Obrazi iz odgojilnc povestnice pri paganih. Konfuclj. — Kitajsko. Od živahnih, veselih Grekov stopimo med ljudstvo, ktcro samo sebe šteje za edino omikani narod, vse druge pa imeniije barbare — na Kitajsko ; poglejmo ondašnjo izrejo mladine in slavnega moža, učenika lega Ijudstva! Konfucij je bil rojen za vlado kitajskega cesarja LingWang-a v kraljestvu Lu 1. 551 pred Kristusom. Sin visokega deržavnega vradnika je bil zgodaj nenavadno resnoben in ukaželjen. V svojem 15. letu se je začel učiti višjih ved, in pozneje se je posebno rad vkvarjal z odgojevanjem mladine. Sam od sebe je rekel, da je v 50. letu razumel večne postave, iz- virajoče iz nebes in da v 70. letu serce mu ni več nasprotovalo tej postavi. Svoje učence je vverstil v štiri razrede: učenci pervega razreda naj bi premišljevali in skerbeli za čednost; drugi naj bi sodili in vadili se govorništva; tretji naj bi spoznali deržavno osnovo in vlado; četerti naj bi se nrave teoretično učili in praktično vadili; bil je tedaj la razred le višja stopnja od pervega razreda. ,,Moja naj večja zasluga", rekel je modri, ,,je ta, da se sam z veseljem prizadevani za modrost in tudi druge nevtrudljivo v nji podučujem". Z izobraženjem mladine se je posebno zato vkvarjal, ker je videl, da to je poglavitni pripomoček, da se človečanstvo zopet privodi do izvirne nedolžnosti, ktero je iz nebes prejelo , pa zopet zgubilo. Modri Konfucij je zložil veliko kratkih izrekov, v kterih posebno priporoča zmernost in treznost pri vživanji telesnih dobrot. Družina je podlaga vseh razmer na Kitajskem; odgojevanje se je moglo (udi iz tega izpeljevati, in samo po sebi se razume, da j.e Konfucij, kakor vsi niodrijani v deželi, gledal posebno na družino. Ijjudstvo, vse Ijudstvo naj bi bila velika družina , na rijenem čelu pa cesar, kakor oče. ,,Če so zadeve domače hiše dobro vravnane, deržavne so tudi", pravi Konfucij, ,,in kdor staršc spoštuje, bo tudi kralja častil; podložne bo pa kralj imel za svoje otroke". Pokorsčina, neomejcna pokorsčina je bila perva čednost v družini. Vradnik je mogel kaznovati sina, kakor hitro ga je oče zatožil, ne da bi bil dokazov iskal, ker sklepali so , da je vsak sin kazni vreden, s kieriiu oče ni zadovoljen. Strašna je bila kazen tega, ki je starše uuioril. Cesar sani je sodil, vsi vradniki v okraji so bili odstavljeni, ker Ie pod slabo vlado se more zgoditi takošna gnjusoba; krivega pa so na kosce stergali in hišo in vse, kar je imel, pokončali. Ce pa oče deteta umori, zavoljo tega ni kaznovan. Ubogi starši svoje otroke v vodo pomečejo ali na cesto devajo. Jezuiti so boje v treh letih 9700 (akih otrok rešili in kersčansko izrejevali. Ker je na Kitajskem otročja ljubezen in pokorsčina podlaga vseli čednost pri deržavljanih, pisali so tam neznano veliko od vzrevanja. Tudi naj imenitnejšemu je otročja pokorsčina v dolžnost, in knez je še le potem popolnoma, ako je v lej reči driigim za zgled. Pregreškov zoper otročjo Ijubezen ne izgovarjajo nikakoršne okolisčine. Tseng, učenec Konfucijev, pravi: ^Veselite se, če vas oče in mati ljubijo; če vas pa sovražijo, varujte se, da jih ne bote užalili*. V nekih drugih bukvah se bere: ,,Sin naj zgodaj vstaja, naj se umije, da umit stopi pred svojega očeta, naj gre pohlevno