojo teorijo po¬
membno dogradil politično stališče meščanskega gibanja,
ki favorizira naravne zakone in ukinja božjo posredovanje
človeka.

Priznani teoretik biologije Gould (1991:18) ugotavlja,
da mnogo velikih teorij držijo skupaj le verige dvomljivih
metafor in analogij. Resnica, ki jo pridigajo znanstveniki,
se pogosto izkaže le za »predsodek, ki ga prežemajo pre¬
vladujoča družbena in politična prepričanja.« Pri Darwi-
novi teoriji gre za to, da preživijo najustreznejši: preživi¬
jo torej tisti, ki preživijo, kar pa je tavtologija, ugotavlja
Bethell (1976). Rejec golobov ve, kaj hoče. Zato lahko le
najustreznejši preživijo in gredo v smer rejca. V naravi pa
ni rejca, ki bi vedel. Bethell ugotavlja, da je viktorijansko
okolje, okolje zmagovitega industrijskega kapitalizma,

176

Politične ideje kot ideologija

vsako spremembo označilo za napredno. Darwin je po
njegovem mnenju v resnici odkril samo viktorijansko na¬
klonjenost razvoju. Po Gouldu je Darwin naredil dve raz¬
lični zadevi:

- prepričal je svet, daje prišlo do evolucije in

- predstavil teorijo naravne selekcije kot njen meha¬
nizem.

Pri prvi stvari je bil takoj uspešen, ker je naletel na so¬
zvočje z industrijsko dobo, pri drugi pa je zmagal šele sto¬
letje kasneje. Selekcija je namreč plod lokalnega okolja in
ne daje garancij za splošno izboljšanje, kar je nasprotovalo
duhu časa. Tako je lokalna prilagoditev pogosto proizve¬
dla degeneracijo zasnove, npr. anatomsko poenostavitev
pri parazitih.

Dolar (1991:x) ugotavlja, daje bila znanost pred Darwi-
nom utemeljena na principu polnosti in kontinuiranosti:
ni skokov, ni naključij in slučajev. Darwin je to stališče
postavil pod vprašaj in postavil povsem nasprotno teori¬
jo: sprememba je plod naključja, evolucija se dogaja za¬
radi naključja, ki proizvede ustreznejši primerek, ta pa
ima prednost do te mere, da vsi drugi odmrejo. Darwin
je vztrajal, da ni višjega in nižjega, da so vsi prilagojeni ali
pa jih ni.

Eno od branj evolucije ohranja vero v napredovanje:
vsak razvoj je napredek k višjemu, od enostavnega h kom¬
pleksnemu, od primitivnega k razvitemu. Časovna ume¬
ščenost je zraščena s sodbo o vrednosti. (Dolar, 1991:xi)
Vnaprejšnje branje evolucije ugotavlja naslednje: najspo¬
sobnejši preživijo, ker so najsposobnejši. Od tu je treba
samo določiti, kaj je sposobnost, in lahko jih vodimo do
preživetja. Branje post festum, iz rezultata ven pa ugotav¬
lja, da so najsposobnejši najsposobnejši zato, ker preži-

177

Uvod v zgodovino političnih idej

vijo. Od tu izhaja, da napredovanje inherentno nikamor
ne vodi, čeprav je zaenkrat pripeljalo do človeka. Nobene
notranje nuje ni, ki bi od nekdaj vodila točno do tu, kjer
smo danes.

Zadnje stališče pelje do zaključka, da evolucijska teorija
ne proizvede zakonitosti, ki bi nudila ponovljivost in pred¬
vidljivost: če bi milijonkrat odvrteli trak od začetka (kam-
brij) do danes, se gotovo ne bi razvilo kaj podobnega člove¬
ku. Se tako trivialna motnja na začetku napelje na povsem
različne rezultate. Zakonitosti vsekakor so, toda le retroak¬
tivno: le za nazaj lahko pojasnimo natanko tak potek ra¬
zvoja, zavedajoč se njegove kontingence (naključnosti).

Praktičnost Kratkega kursa VKP(b)

Vsak politični in teoretski dokument je ujet v relaci¬
jo teorija - praksa določene dobe. Vsaka praksa ima rada
svojo teorijo in vsaka teorija hvali svojo prakso. Teorija,
ki razglaša razcep med teorijo in prakso, govori o svoji
praksi, ki jo je dobro pospravila za zapeček ali pa jo zaprla
v slonokoščeni stolp osame, kjer ji je tako lepo, da se ji to
zdi celo idealna situacija. In to je situacija zahodne Evro¬
pe: teorija je spravljena na inštitute, univerze in podobne
institucije, potem pa se po šolskem sistemu spusti v nade¬
budne glave šolarjev in študentov. Ta praksa je tudi naj¬
boljša empirična potrditev razcepa med teorijo in prakso,
saj se vsi učijo nekaj, kar nima nobene zveze z njihovim ži¬
vljenjem, prakso. Praksi pa ta situacija tudi teoretsko zelo
godi, saj lahko z najtežjim argumentom meščanske dobe,
to je z naravno realnostjo, vdre v teoretske sobane in se
zraven še zgrozi, da teorija ni vredna nič, ker ni povezana
s prakso.

178

Politične ideje kot ideologija

Iz te relacije lahko beremo tudi Zgodovino vsezvezne ko¬
munistične partije (boljševikov).  Uradno je nastala v redakcij¬
ski komisiji Centralnega komiteja KP, ki jo je odobril leta
1938, avtorstvo pa se pripisuje Josifu Visarjonoviču Džu-
gašviliju Stalinu (1879-1953). Zato služi kot glavni izkaz
teoretskih dosežkov stalinizma. Čeprav gre za po izvoru
nemeščansko teorijo, po samooceni celo socialistično ali
komunistično, je stališče stalinizma narava, priroda. »Di¬
alektični materializem je svetovni nazor marksistično-le-
ninske partije. Imenuje se dialektični materializem zato,
ker je njegovo pristopanje k prirodnim pojavom, njegova
metoda proučevanja prirodnih pojavov, njegova metoda
spoznavanja teh pojavov dialektična, njegova razlaga pri¬
rodnih pojavov, njegovo pojmovanje prirodnih pojavov,
njegova teorija pa materialistična. Zgodovinski materia¬
lizem je razširitev tez dialektičnega materializma na pro¬
učevanje družbenega življenja, uporaba tez dialektičnega
materializma pri pojavih družbenega življenja, pri prouče¬
vanju zgodovine družbe.« (Kratki kurz, 1946:104) Miselni
horizont stalinizma je ujet v svet narave, družbeno pa je
samo podaljšek narave, zato je za njegovo preučevanje do¬
volj samo malo raztegniti naravoslovno metodo. Ta me¬
toda v prirodi ne vidi »slučajno nakopičenih predmetov,
temveč zvezno enotno celoto«; ne vidi je kot »stanje miru
in negibnosti, temveč kot stanje nepretrganega gibanja in
spreminjanja«; ne vidi je »kot gibanje v krogu,... temveč
kot napredujoče gibanje«; ne vidi je kot proces »v obliki
harmoničnega razvijanja pojavov, temveč v obliki razkri¬
vanja protislovij,... v obliki borbe nasprotnih si tendenc.«
(Kratki kurz, 1946: 105-108, povzeto po Žižek, 1978:181)
Potem pa teorija utrjuje se svojo obsedenost z materia¬
lizmom: »Svet je po svoji naravi materialen«, pri čemer je

179

Uvod v zgodovino političnih idej

»materija, priroda, bit objektivna realnost, ki obstoji izven
zavesti in neodvisno od nje (Kratki kurz, 1946:110-112,
povzeto po Žižek, 1978:183).

Sociolog Rastko Močnik to bližino stalinizma in me¬
ščanske drže opiše takole: »Tako se po dobri prebavi me¬
ščanski kozmos kar naturno presnuje v stalinizem (...).
Nevarnost zadeve je v tem, da je ljubezen obojestranska:
kakor je stalinizem izpolnjena meščanska diskurzivna bi¬
ologija, tako je tudi tehnokratizem narcistični ideal biro¬
krata.« (Močnik, 1978:173)

Ko nam je jasna temeljna pozicija Kratkega kurza, lah¬
ko gremo k začetku, glavnemu naravoslovnemu dejstvu,
ki je predmet dela: »Tale knjiga razlaga na kratko zgodovi¬
no Vsezvezne Komunistične partije (boljševikov).« (Kratki
kurz, 1946:6) Prvi koraki industrializacije so prodrli tudi
na teren politične zavesti: od inženirstva v razmerju do
narave na inženirstvo v razmerju do družbe in države.

»VKP(b) je zrasla na osnovi delavskega gibanja v pred¬
revolucijski Rusiji, iz marksističnih krožkov in skupin, ki
so se povezali z delavskim gibanjem in so vnesli vanj soci¬
alistično zavest.« (Kratki kurz 1946:5) Ideja vnosa zavesti
s pomočjo dobrih pedagoških metod od nekdaj spremlja
zgodovino. Zlasti se je okrepila in prijela za časa razsvet¬
ljenstva, ki je nenazadnje na tej ideji zagnalo številne šol¬
ske reforme. Vnos zavesti je buril duha raznim ideologom,
ki so preučevali nastanke idej z namenom, da bi obvla¬
dali proces vnosa pravih idej v glave ljudi. Razumevanje
zgodovinskega procesa kot zgolj tehnike in zato povsem
odprtega tehničnim izboljšavam je vedno zanemarilo po¬
trebno avtoritarno politično okolje. Vnos zavesti je možen
ob hkratnem nadzorovanju in discipliniranju teles in raz¬
merij med telesi ljudi.

