NST____ MEDNARO ÜN *v LEVI'S aH št.197 ^ Revijo subvencionirajo Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS in Ministrstvo za kulturo RS. Po mnenju Ministrstva za kulturo RS, {t. 415-96/98 – mb/sp, {teje revija med proizvode, za katere se pla~uje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. vsebina Darij Zadnikar 5 BABILON GORI! INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Milan Brglez, Zlatko Šabi~ 9 ZAKAJ RAVNO O INSTITUCIONALIZACIJI MEDNARODNE POLITIKE? ZGODOVINA, TEORIJA IN PRAKSA Zlatko Šabi~ 15 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE SKUPNOSTI OD SEDEMNAJSTEGA 33 STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE OD RE@IMSKE TEORIJE DO TEORIJ MEDNARODNIH RE@IMOV: RAZVOJ PREU^EVANJA MEDNARODNIH RE@IMOV Matej Lozar 65 MULTILATERALIZEM - 83 OTROK NEOMARKSIZMA? “VZPONI IN PADCI” INTEGRACIJSKIH PROCESOV V EVROPSKI UNIJI ALTERNATIVNI PRISTOPI PRI PROUČEVANJU INSTITUCIONALIZACIJE MEDNARODNE SKUPONOSTI Milan Brglez 107 ZA REALISTI^NO RAZUMEVANJE IN RAZLAGO INSTITUCIONALIZACIJE MEDNARODNIH ODNOSOV INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE SKUPNOSTI IN VLOGA DRŽAVE Jernej Pikalo 137 ZAKAJ LIBERALNO DEMOKRATSKA DR@AVA NI SPOSOBNA @IVLJENJA V GLOBALNI SOODVISNOSTI? članki Tadej Praprotnik 151 NACIONALNA IDENTITETA NI ZAPISANA V GENIH, AMPAK V DISKURZU Jelka Zorn 175 SUBVERZIVNOST SPOLNE IDENTITETE V HOLLYWOODSKI PRODUKCIJI Dario Seraval 187 U@ITEK IN POMEN GLASBE Igor @. @agar 211 ALI JE KONTEKST RES POMEMBEN? Čitalnic 221 recenzije 223 Borut Mekina, ENOSTAVEN ODGOVOR NA ZAPLETENA VPRAŠANJA Borut Mekina, RAJE BI LE@AL NA PLA@I Du{an Rutar, O EROSOFIJI IN EROSOFIH Mitja Reichenberg, “...!” prikazi in pregledi 239 Frank Furedi, CULTURE OF FEAR (Špela Razpotnik) povzetki abstracts zusammenfassungen 243 Babilon gori! Sodobne gospodarske mednarodne integracije in njihove globalne institucije so nujna posledica zgodovinske stopnje akumulacije in cirkulacije kapitala. Na prvi pogled se zdi, da je tu treba iskati vzrok za hegemonijo ZDA, kar se pa ne sklada z dejstvom, da njen dele` v svetovni trgovini vztrajno pada. Hegemonska pozicija ni sorazmerna z gospodarsko te`o v svetu, ~eprav je ta {e vedno zelo pomembna. “Edina supersila” si posku{a priboriti izgubljeno tako, da se naslanja na voja{ko in kulturno prevlado. Medtem ko je prva relativno transparentna in empiri~no preverljiva, pa je pojem kulturne prevlade takoreko~ metafizi~en in nedolo~ljiv. Kulturna hegemonija pomeni prevzemanje in raz{irjanje ideologemov “ameri{kega na~ina `ivljenja”. Ti se jemljejo kot samoumevni, pestrost in bogastvo ameri{ke (v mislih imam seveda zgolj ZDA) kulture pa se reducira na blagovno ponudbo mno`i~ne kulture in mentaliteto dolo~enega srednjega sloja. Ve~ produktov tak{ne pop kulture konzumiramo, manj vemo o dejanski ameri{ki kulturi. Po svoje je torej hegemonija ameri{ke kulture, t.i.“amerikanizacija sveta”, povratno tudi zamol~evanje in represija dejanskih (etni~nih, razrednih, verskih, spolnih, vsakdanjih, komunitarnih in individualnih) kultur ZDA. Na sre~o je tudi potro{ni{ka pop kultura odprta za kriti~ne in inovativne naboje tako, da nam je kulturna, razredna in etni~na razklanost lahko v~asih predstavljena nekomercialno in nestereotipno. Slepo zavra~ati sodobno amerikanizacijo in spregledati njene pozitivne u~inke bi bilo podobno, kot ~e bi spregledali pozitivne u~inke helenizma, Rima ali pa karolin{ke dobe. Kapitulirati pred stihijsko amerikanizacijo pa bi bilo po drugi strani {e bolj kratkovidno. Se ji postavimo po robu v imenu Naroda? Te`ko, ker je ta opredelitev v sebi prazna, odpor pa je tu mo`en le prek nacionalisti~nega konstrukta Drugega, ki pa je za nas v tem primeru prevelik zalogaj. Nasploh pa boj s fantazmatskimi mlini na veter ne bo privedel do za`elenega. Kateri pa so potem realni, tako reko~ fizi~ni cilji kritike? Kulturna hegemonija ima svoje fizi~ne temelje v potro{ni{tvu. Padajo~i dele` ZDA v svetovni trgovini ima mo`no vzporednico v tem, da prvotno ameri{ke korporacije izgubijo svoj nacionalni pomen in postanejo multi- oz. transnacionalke. Hollywoodski studiji so v velikem dele`u lastnina Japoncev, japonsko avtomobilsko industrijo po`irajo ameri{ke dru`be, Coca-Cola je povsod, Microsoft je zagospodaril planetarnemu `iv~evju, naftne dru`be odlo~ajo o vojni in miru … Multinacionalke in njihov negativen vpliv je te`je spremljati (in razumeti), ker ni legalnih transnacionalnih institucij. Le tu in tam zaznamo primere, kako so korporacije usmerile vlado ZDA in njene organizacije (CIA) ter vojsko proti ljudstvu in legalnim institucijam drugih dr`av. Spomnimo se na “bananske republike” Srednje Amerike, ali pa na vlogo multinacionalke ITT pri podpori ZDA in Cie Pinochetovemu dr`avnemu udaru. Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je zgolj vidni predstavnik in simbol tak{ne kulturno-gospodarske hegemonije. Njeni gospodarsko-politi~ni cilji so takoreko~ irelevantni, ~eprav bi lahko bila primerna institucija za nadzor in omejevanje transnacionalk. To je danes naivno za pri~akovati, podobno kot je naivno pri~akovati od OZN, da bo dejansko izpolnjevala tisto, kar deklarira, in ne to, kar je v interesu hegemonskih grupacij. Prav skritost transnacionalk, pa tudi to, da vsi kolaboriramo z njimi kot konzumenti, usmeri utopi~ne energije in proteste proti takim predstavnikom mo~i kot je WTO. Bazi~na dru`bena gibanja – okoljevarstveniki, delavski sindikati, feministke, anarhisti, zagovorniki pravic `ivali, predstavniki domorodskih kultur in mno`ica skupinic – so v Seattlu prerasla v mo~, ki je nedvomno vplivala na potek in izhod tamkaj{nje konference svetovne trgovinske organizacije. Celo predsednik Clinton je priznal, da je treba prisluhniti protestnikom in ljudem ter se zavzemati za tak svetovni gospodarski red, ki bo imel “~love{ki obraz”. Bojim se, da bo ta projekt kon~al podobno, kot nam vsem znan projekt socializma z enako poimenovano faco. Kulturna hegemonija konzumerizma ali globalni kapitalizem pomeni ve~jo gro`njo kot neko~ liberalni kapitalizem, ki je obubo`al in iz~rpaval nacionalno delavstvo. Tr`no-katastrofi~ni kapitalizem je z delavskimi pritiski in gro`njami socialisti~nih revolucij za nekaj ~asa omejila socialna dr`ava. Globalizacije najbr` ni mogo~e ustaviti, potrebno pa je vzpostaviti kolektivne in institucionalne mehanizme, ki bodo omejili njene najbolj destruktivne u~inke: eksploatacijo in destrukcijo planeta in njegovih kultur. Bazi~ne dru`bene skupine so tokrat, ne le v Seattlu, dale jasen znak, kam je treba usmeriti politi~no dejavnost na za~etku tiso~letja. Ni pa za pri~akovati, da bo ta zavest hitro prerasla okvire bazi~nih dru`benih gibanj. Na poti {ir{e politizacije sta dve prepreki: t.i. “javnost” in t.i. “politika”. “Javnost” se ponavadi identificira z mediji, ~eprav ti dejansko delujejo proti konstituciji javnosti. So najpomembnej{i del konzumerizma, ki s pomo~jo senzacionalizma, {irjenja panike in podporo institucij politi~nega liberalizma zamegljuje dostop do dejanskih problemov in odgovorov ve~ine ljudi. Ni problem CNNa, tevednevnikov, ~asopisov, kot je Delo ipd., da nas dezinformirajo, da la`ejo, manipulirajo in hlap~evsko podpirajo to ali ono vladajo~o elito, problem je v tem, da nam definirajo celotno diskurzivno polje. Njihova vloga je produkcija mentalnih kli{ejev, ki tvorijo sodobne konzumente in pasivne volivce. “Politika” kot jo postavi liberalno demokratski sistem partitokracij, klientelizma in korupcij smo v devetdesetih dodobra spoznali. Dejansko gre za sistem onemogo~anja politi~ne dejavnosti. Tema preprekama se je treba izogniti: ni jih treba v celoti ignorirati, lahko se celo izrabijo, v glavnini vsakdanjega oz. politi~nega `ivljenja pa jih je treba preprosto zavre~i. Kot pri vseh drugih drogah se je treba tudi pri teh spektakelskih drogah – v imenu dejavnega `ivljenja (politike) – odlo~iti za abstinenco. Samoomejevanje gledanja televizije (vklju~no z nepla~evanjem njenega davka na bebavost), nebranje ~asnikov in dosledno izmikanje virtualnim svetovom, ki jih elite postavljajo kot “realnost”, so zato predpogoj vsake dejanske politike. Ni nenavadno, da so se glavna slovenska trobila postavila na stran policijskih sil v Seattlu. Na stran WTO se niso mogla, ker ta {e sama zase ne ve, kaj bi bila. Na delu je bil spet znani avtoritarni refleks: “Red mora bit, pa ~eprou slab!” Taista hlap~evska mentaliteta, ki je del Slovencev pripravila k temu, da so prisegli Hitlerju, ~eprav je dal jasno vedeti, da so drugorazredna nacija, ki bo prej ali slej svoj `ivljenjski prostor morala odstopiti vi{ji rasi, danes hlap~uje globalnemu kapitalizmu, ~eprav je jasno, da je Slovenija zanj komaj kaj ve~, kot katerokoli amazonsko ljudstvo, ki ga iztreblja pohlep po lesu, rudninah in zablodelih du{ah. Kakovost integracij dolo~ajo njihovi subjekti in hegemoni. Zato je slovensko “javno mnenje”, ki je slepo naklonjeno vsaki integraciji in transnacionalni zdru`bi – od Evropske unije, prek Nata do trgovinskih klanov – zelo naivno. Ni pa naivno s stali{~a onih, ki to “mnenje” ustvarjajo. Ti so za to pla~ani in to s strani najbolj zbirokratizirane in skorum-pirane administracije, ki jo je Evropa kdajkoli poznala. Zdru`evanje z Evropsko unijo lahko temelji le na pogajanju o tem, kak{no Unijo ho~emo. V Evropi smo `e itak. Darij Zadnikar 51 Zakaj ravno o institucionalizaciji mednarodne skupnosti? Danes se je te`ko izogniti mednarodnim odnosom pri obravnavi kateregakoli dru`beno pomembnega vpra{anja. Morda nam to ni bilo tako samoumevno pred slovensko osamosvojitvijo, razen morda v ozkem krogu strokovnjakov; pa {e teh je bilo prav malo, da o {tevilu tistih, ki so o mednarodnih odnosih razmi{ljali teoreti~no, niti ne govorimo. Med slednjimi velja omeniti predvsem prispevek zaslu`nega profesorja Univerze v Ljubljani, doktorja Vlada Benka, ki se s teorijo mednarodnih odnosov ukvarja `e od sedemdesetih letih naprej. Sode~ po zanimanju za objavo v tej posebni {tevilki ter kon~nemu {tevilu izbranih avtoric in avtorjev ugotavljava, da se, kot ka`e, podoba mednarodnih odnosov kot znanstvene discipline pri nas spreminja. Okoli ene najbolj aktualnih tem v prou~evanju mednarodnih odnosov – institucionalizacije mednarodne skupnosti – sva zbrala mlade avtorje, ki lahko praktikom in {tudentom mednarodnih odnosov (tako tistim, ki morajo, kot tistim, ki ho~ejo {tudirati) razkrijejo marsikaj novega. Pa ne samo njim. Mednarodne institucije so tudi {ir{e dru`beno pomembne, {e toliko bolj, ker z njimi nismo – ali pa mislimo, da nismo – v neposrednem odnosu, ki bi nam dovoljeval re{itve špo doma~e’. Odprava zape~karstva, preseganje majhnosti in kar je {e takih nadlog, ki bolj ote`ujejo kot olaj{ujejo soo~anje z mednarodnimi institucijami, ni mogo~e, dokler tudi {ir{a javnost mednarodnih odnosov ne vzame resno. Resno pa jih lahko vzame {ele, ko postane misel o njih dovolj zrela in hkrati odmevna v dru`benem prostoru. V tem smislu tukaj predstavljena razmi{ljanja pomenijo dolo~eno prelomnico. Seveda ne trdiva, da je slovenska misel o mednarodnih odnosih pridobila na zrelosti. Niti ne trdiva, da imajo prispevki, objavljeni v tej {tevilki, tak{no te`o, kot so jo recimo imeli prvi slovenski koraki v teorijo mednarodnih odnosov. @e na tem mestu naj poudariva, da bomo tako obe avtorici kot vsi avtorji hvale`ni za vsako kriti~no pripombo k prispevkom, ki so pred vami. Vendarle pa ostaja dejstvo, da smo z obravnavo in teoreti~no osvetlitvijo institucionalizacije mednarodne skupnosti prvi, ki na Slovenskem k teoriji in empiriji mednarodnih odnosov pristopamo kolektivno, z zdru`enimi mo~mi. @elimo in upamo, da bo tak{nih kolektivnih pristopov na podro~ju mednarodnih odnosov ve~, kot smo jim bili pri~a do sedaj, kar bo, upava, {e izbolj{alo kvaliteto {tudija te znanstvene discipline. Zakaj smo se avtorji odlo~ili, da obravnavamo prav institucionalizacijo mednarodne skupnosti? Razlogov je ve~, omeniva naj le dva najpomembnej{a. Najprej gre za zelo {iroko zastavljeno temo, ki jo je mogo~e obravnavati skozi razli~ne teoreti~ne pristope, ki obstajajo znotraj mednarodnih odnosov kot znanstvene discipline. To nam je omogo~ilo predstavitev sodobnega stanja teoreti~nih in empiri~nih spoznanj, ki so lahko relevantna tako za {tudente in praktike mednarodnih odnosov kot tudi za {tudente in praktike v dru`boslovju nasploh. Ni~ manj ni pomemben drugi razlog – institucionalizacija mednarodnih skupnosti kot nastajanje, ohranjanje in spreminjanje mednarodnih institucij je podro~je, kjer ne manjka teoreti~no, prakti~no, pa tudi filozofsko spornih vpra{anj. Kaj sploh so mednarodne institucije? Kak{en je njihov vpliv na druge akterje v mednarodnih odnosih in vsakdanji dru`beni in politi~ni praksi? Zakaj do institucionalizacije mednarodne skupnosti prihaja? Kako je mogo~e nanjo vplivati? Lahko bi {e na{tevali. Toda tudi navedena vpra{anja so dovolj, da jih prepoznamo kot splo{na dru`bena vpra{anja, na katera je mogo~e razli~no odgovoriti v dru`beni, politi~ni in mednarodni teoriji, ~e se obenem zavedamo dvojega. Da so odgovori tudi rezultat obstoje~ih zgodovinskih razmerij mo~i, tako mednarodnih kot dru`benih in politi~nih, pa tudi tistih vezanih na same znanstvene discipline, skozi o~ala katerih odgovarjamo. Obenem bodo prav ti odgovori (oziroma prevladujo~i med njimi) sodolo~ali in vodili prihodnjo dru`beno, politi~no in mednarodno prakso in so zato {e kako pomembni. Prvi del, ki smo ga naslovili “Zgodovina, teorija in praksa” uvaja {tudija Zlatka Šabi~a, ki obravnava institucionalizacijo mednarodne skupnosti v ~asu od westfalskih kongresov do druge svetovne vojne. Študija podaja zgodovinski kontekst institucionalizacije sodobne mednarodne skupnosti z analizo pomembnih mejnikov, kot na primer Dunajski kongres (1814–1815), haa{kih konferenc (1899 in 1907) ter Dru{tva narodov (1919–1946). ^eprav se prispevek, ki sicer izhaja iz {ir{ega okvirja institucionalizacije mednarodne skupnosti kot procesa, osredoto~a predvsem na mednarodne organizacije, je obenem jasno razviden tudi poudarek, da mednarodne organizacije in njihov razvoj predstavljajo samo del zgodbe o institucionalizaciji sodobne mednarodne skupnosti. Število drugih institucij je sicer te`ko izmerljivo, toda njihova raznolikost ni ni~ drugega kot odraz potreb mednarodne skupnosti po intenzivni izmenjavi informacij in koordinaciji politik. Gotovo je tudi, da mre`a institucij, kot jo poznamo danes, prispeva k miru v na{em ~asu, ~eprav o naravi in odlo~ilnosti tega prispevka ni strinjanja v teoriji mednarodnih odnosov. Razprave med politi~nimi realisti in idealisti, ki so to nestrinjanje kazale pred in po nastanku Zdru`enih narodov, so se namre~ ohranile do danes, ko sta glede tega vpra{anja v sporu neorealizem in neoliberalizem. Nestrinjanje teoretikov mednarodnih odnosov o u~inkovitosti mednarodnih institucij predstavlja dobro izhodi{~e za drugo {tudijo prvega dela, v kateri Petra Roter obravnava razvoj prou~evanja mednarodnih re`imov. Koncept mednarodnega re`ima, po katerem gre za “niz implicitnih ali eksplicitnih na~el, norm, pravil in procedur odlo~anja, o katerih se na dolo~enem podro~ju mednarodnih odnosov pribli`ajo pri~akovanja akterjev”, namre~ predstavlja bistvo sodobnega znanstvenega razumevanja mednarodnih institucij. Sam koncept se je pojavil v sedemdesetih letih kot logi~en nasledek znanstvenega preu~evanja oblik mednarodnega sodelovanja po drugi svetovni vojni, preu~evanja, ki je sku{alo osmisliti razvoj dogodkov v mednarodni skupnosti. Natan~no so pojasnjeni trije pristopi h konceptualizaciji mednarodnih re`imov – neoliberalisti~ni, realisti~ni in kognitivisti~ni – ter vpliv teh razli~nih pristopov na samo identifikacijo mednarodnih re`imov. Kljub vsej raznolikosti teoreti~nih pristopov k preu~evanju mednarodnih re`imov pa doslej znanstvenikom {e ni uspelo poiskati (koherentnih) odgovorov na nekatera zelo pomembna vpra{anja, med katerimi je tudi vpra{anje u~inkovitosti mednarodnih re`imov. Prav od razumevanja u~inkovitosti mednarodnih re`imov je namre~ v veliki meri odvisna nadaljnja usoda re`imske analize kot oblike prou~evanja mednarodnih odnosov. Tretji prispevek prvega dela, ki je posve~en konceptu multilateralizma, dopolnjuje teoreti~no sliko mednarodnih institucij, kot jo je razkrila re`imska analiza. V njem Matej Lozar prou~uje multilateralni na~in sodelovanja v mednarodnem okolju kot eno novej{ih oblik sodelovanja dr`av in njihovega upravljanja z mednarodno skupnostjo. Pojav in preboj multilateralnega sodelovanja v svojem izhodi{~u predpostavlja ustrezno prevlado vrednot in ustrezno ideolo{ko osnovo delovanja akterjev znotraj dr`av v mednarodnem okolju. Prevladovati mora prepri~anje o tem, da naj bo mednarodno sodelovanje urejeno na ve~stranski in nediskriminatorni osnovi, saj bo to dr`avam na dolgi rok prineslo najve~je skupne koristi. Multilateralizem je zatorej nesporna komponenta ideolo{ke strukture v mednarodnih odnosih. Uveljavljanje multilateralnega sodelovanja je bilo namre~ zmeraj rezultat pobude ene mo~no prevladujo~e dr`ave, torej hegemona. Oboje, pozornost tako materialnim kot ideolo{kim virom prevlade v mednarodnih skupnosti, razkriva teorijo multilateralizma, ki je sicer nastala v okviru liberalisti~nega teoretskega izro~ila, kot miselni sistem, ki se brez te`av uvr{~a v (neo)marksisti~ni koncept ideolo{ke hegemonije. V ~etrtem prispevku prvega dela Irena Brinar opozarja na pomembnost regionalne – v nasprotju s dosedaj obravnavano univerzalno – teorije in prakse institucionalizacije. Njen