Leto XIII.
Številka 6.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
3CŠi MAKSO 1=112C.
V LJUBLJANI.
Natisnila »Narodna Tiskarna", 1897.
VSEBINA.
--->"S«"<-- ~      ,
1. K—l: K uporabi §-a 522. k. z, posebej glede igre ,,mauseheln"    161
2. Dr. Vlad. Pappafave: Beležništvo na Francoskem  ....   163
3. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo:
«) Ako se je prevzemnik zavezal v izročilni pogodbi, dati svatbeno kosilo in obleko, zahtevati se more za to ' tudi nadomestek v denarjih........168
l>) Pogoj za začasno zaščito posesti je motenje bodisi po protipravni odpravi iz posesti, bodisi po prikratbi v posesti reči ali pravice   .   .   .   .......170
c) I/.vršilo na premičnine se mora opustiti, ako ni pričakovati, da bi izkupilo presegalo izvršilne  stroške; k   premičninam  spadajo  tudi  tirjatve;   že  izvršena dražba izreči se mora v tem slučaji kot neveljavno .    174 Kazensko pravo:
a) Porotniški izrek, ki spoznava krivim umora enega izmed treh v sporazumnem dogovora delujočih storilcev, a druga dva samo uboja, ne nasprotuje samemu sebi   ...............    175
b) Kdor si je prilastil denar, ki mu je bil službeno zaupan zoper obstoječe predpise, zakrivil je poneverbo    176
c) Določilo §-a 389. o. drž. zak. nikakor ne vpliva na kaznivost zatajbe po §-u 201., lit. c) kaz. zak.   .   .    178
d) Kot trgovinsko znamko je smatrati ne samo tako zvane obrambene znamke, ki na zunaj niti ni cesto posebno vidna, nego celo vpisano znamkiuo podobo .    178
e) Nagib prisotnosti- storilca na mestu nereda je za učin rabuke neodločljiv      ...........181
f) O medsebojni omejitvi §-ov 22. in 24. zakona o obrani obrtnih znamek od 6. januvarija 1890, št. 19. drž zak.    182
g) Dela, ki so izišla za veljavnosti prejšnjih zakonov, so deležna obrambe po zakonu o tvoriteljski pravici od 26. decembra 1895, št. 197. drž. zak. samo tedaj, ako so bila predmet posega po pričetku veljavnosti navedenega novega zakona..........186
4. Književna poročila..............    188
5. Razne vesti................189
H. Pregled pravosodstva.............191
SLOVENSKI PRAVNIK št. 6.
K uporabi §-a 522. kaz. zak., posebej glede igre „mauscheln".
Marsikrat je kazenskemu sodniku soditi o igrah, kaznivih po §-u 522. kaz. zak., med katerimi se pogostoma nahaja nemški imenovana igra „mauscheln". Kolikor mi je iz sodne prakse znano, obsojajo vseskozi kazenski sodniki take igralce po §-u 522. kaz. zak. Ta praksa se mi ne zdi zakonita, kakor bom skušal v nastopnih vrsticah dokazati.
Pred vsem se mi pa zdi potrebno povedati, zakaj se zanimam za imenovano igro; porekel bi kdo, da pišem nekako pro domo.
Povod temu članku so mi nasledki obsodbe po §-u 522. kaz. zak. Da ne omenjam drugih, navajam le eden praktičen slučaj, v katerem je politična oblast vzela gostilničarju pravico do gostilnice, ker se je v njegovi gostilnici igrala igra „mauscheln". Stvar je toraj vredna pomisleka, da se ne dogaja krivica.
Kazenski zakon prepoveduje v §-u 522.: Jgranje vsakatere slepe ali take igre, ki zavisi od same sreče, kakor tudi vseh tistih iger, katere so s posebnimi predpisi po imenu prepovedane".
Da bi bila igra „mauscheln" posebej prepovedana, pisatelju ni znano; s §-om 522. kaz zak. taka prepoved ne bi bila v soglasji.
Preostaje toraj razmotrivanje prašanja, če je ta igra taka, „ki zavisi od same sreče".
Zakonodavec hoče brezdvomno zaprečiti take igre, pri katerih igralcu ni mogoče proračuniti, koliko bo izgubil v igri.
Če toraj dokažemo, da je pri igri „mauschelnu igralcu mogoč tak proračun, smemo trditi, da ta igra ni taka, „ki zavisi od same sreče".
11
162   K uporabi §-a 522. kaz. zak., posebej glede igre „mauscheln".
Vzemimo primerljaj; natančneje razlaganje načina igre „mauscheln" opustimo. Navajamo le, da se po štiri kvarte raz-dele med igralce, jedna se pa pokaže kot atut. — Razdelitelj kvart vplača vselej v „banko" 4, 8, 20 ali pa še več novcev ali pa tudi goldinarjev. „Igralec" mora dobiti najmanj 2 zaseka (stiha), inače mu je plačati dvakrat toliko v „banko", kakor je „stalo"; „pomagač" pa mora napraviti vsaj jeden zasek, inače mu je plačati toliko v „banko", kolikor je bilo prej v njej. Primoran ni nobeden igralec, da bi moral »igrati" ali pa „pomagati".
Čvetero igralcev se vsede k igri „za 4 novce", to je razdelitelj kvart ima vplačati v „banko" 4 novce; rečejo si, da hočejo igrati 100 iger, tako, da pride na vsakega igralca 25krat dolžnost, da kvarte razdeli in vplača 4 novce.
Jednemu izmed igralcev je pa v prvi vrsti le za kratek čas; rad igra, pa noče izgube imeti črez 1 gld. Mu je li mogoče 100 iger soigrati, ne da bi imel morebiti izgube nad 1 gld. ? Odgovarjamo da! Še 1 gld. izgube ne bo imel!
Igralcu se je le treba strogo načela držati, da ne bo nikdar »igral" ali pa »pomagal", če nima popolnoma zagotovljenih vsaj dveh, oziroma jednega zaseka. Največja „smola", ki bi se za-mogla temu varčnemu igralcu pripetiti, bi bila, da od vseh 100 iger nobene ne bi „igral" in pri nobeni ne bi „pomagal". — V tem slučaji bi imel ravno 1 gld. izgube; 25krat bi namreč kvarte razdelil in vsakokrat vplačal 4 novce. Ker pa ga tako huda „smola" skoro gotovo ne bo zadela, ne bo izguba dosegla 1 gld.
Vzemimo pa še skrajni slučaj: Vseh čvetero igralcev je tako varčnih, kakor preje omenjeni igralec in vsi imajo enako hudo „smo]oa, tako, da nobeden ni mogel „igrati" ter tudi ne »pomagati". V tem slučaji so vplačali vsak 1 gld. v „banko", vsi torej 4 gld. Ker so si rekli, da hočejo samo 100 iger igrati, bodo si te 4 gld. razdelili, vsak dobi svojo stavo nazaj, in izgube nima nobeden.
Predstoječi primerljaji kažejo, da je igralcu igre »mau-scheln" mogoče natanko proračuniti, koliko bo k večjemu izgube. Je-li tak proračun tudi pri drugih igrah mogoč?
Primerjajmo obče znano igro „tarok". Igralci si rečejo, da hočejo igrati 100 iger. Bi-li zamogel eden izmed igralcev pri sebi
Beležništvo na Francoskem.
163
misliti in doseči, da bi zaigral n. pr. le 1, 2, 3 gld. i. t. d.? Ne, in če bi se tudi posebno „nizko" igralo in bi dotičnik bil najboljši igralec! Če ne dobiva „dobrih" kvart, bo izgubival in sicer toliko, da mu nikakor ne bo moči vedeti ali proračuniti, kolika bo konečna izguca,.ko bode vseh 100 iger konec!
Enako je tudi pri mnogih drugih igrah, katere se ne vštevajo med „hazardne".
Sicer pa tudi način igranja igre „mauscheln" ni tak, da bi se zamoglo reči, da uspeh „zavisi" od same sreče". Vsak, kateremu je ta igra znana, bo pritrdil, da je baš pri tej igri mnogo ležeče na igralcu. Previdnega igralca bo težko ali celo ne doletela kaka posebna škoda. Lahkomiselni igralec pa seveda pride pri tej kakor tudi pri drugih igrah s časom na izgubo.
Ponavljam: Igre „mauscheln" ni šteti k „hazardnim", ker si vsak igralec že v začetku igre lahko proračuni, kolika bo njegova izguba v najslabšem slučaji, in ker tudi način igre ni tak, da bi se zamoglo reči, da njen uspeh „zavisi od same sreče". K—l.
Drugi ukaz (z dne 2. februvarija 1890) določuje pravila glede odnošajev med beležnikom in depositno blagajnico, namreč 1.) o vplačilih v blagajnico, 2) o povračilih vplačil iz blagajnice in 3) o tekočem računu beležnika pri blagajnici.
1.) Vplačilo vrši se (kakor se je preje omenilo) v Parizu pri glavni blagajnici (caisse generale), in v pojedinih okrajih pri glavni blagajnici onega kraja, na katerem se nahaja ravno bivališče beležnikovo. Vsako vplačilo mora biti prevideno s poročilom polagatelja, v katerem mora biti naznačen izvor vplačila; predsednik blagajnice odpošlje to poročilo disciplinarni komori, med tem ko izdaja blagajnica se svoje strani polagajočemu beležniku potrdilo za položeno svoto.
2.) Povračilo vplačil vrši se vsled predidoče rekvizi-cijske prošnje, katera mora biti dostavljena blagajnici najmanj
Beležništvo na Francoskem.
Študija odvetnika dr. Vlad. Pappafave.
(Konec.)
11*
164
Beležništvo na Francoskem.
pet dni pred istinitim povračilom. Istinito povračilo od strani predstojnika blagajnice vrši se na pokaz izplačilnega pooblastila od strani beležnika, toda on ali njegov odposlanec mora izročiti blagajnici dotično potrdilo.
Da se ta povračilna izplačila tembolje urede, pa tudi radi kontrole, vroči se beležniku knjižica, katere pojedine strani so razpredeljene na tri dele, in sicer: 1.) juksta, to je oni del, kateri ostane v knjižici, kadar se listek iz nje iztrga (la souche); 2.) preje navedeno izplačilno pooblastilo (autorisation de paiement); 3.) horizontalni, v dva dela razpredeljeni talon. Vsi trije deli morajo biti prevideni s tekočim številom, z imenom beležnika in številom njegovega tekočega računa pri depositni blagajnici. Razun tega ima prvi del (la souche) ponavljanje v pooblastilu navedenih podatkov, in na njem je udarjen pečat disciplinarne komore. Izplačilno pooblastilo ima samo izjavo, da se izplačilo vrši na roke osebe, omenjene v prošnji. Tretji del (talon) predeljen je horizontalno; na prvi polovici je izjava (avis), da bode be-ležnik osebno ali njegov odposlanec denar prejel. Drugi del (bulletin du retrait) ima napisan datum prošnje in znesek do-tične prošnje. Oba ta dva dela morata se v navedenem roku s prošnjo dostaviti blagajnici, katera drugi del odtrga ter ga da na razpolago disciplinarne komore. Izplačilno pooblastilo izgubi, ako se 30 dni potem, ko je dospela prošnja k blagajnici, ne predloži, svojo veljavo ter se potem prvi del talona vrne beležniku.
3.) Tekoči račun. Za vsakega beležnika obstoji za po-ložbe pri blagajnici s stalnim številom tekoči račun, o katerem se koncem vsacega leta (dne 31. decembra) napravi obračun ter se preračunajo obresti od glavnic. Blagajnica zavezana je, da prva dva meseca vsacega leta dostavi beležniku izpisek iz tega tekočega računa. Drugo glede tekočega računa se je že preje povedalo.