180

Politične ideje kot ideologija

Zgodovina, eksplicitno pisana za potrebe hitre druž¬
bene in politične spremembe v nerazviti deželi, gradi ne
le na vnosu zavesti, temveč tudi na postavljanju novih
in trdnih orientacijskih točk v preteklosti kot opore za
pot naprej. »Proučevanje zgodovine VKP(b), proučevanje
zgodovine boja naše partije z vsemi sovražniki marksiz-
ma-leninizma, z vsemi sovražniki ljudstva nam pomaga
obvladovati boljševizem, povečuje našo budnost. Prouče¬
vanje junaške zgodovine boljševiške partije nas oborožuje
s poznavanjem zakonov družbenega razvoja in politične
borbe, s poznavanjem gibalnih sil revolucije. Proučevanje
zgodovine VKP(b) utrjuje prepričanost v končno zmago
velike stvari Leninove - Stalinove partije, v zmago komu¬
nizma po vsem svetu.« (Kratki kurz, 1946:6)

Partija je s posebnim občutkom za razvoj naravnih dej¬
stev ugotovila, da se je »proletariat ... kot razred razvijal,
medtem ko so kmetje kot razred razpadali. In prav zato,
ker se je proletariat kot razred razvijal, so se marksisti ori¬
entirali na proletariat. In niso se zmotili... To se pravi, da
je treba gledati naprej, ne pa nazaj, če se nočeš zmotiti v
politiki.« (Kratki kurz, 1946:109) Debenjak to zastavitev
komentira takole: »Politika si poišče armado za realiza¬
cijo svojih ciljev; iz gibanja in stranke proletariata smo s
svojevrstnim obratom prišli v proletariat partije.« (Debe¬
njak, 1974:167)

To je korakajoča zgodovina: »Samo partija, kije obvlada¬
la marksistično-leninsko teorijo, lahko koraka dalje uverje-
no in vodi delavski razred naprej.« (Kratki kurz, 1946:342)
Pogumen korak pa vodi čut za razlikovanje. »Ce hočeš ob¬
vladati marksistično-leninsko teorijo, se moraš predvsem
naučiti razlikovati med njeno črko in njenim bistvom.« Da
bi se že vnaprej odpravilo nepotrebno razpravljanje, je mo-

181

Uvod v zgodovino političnih idej

ralo biti jasno, da »marksistično-leninska teorija ni dogma,
temveč navodilo za delo.« (Kratki kurz, 1946:343) Kaj je
lahko večja dogma, kot navodilo za delo?

Kot pravo navodilo za delo, ki noče biti dogma, temveč
učbenik, vsebuje Kratki kurz vrsto ilustracij in prepričlji¬
vih povzetkov izkušnje: »Kaj bi bilo s partijo, z našo re¬
volucijo, z marksizmom, če bi se Lenin od strahu ustavil
pred črko marksizma in ne bi imel poguma, nadomestiti
eno starih tez marksizma, ki jo je formuliral Engels, z novo
tezo o republiki sovjetov, tezo, ki ustreza novi zgodovinski
situaciji? Partija bi tavala v temi, sovjeti bi bili dezorgani-
zirani, ne imeli bi sovjetske oblasti, marksistična teorija bi
imela resno škodo. Izgubil bi igro proletariat, dobili bi jo
sovražniki proletariata.« (Kratki kurz, 1946:343)

Kratki kurz se konča takole: »Takšni so osnovni nauki
zgodovinske poti, ki jo je prehodila boljševiška partija.«
(Kratki kurz, 1946:349) Ti osnovni nauki so bili povzdi¬
gnjeni v dogmo, nepreizprašljivo vodilo za vse politične
akterje na pravi strani. Če bi bil to zgolj akademski tekst
ali ena od milijonov knjig, ocen, refleksij, ki bi ob drugih
pomagale brusiti zavest ljudi, bi njegova moč najbržda ne
bila tako slavnega imena. Prav ta status to delo kv ali ficira
kot pomemben predmet preučevanja zgodovine političnih
idej. Zal ga v učbenikih ne najdemo. Redko je omenjena
Stalinova zasluga za vulgarizacijo ali izkrivitev marsizma.
V resnici je to, kar danes deluje kot dialektika, marksizem
ipd. zreducirano na stalinovsko recepcijo, na napotke, ki
jih dobesedno lahko najdemo v Kratkem kurzu, ki tako v
sodobnem času nereflektirano živi, hkrati pa je predmet
moralnega zgražanja.

Kratki kurz je kondenzat političnih razmerij: kako naj
zmagovita politična elita v čim krajšem času popelje mili-

182

Politične ideje kot ideologija

jonske nedorazvite, predmoderne množice v industrijsko
dobo. Zato je tudi legitimacijska teorija tega razmerja.
Nadomestil je Luthrovo biblijo, ki naj jo bere vsak, prispe¬
val k mali šoli političnega opismenjevanja in zagrabil po¬
litično zavest tam, kjer je bila zagrabljiva: grobo in na grob
način, mehansko in na mehanski način. Takšen politični
vzorec se vzpostavi vedno, kadar se zaletijo premogočna
aspiracija po hitrem napredku večine ljudi in globoko ne¬
razvita razmerja. Platonova pravična država je lahko samo
plod trdih prijemov pri vzgoji vladarjev, Machiavellijevo
združitev Italije v nacionalno državo lahko izpelje samo
močan vladar, Hobbesov načrt svobodne in varne družbe
lahko izpelje samo Leviathan, idejo francoske revolucije
utrjuje in nosi v svet Napoleon, socialistično revolucijo v
Rusiji lahko izpeljejo samo poklicni revolucionarji in nato
širijo svobodo ljudstva po Evropi z vojaško okupacijo, ne¬
razviti Čile lahko postane uspešna oaza Friedmanovega
neoliberalizma samo pod dirigentstvom Pinocheja, Sin¬
gapur se v štiridesetih letih iz svetovnega dna lahko dvi¬
gne v svetovni vrh samo s trdimi prijemi vladarske elite.

Pomembno vlogo je Kratki kurz igral tudi kot predmet
kritike, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih pomagala,
da se je kritična misel postavila zoper »realni socializem«
in »sholastični marksizem«. Distanca od teoretsko-prak-
tičnega zdrsa v zgodovini političnih idej je bila nujni pred¬
pogoj za nov zagon razvoju političnih idej in oživljanju
političnih utopij.

S tega stališča nam ima Kratki kurz danes mnogo po¬
vedati o stanju političnega duha v naši dobi, takoj ko za¬
pustimo varni hegemonski zapeček meščanske politične
misli in se znajdemo v primestju ali, kot se rado reče, daleč
stran od civilizacije. Močnikova analiza stalinizma kaže

183

Uvod v zgodovino političnih idej

prav na to spoznanje: »Razliko, iz katere je stalinistični di¬
skurz sploh možen, ta diskurz najprej prenese na drugega;
vanj se vpiše kot njegova krivda, in je potem 'na' njem li¬
kvidirana. Paranoično operacijo, ki 'v življenje sočloveka'
projicira 'tisto, kar v njegovem lastnem življenju obstaja
v nezavednem stanju', prižene tu čez sleherno mejo prav
sam kod humanistično-samomorilske ideologije tega di¬
skurza.« (Močnik, 1978:180) Stalinska zastavitev branja
zgodovine se spelje v cepitev na dobro in slabo, kar služi
samo identifikaciji sovražnikov in temu, da se rod »čisti
svojih izmečkov«. (Žižek, 1978:184)

Metafore

V zgodovini so različni diskurzi uporabljali za zamišlja-
nje in ustvarjanje politične metafore. Vsaka zgodovinska
doba je prinesla drugačna zamišljanja glavnih političnih
konceptov, pogosto navdahnjena s podobami iz narave.
Mnogi avtorji so v zgodovini političnih idej uporabljali
metafore za ilustracijo in ubeseditev svojih idej. Politične
metafore imajo dolgo zgodovino različnih uporab. Upo¬
rabljale so se za opisovanje političnih procesov, pogosto
zgolj kot retorični pripomočki, saj je takratna metodo¬
logija metafor zagovarjala stališče, da metafore niso nič
drugega kot zgolj okraski političnega jezika, nenujen do¬
datek, ki sam zase nima pravih funkcij. Nove metode za
preučevanje političnih procesov, ki temeljijo na preučeva¬
nju političnega jezika in so se v filozofiji znanosti razvile
predvsem po drugi svetovni vojni, pa so stališče radikalno
spremenile.

Raziskovalni pristopi h političnim metaforam so se
spreminjali glede na uporabljene metode preučevanja. Te

184

Politične ideje kot ideologija

so (in so bile) nedeljivo povezane z epistemološkimi in on¬
tološkimi pogledi na metafore, družbeni svet, družbeno
realnost. Kako politično in politični procesi bivajo in kako
jih spoznati, sta ključni meta-vprašanji, po katerih se ori¬
entirajo in razlikujejo metode preučevanja političnih me¬
tafor. Ontološke in epistemološke pozicije so za metode
preučevanja političnega in političnih procesov, vključujoč
metafore, kot koža, ki se tesno prilega fenomenu in je ni
mogoče kar naenkrat zamenjati kot npr. pulover.

Preučevanje političnih metafor se že dolgo ne ukvarja
zgolj z njihovo opisovalno vlogo, ampak predvsem z njiho¬
vo kreativno in poetično vlogo. Metafore imajo kreativno
vlogo pri osmišljanju sveta (in realnosti) ter jezika. So on¬
tološko kreativne, kar pomeni, da svet ne zgolj opisujejo,
ampak tudi ustvarjajo določen pogled na svet in ga s tem
kreirajo. V tem smislu so ontološko kreativne in niso ome¬
jene na enoznačni linearni odnos med svetom in jezikom.
Tak odnos je v klasičnem dojemanju metafor rezerviran za
dobesedne pomene. Različne metodologije družbenih ved
dvajsetega stoletja so ponudile celo vrsto kritik, odgovorov
in pogledov na vprašanje enoznačnega linearnega razmerja
med jezikom in svetom, tiste, ki jih označujemo s skupno
besedo post-pozitivistične, pa so družno zavrnile idejo, da
je pisanje in razmišljanje popolnoma transparentna dejav¬
nost, ki temelji na zgodovinsko in družbeno »očiščenem«
subjektu. Neempirične in nepozitivistične politične teori¬
je temeljijo na narativni obliki razlage in s tem zavračajo
dobesedno, statično, intersubjektivno in transhistorično
uniformno dojemanje razmerja med jezikom in svetom.
Zagovarjajo večplastno dojemanje, ki vključuje tako para¬
dokse kot nasprotujoče si teze in oboje vključujejo kot gra-
dne elemente kreativnega procesa. ( cf.  Zashin, Chapman,

185

Uvod v zgodovino političnih idej

1974:294) Na metafore je v okviru post-pozitivističnih po¬
litičnih teorij torej mogoče gledati tudi kot ontološko kre¬
ativne elemente, ki gredo preko enoznačnega linearnega
razmerja med jezikom in svetom. Prečenje klasičnega raz¬
merja med jezikom in svetom ustvarja pogoje za ontološko
kreativno dejavnost metafor.