prispevek vsebuje prikaz teorij politi~ne integracije na splo{no in v povezavi z evropskimi integracijskimi procesi. V metodolo{ki zmedi, ko teorije sku{ajo pojasnjevati razli~ne segmente evropske integracije z razli~nih vidikov, je klju~na ugotovitev, da nobena od teorij ne uspe pojasniti v celoti kompleksnosti procesa in stanja integracije v Evropskih skupnostih/Evropski uniji. Še zlasti pa nobena od teorij ne pojasni vzponov in padcev v procesu evropskega zdru`evanja. Zato se prispevek zavzema za tako imenovano srednjo pot, oziroma teorijo srednjega dometa za razliko od švelikih ali vseobse`nih’ teorij, ki so zaznamovale prvo obdobje integracije na eni strani in šmikro’ teoreti~nih pristopov, ki so bili zna~ilni predvsem za sedemdeseta in osemdeseta leta. Medvladni pristop na eni strani in institucionalisti~ni-neofunkcionalisti~ni pristop na drugi niso med seboj izklju~ujo~i koncepti prou~evanja evropske integracije, ampak se med seboj dopolnjujejo v prikazovanju obeh (dveh) strani iste medalje. Na tako orisano stanje razumevanja mednarodnih institucij v glavnem toku znanstvenega ukvarjanja z mednarodnimi odnosi se nana{a kritika in iskanje “Alternativnih pristopov pri prou~evanju institucionalizacije mednarodne skupnosti”, kakor smo naslovili drugi del na{ega projekta. Kritike in rekonstrukcije se v svojem prispevku loteva Milan Brglez. Avtor v svojem prispevku lo~uje med ekonomskim (materialisti~nim) in sociolo{kim (idealisti~nim) razumevanjem mednarodnih institucij. Tezo, da je sociolo{ko razumevanje mednarodnih institucij realnej{e od ekonomskega, ki preveva `e predstavljeni del razprav, podkrepi s kriti~no osvetlitvijo trenutno najvplivnej{ih teoreti~nih pristopov v mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini: racionalisti~nih, konstruktivisti~nih in poststruktura-listi~nih. Neustreznosti, ki jih tak{na kriti~na osvetlitev razkrije, re{uje s konstrukcijo alternativnega metateoreti~nega izhodi{~a – kriti~nega (znanstvenega) realizma. Preko tega izhodi{~a povezuje razumevanje institucionalizacije mednarodnih odnosov z razumevanji institucionalizacije dru`benih odnosov in odpira dileme, ki so v samem jedru dru`boslovja. Kriti~no (znanstveno) realisti~no izhodi{~e, ki je med drugim tudi prvi~ v osnovnih obrisih predstavljeno slovenski dru`boslovni publiki, omogo~a avtorju, da v razumevanju in pojasnjevanju mednarodnih institucij prese`e dihotomijo materializma in idealizma, osvetli procesno naravo mednarodne strukture (in s tem mednarodnih institucij) in delovanja akterjev ter teoreti~no šodpravi’ dr`avo kot nujno izhodi{~e za razumevanje in razlago mednarodnih odnosov in mednarodnih institucij Problemati~nost dr`ave kot organizacijske oblike v sodobni mednarodni skupnosti {e jasneje poudarja tretji del posebne {tevilke, ki smo ga podnaslovili “Institucionalizacija mednarodne skupnosti in vloga dr`ave.” V njem Jernej Pikalo ugotavlja, da moderna liberalno demokratska dr`ava ni sposobna pre`ivetja v pogojih globalne soodvisnosti zaradi specifi~nosti njene teorije dr`ave in ne zaradi tega, ker bi k njenemu propadu lahko kakorkoli pripomogli zunanji vplivi oziroma akterji, kot na primer transnacionalne korporacije, globalni kapitalizem, etni~ni separatizmi in podobno. Avtor ugotavlja paradoks v razumevanju dr`ave, kjer se po eni strani na dr`avo gleda kot na propadajo~o obliko organiziranja ~love{kih dru`b, po drugi strani pa se govori o njeni vse ve~ji vpetosti v mednarodne povezave, katere rezultat naj bi {ele bil propad dr`ave. ^e je dr`ava vedno bolj vpeta v mednarodne povezave, je te`ko re~i, da propada. Postaja in ostaja zelo pomemben akter v mednarodni skupnosti, ki mu po rangu in mo~i ni para. Res pa je, trdi avtor, da liberalno demokratska dr`ava kot prevladujo~a oblika organiziranosti ne more delovati v spremenjenih pogojih globalizirajo~ega se sveta. Seveda ta kratek oris vsebine tematskega bloka, posve~enega institucionalizaciji mednarodne skupnosti, ne more predstaviti vseh dimenzij, ki so jih avtorji osvetlili. Prav tako velja omeniti, da med avtorji obstaja poleg dopolnjevanja tudi dolo~ena neenotnost glede vsaj dveh klju~nih pojmov za razumevanje mednarodne institucionalizacije. Prvi zadeva samo pojmovanje mednarodnih institucij in se zlasti ka`e, ~e primerjamo pristope Šabi~a, Roterjeve in Brgleza, drugi pa se nana{a na pomen, ki se pripisuje dr`avi v mednarodnih odnosih in procesih institucionalizacije, kjer od ustaljenega poudarjanja vloge dr`ave odstopa `e evropska integracijska teorija in praksa, ki jo osvetljuje Brinarjeva, {e dolo~neje pa je šnelagodje’ nad ustaljeno obravnavo dr`ave v mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini ~utiti v prispevkih Pikala in Brgleza. Teh neenotnosti namenoma nismo poenotili. So namre~ odraz teoreti~ne raznovrstnosti, ki so lahko utemeljene v mednarodnem okolju, pa tudi v {ir{em dru`benem okolju. In ker imajo tak{ne raznovrstnosti lahko tudi zelo prakti~ne posledice, jih je treba prej spodbujati in se z njimi kriti~no soo~iti, kot pa jih a priori odpravljati. ^eprav smo se avtorici in avtorji sku{ali dotakniti precej{njega dela sodobnih teoreti~nih pogledov na mednarodne odnose in so lahko poleg besedil prispevkov tudi uporabljeni viri dobro vodilo za nadaljni {tudij, pa nismo uspeli enakovredno upo{tevati vseh. Še zlasti normativni vidiki institucionalizacije mednarodne skupnosti, pa tudi feministi~na in kriti~no teoreti~na razumevanja, kakor tudi drugi akterji mednarodnih odnosov (torej ne samo dr`ave), si zaslu`ijo {e bolj poglobljeno prou~evanje. Izzivov za prihodnost je torej tudi na podro~ju slovenskega {tudija mednarodnih odnosov ve~ kot dovolj. Ne glede na prikazane omejitve pa smo avtorji, upava, bralce prepri~ali, da je mednarodne odnose kot disciplino in kot podro~je prou~evanja treba vzeti resno. ^e `e i{~emo odgovore na dru`beno pere~a vpra{anja, bi namre~ brez mednarodnih odnosov prav lahko zablodili v {e huj{o meglo. In v megli je stvari sila te`ko videti. Milan Brglez in Zlatko Šabi~ ^godovina, ij a i Zlatko Šabič* Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne Uvod Institucionalizacijo mednarodne skupnosti lahko razumemo kot proces, v katerem subjekti mednarodnih odnosov v danem ~asu in prostoru sodelujejo pri ustvarjanju pravil, norm in drugih oblik, ki omogo~ajo sodelovanje med omenjenimi subjekti. Te oblike bomo imenovali institucije, ki jih lahko opredelimo kot niz pravil (formalnih in neformalnih), ki dolo~ajo ravnanje, omejujejo aktivnost in oblikujejo pri~akovanja subjektov mednarodnih odnosov (Keohane, 1989: 3; Young, 1983: 94). V pri~ujo~i analizi bo prete`ni del pozornosti posve~en predvsem eni obliki institucionalizacije mednarodne skupnosti, in sicer mednarodnim vladnim organizacijam. Slednje – v nadaljevanju jih bomo skraj{ano imenovali kar mednarodne organizacije – bomo razumeli kot mednarodne institucije, ki jih ustanavljajo najmanj tri dr`ave1 po skupnem dogovoru v mednarodni pogodbi. Slednja opredeljuje osnovne zna~ilnosti mednarodne organizacije, kot so status, ~lanstvo, organi in podro~je delovanja.2 Mednarodne organizacije ozna~ujejo stalnost delovanja, oblikovanje lastne volje in subjektivnost po mednarodnem pravu (Petri~, 1980: 1123). Poseben pomen jim pripisujemo zato, ker so pomembna oblika organiziranja dr`av – politi~nih entitet torej, ki imajo sredi{~ni pomen v sodobni mednarodni skupnosti. Obstajajo razli~ne stopnje institucionalizacije mednarodne skupnosti, kot kriterij za dolo~evanje te stopnje lahko slu`i raznolikost mednarodnih institucij, ki nastajajo in se razvijajo v danem obdobju, in podro~ij, kjer * Dr. Zlatko Šabi~ je docent za podro~je mednarodnih odnosov na Fakulteti za dru`bene vede ter urednik revije Journal of International Relations and Development. ^lanek je sestavni del raziskovalnega projekta Majhne dr`ave v procesih transformacije mednarodne skupnosti, ki ga financira Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. 1 Schermers in Blokker (1995: 25) omenjata belgijsko-luksembur{ko ekonomsko unijo kot primer, kjer samo dve dr`avi sestavljata mednarodno organizacijo. 2 Razpravo o definicijah termina šmednarodne organizacije’ ter vire na to tematiko, na primer v Rittberger (1995: 26–28) in Imber (1992). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 15 Zlatko Šabič 3SinP rc il maier raj avj kC oo mx entar so institucije. Obstoje~a stopnja institucionalizacije je dinami~ne (1996: 11). narave, ~eprav navidez deluje stati~no. Mednarodne institucije (v dana{njem ~asu na primer mednarodno pravo in mednarodne 4 Glej {e Šabi~ (1999: vladne organizacije) dominantnim silam res slu`ijo za ohranjanje 31–59). dolo~ene ureditve; toda ta ureditev, kot je ugotavljala `e marksisti~na misel, lahko podrejenim silam pomeni nekaj, kar je treba spremeniti ali celo zru{iti in zamenjati z novim. Za dominantne sile je tako pomembno, da pri ohranitvi obstoje~e ureditve upo{tevajo interese ~im ve~jega {tevila akterjev, pri tem lahko pozitivno vlogo (ali negativno vlogo – odvisno od perspektive, s katere opazujemo dano mednarodno skupnost, ter od tega, koliko so dominantne sile pripravljene popu{~ati drugim akterjem) odigrajo tudi obstoje~e institucije.3 V tem prispevku si bomo na kratko ogledali razvoj instituciona-lizacije mednarodne skupnosti od westfalskih kongresov dalje. Ta pregled nam bo pomagal razumeti, šod kod’ smo pri{li na raven mednarodne organiziranosti, kot jo poznamo danes. V zgodovinsko analizo bomo vsaj deloma sku{ali vplesti analizo odnosa med dano stopnjo razvoja institucionalizacije ter okoljem (torej mednarodno skupnostjo), v katerem se institucije razvijajo. Prispevek izhaja iz predpostavke, da spremembe v okolju šsilijo’ dr`ave kot najpo-membnej{e subjekte mednarodnih odnosov, da v obstoje~i mednarodni skupnosti, ki jo zaznamuje odsotnost vrhovne avtoritete – svetovne vlade, te`ijo k vse bolj kompleksni institucionalizaciji mednarodnih odnosov. Pri tem bomo sku{ali vsaj opozoriti na potrebo po razumevanju dejstva, da se mednarodna skupnost razvija {e naprej. Vloga in pomen institucij v sodobni mednarodni skupnosti sta namre~ nelo~ljivo povezana z okoljem, v katerem te institucije delujejo, to pomeni, da lahko medsebojne interakcije med institucijami in okoljem pripeljejo do sprememb v institucijah samih in tudi do njihovega propada in vnovi~nega nastanka, pa~ glede na potrebe, ki izhajajo iz razmer v dolo~eni mednarodni skupnosti. V vsakem primeru se zdi, da morajo mednarodne institucije za razvoj in obstoj v danem obdobju zadostiti (v vsaj minimalnem obsegu) {tirim pogojem. Prvi~, mednarodne institucije morajo biti sposobne zaznavati in oddajati informacije v odnosu do okolja, ki jih obdaja. Drugi~, mednarodne institucije morajo biti utemeljene na minimalnih skupnih vrednotah oziroma pozitivnih pri~akovanjih glede njihove vloge in nadaljnjega razvoja. Tretji~, obstajati mora dolo~ena lojalnost akterjev, ki sodelujejo v mednarodnih institucijah. In ~etrti~, mednarodne institucije ne morejo biti stati~ne. Razvoj okolja, v katerem institucije delujejo, mora siliti mednarodne institucije in akterje, ki v njih sodelujejo, k prilagajanju, ne pa k ohranjanju statusa quo za vsako ceno.4 Okolje lahko namre~ na dano institucijo (ali institucije) s perspektive tistega, ki `eli ohraniti stabilnost, deluje stimulativno (primer postopnega uvajanja evropskih integracijskih procesov v petdesetih letih tega stoletja, 16 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne do katerih je pri{lo zaradi dolo~enih gospodarskih in politi~nih interesov za trajnej{o stabilnost regije), destimulativno (primer Dru{tva narodov med obema vojnama, ki naj bi igralo pomembno vlogo pri naporih za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, vendar v tem ~asu nikoli ni bilo postavljeno v sredi{~e mednarodnih odnosov), in tudi destruktivno (recimo izolacionizem Zdru`enih dr`av Amerike med obema vojnama, ki je pripomogel k destabilizaciji weimarske Nem~ije, k izbruhu nacizma in kasneje k za~etku nove svetovne vojne). V analizi bo prispevek sledil osnovnim mejnikom, ki so vodili k ~edalje vi{ji stopnji institucionalizacije, predvsem k westfalskima kongresoma, dunajskemu kongresu, haa{kim konferencam, Dru{tvu narodov in Organizaciji zdru`enih narodov. Analiza bo v okviru omejitev, predvidenih za ta tekst, zajela tudi dejavnike, ki so vplivali na razvoj mednarodne skupnosti (kot na primer industrijska revolucija, notranja demokratizacija dr`av), kakor tudi tiste teoreti~ne pristope, ki so se v obdobju med sedemnajstim stoletjem in drugo svetovno vojno ukvarjali s preu~evanjem dinamike institucionalizacije sodobne mednarodne skupnosti. Ti vsebinski poudarki bodo nekak{na podlaga za sklepni del tega prispevka, v katerem so uvedeni tudi `e nekateri elementi drugih analiz, pripravljenih za to {tevilko. Westfalski mir Obe westfalski pogodbi z dne 24. oktobra 1648 – v Osnabrücku sta bila najpomembnej{a udele`enca pogajanj Sveto rimsko cesarstvo nem{ke narodnosti (v nadaljevanju: Nem{ko cesarstvo) ter Švedska, v Münstru pa Nem{ko cesarstvo in Francija – bi bilo na tem mestu zaradi zapletenega ozadja in napornih pogajanj te`ko verodostojno prikazati. Zato ju omenjamo zgolj zaradi njunega pomena za razvoj institucionalizacije mednarodne skupnosti.5 Dr`avotvorna tradicija v Evropi kot zibelki sodobne mednarodne skupnosti se seveda ni šuradno’za~ela leta 1648, ampak je {lo za kontinuiran proces politi~nega razvoja od razpada rimskega imperija v mno`ico majhnih fevdalnih enot, usihanja mo~i fevdalcev in postopne krepitve osrednje birokracije, kot na primer v Franciji, Angliji in Španiji (Benko, 1997: 30). Povsem jasne politi~ne enote, ki bi jih lahko imenovali dr`ave, so bile v glavnem oblikovane konec petnajstega stoletja. Pri tem je zavest o pomenu šnacionalnega interesa’ postopoma postajala del politi~ne stvarnosti. Postopoma se je, zaradi posledic verskih vojn, za~elo uveljavljati na~elo “cuius regio eius religio” (kdor vlada, naj dolo~a tudi vero), ki je bilo leta 1555 zapisano v Augsburgu in ki je namesto katoli{ki cerkvi špriznalo’ oblast vsakemu, ki jo je bil sposoben efektivno izvajati na svojem ozemlju. Ideja univerzalnosti, ki jo je sku{ala uveljavljati katoli{ka cerkev, je tako prakti~no izgubila temelje. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 17 5 Kraj{o, vendar pregledno analizo ozadja in samih pogajanj, ki so vodila k obema mirovnima pogodbama, je mogo~e najti v Osiander (1994). Zlatko Šabič 6 Za obra~un s šklasi~nim’ razumevanjem westfalskih kongresov kot temeljev sodobne mednarodne skupnosti glej tudi Krasner (1993). 7 Westfalskih kongresov se je udele`ilo 194 predstavnikov najrazli~nej{ih politi~nih entitet (European History and Culture: The emergence of modern Europe, 1500–1648: Politics and Diplomacy: The Thirty Years’ War: Making peace, 1645–48. Britannica Online,). 8 Proces ustvarjanja ravnote`ja mo~i lahko opredelimo kot politiko ene dr`ave ali koalicije dr`av, da ustrezno šizravna’ mo~ neke druge dr`ave ali koalicije dr`av. Tako vzpostavljen status quo med dr`avami je v realisti~ni tradiciji pogoj za stabilnost mednarodne skupnosti (Baylis in Rennger, 1992: 9). 9 Ve~ o razvoju šstare’ diplomacije glej Hamilton in Langhorne (1995: 64–85). Westfalski kongresi so po dolgi vojni, ki jo je spro`il in ohranjal prav “religiozno-idelo{ki naboj” (Benko, 1997: 61), to na~elo utrdili z dolo~itvijo mej med dr`avami. Osnovni cilj obeh kongresov je bil torej predvsem skleniti mir med vojskujo~imi se stranmi, opredeliti meje dr`av evropske celine ter seveda utrditi politi~no razdrobljenost Nem{kega cesarstva in ga tako ohraniti oslabljenega, kar je bilo v interesu tako Francije kot Švedske (Bahru{in in Skazkin, 1947: 204). Povedano druga~e, powestfalska ureditev sama po sebi seveda ni bila niti najmanj vizionarska, ampak predvsem pragmati~na. O kakem šza~etku’ mednarodne skupnosti takrat torej ni moglo biti govora. Vladarji so bili samozadostni in nezaupljivi do tujcev. Edina kategorija, ki so jo dr`ave ali politi~ne entitete poznale v tedanjih mednarodnih odnosih, je bila mo~. ^e je do sodelovanja med dr`avami sploh prihajalo, je bilo omejeno na sklepanje voja{kih zvez in v funkciji krepitve mo~i. Mogo~e se je torej strinjati, da z dana{njega vidika v {estnajstem in sedemnajstem stoletju sploh ni {lo za mednarodno sodelovanje v vsebinskem pomenu in da tak{na oblika odnosov med dr`avami tudi ni terjala vzpostavitve kompleksnej{ih mednarodnih institucij (Groom, 1990: 4).6 Kljub temu pa westfalski kongres iz vsaj dveh razlogov ka`e omeniti kot mejnik v institucionalizaciji mednarodne skupnosti. Prvi~, dr`ave so razvile prakso mirovnih kongresov kot forumov za re{evanje sporov na mednarodni ravni, na katerih lahko (na~eloma) sodelujejo vse zainteresirane dr`ave.7 Tak{na oblika dogovarjanja se je obdr`ala in je ostala pomembna zna~ilnost sodobne mednarodne skupnosti vse tja do dvajsetega stoletja. Drugi~, westfalska pogajanja so izpostavila pomen ohranitve za~rtanih meja.8 Pogajanja v Münstru in Osnabrücku so bila seveda pogajanja med zmagovalci in pora`enci in obstajala je verjetnost, da za~rtane meje ne bodo zadovoljile vseh. Toda prav tako lahko re~emo, da je ravno ta dogovor po svoje deloval kot katalizator poznej{e mednarodne organiziranosti. Zakaj? V ~asu uveljavitve westfalskega miru pogoji za razvoj mednarodnih institucij niso bili posebej ugodni. Vsaka dr`ava je hotela biti gospodar na svojem ozemlju, stiki so bili redki, tisti pa, ki so bili, so bili pospremljeni z velikim nezaupanjem med sogovorniki (predstavniki dr`av) in z dolgotrajnimi pogajanji.9 Sredstva za prevlado na nekem obmo~ju so bila najprej voja{ka, {ele nato vsa druga. Zato so bile vojne v Evropi prej pravilo kot izjema. Vendar pa je samo dejstvo, da so se dr`ave zavzemale za dogovor o statusu quo in njegovi ohranitvi, nakazovalo te`njo po ohranitvi ureditve, za katero so se dr`ave dogovorile. Dolo~eno zavedanje pomena stabilnosti v mednarodnih odnosih je torej vsaj v rudimentarnih oblikah obstajalo v sedemnajstem stoletju, manj pa je bilo jasno, kako stabilnost ohranjevati. Nove odgovore na to vpra{anje je ponudilo obdobje, v katerem se je odvijal dunajski kongres. 