V veljavo stopil je ta ukaz 1. julija 1890.
Nove naredbe, kakor so preje navedene, prinesle so koristne melijoracije v izvrševanje beležniških nalog; akoravno je bilo morda presmelo pričakovati, da bodo njihovi predpisi, tudi ako bi se najstrožje izvrševali, preprečili vse zlorabe, o kojih se je javno mnenje pritoževalo, zlorabe, katere se niso niti mogle slutiti pred sto leti, pri ekonomskem položaju in povsem drugačnih navadah, kakor današnjih, se je vendar njih število znatno zmanj-
Beležništvo na Francoskem.
165
šalo, in francosko beležništvo mora vlado zahvaliti, da je s strogimi ali potrebnimi predpisi poskusila, zopet uveljaviti pri domačem notarjatu čestite tradicije one ustanove in da je vzela v obrambo staro in slavno ime te važne korporacije.
Vendar ni dolgo trajalo, da so se culi pri občem odobravanju, neki vgovori, in sicer ponekod jako ostri vgovori proti novim naredbam.
V prvi vrsti, na primer, da so nova pravila slaba radi tega, ker se dvomi, da bi mogel ukaz z dne 30. januvarija 1890, proglašen proti predpisom člena 50. ventoškega zakona v obliki pravilnika javne uprave, zakonito beležnikom naložiti nove dolžnosti, katere smo našteli, in katere so bile popolnoma neznane vento-škemu zakona, ne da bi tedajni zakonodavec za to pooblastil eksekutivne oblasti, katera je bila edino pooblaščena, da orga-nizuje komore, »katerim naj bi bil poverjen nalog, da vzdržujejo notranjo disciplino."
Pri tem se mora priznati, da je državno oblast v o zapazilo z jednim samim, sicer jako omejenim pogledom bolezen, za katero hira beležniška ustanova, ker nikakor ni prišla na pomoč poljedelski krizi, in velikim napakam, katere so se opažale na odredbah za postavitev v službo teh javnih uradnikov in za njihovo profesijonalno izobraževanje, kakor se tudi ni trudila, da bi ustanovila beležniški tarif, katera potreba se je posebno pokazala,1) napake, katere bi se na primer odstranile, daje v francoskem beležništvu za te predmete uvedena obča in izbrana enketa.
Z jedno besedo priznati se mora, da so navedene naredbe odgovarjale več kakor jedni manifestaciji javnega mnenja, in da so odpravile preje znake zla, nego pa samo zlo.
') Dandanes je po podatkih gosp. Fournier-a (Revue politique et Par-lamentaire, II., št. 10, str. 72) v Parizu in departementih 8910 beležnikov. Mnogo jih je, a pred vsem so slabo razdeljeni. Mali kmetiški uradi morajo se združiti v velike; oni ne morejo doprinašati svojim imejiteljem niti toliko, kolikor potrebujejo, da se pošteno prežive.
Kakor je opomnil Favard de Langlad, ne bode se noben čin samo-svestno obnašal, ako onemu, kateri ga izvršuje, ni osigurano prilično pre-življenje za sebe in družino. Ear se tiče publike bilo bi bolje, da se nekoliko potrudi, da sebi najde vredne in čestite beležnike ali, da jih nekoliko časa tudi pogreša, nego da ima na izber nekoliko, katere malovrednost kmalu zapelje v slabo življenje in siromašnost.
166
Beležništvo na Francoskem.
To je nekako tako, pravi umestno gosp. Bauby, kakor če bi v terapeutiki zdravnik zadovoljil se, da obrača svojo pozornost na znake rane kake organske bolezni, mesto da ob jednem prične tudi zdraviti bolezen v korenini. Kaj bi se v tem slučaji zgodilo? Bolniki mogli bi slučajno za nekoliko časa okrevati, leči na drugo stran, toda ker se za zlo ni našlo zdravila v krvi, moralo bi se vedno bati, da se bolezen za nekoliko časa zopet ne povrne in sicer še z večjo močjo.
Priznati se mora toraj, da omenjene naredbe pri vseh svojih dobrih straneh nimajo v sebi konečne rešitve beležniškega vprašanja na Francoskem, in da se morejo jedino smatrati kot hvalevreden poskus potrebnih reform.
Radi tega, in da bi se pričela proučavanja o tem, po kateri poti bi bilo treba hoditi, da se čim bolje odpravijo vse zlorabe, z jedno besedo, da se zakone dovede v sklad z mnogimi pre-membami, katere so se izvršile v vseh pravcih, in da se razvi-dijo vse rane, katere je zadal čas, sploh vsem ljudskim ustanovam, da se to doseže, pričela se je iznova živahna akcija, katere se je sedaj poprijela tudi vladina intervencija.
Beležništvu je pred vsem na srcu ona agitacija in ni čakalo, da bi je drugi, manj poklicani,^ tem prehiteli, ampak je samo takoj stopilo na torišče ter skušalo po inicijativi posameznikov in po skupni inicijativi doseči, da čim več stori za konečno dosego omenjene reforme.
Ti napori imeli so ob jednem ta uspeh, da so dali povod množini predlogov, in dosegli pred vsem, da se beležniško vprašanje znatno pospeši, tako da bode, mi smo o tem uverjeni, skoro dočakalo, da se more uspešno vzeti v pretres po zakonodavstvu.
Ako se ozremo na vse ono, kar je bilo obelodanjeno ali predlagano od strani pisateljev, beležnikov, pravnikov in poslancev, ako upoštevamo razne nazore o vprašavni reformi, kakor se morejo spoznavati iz manifestacij javnega menenja, dospemo
Takega duha navzet je ventoški zakon; a priznati se mora, pravi Fournier 1. c, da se vlada tega zakona poslužuje, kolikor je v njeni moči. Od 1. 1875. do 1. 1879. odpravila je 64 kmetiških beležniških uradov, a od 1. 1880. do 1. 1893. izvršilo se je zopet do 201 odprave. Toda vladina dobra volja najde čestokrat zakonito oviro, katere se ne more premostiti, to je čl. 31. ventoškega zakona, kateri zahteva, da sta nameščena najmanj dva, ali največ pet beležnikov, v vsakem sodnem okraju.
Beležništvo na Francoskem.
167
do uverjenja, da se je doseglo več kakor molčeč sporazum o vseh važnih in bistvenih točkah.
Nam se zdi, da te točke na to merijo: 1.) odpravijo naj se vsi uradi, kateri ne morejo zadoščati najnujnejšim potrebam do-tičnih iraejiteljev. V vsakem okraju nameščen bodi po jeden be-ležnik. Beležniki ne bodejo več razdeljeni v nekoliko kategorij, oni morajo biti primorani, da vrše svoj urad v obsegu onega področja, kjer imajo svoje sedišče. 2.) Da se ustanovi pridobi boljše osobje, morajo se izkazati kandidati za beležniška mesta z diplomo dovršenih pravnih študij. 3.) Ustanovi naj se samo jedna disciplinarna komora za vsako okrožje. Delovanje disciplinarnih komor naj se razširi in utrdi tako, da se njih ugled poveča, in da postane strožje nadzorovanje nad upravo in računovodstvom beležnikov. 4.) Ustanovi naj se zakoniti tarif za belež-niški honorar, katerega naj odmeri vzklicno sodišče, ko je zaslišalo disciplinarne komore in podrejena sodišča.
Mi smo trdno prepričani, da bodo razne melijoracije, katere so se predložile, blagotvorno delovale na beležništvo na Francoskem ter da bodo zmanjšale v obili meri število propalih beležnikov, in pred vsem vzele vsako pretvezo bodočim prestopnikom, ker bodo pri mnogih dragocenih garancijah, s katerimi bode odslej obdarovana institucija, njeni člani bolj obvarovani proti nečistim strastim in skušnjavam, ter bodo odločneje obrnili svojo pozornost na izvrševanje svojih dolžnostij, kakor tudi na čuvanje častnih tradicij, s katerimi so se njihovi predniki pred svetom odlikovali.
Mi smo dalje prepričani, da je beležniški instituciji na Francoskem namenjeno še mnogo ponosnih dnij. Na ta način obnovljena, ojačena in pomlajena, zadobi skoro poleg ugleda in zaupanja naroda nekdanje svoje odlično mesto v društvu. Tedaj prevzame z novim sijajem iznova ono blagotvorno in pomirljivo misijo, kateri se ni bilo treba nobenemu njenemu članu otujiti, in bode tem odločneje in obilneje, kakor kedaj pripoma-gala za vzdrževanje družbenega življenja in bode varovala slogo in jedinost med državljani ter bode povzdignila materijalno blagostanje na zemlji in ž njim združeno širenje narodnega bogastva.
168
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Ako se je prevzemnik zavezal v izročilni pogodbi, dati svatbeno kosilo in obleko, zahtevati se more za to tudi nadomestek v denarjih. Ta tirjatev preide tudi na dediče upravičenca, ako je sicer tirjatev postala eksistentna.
Nedoletna Ferdinand in Janez Z., pravna naslednika Antona Ž., vložila sta proti Jožetu Ž. tožbo, naperjeno na nadomestek za svatbeno kosilo in svatbeno obleko v znesku 58 gld. V izročilni pogodbi dto Črnomelj, 18. januvarija 1879 posl. št. 1829 zavezal se je namreč toženec Jože Z., dati svojemu bratu Antonu Z. v slučaji, če bi ta stan izpremenil ter se oženil, svatbeno kosilo in svatbeno obleko. Nesporno je bilo med strankama, da se je Anton Ž. 1. 1892. na Ogerskem oženil, in da Jožef Z. Antonu Z. ni dal niti svatbenega kosila, niti svatbene obleke. Anton Z. je umrl, in zapuščina njegova prisodila se je njegovima otrokoma Ferdinandu in Janezu Z. Toženec vgovarjal je, da se je v navedeni pogodbi le zavezal, dati kosilo in obleko, toraj >in natura«, ne pa plačati kak namestek. Vgovarja pa tudi, da Anton Z. od njega ni nikdar zahteval niti kosila niti obleke, in da je toraj zahteva Anton Ž. iz navedene izročilne pogodbe ugasnila s smrtjo njegovo ter ni prešla na njega pravne naslednike. Priča Martin P. potrdila je, da je Anton Z. še na smrtni postelji opominjal brata Jožefa Z. zastran svatbene obleke in svatbenega kosila rekoč mu: »Ofcet mi tudi še nisi odrajtalc.