Struktura sveta je odvisna od načina, na katerega je
vzpostavljeno naše vedenje o svetu. Načine lahko poime¬
nujemo tradicije, kulturne ali epistemične realnosti, po¬
membno je, da je vedenje odvisno od struktur, ki uprav¬
ljajo s produkcijo vedenja. Metafore so zavezane istim
strukturam produkcije vedenja kot ostali produktivni
elementi (npr. miti), ki nedojemljivo tega sveta naredijo
dojemljivo, neempirično empirično. Abstraktno polje po¬
litičnega skozi metafore postane empirično v formi ab¬
straktne realnosti.

Avtorji za izražanje političnih idej pogosto uporabljajo
metafore. Starogrški koren besede »metaphor« dobesedno
pomeni »prenesti«. Aristotelovska tradicija definira meta¬
fore v terminih gibanja, spreminjanja lokacije, prehajanja,
najpogosteje pa kot gibanje »od ... do«. Politične ideje so
zato pogosto izražene z metaforami, ki izvorno sodijo v
katero od drugih domen človeškega izkustva. Ko se spre¬
minjajo te druge domene, prihaja tudi do sprememb v do¬
jemanju političnega.

Ideja o političnem telesu kot živem organizmu izhaja
iz stare Grčije, iz časa Perikleja, ko je atenska polis  dosegla
neverjetno stopnjo politične enotnosti in posledično raz¬
vila organsko analogijo za izražanje te enotnosti. (Hale,
1971:18)

Prve primere metafore človeškega telesa za izražanje
enotnosti države lahko najdemo v Isokratovem sedmem

186

Politične ideje kot ideologija

govoru Areopagitu  (355 pr. n. št.): »Duša države ni nič dru¬
gega kot njena politična skupnost, ki ima enako moč kot
um nad telesom; odloča o vseh vprašanjih, trudi se, da
ohrani tisto, kar je dobro in odvrača od tistega, kar je sla¬
bo«. Isokrat je poudarjal sodelovanje vseh državljanov v
političnem življenju polis  in odvisnost njihove dobrobiti
od dobrega delovanja države.

Platon v Državi  (tretja knjiga) govori o »zdravi državi«
in »vročični državi«, medtem ko Aristotel (1996:13) v Po¬
litiki  (prva knjiga, 1253a, I, 4-5) pravi, da »... je očitno, da
je država stvaritev narave in daje človek po naravi politič¬
na žival«. To je samo nekaj primerov, ki pritrjujejo dvema
osnovnima načeloma ideje političnega telesa: da je druž¬
ba naravna stvaritev in ni človekovo delo in da je človek
najbolj zvest svoji naravi, če je del družbe in ne individu¬
aliziran. (Hale, 1971:21) S stališča teorije metafor lahko
govorimo o poosebljanju, ko nečloveško zadobi človeško
obliko. ( cf.  Lakoff, Johnson, 1980/2003:33)

To specifično gledanje na politično telo je omogočal
starogrški pogled na znanost, ki je bil splošno sprejet v
zahodni misli vse do renesanse. Vesolje je bilo, skladno
s tem gledanjem, urejeno po najboljšem modelu, živemu
bitju. Življenje in psihološki ustroj posameznika sta bila
identična z življenjem in ureditvijo polis  in kozmosa. (Hale,
1971:23) Država je kot človeški organizem: vsak državljan
je nosilec pomembne funkcije, ki je naravna in primerna
tako za del (človeka) kot za celoto (državo).

V času starega Rima so tesne (zelo pogosto družinske)
vezi v polis  zamenjali drugi modeli vključevanja posame¬
znikov v družbo. Politična morala, ki je v polis  temeljila na
naravnem odnosu med celoto in njenimi deli, se za večja
ozemlja ni zdela več primerna. Politično razmišljanje je

187

Uvod v zgodovino političnih idej

sledilo novim razmeram in stoiki so začeli razmišljati o
politični morali v terminih odnosa posameznika z dru¬
gim posameznikom in ne več s polis.  Seneca je v 95. pismu
Luciliju zapisal: »Kdaj bom povedal vse, kaj mora kdo
delati in kaj opuščati? Saj mu lahko na kratko dam tole
formulo za dolžnost, ki jo ima do človeka: vse to, kar vidiš
in kar vsebuje božje in človeške reči, je samo eno: mi smo
udi velikega telesa. Narava nas je ustvarila kot sorodnike,
ker nas je ustvarila iz iste snovi in za isti končni namen.«
(Seneca, 1966:369-370) Čeprav seje politična morala spre¬
menila, se je metafora fizičnega telesa kot političnega te¬
lesa ohranila.

Ideja organske družbe se je od stoikov prenesla v zgod¬
njo krščansko tradicijo. Sveti Pavel je v Prvem pismu Korin-
čanom  imel nekaj podobnih idej kot stoiki. »Predvideva
hierarhični red, ki ga vzpostavi Bog (ali narava), sestavljen
iz različnih delov, od katerih so vsi potrebni telesu in ki
se ne smejo smatrati za neodvisne ali nadrejene ostalim
delom.« (Hale, 1971:29) Ta organska metafora je bila ve¬
likokrat uporabljena kot argument proti sporom znotraj
krščanskih cerkva.

Sveti Avgušin je v De Civitate Dei  razvil organsko meta¬
foro političnega telesa še naprej in predstavil idejo o mi¬
stičnem telesu (corpus mysticum).  (Hale, 1971:31-32) Nje¬
gova vizija mističnega telesa ni imela, v nasprotju z vizijo v
atenski polis  ali svetu stoikov, pravega pomena za tostran¬
stvo, ampak je predvsem pomenila skupnost zveličanih v
onostranstvu. Govor je o duhovnem telesu, kjer je Kristus
glava, ostali člani cerkve pa telo. Enotnost telesa in glave
se vzdržuje skozi zakramente, kajti tisti, ki so použili Kri¬
stusovo telo v obliki hostije, so del njegovega telesa.

188

Politične ideje kot ideologija

V srednjem veku se razprava o mističnem in pravem
Kristusovem telesu nadaljuje. V času zgodnjega krščan¬
stva je bilo to dvoje različnih teles, ki so ju okoli osme¬
ga stoletja začeli združevati. (Kantorowicz, 1957/1997: 5.
poglavje; cf.  Hale, 1971:35) Akvinski je naredil korak na¬
prej v združevanju mističnega in cerkvenega telesa: cerkev
ni predstavljala več samo mističnega Kristusovega telesa,
ampak je cerkev sama postala mistično telo. (Kantoro-
wicz, 1957/1997: 202) Cerkveno telo tudi ni bila več samo
skupnost vernikov, temveč tudi hierarhija duhovščine, na
čelu katere je bil papež. Papeška nadvlada je bila v vedno
hujšem sporu z nastajajočimi nacionalnimi monarhija¬
mi, ki so kot odgovor na pritiske prevzele metafore po¬
litičnega telesa takrat na novo odkritega in prevedenega
Aristotela (1260. leta). Corpus politicum  je postala meta¬
fora sekularnih vladarjev za nastajajoče monarhije. Hale
(1971:38-39) govori o treh vrstah odgovorov na papeško
nadvlado: vladarji so priznali papeške zahteve, sebe opi¬
sali kot srce političnega telesa in poudarili pomembnost
srca za delovanje glave; lahko so si zamislili posebno telo,
corpus naturale  (sekularno telo), ki je imelo lastno glavo,
kar je naredilo situacijo še bolj shizofreno. Ah pa so trdih,
daje glava samo Kristus in ne papež.

Janez Salisburyjski v Policraticusu  opisuje teorijo se¬
kularne države na način Cicerove res puhlice  in ne več na
fevdalni način. V srednjem veku je to prvi daljši poskus
napisati teorijo posvetne države na način politične filo¬
zofije. Okvir celotne razprave je primerjava med državo in
telesom. Skupnost (commomvealth) je po njegovem neko
telo, ki mu je bilo vdahnjeno življenje z božjo uslugo in
katerega naloga je pravično delovanje. Vladar je glava te¬
lesa, ki je podrejen samo bogu in na splošno vsem tistim,

189

Uvod v zgodovino političnih idej

ki boga predstavljajo na zemlji. Ostala analiza je namenje¬
na članom telesa: srce telesa je senat (Salisburyjski veliko
uporablja analogije institucij iz starega Rima), roke so vo¬
jaki in drugi dostojanstveniki, vključujoč cerkvene, trebuh
finančni uradniki, delavci pa so stopala. (Hale, 1971:39;
Kantorowicz, 1957/1997:208, op. 42) Hierarhija posamez¬
nih vlog, določena z metaforo telesnosti, je natančno do¬
ločena in fiksirana, kar onemogoča kakršnokoli politično
participacijo mimo vnaprej podanih božjih vlog, kaj šele
revolucijo.