18 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne Proti dunajskemu kongresu 1in0 t eOr npai sc ai on nj ualil is bt oe vr a gl nl eijh npr. Beales (1931) in Za mednarodno skupnost v powestfalskem obdobju bi torej Hinsley (1963). lahko rekli, da je bila skupnost suverenih dr`av, nad katerimi ni bilo nobene vrhovne oblasti, med njimi pa je bilo zelo malo dogovorjenih pravil igre ter nobenih stalnih mehanizmov in forumov, v katerih bi se dr`ave redno sestajale in re{evale medsebojne razlike in nasprotja. Ne glede na prete`no neorganiziranost takratne mednarodne skupnosti pa se je kontinuiteta mednarodnega dogovarjanja ohranjala, in sicer, kot re~eno, z mirovnimi kongresi, kakr{na sta bila westfalski in utrechtski. Slednji se je odvijal leta 1713 in ima {e poseben pomen zaradi tega, ker so dr`ave tam eksplicitno sogla{ale o potrebi po ohranitvi ravnote`ja mo~i v mednarodni skupnosti, ki naj bi prispevalo k stabilnosti obstoje~e mednarodne ureditve. V imenu na~ela ad conservandum in Europa equilibrium so med drugim sprejeli dolo~ilo, da se Francija in Španija ne smeta nikoli ve~ zdru`iti, ker to Evropi ne bi prineslo nikakr{ne varnosti. Kasneje, kot bomo videli pri dunajskem kongresu, se je zaradi te`nje po u~inkovitem ohranjevanju statusa quo v mednarodni skupnosti in u~inka drugih dejavnikov (predvsem industrializacije in z njo povezane kapitalisti~ne proizvodnje) postopoma razvila potreba po institucionalizaciji mednarodnih odnosov tudi v politi~nem. V ~asu, o katerem govorimo – sedemnajsto in osemnajsto stoletje – pa je bila misel o ve~ji stopnji institucionalizacije mednarodne skupnosti `iva med nekaterimi pisci, ki so analizirani takratne politi~ne procese. Njihovo sklepanje o šustrezni’ mednarodni ureditvi je temeljilo na predpostavki, da je mir, ne pa vojna, tisto, kar bi dr`ave morale razumeti kot normalne razmere v mednarodni skupnosti. Tako imenovani liberalni internacionalisti iz obdobja med sedemnajstim in osemnajstim stoletjem, kot sta na primer Crucé in Penn, so poleg klasi~ne diplomacije predlagali tudi vzpostavitev institucij, ki bi bile komplementarne prizadevanjem dr`av za dosego in ohranjevanje miru v Evropi. Tako je Crucé v delu Nouveau Cynée (1623/1909) pisal o tem, da naj bi se oblikovalo nekak{no zdru`enje dr`av, katerega namen bi bil razre{evati spore in prepre~evati vojne med evropskimi dr`avami. V delu Essay towards the present and future peace in Europe (1693–1694/1915) je Penn zagovarjal nekak{en tribunal (ali, kot ga je sam imenoval, parlament), ki bi sprejemal obvezujo~e re{itve za dr`ave v sporu, ki tega spora ne bi bile sposobne same re{iti. Vendar pa ideje liberalnih institucionalistov niso naletele na pozitiven odziv v dr`avnih strukturah. Njihovi sicer ambiciozni na~rti tako v ~asu njihovega `ivljenja nikoli niso bili preizku{eni v praksi. To po eni strani ka`e, da razmere v tedanji mednarodni skupnosti niso omogo~ile ravni institucionalizacije, o kateri so razmi{ljali liberalni institucionalisti, po drugi strani pa so slednji vredni omembe zaradi vizionarstva, saj je nadaljnji razvoj mednarodne skupnosti v resnici omogo~il nastanek institucij, o katerih sta razmi{ljala na primer Crucé in Penn.10 INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 19 Zlatko Šabič 11 Za definicijo tega termina glej Roter v tej {tevilki. 12 Besedilo dolo~ila Pogodbe o zavezni{tvu med Veliko Britanijo, Avstrijo, Prusijo in Rusijo, ki je bila podpisana v Parizu, 20. novembra 1815, je mogo~e najti v Hamilton in Langhorne (1995: 258–259). 13 Po smrti Castlereagha je postal zunanji minister Velike Britanije George Canning. Z njegovim imenom je povezan preobrat angle{ke diplomacije {e posebej do tako imenovane Svete zveze. Slednja je nastala 26. septembra 1815, ko so se Avstrija, Rusija in Prusija neformalno zavezale, da si bodo prizadevale ohraniti predrevolucionarno mednarodno ureditev, utemeljeno na kr{~anstvu. Med velikimi silami se prav Velika Britanija nikoli ni pridru`ila Sveti zvezi, s prihodom Canninga na ~elo angle{ke zunanje politike pa se je postavila celo proti njej (Efimov in Tarle, 1947: 393-395). 14 Kot na primer v Parizu (1856), Londonu (1871) in Berlinu (1878). 15 Tak na~in organiziranja na podro~ju ohranjevanja mednarodnega miru in varnosti se je ohranil vse do danes. Dru{tvo narodov in {e posebej Organizacija zdru`enih narodov sta bila utemeljena na na~elu soglasja velikih sil kot pogoja za institucionalizirano ohranjevanje mednarodnega miru in varnosti, to sta odsevali tudi struktura Dunajski kongres pomeni nov mejnik v institucionalizaciji sodobne mednarodne skupnosti. Prvi~ zato, ker dunajski kongres izpostavi potrebo po kontinuiranem sodelovanju med dr`avami v tako imenovan high politics11 in tudi na drugih, politi~no manj obremenjenih podro~jih, ki spadajo v tako imenovano low politics. Sam kongres je potekal od 15. septembra 1814 do 9. junija 1815. Osnovna naloga kongresa je bil dogovor o mejah med dr`avami, potem ko je bila razbita hegemonija Francije v Evropi pod vodstvom Napoleona. Ko je bil med najpomembnej{imi udele`enkami kongresa, Avstrijo, Anglijo, Rusijo in Prusijo, na dunajskem kongresu dogovorjen nov status quo, so v drugi pari{ki pogodbi iz leta 1815 dr`ave vstavile dolo~ilo (Hamilton in Langhorn, 1995: 84–85), ki je s stali{~a razvoja institucionalizacije mednarodne skupnosti dobilo zgodovinski pomen. V tej pogodbi so se omenjene {tiri dr`ave namre~ dogovorile za aktivno vzdr`evanje miru v Evropi na rednih medsebojnih sre~anjih, na katerih naj bi pretresali pere~a politi~na in druga vpra{anja12 ter tako ohranjali obstoje~o ureditev v Evropi, tudi ~e bi to zahtevalo aktivno posredovanje. Ta tako imenovani koncert evropskih sil, ki se mu je leta 1818 pridru`ila {e Francija, je do smrti britanskega zunanjega ministra, vikonta Roberta Stuarta Castlereagha, v resnici sku{al koordinirati politike, in sicer na {tirih rednih kongresih – v Aachnu (1818), Opavi (1820), Ljubljani (1821) in Veroni (1822). Tudi kasneje, ~eprav zaradi politi~nih razlik ne ve~ redno,13 so se velike sile sestajale, ko je bilo treba re{evati krizna vpra{anja.14 Koncert velikih sil je prakti~no sto let uspe{no vzdr`eval relativni mir in stabilnost v mednarodni skupnosti, do za~etka prve svetovne vojne. In prav v praksi sre~evanja velikih sil na rednih kongresih je mogo~e videti premik naprej v institucionalizaciji mednarodnih odnosov. Koncert velikih sil ni bil formalizirana institucija. Prav tako je te`ko ostal imun za dogajanja v svojem okolju; industrijska revolucija je na primer oddaljila Veliko Britanijo od ostale ~etvorke velikih sil, to je nenazadnje prispevalo tudi k prepre~itvi bolj povezanega delovanja koncerta kot celote. Toda skupen interes – kontinuirana koordinacija politik in ohranjevanja statusa quo – je bil vsaj deloma razviden. Koncert velikih sil je torej pomenil sicer {e neizoblikovan, a vendarle dolo~en sistem delovanja na podro~ju mednarodnega miru in varnosti, ki je kasneje (seveda v razli~nih oblikah – na primer stalno ~lanstvo v Varnostnem svetu Organizacije zdru`enih narodov) postal stalnica v sodobnih mednarodnih odnosih. Drugi~, za na{o razpravo ni nepomembna izku{nja z dunajskega kongresa, da zaradi posebnega pomena, ki ga nekemu podro~ju sodelovanja pripisujejo velike sile, pride {e posebej do izraza problem razlikovanja med vlogami, ki jih na tem podro~ju sodelovanja igrajo velike sile in majhne dr`ave. Tako je odgovornost velikih sil na podro~ju ohranjevanja mednarodnega miru in varnosti zaradi njihove velike voja{ke, ekonomske in posledi~no politi~ne 20 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne mo~i ve~ja, zato naj bodo ustrezno ve~je tudi njihove pristojnosti. Uveljavljanje na~ela de facto neenakosti nasproti na~elu suverene enakosti dr`av, ki ga sicer sre~amo `e na westfalskih kongresih, je bilo najbolje ponazorjeno prav na dunajskem kongresu, ki se ga je udele`ilo ve~ kot dvesto predstavnikov najrazli~nej{ih politi~nih entitet, da bi tam zastopali svoje interese, vendar so novo evropsko ureditev na Dunaju v glavnem dolo~ale velesile (Šabi~, 1999: 67–74).15 Tretji~, obdobje relativne stabilnosti in `e omenjena industrijska revolucija sta terjali ~edalje ve~ sodelovanja na mednarodni ravni tudi na tehni~nem podro~ju, kjer dobimo prve stalne institucije v moderni mednarodni skupnosti. ^eprav je do za~etkov industrijske revolucije pri{lo `e v sredini osemnajstega stoletja, so {ele gospodarske razmere v devetnajstem stoletju pripeljale do postopnega uveljavljanja mednarodnih organizacij na tehni~nih podro~jih mednarodnega sodelovanja. Pogoji za ve~jo institucionalizacijo na teh podro~jih so nastali {ele takrat, ko se je pove~alo {tevilo transakcij med neodvisnimi gospodarstvi in ko so te transakcije za~ele izrazito negativno vplivati na ceno produktov in storitev.16 ^e vzamemo za primer re~ni promet: carinski in drugi postopki pri vsaki meji na mednarodni reki so pomenili zamudo pri dostavi in vi{je cene storitev. Zato je po dunajskem kongresu pri{lo do uveljavljanja posebnih re`imov na mednarodnih rekah. Tako je bila na dunajskem kongresu za reko Ren z dogovorom zagotovljena prosta plovba, za izvajanje dogovorjenega re`ima pa je bila ustanovljena posebna komisija.17 Podobno re~no komisijo so leta 1856 oblikovali za reko Donavo, ki je imela celo ve~je pristojnosti kot renska re~na komisija.18 Re~ne komisije so bile ustanovljene tudi {e, recimo, za reko Elbo (1821) in za reko Kongo (1885) (Rittberger, 1995: 42–43). Na podobne probleme so dr`ave naletele recimo na podro~ju po{te in telekomunikacij. Danes se nam, na primer, zdi povsem logi~no, da za po{iljanje pisma v Novo Zelandijo nalepimo znamko dolo~ene vrednosti. ^e bi imela vsaka dr`ava svoj po{tni re`im, ta po{iljka najverjetneje nikoli ne bi prispela do naslovnika. Sodobni sistem po{iljanja po{iljk ni v 19. stoletju obstajal, izkazalo se je, da to ni bilo v interesu takratnih razvitih dr`av, ki so si `elele hiter, varen in poceni po{tni promet. Problem so ob oblikovanju Svetovne po{tne unije v letih 1874-1878 re{ili tako, da so ozemlja vseh dr`av ~lanic pri~eli obravnavati kot enoten po{tni teritorij, po{iljatelj pa je pla~al stro{ke po{tnine glede na razdalje in na~in dostave (Rittberger, 1995: 45). S podobnimi problemi – poenotenje in koordinacija nacionalnih sistemov – so se dr`ave soo~ale tudi v Mednarodni telegrafski uniji (ustanovljeni leta 1865), ki se je leta 1934 preimenovala v Mednarodno telekomunikacijsko unijo (Everyone’s United Nations, 1985: 420). Omeniti velja {e nastanek nekaterih drugih mednarodnih organizacij, na primer Mednarodne `elezni{ke unije (ustanovljene leta 1890), Mednarodnega urada za meroslovje (ustanovljen leta in vloga organov obeh organizacij – Sveta v Dru{tvu narodov in {e posebej Varnostnega sveta v OZN, kjer imajo samo velike sile, ~lanice zmagovite protifa{isti~ne koalicije, pravico veta. 16 Pri pojasnjevanju tak{ne smeri razvoja institucionalizacije mednarodne skupnosti Benko (1987: 70) dodaja, da je {lo za podro~ja, ki so “bila šosvobojena’ in šrazbremenjena’ politi~nih problemov, pravzaprav, kjer je bilo la`e izolirati tehni~ne probleme od politi~nih.” Poleg tega je industrijsko-tehnolo{ki razvoj sám terjal funkcionalno ureditev posameznih podro~ij mednarodnega sodelovanja, to bomo kasneje ponazorili z nastankom Mednarodne po{tne unije. 17 O renski komisiji in re~nih administracijah nasploh glej {e Whiteman (1964: 883–901). 18 ^len 17 aneksa 16B k sklepnemu aktu dunajskega kongresa je tako dolo~al, da odlo~itve renske komisije niso bile zavezujo~e za dr`ave ~lanice. Evropska donavska komisija pa je s predpisi o plovbi dobila pristojnost sprejemati niz odlo~itev, ki so bile za dr`ave ~lanice obvezujo~e. Zaradi obse`nih pristojnosti, ki jih je imela Evropska donavska komisija, so ji nekateri rekli kar šre~na dr`ava’, šdr`ava v dr`avi’ in podobno (Andrassy, 1987: 156). 19 Dr`ave so se na haa{kih konferencah zbrale dvakrat, in sicer od INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 21 Zlatko Šabič 18. maja do 27. junija 1899 ter od 15. junija do 18. oktobra 1907. Sklicana je bila tudi tretja haa{ka konferenca. Njen sklic je bil predviden za leto 1915, vendar pa konference zaradi za~etka prve svetovne vojne ni bilo. 20 Najve~ji domet prve haa{ke konference je bilo sprejetje Konvencije o mirnem re{evanju sporov. Drugi dve pomembni konvenciji pa sta bili Konvencija o zakonih in obi~ajih vojskovanja na kopnem ter Konvencija o raz{iritvi pristojnosti `enevske konvencije iz 22. julija 1864 o za{~iti `rtev vojne na kopnem tudi na vojskovanje na morju. 1875) in Mednarodnega zdru`enja za za{~ito industrijske lastnine (1883). Gerbet (1981: 36) ocenjuje, da je v ~asu od devetnajstega stoletja do leta 1914 nastalo pribli`no petdeset mednarodnih organizacij. Tak{na dinamika razvoja mednarodne skupnosti je povzro~ila, da so mednarodne organizacije za~ele prevzemati vrsto dejavnosti, ki bi jih morale dr`ave sicer urejati na mednarodnih kongresih in konferencah. Kljub `e velikemu {tevilu mednarodnih organizacij, ki so nastale do prve svetovne vojne, pa za omenjeno obdobje {e ne moremo re~i, da je {lo za nekak{en razcvet mednarodnih organizacij. Ob tem velja dodati, da na politi~no šobremenjenih’ podro~jih dr`ave v tistem ~asu {e niso ~utile potrebe po ve~ji institucionalizaciji. K temu so pomembno prispevala tudi nacionalisti~na gibanja proti koncu devetnajstega stoletja, ki so v boj za oblast in presti` v mednarodni skupnosti vklju~ila nove dr`ave, predvsem zdru`eno Nem~ijo. Boj za prevlado se je tako spet za~el in, kot se je izkazalo kasneje, tudi voja{ka sredstva za dosego ciljev pri tem niso bila izklju~ena. Tako je pri{lo tudi do prve vojne globalnih razse`nosti v zgodovini mednarodne skupnosti. Toda vrnimo se v obdobje pred prvo svetovno vojno, ko vendarle lahko govorimo tudi o konkretnih poskusih institucionalizacije odnosov med dr`avami na podro~ju mednarodnega miru in varnosti. Tak poskus so pomenile haa{ke konference in ustanovitev Dru{tva narodov.19 Haa{ke konference Prva haa{ka konferenca, na kateri je sodelovalo {estindvajset dr`av, naj bi dosegla zaustavitev oboro`evalne tekme – cilj, ki je imel predvsem pragmati~no ozadje. V tem ~asu – konec devetnajstega stoletja – je bilo razmerje med velesilami s stali{~a njihove stopnje razvoja poru{eno. Velika Britanija je z industrijsko revolucijo pridobila najve~ in je postala vodilna voja{ka sila. Konec devetnajstega stoletja se ji je za~ela pribli`evati Nem~ija, ki je leta 1900 sprejela ambiciozni mornari{ki program, s katerim naj bi v petnajstih letih postala enakovredna Angliji, po drugi strani pa je uvajala inovacije v pehotno oboro`itev. Tak{nemu razvoju je {e nekako sledila Francija, zaradi pomanjkanja finan~nih sredstev pa je to manj uspevalo Avstroogrski in Rusiji. Del motivacije za sklic prve haa{ke konference je bil prav gotovo v tem, da bi se oboro`evalna tekma, ki ji Avstrija in Rusija nista mogli slediti, ustavila po institucionalni poti (Hvostov, 1947: 151–152). Vendar pa glavnega cilja, omejitve oboro`evanja, dr`ave udele`enke niso podprle s konkretnimi obvezami.20 Podobno se je zgodilo tudi na drugi haa{ki konferenci, saj je vpra{anje omejitve oboro`evalne tekme ostalo odprto tudi tam. Druga haa{ka konferenca, na kateri je sodelovalo {tiriin{tirideset dr`av, je sicer sprejela vrsto konvencij – to~no trinajst – in mnoge so pomenile 22 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne pomemben napredek v kodifikaciji mednarodnega vojnega prava.21 2m1 e Pmr be dn setja{ ivhitekvo nn vaej np oc -i j za Toda `e samo dejstvo, da se je konferenca bolj posve~ala mednarodno vojno pravo vpra{anjem urejanja odnosov med dr`avami v vojni kot pa ter bibliografski izbor na urejanjem mednarodnih odnosov v miru, lahko slu`i kot dodaten to temo glej v Roberts in dokaz, da so se dr`ave `e takrat v bistvu pripravljale na vojno Guelff (1995). namesto na utrditev miru. Vendarle pa lahko re~emo, da haa{ke konference predstavljajo pomemben mejnik na podro~ju mednarodne organiziranosti, saj so uvedle novosti v odlo~anju na podro~ju mednarodnega miru in varnosti. V nasprotju z dunajskim kongresom, kjer je bilo odlo~anje o vojni in miru v izklju~ni domeni velikih sil in je bilo tak{no odlo~anje podprto tudi v teoriji (Lorimer, 1883), so se odlo~itve na haa{kih konferencah sprejemale druga~e. Vsaka dr`ava je imela po en glas. Odlo~itve v odborih so se lahko sprejemale z ve~inskim glasovanjem, toda kon~ne odlo~itve konference so bile sprejete le, ~e so bile podprte s soglasjem vseh dr`av udele`enk konference. Uvedba tak{nega glasovanja, ki ga v high politics do tedaj skorajda niso poznali, je posledica razvoja dogodkov v mednarodni skupnosti. @e omenjena nacionalisti~na gibanja ter tudi procesi notranje demokratizacije