v njegovo sobo, praša po njegovem zdravji, naj mu podaja vode , ter mu ljubeznjivo streže. Mnogoženstvo je bilo po postavah pripusčeno: družina in njena odgoja je bila zavoljo tega obtežena; ker pa je bila perva žena tudi po časti perva , in so jo vsi otroci za svojo niater imeli in spoštovali, je to odgojevanje nekoliko zlajševalo. Sploh pa na Kitajskem ženski spol nialo čislajo, tedaj tudi malo skerbe za njegovo odgojevanje. Od 10. leta naj bodo dekleta le doma, in naj z doma ne hodijo. Naj se izrejajo, da bodo po vnanje prijetne, prijazne v obnašuji in zgovorne; v 20. Ietu naj se pa omože. Otroci so Kitajcu velik blagoslov iz nebes. Ako se je dekle rodilo v hiši, obešajo vreteno in prejo na vrata; ako pa je novorojenec deček, kinča lok in pšice hišne podboje. V bukvah ,,Siking" je nad 300 pesem, ktere so namenjene mladosti, in iinajo naj boljšo narodno poezijo. Petje in godbo Kitajci zelo čislajo in mladino s tem izobražujejo, dasiravno niso bili v teh rečeh nikdar izverstni. Zanimiva knjiga v odgojevanji z imenom ,,domači zaklad" iraa v 100 členih prav obširni šolski red, iz kterega nekaj posnamemo: Po tem šolskem redu se začne nauk, ko se zdani; od začetka se spominjajo učenci svetega Konfucija in svojega učenika, ter ga spoštljivo pozdravljajo. Učenika zelo spoštujejo; pervi je za starši in za starim očetoni. Kitajski pregovor pravi: ,,Kojega si enkrat spoznal za svojega učenika, tega spoštuj, dokler živiš, kakor svojega očeta! Če je v šoli mnogo otrok, naj se otroci po razredih domu spusčajo, mlajši in oddaljeni naj poprej. Domu prišedši naj pozdravljajo bogove, preddede , starae in rodovino. Ako srečajo tujca, naj se mu spoštljivo priklonijo. V šoli naj vsaki deček spodobno sedi, nog naj ne devlje križem. Po poti naj gre spodobno in mirno. Ako sreča prednika ali starejšega sorodovinca, naj glavo priklone, roke križem na persi dene in se globoko pokloni. Ako je vprašan, naj odgovarja pohlevno, in naj gre potem svojo pot. V soli sede vsi po starosti, in ako pride v šolo kak ptujec, naj vstanejo. Svoje bukve naj iraajo čed«e, in pri branji naj se varujejo raztresenosti in brezmišeljnosti. Lepopisje je pri Kitajcih težka umetnija, ki se iudi visoko čisla; vsaki šolski red ima v tej reči tako obširne vodila, da še niso pozabili svariti umazanih perstov. Le bukve in orodja za podučevanje naj bolj potrebne, so jemali seboj v šolo, nikdar pa druzih knjig; vsake bukve le za zabavo namenjene so resnobni učenosti v napolje, in mladost naj se jih ogiba, kakor nepotrebnega denarja in igrač. Kteri se hočejo učiti resne učenosti, naj se nikar ne vkvarjajo s pesništvom, ker iz tega pride, da se učenje zanemarja. Tudi igre za dobiček se ne smejo privoliti mladosti, ker izbujajo strasti in vzrokujejo marsikaj hudega. Zanikerni učenci naj se priganjajo k pridnosti tudi s kaznijo. Če ne pomaga resno opominovanje, naj kleče naj poprej pred svojo klopjo, potem pred durmi, poslednjič naj se telesno kaznujejo, nikdar pa precej po jedi. Tudi od učenikov so veliko zahtevali. Ni dosti, da so le modri, temuč naorajo zvesti biti svojemu poklicu; naj se pečajo le z rečmi njihovega stanii; nikar pa naj ne delajo opravilnih pisem; naj nikar ne mešetarijo in naj zdravil ne pripravljajo. —