V 16. in 17. stoletju je na Angleškem prišlo do politič¬
nih sprememb, ki so bile posledica novega okvira razmi¬
šljanja, ki gaje povzročila kopernikanska revolucija. Šest¬
najsto stoletje prinese objavo razprave Nikolaja Koper¬
nika De Revolutionibus Orbitum Coelestium  (O revolucijah
nebesnih sfer, 1543/2002). V njej Kopernik predstavi nov
pogled na svet: heliocentrični model. Delo izziva stoletja
zakoreninjene poglede na delovanje vesolja in pretirano
pomembnost Zemlje ter, posledično, človeka. Spoznanje,
da smo človeška bitja, skupaj z našim planetom in sonč¬
nim sistemom (in celo galaksijo) nekaj povsem običaj¬
nega in zato nepomembnega v vesolju mnogih sistemov
planetov, je pomenilo streznitev, ki ni bila sprejeta zlahka.
Vsa zagotovila kozmologij srednjega veka so naenkrat od¬
padla, rodil se je nov pogled na svet, ki je bil veliko manj
varen in udoben. Navkljub tem »problemom« in mnogim
kritikam so model kmalu sprejeli največji umi takratnega
časa, kot npr. Galileo.

Za družbene in politične mislece poznega sedemnaj¬
stega stoletja je kopernikanska revolucija prinesla mnogo
izzivov in možnosti. Kar naenkrat so do takrat osrednje
kategorije družbene in politične misli postale prazne in

190

Politične ideje kot ideologija

neuporabne, pomen avtoritete in podrejanja oblasti je bilo
potrebno osmisliti na novo. Nič več ni bila Zemlja središče
vesolja, planeti se niso več gibali po popolnih krožnicah,
rodil se je nov svet, manj varen in središčen. Vse to je imelo
velik vpliv na družbeno in politično misel.

Začelo seje razmišljanje o političnem telesu, ki ni bilo
več samo enotno, organsko in hierarhično urejeno kot v
srednjem veku, ampak je vse bolj prihajalo do spoznanja
o disharmonijah v telesu države in s tem povezano idejo
individualizma. Hobbes, Locke in njuni sopotniki so mo¬
rali razmišljati o novih teorijah in doktrinah, ki so upo¬
števale nova znanstvena odkritja. Walzer (1967:192) trdi,
da sta nova kozmologija in teologija pomembno vplivali
na politične pisce, a vendarle ne do te mere, da bi bilo
mogoče govoriti o neposrednem prevajanju kozmoloških
in teoloških idej v politične in družbene. Kopernikanska
revolucija je zagotovila nov pogled na svet, novo episte-
mično realnost, v skladu s katero se je oblikovalo novo
vedenje o svetu. Določila je nova načela, nove metafore za
orientacijo in ustvarjanje (političnega) vedenja, ki se kas¬
neje razvije v individualizem in še kasneje v liberalizem.
(cf.  Wolin, 1960:282; Walzer, 1967:203)

Metafora harmonije različnih delov političnega telesa
ni bila več najpomembnejša, stara kozmologija in teologi¬
ja sta se počasi umikali novemu pogledu na človeka.

»Telo v gibanju, na katerem je on [Hobbes] zgradil svoj
sistem, je simbolična slika. Predstavlja posameznika, a na
zelo poseben način: nič več ni član političnega telesa; nič
več nima svojega mesta v hierarhičnem sistemu podre¬
jenosti in avtoritete; nič več njegova gibanja ne vodijo k
univerzalni harmoniji. Namesto tega je posameznik sam,
ločen od drugih, brez gospodarja ali varne družbene pozi-

191

Uvod v zgodovino političnih idej

rije; njegova gibanja, ki jih določa zgolj sam in nihče drug,
trčijo z gibanji drugih, identičnih posameznikov; njegova
dejanja povzročajo kaos«. (Walzer, 1967:201)

Newtonovski svet mehaničnega gibanja je postal refe¬
renčni svet nove politične misli Anglije šestnajstega in se¬
demnajstega stoletja, nov vir metafor, analogij in podob.
Metafora urnega mehanizma je bila zelo pripravna za čas,
ko so politične in družbene spremembe ljudi dobesedno
spravile v gibanje. Nič več ni bilo fevdalne odvisnosti, na¬
vezanosti na zemljiškega gospodarja, rojeval se je svobo¬
dni posameznik, ki je prodajal svojo telesno moč, kakor
je želel. Metafora urnega mehanizma ni samo opisovala,
ampak predvsem predpisovala, tako glede posameznika
kot države.

Hobbes je vzel metaforo zelo resno in jo je uporabil
za celo vrsto političnih konceptov, toda nikjer ni to bolje
izraženo kot v uvodnem poglavju Leviatbana  (1651);

»Življenje ni nič drugega kot gibanje udov, katerega iz¬
vor je v nekem ključnem notranjem delu; zakaj ne bi re¬
kli, da imajo vsi avtomati (stroji, ki poganjajo same sebe z
vzmetmi in kolesci kot v uri) umetno življenje? Kaj pa je
srce drugega kot vzmet? In živci drugega kot mnogo žic?
In sklepi drugega kot veliko kolesc, ki omogočajo gibanje
celotnemu telesu? (Hobbes, 1651/1996:9)

Ko je srednjeveška koncepcija političnega telesa kot ži¬
vega organizma počasi izgubljala na svoji privlačnosti, je
bilo v politično teorijo vnesenih vedno več novih metafor.
Locke je npr. vztrajal pri novi metafori za družbo - po¬
litičnem telesu kot delniški družbi, v kateri imajo posa¬
mezniki svoj delež. (Hale, 1971:13) Kljub temu, da smo
po Locku vsi stvaritve boga, nas bog pušča svobodne, kar
pomeni, da nihče nima pravice do podreditve drugega, da

192

Politične ideje kot ideologija

smo vsi enaki. Človek si s svojim delom prisvaja naravo,
nakopiči lahko samo toliko, kot lahko uporabi. Delo je
tisto, ki spremeni vrednost vsake reči. V političnem sta¬
nju, ki se razlikuje od naravnega stanja, vlada vlada, ki to
počne zgolj in samo v interesu članov politične skupnosti.
Člani imajo legalno možnost, da vlado zamenjajo, če ne
deluje v njihovem interesu. Organsko dojemanje politične
skupnosti je torej mrtvo, zamenjalo ga je dojemanje na
način delniške družbe, ki služi interesom posameznikov,
nosilcev zasebne lastnine.

S francosko revolucijo kraljevo telo tako metaforično
kot dejansko preneha obstajati. Antropomorfično pred¬
stavljanje telesa kot metafore za politični sistem se konča
z usmrtitvijo Ludvika XVI. 1793. leta. Sledi tranzicija od
kraljevega k državljanskemu telesu, od kraljevine k repu¬
bliki (de Baecque, 1997), ki za samodojemanje ne uporab¬
lja več organskih metafor.

A s tem vloga narave v politični znanosti še ni končana.
Čeprav na prvi pogled izgleda, da je predvsem politična
znanost tista, ki si za zamišljanje lastnih idej »sposoja«
pri dojemanju narave, je proces tudi obrnjen. Na druge
znanosti, npr. biologijo, politologija in politika nemalo
vplivata. Večina znanosti sicer misli, da ima »neposreden«
uvid v zadeve, ki jih preučuje, ne zaveda pa se, da ta uvid
poteka ravno preko metafor. V opisovanju procesa oplo¬
ditve se je npr. še petdeset let nazaj uporabljala metafora
Trnuljčice, ko žensko jajčece »spi« in čaka na oploditev s
strani semenčeca. Metafora je samo moškemu pripisovala
proaktivno vlogo, ženska je bila pasivna in je lahko samo
čakala na dejanje moškega. Danes se ta isti proces, pod
vplivom feminističnega gibanja in večje enakopravnosti
moškega in ženskega spola, predstavlja kot proces enakih

193

Uvod v zgodovino političnih idej

možnosti, pri katerem se jajčece in semenčece »najdeta«
in pride do oploditve. Za gene so po njihovem odkritju v
dvajsetih letih v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega
stoletja uporabljali metaforo zidakov, ki »zgradijo« člove¬
ško bitje. Z odkritjem strukture DNK 1953. leta sta Wat-
son in Crick zamenjala metaforo za gene - gene so začeli
opisovati kot »programe«, »informacije«, »navodila«.

194

4 -

NAMESTO SKLEPA

Ob koncu 20. stoletja je postalo jasno, daje »prvikrat v
zgodovini... politika zares postala 'usoda', saj je od politič¬
ne osveščenosti odvisen ne samo družbeni napredek, mar¬
več tudi sam obstoj človeštva kot vrste.« (Bibič, 1980:10)
Da bi lahko bili na ravni zgodovinske naloge, čimbolj iz¬
mojstreni za ples po političnem parketu, se moramo vedno
znova vračati v zakladnico zgodovine političnih idej.

Ko gremo po časovni osi nazaj, gremo ne le v drug čas,
temveč tudi v druge kraje, gremo v povsem druge pred¬
stave in povsem drugačne politične svetove. Tega posla pa
se hkrati lotevamo vedno na naš način, za naše potrebe,
za naš čas, za našo stroko in znotraj miselnih struktur in
konceptov, ki jih določa vprična politična situacija. He-
gemonska situacija tega trenutka, ki je še vedno zapisan
moderni, je dediščina mehanicizma in nikakor še ni re-
flektirana politična situacija. In od tu se nam najpoprej
zarisuje predmet: politične ideje.

Vsem je na prvi pogled jasno, daje stol lahko predmet
fizike, kemije, celo biologije, ne more pa biti predmet po¬
litičnih znanosti. Pisana"beseda je na prvi pogled lahko
kar takoj predmet lingvistike, ne pa kar neposredno tudi

Uvod v zgodovino političnih idej

zgodovine političnih idej. Za umestitev v zgodovino po¬
litičnih idej mora predmet, da je sprejet v izbrano druž¬
bo, ustrezati nekim pogojem. To delo na splošno naka¬
zuje, da imamo opraviti z zelo omejeno predstavo, ki je
vezana na preozko razumevanje področja politike. Vsaka
misel ima za sabo svojo politično situacijo, ki jo vzdržu¬
je, hrani in prav lepo goji. Lahko je posredovana s politi¬
ko in je politična misel. Vendar se zgodovina političnih
idej ne žene prav za vsako mislijo, temveč le za tistimi,
ki so označevale dobe in ki so hkrati kondenzat velikih
političnih zgodb. Pomen pripisujemo tistim, ki živijo tu
in zdaj z nami, predvsem pa je naš namen, da odkrijemo
njihovo politično konstelacijo, tisti generator, kijih drži
pri življenju. Da bi razumeli našo politiko, naše predpo¬
stavke in naše potenciale ter domete naše miselne zasta¬
vitve in praktične akcije, moramo pregledati, kako se je
in se še v politični misli kaj naplavlja.