Okrajno sodišče v Metliki je z razsodbo z dne 29. decembra 1896, štev. 8712 ugodilo tožbenemu zahtevku iz nastopnih
razlogov:
Svatbeno kosilo in svatbena obleka, kojo oboje združuje vulgarni izraz »ofcetc, postavlja se običajno v izročilne pogodbe v poboljšek izgovorjene odpravščine. Zahteva postane eksistentna šele tedaj, če dotičnik v zakon stopi. V drugem oziru pa taka zahteva ni omejena, niti po običajih, niti po zakonitih določbah, zlasti ne v tem oziru, da ne bi prešla temeljem dedinske pravice ali pogodbe na pravne naslednike (§-a 531., 878. obč. d. z.), kajti
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
169
kakor zahteva dote, katero ima dobiti zakonski mož, da lažje zalaga stroške zakonskega življenja, ne preneha s smrtjo zakonske žene, temveč preide na njene dediče, ravno tako mora se smatrati zahteva na »ofcet« t. j. na svatbeno obleko in svatbeno kosilo kot prostodedno, nikakor ne omejeno le na osebo istega, kateremu je bila izgovorjena. Nesmisel bila bi trditi, da se zamore zahtevati svatbeno kosilo in obleko le »in natura«. Ravno predležeči slučaj kaže, da je to velikokrat celo nemogoče, zlasti če se dotični opravičenec poroči daleč v tujini. Nesmisel bila bi pa tudi, trditi, da je ugasnila zahteva Antona Ž., oziroma njegovih pravnih naslednikov s tem, da je imenovani umrl, da sedaj ne more več uživati kosila in nositi obleke. Ravno zato je le pravično, da stopi na mesto svatbenega kosila in obleke, koje oboje se sedaj glede na predruga-čene razmere ne more več zahtevati, in tudi ne sprejeti, namestek v denarji. Toženec je tudi trdil, da ni Anton Z. nikdar zahteval od njega niti svatbene obleke, niti svatbenega kosila, da je toraj molče se odrekel tej pravici (j; 1444. obč. drž. zak.). Take odpovedi pa toženec ni dokazal, akoravno je bila njegova dolžnost, to dokazati. Če bi se bil pa k temu dokazu tudi po glavni prisegi ponudil, ne bi se bilo moglo spoznati na tak dokaz, ker je nasprotnost te to-ženčeve trditve potrdila klasična priča Martin P., češ, da je Anton Ž. še na smrtni postelji, dan pred svojo smrtjo opominjal toženca, da mu »ofcetc še dosedaj ni odiajtal. Ni bilo treba spoznati na dopolnilno prisego tožiteljev, ker ni istih dolžnost, dokazati, da je toženca tirjal Anton Z. radi svatbene obleke in kosila, to zaradi tega ne, ker je ta zahteva v trenutku, ko je Anton Z. stan izpre-menil — to je bilo že 1. 1892 — v moč stopila in bil je toženec že od tega dneva »in mora solvendi« (§ 1417. a contr.; § 1334. obč. d. z.)
Višje sodišče v Gradcu je z razsodilom z dne 17. fe-bruvarija 1897, štev. 1093 razsodbo prvega sodnika izpremenilo in tožbeno zahtevo zavrnilo iz sledečih
razlogov:
Apelacijska pritožba toženca je vtemeljena. Po izročilni pogodbi z dne 18. januvarija 1879 le dokazano, da se je toženec zavezal svojemu bratu Antonu Ž. dati, ko bode ta stan izpremenil, svatbenno kosilo in svatbeno obleko.  Ne more se dvomiti, da se
170
je hotelo z besedo »dati« izreči, da ima Jože Ž. dati svatbeno obleko in kosilo in natura, in da se ni zavezal plačati za to primeren namestek. Ujema se z razmerami na deželi, da se pri takih »poboljških« odpravščin, koje ima prejemnik zemljišča izplačati bratom in sestram, izgovori svatbeno kosilo in svatbena obleka le v slučaji, da se dotičnik oženi v stanovališču dotičnega prejemalca. Če bi bilo resnično, da ima prevzemnik plačati tudi namestek, moral bi tako kosilo in tako obleko dati, kakor je to običajno na dotičnem, slučajnem kraju poroke. Pa tudi tedaj, če bi se hotelo smatrati glede obsega zaveze, merodajen kraj, kjer prevzemnik stanuje, bi postala njegova zaveza s tem, da bi moral poslati namestek v morebiti oddaljeni kraj dokaj širja. Brez pomena je, če je Anton Z. toženca radi tega dolga opominjal. Zahteva bila bi brez opomina v trenutku eksistentna postala, ko se bi bil Anton Z. — kakor se je to v pogodbi m o 1 č 6 kot pogoj sprejelo — v stanovališču po-gojevalcev poročil. Ker pa se je Anton Z. poročil na Ogerskem, ni prišla ta zahteva do obstanka, in tudi ni mogla preiti na pravne naslednike njegove.
Najvišje sodišče na Dunaji je z razsodilom de intim. 12. maja 1897, št. 4806 razsodbo višjega sodišča izpremenilo in uveljavilo razsodbo prvega sodnika iz razlogov istega, položaju in zakonu primernih in osobito uvažujč, da se je toženec v pogodbi z dne 18. januvarija 1879 izrecno zavezal, svojemu bratu Antonu Ž. v slučaji, če se oženi, dati svatbeno kosilo in svatbeno obleko, da se je brat Anton Ž. oženil, ne da bi bil toženec navedene obveznosti izpolnil, in da toženec ni oporekal, da je moral Anton Z. dotične stroške sam založiti, uvažujč, da je bil toraj zadnji opravičen zahtevati od toženca povračilo, in uvažuje, da je ta povračilna tirjatev po smrti Antona Z. prešla na tožitelja, kot dediča njegova.
b) Pogoj za začasno zaščito posesti je motenje bodisi po protipravni odpravi iz posesti, bodisi po prikratbi v posesti reči ali pravice.
(Kasacijska odločba.)
Za m. del. okrajno sodišče v L j. ugodilo je s konečnim odlokom z dne 30. novembra 1896, št. 24168  v pravdi Fran-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
171
četa P, proti Janezu P. radi motene posesti tožbenemu zahtevku,
glasečemu se:
Tožitelj France P. nahaja se v zadnji dejanski posesti pravice, po dosedanji poti črez tožencev travnik pare. 33921 k. o. B. voziti na svoje onkraj te parcele ležeče njive in travnike in nazaj, toženec ga je s tem v tej posesti motil, da je v času od 7. do 28. aprila 1896 večkrat dejansko zabranjeval to vožnjo in se toraj obsodi, da mora v prihodnje vsako jednako motitev te tožiteljeve posesti opustiti proti sodni globi za vsak prestopek.
Razlogi.
Po dokazovanju s pričami je popolnoma dokazano, da je toženec že v jeseni lanskega leta črez svoj travnik vodečo staro poljsko pot prekopal s tem, da je napravil globok jarek, da ni bilo moč črez voziti, ter ob jednem napravil namesto s tem zaprte stare poti novo pot v svrho, da bi odvrnil vožnjo od stare poti na novo, ker je bila prva na vse kraje zvožena in mu je tako nastajala trajno občutljiva škoda na travniku. Tožitelj imel je nesporno pravico za svoje polje in travnike onkraj travnika pare. št. 3392/1 tje in nazaj voziti po stari poti in je prestava pota, v kolikor se zamore to prašanje v pravdi radi motene posesti rešiti, vsekakor predrugačenje faktičnega stanja in toraj, ako se je samo-lastno izvršilo, motenje zadnje taktične posesti. Isti opira svoj zahtevek na to, da je on okolu 15. marca 1896 v družbi z dvema soopravičencema ta predrugačeni stan zopet popravil s tem, da je jarek na stari poti zasul in potem nadalje po tej poti vozil. Uva-žuje pa, da je tožitelj s tem, da je prestavil pot in s prekopanjem stare poti povzročil novi taktični stan, nastane prvič prašanje, ako je bil tožitelj tudi opravičen, zopet samolastno jarek zasuti ali ne. V tem oziru je iz dokazovanja s pričami dokazano, da je tožitelj par dni poprej že sam po novi poti vozil, dalje je dokazano po izreku izvedencev, da je bila nova pot vsekakor krajša in pri-pravnejša ter iz tega sledi, da za zasutev tačas ni bilo niti sile, niti nujne potrebe, tako, da bi sicer sodna pomoč prepozno prišla, kajti, ako tožitelj, kakor on trdi, ni že veliko časa, vsaj 30 dnij preje zvedel o tem, bi bil lahko potom tožbe radi motenja posesti svojo pravico obranil, in se toraj označi ta zasutev tudi kot neopravičen samobran in dejanska motitev od toženca povzročenega
172
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
novega položaja glede poti t. j. s prekopanjem povzročene zapire starega pota in s tem javno izražene prepovedi vožnje po tej. Ta zasutev dala bi zopet tožencu zadostni pravdni vzrok k tožbi za motenje posesti, kakor je to storil nasproti stranki Matiju Z. v paralelno izvršeni pravdi. Ker pa toženec proti tožitelju tega ni storil, sprejel je zopet nasproti temu položaj, kakor ga je ta napravil, namreč poprejšnji stan stare poti, in zopet ni bil opravičen več, nadaljnje vožnje istega po stari poti prepovedati in samo-lastno ustavljati, kar je v času od 7. aprila naprej najmanj trikrat storil, kakor se je to dokazalo po pričah. Opravičiti bi se zamoglo le v tem slučaju, ko bi se bilo tožencu posrečilo dokazati, da je tožitelj vsaj 30 dnij pred zasutvijo izvedel o tem, da je on to staro pot prekopal. Ta dokaz pa se ne more sklepati iz izpovedeb prič, ker tega striktno ni mogla nobena priča potrditi in po izpo-vedbi Lorenca F. bi to še ostalo dvomljivo, ker se je dotični pogovor vršil že po tej tožbi in brez natančnejšega določila časa in okoliščin, ter istega ne podpirajo še daljni dokazi. V tem slučaji bi se zamoglo namreč sklepati, da je bil toženec že za časa zasutve jarka v zadnji dejanski in mirni posesti prepovedi vožnje črez staro pot, in je s prepovedjo vožnje ter ev. odvračanjem živine le primerno to svojo dejansko posest obranil, ker bi se v tem slučaji zasutev značila ne samo kot neopravičeni samobran temveč tudi sploh kot motenje navedene posesti. Radi tega ostaja rešitev pra-šanja, ako je toženec vsled naprave nove, bolje poti ravnal le v dopustni meji, vožnjo služnost v smislu §-a 484. o. d. r. omejiti, že tekoči redni pravdi med strankama.
Vsled rekurza toženčevega potrdilo je višje deželno sodišče v G. z razsodilom z dne 13. januvarija 1897, št. 11 konečni odlok prve inštancije.
Razlogi:
Če ravno ne bi zatvoritev dosedanje poti učinila motitve služnostne pravice tožiteljeve, ker je nova pot krajša in boljša, toraj izvrševanje posesti pravice tudi ne bi bilo zabranjeno ali oteženo, vendar sledi nedvomno iz razprave, da se je tožitelj, kateremu se ni moglo dokazati, da je o zatvoritvi pota več kakor 30 dnij pred zakopanjem jarka računši izvedel, v posesti izvrševanja pravice na stari poti obdržal s tem, da je jarek zasul, po stari poti naprej vozil in pri dvakratnih poskusih  tožencu  vožnjo za-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
173
braniti, ni odnehal od vožnje, pri tretjem zabranjenji in prepovedi, kateri se je njegov sin udal, pa takoj v obrambo svoje posesti prosil za sodno pomoč. Nevažno je toraj, ako se je s prekopanjem stare poti učinila motitev posesti pravice, kajti tožitelj je posledice motitve takoj sam odvrnil, ker je odpravil motečo napravo in se je z nadaljno vožnjo v dosedanji posesti obdržal. V tej posesti pravice toženec ni imel tožitelja samolastno motiti in ga k temu tudi ni opravičila naprava nove poti, ker si je tožitelj vkljub temu vedel varovati pravico posesti do stare poti.
Vsled izvanrednega rekuiza toženca je najvišje sodišče z naredbo z dne 17. marca 1897, št. 3268 razveljavilo razsodili obeh nižjih instanci j in tožbeni zahtevek zavrni 1 o.