dr`av (Šabi~, 1999: 79–84) so dali novo samozavest starim in novim dr`avam, ki so v mednarodnih odnosih za~ele odlo~no zavra~ati mo`nost, da bi o tako pomembnih vpra{anjih, kot sta vojna in mir, odlo~ala zgolj pe{~ica dr`av. Sami haa{ki konferenci v resnici sicer nista potekali v tak{nem duhu enakopravnosti. Velike sile so {e vedno imele dale~ najve~ vpliva pri sprejemanju odlo~itev (Dickinson, 1920: 290), toda osnovno vpra{anje je s haa{kimi konferencami ostalo odprto: ali naj odlo~anje o miru in varnosti poteka na podlagi podelitve formalno enakega vpliva vsem dr`avam ~lanicam neke meddr`avne institucije ne glede na nacionalne zna~ilnosti (velikost, voja{ka mo~ in podobno)? Negativen odgovor na to vpra{anje je `e pred haa{kimi konferencami nakazala praksa Nem{ke konfederacije. Konfederacija, ki so jo sestavljale (resda nem{ke, pa vendarle) suverene dr`ave, je s prekinitvijo v revolucionarnem obdobju 1848–49 obstajala od leta 1815 do leta 1866. Dve dale~ najmo~-nej{i ~lanici konfederacije – Prusija in Avstrija – pri odlo~anju v konfederaciji nista imeli ustrezne formalne mo~i, glede na njuno resni~no mo~. Prav ta neskladnost med resni~no mo~jo in formalno zagotovljenim vplivom v konfederaciji je bila po mnenju mnogih avtorjev osnovni vzrok za stalne spore med ~lanicami in kon~no tudi za razpad te konfederacije (Burg, 1984: 89; Grüner, 1990: 255–256). V kontekstu preu~evanja institucionalizacije mednarodnih odnosov je bilo raziskovanje prakse Nem{ke konfederacije morda prav zaradi odsotnosti njenega mednarodnega zna~aja ({lo je namre~ za konfederacijo nem{ko govore~ih dr`av) nekoliko zanemarjeno. Formalne in prakti~ne vidike delovanja Nem{ke konfederacije bi namre~ lahko razumeli kot nekak{en šopomin’ recimo snovalcem INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 23 Zlatko Šabič Dru{tva narodov, ko so ti obravnavali pravila o sprejemanju odlo~itev v tej mednarodni organizaciji. V nadaljevanju bomo – tudi na primeru Dru{tva narodov – sku{ali nakazati, da ne absolutna enakost ne absolutna neenakost nista pogoj za delovanje institucij, v katerih sodelujejo dr`ave. Vendar pa mora v nekaterih primerih resni~na neenakost med dr`avami odsevati tudi v strukturah mednarodnih institucij, ~e naj te opravljajo naloge, za katere so bile vzpostavljene. Dru{tvo narodov Z vstopom v vojno se je med velike sile aktivno vklju~ila {e ena dr`ava, in sicer Zdru`ene dr`ave Amerike (ZDA). To je pomenilo, da bi se moral morebitni poskus institucionalizacije mednarodnih odnosov na podro~ju mednarodnega miru in varnosti dokon~no raz{iriti tudi izven Evrope. W. Wilson, osemindvajseti predsednik ZDA, je kot del celotnega versajskega paketa, ki naj bi po krvavi vojni zagotovil mir in stabilnost v mednarodni skupnosti, zagovarjal zamisel, utemeljeno na osnovah liberalnega internacionalizma, o ustanovitvi nekega stalnega foruma, kjer bi se dr`ave redno dobivale in sku{ale razre{iti nesoglasja `e v zgodnjih fazah, in ne {ele takrat, ko bi problemi eskalirali do mere, da jih nobena diplomacija ne bi mogla ve~ razre{iti. Tako je ideja o nastanku Dru{tva narodov postala del pogajalskih tem na versajski mirovni konferenci. Evropske dr`ave so bile na za~etku sila skepti~ne do Wilsonovega predloga, in ~eprav se je zamisel predvsem zaradi Wilsonove vztrajnosti kasneje uresni~ila in postala del versajske pogodbe, je bilo `e na samem za~etku mogo~e ugotoviti, da kraj in ~as nastanka organizacije, ki naj bi šskrbela’ za ohranjevanje mednarodnega miru in varnosti, nista bila prava. Dejstvo, da ZDA niso nikoli pristopile k Dru{tvu narodov, je poru{ilo idejo o tem, da bi v organizaciji sodelovale vse velesile. Na~ini odlo~anja v glavnih organih Dru{tva narodov (Skup{~ina in Svet Dru{tva) so bili utemeljeni na modelu haa{kih konferenc. V praksi se je pokazalo, da je tak{na formula v danih pogojih neustrezna. V tako ohromljeni mednarodni organizaciji so bile dr`ave, ~e parafraziramo E. H. Carra (1929), bolj spodbujene k uresni~evanju partikularnih interesov kot pa ciljev, ki naj bi jih uresni~evala mednarodna organizacija kot celota.22 Dru{tvo narodov je tako ve~ji del svojega obstoja lahko le od strani opazovalo dogodke, ki so vodili k drugi svetovni vojni. Kljub omenjenim slabostim pa Dru{tvo narodov ka`e oceniti kot nov, kvalitativen korak k organiziranju sodobne mednarodne skupnosti. Dru{tvo narodov je bilo v osnovi resda svetovna organizacija, katere poglavitna skrb je bila posve~ena miru in varnosti v mednarodni skupnosti. Vendar je Pakt Dru{tva narodov vseboval tudi dolo~ila, ki so organizaciji dajala mo`nost delovanja tudi na drugih 24 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 22 To se je {e posebej jasno pokazalo v praksi delovanja Sveta Dru{tva narodov (Šabi~, 1999: 95–115). Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne podro~jih mednarodnih odnosov. Tako se je skladno s 23. ~lenom Pakta Dru{tvo narodov zavzemalo za zagotovitev osnovnih ~lovekovih pravic. ^len 24 Pakta Dru{tva narodov pa je predvideval koordinacijo vseh tistih mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo z zadevami splo{nega interesa.23 Isti ~len je Dru{tvu narodov omogo~al ustanovitev novih funkcionalnih mednarodnih organizacij. Posebno skrb je Pakt Dru{tva narodov posve~al statusu kolonij. Dru{tvo narodov je v skladu z 22. ~lenom Pakta Dru{tva narodov uvedlo tako imenovani mandatni sistem za kolonialne posesti, ki so jih imele dr`ave pora`enke prve svetovne vojne. Kon~no velja omeniti {e vlogo Dru{tva narodov pri varstvu manj{in.24 Posebej pomembna je tudi ustanovitev Mednarodne organizacije dela, ki je v skladu s 392. ~lenom versajske pogodbe postala del organizacijske strukture Dru{tva narodov in ki je {e najbolj nazorno predstavljala model funkcionalne organizacije, katere delovanje naj bi bilo komplementarno naporom za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti, kakor so si ga zamislili snovalci Dru{tva narodov. Povedano druga~e, vzpostavitev ne-kak{nega šsistema’ Dru{tva narodov je pokazalo, da so se dr`ave za~ele zavedati, da za ohranjevanje statusa quo samo zagotavljanje ravnote`ja mo~i ni dovolj. Stabilnost v mednarodnih odnosih je mogo~e zagotavljati le, ~e so pod ustreznim šnadzorom’ tudi druga podro~ja mednarodnega sodelovanja. Da so se dr`ave odlo~ile za ustanovitev Mednarodne organizacije dela, seveda ni naklju~je. Kapitalisti~ne dr`ave so sku{ale pridobiti delavski razred ter omiliti gro`njo, ki jo je pomenila socialisti~na revolucija v Sovjetski zvezi (Groom, 1990: 6). Usodo Dru{tva narodov je na teoreti~ni ravni sku{ala razlo`iti funkcionalisti~na {ola, katere najvidnej{i predstavnik je Mitrany (1943). Glede na zna~ilnosti tedanje mednarodne skupnosti, ki problemov na podro~ju mednarodnega miru in varnosti ni `elela šprepustiti’ v re{evanje mednarodnim organizacijam, ampak se je raje zatekala h klasi~nim oblikam diplomacije, je bila forma – Dru{tvo narodov – prej vsiljena (ali vsaj nekompatibilna) kot logi~na. Dru{tvo narodov je predpostavljalo obstoj mednarodne skupnosti, ki ima dovolj visoko raven skupnih interesov in kjer bi bilo mogo~e pri~akovati vsaj dolo~eno lojalnost do tak{ne organizacije. Ti minimalni pogoji niso bili izpolnjeni, zato Dru{tvo narodov tudi ni moglo ustrezno izvajati nalog, zapisanih v ustanovnem dokumentu. Povsem druga~na je bila v o~eh funkcionalisti~ne {ole vloga Mednarodne organizacije dela. Dr`ave so pokazale interes za sodelovanje na podro~ju delavskih problemov in so bile pripravljene prenesti del lojalnosti na tovrstne organizacije. V zameno so dobili institucijo, specializirano za konkretno podro~je delovanja; institucijo torej, kjer je bilo skoncentrirano znanje o delavskih problemih in ki je na ta na~in (z znanjem, uveljavljanjem standardov ...) upravi~evala obstoj. Zato je bila v o~eh funkcionalistov usoda Mednarodne organizacije dela bistveno manj negotova, kot pa je bila usoda Dru{tva narodov.25 23 Podobno, kot je to bilo kasneje predvideno v Ekonomskem in socialnem svetu Organizacije zdru`enih narodov, v 63. ~lenu Ustanovne listine. 24 Sam Pakt Dru{tva narodov sicer ne omenja posebej varstva manj{in, kajti med prihodnjimi dr`avami ~lanicami ni bilo soglasja o tem, da naj bi bilo varstvo manj{in obvezujo~e na~elo v sistemu Dru{tva narodov. Je pa Dru{tvo narodov (pravzaprav njegov izvr{ilni organ, Svet Dru{tva narodov) bdelo nad izvajanjem dolo~il, zapisanih v pogodbah v okviru mirovnih pogajanj po prvi svetovni vojni (npr. saintgermainska iz leta 1919, trianonska iz leta 1920), ter enostranskimi izjavami in {tevilnimi drugimi pogodbami, sklenjenimi pod okriljem Dru{tva narodov. Le s soglasjem Sveta Dru{tva narodov je bilo dolo~ila v zvezi z varstvom manj{in sploh mogo~e spreminjati. 25 O funkcionalizmu glej {e prispevek Irene Brinar v tej {tevilki. Glej tudi Taylor (1990). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 25 Zlatko Šabič 26 O pogajanjih glede nastanka OZN poleg primarnih virov, kot je recimo zbirka United Nations Conference on International Organisation (UNCIO), glej npr. Russell (1958) in Hildebrand (1990). Organizacija zdru`enih narodov Neslaven propad Dru{tva narodov ni dajal posebnih obetov za ponovitev “velikega eksperimenta” (Bennet, 1995). Med skeptiki je bil sam ameri{ki predsednik Roosevelt, ki v za~etku ni hotel niti sli{ati o tem, da bi ZDA ponovno podprle idejo o ustanovitvi nove svetovne mednarodne organizacije. Po temeljiti analizi napak in prednosti Dru{tva narodov pa so ameri{ki na~rtovalci vendarle prepri~ali Roosevelta, da lahko organizacija podobnega tipa pomembno prispeva k stabilnosti v mednarodni skupnosti in s tem k uresni~evanju interesov ZDA kot tedaj `e nesporne velesile. Z razvojem svetovnega trga kot neposredne posledice kapita-listi~ne proizvodnje in z njo povezane industrijske in znanstvene revolucije so se, kot smo `e nakazali, pojavili novi problemi, ki so terjali nove oblike organiziranja na mednarodni ravni. Tako je svetovna recesija v tridesetih letih na{ega stoletja pokazala slabosti svetovnega gospodarskega sistema, ko so se dr`ave v obdobjih krize zatekle k protekcionizmu (Rittberger, 1995: 71). Da bi se izognili podobnim situacijam, so predvsem ameri{ki na~rtovalci svetovne ureditve s podporo angle{kih partnerjev po drugi svetovni vojni na~rtovali stabilnej{o ureditev svetovnega gospodarstva. To naj bi dosegli z liberalizacijo na eni ter s stabilnostjo in konvertibilnostjo nacionalnih valut na drugi strani; pri tem bi posebej za to ustanovljen splet mednarodnih trgovinskih in finan~nih organizacij deloval v funkciji uresni~evanja tako zadanih ciljev. Tako so v Bretton Woodsu leta 1944 dr`ave udele`enke mednarodne konference predlagale ustanovitev Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Obe organizaciji sta nastali leta 1945. Liberalizacijo gospodarstva naj bi s postopnim odpravljanjem carin dosegel Sporazum o carinah in trgovini, ki je bil podpisan leta 1947, potem ko se je izkazalo, da mednarodna organizacija, predvidena za te namene `e v Bretton Woodsu – Mednarodna trgovinska organizacija – zaradi nasprotij v ameri{kem senatu ni mogla za`iveti (Graz, 1999). Vzpostavljanje institucionalne podlage za organiziranje mednarodne skupnosti po drugi svetovni vojni se s tem ni kon~alo. Izid pogajanj o ustanovitvi Organizacije zdru`enih narodov, ki so potekala v San Franciscu, je {tevilne pogajalce sicer razo~aral, saj so velike sile, ~lanice protifa{isti~ne koalicije, dobile stalno ~lanstvo v Varnostnem svetu ter pravico veta na vse pomembnej{e odlo~itve novoustanovljene mednarodne organizacije, za katero je bilo sicer predvideno, da odlo~itve sprejema z ve~inskim glasovanjem.26 Toda tak{na ureditev je bila pogoj, da so vse velesile, {e posebej ZDA in Sovjetska zveza, sploh pristale na sodelovanje v novoustanovljeni mednarodni organizaciji. Ne smemo namre~ pozabiti, da sta dejstvo, da v Dru{tvo narodov niso bile v~lanjene vse velesile (iz skupine slednjih sta bili samo Francija in Velika Britanija vseskozi ~lanici te mednarodne organizacije), in dolo~ilo o soglasju kot temeljnem 26 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne na~inu sprejemanja odlo~itev to organizacijo dodatno ohromila in jo spremenila v orodje za uveljavljanje nacionalnih politik dr`av ne glede na njihov resni~ni vpliv v mednarodnih odnosih. Ne glede na dejstvo, da je odlo~anje o mednarodnem miru in varnosti v OZN postalo odvisno od volje dr`av s posebnim statusom, sta ustanovitev te mednarodne organizacije ter postopoma razvijajo~i se sistem Zdru`enih narodov (ki ga poleg OZN in njenih organov sestavljajo tudi tako imenovane specializirane agencije in druge institucije) pokazala, da so pogajanja v San Franciscu pomenila doslej najpomembnej{i mejnik v institucionalizaciji sodobne mednarodne skupnosti. OZN je v resnici v marsi~em presegla Dru{tvo narodov. Uspela je dose~i temeljni cilj – univerzalizem, saj pod streho zdru`uje vse velike sile, odprta pa je tudi vsem drugim dr`avam, ki izpolnjujejo (minimalne) pogoje za ~lanstvo.27 Še bolj je utrdila predpostavko o inherentnosti mednarodnega miru in varnosti ter gospodarskih in socialnih podro~ij sodelovanja v sodobni mednarodni skupnosti, ki je predpogoj za uresni~itev politi~no in gospodarsko stabilne mednarodne skupnosti. Sistem Zdru`enih narodov se je za~el {iriti na najrazli~nej{a podro~ja mednarodnih odnosov. Na primer, v problematiko jedrske oboro`itve in jedrskih odpadkov so poleg multilateralnih dogovorov vklju~ene tudi mednarodne organizacije. Tako je v ~lenu III Pogodbe o ne{irjenju jedrske oboro`itve (podpisana leta 1968, stopila v veljavo leta 1970) predvideno, da lahko Mednarodna agencija za atomsko energijo nadzoruje in preverja jedrske reaktorje dr`av podpisnic pogodbe, da le-ti oziroma njihova jedrska goriva ne bi bili v rabi tudi za voja{ke namene (Baylis in Rennger, 1992: 180). S problemom varstva okolja se med drugim ukvarjajo v Uradu Zdru`enih narodov za okolje in v Mednarodni pomorski organizaciji. Ekonomska komisija Zdru`enih narodov za Evropo je precej prispevala k vzpostavitvi tako imenovanega re`ima za odpravo kislega de`ja v tem delu sveta (Rittberger, 1995: 63). Med drugimi podro~ji lahko omenimo vsaj {e dejavnost specializiranih organizacij v znanosti in kulturi (Organizacija Zdru`enih narodov za izobra`evanje, znanost in kulturo), kmetijstvu (Mednarodna organizacija za prehrano in kmetijstvo), socialnih zadevah (Mednarodna organizacija dela) ter zdravstvu (Svetovna zdravstvena organizacija). Prav ta raznovrstnost sistema Zdru`enih narodov ohranja tisti minimalni konsenz, ki je potreben za nadaljnji razvoj. Tudi v ~asu delitve na socializem in kapitalizem so se dr`ave in tudi teoretiki s podro~ja mednarodnih odnosov z obeh strani `elezne zavese v ve~ini strinjali glede ohranitve tega sistema. ^e danes vpra{amo, ali bi si lahko sodobni svet predstavljali brez sistema Zdru`enih narodov, bi le malo vpra{anih odvrnilo pritrdilno. Pomen sistema Zdru`enih narodov za mednarodne odnose lahko ponazorimo {e s pere~im problemom (ne)razvitosti. Sistem Zdru`enih narodov seveda ne more in ne sme biti imun na kritiko delovanja, toda njegov 27 ^len 4 Ustanovne listine Zdru`enih narodov dolo~a, da so lahko ~lanice te mednarodne organizacije vse miroljubne dr`ave, ki sprejemajo obveznosti iz Ustanovne listine in so jih pripravljene tudi izvajati. Danes ima OZN 188 dr`av ~lanic. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 27 Zlatko Šabič 28 S problemom razvojnih razlik se tako v sistemu Zdru`enih narodov danes ukvarjajo {tevilne institucije (Rittberger, 1995: 54–57): – institucije v sistemu Zdru`enih narodov, ki posredujejo manj razvitim dr`avam razvojne programe in kredite (sistem Svetovne banke, ki ga poleg Mednarodne banke za obnovo in razvoj sestavljata {e Mednarodna finan~na korporacija in Mednarodno razvojno zdru`enje); – politi~ni organi in organizacije, v sistemu Zdru`enih narodov, ki se ukvarjajo z razvojnimi vpra{anji (na primer Konferenca Zdru`enih narodov za trgovino in razvoj; ali pa Organizacija Zdru`enih narodov za industrijski razvoj, ki je od leta 1986 specializirana agencija). 