Mehanicizem, ki je prevladujoča ideologija sodobne¬
ga sveta, političnim fenomenom ni prijazen, saj politič¬
ne sfere ne uvršča med realitete. V tem okviru res puhlica
nima pravice do res,  da je stvar, in zato ostaja le puhlica,
nekaj javnega, vendar brez trdnega, zagotovljenega jedra.
Država, trg, posameznik, moč, narava so kategorije, ki
zahtevajo razlago in vodilo skozi posredovanja, v vlada¬
joči mehanski predstavi pa so razglašene že kar za neke
vnaprejšnje realitete. Ko se konceptualizirajo posamič¬
ne strukture v modernih političnih relacijah v izolaciji
druga od druge, se jih reificira v samozadostne akterje z
njim svojskimi lastnostmi. Tako je moderna politika in
z njo politologija prisiljena delati s pojmi, ki niso njeni,
ki niso realni, ki onemogočajo analizo, ki zato ne morejo

196

Namesto sklepa

biti prepričljivi in si zaslužijo oznako nemoralnosti in
sprijenosti. 53

Naravoslovni eksperiment, na katerem počiva sodob¬
na znanost, se zdi danes povsem neproblematičen. Vendar
so za to njegovo veljavnost gorela telesa: od tu je treba
nadaljevati. Narava je že zmagala, sedaj pa je na vrsti po¬
litika. Premikanje političnega konsenza gre hkrati s pre¬
mikanjem predstave o tem, kako predmet na novo dojeti
z novo metodo, ki spodbuja tudi novo politično situacijo
z novim političnim akterjem, ki bo zaščitil nov pristop,
nova spoznanja, nov predmet, da novonastalo ne propade
kot znanstvena zabloda.

Preteklost živi v sedanjosti kot spomin. Spomin je kon¬
stitutivni element sedanjega kot rezultat, ki nam določa
okvire našega delovanja. Zato spada preteklost k sedanje¬
mu kot naše iskanje korenin, ki poganjajo dobro in pro¬
duktivno, in tistih korenin, ki omejujejo in ogrožajo. Pri
opredelitvi političnih idej pa ne gre spregledati, da imamo
opravka s teorijami, torej s sprevidenjem celote in s celoto,
ne pa z evolucijo kot progresom, kjer se dejstva nalagajo
na dejstva.

Meščanska doba je (bila) grandiozen politični pro¬
jekt, utemeljen z naravo, mehansko realnostjo, znanostjo
- naravoslovjem, projekt, ki je obrnil in še obrača svet. Že
takoj po ameriški in francoski revoluciji so se postavila
vprašanja in odmiki od narave k državi, od slepega zakona
k moči posameznika in razmerij med njimi, od predzgo¬
dovine, pogreznjene v naravo, k zgodovini ljudi.

53  Moderna politika je nemoralna ne zato, ker je taka njena nara¬
va, temveč je nemoralna, ker sejo hoče razumeti skozi naravo. Razum¬
ljena neposredno kot narava v predmetnem svetu politika izpuhti in
tako o njej ni mogoče trditi nič drugega kot v najboljšem primeru to,
daje njen obstoj relativen.

197

Uvod v zgodovino političnih idej

Ker v moderni prav fiziki pripada zadnja beseda pri
določanju realnosti, so dogajanja znotraj te znanosti po¬
membna tudi za celotno področje političnega. Kvantna
fizika zastavlja nov koncept realnosti, koncept, ki tudi po¬
litiki in politični znanosti odmerja relevanten prostor: so¬
časen obstoj več svetov omogoča mišljenje posredovanja,
ki šele vzpostavlja politično realnost. Po najbolj radikal¬
ni zastavitvi kvantne fizike je »esenca realnosti pomen«
(Bohm, 1994a:441) in ne stvar na sebi. Od tu sledi, da je
»sprememba realnosti ... sprememba bivanja.« (Bohm,
1994a:436) Nič ne pomaga, če je do tovrstnih spoznanj
politična teorija prišla že davno pred moderno, pa po¬
novno v svojih vrhovih moderne, pa spet v postmoderni
- politično je pomembno, kaj o realnosti določi kraljica
znanstvene realnosti.

Prav kvantna fizika v Bohmovi zastavitvi nudi koncept
realnosti, ki afirmira politično na način, ki mu omogoča
polni izraz. »Celotna poanta pomena je v tem, da je vse¬
bina v kontekstu, ki je spet v kontekstu in zato pomen ni
končen. Vedno znova ga odkrivamo in to odkrivanje po¬
mena je samo po sebi del realnosti.« (Bohm, 1994a:441)
Torej ni slučajno, da je teoretskega fizika zaneslo tudi k
Heglu: »Mislim, da je Heglova poanta v tem, da analiza
nujno ne pomeni zlamljanja stvari na kose, temveč raz¬
vitje pomena. Njegova zanimiva poanta je, da je analiza
hkrati tudi sinteza, ker ko odviješ pomen, se bitje spreme¬
ni in nekaj se k temu doda. Odvije pomen, ki je drugačni
red stvari.« (Bohm, 1994a:442)

Kvantizem dovoljuje denaturalizacijo politične znano¬
sti in sveta politike. Ali drugače povedano, dovoljuje, da
se svet politike dereificira v kategorije specifičnih razmerij
političnih sil, ki ga v resnici tvorijo.

198

Namesto sklepa

Edina ustrezna formulacija kvantne fizike in tudi poli¬
tične teorije bi bila možna s tem, da bi zamenjali koncepte
in termine, ki so kakorkoli potopljeni v naše vsakodnevno
mehansko izkustvo. V absolutnem smislu lahko rečemo,
da moramo najprej vpeljati nov jezik in ga nato uvesti v
življenje. Potrebujemo novo teorijo, ki bo nelinearna, ne-
mehanska in nedeterministična. Hkrati pa potrebujemo
novo politično prakso, ki bo podprla to teorijo, ki bo znala
misliti postvarela politična razmerja na nepostvarel način.

Ker je liberalizem hegemonska konceptualizacija sve¬
ta, je v njem videti bolj mehanicistično konceptualizaci-
jo. Vendar so tudi socializmi in anarhizmi bolehali na tej
sploščeni misli moderne dobe v podobi npr. »vulgarnega
marksizma« druge in tretje internacionale. Neoliberalizem
ali neokonservativizem, ki sta stopila v ospredje prav ob
koncu 20. stoletja, sta reakcija na politizacijo sveta, ki jo je
napovedal Bibič. Ponovna naturalizacija in vpoklic mehan¬
skih konceptov, od katerih je najmočnejši ekonomicizem,
tj. pretvarjanje vseh relacij med ljudmi v kategorije ekono¬
mije, trga, blagovne produkcije, profitne logike, denarnih
razmerij, hoče vzpostaviti razmerja zgodnje moderne. Te¬
daj je naturalizacija politične misli radikalno spodkopala
na božjem utemeljeno realnost in emancipirala moči posa¬
meznika izpod fevdalnih oblasti monopolizirajočega kor¬
porativizma. Danes naturalizacija sveta deluje konservativ¬
no, utrjuje negibnost in ščiti pridobitve peščice monopolov
na politični ravni, na teoretski ravni pa se zoperstavlja naj¬
boljšim intelektualnim pridobitvam in prodorom, dose¬
ženim v dvajsetem stoletju. Ali če rečemo s Habermasom
(2007:158): »Ontologizacija naravoslovnih spoznanj v neko
naturalistično, na 'trde' fakte skrčeno sliko sveta ni zna¬
nost, temveč je slaba metafizika.«

199

Uvod v zgodovino političnih idej

Skok čez trdo realnost so vedno ponujale tudi utopične
politične ideje. Vera v boljšo družbo, ki bo ali popravljena
ali pa radikalno drugačna od vprične, je vedno gnala vsaj
posameznike, občasno pa tudi politična gibanja v drugač¬
no organizacijo razmerij med ljudmi. Bolj ko je vprična
politika stala na mestu, bolj radikalne utopije so poga¬
njale na tem humusu. Sodobna situacija zatira in izriva
utopije, zlasti emancipatorne, in namesto njih sponzorira
populizme in fundamentalizme. Gre za nastopanje na¬
turaliziranih množic, ki so poprej dodobra izropane sle¬
herne navezave na miselno tradicijo, na pretekle refleksije
tedanjih političnih situacij, in zato niti nimajo možnosti,
da bi bile intelektualno zagrabljive. Gramsci je ugotavljal,
da so vsi ljudje intelektualci in na tej osnovi razvil teorijo
hegemonije kot uveljavljanja prepričevanja, intelektualne
premoči, moralne trdnosti in politične volje, namesto go¬
lega nasilja v politiki. Neoliberalizem in neokonservativi-
zem pa se trudita - temu nasproti -, da bi ubila sleherno
intelektualnost in s tem kot predmet politike postavljata
zgolj naravna telesa posameznikov. Telo, oropano duha, je
zgolj masa v rokah elite, manipulabilna gmota, ki se hitro
in pravilno odziva na dobro voden mehanski potisk.

Zgodovino političnih idej, tudi to delo, vidiva torej kot
prispevek k zavračanju antiintelektualne populistične re¬
volucije.

200

LITERATURA

Adorno, Theodor W., Max Horheimer (1980): Sociološke študije.
Skolska knjiga, Zagreb.

Alatri, Paolo (1980): Oris zgodovine moderne politične misli.  Dela¬
vska enotnost, Ljubljana.

Andersen, Hans Christian (1984): Andersenove pravljice.  Mla¬
dinska knjiga, Ljubljana.

Anderson, Perry (1992): Rodovniki absolutistične države.  SKUC,
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana.

Aristotel (1996): The Politics and The Constitution ofAthens.  Cam¬
bridge University Press, Cambridge.