Razlogi:
Pogoj za zaščito posesti, ki se ima začasno podeliti po § u 339. o. d. z. in po ces. naredbi z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak., je motenje, bodisi po protipravni odpravi iz posesti, bodisi po prikratbi v posesti reči ali pravice. V predležečem slučaji bil je predmet razprave, določene po §-u 5. navedene ces. naredbe, posest pravice tožiteljeve, črez tožencev travnik izvrševati poljedelske vožnje, potem pa razmotrivati pomen pravice, katero zahteva tožitelj na tuje reči, in njeno prikratbo po obsegu in svrhi dosedanjega izvrševanja pravice. Ne oziraje se na to, da se vzbujajo, kakor se to razvidi iz sprejemanja dokazov, katero so stranke izrekle skupno za to pravdo in za pravdo radi motenja posesti toženca Janeza P. proti opravičencu Matiji Z., tehtoviti pomisleki o tem ali se je pravočasno vložila tožba, mora se smatrati kot dokazano, da je toženec novo pot, katero je napravil že jeseni 1895. 1., pomladi 1896. 1. nakazal opravičencem, naj jo prosto rabijo, kolikor to zahteva potreba, da je večina opravičencev ta nakaz sprejela, da je celo tožitelj pričel voziti po tej novi poti, dalje je dokazano, da ta pot dosedanji rabi popolnoma in celo bolje odgovarja kakor stara izvožena pot, da odgovarja nakaz novega pota tudi onim ozirom na varovanje lastnine, katero omenja § 484. o. d. z., ne da bi takrat, ko se je naznanilo motenje, po obstoječem pravnem položaju izvrševanje vožnje pravice na katerikoli način kratil. Vsled tega manjka vsak razlog, da bi se klicala na pomoč sodna zaščita proti nezakonitemu posegu toženčevemu, in vsled tega tudi vsak
174
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
povod, da bi se posest tožnikove pravice sodiško vgotovila. Nasprotno mora se smatrati, da je očitno nepravično, ako sta nižji inštanciji po svojih razsodilih ugodili tožnikovim pretenzijam. Radi tega uporabila so se določila dvornega dekreta z dne 15. febru-varija 1834, št. 2593. z. j. z. in razveljavili sta se razsodili nižjih inštancij. _
c) Izvršilo na premičnine se mora opustiti, ako ni pričakovati, da bi izkupilo presegalo izvršilne stroške; k premičninam spadajo tudi tirjatve; že izvršena dražba izreči se mora v tem slučaji kot neveljavno. Pri izvršilu na tirjatve je fond za plačilo jedino le izkupilo, ne pa vrednost tirjatve.
Na zemljišči vi. št. 39 kat. obč. D. vknjižena je na podlagi ženitne pogodbe z dne 29. januvarija 1875. na korist Marjete S. tirjatev na doti in zaženilu v znesku 800 gld.
V izvršilni zadevi Petra M. proti Marjeti S. radi 27 gld. 48 kr. s pr. dovolilo je okrajno sodišče v C. z odlokom z dne 2. aprila 1896, št. 2336 izvršilno prodajo navedene tirjatve izvršenke, katera se je dne 3. julija 1896 vršila in se je za tirjatev 800 gld. izkupil znesek 5 gld.
Proti odloku z dne 2. aprila 1896, št. 2336 vložila je iz-vršenka dne 9 julija 1896. 1. rekurz. Višje deželno sodišče je z odločbo z dne 3. septembra 1896, št. 8350 zavrnilo rekurz, v kolikor je bil naperjen proti dovolitvi prodaje po omenjenem odloku, ker se je rekurz prepozno vložil, ugodilo pa rekurzu, v kolikor se ž njim zahteva, da se izreče neveljavno izvršena prodaja, u v a -žujč, da se mora po §-u 4. zakona z dne 10. junija 1887, št. 74. drž. zak. eksekucijo na premičnine, h katerim spadajo tudi tirjatve, opustiti tedaj in izreči, da so že izvršeni izvršilni koraki neveljavni, ako se ne more pričakovati, da bi izkupilo za predmet, ki se naj proda, preseglo stroške eksekucije, uvažuje, da to velja v pred-ležečem slučaji, ker je k dražbenemu naroku prišel jedin kupovalec in ponudil samo 5 gld., s katerim zneskom se niti ne pokrijejo doslej narasli izvršilni stroški v znesku 8 gld. 52 kr., vsled česar bi bil moral že eksekucijski sodnik v smislu navedenega zakonitega določila nadaljevanje dražbenega akta ustaviti. Vsled tega se je izreklo, da je dne 3. julija 1896 izvršena dražba začetkom omenjene tirjatve neveljavna.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
175
Na revizijski rekurz izvršitelja Petra M. je najvišje sodišče z odločbo z dne 29. decembra 1896, št. 15224 potrdilo odločbo II. inštancije iz njenih razlogov in uvažuje\ da se ne more smatrati kot fond, iz katerega naj bi dobil izvršitelj plačilo, vrednosti zdražene tirjatve, ampak samo izkupilo v znesku 5 gld., vsled česar je izključeno, da bi dražbeno izkupilo presegalo izvršilne stroške.
Kazensko pravo.
a) Porotniški izrek, ki spoznava krivim umora enega izmed treh v sporazumnem dogovoru delujočih storilcev, a druga dva samo uboja, ne nasprotuje samemu sebi.
V sv. Domeniki na Labinščini je bil letni semenj. Zbralo se je bilo mnogo ljudstva in zvečer je bilo došlo tudi precejšnje število rudarjev iz Karpana. Kasno po noči je bila krčma Milana V. še prenepolnjena. V leto krčmo je prišel, že precej vinjeni Mate M. Nekateri rudarji so se začeli ž njim norčevati, ne da bi bil on prej koga izzival ali razžalil. Matejev prijatelj je slutil, da bi mogli vročekrvni rudarji pijanega Mateta nabiti. Zato je le-tega spravil iz krčme in mu svetoval naj gre domov. Mate M. je prijateljev svet poslušal in se oddaljil. Toda kacih 200 korakov daleč od napominane krčme je bila druga gostilna, ki pa je bila že zaprta. Mate M. si je mislil, da le ne more iti žejen spat, ter je klical gostilničarja, naj mu da polič vina. Trkal in tolkel je po vratih in razbijal, da je bilo slišati ropot v krčmo Milana V. Rudarji Martin H., Dominik F. in Anton G. so se radi Matejevega ropotanja razsrdili, so zagrabili vsak svoje orodje: Martin sekiro, Dominik bat in Anton železno palico, in so tekli za Matejem. Ugrabivši ga, so neusmiljeno po njem tolkli vsak se svojim orodjem, ter ga na mestu usmrtili.
Državno pravdništvo je obtožilo vse tri hudodelstva umora.
Porotno sodišče rovinjsko je proglasilo, na podlagi izreka porotnikov, krivim: Martina H. umora, Dominika F. in Antona G. pa uboja.
Ničnostno pritožbo Martina H. je odbilo kasacijsko sodišče z razsodbo od 3. novembra 1894, -št. 9148.
176
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Razlogi:
Ničnostna pritožba trdi v smislu § a 344., št. 9. k. pr. z , da izrek, katerega zagovornik po prebranji niti grajal ni, samemu sebi nasprotuje, češ, da so porotniki v odgovoru, na vprašanje zadevajoče Martina H., potrdili namen usmrčenja, a v odgovoru na vprašanje glede Dominika F. in Antona G. izključili namen usmrčenja in priznali samo sovražen namen. Toda le-to razlaganje izreka sloni na očividni pomoti. Vsekako je v vseh treh vprašanjih glede Martina H., Dominika F. in Antona G. vgotovljen sporazumen dogovor, ki je bil povod zločina ; nikakor pa ni s tem še priznana jednakost hudobnega namena vseh treh obtožencev, kajti ne zdi se logično nasprotno vgotovljenje izreka, da je, v očigled sporazumnega dogovora vseh treh obtožencev o napadu, čegar žrtev je bil Mate M., ravnal vendar-le samo Martin, H. z namenom usmrčenja, a druga dva obtoženca samo s sovražnim namenom bodisi, da je bil namen Martina H. že od početka različen od onega njegovih tovarišev, bodisi, da se je H. stoprav med napadom odločil Mateja M. usmrtiti. Pritožbo je smatrati nevtemeljeno tudi v kolikor sloni na §u 344, št. II. k. pr. r. Ničnostna pritožba trdi, da ni bil vgotovljen zoper Martina H. noben čin, ki bi bil povzročil smrt Mateja M. Uvaževaje pa, da je bil Martin H. krivim spoznan z morilskim namenom izvršenega, dejanskega sodelovanja pri onem poškodovanji, ki je povzročilo smrt Mateja M.; da je s tem zadoščeno zakonitemu pogoju za porabo §-a 136. k. z., vsled vgo-tovljenega sporazumljenja z njegovimi tovariši, tudi za posledice poškodovanj, ki so je rečeni tovariši povzročili, je ničnostna pritožba povsem nevtemeljena, in jo je bilo radi tega odbiti.   Gerkič.
b) Kdor si je prilastil denar, ki mu je bil službeno zaupan zoper obstoječe predpise, zakrivil je poneverbo.
Ničnostno pritožbo Antona T. zoper razsodbo od 11. novembra 1895, št. 266 rovinjskega okrožnega sodišča, s katero je bil hudodelstva poneverbe po §-u 181. k. z. krivim proglašen, je odbilo kasacijsko sodišče z razsodilom od 10. aprila 1896, št. 15.580 ex 95.
Razlogi:
Pritožba sloni na § u 281., št. 10. k. pr. r. in skuša obtoženi čin, ne hudodelstvom poneverbe, po §-u 181. k. z., kakor je sodilo
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
177
razpravno sodišče, nego samo prestopkom izneverjenja po § u 461. k. z. kvalifikovati, trde, da je bilo obtožencu, ki je opravljal posle manipulacijskega podčastnika v pisarni muzikaličnega oddelka c. in kr, vojnega pomorstva v P. prepovedano, uradni denar sprejemati; če pa mu je to dovolil zoper obstoječe uradne predpise njegov predstojnik, ni imelo le-to dovoljenje značaja uradnega ukaza; da ni toraj poneveril obtoženec denarja, ki mu je bil zaupan vsled njegovega javnega uradništva, ne vsled oblastvenenega ukaza, nego da je zlorabil samo kakor zasebna oseba zaupanje svojega uradnega predstojnika. Toda tudi izpodbijana razsodba smatra samo zasebnim ukaz, ki ga je bil dal obtožencu redni poročnik ladije Ladislav N., spoznava pa obtoženca krivim hudodelstva poneverbe zato, ker je bil izročen znesek 25 gld 83 kr. obtožencu kakor javnemu uradniku, kakor pisarnemu poslovniku pomorskega muzikaličnega oddelka, in ker je on, denar v napominanem svojstvu prevzel in v dotičnih knjigah sprejem potrdil. Ker ni nastala med obtožencem in predajalcem denarja zasebno pravna pogodba, nego je temveč predajalec denarja izpolnil svojo dolžnost s tem, da je denar muzikaličnemu oddelku oddal; ker je toraj obtoženec zlorabil zaupanje, ki ga je užival ne kakor zasebna oseba, nego vsled njegovega javnega urada. Tem, obso-jenje obtoženčevo po §-u 181. k. z. vtemeljujočim uvaževanjem prvih sodnikov je vsekako pritrditi. Smatrati pa je ukaz ki ga je bil dal obtožencu njegov predstojnik, da mora namreč denar sprejeti, uradnim, a ne zasebnim, tudi če ni bil le-ta ukaz po obstoječih predpisih opravičen; kajti napominani ukaz je bil izdan očividno službenim potom, v izvršitev službene dolžnosti ukazavčeve. Rečeni ukaz ni mogel odvzeti uradne lastnosti prevzetega denarja, niti odstraniti okolnosti, da je predajalec oddal denar obtožencu, kakor uradnemu organu. Iz predpisov, ki prepovedujejo obtožencu denar prevzemati, izvira na eni strani predajalčeva odgovornost za denar, ki ga je obtoženec predpisu nasproti prevzel, in na drugi strani vsekako tudi pravo obtoženca odreči izvršitev ukaza za sprejem denarja; nikakor pa ne izgublja s tem sprejem denarja za obtoženca značaja uradnega čina; a istotako je bila obtoženčeva dolžnost prevzeti denar redovito oddati. Radi tega je bilo odbiti ničnostno pritožbo. Girkii.