29 ^e se povrnemo k problematiki razvojnih razlik v mednarodni skupnosti, potem lahko k institucijam v sistemu Zdru`enih narodov pri{tejemo {e politi~no organiziranost dr`av v razvoju. Le-te v svojih koordinacijah sku{ajo bolj u~inkovito zastopati svoje interese v pogajanjih z razvitimi dr`avami. Sem bi lahko {teli gibanje neuvr{~enih, za~eto leta 1955 v Bandungu, utemeljeno pa leta 1961 v Beogradu. Druga tak{na pomembna grupacija je Skupina 77, ki jo pogosto imenujejo kar šSindikat Tretjega sveta’, saj pomeni najve~jo vplivno skupino znotraj sistema Zdru`enih narodov. Omeniti velja {e regionalne mednarodne organizacije de`el v obstoj je v interesu bogatih in revnih dr`av. Bogatih zato, ker si s ~lanstvom in prispevki po svoje kupujejo mednarodno stabilnost, nujno za razvoj mednarodne skupnosti in seveda njihov razvoj. Revnih pa zato, ker bi bili brez OZN, njenih specializiranih agencij ter drugih institucij dele`ni bistveno manj{ega dele`a podpore za razvoj.28 Skratka, rast {tevila mednarodnih organizacij in drugih (vladnih in nevladnih) institucij v mednarodni skupnosti, ki seveda ni ostala omejena zgolj na sistem Zdru`enih narodov,29 ustreza pove~anemu {tevilu transakcij med dr`avami in ~edalje ve~ji stopnji medsebojne odvisnosti. Vedno ve~ je bilo problemov, ki jih dr`ave na nacionalni ravni niso mogle uspe{no re{evati, zato se je njihovo re{evanje preselilo na mednarodno raven. Mednarodne organizacije in mednarodne institucije nasploh so klju~en del mednarodnih odnosov – so torej pomembne, in, kot je neko~ rekel Claude (1971: vii), zato jih je tudi treba preu~evati. Sklepne misli Westfalska kongresa in kasneje utrechtski kongres nikakor ne pomenijo šuradnega za~etka’ sodobne mednarodne skupnosti. Mogo~e pa jih je razumeti kot pomembne mejnike v raziskavah, kjer preu~ujemo njeno institucionalizacijo. Slednja za svoj razvoj med drugim predpostavlja tudi mo`nost dogovarjanja med akterji. Prav to pa so dr`ave v okviru danih omejitev, ki jih je pomenila mednarodna skupnost v sedemnajstem in za~etku osemnajstega stoletja, sku{ale dosegati z ravnote`jem mo~i in s tako imenovano kongresno diplomacijo pri re{evanju politi~nih vpra{anj. Dunajski kongres je pomenil nov korak k institucionalizaciji mednarodne skupnosti, in sicer tako na politi~nem kot na gospodarsko-tehni~nem podro~ju. V tako imenovani high politics so dr`ave z rednimi kongresi (v letih 1815–1822) ter kasneje z ob~asnimi posvetovanji in kongresi ohranjevale dogovorjeni status quo. Potreba po stalnih stikih je bila le korak do ve~je institucionalizacije mednarodnih odnosov na tem podro~ju, ki pa je tedanje mednarodno okolje {e ni omogo~alo. Povsem druga~e je bilo na šnepoliti~nih’ podro~jih sodelovanja, kjer je prodor kapitalisti~ne proizvodnje terjal od dr`av, da so sodelovale na mednarodni ravni. Neposredna posledica tega sodelovanja je bil (med drugim tudi) razvoj mednarodnih organizacij. Dru{tvo narodov, ki je nastalo po prvi svetovni vojni, je bilo utele{enje ideala liberalnih internacionalistov, ki so zagovarjali ustanavljanje institucij, ki bi se lahko aktivno vklju~evale v re{evanje mednarodnih politi~nih problemov, po drugi strani pa je naznanilo zmanj{evanje pomena kongresne diplomacije na podro~ju mednarodnega miru in varnosti – vpra{anja o slednjem naj bi se odslej prete`no re{evala v tej mednarodni organizaciji. Je pa Dru{tvo narodov postalo tar~a kritike funkcionalistov, ki so ugotavljali, da ni bilo kompatibilno z naravo 28 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne tedanje mednarodne skupnosti oziroma s percepcijo dr`av o resni~ni potrebi po tak{ni mednarodni organizaciji. Zato pa so funkcionalisti z naklonjenostjo gledali na tako imenovane funkcionalne organizacije, kot je bila Mednarodna organizacija dela, ter tudi na razmah podobnih organizacij (recimo v sistemu Zdru`enih narodov) po drugi svetovni vojni. Takrat je bila za mednarodno skupnost `e zna~ilna precej visoka stopnja institucionalizacije. Dru{tvo narodov je skupaj s prakso haa{kih konferenc ponudilo {e pomembno zgodovinsko izku{njo, in sicer o pogojenosti sodelovanja z upo{tevanjem neenakosti dr`av. ^e za trenutek odmislimo zna~ilnosti posameznih podro~ij sodelovanja (na primer na podro~ju financ je mogo~e predpostaviti, da bodo imele ve~jo mo~ odlo~anja tiste dr`ave, ki bodo imele v organizaciji najve~ji finan~ni dele`), potem lahko re~emo, da ~e ima dolo~eno podro~je sodelovanja ve~ji vpliv na stabilnost mednarodne skupnosti, je tudi verjetnost, da bo razdelitev mo~i (in posledi~no vpliva med dr`avami ~lanicami na proces sprejemanja odlo~itve) neenaka, ustrezno ve~ja. Seveda sta razvoj in skokovito pove~anje {tevila mednarodnih organizacij samo del zgodbe o zgodovini institucionalizacije sodobne mednarodne skupnosti. Število drugih institucij, ki so v tem ~asu nastale – mednarodnih nevladnih organizacij, transnacionalnih korporacij, re`imov, skupin pritiska in podobno – je te`ko izmerljivo. Tudi druge institucije so odsev potreb mednarodne skupnosti po intenzivni izmenjavi informacij in koordinaciji politik. Vendarle pa je na vpra{anje, ali je mre`a institucij odlo~ilen dejavnik miru v na{em ~asu, mogo~e dati razli~ne odgovore. Institucije omogo~ajo stike, izmenjavo mnenj, re{evanje sporov na razli~nih ravneh, od regionalne h globalni, in to bi lahko govorilo v prid tezi, da ve~ja institucionalizacija mednarodne skupnosti prispeva k stabilnosti. O tem pri~ajo tudi empiri~na dejstva, res stara le pol stoletja, a vendarle. Dr`ave, bi komentirali (neo)liberalisti, spoznavajo, da je za stabilnost mednarodne skupnosti pomembna ve~ja (ne pa manj{a) intenzivnost sodelovanja. Institucije, ki tak{no sodelovanje podpirajo, so pomembne, ~eprav je nanje treba gledati dinami~no – institucije so namre~ koristne toliko ~asa, dokler so sposobne spodbujati sodelovanje (Axelrod in Keohane, 1993: 112–114). Opazovalec, ki izhaja iz (neo)realisti~ne tradicije preu~evanja mednarodnih odnosov, bi morda pripomnil, da sta mo~ in ravnote`je mo~i dejavnika, ki dolo~ata razvoj mednarodnih institucij – da se v osnovi glede mednarodnega sodelovanja ni ni~ spremenilo. Dr`ave namre~ {e vedno ostajajo dr`ave z nacionalnimi interesi, ki jih sku{ajo kar najbolje uresni~iti (tega sicer ne zanikajo niti (neo)liberalisti). Pri tem pa dr`avam, tako (neo)realisti~na tradicija, ni v interesu v mednarodnem sodelovanju dose~i absolutno najve~. Predvsem `elijo prepre~iti konkurentkam, da bi imele od sodelovanja ve~je dobi~ke in se na ta ra~un relativno okrepile. ^e je to dose`eno, potem je mednarodno sodelovanje mogo~e, sicer pa ne (Grieco, 1993: 127, 132). razvoju, kot so na primer Organizacija dr`av izvoznic nafte, Ekonomska skupnost zahodnoafri{kih dr`av, Zdru`enje dr`av jugovzhodne Azije in podobne (Rittberger, 1995: 57–60). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 29 Zlatko Šabič 3R0u Pg gr ii me e( r1j9a 9j 4K:ra5 t–o8c)h.wil in K tem pogledom je mogo~e dodati, da ~edalje ve~ mednarodnih problemov ni ve~ regionalnega zna~aja (kjer recimo izbruh konflikta ali krize bolj prizadene ene regije, druge pa ne), ampak so globalni (uporaba jedrske energije v mednarodnih konfliktih ali okoljski problemi imajo lahko globalne posledice, torej lahko pribli`no enako prizadenejo vse regije). Narava problemov je torej tista, ki sili dr`ave k ve~ji stabilnosti v mednarodni skupnosti – institucije pa so pomemben instrument, ki omogo~a dosego tega cilja. Realnost dr`av kot osrednjih politi~nih enot v sodobni mednarodni skupnosti je sicer treba priznati. Vendar je treba tudi ugotoviti, da dr`ave med seboj prostovoljno sodelujejo in se povezujejo tudi na mednarodni ravni, ~e narava problema terja tak{no mednarodno sodelovanje, in tembolj, ~e problem, ki ga je treba re{evati, ogro`a njih same. Ve~je kot so mo`ne globalne posledice nere{evanja dolo~enega problema, manj je manevrskega prostora za tako imenovane šneo-neo’ prepire o tem, ali tak{no sodelovanje prina{a absolutne ali relativne dobi~ke. Na problem ozonske luknje je tako na primer mogo~e gledati bolj kot na katalizator sodelovanja z namenom zmanj{ati gro`njo, ki jo dani problem predstavlja za na{ planet, kot pa na to, komu bo tak{no sodelovanje v (najve~jo) korist. Z iste perspektive je mogo~e gledati tudi na nerazvitost, ki je ravno tako problem globalnih razse`nosti. Pri re{evanju tega problema ni najpomembnej{e, koliko bo to dr`ave stalo (in kak{ne dobi~ke bodo od tega imele). Dejstvo namre~ ostaja, da bo resnost tega problema rasla obratno sorazmerno s pripravljenostjo (bogatej{ih) dr`av za podporo ukrepom za zmanj{evanje razlik med Severom in Jugom in s sposobnostjo mednarodnih institucij, da bodo v ta namen zadane cilje u~inkovito izvajale. O sedanji stopnji institucionalizacije mednarodne skupnosti je torej mogo~e imeti razli~na mnenja. V tem prispevku smo se osredoto~ili predvsem na institucionalizacijo mednarodne skupnosti od westfalskih kongresov do nastanka OZN in smo se tak{nih razli~nih mnenj zgolj dotaknili, pa ~eprav so zelo pomembna. Zavedati se je namre~ treba, da sam opis (deskripcija) delovanja mednarodnih institucij {e ni dovolj, ampak je treba tudi: 1) razumeti procese in odnose znotraj mednarodnih institucij in 2) preu~evati vlogo institucij v njihovem zunanjem okolju.30 Šele tak, poglobljen {tudij, poraja razli~ne poglede na objekt, ki ga preu~ujemo. Prav naslednji trije prispevki, namenjeni (med drugim tudi) prikazu razmi{ljanja o tem, kako lahko gledamo na razvoj institucionalizacije mednarodne skupnosti v obdobju po drugi svetovni vojni, bodo lahko slu`ili kot dokaz za to trditev. 30 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Institucionalizacija mednarodne skupnosti od sedemnajstega stoletja do druge svetovne vojne LITERATURA ANDRASSY, J. (1987): Me|unarodno pravo. Zagreb, Školska knjiga. AXELROD, R., KEOHANE, R. O. (1993): Achieving Cooperation under Anarchy: Strategies and Institutions. V D. A. Baldwin (ur.): Neorealism and Neoliberalism: The Contemporary Debate, str. 85–116. New York: Columbia University Press. BAHRUŠIN, S. V., SKAZKIN, S. D. (1947): Diplomacija v XVII. stoletju. V: V. P. Potemkin (ur.): Zgodovina diplomacije, 1. zvezek. Ljubljana: Dr`avna zalo`ba Slovenije, str. 197–209. BAYLIS, J., RENNGER, N. J. (1992): Introduction. V: Baylis, J., N. J. Rennger: Dilemmas of World Politics: International Issues in a Changing World. Oxford, Oxford University Press, str. 1–25. BEALES, A. C. F. (1931): A History of Peace. A Short Account of the Organised Movements for International Peace. London: G. Bell & Sons Ltd. BENKO, VLADO (1987): Mednarodni odnosi. Maribor: Zalo`ba Obzorja. BENKO, VLADIMIR (1997): Zgodovina mednarodnih odnosov. Ljubljana: Znanstveno in publicisti~no sredi{~e. BURG, P. (1984): Der Wiener Kongreß. Der Deutsche Bund im europäischen Staatensystem. München: Deutschen Taschenbuch Verlag. BENNETT, A. L. (1995): International Organizations: Principles and Issues. Englewood: Prentice-Hall. CARR, E. H. (1978): The Twenty Years’ Crisis 1919–1939: An Introduction to the Study of International Relations. London: MacMillan Press, Ltd. CLAUDE, I. (1971): Swords into Plowshares. The Problems and Progress of International Organization. New York: Random House. CRUCÉ, É. (1623/1909): The New Cyneas of Émeric Crucé. Edited with an Introduction and Translated from the Original French Text of 1623. Philadelphia: Allen, Lane & Scott. Department of Public Information (UN) (1986): Everyone’s United Nations (1986). New York: United Nations. DICKINSON, E. D. (1920): The Equality of States in International Law. Cambridge (Mass.): Harvard University Press. EFIMOV, A. V., TARLE, E.V. (1947): Od ustanovitve svete alianse do julijske revolucije (1815–1830). V. P. Potemkin (ur.): Zgodovina diplomacije: prvi zvezek. Ljubljana: Dr`avna zalo`ba Slovenije. GERBET, P. (1981): Rise and Development of International Organization: A Synthesis. V: Abi Saab, G. (ur.): The Concept of International Organization. Paris: UNESCO, str. 27–50. GRAZ, J-C. (1999): The Political Economy of International Trade. Journal of International Relations and Development 2/3, str. 288–307. GRIECO, J. M. (1993): Anarchy and the Limits of Cooperation: A Realist Critique of the Newest Liberal Institutionalism. V D. A. Baldwin (ur.): Neorealism and Neoliberalism: The Contemporary Debate. New York: Columbia University Press, str. 116–143. GROOM, A. J. R. (1990): The Setting in World Society. V: A. J. R. Groom, P. Taylor (ur.): Frameworks for International Co-operation. London: Pinter Publishers, str. 3–11. GRÜNER, W. (1990): Der Deutsche Bund und die Europäische Friedensordnung. V: H. Rumpler (Ur.): Deutscher Bund und deutsche Frage, 1815–1866. Wien: Verlag für Geschichte und Politik. München: R. Oldenburg Verlag, str. 235–264. HAMILTON, K. / LANGHORNE, R. (1995): The Practice of Diplomacy: its Evolution, Theory and Administration. London: Routledge. HILDEBRAND, R. C. (1990): Dumbarton Oaks: The Origins of the United Nations and the Search for Postwar Security. Chapel Hill: the University of North Carolina Press. HINSLEY, F. H. (1963): Power and Pursuit of Peace: Theory and Practice in the INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 31 Zlatko Šabič History of Relations Between States. Cambridge: Cambridge University Press. HVOSTOV, V. M. (1947): Dokon~anje boja za razdelitev sveta in prve vojne za njegovo novo delitev (1898–1904). V: V. P. Potemkin (ur.): Zgodovina diplomacije, 2. zvezek. Ljubljana: Dr`avna zalo`ba Slovenije, str. 143-163. IMBER, M. (1992): International Organizations. V: Baylis, J., N.J. Rennger: Dilemmas of World Politics: International Issues in a Changing World. Oxford, Oxford University Press, str. 174–202. KILGORE, A. (1986): Cut Down in the Crossfire. International Relations (London) 8/6, str. 592–610. KILGORE, A. (1987): Kassebaum and Gramm-Rudman. V: D. Williams: The Specialised Agencies of the United Nations: The System in Crisis. London: C. Hurst & Co, str. 95–106. KRASNER, S. (1993): Westphalia and All That. V: J. Goldstein in R. O. Keohane (ur.): Ideas and Foreign Policy: Beliefs, Institutions and Political Change. Ithaca, London: Cornell University Press, str. 235–264. KRATOCHWIL, F. (1994): Preface. V: Kratochwil, F. / E. D. Mansfield (ur.): International Organization: A Reader. New York, HarperCollins College Publishers, str. ix-xiv. KRATOCHWIL, F., RUGGIE, J. G. (1994): International Organization: A State of the Art on an Art of the State. V: Kratochwil, F. / E. D. Mansfield (ur.): International Organization: A Reader. New York, HarperCollins College Publishers, str. 4–19. LORIMER, J. (1883): The Institutes of the Law of Nations (Vol. I, II). Edinburgh, London: William Blackwood and Sons. MITRANY, D. (1943): A Working Peace System. London: Royal Institute of International Affairs. SCHERMERS, H. G. / BLOKKER, N. M. (1995): International Institutional Law. The Hague; London; Boston: Martinus Nijhoff Publishers. PENN, W. (1693–94/1915): An Essay Towards the Present and Future Peace in Europe. Gloucester, John Bellows. PETRI^, E. (1980): Nekateri komparativni vidiki mednarodnih organizacij. Teorija in praksa 17/9, str. 1120–1134. ROBERTS, A., GUELFF (ur.) (1995): Documents on the Laws of War. Oxford: Clarendon Press. RUSSELL, R. B. (1958): A History of the UN Charter. Washington, D. C.: The Brookings Institution. SINCLAIR, T. J. (1996): Beyond International Relations Theory: Robert W. Cox and Approaches to World Order. V: R. W. Cox in T. J. Sinclair: Approaches to World Order. Cambridge: Cambridge University Press., str. 3–19. STOESSINGER, J. G. (1977): The United Nations and the Superpowers. New York: Random House. ŠABI^, Z. (1999): Voting in International Organisations: Mere Formality or a Matter of Substance? Ljubljana: Zalo`ba FDV (v tisku). TAYLOR, P. (1990): Functionalism: The Approach of David Mitrany. V: A. J. R. GROOM, P. TAYLOR (ur.): Frameworks for International Co-operation. London: Pinter Publishers, str. 125–139. YOUNG, O. (1983): Regime Dynamics: The Rise and Fall of International Regimes. V: S. D. Krasner (ur.): International Regimes. Ithaca, London: Cornell University Press, str. 93–115. WHITEMAN, M. M. (1964): Digest of International Law (Vol. 3). Washington, Department of State. 32 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Petra Roter1 Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov Uvod Mednarodne re`ime in pomen tega koncepta za preu~evanje mednarodnih odnosov je najla`e opredeliti v okviru razprav o upravljanju mednarodne skupnosti ali natan~neje o institucionalizaciji mednarodnega upravljanja. Ker je mednarodna skupnost anarhi~na v pomenu, da v tej skupnosti ne obstaja nobena osrednja oblast,2 ki bi bila sposobna uveljavljati odlo~itve in skrbeti za izvr{evanje dogovorov in mednarodnih pogodb, so tak{ne naloge prepu{~ene druga~nim oblikam upravljanja mednarodne skupnosti. Za upravljanje tako skrbijo predvsem mednarodne organizacije in ve~ vrst mednarodnih institucij, med katere sodijo tudi mednarodni re`imi.3 Mednarodni re`imi so “nizi implicitnih ali eksplicitnih na~el [principles], norm [norms], pravil [rules] in procedur odlo~anja [decision-making procedures], o katerih se na dolo~enem podro~ju [area]4 mednarodnih odnosov pribli`ajo [converge] pri~akovanja akterjev” (Krasner, 1983a: 2)5 – tako so sklenili znanstveniki, ki so se v za~etku osemdesetih let zbrali na dveh konferencah,6 kjer so razpravljali o tej novi institucionalni obliki mednarodnega sodelovanja v anarhi~ni mednarodni skupnosti. Zgoraj omenjena definicija mednarodnih re`imov, ki je danes znana kot Krasnerjeva definicija,7 je med tem postala najmanj{i skupni imenovalec raziskovanja mednarodnih re`imov. Preu~evalci re`imov so se namre~ vedno zavedali, da za nestrinjanje o nastanku, `ivljenju in 1 Petra Roter je doktorska kandidatka na univerzi Cambridge in šJunior Research Fellow of Hughes Hall’ ter mlada raziskovalka na Fakulteti za dru`bene vede. Ta prispevek je delno nastal med njenim ve~mese~nim raziskovanjem mednarodnih re`imov na univerzi Tübingen, ki ga je finan~no omogo~ila DAAD (Deutscher Akademischer Austauschdienst). 2 Sam pridevnik anarhi~en ne pomeni, da so odnosi med subjekti mednarodnih odnosov tudi kaoti~ni. (Mednarodna) anarhija tako ni nered, ampak je le oznaka za stanje, ko dolo~en red (oziroma ureditev odnosov med subjekti) ni posledica obstoja neke vrhovne avtoritete, ampak je predvsem rezultat dogovarjanja med {tevilnimi akterji. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 33 Petra Roter 3 Prav spoznanje, da kljub anarhi~nosti mednarodne skupnosti vendarle urejanje mednarodnih odnosov ni prepu{~eno naklju~ju in trenutnim interesom ter samopomo~i posameznih dr`av, je vodilo skupino raziskovalcev mednarodnih re`imov v Tübingenu, da so pri~eli govoriti o regulirani oziroma nadzorovani anarhi~nosti [regulated anarchy] mednarodne skupnosti (Rittberger, 1990). Sklop tak{nih nenaklju~nih (~eprav brez osrednje avtoritete/oblasti) procesov upravljanja oziroma urejevanja posameznih podro~ij mednarodnih odnosov, katerih osrednja oblika so mednarodni re`imi in seveda klasi~ne mednarodne vladne in tudi nevladne organizacije, je pojasnjen s termini “governance without government” (Rosenau in Czempiel, 1992), “global governance” (Simai, 1994) ali “international governance” (Rittberger, 1990; Young, 1994). V sloven{~ini tem procesom ustrezata termina upravljanje mednarodne skupnosti in mednarodna organiziranost (glej {e Roter, 1996: 11, op. 8). Ker pa tak{no upravljanje omogo~ajo {tevilne mednarodne institucije, gre pri razvoju mednarodne organiziranosti pravzaprav za institucio-nalizacijo mednarodne skupnosti. Institucionali-zacija je dinami~en zgodovinski proces (glej Šabi~ v tej skupni {tevilki), ki obsega tudi dogajanje, povezano z nastajanjem mednarodnih re`imov. Termini upravljanje mednarodne skupnosti, mednarodna u~inkih mednarodnih re`imov potrebujejo predhodni dogovor o samem predmetu raziskovanja. Povedano druga~e: tako imenovana Krasnerjeva definicija mednarodnih re`imov je bila in je ostala tisti vezni ~len, ki ne le omogo~a, da se z re`imi ukvarjajo realisti, institucionalisti in kognitivisti, temve~ predvsem omogo~a – vsaj na~eloma – tudi razli~ne primerjave med znanstvenimi ugotovitvami tako razli~nih teoreti~nih pristopov. Ne glede na osnovne teoreti~ne predpostavke, se re`imski teoretiki strinjajo, da so mednarodni re`imi dolo~ena oblika urejevanja posameznih podro~ij mednarodnih odnosov. Pri tak{nem urejevanju sodelujejo zainteresirani akterji, ki se pri svojih dejavnostih ravnajo skladno z dolo~enimi na~eli in ki svoja dejanja izvajajo po dolo~enih (predhodno sprejetih) predpisih. Mednarodni re`imi so vrsta institucij, ki omogo~ajo sodelovanje med subjekti mednarodnih odnosov na dolo~enem podro~ju mednarodnih odnosov, kot so monetarna politika, varstvo okolja, telekomunikacije in varnost. Mednarodni re`imi nekako sodelujejo pri upravljanju mednarodne skupnosti in urejevanju odnosov med posameznimi mednarodnimi akterji, predvsem dr`avami. Mednarodne re`ime je tako najprimerneje razumeti kot sestavni del mednarodne organiziranosti, pri ~emer je slednja zgodovinski proces, ki ga je zaznamoval trend sistemati~-nega urejevanja sveta s politi~nimi sredstvi (institucionalizacija) – `elje, ki je veliko starej{a od pojava (preu~evanja) mednarodnih re`imov. Pravzaprav je vpra{anje o prispevku mednarodnih re`imov k organiziranosti mednarodne skupnosti oziroma k institucionalizaciji te skupnosti novej{ega datuma, zato se zdi {e posebej zanimivo raziskati, zakaj so se znanstveniki sploh za~eli ukvarjati z mednarodnimi re`imi oziroma zakaj so se posvetili tej obliki mednarodnega sodelovanja prav konec sedemdesetih in v za~etku osemdesetih let? ^eprav se raziskovalci z vpra{anjem mednarodnih re`imov intenzivno ukvarjajo {ele dobrih dvajset let, se vendarle zdi, da si je koncept mednarodnega re`ima priboril stalno mesto na seznamu tem, ki pojasnjujejo mednarodno organiziranost. Pri tem se takoj postavi vrsta vpra{anj. Kak{na je torej sploh vloga re`imov pri upravljanju sodobne mednarodne skupnosti in s tem pri organiziranosti te skupnosti? Praktiki se bodo najbr` najprej vpra{ali, kako spoznamo mednarodni re`im ali kako re`imi nastajajo, medtem ko bodo teoretiki najbr` `eleli odgovor o tem, kak{en pomen sploh ima koncept mednarodnega re`ima kot teoreti~ni konstrukt.8 Pri~ujo~i prispevek je poskus odgovoriti vsaj na nekatera izmed prej zastavljenih vpra{anj, hkrati pa kriti~no oceniti dosedanji razvoj re`imske analize in njenih pomanjkljivosti. Tak{na kriti~na presoja re`imske literature nikakor ne vklju~uje le tistega, ~esar znanstvenikom doslej {e ni uspelo ustrezno razlo`iti s konceptom mednarodnega re`ima oziroma tistega, kar se zdi, da bi koncept lahko ponudil ali ponuja, vendar pa doslej {e ni bilo ob{irneje 34 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov raziskano. Prav zaradi teh mo`nosti se zdi koncept mednarodnega re`ima v marsi~em obetajo~ teoreti~ni konstrukt, s katerim je za zdaj mogo~e pojasnjevati (bolj kot morda pojasniti) zapletene procese mednarodnega sodelovanja. Tak{na pojasnila so namre~ mo~no odvisna od dolo~enih pogojev, ki jih posamezni avtorji vna{ajo v svoj pristop k preu~evanju mednarodnih re`imov. Ti pogoji, ki jih zapovedujejo posamezne teoreti~ne smeri raziskovanja re`imov in mednarodnih odnosov nasploh, pa v marsi~em tudi omejujejo pojasnjevalno mo~ mednarodnega re`ima kot teoreti~nega konstrukta. Po drugi strani pa te omejitve – predvsem neenotnost in s tem raznolikost teoreti~nih smeri ter do neke mere nedore~ena oziroma med posameznimi smermi neusklajena metodologija re`imske analize – vplivajo tudi na uporabo in raziskovanje mednarodnih re`imov kot pojavnih oblik. Prvi del pri~ujo~ega prispevka predstavi nastanek politolo{kega koncepta mednarodnega re`ima in razloge za za~etke preu~evanja mednarodnih re`imov. Na podlagi domneve, da obse`nej{a literatura o mednarodnih re`imih v za~etku osemdesetih let ni nastala naklju~no, prvi del podrobneje opisuje mednarodno skupnost in nekatere pomembne dogodke predvsem v sedemdesetih letih, ki jih takrat obstoje~i koncepti mednarodnega sodelovanja (oziroma mednarodne organiziranosti) niso mogli ustrezno pojasniti. Ta manko je zapolnil koncept mednarodnega re`ima. Slednji je podrobneje raz~lenjen v drugem delu, ki se tako osredoto~i na predstavitev termina mednarodni re`im in razli~nih konceptualizacij mednarodnih re`imov, ki so povezane s sicer{njimi teoreti~nimi usmeritvami posameznih avtorjev. Te teoreti~ne smeri, ki so se s~asoma izoblikovale v tri sklope teorij mednarodnih re`imov – neoliberalisti~no, realisti~no in kognitivisti~no – so podrobneje opisane v tretjem delu. Tako nastale teorije mednarodnih re`imov ponujajo razli~ne odgovore na vpra{anja o nastanku, delovanju in pomenu mednarodnih re`imov. Medtem ko so se re`imski teoretiki v za~etku ukvarjali predvsem z nastajanjem mednarodnih re`imov, je v zadnjem ~asu ~edalje ve~ znanstvene pozornosti namenjene u~inkom mednarodnih re`imov. Ker je prav od u~inkov mednarodnih re`imov odvisna nadaljnja usoda re`imske teorije, so sklepne misli namenjene problemu razumevanja in dolo~anja u~inkovitosti re`imov in posledicam re`imov nasploh. Namen tega ~lanka je tako prikazati razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov. Ta prikaz je – po analogiji, izposojeni pri Guzziniju – pravzaprav sestavljen iz dveh zgodb: ene “od zunaj” in druge “od znotraj” (Guzzini, 1998: x).9 ^e se tista šod zunaj’ ukvarja z raziskovanjem zunanjega okolja in vplivu tega okolja na znanstvenike, ki preu~ujejo mednarodne re`ime, potem je tista šod znotraj’ prikaz znanstvenih ugotovitev o mednarodnih re`imih, do katerih so v dobrih dveh desetletjih pri{li razli~ni re`imski teoretiki. Neposredna posledica delitve tega prispevka na dve zgodbi je lahko samo poimenovanje znanstvene misli o mednarodnih re`imih. V prvi organiziranost in institu-cionalizacija so tako oznaka za procese urejevanja mednarodnih odnosov na na~in, ki omogo~a ali naj bi omogo~al mir in bolj{e `ivljenjske razmere. ^eprav so termini medsebojno tesno povezani, bo v tem prispevku termin mednarodna organiziranost [international organisation] uporabljen v bolj (~eprav ne izklju~no) teoreti~nem pomenu – ko bo govor o raziskovanju prej omenjenih procesov, ki jih podrobneje raz~lenjujejo teorije mednarodne organiziranosti (glej Kratochwil in Ruggie, 1986). Termina upravljanje mednarodne skupnosti in institucio-nalizacija pa bosta uporabljena, ko bo govor o dejanskih procesih nastajanja bolj rednih vzorcev odnosov med mednarodnimi akterji in rednih na~inov re{evanja mednarodnih problemov. Ta rednost tako nakazuje proces nastajanja mednarodnih institucij – torej institucionalizacijo mednarodne skupnosti. 4 Tako imenovana Krasnerjeva definicija sicer delovanje mednarodnih re`imov omeji na “areas” – torej posamezna podro~ja/ obmo~ja mednarodnih odnosov, vendar se je s~asoma bolj uveljavil termin “issue-area”, za katerega se zdi naj-ustreznej{i slovenski termin podro~je (mednarodnih odnosov). V posameznih primerih gre lahko tudi za obmo~je, vendar je v tak{nem primeru dostikrat ustrezneje govoriti o pravnem INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 35 Petra Roter (in ne politolo{kem) konceptu mednarodnega re`ima. ^e na primer dolo~ena mednarodna pogodba uredi upravljanje nekega (geografskega) obmo~ja in ~e je to upravljanje urejeno le skladno s pravnimi dolo~ili te pogodbe (ne pa tudi z dolo~enimi skupnimi pri~akovanji akterjev, ki jih je mogo~e zaznati iz njihovih interakcij oziroma njihovega ravnanja, ki poteka tudi zunaj okvira tak{ne mednarodne pogodbe), potem govorimo o pravnem mednarodnem re`imu. Ve~ o pravnem razumevanju mednarodnih re`imov, ki ni predmet tega prispevka, glej pri Kleinu (1986). 5 Avtorica tega ~lanka je prevedla vse dobesedne navedke v tem prispevku. Ponekod so dodani tudi izvirni angle{ki in/ali nem{ki termini. Tak{na dvojezi~na terminologija je uporabljena predvsem v tistih primerih, kjer je mogo~ih ve~ slovenskih prevodov, kjer {e ni splo{no uporabljenega slovenskega termina ali pa kot vodilo pri kasnej{i primerjavi z literaturo v izvirniku. 6 V Los Angelesu oktobra 1980 in v Palm Springsu februarja 1981. 7 Stephen D. Krasner je namre~ uredil posebno {tevilko revije International Organization (36/2, 1982), ki je potem iz{la {e v knji`ni izdaji pod isto-imen-skim naslovom International Regimes leta 1983. 8 Da bi se izognili nepotrebni terminolo{ki zgodbi bi to misel lahko imenovali kar re`imska teorija. Tak{na navidezna enotnost pa se takoj razblini, ko na preu~evanje re`imov pogledamo šod znotraj’. Zato je v drugi zgodbi primerneje govoriti o teorijah mednarodnih re`imov. 1. Zgodba “od zunaj”: razmere v mednarodni skupnosti in nastanek re`imske teorije Razmere v mednarodni skupnosti v ~asu pred prvimi intenzivnimi znanstvenimi razpravami o mednarodnih re`imih – to je v sedemdesetih letih in v za~etku osemdesetih let – so najpogosteje ozna~ene kot konec obdobja ameri{ke hegemonije. Namen pri~u-jo~ega prikaza nekaterih dogodkov iz tega obdobja ni dokazati, da se je ameri{ka mo~ dejansko – bodisi glede na druge dr`ave ali pa absolutno – zmanj{ala. Tak{na analiza bi zahtevala povsem druga~en metodolo{ki pristop, za~en{i z natan~no opredelitvijo koncepta mo~i neke dr`ave. Moj namen je veliko skromnej{i: opozoriti na nekaj dogodkov, ki bi lahko vodili k sklepu o koncu pax americane in tako posledi~no k nastanku teoreti~nega preu~evanja mednarodnih re`imov. Teoretiki mednarodnih odnosov in {e posebej re`imski teoretiki namre~ sami trdijo, da so bili za~etki preu~evanja mednarodnih re`imov plod spremenjenih razmer v mednarodni skupnosti in {e posebej (ob~utkov o) zmanj{ani mo~i Zdru`enih dr`av (Young, 1980: 104–5; Krasner, 1983b: vii; Kratochwil in Ruggie, 1986: 759–60; Strange, 1988: 12;10 Jacobson, 1990: 29). Percepcije o zmanj{ani mo~i vodilne svetovne velesile (hegemona), od katere je odvisen svetovni red, hkrati pa ta hegemon izgublja svoj vpliv in mo~, so spro`ile raziskave o tem, kako bo potekalo upravljanje mednarodne skupnosti tudi v ~asu po ameri{ki hegemoniji – torej v ~asu po pax americani. Zato ni presenetljivo, da je bil koncept mednarodnega re`ima zami{ljen in prikazan kot oblika mednarodnega upravljanja na dolo~enih podro~jih [issue-areas] mednarodnih odnosov – oblika, ki naj bi pri{la do izraza prav v ~asu po hegemoniji. Zagotovo ni bilo naklju~je, da so se za~etniki raziskovanja mednarodnih re`imov prete`no ukvarjali z ekonomskimi podro~ji, saj je upadanje mo~i neke dr`ave lahko najbolj o~itno ravno s pomo~jo prikaza ekonomskih kazalcev. Pri tem pa seveda ne gre zanemariti morebitnega vpliva spremenjenega razmerja sil v mednarodni skupnosti na delovanje Zdru`enih narodov. V nadaljevanju je tako ve~ pozornosti namenjene prav spremembam v Zdru`enih narodih in razmeram v svetovni ekonomiji.11 Izbor politi~nih in ekonomskih razmer v mednarodni skupnosti v {estdesetih in sedemdesetih letih je skladen s klasi~nim pojmovanjem mo~i neke dr`ave – in sicer kot cilj zunanje politike (Morgenthau, 1954), katerega uresni~itev med drugim omogo~ajo nadzor nad surovinami, viri kapitala in trgi, primerjalne prednosti v 36 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov proizvodnji dobrin visoke vrednosti ter zmo`nost nadzorovati druge akterje oziroma vplivati na izide (Keohane, 1984: 32; Rothgeb, 1993: 177). Pri tem velja {e opozoriti, da ni tako pomembno, kaj so takratne spremembe v mednarodni skupnosti dejansko pomenile za razmerje svetovnih velesil, ampak kako so si strokovnjaki te spremembe razlagali.12 Kindlebergerjeva (1973) knjiga The world in depression 1929–1939, s katero je bila spro`ena razprava o koncu pax americane, ni iz{la po naklju~ju prav v za~etku sedemdesetih let, kot tudi niso bile stvar naklju~ja posledi~ne razprave o zatonu ameri{ke hegemonije. Ravno v tistem ~asu je bila namre~ najbolj aktualna naftna kriza. Do sedemdesetih let sta si Evropa in Japonska ne le opomogli po vojni, ampak sta postajali gospodarsko ~edalje mo~nej{i. V za~etku sedemdesetih let je pri{lo do zloma bretton-woodskega monetarnega sistema. Ti in podobni dogodki so v razmerah nara{~ajo~e medsebojne odvisnosti (Rosecrance in Stein, 1973: 437) (negativno) vplivali tudi na Zdru`ene dr`ave. Po vojni se je zmanj{eval ameri{ki dele` v svetovnem bruto proizvodu. Medtem ko je ta leta 1947 zna{al {e 50 odstotkov, je do leta 1970 zdrsnil na vsega 25 odstotkov. Od druge polovice sedemdesetih let, so bile povpre~ne stopnje rasti bruto nacionalnega proizvoda Japonske, Evrope, Kitajske in novoindustrializiranih dr`av veliko ve~je od povpre~ne ameri{ke stopnje. Do za~etka {est-desetih let so si v vojni gospodarske rasti (Kegley in Wittkopf, 1995: 206–7) prizadete dr`ave dodobra opomogle, kar je mo~no pripomoglo k padcu ameri{kega dele`a tudi v svetovni industrijski proizvodnji (Kennedy, 1989: 539, 558) in v svetovnem izvozu. Zmanj{al se je tudi dele` Zdru`enih dr`av v svetovnih finan~nih rezervah: ta je iz 49 odstotkov v letu 1950 padel na vsega sedem odstotkov leta 1976 (Keohane, 1984: 197). Vsi ti ekonomski kazalci na podro~jih, ki so bistvenega pomena za hegemonijo dolo~ene dr`ave, so vodili do zelo enotnih sklepov – relativna mo~ Zdru`enih dr`av naj bi se bila zmanj{ala, s ~imer naj bi se bila zamajala tudi ameri{ka hegemonija (Jacobson, 1990: 29; Kegley in Wittkopf, 1995: 207). Nasprotno mnenje je bilo sli{ati zelo poredko.13 Medtem ko so bili omenjeni ekonomski kazalci trdna osnova za prepri~anje, da so se temelji pax americane mo~no zamajali, so tak{ne trditve {e bolj utrdile politi~ne razmere. Zelo zgovoren primer je polo`aj in s tem tudi politi~ni vpliv Zdru`enih dr`av v mednarodnih organizacijah, {e posebej v Zdru`enih narodih. Polo`aj Zdru`enih dr`av v Zdru`enih narodih se je spreminjal kot se je spreminjala tudi sama organizacija. Med tak{ne najpomembnej{e spremembe Zdru`enih narodov sodi prav gotovo nara{~ajo~e ~lanstvo. ^lanstvo neke mednarodne organizacije, opozarja (Claude, 1971: 100), vpliva tako reko~ na celotno delo in strukturo te organizacije – “od ustreznosti poslopij do volilnih postopkov v zmedi, je treba takoj opozoriti, da obstajata – povedano zelo poenostavljeno – dve obliki mednarodnih re`imov: mednarodni re`im kot dejanski pojav in mednarodni re`im kot teoreti~ni model za pojasnjevanje oblik mednarodnega sodelovanja. Mednarodni re`im kot pojavna oblika in mednarodni re`im kot teoreti~ni konstrukt se seveda mo~no razlikujeta, saj gre v prvem primeru za opazovanje prakse, pri drugem pa za teoreti~ni model za pojasnjevanje te prakse – torej za pojasnjevanje delovanja re`imov kot pojavov. V literaturi o mednarodnih re`imih se tako obe obliki re`ima pogosto prepletata. Posamezni teoretiki namre~ ponavadi preu~ujejo teoreti~na vpra{anja, povezana s konceptom mednarodnega re`ima, pri tem pa navajajo primere re`imov iz vsakdanjega `ivljenja (Gehring (1994) npr. raziskuje – na podlagi teoreti~nega koncepta mednarodnega re`ima – re`ime na podro~ju varstva okolja in to znanje potem pove`e v teorijo dinami~nih mednarodnih re`imov). Dodati pa je {e treba, da je sama identifikacija re`imov v praksi odvisna od tega, kako je re`im opredeljen v teoriji. To razmerje med teorijo in prakso seveda zdale~ ni zna~ilno le za preu~e-vanje mednarodnih re`imov. Glej {e Brglez in Pikalo v tej {tevilki. 9 Guzzini (1998) je sicer to delitev na dve zgodbi uporabil pri svoji {tudiji o realizmu. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 37 Petra Roter 10 Po njenem mnenju so bile percepcije o zmanj-{ani mo~i Zdru`enih dr`av sicer neupravi~ene, vendar pa so vodile do za~etkov raziskovanja mednarodnih re`imov. 11 Ve~ o razmerah v mednarodni skupnosti glej pri Roterju (1996: pogl. 3). 12 Prepri~anje o padcu ameri{ke mo~i je bilo tako mo~no, da se znanstveniki niso ve~ spra{evali, ali gre za relativen padec ameri{kega vpliva, ampak zakaj gre za tako hiter zaton Zdru`enih dr`av (Kennedy, 1989: 559). 13 Še najbolj vztrajno ga je zagovarjala Strange, ki je trdila, “da so Ameri~ani pogosto pretiravali s š{oki’ v sedemdesetih letih. [...] Res je sicer, da je nastalo jedrsko ravnote`je in da je pri{lo do depreciacije dolarja, [...] toda jedrska pariteta ni edini pomemben dejavnik varnostne strukture ravnote`ja mo~i med velesilama in depreciacija dolarja je vse prej znak zlorabe mo~i kot pa izgube mo~i” (Strange, 1983: 340-1). Kasneje pa je s svojim strukturnim pristopom (Strange, 1995, {e posebej drugi del) poudarila, da so ZDA dominantne v vseh {tirih globalnih strukturah: varnosti, proizvodnji, financah in znanju. 