Austin, John L. (1955/1990): Kako napravimo kaj z besedami.
ŠKUC in FF, Ljubljana.

Bachelard, Gaston (1987): The psychoanalysis of fire.  Quartet
books, London.

Baigent, Michael in Richard Leigh (2003): Tempelj in loža.  Qua-
tro, Notranje Gorice.

Barber, Benjamin (1984): Strong Democracy.  University of Cali-
fornia Press, Los Angeles.

Bartelson, Jens (1995): A Genealogy of Sovereignty.  Cambridge
University Press, Cambridge.

Becker, Ted in Christa D. Slaton (2000); The Future ofTelede-
mocracy,  Praeger, Westport.

Bevir, Mark (2000): »The Role of Contexts in Understanding
and Explanation«. Referat predstavljen na ECPRJoint Ses-
sions, Copenhagen, 14-19 april.

201

Uvod v zgodovino političnih idej

Bevir, Mark (2002): The Logic of the Historj ofldeas.  Cambridge
Umversitv Press, Cambridge.

Bibič, Adolf (1972/1984): Zasebništvo in skupnost.  Delavska
enotnost, Ljubljana.

Bibič, Aldolf (1978): Politična znanost, ideologija, politika.  CZP
Komunist, Ljubljana.

Bibič, Adolf (1980): Predgovor k slovenski izdaji. V: Paolo Ala-
tri Oris zgodovine moderne politične misli.  Delavska enotnost,
Ljubljana.

Bohm, David (1994): »Hidden variables and implicate order«. V:
B.J. Hiley, in David F. Peat (ur.), Quantum Implications: Essays in
Honour of David Bohm.  Routledge, London in New York.

Bohm, David (1994a): »Meaning as being in the implicite
order philosophy of David Bohm: a conversation«. (Inter¬
vju vodil Renee Weber). V: B.J. Hiley, in David F. Peat (ur.),
Quantum Implications: Essays in Honour of David Bohm.  Rou¬
tledge, London in New York.

Boorstin, Daniel J. (1989): Hidden History.  Vintage Books, New
York.

Bourdieu, Pierre (1991): Language and Symbolic Poiver.  Harvard
University Press, Cambridge, MA.

Burke, Sir Edmund (1990): Razmišljanja o revoluciji v Franciji.
Krt, Ljubljana.

Burns, James H. in Mark Goldie (ur.) (1991): The Cambridge
History ofPolitical Thought 1450-1700.  Cambridge University
Press, Cambridge.

Capra, Fritjof (1982): The Turning Point,  Simon and Schuster,
New York.

Cassirer, Ernst (1972): Mit o državi.  Nolit, Beograd.

Coleman, Janet (1999): »The Practical Use of Begriffsgeschi-
chte«. V: Kari Palonen (ur.), Finnish Yearbook ofPolitical Tho¬
ught.  SoPhi, Jyvaskyla, str. 28-40.

Collingvvood, Robin G. (1934/2001): »History as the Under-
standing of the Present«. V: William H. Dray and W. J. van
der Dussen (ur.), The Principles ofHistory.  Oxford University
Press, Oxford, str. 140-42.

202

Literatura

Connolly, William E. (1993): The Terms of Political Discourse.
3rd Edition. Blackwell, Oxford.

Damjanovič, Milan (1989): »Pogovor: Kantova kosmologija
s gledišta sistema njegove rane filozofije prirode i prema
principima Newtonove mehanike«. V: Immanuel Kant
Opča povijest prirode i teorija neha ili Pokušaj o ustrojstvu I me-
haničkom postanku cijele svjetske zgrade raspravljeno po Netvto-
novim principima.  Svjetlost, Sarajevo.

de Baecque, Antoine (1997): The Body Politic: Corporeal Me-
taphor in Revolutionarj France 1770-1800.  Stanford Univer-
sity Press, Stanford.

Debenjak, Božidar (1972): »Adorno in njegova kritika neke¬
ga ideologema«. Predgovor v Theodor. W. Adorno, Žargon
pravšnjosti.  Cankarjeva založba, Ljubljana.

Debenjak, Božidar (1974): V alternativi: marksistične študije.
Cankarjeva založba, Ljubljana.

Debenjak, Božidar (1981): Friedrich Engels - Zgodovina in odtuji¬
tev.  Obzorja, Maribor.

Debenjak, Božidar (1987): »Konstitutivni elementi zgodovine
marksizma«. Teorija in praksa,  24, str. 845-56.

Dray, William H. in W. J. van der Dussen (2001): »Editors'
Introduction«. V: Robin G. Collingwood, The Principles of
History.  Oxford University Press, Oxford

Dreyfus, Hubert L. in Paul Rabinow (1983): Michel Foucault: Be-
yond Structuralism and Hermeneutics.  Harvester Wheatsheaf,
New York, London.

Durič, Mihail (1961); »Predgovor«. V: Thomas Hobbes, Levija-
tan.  Kultura, Beograd.

Fairclough, Norman (1995): Critical discourse analysis: the criti-
cal study oflanguage.  Longman, London and New York.

Farr, James (1989): »Understanding conceptual change poli-
tically«. V: Terence Bali, James Farr in Russell L. Hanson
(ur.): Political Innovation and Conceptual Change.  Cambridge
University Press, Cambridge, str. 24-49.

203

Uvod v zgodovino političnih idej

Fenske, Hans, Diecer Mertensl, Wolfgang Reinhard in Klaus
Rosen (1987): Geschichte der politischen Ideen: Von Homer bis
Gegemvart.  Fisher Taschenbuch Verlag, Frankfurt am Main.

Feyerabend, Paul (1975/1999): Proti metodi.  Studia humanita-
tis, Ljubljana.

Foucault, Michel (1970): The Order ofThings: An Archaeology of
the Human Sciences.  Tavistock Publications, London.

Foucault, Michel (1972): The Archaeology of Knou>ledge.  Tavi¬
stock Publications, London. Slovenski prevod: Arheologija
vednosti,  2001, Studia humanitatis, Ljubljana.

Foucault, Michel (1984): Istorija seksualnosti.  BIGZ, Zagreb.

Foucault, Michel (1991): Vednost, oblast, subjekt.  KRT, Ljubljana.

Gadamer, Hans-Georg (1978): Istina i metoda.  Veselin Masleša,
Sarajevo.

Gadamer, Hans-Georg (1999a): »Klasična in filozofska herme-
nevtika«. V: Izbrani spisi.  Nova revija, Ljubljana, str. 9-34.

Gadamer, Hans-Georg (1999b): »O krogu razumevanja«. V:
Izbrani spisi.  Nova revija, Ljubljana, str. 35-43.

Garcia, Jorge J. E. (1990): »Text and Their Interpretation«. The
Revietv of Metaphjsics,  43, 3, str. 495-542.

Goričar, Jože (1959): Oris zgodovine političnih idej.  Cankarjeva
založba, Ljubljana.

Gould, Stephen Jay (1991): Darwinova revolucija.  KRT, Ljub¬
ljana.

Grafton, Antony (1991): »Humanism and political theory«. V:
James H. Burns in Mark Goldie (ur.) The Cambridge History
of Political Thought 1450-1700.  Cambridge University Press,
Cambridge.

Gramsci, Antonio (1974): Izbrana dela.  Državna založba Slo¬
venije, Ljubljana.

Gramsci, Antonio (1977): Quademi deli carcere.  Einaudi, Torino.

Gray, John (1977): »On the Contestability of Social and Poli¬
tical Concepts«. Political Theory,  5, 3, str. 331-48.

Grdina, Igor (2006): »Voltaire«. V: Oto Luthar, Marjeta Šašel
Kos, Nada Grošelj, Gregor Pobežin, Zgodovina historične mi¬
sli: Od Homerja do začetka 21. stoletja.  SAZU, Ljubljana.

204

Literatura

Habermas, Jiirgen (2007): Med naturalizmom in religijo.  Založba
Sophia, Ljubljana.

Hale, David George (1971): The Body Politic: A Political Metaphor
in Renaissance English Literature.  Mouton, The Hague.

Hamilton, Alexander, James Madison in John Jay (1982): The
Federalist papers.  Bantam Books, New York.

Hamilton-Bleakely, Holly (2006): »Linguistic Philosophy and
The Foundations«  V: Annabel Brett, James Tully in Holly Ha-
milton-Bleakely (ur.), Rethinking the Foundations of Modem
Political Thought.  Cambridge University Press, Cambridge,
str. 20-36

Hegel, Georg W.F. (1964): Osnovne črte filozofije prava.  Veselin
Masleša, Sarajevo.

Hegel, Georg W.F. (1983): Istorija filozofije.  BIGZ, Beograd.

Hegel. Georg W.F. (1998): Fenomenologija duha.  Analecta, Ljub¬
ljana.

Heller, Agnes (1991): »The Concept of the Political Revisited«.
V: David Held (ur.), Political Theory Today.  Standford Uni-
versity Press, Standford.

Hiley, B. J. in David F. Peat (ur.) (1994): Quantum Implications:
Essays in Honour of David Bohm.  Routledge, London in New
York.

Hobbes, Thomas (1640/2006): Človekova narava: Elementi na¬
ravnega in političnega prava,  1. del. Krtina, Ljubljana.

Hobbes, Thomas (1651/1961): Levijatan.  Kultura, Beograd.

Hobbes, Thomas (1651/1996): Leviathan.  Cambridge Univer-
sity Press, Cambridge.

Hobsbawm, Erič (2000): Čas skrajnosti. Svetovna zgodovina 1914-
1991.  Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana.

Jammer, Max (1954): Concept of Space.  Harvard University
Press, Cambridge.

Jammer, Max (1957): Concept of Force.  Harvard University
Press, Cambridge.

Jammer, Max (1961): ConceptofMass.  Harvard University Press,
Cambridge.

205

Uvod v zgodovino političnih idej

Janet, Paul (1887): Histoire de la Science politique I in II.  Ch. De-
lagrave, 1913.

Jones, William T. (1966): Masters ofPolitical Thought.  Houghton
Mifflin Company, Boston.