12
178
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
c) Določilo §-a 389. o. drž. zak. nikakor ne vpliva na kaznivost zatajbe najdbe po §-u 201., lit. c) k. z.
Okrajno sodišče rovinjsko je proglasilo Antonijo L. krivo hudodelstva goljufije po §-ih 197., 201., lit. c) k. ?,.
Ničnostno pritožbo obtoženke je odbilo kasacijsko sodišče z razsodbo od 21. februvarija 1896, št. 15042 od 1895. leta iz teh-le
razlogov:
Pritožba trdi na temelji §-a 281., št. 9., lit. a) k. pr. r., da se ne more obtoženko obdolžiti zatajbe najdbe po §-ih 197., 201., lit. c) k. z., ker še ni bil pretekel osemdnevni rok oznanila (§ 389. o. drž. zak.) v dobi, ko je obtoženka predala oblastvu najdeno blago. Toda ta vgovor ni opravičen, kajti jasno je pač, da je mogoče najdeno reč poskriti in prisvojiti si tudi v dobi osemdnevnega oznanilnega roka, ako se n. pr. najdeno reč proda ali porabi. Sodniku je razsoditi, je-li našlec najdeno reč poskril ali porabil, tudi če jo še nedotaknjeno poseduje. Vsekako nima našlec pravice v smislu določeb občnega državljanskega zakona z najdeno rečjo samovlastno razpolagati; takovo razpolaganje more očitovati namen prisvojitve in sodnika prepričati, da si je hotel našlec že v osemdnevnem roku oznanila najdeno reč, ravno zato, ker jo je našel, prisvojiti. V pred-stoječem slučaji se je sodni dvor v tem smislu prepričal na kvar obtoženke (§ 258. k. pr. r.) Ničnostna pritožba ni toraj vtemeljena in jo je bilo odbiti. Fitik.
d) Kot trgovinsko znamko je smatrati ne samo tako zvane obrambene znamke, ki na zunaj niti ni cesto posebno vidna, nego celo vpisano znamkino podobo. — Zakon brani eelo vpisano znamkino vpodobje. — Ni treba dokaza, da je bil storilcu znan vpis znamke, temveč zadostuje dokaz, da je mogel vpis mogočim domnevati.
Deželno sodišče tržaško je Antona C. krivim proglasilo pregreška po §-u 23. zak. od 6. januvarija 1890, št. 19. drž. zak.
Pobijaje razsodbo je trdil obtoženec med drugim v pritožbi ničnosti, da je bil o presoji priličnosti znamek zakon napačno uporabljen, in sicer § 25. zakona v obrambo trgovinskih znamek. V tem oziru navaja ničnostna pritožba, da ni obtoženec posnemal ne znamke
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
179
ne grba, niti tvrdke, niti trgovinskega nazivanja, in da se zato ne more govoriti o objektivnem učinku pregreška po §-u 23. zak. v obrambo trgovinskih znamek; ako se pa smatra, da obstaja znamka zasebne obtožiteljice v celotnem vpodobji znamenj in napisov, na-hajajočih se na puščicah in ovojih, se ne more trditi, da so neznatne in nepomenljive premembe, ki je je obtoženec napravil; posebne znamke zasebne obtožiteljice, mliniča za kavo, ni obtoženec posnel, nego nadomestil jo je z angeljcem, a takovo razliko more pač vsak analfabet takoj spoznati. Toda sodni dvor je vendar-le postopal zakonito o presojanji priličnosti znamek in se je držal načel, ki je je kasacijsko sodišče že opetovno izreklo, da ni namreč gledati na več ali manj malenkostne razlike, nego zgolj samo na splošni vtis, in da je presojati priličnost samo s stališča kupujočega občinstva. Po tem nazoru je brezpomembna pritožbena trditev, da niso bili posneti ne tvrdka, ne grb, ne trgovsko nazivanje, ker ni bila tožba v tem smislu naprta, niti obtoženec radi takovega čina obsojen. Da pa se kaže prehvapljiva priličnost o primerjanji celotne podobe znamek zasebne obtožiteljice s celotno podobo znamek, ki je je posnel obtoženec, je sodni dvor uvaževaje vse okolnosti, prepričevalno dokazal, in temu ne oporeka resno niti sam pritoževalec. Načinom svojega zagovarjanja, in vzlasti kazaje na to, da ni bila posneta obrambena znamka zasebne obtožiteljice, namreč »mlinič za kavoc, nego da je bila zamenjena z angeljcem, stavi pritoževalec nadalje vprašanju, kaj je sploh smatrati znamko v smislu zakona. V tem oziru poudarjalo se je posebno na današnjej razpravi, da govori sodni dvor v svojej razsodbi samo o primerjanji in o priličnosti puščic in ovojev, a da ne uvažuje primerjanja in priličnosti pravih znamek, mliniča za kavo in angeljca. Toda v tem pogledu je pred vsem poudarjati, da se v predstoječem slučaji nikoli ni govorilo o posnemanji takozvane »obrambne znamke«, ter da obtoženec niti ni bil obdolžen takovega posnemanja. Sodni dvor je imel pred očmi, kakor je bilo že preje omenjeno, samo splošni vtis cele znamke in je pač jasno izjavil, da ne učinja mlinič za kavo bistva splošnega vpodobja znamke. § 23. zak. od 19. februvarija 1890, št. 19. drž. zak. določa: >Kedor blago, ki je neopravičeno označeno z znamko, glede katere tiče komu drugemu izključljivo uporabno pravo, vedoma v promet (trgovino) spravlja, ter, kdor v tem smotru znamko vedoma posnema, zakrivi pregrešek.« Zakon toraj ščiti znamko, a znamka ščiti blago.
12*
180
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
Ako toraj namerava le-to zakonito določilo zaprečiti, da more kdo prodajati svoje izdelke z zaščičeno znamko druge osebe, da ne nastane vsled tega izdelkom le-te druge osebe nevarna, neopravičena konkurenca, tedaj je pripoznati načelo, da je smatrati znamko ne samo tako nazvano »obrambeno znamko«, ki na zunaj niti ni cesto posebno vidna, nego celo vpisano znamkino podobo, ter da obsega znamkini zaščit, celo vpisano znamkino vpodobje. Zasebna obto-žiteljica je vknjižila glasom potrdila od 7. marca 189 L, urada za vpisovanje znamek trgovinske in obrtne zbornice v Libercih dve znamki, ki se uporabljata na okroglih lepilnih puščicah z vtisnenim pokrovom in dnom in na le - teh označeno obrambeno znamko, ter glasom potrdila rečenega urada od 7. aprila 1895. leta znamko za takozvano »devinsko mandeljnovo kavo« (Magdeburger Mandel-kaffee). Le-te znamke pa so, na temelji primernih in zakonu ustre-zajočih sodnih ustanovljenj, prilične onim, ki jih je uporabil obto ženec v razprodajo svojih izdelkov, in za le-te vknjižene znamke je zaprosila zasebna obtožiteljica zaščit, ki ga jej je sodišče po pravici priznalo. Kar se pa tiče pravnopomotnega pretresa vprašanja o zlobnem naklepu, ki ga ničnostna pritožba obstoječim smatra, kažejo se pritožbina izvajanja edino-le kot nedopustno pobijanje sodnega prepričanja. V dokaz, da je bil poseg v tuja prava navla-ščen, ni potrebno, da je bilo vknjiženje znamke storilcu znano, nego zadostuje, da je je smatral mogočim, in da le ni dvomno, da bi ga celo gotovost izvršenega vknjiženja ne bilo odvrnilo od pregrešnega čina. Leta dvom pa je obtoženec popolnoma odstranil s svojim obnašanjem pred in po obtožnici, vzlasti s tem, da je prodajal blago označeno s ponarejeno znamko tudi po dne 28. oktobra 1895. leta izvršenej zaplembi in celo po pravokrepnosti obtožnice. Glede tega vprašanja ne more biti toraj govora o pravnopomotnem nazoru sodnega dvora. Ako pa obtoženec meni, da se more sklicevati na pomoto v smislu § a 2., lit. e) k. z., je pred vsem pripomniti, da ni to vprašanje niti omenjeno v prvosodni razsodbi, in da v tej smeri popolnoma manjkajo dotična vgotovljenja in sodna razsojila. V kolikor pa meni obtoženec, da se more na pomoto zato sklicevati, ker je 'mislil, da ni smatrati označenje, ki je je on uporabljal, za zaščičeno znamko zasebne obtožiteljice, bi bila le-taka njegova pomota, edino le pravna pomota, ki ga ne oprašča odgovornosti.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
181
Iz navedenih razlogov je kasacijsko sodišče z razsodbo 28. novembra 1896 L, št. 8749 odbilo ničnostno pritožbo.
_ Fitik.
e) Nagib prisotnosti storilca na mestu nereda je za učin ra-buke neodločljiv. — Ni treba da je nemir še trajal, ko se je obdolženec zaprl. — Rabuka v smislu §-a 283. k. z. je vsak natok ljudij, ki more biti nevaren javnemu miru in redu.
Meseca junija 1896. leta so bili sklenili tržaški trgovinski pomočniki, da hočejo ob nedeljah in praznikih počivati in da morajo biti radi tega zaprte vse prodajalnice v mestu. Ta svoj sklep so priobčili vsem štacunarjem in trgovcem. Večina le - teh je sklepu pritrdila. Nekateri štacunarji (zlasti židje) so mu pa bili nasprotni. Dne 5. julija 1896. 1. je bilo pričeti z izvrševanjem rečenega sklepa. Skoro vse štacune so ostale zaprte, le nekaterniki so odprli svoje prodajalnice ob navadnej uri. Zoper takove trmoglavce se je vpri-zorila impozantna demonstracija. Pred vsako prodajalnico, ki je bila odprta, so se stekle stotine ljudstva, ki je, kakor iz enega samega grla kričalo: »zapri, zapri«, ter hotelo s tem prisiliti dotičnike, da zapro svoje prodajalnice.
V ulici rusega mosta sta bili odprti štacuni dveh Židov, druga vštric druge. Zbralo se je bilo v rečeni ulici kacih 3000 oseb, ki so občevanje, hojo in vožnjo po napominanej ulici popolnoma ovirale. Policijski organi, ki jih je bilo dve celi stotniji, so se trudili cel četrt ure, da so razburjeno množico razpodili, rabuko pomirili in občevanje omogočili. O tej priložnosti so zaprli celo četo nemir-nežev radi nepokornosti, ali celo nasilstva zoper redarstvene poslovnike. Državno pravdništvo je obtožilo mej drugimi tudi Karlota G. in Evgenija C. radi pregreška rabuke po §-u 283. k. z., vsacega po posebni obtožnici.
Deželno sodišče tržaško pa ju je od obtožbe oprostilo. Ugodivši ničnostnima pritožbama državnega pravdništva, je kasacijsko sodišče z razsodbama od ii.dec. 1896, št. 11638 in od 8. jan. 1897, št. 12899 od 1896. 1. oba obtoženca v smislu obtožbe krivima proglasilo.