14 Ve~ o Zdru`enih narodih v ~asu dekolonizacije glej pri Luardu (1988). 15 Od teh naj bi jih bilo 35 “jasno povezanih z Zdru`enimi dr`avami, pet s Sovjetsko zvezo, deset jih je bilo neuvr{~enih” (Stoessinger, 1977: 27). generalni skup{~ini, od politi~ne sprejemljivosti organizacijske strukture in procedur do ideolo{ke osnove resolucij in funkcionalnosti prora~una.” V {estdesetih letih je bil proces dekolonizacije14 skoraj kon~an in do leta 1968 se je 5115 ustanovnim ~lanicam Zdru`enih narodov pridru`ilo 75 dr`av (skupaj je bilo 126 ~lanic); ~lanstvo se je samo leta 1960 pove~alo za 17 dr`av (Claude, 1971: 88–9). Nove ~lanice so bile ve~inoma iz tretjega sveta in leta 1964 je bila ustanovljena skupina 77. Tretji svet je imel poslej mo~an vpliv v Zdru`enih narodih in specializiranih agencijah (Jacobson, 1990: 30), kar je seveda zmanj{evalo mo~ zahodnega sveta z Zdru`enimi dr`avami na ~elu. Še do leta 1955 so Zdru`ene dr`ave dosegale avtomati~no dvotretjinsko ve~ino16 v generalni skup{~ini, med letoma 1955 in 1959 se je mo~ Zdru`enih dr`av sicer zmanj{ala, vendar je bila {e vedno dovolj velika za zagotavljanje podpore pri pomembnej{ih odlo~itvah, leta 1960 pa se za~ne ({tevil~na) prevlada neuvr{~enih in manj razvitih dr`av (Rowe, 1971). Ledeni tu{ in prvi pravi poraz Zdru`enih dr`av je sledil leta 1971, ko so v generalni skup{~ini glasovali o kitajskem predstavni{tvu v Zdru`enih narodih,17 kot “dale~ najbolj dramati~en in kontroverzen dogodek” pa je bila ozna~ena obsodba sionizma oziroma narodnoosvobodilnega `idovskega gibanja na 30. zasedanju Generalne skup{~ine leta 1975 (Stoessinger, 1977: 32).18 V sedemdesetih letih je tako postalo jasno, da je zahodni blok pod vodstvom ZDA izgubil ve~ino v Generalni skup{~ini – tisto ve~ino, ki so ji Zdru`ene dr`ave {e v petdesetih letih tako zaupale, da so predlagale resolucijo Uniting for Peace (Res. 377(V)), s katero je Generalna skup{~ina dobila ve~je pristojnosti.19 Podoben je bil tudi polo`aj v varnostnem svetu. Zdru`ene dr`ave so v prvih letih obstoja Zdru`enih narodov zlahka pridobivale zadostno {tevilo glasov pri resolucijah, ki jih niso `elele sprejeti, medtem ko Sovjetska zveza tak{nega šskritega veta’ ni imela in je morala svoje interese varovati z uporabo veta v varnostnem svetu. To je storila ve~ kot petdesetkrat (Šabi~, 1999: pogl. 4). Toda tak{en vzorec glasovanja se je za~el spreminjati konec {estdesetih let, ko se je varnostni svet iz enajstih raz{iril na petnajst ~lanic. Za sprejetje resolucije je bilo tako potrebnih namesto sedem `e devet glasov. Po tej spremembi {tevila ~lanic varnostnega sveta, ki je bila namenjena predvsem vklju~evanju nevtraln(ej{)ih dr`av v delo tega organa, je postalo glasovanje v varnostnem svetu “bolj kot od absolutne ve~ine odvisno od pogajanj in prepri~evanj” (Stoessinger, 1977: 16). In medtem ko je Sovjetska zveza do leta 1970 pravico veta uporabila kar sto {tirikrat (Claude, 1971: 148), so morale svojo pogajalsko (in tudi glasovalno) nemo~ Zdru`ene dr`ave prvi~ priznati 17. marca 1970, ko je tudi ta velesila morala z vetom prepre~iti sprejem zanjo neustrezne resolucije o Ju`ni Rodeziji.20 Z vstopanjem novih dr`av v Zdru`ene narode je bila prekinjena mo~na korelacija med ameri{kim nacionalnim interesom in 38 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov odlo~itvami te mednarodne organizacije (Stoessinger, 1977: 232). Seveda se je tak{en razvoj dogodkov odra`al tudi na ameri{kem (notranjepoliti~nem) dnevnem redu – ne le v obliki zahtev po zmanj{anju ameri{kih finan~nih prispevkov Zdru`enim narodom (Pentland, 1976: 633), ampak tudi v obliki percepcij o zmanj{ani mo~i Zdru`enih dr`av. In prav te razmere v mednarodni skupnosti ter njihove notranjepoliti~ne posledice so po svoje privedle teoretike mednarodnih odnosov do politolo{kega koncepta mednarodnega re`ima. Spremenjena mednarodna skupnost tako hkrati predstavlja kontekst, v okviru katerega je mogo~e odgovoriti na v uvodu zastavljeno vpra{anje o za~etkih teoreti~nega preu~evanja mednarodnih re`imov. Vendar je razumevanje konteksta le temeljni pogoj za iskanje odgovora, ki pa postane jasnej{i {ele s podrobnej{o analizo teorij mednarodne organiziranosti, v okviru katerih se je razvila tudi znanstvena razprava o mednarodnih re`imih.21 Stabilnost v mednarodni skupnosti kot rezultat procesov mednarodnega upravljanja oziroma institucionalizacije mednarodne skupnosti so teoretiki mednarodne organiziranosti tradicionalno pri{tevali mednarodnim vladnim organizacijam. Vendar pa je `e v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni pri~elo kopneti zaupanje v mednarodne vladne organizacije kot uspe{ne nosilke mednarodnega upravljanja. Na podlagi objavljenih prispevkov v reviji International Organization sta tako Kratochwil in Ruggie (1986) dokazovala, da obstajajo {tiri obdobja glede na poudarke pri raziskovanju mednarodne organiziranosti in upravljanja mednarodne skupnosti – formalne institucije, institucionalni procesi, vloga organizacije in mednarodni re`imi – in da so nove razlage o organiziranosti mednarodne skupnosti in o njenem upravljanju nastajale hkrati s spremembami v mednarodni skupnosti in s posledi~no spreminja-jo~im se pomenom, ki so ga znanstveniki pripisovali mednarodnim organizacijam. Medtem ko so znanstveniki {e v petdesetih letih verjeli, da je mednarodno upravljanje pravzaprav vse tisto, za kar so odgovorne mednarodne organizacije, kar pa razlo`ijo njihove formalne zna~ilnosti (torej tisto, kar je zapisano v ustanovnih dokumentih), se je s~asoma tak{no prepri~anje mo~no spremenilo. Najprej se je preu~evanje formalnih zna~ilnosti mednarodnih organizacij umaknilo raziskovanju dejanske prakse, kasneje pa vlogi mednarodnih organizacij pri upravljanju. Predvsem v sedemdesetih letih pa je teorija mednarodne organiziranosti ostala brez ustreznih pojasnil za mednarodno upravljanje – torej za svoje tradicionalno raziskovalno podro~je. In prav ta manko naj bi nadomestil koncept mednarodnega re`ima (Kratochwil in Ruggie, 1986). Znanstvena misel o mednarodnih re`imih se je tako razvila v prizadevanju po ustrezni “razlagi vzorcev mednarodnega upravljanja, to je vzorcev interakcij, s katerimi dr`ave uredijo oziroma dolo~ijo medsebojno ravnanje na podlagi skupnih na~el, norm, pravil in procedur odlo~anja” (Sandholtz, 1994: 7). 16 “Ameri{ka delegacija je nadzorovala generalno skup{~ino in se ni branila uporabiti šavtomati~ne ve~ine’ za izvajanje svojih nacionalnih interesov” (Stoessinger, 1977: 27). 17 Glej na primer Stoessinger (1977: 36–45). 18 Sionizem je bil ozna~en za rasizem in rasno diskriminacijo, proti ~emur so glasovale ve~i-noma vse zahodne demokracije, medtem ko je za obsodbo glasovalo kar 72 od skupaj 142 dr`av ~lanic (Stoessinger, 1977: 32). 19 O glasovanju v generalni skup{~ini glej Šabi~ (1999). 20 Na 1534. zasedanju varnostnega sveta so glasovali o resoluciji o re`imu bele manj{ine v Ju`ni Rodeziji. Resolucijo, s katero bi obsodili re`im Iana Smitha in pozvali vse ~lanice Zdru`enih narodov, naj poostrijo odnose z njim, so predlagali Burundi, Nepal, Siera Leone in Zambija. Osnutek resolucije je {e predvideval, da bi obsodili tudi Veliko Britanijo, ker ni uporabila sile proti re`imu v Ju`ni Rodeziji. Za resolucijo so glasovali: Burundi, Kitajska, Nepal, Poljska, Siera Leone, Španija, Sirija, Sovjetska zveza in Zambija. Vzdr`ale so se: Kolumbija, Finska, Francija in Nikaragva. Proti pa so bile ZDA in Velika Britanija (Stoessinger, 1977: 16–17). 21 Od tod tudi trditev v uvodu, da je mednarodne re`ime najla`e razumeti v okviru procesa mednarodne organiziranosti. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 39 Petra Roter Nedr`avni akterji v mednarodni skupnosti so bili teoretikom mednarodne organiziranosti, kot opozarja Krasner (1983: vii) v svojem predgovoru, znani `e iz {estdesetih let, {e posebej z liberalisti~nim poudarkom na vlogi in pomenu transnacionalnih akterjev. Tej nara{~ajo~i kompleksnosti se je pridru`ila {e trditev o nara{~ajo~i medsebojni odvisnosti [interdependence] v mednarodni skupnosti (Keohane in Nye, 1989 [1. izdaja: 1977]). @e iz teh razprav o medsebojni odvisnosti je postalo jasno, da dr`ave ne morejo ve~ u~inkovito in stoodstotno nadzorovati vsega, kar se dogaja v mednarodni skupnosti – torej tudi ne ekonomskih procesov. Meja med tako imenovano high politics (torej politika o vpra{anjih miru in varnosti, suverenosti ter vpra{anja, ki so povezana z obstoje~o mednarodno politi~no ureditvijo) in tako imenovano low politics (tradicionalno manj pomembnej{ih politik, kot so ekonomska, okoljevarstvena, socialna) je tako postajala ~edalje bolj zamegljena. V tak{nih razmerah je bilo te`ko ohranjati red v mednarodni skupnosti in realisti so razloge za razmere v mednarodni skupnosti konec {estdesetih in v za~etku sedemdesetih let (npr. naftni {oki, napeti odnosi med velesilama) poiskali v (domnevno) zmanj{ani mo~i Zdru`enih dr`av – skladno s teorijo hegemonske stabilnosti, ki za stabilen mednarodni sistem predpostavlja obstoj hegemona oziroma dr`ave z dovolj mo~i in pripravljenosti prevzeti vlogo svetovnega varuha miru in stabilnosti (Keohane, 1989: pogl. 4 [1980]). Vendar pa se s~asoma tudi realisti~ne predpostavke niso popolnoma uresni~ile: kljub temu da so se razmere (s stali{~a Zdru`enih dr`av) {e poslab{ale, se mednarodni odnosi niso (Krasner, 1983: viii). Liberalisti bi najbr` vzrok poiskali v obstoju mednarodnih organizacij in njihovi vlogi pri upravljanju mednarodne skupnosti, vendar pa so (ve~inoma z zahodne zemeljske poloble) teoretiki mednarodnih odnosov oziroma mednarodne organiziranosti, kot sta ugotovila Kratochwil in Ruggie (1986), nasploh postali skepti~ni do pomena mednarodnih organizacij pri upravljanju mednarodne skupnosti. In prav ta problem, s katerim so bili soo~eni tako realisti kot liberalisti, naj bi šre{il’ koncept mednarodnega re`ima. Mednarodni re`imi so bili tako predstavljeni in opredeljeni kot mednarodne institucije – torej nizi relativno stalnih interakcij med zainteresiranimi akterji. Te institucije naj bi skrbele za urejevanje dolo~enih podro~ij mednarodnih odnosov. Z liberalisti~nega stali{~a so mednarodni re`imi (p)ostali obi~ajen mednarodni pojav, medtem ko so realisti, ki so tudi sicer bolj skepti~ni do pomena institucij, na{li nekak{no kompromisno re{itev v svojem prikazu š`ivljenja’ mednarodnih re`imov. Realisti so namre~ trdili, da je mednarodne re`ime te`ko šustanoviti’, vendar pa – potem ko `e nastanejo – imajo nekak{no svoje š`ivljenje’ (Krasner, 1983: viii). In prav s tem v zvezi se zdi poznavanje konteksta (torej razmer v mednarodni skupnosti v sedemdesetih letih) {e posebej pomembno. Koncept mednarodnega re`ima je bil zasnovan tako, da je bilo 40 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov mogo~e re`ime kot pojavne oblike (predvsem njihova na~ela, norme, pravila in procedure odlo~anja) iskati tudi šza nazaj’ – predvsem v ~asu takoj po drugi svetovni vojni, ko so bile Zdru`ene dr`ave mo~nej{e in so bila tako sprejeta mednarodna pravila skladnej{a z njihovimi nacionalnimi interesi. Takrat ustanovljeni mednarodni re`imi se bodo tako ohranili tudi v razmerah po hegemoniji, kot je zgovorno nakazal Keohane (1984) `e v naslovu svojega odmevnega dela After hegemony: cooperation and discord in the world political economy, s ~imer se seveda mo~no zmanj{a pomen izgubljene mo~i Zdru`enih dr`av. Zaradi zgoraj omenjenih spremenjenih razmer v mednarodni skupnosti, ki so ameri{ke teoretike vodile do spoznanja o koncu ameri{ke hegemonije (torej do strukturne spremembe v mednarodni skupnosti), je bilo nujno poiskati nekak{en nadomestek tej hegemoniji, in sicer nadomestek, ki bi pojasnil mednarodno sodelovanje in procese med subjekti mednarodnih odnosov nasploh. Ker je zaupanje v mednarodne organizacije zaradi zmanj{anega vpliva Zdru`enih dr`av (s)kopnelo (tak{en trend se je pokazal tudi v Organizaciji zdru`enih narodov za izobra`evanje, znanost in kulturo (Unesco), saj so Zdru`ene dr`ave sredi osemdesetih let izstopile iz te organizacije),22 so ameri{ki teoretiki vlogo upravljanja mednarodne skupnosti pripisali mednarodnim re`imom. Od tod pa se je potem razvila `ivahna teoreti~na razprava o mednarodnih re`imih (o sami definiciji termina mednarodni re`im, o nastanku, vlogah, pomenu, mednarodnih re`imov). Ta razprave se je za~ela s predpostavko, da so mednarodni re`imi intervenirajo~e spremenljivke, in sicer med osnovnimi vzro~nimi dejavniki (mo~, interes in vrednote) na eni strani ter ravnanjem akterjev na drugi strani (Krasner, 1983a: 5). Mednarodni re`imi so tako pogojeni z razmerjem mo~i ali pa so odvisni od interesa posameznih akterjev, hkrati pa – potem ko so ustanovljeni – vplivajo na samo ravnanje teh akterjev in s tem na upravljanje posameznih podro~ij mednarodnih odnosov. Mednarodni re`imi so tako po svoje bili odgovor na spremembe v mednarodni skupnosti. Ker so se re`imski teoretiki `e na za~etku strinjali, da na mednarodno ravnanje vpliva tudi razporeditev mo~i [national power capabilities], so se v razpravo o mednarodnih re`imih vklju~ili tudi znanstveniki, ki so bolj ali manj prisegali na realizem (Krasner, 1983: viii),23 ~eprav je prav realizem tradicionalno najbolj skepti~en do razumevanja institucij kot samostojnih akterjev v mednarodni skupnosti.24 Re`imsko teorijo je tako mogo~e razumeti tudi kot rezultat tako imenovanega neo-neo zbli`evanja s pomo~jo racionalisti~ne metateoreti~ne orientacije (neo)realizma in (neo)liberalizma. Prav ta neo-neo sinteza pa je vodila {e do ene pomembne posledice: racionalisti~ne teorije oziroma teoriji sta postali en pol, medtem ko je drugi pol odslej predstavljal reflekti-vizem oziroma pristopi, ki jim je skupna sociolo{ka metateoreti~na orientacija (Keohane, 1989: pogl. 7 [1988]; Waever, 1996: 163–4). 22 Podrobneje o razmerah, ki so vodile do tak{nega razpleta, glej Roter (1996: 45–8). 23 Behnke (1995: 180) celo trdi, da sta bila re`imska teorija odgovor realizmu in Krasnerjev volumen poskus ohranjanja realizma. 24 Med novej{imi odmevnej{imi prispevki k tak{nemu ortodoksnemu realisti~nemu mnenju glej Mearsheimer (1994/95). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 41 Petra Roter Preden bodo re`imi in razli~ne teoreti~ne smeri njihovega raziskovanja podrobneje predstavljeni, velja poudariti, da je razli~ne teoretike pri preu~evanju re`imov vodil interes za mednarodno sodelovanje in institucije (Waever, 1996: 163) in da so mednarodni re`imi – ne glede na njihov (teoreti~ni) izvor – “jasno povezani s pri~akovanjem pove~anega sodelovanja, ki preka{a lastne interese in racionalne motivacije njihovih ustvarjalcev” (Crawford, 1996: 133). 