Kant, Immanuel (1989): Opča povijest prirode i teorija neba ili
Pokušaj o ustrojstvu i mehaničkom postanku cijele svjetske zgrade
raspravljeno po Newtonovim principima.  Svjetlost, Sarajevo.

Kantorowicz, Ernst H. (1957/1997): Kraljevi dve telesi.  Krtina,
Ljubljana.

Keane, John (1988): »More theses on the philosophy of histo-
ry«. V: James Tully (ur.), Meaning and Context: Quentin Skin-
ner and his Critics.  Polity Press, Cambridge, str. 204-21.

Kertzer, David (1996): Politics and Sjmbols: The Italian Commu-
nist Party and the Fali of Communism.  Yale University Press,
New Haven and London.

Kopernik, Nikolaj (1543/2002): »O  revolucijah nebesnih sfer«.
Filozofski vestnik,  23, 3, str. 25-28.

Korsch, Karl (1972): Materialistično pojmovanje zgodovine.  Mla¬
dinska knjiga, Ljubljana.

Koselleck, Reinhart (1999): Pretekla prihodnost: Prispevki k se¬
mantiki zgodovinskih časov.  Studia humanitatis, Ljubljana.

Kratki kurz (1946): Zgodovina Vsezvezne Komunistične partije
(boljševikov).  Cankarjeva založba, Ljubljana.

Kropotkin, Peter (1984): Anarhizam i moral.  Prosveta, Beograd.

Kurnik, Andrej (2005): Biopolitika - novi družbeni boji na hori¬
zontu.  Založba Sophia, Ljubljana.

Lakoff, George in Markjohnson (1980/2003): Metaphors WeLive
By.  The University of Chicago Press, Chicago in London.

Leggett, A. J. (1994): »Reflections on the quantum measure-
ment paradox«. V: B. J. Hiley, in David F. Peat (ur.), Quan-
tum Implications: Essays in Honour of David Bohm.  Routledge,
London in New York.

Locke, John (1952): The Second Treatise of Government.  The Li-
beral Arts Press, New York.

Locke, John (1978): Dve rasprave o vladi.  NIP Mladost, Beograd.

206

Literatura

Lovejoy, Arthur O. (1970): The great chain ofbeing: a study in the
history ofan idea.  Harvard University Press, Harvard.

Lukacs, Gyorgy (1985): Zgodovina in razredna zavest.  ZRC
SAZU, Ljubljana.

Lukšič, Igor (1989): »Prepeluhova recepcija Machiavellijevega
dela II Principe«. Borec,  41, 1, str. 106-11.

Lukšič, Igor (1992): »Morala in politika«. V: Andrej Klemenc
(ur.), Ekološko gibanje, politika, morala.  Časopis za kritiko
znanosti, Ljubljana.

Lukšič, Igor in Kurnik Andrej (2000): Hegemonija in oblast:
Gramsci in Foucault.  Znanstveno in publicistično središče,
Ljubljana.

Luthar Oto, Marjeta Šašel Kos, Nada Grošelj, Gregor Pobežin
(2006): Zgodovina historične misli: Od Homerja do začetka 21.
stoletja.  SAZU, Ljubljana.

Machiavelli, Niccolo (1966): Vladar.  Mladinska knjiga, Ljub¬
ljana.

Machiavelli, Niccolo (1990): »Vladar«. V: Niccolo Machiavelli,
Politika in morala.  Slovenska matica, Ljubljana.

Mannheim. Karl (1929/1952): Ideologie und Utopie.  Suhrkamp
Verlag, Frankfurt am Maine.

Mara, Karl (1977): »Teze o Feuerbachu.« MEIDII.  Cankarjeva
založba, Ljubljana.

Mara, Karl (1977a): »Prispevek k židovskemu vprašanju«. MEID

I.  Cankarjeva založba, Ljubljana.

Mara, Karl (1977b): »Nemška ideologija«. MEID II.  Cankarje¬
va založba, Ljubljana.

Mara, Karl (1977c): »Osemnajsti brumaire Ludvika Bonapar-
ta«. MEID III,  Cankarjeva založba, Ljubljana.

Mara, Karl (1977d): »Manifest komunistične stranke«. MEID

II.  Cankarjeva založba, Ljubljana.

Mara, Karl (1977e): »Prispevek h kritiki Heglove pravne filo¬
zofije«. MEID II.  Cankarjeva založba, Ljubljana.

Mara, Karl (1985): Kritikd'politične ekonomije 1857/58.  Delavska
enotnost, Ljubljana.

207

Uvod v zgodovino političnih idej

Mastnak, Tomaž (1990): »Dvesto let spornosti revolucije - Ed-
mund Burke in angleška kontroverza o francoski revoluci¬
ji«. V: Sir Edmund Burke, Razmišljanja o revoluciji v Franciji.
Krt, Ljubljana.

Melve, Leidulf (2006): »Intentions, concepts and reception:
An attempt to come to terms with the materialistk and
diahronic aspects of the history of ideas«. Historj ofPoliti-
cal Thought,  37, 3.

Mili, John Stuart (1994): O svobodi.  Krtina, Ljubljana.

Močnik, Rastko (1978): »Problemi stalinizma: O praktičnosti
stalinističnega diskurza«. Problemi,  16, str. 173-180.

Montesquieu, Baruch de (1748/1989, I in II): O duhu zakona.
Filip Višnjič, Beograd.

Offe, Claus (1985): Družbena moč in politična oblast.  Delavska
enotnost, Ljubljana.

Outhvvaite, William (1985): »Hans-Georg Gadamer«. V:
Quentin Skinner (ur.), The Return of Grand Theory in the Hu¬
man Sciences.  Cambridge University Press, Cambridge, str.
21-39.

Paine, Thomas (1997): Political Writings.  Cambridge University
Press, Cambridge. Pariz.

Platon (1976): Država.  Državna založba Slovenije, Ljubljana.

Pocock, John G. A. (1984): »Verbalizing a Political Act: To-
ward a Politics of Speech«. V: Michael Shapiro (ur.), Langu-
age and Politics.  Basil Blackwell, Oxford, str. 25-43.

Popper, Karl R. (1995): Quantum Theory and the Schism in Physics.
Routledge, London in New York.

Prepeluh, Albin Abditus (1920): »Informativni uvod«. V: Nic-
colo Machiavelli, Vladar,  Zvezna tiskarna, Ljubljana.

Rabinow, Paul in William M. Sullivan (1987); »The Interpreta-
tive Turn: a Second Look«. V: Paul Rabinow in William M.
Sullivan (ur.), Interpretive Social Science.  University of Cali-
fornia Press, Berkeley, str. 1-30.

Ricoeur, Paul (1981): »Science and ideology«. V: John B. Thomp¬
son (ur.), Paul Ricoeur: Hermeneutics and the human Sciences.

208

Literatura

Cambridge University Press, Cambridge in Editions de la
Maison des Sciences de 1'Homme, Pariš, str. 222-46.

Rizman, Rudi (ur.) (1986): Antologija anarhizma.  KRT, Ljub¬
ljana.

Rizman, Rudi (ur.) (1992): Sodobni liberalizem.  KRT, Ljubljana.

Rosen, Robert (1994): »Some epistemological issues in physics
and biology«. V: B. J. Hiley, in David F. Peat (ur.), Quantum
Implications: Essays in Honour of David Bohm.  Routledge, Lon¬
don in Neve York.

Rosenberg, Justin (1994): The Empire ofCivil Society: A Critique
of the Realist Theory ofinternational Relations.  Verso, London,
New York.

Rousseau, Jean Jacques (1993): Razprava o izvoru in temeljih ne¬
enakosti med ljudmi.  KRT, Ljubljana.

Rousseau, JeanJacques (2001): Družbena pogodba.  Krtina, Ljub¬
ljana.

Schwab, Gustav (1988). Najlepše antične pripovedke.  Mladinska
knjiga, Ljubljana.

Seneca (1966): Pisma prijatelju.  Založba Obzorja, Maribor.

Skinner, Quentin (1978): The Foundations of Modem Political
Thought. Vol. I: The Renaissance.  Cambridge University Press,
Cambridge.

Skinner, Quentin (1985): “Introduction: the return of Grand
Theory”. V: Quentin Skinner (ur.), The Return of Grand
Theory in the Human Sciences.  Cambridge University Press,
Cambridge, str. 1-20.

Skinner, Quentin (1988): »Meaning and understanding in
the history of ideas«. V: James Tully (ur.), Meaning and Con-
text: Quentin Skinner and his Critics.  Polity Press, Cambridge,
str. 29-67.

Skinner, Quentin (1988a): »A reply to my critics«. V: James
Tully (ur.), Meaning and Context: Quentin Skinner and his Cri¬
tics.  Polity Press, Cambridge, str. 231-88.

Skinner, Quentin (1988b)i »Problems in the Analysis of Poli¬
tical Thought«. V: James Tully (ur.), Meaning and Context:

209

Uvod v zgodovino političnih idej

Quentin Skinner and kis Critics.  Politv Press, Cambridge, str.
102-34.

Skinner, Quentin (1989): »Language and political change«. V:
Terence Bali, James Farr in Russell L. Hanson (ur.), Politi¬
cal Innovation and Conceptual Change.  Cambridge University
Press, Cambridge, str. 6-23.

Skinner, Quentin (1997): »The State«. V: Robert Goodin in
Philip Petit (ur.), Contemporarj Political Philosophy: An Antho-
logy.  Blackwell Publishers, Oxford, str. 3-26.

Smith, Mark J. (1998); Social Science in Question.  Sage, in asso-
ciation with Open University, London.

Stapp, Henry P. (1994): »Light as foundation of being«. V: B. J.
Hiley, in David F. Peat (ur.), Quantum Implications: Essays in
Honour of David Bohm.  Routledge, London in New York.

Stix, Gary (2006): »Real Time«. Scientific American  (Posebna
izdaja).

Strong, Tracy B. (1984): »Language and Nihilism: Nietzsche’s
Critique of Epistemology«. V: Michael Shapiro (ur.), Lan¬
guage and Politics.  Basil Blackwell, Oxford, str. 81-107.