Razlogi:
Sodni dvor je vgotovil, da je stražnik Karlotu G. zaukazal, naj se oddalji, in da ni Karlo G. tega povelja slušal, ter da ga je
182
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
stražnik prijel in zaprl, a je obtoženca vendarle od obtožbe oprostil, češ, da je bil prišel samo slučajno in iz radovednosti na lice mesta in se tam ustavil, in češ, da ni bil več moten javni mir in red za časa njegovega zapora. Toda nagib prisotnosti obtoženca na mestu nemira ne odloča prav ničesa, in je brez pomena. O tem ni niti potrebno, dalje razmišljevati. Kajti rabuka v smislu §a 283. k. z. je vsak natok ljudstva, ki more biti opasen za javni mir in red, ki da redarstvenemu oblastvu povod razpoditi navzoče, da se nemiri preprečijo. Glasom sodnih vgotovljenj ni dvoma, da sta se vdeležila obtoženca Karlo G. in Evgen C. natoka ljudstva, ki je malo časa pred njujnim zaporom motil javni mir in red. In ker je bilo obtožencema uradoma zaukazano, da se nemudoma oddaljita, je obstajala za njih dolžnost, označena v §-u 283. k. z., le-to povelje slušati, ter učinja njiju nepokornost zoper uradni ukaz po besedilu § a 283. k. z. pregrešek rabuke. Sodno vgotovljenje, da takrat nista bila več motena javni mir in red, pač ne izključuje, da je bilo trajno stekanje ljudij prikladno povzročiti takovo motenje. Merodajno razsodbo v tem pogledu pa je pustiti redarstvenemu oblastvu in njegovim poslovnikom. Izpodbijani razsodbi sta toraj pravnopomotni in ji je bilo razveljaviti, in zaukazati deželnemu sodišču, da o obtoženih dejanjih vnovič razpravlja in razsodi, ker še ni vgotovljeno, sta-li obtoženca uradno povelje razida istinito slišala. Fitik.
f) 0 medsebojni omejitvi §-ov 23. in 24. zakona o obrani obrtnih znamek od 6. januvarija 1890, št. 19. drž. zak.
Ugodivši ničnostni pritožbi zasebnega obtožitelja »prvo avstrijsko milarno tvoriteljno društvo »Apollo« na Dunaji« je kasacijsko sodišče z razsodbo od 13. novembra 1896, št. 8750 razveljavilo razsodbo tržaškega deželnega sodišča od 20. aprila 1896, št. 6298, s katero je bil Srečko plem. M. na podlagi §-a 259., št. 3. k. pr. r. oproščen od obtožbe radi pregreška poseza v znamkino pravo po §-ih 23. in 24. zak. od 6. januvarija 1890, št. 19. drž. zak. ter je zaukazalo prvemu sodišču v smislu §-a 288., št. 3. k. pr. r., da o obtoženem činu vnovič razpravlja in razsodi.
Razlogi:
Pregreška po §-ih 23. in 24. zakona od 6. januvarija 1890. št. 19. drž. zak. glede obrane znamek sta tako-le omejena : Kazni
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
183
podvrženi pogoj navlaščnega uvedenja v promet ali prodajanje blaga je pri prvem pregrešku (po §-u 23.) brezoblastno zaznamovanje blaga z znamko, glede katere pristoja komu drugemu izključena pravica rabe ali pa navlaščno posnemanje takove znamke, a pri drugem pregrešku (po §-u 24) brezoblastno zaznamovanje blaga z imenom tvrdke, z grbom ali opravilnim oznamenilom (znamenjem) proizvodnikovega ali prodajalčevega zavoda, odnosno navlaščna naprava sličnih oznamenil. V kolikor učinja brezoblastno ozname-nilo z imenom, tvrdko itd. sestavino brezoblastno uporabljene ali posnete znamke, smatrati je takovo neopravičeno oznamenilo samo tedaj pregreškom po §-u 24. navedenega zakona, ako predo-čuje ostali obseg oznamenila splošno učin rečenega pregreška. V predstoječem slučaji trdi posebna obtožba pritožiteljeva z ozirom na dejanje obtoženčevo, označeno kakor obtoženi čin, da je obtoženec vedoma v trgovino (promet) spravljal in prodajal blago, in sicer stearinske (lojeve) sveče, ki so brezoblastno zaznamovane z znamko, glede katere pristoja prvemu avstrijskemu milarnemu tvo-riteljnemu društvu »Apollo« izključna pravica rabe z imenom in opravilnim nazivanjem društvenega zavoda ter da je s tem zakrivil pregreška po §-ih 23 in 24. napominanega zakona o obrani znamek. Presojevaje, je-li obstajajo učini rečenih pregreškov, je sodni dvor sicer poudarjal — iz §-a 25. napominanega zakona posneto — načelo, v čegar smislu ni izključena kaznivost le-teh pregreškov samo zato, ker je ponarejena znamka, ime, tvrdka itd. s tako neznatnimi iz-premembami ali na tako nerazločen način, da more navadni kupec dotičnega blaga zapaziti razloček samo z uporabo posebne pa-znosti; toda sodni dvor se ni držal o primerjanji znamek, kakor to kažejo njegova nadaljnja izvajanja, tega pravega stališča, nego ni temveč na eni strani ugotovil vsega, kar je za le to presojo potrebno, in je na drugi strani izvajal sklepe, ki jih je smatrati vte-meljene na pravno-pomotno podlago. Kar se tiče pregreška po §-u 23. že opetovano navedenega zakona, pretresovati je pred vsem v objektivnem pogledu slepilno zmožnost znamke, nahajajoče se na zavitkih lojevih sveč, ki jih je obtoženec v promet spravljal in prodajal, glede na ono zasebnega obtožitelja, katerega znamke so bile vpisane v register trgovinske in obrtne zbornice dunajske dne 15. julija 1895. 1. na strani 10, odnosno 1140. Sodni dvor je v tem pogledu vgotovil samo podobnost in sicer zavitka po boji, o
184
katerej pravi, da se jo lahko zamenja; vendar pa ni le-te podobnosti vpošteval o presoji slepilne zmožnosti zato, ker sta stranki priznali, da uporabljajo sploh vsi avstrijski svečarji žolt papir  za zavitke. Toda, dasi ni z ozirom na napominano  okolnost smatrati podobnosti zavitka odločilne o presoji slepilne  zmožnosti,  se  ne more o presoji podobnosti obeh znamek  in  toraj   slepilne  zmožnosti vendar-le povsem prezreti izbor baš rečene boje zavitka,  to temveč ker je bila tiskana znamkina podoba ne samo na  grajanej nego tudi na zaščičenej znamki s črno bojo. A tudi brez ozira na to, ni sodni dvor vgotovil okolnostij   ki so odločilne  za  presojo slepilne zmožnosti. Takovo okolnost bi bilo posebno smatrati uporabo Apollo-ve podobe na obeh znamkah, ponavljanje tega imena na   obeh  znamkah  in  prememba   istega  na  grajanej  znamki  v »Apollon«; oblika celotnega vspodobja na zavitkih; videz in raz-vrščenje medalijonov, nahajajočih se na obeh znamkah;  uporaba orlove slike na obeh znamkah in način upognjenja papirja o zavijanji sveč, ki skuša zakriti očesu kupujočega občinstva razliko, na-hajajočo se v vspodobji obeh znamek, da je namreč naslikan na zaščičeni znamki dvojnoglavi, a na grajani znamki jednoglavi   orel. Z ozirom na lete, in še na druge okolnosti, ki bi mogle biti sposobne vtemeljiti podobnost zaščičene in  grajane  znamke  na  eni strani, ter na različnosti obeh znamek,  ki jih je vgotovil  sodni dvor,  posebno glede uporabe različnih jezikov;   gostega  črtanja okolo Apollove podobe na eni in  proste  lege  le-te  podobe  na drugi znamki; raznovrstnosti narisanih trobil; eno in dvojnoglavovih orlov,  na  drugi  strani bi bil moral sodni dvor premisliti kakšen vtis je nanj napravilo splošno vpodobje zaščičene in grajane znamke in izreči potem svojo, primerno osnovano razsodbo.   Kar pa se tiče pregreška po §-u 24. zak. od 6. januvarija 1890, št. 19. drž. zak. o obrani znamek, kojega je še obtoženec obdolžen, poudarjati je, vrhu že preje omenjenega, še to-le:   Zasebni obtožitelj ni iztaknil brezoblastnega označenja lojevih sveč z imenom in opravilnim nazivanjem društvenega zavoda v tem, da je bila v le-tem označenji navedena in liki posnemanje ponavljana z besedo »Apollo« enakoglasno smatrana beseda  »Apollon«.  Tu se vzbuja prašanje, je-li z uporabo besede »Apollo« ali »Appollon«  ustanovljeno tudi že označenje s tvrdko ali oznanilnim nazivanjem zavoda zasebnega obtožitelja, odnosno, je-li učinja uporaba besede  »Apollo«,  ki  se
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 185 ¦
nahaja v besedilu tvrdke zasebnega obtožitelja, označenje z imenom, tvrdko, opravilnim nazivanjem zavoda zasebnega obtožitelja v smislu §-a 24. zak. od 6. januvarija 1890, št. 19. drž. zak. To prašanje je rešiti samo na podlagi v tem oziru odločilnih ustanovljanj sodnega dvora. A takova ustanovljenja popolnoma manjkajo v pred-stoječem slučaji. Predmet istih bi bilo pred vsem razmotrivanje trditve zasebnega obtožitelja, da je njegovo blago veljavno in po vsem svetu znano pod imenom »Appolo«. A tudi prašanje o subjektivnem učinku je rešil sodni dvor glede obeh pregreškov, ki jih je obdolžen obtoženec, na podlagi pomanjkljivih vgotovljenj in pravnopomotnih doneskov. V le tem oziru predležeča vgotovljenja kažejo, da je sodni dvor izključil, da je obtoženec vedoma v promet spravljal in prodajal blago, ki je bilo z neopravičeno znamko, odnosno imenom in opravilnim nazivanjem zavoda označeno, vzlasti zategadelj, ker je smatrati dokazano po izpovedbah prič A in B, da je obtoženec opetovano odgovarjal svojim odjemalcem, ko so Apollove sveče zahtevali, da nima le te vrste sveč, a da je morejo kupiti v »novi ulici«, on pa da prodaja Apolonove sveče francoskega izdelka. Iz tega bi se moglo pa samo izvajati, da je obtoženec poznal pristne Apollove sveče, a da je svoje sveče v promet spravljal in prodajal, ne da bi se bil pobrigal so li bile iste brezoblastno označene z zaščičeno znamko, odnosno imenom in opravilnim nazivanjem zavoda zasebnega obtožitelja, o čemer bi se bil pač lahko prepričal. A tudi nadaljna okolnost, da se ni namreč našlo pri obtožencu o naročitbi grajanih sveč nobenega vzorca, ter da ni bilo takrat več dogovorjeno o načinu zavijanja vprašavnih sveč, ne more vtemeljiti nazor sodnega dvora, da ne obstaja subjektivni učinek; kajti sodni dvor je vgotovil, da je bil obtoženec naročil sveče od »qualite superieure extra carte Apollon«, in da je kasneje opetovano izjavil, da nima v zalogi »Appolo« nego >Apollon« sveče, francoskega izdelka. Z ozirom na omenjeno okolnost bi bil moral sodni dvor vgotoviti, ni-li obtoženec spoznal slepilne zmožnosti mogoče kasneje, bodisi ko je blago vdobil, bodisi iz poznejših dejanskih dogodkov, ter je-li vkljub temu grajane sveče v promet spravljal in prodajal. Kasacijsko sodišče ni smatralo ustanovljenih v izpodbijani razsodbi vseh onih dejanskih okolnostij, na katere je bilo podpreti razsodilo o pravi uporabi zakona, ter je, ugodivši ničnostni pritožbi zasebnega obtožitelja, izpodbijano raz-
186 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
sodbo razveljavilo in zaukazalo sodnemu dvoru, da to kazensko pravdo vnovič razpravlja in razsodi, ker ni bilo razloga, isto kakemu drugemu sodnemu dvoru izročiti (§ 288., št. 3. k. pr, r.)