Sentija, Lucijana (1982): »Povijest političkih doktrina kao po-
litički vodič«. V: Francesco Valentini (ur.), Modernapolitička
misao.  Skolska Knjiga, Zagreb.

Taylor, Charles (1987): »Interpretation and the Sciences of
Man«. V: Paul Rabinow in William M. Sullivan (ur.), Inter¬
pretove Social Science: A Second Look.  Berkeley, University of
California Press, str. 33-81.

Taylor, Charles (1988): »The hermeneutics of conflict«. V: Ja¬
mes Tully (ur.), Meaning and Context: Quentin Skinner and his
Critics.  Polity Press, Cambridge, str. 218-28.

Thompson, John B. (1981): »Editor’s Introduction«. V: John
B. Thompson (ur.), Paul Ricouer: Hermeneutics and the human
Sciences.  Cambridge University Press and Editions de la Mai-
son des Sciences de 1’Homme, Cambridge, Pariš, str. 1-26.

Tully, James (1988): »The pen is a mighty sword: Quentin
Skinner’s analysis of politics«. V: James Tully (ur.), Mea-

210

Literatura

ning and Context: Quentin Skinner and his Critics.  Polity Press,
Cambridge, str. 7-25.

Valentinčič, Tine (1991); »O knjigi«. V: Stephen Jay Gould,
Darunnova revolucija.  KRT, Ljubljana.

Valentini, Francesco (1982): Moderna politička misao.  Školska
knjiga, Zagreb.

Walzer, Michael (1967): »On the Role of Symbolism in Politi-
cal Thought«. Political Science Quarterly,  82, 2, str. 191-204.

Wolin, Sheldon (1960): Politics and Vision: Continuity and inno-
vation in Western political thought.  Little Brown, Boston.

Zashin, Elliot in Phillip C. Chapman (1974): »The Uses of Me-
taphor and Analogy: Toward a Renewal of Political Langu-
age«. The Journal of Politics,  36, 2, str. 290-326.

Zgaga, Pavel (1989): Grundrisse: Od renesanse do krize marksiz¬
ma.  KRT, Ljubljana.

Zver, Milan (2002): Demokracija v klasični slovenski politični misli.
Orbis, Ljubljana.

Žižek, Slavoj (1978): »Uvod v stalinsko hermenevtiko«. Proble¬
mi,  16, 177-180, str. 181-97.

Žižek, Slavoj (1994): »Zakaj kvantna fizika?«. Problemi,  32, 2,
str. 199-208.

Žižek, Slavoj (1996): The Indivisible Remainder: An Essay on
Schelling and Related Matters.  Verso, London, New York.

211

IMENSKO KAZALO

Adorno, T. W. 163, 164
Akvinski, Tomaž 96, 108, 129-
130, 189

Alatri, Paolo 13, 99
Althusser, Louis 168
Anaksimander 35
Aristotel 35, 64, 97, 108, 169,
186-187, 189

Austin, John Langshaw 68
Avguštin, sv. 188

Bacon, Francis 101, 163-164
Barbaro, Ermolao 98
Barber, Benjamin 147
Baron, Hans 95, 96
Bevir, Mark 63, 72, 74-77, 84,
86

Bibič, Adolf 11-12, 195, 199
Bodinjean 114-115, 116
Bohm, David 146, 155, 159-
160, 198

Bohr, Niels 150, 157
Boyle, Robert 141
Bruni, Leonardo 95-96, 97
Buharin, Nikolaj 149
Burke, Emund 6, 127

Campanella, Tommaso 96
Capra, Fritjof 142
Cicero, Marcus Tullius 109,
189

Collingwood, Robin George
59-62,71

Comte, Auguste 142
Condorcet, Nicolas de 20
Crormvell, Oliver 105

Darwin, Charles 7, 175-178
Debenjak, Božidar 110, 111,
128, 169, 170, 181
Derrida, Jacques 73
Descartes, Rene 141, 142
Dolar, Mladen 175-176, 177
Dunn,John 62, 63

Einstein, Albert 140, 150, 160
Engels, Friedrich 22, 44, 111

Ferguson, Adam 19-20, 137
Filmer, Robert 130-131
Foucault, Michel 48-51, 78,
85-88, 90-93
Friedman, Milton 183

213

Uvod v zgodovino političnih idej

Friderik II. Pruski 99
Fukuyama, Francis 22

Gadamer, Hans-Georg 52-53,
55-59, 66, 71, 79, 81
Galilei, Galileo 175, 190
Giddens, Anthony 57
Goričar, Jože 10, 11
Gould, Stephenjay 176, 177
Gramsci, Antonio 6, 22, 30,
110, 147-149, 168, 200
Grdina, Igor 20

Habermas, Jiirgen 108,199
Hale, D. G. 186-190, 192
Hegel, Georg Wilhelm Fried¬
rich 22,23-37, 38, 41, 45, 59,
83, 102, 109-110, 124-125,
135-138, 148, 151, 158-159,
161, 198

Heidegger, Martin 51, 52,56
Heisenberg, Werner 150
Heller, Agnes 154-155
Helvetius, Claude Adrienne
164

Hobbes, Thomas 54, 105-106,
109, 115-118, 121-122, 129,
130, 141, 143, 163, 183, 191-
192

Holbach, P. T. baron de 164
Horkheimer, Max 163, 164
Hume, David 1,20
Husserl, Edmund 51-52

Isokrat 186-187

Kant, Immanuel 20-21,23, 35,
51, 80, 122-124, 133-134,
138, 139

Kantorovvicz, Ernst 189, 190
Kardelj, Edvard 105
Kautsky, Karl 43
Keane,John 74, 81
Kopernik, Nikolaj 190, 191
Korsch, Karl 43-44
Kropotkin, Peter 125-126, 137

Leibniz, Gottfried Wilhelm
105, 119-120,141
Lenin, Vladimir Iljič Uljanov
167, 181, 182
Linne, Carl von 50
Locke,John 105,109, 118-119,
129, 130-131, 142, 191-192
Lovejoy, Arthur O. 64
Lukacs, Gyorgy 43
Luthar, Oto 19
Luther, Martin 112, 183
Luxemburg, Roza 105, 111

Machiavelli, Niccolo 6, 9, 19,
28, 74, 76, 99-105, 108, 113-
114, 115, 122, 130, 132,183
Madison, James 134
Mannheim, Karl 168
Mao Z e Dong 105
Marx, Karl 21, 22, 38-47, 93,
109-111, 125, 136, 138, 148,
161-162, 165-167, 169
Mastnak, Tomaž 127
Mili, James 74

Mili, John Stuart 39, 74, 125,
1,35-136

Močnik, Rastko 180, 183-184
Montesquieu, C-L. de Secon-
dat 121-122
More, Thomas 104
Munro, William Bennett 140

214

Imensko kazalo

Napoleon Bonaparte 165, 183
Newton, Isaac 7, 138-139, 142,
143, 150, 152, 175
Novalis, G. F. von Hardenberg
109, 133

Offe, Claus 146-147

Paine, Thomas 133, 145
Pareto, Vilfredo 168
Pavel, sv. 188
Pinochet, Augusto 183
Platon 36, 47, 170, 183, 187
Plehanov, Georgij Valentino¬
vi 46, 128

Pocock, John Greville Agard
62, 63, 85-86

Popper, Karl Raimund 141,
149-150, 151

Prepeluh, Albin 9, 10, 102-103
Prigogine, Ilya 140

Rousseau, Jean-Jacques 28,
102, 109, 120-121, 129, 131-
132, 137

Ricoeur, Paul 73-74

Salisburyjski, Janez 189-190
Saluti, Coluccio 95

Schlegel, K. W. F. von 18, 19,
109, 122, 132, 159, 162
Schleiermacher, F. D. E. 53
Seneca, Lucius Annaeus 64,
188

Shakespeare, William 99-100
Skinner, Quentin 53, 57, 62-
63, 65-72, 74-77, 79-83, 87
Smith, Adam 6, 19, 39, 142
Sokrat 36

Spinoza, Baruch de 101
Stalin, J. V. 105, 179-184

Tales 35

Taylor, Charles 72, 82
Tracy, Destutt de 164, 165
Tito, Josip Broz 105

Vico, Jean-Baptiste 19, 110
Voltaire, F-M. Arouet 20

Walzer, Michael 191, 192
Weber, Max 167
Williams, Raymond 71

Žižek, Slavoj 145, 148, 152,
156, 158, 179, 180, 184

215

Igor Lukšič in Jernej Pikalo

Uvod v zgodovino političnih idej

♦

Založnik

Založba Sophia, zavod za založniško dejavnost
Slomškova ulica 6, Ljubljana
e-mail: z.sophia@siol.net
www.zalozba-sophia.si

♦

Zbirka

Sodobna družba 18/2007

♦

Urednica
Vlasta Vičič

Odgovorni urednik
Zvone Filipovič

♦

Računalniško oblikovanje
T2 studio d.o.o., Ljubljana

Tisk

Rotosi d.o.o., Ljubljana

♦

Naklada
500 izvodov

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

5 S

II 718 381

701014673

COBISS s

Ponovna naturalizacija in vpoklic mehanskih kon¬
ceptov, od katerih je najmočnejši ekonomicizem,
tj. pretvarjanje vseh relacij med ljudmi v kategorije
ekonomije, trga, blagovne produkcije, profitne lo¬
gike, denarnih razmerij, hoče vzpostaviti razmerja
zgodnje moderne. Tedaj je naturalizacija politične
misli radikalno spodkopala na božjem utemeljeno
realnost in emancipirala moči posameznika izpod
fevdalnih oblasti monopolizirajočega korporati¬
vizma. Danes naturalizacija sveta deluje konserva¬
tivno, utrjuje negibnost in ščiti pridobitve peščice
monopolov na politični ravni, na teoretski ravni
pa se zoperstavlja najboljšim intelektualnim prido¬
bitvam in prodorom, doseženim v dvajsetem stoletju.

Iz knjige

založba

SOPHIA

ISBN 978-961-6294-90-4