Fitik.
g) Dela, ki so izišla za veljavnosti prejšnjih zakonov, so deležna obrambe po zakonu o tvoriteljski pravici od 26. decembra 1895, št. 197. drž. zak. samo tedaj, ako so bila predmet posega po pričetku veljavnosti navedenega novega zakona. — Na kazniva dejanja izvršena pred veljavnostjo novega zakona uporabljati je patent od 19. oktobra 1846, št. 992. zb. zak., odnosno § 467. k. z.
Vsled zasebne obtožbe Ivana D. je bil Julij L. z razsodbo deželnega sodišča tržaškega krivim proglašen pregreška po §-u 51. zakona od 26. decembra 1895, št. 197. drž. zak., ter kaznovan z uporabo §-a 266. k. z,, na globo 50 gld., odškodnino zasebnemu obtožitelju Ivanu D. 178 gld. in obsojen v povračilo kazensko-pravdnih troškov, ter so bili izrečeni zapadlimi pri obtožencu nahajajoči se izvodi dela »pianta stradale di Trieste«, in zaukazano razrušenje litografičnih plošč in objava razsodbe v časopisu »Oesterr. Buchhandlungs-Correspondenz«.
Julij L. je bil obtožen, da je posnel, kakor knjigotržec in založnik, brezoblastno, t. j. brez privolitve tvoritelja, odnosno založnika, po svojem risarju Hinku L. z neznatnim znižanjem mere od 100 na 074, nov cestni naris mesta Trst, ki ga je Anton F. z izključno pravico narisal in Hinko G. vsled naloga in na račun zasebnega obtožitelja Ivana C. litografoval, da je rečeni posnetek ponatisnil, a ponatis do 31. decembra 1895. 1. za plačilo razširjal in prodajal.
Ugodivši ničnostni pritožbi obtoženčevi, je kasacijsko sodišče z razsodbo od 22. januvarija 1897, št. 13194 ex 96, razveljavilo izpodbijano razsodbo glede izrecila o krivdi ter je proglasilo obtoženca radi navedenega učina krivim pregreška po §-u 467. k. z., a potrdilo prvosodno razsodbo v vseh drugih točkah, pripomnivši, da temelji obtoženčeva kazen na §-u 51. zak. od 26. decembra 1895, št. 197. drž. zak., oziroma na §-e 467., 266., 267. k. z.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
187
Razlogi:
Sodni dvor je uporabil izključno le zakon od 26. decembra 1895, št. 197. drž. zak., uvažujč, da je le-ta zakon, ki je prišel v moč dne 31. decembra 1895. L, uporaben v smislu §-a 65. tudi na posege izvršene pred pričetkom njegove veljavnosti. Temu nazoru vgovarja ničnostna pritožba (očitno na temelji §-a 281., št. 10. k. pr. r.), češ, da je pričelo kazensko preganjanje vsled ovadbe Ivana D. od 15. oktobra 1895, št. 9011 še pred pričetkom veljavnosti novega zakona o tvoriteljski pravici, ter da je radi tega uporabiti v tem slučaji stari zakon. Le-to mnenje ničnostne pritožbe odgovarja zakonu, kajti določilo §-a 65. leg. cit., da je uporabiti rečeni zakon tudi o delih, ki so izišla pred pričetkom njegove veljavnosti, ima samo ta smisel, da so tudi ona dela, ki so izišla o veljavnosti starih zakonov, deležna obrambe novega zakona. To sledi ne samo iz besedila dotičnega določila, nego tudi iz neposredno sledečega stavka: »vendar ostajajo za taka dela v moči dosedanje dobe obrambe, v kolikor so daljše«. Nikakor pa ni s tem rečeno, da je uporaben novi zakon, kakor meni razsodba v soglasji z obtožnico, tudi na posege, ki so se vršili še pred pričetkom njegove veljavnosti. Takovo, po §-u 65. leg. cit. opravičeno tolmačenje bi nasprotovalo IX. čl. razglasilnega patenta kazenskega zakona, po katerem novi kazenski zakon samo tedaj nazaj sega, ako ni strožji od prešnjega. V marsikaterem oziru (tako n. pr. v §-u 52.) je novi zakon ugodniši; a v predstoječem slučaji, kjer gre za uporabo §-a 51., ni dvoma, da je strožji nego § 467. k. z.) V kolikor gre toraj za kazniva dejanja, ki so se vršila pred pričetkom veljavnosti novega zakona, t. j. za ponatis načrta in raz-prodavanje istega do 31. decembra 1895. 1, je uporabiti patent od 19. oktobra 1846., št. 992. zb. zak., odnosno § 467. k. z.; uporaba novega zakona pa je opravičena, v kolikor sega kaznivi učin v dobo veljavnosti le-tega zakona, toraj glede ustanovljenega razpro-dajanja ponatisa po pričetku veljavnosti novega zakona. Razmotri-vati je toraj ugotovljeni učin z ozirom na prejšnji in na novi zakon. Po prejšnjem zakonu je Ivan D. kakor naročitelj (§ 1., odst. 2., lit a) pat.) opravičen izvrševati tvoriteljsko pravico; predmet iste je »topografična karta«, čigar ponatis je smatrati po §-u 4., odst. 2. pat. enakim prepovedanemu ponatisu slovstvenega (literarnega) dela, in glede katere se niti ne upošteva pridržek pomnoženja
188
Književna poročila.
(§ i o. pat.), baš zato, ker gre za slovstveno, a za umetalno delo. Vgotovljeno je pa, da so se opažali o izdaji rečenega dela zakoniti uveti in formalnosti (§ 3. pat.). Po novem zakonu, in sicer po § u 10. istega, je smatrati zasebnega obtožitelja, v katerega pravem imenu je izišlo delo, tvoriteljem. Nasproti izpodbijani razsodbi pa je opomniti, da ne gre tu za delo obrazovalnih umetelnosti (§ 4., št. 6.), ker predstoječe delo gotovo nima estetične svrhe, nego da gre za črtež, ki ga § 4., št. 3. ibid izrecno omenja, toraj za slovstveni proizvod, opomniti je nadalje, da ni več potreben po novem zakonu o tvoriteljski pravici pridržek pomnoženja za dela obrazovalnih umetelnostij, ter da so brezpredmetna izvajanja razsodbe, katerim je smatrati v predstoječem slučaji nebistveno opustitev pridržka iz razlogov slonečih na prejšnji zakon. Na podlagi navedenih uvaževanj uporabiti je toraj na učin, vršivši se do 31. decembra 1895. 1. § 467. k. z., a na oni poznejše dobe § 51. zak. od 26. decembra 1895, št. 197 drž. zak, in ga je toraj soditi v smislu §-ov 34. in 267. k. z. o konkurenciji deliktov merodajnega pravila, po §-u 51. novega zakona, kakor strožjemu, oziroma na stekajoči se pregrešek po §-u 467. k. z. Radi tega je bilo ničnostni pritožbi ugoditi, v kolikor temelji na §-u 281., št. 10. k. pr. r.
Fitik.
Književna poročila.
Mjesečnik pravničkoga društva u Zagrebu prinaša v br. 5. za mesec maj 1.1. sledečo vsebino: Misli o reformi gradjanskoga parbenoga postupnika u nas na temelju načela ustmenosti i neposrednosti osvrtom na nove gradjanske parbene zakone u Cislitavi. Piše Adolfo Rušnov. Nastavak. — Ovrha za namirenje novčane tražbine na nekretnine po avstrijskom ovršnom zakonu od 25. svibnja 1896 Napisao dr. Stjepan Posilovič. Nastavak. — Pomorsko privatno pravo. C. — Correctionalisatio. Napisao dr. Stjepan Ra-dits. — Stranke i zastupnici stranaka u kaznenom postupku. Napisao dr. Nikola Ogorelica. Nastavak. — Pravosudje. A. Gradjansko. B. Kazneno. C. Mjenbeno-trgovačko. Iz upravne prakse. Rješitbe kr. financijalnoga uprav-noga sudišta. — Književne obznane — Svaštice. — Viestnik.
Nemeelco-češke ndzoslovi prdvnicke. Joh. Nečas. — Brno. 1897.
Musterprocesse. Hugo v. Baltz-Balzberg. II. Der Bestandprocess nach der neuen Civilprocessordnung. — Na Dunaju. 1897. — Perles.
Die Rechtsmittel im nmen Executionsverfahren. Dr. Fried. Duschenes. — Na Dunaji. 1897. — M. Perles.
Razne vesti.
189
Das Bagatellverfahren nach der neuen Civilprocessordnung. Dr. Emil Blu-menfeld. — Na Dunaju. 1897. — Breitenstein. — Cena 75 kr.
Die RechtsmitUl des osterreichischen Gebilhrenrechtes. Dr. Štefan Koczynski.
— Na Dunaju. 1897.
Leitfaden gum Gesetze rom 25. October 1896 Nr. 220 R.-G.-Bl. iiber die directen Personalsteuern. VVilh. Habelsberger. — Na Dunaji. 1897. — M. Perles.
Vereinbarung der Zustiindigheit und Gerichtsstand des Erfiillungsortes nach dem neuesten osterreichischen Civilprocessrechte. Dr. Hans Sperl. — V Gradcu. 1897. — Leuschner & Lubenskv.
Wechselordnung. Dr. Jos. Friedlander. XI. zv. 2. odd. Manz-ove izdaje zakonov. — Na Dunaji. 1897. — Cena 2 gld. 50 kr.
Comentar zu den Civilprocessgesetzen vom 1. August 1895. Dr. Georg Neu-mann. I. zv. — Na Dunaji. 1897. — Manz. — 80 str. Cena 75 kr.
Vereinbarung der Zustiindigheit und Gerichtsstand des Erfiillungsortes nach dem neuesten osterreichischen Civilprocessrecht. Dr. Hans Sperl. — Gradec. 1897.
— Leuschner & Lubenskv. — Velika 8°. 197 str. — Cena 3 gld. 40 kr.
Die Jurisdictionsnorm vom 1. August 1895 sammt Einfilhrungsgcsetz. In Vergleichung mit dem geltenden Rechte erlautert. Dr. Fr. R. v. Winiwarter.
— Na Dunaji. 1897. — Alf. Holder.
Die neue allgemeine Eruerbsteuer. Die Eruerbsteuer ron den der Offentlichen Jlechnungslegting unteraorfenen Unternehmungen. Die lientensteuer. Die Personal-einkommensteuer. S. Berstl. — Briin. 1897. — Karaflat & Sohn.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. junija 1897.
— (0sobne vesti.) Deželnosodni svetnik v Celju Lorenc Rattek dobil je povodom svojega umirovljenja naslov in čin višjesodnega svetnika.
— Imenovani so: Višji finančni komisar v Trstu Fran Tomazič, finančnim tajnikom; pravni praktikant pri deželnem sodišču v Ljubljani Jurij Fajfar avskultantom; avskultant Viktor Devet a k pristavom v Bu-zetu. — V Litiji otvoril je dr. Janko Jamšek odvetniško pisarno. — Umrl je dne 31. maja t. 1. odvetnik v Postojini dr. Edvard Deu.
— (Odvetniška zbornica Kranjska.) Dne 29. maja t. 1. vršil se je občni zbor odvetniške zbornice Kranjske. Pri dopolnilnih volitvah sta bila izvoljena v odbor dr. I. Tavčar in dr. Fran Munda, namestnikom pa dr. V. Krisper; v disciplinarni svet pa dr. K. Ahačič in dr. Val. Stempihar, namestnikom pa dr. D. Maj a ron. — Ker je odklonil dr. K. Ahačič izvolitev in je umrl odbornik dr. E. D e u , vršil se je dne 19. t. m-vnovič občni zbor radi dopolnilnih volitev in so bili izvoljeni v disciplinarni svet dr. D. Majaron in dr. J. Schegula, namestnikom dr. F. Tekavčič.
190
Razne vesti.
— (Novi odvetniški tarif.) Komisija, katera se je izvolila na 10. zborovanji avstrijskih odvetnikov meseca oktobra pret. 1., izdelala je dva načrta odvetniškega tarifa. Večina komisije odločila se je za pavšalno zistemo, manjšina izdelala je tarif za posamična dela. Dne 3. maja 1.1. zborovali so zopet odposlanci vseh avstrijskih odvetniških zbornic na Dunaji, da se posvetujejo o predloženih načrtih. Zborovanje trajalo je tri dni ter so se ga vdeležili tudi zastopniki vlade. Sprejel se je načrt, kakor ga je izdelala večina komisije.
— (Trdovratna neposlušnost zaukazov komornega odbora ustanovi disciplinarni -prestopek.) Disciplinarni senat najvišjega sodišča spoznal je s svojo odločbo z dne 6. maja 1897, št. 5321 na pritožbo dunajskega zborničnega pravdnika, razveljavši ustavljeni sklep disciplinarnega sveta nižeavstrijske zbornice z dne 16. febr. t 1.: Povod je, da se uvede disciplinarna preiskava proti odvetniku dr. X., ker ni slušal zaukazov zborničnega sveta, izišlih vsled pritožbe A. B. z dne 8. julija, 18. avgusta, 2. oktobra in 2. decembra 1896. To pa uvažuje, da spada med dolžnosti poklica odvetniškega z ozirom na nadzorno pravico, ki jo imajo odbori odvetniških zbornic, tudi dolžnost, slušati zaukaže odbora, da pa neposlušnost v predležeči zadevi izdanih opetovanih zaukazov in absolutna molčečnost na dotične pozive, ne da bi se opravičil zadostno, vtemeljujeta sum, da je dr. X. ta prestopek zakrivil, vsled česar je potreba, da se vse nanašajoče se okolnosti preiščejo potom disciplinarne preiskave.
— (Imenovanje strokovnjaš kih sodnikov — lajikov.) Justični in trgovinski minister izdala sta dne 1. t. m. naredbo, s katero se določuje postopanje glede imenovanja strokovnjaških sodnikov-lajikov. Le-ti imenujejo se po pravosodnem ministru na predlog trgovinske in obrtne zbornice sporazumno s trgovinskim ministrom za dobo 3 let. Njih število pri vsakem sodišču določi pravosodni minister v sporazumu s trgovinskim ministrom. Jedna četrtina vzeti se mora iz med oseb, ki delujejo v trgovinskem obratu. Predsednik pozvati mora trgovinsko in obrtno zbornico, da predloži svoj predlog in sicer za vsako mesto tri osebe, ali če je več mest izpraznjenih, vsaj za polovico večje število, kakor se jih mora imenovati. Vsak sodnik-lajik mora biti avstrijski državljan, 30 let star, biti vešč trgovinskim poslom in za trgovino obstoječim zakonom in biti pripravljen, da sprejme posel, ter stanovati na sedežu sodišča ali v njegovem obližju. Osebe, katere ne uživajo državljanskih pravic ali ne morejo razpolagati s svojim premoženjem, ali so v svaštvu ali sorodstvu s sodniškimi uradniki dotičnega sodišča, se ne smejo predlagati. Redno imenovati je samo vpisane trgovce ali osebno odgovorne družabnike. Položiti morajo pred nastopom posla prisego, označeno v ukazu dne 9. januvarija 1855 in posebno še priseči, da bodo varovali osnovne zakone. Do povrnitve potnih stroškov in dijet imajo le pravico, ako senat posluje izvan sodne hiše, in sicer po VII. činovnem razredu. Prestavljati k drugim sodiščem se ne smejo. Dosedanji prisedniki poslujejo samo do 1. januvarija 1898.
Pregled pravosodstva.
191
Pregled pravosodstva.
932. Odgovornost naročnika kacega dela za motenje posesti, katero je storil oni, komur je delo naročil, je izključena, ako se mu je izrecno prepovedalo, da stori to dejanje.
R. z dne 4. novembra 1896, št. 12862. G. H. št. 24 ex 1897.
933. Lastitev v smislu §-a 523. o. d. z. je istinito izvrševanje pravice. R. z dne 1. aprila 1897, št. 3400. J. BI. št. 25 ex 1897.
934. Vštevajo se v dolžni del po §-ih 788. in 790. o. d. z. predpre-jemki tudi pri dednem nasledstvu otrok iz zadnje volje, ako je zapustnik, ne da bi izrecno naročil vštevanja, dotičnega nujnega dediča z ozirom na njegove predprejemke v svojem testamentu le splošno izključil od vsake dedščine.
R. z dne 1. decembra 1896, št. 13843. J. BI. št. 24 ex 1897.
935. Ako se zanemarijo določila, od katerih je odvisna zakonita domneva, da je bil prodani konj bolan že za časa prodaje, še ni izključeno, da se dožene ta dokaz po sodnem redu.
R. z dne 26. januvarija 1897, št. 551. G. H. št. 22 ex 1897.
936. Posredovalec, kateri je povzročil, da so se pričele obravnave glede kupa, ima pravico do primerne odškodnine.
R. z dne 10. marca 1897, št. 2224 J. BI. št. 23 ex 1897.
937. Ako se je po poravnavi brez pridržka odpustil del dolga, se ne more zahtevati celega dolga, ako se ni plačala pravočasno poravnana svota.
R. z dne 23. marca 1897, št. 3321. J. BI. št. 22 ex 1897.
938. Zakon z dne 7. julija 1896, št. 140. drž. zak., ima namen, da omogoči zemljiškim lastnikom prostejše in intenzivnejše gospodarstvo, kamor more spadati tudi pri dobivanji vapnika.
O. z dne 17. novembra 1896, št. 13373. J. BI. št. 17 ex 1897.
939. Špediter odgovoren je samo za ono škodo, o kateri se more dokazati, da se je pripetila med transportom, ki ga je oskrbel.
R. z dne 16. marca 1897, št. 1858. J. BI. št. 24 ex 1897.
940. Izrek kazenskega sodnika odločilen je tudi za konečni odlok v pravdi radi motene posesti.
R. z dne 5. maja 1897, št. 5130. G. H. št. 25 ex 1897.
941. Ni treba, da bi se v sumarnem postopanji naložena prisega izrecno vrnila, protest proti dopustitvi prisege smatrati je za vrnitev.
R. z dne 30. decembra 1896, št. 14983. J. BI. št. 23 ex 1897.
942. O tožbi legatarja temeljem testamenta, priznanega od dediča, vpeljati se mora izvršilna pravda, ako so voljeni predmeti dovolj individu-valizovani in se nahajajo v zapuščinskem premoženji.
0. z dne 23. marca 1897, št. 3445. G. H. št. 21 ex 1897.
943. Ni ničnosti, ako dovolijo sodišča izvršilo razsodila upravnega oblastva o zasebnopravnih zahtevkih.
0. z dne 27. januvarija 1897, št. 592. G. H. št. 22 ex 1897.
192
Pregled pravosodstva.
944. Zastavna pravica, katera se je pridobila za dedinsko pristojbino na nepremičnino, ki se proda pred prisojilom, se pri razdelitvi izkupila ne more upoštevati.
0. z dne 16. marca 1897, št. 2994. G. H. št. 25 ex 1897.
945. Izraz „nauki" §-a 303.-.k. z. se ne more omejiti samo na dogme. Varstvo tega zakonitega določila obsega tudi razglašenje za svetnika, navadno v katoliški cerkvi, in čaščenje svetnikov.
R. z dne 23. oktobra 1896, št. 8531. G. Z. št 1994
946. S trenotkom pritrka postane izvršilno prodano zemljišče za eksekuta tuja stvar. Kaznovati ni toraj po zak. z dne 25. maja 1883, št. 78. drž. zak., ampak po §-u 171. k. z., ako v tatinskem namenu odvzame stvari od pritiklin prodanega zemljišča.
R. z dne 12. novembra 1896, št. 10835. G. Z. št. 2017.
947. Tirjatev na doti, pristoječa soprogi kridatarjevi, je del njegovih dolgov (§ 486. k. z.).
R. z dne 14. novembra 1896, št. 8919. G. Z. št. 2016.
948. Izpovedim storilca pred sodiščem, kateri po §-ih 269., lit. b) in 273. k. z. ni sposoben zakriviti kaznivi čin, smatrati se mora glede sokrivca, kateri je nedorasel in kateri ga je skušal zapeljati, da bi krivo izpovedal, kot pričino izpovedbo o dejanju (§ 199., lit. a) k. z).
R. z dne 12. novembra 1896, št. 9693. G. Z. št. 2015.
949. Za učin motenja hišnega miru (§ 83. k. z.) se ne zahteva, da je storilec že v trenotku, ko je pridrl v hišo, imel pred očmi gotovi objekt, na katerem izvrši silo, in da je ta objekt, ako je del imovine, tuja stvar.
R. z dne 9. oktobra 1896, št. 7892. G. Z. št. 1992.
950. Ako priča istosti vedoma napačno potrdi pred notarjem identiteto osebe (§ 55. not. r.), ne zakrivi se po §-u 199., lit. a), ampak eventuvalno po §-u 200. k. z.
R. z dne 11. novembra 1896, št. 11193. G. Z. št. 2010.
951. Določilo §-a 153. k. pr. r. daje ugodnost priči in ne strankam; stranke niso opravičene zahtevati ugodnost za pričo in iz tega, da se jej jo dovoli ali odreče, izvajati ničnostni razlog.
R. z dne 20. januvarija 1897. št. 14287 G. Z. št. 2041.
952. V postopanji radi prestopkov ni proti odločbi, da se postopanje ponovi (§ 480. k. pr. r.) nobene pritožbe.
R. z dne 9. junija 1896, št. 6715. G. Z. št. 2031.
„Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva „Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld.,
za pol leta 2 gld.
Uredništvo je v Ljubljani, štev. 4 v Gospodski ulici; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7.
18080888880888*$ Ibirka avstrijskih zakonov
T7- slovenskem jezila-o..
I. zvezek :
Kazenski zakon
o hudodelstvih, pregreških in prestopkih z dne 27. maja 1852, št. 117 drž. zak., z dodanim tiskovnim zakonom z dno 17. decembra 1862, št. 6 drž. zak. ex 1863, in drugimi novejšimi zakoni kazensko-pravnega obsega.  Cena 2 gld. 50 kr., s pošto 15 kr. več.
II. zvezek:
Kazensko-pravdni red
z dne 23. maja 1873, št. 119 drž. zak.. z zvršitvenim propisom in drugimi zakoni in ukazi kazenski postopek zadevajočimi. Cena 2 gld.80 kr., s pošto 15 lir. več.
Nemško-slovenska
i
"i /Y» 1 1
V imenu društva »Pravnika« uredil dr. Janko Babnik, c. kr. sodni pristav. Cena 3 gld. 50 kr., elegantno in trdno vezana 4 gld. 10 kr., po pošti 15 kr. več.
mm
za slovensko uradovanje pri sodiščih.
I. Obrazci k občnemu sodnemu redu. I. zvezek Spisal Anton Leveč, c. kr. sodni pristav.
Vse te knjige dobivajo se pri knjigotržcu Antonu Zagorjanu v Ljubljani, kakor tudi pri vseh drugih knjigotržcih.