2. Mednarodni re`imi: problemi in dileme pri njihovi konceptualizaciji Skladno s tako imenovano Krasnerjevo definicijo – torej da so re`imi “nizi implicitnih ali eksplicitnih na~el, norm, pravil in procedur odlo~anja, o katerih se na dolo~enem podro~ju mednarodnih odnosov pribli`ajo pri~akovanja akterjev” (Krasner, 1983a: 2) – mednarodni re`im vsebuje {tiri elemente: na~ela, norme, pravila in postopke odlo~anja. Na~ela izra`ajo mnenje oziroma prepri~anje o dejstvih, vzrokih in tako na splo{no dolo~ajo namene oziroma cilje, ki jih bodo sku{ali dose~i akterji nekega re`ima (Krasner, 1983a: 2; Keohane, 1984: 58). Norme so v obliki pravic in dol`nosti dolo~eni standardi obna{anja. Pravila, ki so bolj specifi~na kot norme, ozna~ujejo posebne predpise in prepovedi/omejitve delovanja, medtem ko so procedure odlo~anja nekega mednarodnega re`ima prevladujo~a praksa oblikovanja in implementacije kolektivne izbire (Krasner, 1983a: 2). Pri tem velja poudariti, da vrstni red na{tevanja teh komponent ni nezanemarljiv. Prav na~ela in norme namre~ v osnovi opredelijo dolo~en mednarodni re`im (Krasner, 1983a: 3), kar ima posledice, kot bomo videli, tudi za razumevanje spreminjanja mednarodnih re`imov. Prej omenjene {tiri komponente oziroma {tirje elementi mednarodnih re`imov so sicer res splo{no sprejeti, vendar pa to nikakor ne pomeni, da so se re`imski teoretiki vedno strinjali, da so ti elementi dovolj za nedvoumno razpoznavanje mednarodnih re`imov v praksi in tudi v teoriji (kot specifi~no obliko mednarodnih institucij). @e v Krasnerjevem volumnu o mednarodnih re`imih je iz{la prva kritika preu~evanja re`imov, ki je letela tudi na ra~un nenatan~ne definicije mednarodnega re`ima. Termin je bil ozna~en za (pre)ohlapnega, kar omogo~a njegovo rabo v ve~ razli~nih pomenih (Strange, 1983: 342–3). Poleg tega pa je tako definiran termin povzro~al in {e povzro~a nemalo te`av pri identifikaciji posameznih komponent dejansko obstoje~ih mednarodnih re`imov (Levy, Young in Zürn, 1995: 270). Še vedno se zdi, da sta ta dva problema – ohlapna definicija in nerazpoznavnost posameznih komponent – ostala do neke mere nere{ena. Predvsem se ni meja med posameznimi elementi mednarodnih re`imov nikoli okrepila. Posebej problemati~na je 42 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov identifikacija posameznih pravil, ki so sicer res bolj specifi~na kot norme, vendar pa jih je mogo~e razumeti tako v smislu regularnosti [regularity] kot tudi predpisov [prescription] (Levy, Young in Zürn, 1995: 271). Po drugi strani pa je koncept mednarodnega re`ima s~asoma vendarle pridobil na svoji razpoznavnosti, vendar najve~krat le v primerjavi z mednarodnimi organizacijami.25 Medtem ko so slednje najpogosteje opredeljene kot `e na prvi pogled vidne birokratske entitete (s svojim sede`em, prora~unom, uslu`benci) za re{evanje mednarodnih problemov oziroma urejanje mednarodnih odnosov, so mednarodni re`imi specifi~ne (nevidne na prvi pogled) institucije za upravljanje posameznih natan~no dolo~enih podro~ij mednarodnih odnosov. Prav ta omejenost dolo~enega mednarodnega re`ima le na eno dolo~eno podro~je mednarodnih odnosov [issue-area of international relations] je mo~no razpoznavna zna~ilnost re`imov.26 Kritika same definicije mednarodnega re`ima pa je s~asoma segla tudi dlje od nezadovoljstva z domnevno nenatan~no opredelitvijo re`ima s {tirimi elementi, saj so nekateri avtorji posku{ali bolj ali manj radikalno preoblikovati tako imenovano Krasnerjevo definicijo (Keohane in Murphy, 1992: 871; Levy, Young in Zürn, 1995: 274). Ker pa se je ta definicija vseeno ohranila v veliki ve~ini raziskav mednarodnih re`imov, so veliko bolj zanimivi predlogi o njeni dopolnitvi. Tako je skupina raziskovalcev mednarodnih re`imov na univerzi Tübingen v Nem~iji {tirim osnovnim komponentam dodala {e dve: trajnost [Dauerhaftigkeit, durability] in u~inkovitost [Effektivität, effectiveness] (Wolf in Zürn, 1986: 204–5; Rittberger, 1990a: 3). Pri tem je dolo~en re`im u~inkovit, ~e “je ravnanje akterjev dejansko rezultat obstoja norm in pravil re`ima”, in trajen, ~e to ravnanje akterjev, ki je odsev pravil re`ima in njihovega upo{tevanja, traja (Rittberger, 1990a: 3). Tako je le na podlagi obstoja vseh {estih elementov ({tirje Krasnerjevi ter trajnost in u~inkovitost) pri sodelovanju med Zahodom in Vzhodom na razli~nih podro~jih mogo~e govoriti o re`imih (Rittberger, 1990). Trajnost sicer ni imela ve~jega odmeva pri nadaljnjih re`imskih analizah, medtem ko je vpra{anje u~inkovitosti re`imov {e vedno na dnevnem redu teoreti~ne razprave o konceptu mednarodnega re`ima. U~inkovitosti pa se je pridru`il {e en kriterij ocenjevanja re`imov – robustnost [robustness, Robustheit]. ^e je u~inkovitost nekega re`ima razumljena kot – povedano poenostavljeno – merilo doseganja namena nekega re`ima oziroma kot skladnost med {tirimi komponentami re`ima (na~ela, norme, pravila, procedure) in ravnanjem akterjev, je robustnost merilo odpornosti (pri nezmanj{ani u~inkovitosti re`ima) nekega re`ima na zunanje dejavnike oziroma {oke (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1996: 4–5). Robustnosti re`imov doslej v literaturi o re`imih ni bilo namenjenega veliko prostora, so pa Hasenclever, Mayer in Rittberger raziskovali 25 O definicijah posameznih vrst mednarodnih institucij glej na primer Keohane in Murphy (1992). 26 Prav zaradi te osredoto~enosti na posamezna podro~ja mednarodnih odnosov bi bilo neustrezno govoriti na primer o mednarodnem re`imu Sveta Evrope ali o re`imu Zdru`enih narodov. Vendar pa lahko imajo mednarodne organizacije, tudi prej omenjene, pomembno vlogo v okviru posameznih mednarodnih re`imov, ki urejajo podro~ja, ki so hkrati tudi v pristojnosti mednarodnih organizacij. Tako imajo na primer Zdru`eni narodi pomembno vlogo v mednarodnem re`imu o varstvu ~lovekovih pravic (Onuf in Peterson, 1983). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 43 Petra Roter 27 V ~asu pisanja tega ~lanka re`imski teoretiki z univerze Tübingen sicer {e niso kon~ali teh raziskav, ki jih opravljajo pod predpostavko, da je robustnost re`imov odvisna od tega, kako so porazdeljeni stro{ki in koristi sodelovanja. Prav zaradi raziskav v teku tudi {e ni jasna dokon~na pojasnitev te hipoteze. 28 Kot ponazoritev tak{ne organizacije upravljanja dolo~enega podro~ja mednarodnih odnosov sta Keohane in Murphy (1992: 872) mednarodne re`ime primerjala s pajkovo mre`o (re`im kot splet pravil, norm), mednarodno organizacijo pa s pajkom (organizacija nadzira re`im in se odziva na potrebe iz okolja). 29 O problematiki nastajanja mednarodnih re`imov glej tudi Young (1989; 1989a), Keohane (1983), Zangl (1994), Efinger, Mayer in Schwarzer (1995), Young in Osherenko (1995), Zürn (1995), Levy, Young in Zürn (1995). morebitne povezave med robustnostjo in pravi~nostjo oziroma razporeditvijo koristi in bremen za posamezne akterje nekega re`ima (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1996; Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1998). 27 Ti poskusi, da bi natan~neje pojasnili mednarodne re`ime tako, da bi dodali {tirim elementom {e kak{nega, odsevajo le en sklop te`av, s katerimi se sre~ujejo raziskovalci mednarodnih re`imov. Drugi sklop te`av pa zadeva pojasnjevanje samega besedila Krasnerjeve definicije, pri ~emer se mnenja kre{ejo ne le o tem, kako natan~no razmejiti {tiri elemente, ampak tudi o vpra{anju implicitnosti oziroma eksplicitnosti teh elementov, o akterjih re`ima, o vpra{anju pri~akovanj akterjev in {e o ~em. Odgovori na ta vpra{anja imajo pomembno vlogo pri sami identifikaciji mednarodnih re`imov kot pojavne oblike institucij, hkrati pa odpirajo tudi vrsto metodolo{kih vpra{anj. Kot je bilo `e omenjeno, je treba lo~evati med konceptom mednarodnega re`ima kot teoreti~nim konstruktom in mednarodnim re`imom kot pojavno obliko institucij. Prav slednje je tudi tisto, kar se razlikuje od mednarodnih organizacij. Pri razlikovanju med mednarodnim re`imom kot teoreti~nim konstruktom in re`imom kot pojavno obliko se pojavi zanimiv, ~eprav zelo zapleten raziskovalni problem, ki je povezan z identifikacijo mednarodnih re`imov. Izvor tega problema se skriva v tem, da so mednarodni re`imi (kot pojavna oblika institucij) neotipljive entitete (medtem ko so mednarodne organizacije, kot je bilo `e pojasnjeno, `e na prvi pogled vidne institucije, ustanovljene z dolo~enim namenom upravljanja mednarodnih problemov na enem ali ve~ podro~jih mednarodnih odnosov). Mednarodnih re`imov tako ni mogo~e švideti’, tudi ne tistih re`imov (in teh naj bi bila ve~ina), ki za svoje delovanje potrebujejo tudi neko mednarodno organizacijo.28 Te`ave pri identifikaciji mednarodnih re`imov kot pojavov pa se za~nejo `e ob njihovem nastanku. Mednarodni re`imi nastajajo na ve~ na~inov (Young (1983) na primer navaja spontano nastale re`ime, vsiljene in tiste, ki so nastali v procesu pogajanj),29 vendar pa re`imi praviloma niso ustanovljeni – {e posebej ne tako, kot so ustanovljene mednarodne organizacije. Interes akterjev, da uredijo dolo~eno podro~je mednarodnih odnosov s pomo~jo na~el, norm, pravil in procedur – torej mednarodnega re`ima, se tako ne izoblikuje niti v kak{nem ustanovitvenem dokumentu niti v jasno razpoznavni institucionalni strukturi. Zaradi te nerazpoznavnosti v praksi se zdi, da je za identifikacijo mednarodnih re`imov kot vrste mednarodnih institucij potreben predhodni dogovor o tem, kaj mednarodni re`im sploh je – torej teoreti~ni koncept mednarodnega re`ima. Pri tem pa je treba dodati {e pomembno pojasnilo: tak{en koncept seveda ni pogoj za nastanek mednarodnih re`imov, temve~ je le pripomo~ek za njihovo identifikacijo in tudi preu~evanje. Mednarodni re`imi tako (lahko) 44 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov obstajajo neodvisno od na{ega razumevanja teh institucij, vendar pa je to razumevanje temeljni pogoj za njihovo identifikacijo. Še ve~: na{ na~in (teoreti~nega) razmi{ljanja o mednarodnih re`imih in sama vsebina definicije mednarodnih re`imov (torej teoreti~ni koncept re`ima) nista brez posledic za na{e prepoznavanje mednarodnih re`imov kot dejansko obstoje~ih pojavov.30 Te`ave pri identifikaciji mednarodnih re`imov v praksi so (bile) povezane ne le z medsebojno odvisnostjo med, povedano zelo poenostavljeno, prakso in teorijo, ampak tudi s problemi, ki so se kazali in se {e ka`ejo pri sami identifikaciji mednarodnih re`imov v teoriji. Mnenja o konceptualizaciji mednarodnih re`imov (v teoriji) so se namre~ vedno delila – in to kljub sprejeti osnovni (Krasnerjevi) definiciji mednarodnega re`ima. S~asoma so se izoblikovali trije pristopi h konceptualizaciji mednarodnih re`imov, ki jih Hasenclever, Mayer in Rittberger (1997: 14–21) poimenujejo kot behavioristi~nega [behavioral], formalnega [formal] in kognitivnega [cognitive]. Tako na primer Young (1989) uporabi behavioristi~ni pristop k empiri~ni identifikaciji re`imov. Re`ime ozna~i kot dru`bene institucije – torej “praksa, ki jo sestavljajo priznane vloge, ki jih povezujejo sklopi pravil in konvencij, ki urejajo odnose med nosilci teh vlog” (Young, 1989: 12). Posledica tako razumljenega termina institucija je v tem, da “nobeno pravilo (ne glede na izvor) ne more biti sestavni del re`ima, ~e nima nikakr{nega vpliva na ravnanje naslovnikov tega re`ima” (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 15), hkrati pa posamezni avtorji (npr. Bergesen, 1985: 11) za obstoj re`ima zahtevajo, da imajo norme re`ima dolo~en vpliv na ravnanje dr`av. Behavioristi~no razumevanje re`imov tako posledi~no vpliva tudi na pojasnjevanje oziroma razumevanje u~inkovitosti re`imov: ~e je u~inkovitost re`imov opredeljena – kot je bilo pojasnjeno `e zgoraj – kot skladnost med ravnanji akterjev in elementi re`ima (na~eli, normami itd.), potem re`imi `e po definiciji ne morejo biti neu~inkoviti. Prav zato naj bi bila posebej oblikovana {e u~inkovitost kot dodaten element nekega re`ima (Wolf in Zürn, 1986). Tretja posledica behavioristi~ne konceptualizacije re`imov pa so tudi implicitni re`imi: “pravila, ki uravnavajo prakso in tvorijo del re`imov, namre~ niso nujno formalno dolo~ena oziroma sploh ni nujno, da so dolo~ena,” kar omogo~a razmislek o implicitnih re`imih (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 15; glej tudi Young, 1989: 15). Resne pomisleke o mo`nosti obstoja implicitnih re`imov so izrazili Haggard in Simmons (1987: 494) in Keohane (1995: 27), saj je na podlagi implicitnih re`imov te`ko dolo~iti, do kak{ne mere, ~e sploh, re`imi usmerjajo ravnanje akterjev, hkrati pa je tudi vpra{ljivo najprej identificirati re`ime na podlagi opazovanega ravnanja, potem pa to isto ravnanje pojasniti z obstojem re`imov. Prav zaradi teh pomanjkljivosti se je Keohane (1995: 28) zavzel za tako imenovano formalno konceptualizacijo re`imov, ki ne temelji na ravnanju 30 O pogojenosti na{ega videnja obstoje~ih pojavov in na{ega ravnanja (torej prakse) z na{im razmi{ljanjem o tem, kako ravnati (torej s teorijo) glej Smith, Booth in Zalewski (1996a). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 45 Petra Roter 31 O nasprotnem argumentu glej Friedman (1997). 32 Za pozitivizem je zna~ilna dosledna lo~itev objekta in subjekta preu~evanja. Pozitivisti~na epistemologija dru`benih ved temelji na predpostavki, da se da tudi dru`bene pojave objektivno opaziti in jih preu~evati z istimi metodami kot naravne pojave (Nicholson, 1996; Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 161; glej tudi Hollis in Smith, 1990). akterjev, ampak so njena osnova med akterji dogovorjena eksplicitna pravila, ki se nana{ajo na dolo~eno podro~je mednarodnih odnosov. Ta eksplicitna pravila so le osnova in ne izklju~ni kriterij identifikacije re`imov. ^e bi obveljalo le slednje, bi bili tak{ni re`imi blizu pravnemu formalizmu (Keohane, 1995: 27), ~emur se je Keohane izognil v dveh korakih. Najprej je izklju~no formalno konceptuali-zacijo (“eksplicitna pravila, dogovorjena med ve~ kot eno dr`avo”) ohranil za dogovore [agreements], potem pa je re`ime opredelil v smislu sociolo{kega koncepta institucij. Re`imi naj bi namre~ nastali takrat, “ko dr`ave spoznajo te dogovore za nekaj, kar ima trajno veljavnost” (Keohane, 1995: 28). Tudi tak{no razumevanje koncepta re`ima vpliva na razumevanje u~inkovitosti re`imov: re`im lahko obstaja neodvisno od tega, ali je sklop eksplicitnih pravil tudi dejansko vodilo pri ravnanju dr`av (t.j. ali je re`im u~inkovit), vsekakor pa morajo vlade potrjevati obstoj teh pravil, kar posledi~no spreminja tudi metodologijo identifikacije re`imov, in sicer iz vzro~nega sklepanja v deskriptivno analizo javno dostopnih tekstov (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 28). ^eprav Keohanova konceptualizacija re`imov ni povsem formalna, se razlikuje od behavioristi~ne konceptualizacije, druga~na pa je tudi od kognitivne konceptualizacije. Slednja temelji na intersubjektivnem pomenu in skupnem razumevanju [intersubjective meaning and shared understandings] (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 16). Tako za ugotavljanje obstoja in pomena norm ni pomembno njihovo spo{tovanje; kar {teje, je pomen, ki ga akterji v procesu komunikacije pripi{ejo tak{nemu (ne)spo{tovanju norm in pravil (Kratochwil in Ruggie, 1986: 766-7). Vendar pa tak{na konceptualizacija zahteva druga~no epistemologijo oziroma druga~en pristop, kot ga uporablja ve~ina re`imskih teoretikov: pristop, ki ne bo pozitivisti~en in katerega metateoreti~na usmeritev ne bo racionalisti~na, temve~ bo bli`e metateoriji dru`benih ved (Kratochwil in Ruggie, 1986: 764). Ve~ina re`imskih teoretikov, kot bo podrobneje pojasnjeno spodaj, sicer res prisega na pozitivizem in racionalizem, vendar sta Kratochwil in Ruggie (1986) pokazala na enega izmed pere~ih problemov tak{nega preu~evanja mednarodnih re`imov. Re`imi so namre~ v skladu s tako imenovano Krasnerjevo definicijo zasnovani na konvergentnih pri~akovanjih akterjev, kar pa je v o~eh nekaterih avtorjev problemati~no ne le z ontolo{kega, temve~ tudi z epistemo-lo{kega vidika. Kratochwil in Ruggie (1986: 764) sta tako zapisala, da sta si epistemologija in ontologija preu~evanja re`imov medsebojno nasprotujo~i:31 pozitivizem32 kot prevladujo~a epistemolo{ka usmeritev re`imskih teoretikov je namre~ neskladna z mo~no subjektivno ontologijo re`imov, ki izhaja iz konvergentnih pri~ako-vanj akterjev re`ima. Ta pri~akovanja seveda niso nekaj objektivno danega, ampak so po definiciji nujno subjektivna. Tudi Behnke (1995: 182-3) je opozoril, da klasi~no pozitivisti~no preu~evanje re`imov, ki je utemeljeno na predpostavki, da objektivni dejavniki 46 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov vplivajo na ravnanje akterjev, in sicer neodvisno od ~love{kega znanja/vedenja in subjektivnosti, ne more zaobse~i dru`benih procesov, kakr{en je pogajanje o pomenu norm, pravil. Vendar pa tudi kognitivna konceptualizacija re`imov ni povsem brez napak, saj nikakor “ne bi bilo preprosto, ~e ne celo nemogo~e, dolo~iti šna~elno in skupno razumevanje’ [za`elenih in sprejemljivih oblik dru`benega ravnanja (Kratochwil in Ruggie, 1986: 764)]” (Keohane in Martin, 1995: 27). Prav zaradi tak{nih kritik je bilo tudi ve~ poskusov re{evanja tega epistemolo{ko-ontolo{kega problema – s pomo~jo koncepta skupnosti strokovnjakov [epistemic communities], procesa u~enja, pomena idej, tako imenovanih transnacionalnih issue-networks – ~eprav nobeden od teh poskusov zmanj{ati pomen nepropustnosti šdr`avne meje’ (v teoreti~nem pogledu) ni bil prav uspe{en (Samhat, 1997: 357–9). Šele kriti~na teorija [critical theory] naj bi pomenila pravo alternativo pozitivizmu, saj s svojim instrumentarijem omogo~a raziskovanje tega, “kako so dru`bena praksa in institucije konstituirani skozi intersubjektivne pomene” (Samhat, 1997: 361).33 Seveda je ob vsej tej mno`ici špravih resnic’ razumevanja oziroma identifikacije mednarodnih re`imov te`ko izbrati najprimernej{o, hkrati pa te šresnice’ pomagajo spodbujati dvom o primernosti Krasnerjeve definicije mednarodnega re`ima, za katero se je vendarle vzpostavilo nekak{no soglasje. Te šprave resnice’ bi bilo zagotovo prepozno in najbr` tudi napa~no razumeti kot poskuse snovanje nove, bolj popolne definicije mednarodnega re`ima. Zagotovo bi bilo tudi napa~no izbirati eno in edino pravo konceptualizacijo mednarodnega re`ima – bodisi behavioristi~no, formalno ali kognitivno. Vsekakor pa preu~evalci mednarodnih re`imov nikakor ne bi smeli zagre{iti napake, ki jo je mogo~e opaziti v precej{njem delu literature o mednarodnih re`imih: namre~ nejasnosti pri konceptualizaciji mednarodnega re`ima, ki jo uporablja posamezni avtor. Z nejasnostjo se tveganje o neskladnosti razumevanja mednarodnih re`imov in ustreznega epistemolo{kega okvira mo~no pove~a. To neskladje pa je tisto, na kar so opozarjali zgoraj omenjeni kritiki (preu~evanja) re`imov. Edini na~in, kot opozarjajo konec devetdesetih let vodilni teoretiki mednarodnih re`imov, je tako v iskanju in izbolj{anju teorij mednarodnih re`imov (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 22). Naslednji del je tako namenjen {e drugi zgodbi – torej kratkemu opisu treh teoreti~nih usmeritev (teorij mednarodnih odnosov oziroma natan~neje mednarodnega sodelovanja), v okviru katerih se je razvila `ivahna razprava o mednarodnih re`imih. 33 Tak{no razumevanje re`imov Hasenclever, Mayer in Rittberger (1997) uvr{~ajo pod tako imenovani mo~ni kognitivizem [strong cognitivism], kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 47 Petra Roter 3. Zgodba “od znotraj”: teorije mednarodnih re`imov Kot je bilo povedano `e v uvodu, ~e znanstveno misel o mednarodnih re`imih predstavimo kot zgodbo šod znotraj’, je ni mogo~e razumeti v okviru ene teorije kot sklopa jasno izra`enih hipotez in metodolo{kega instrumentarija za njihovo preverjanje. Dosedanje raziskovanje mednarodnih re`imov namre~ ni potekalo induktivno, temve~ pregled literature o mednarodnih re`imih razkrije ve~ teoreti~nih usmeritev pri preu~evanju mednarodnih re`imov; te teoreti~ne usmeritve pa so povezane s sicer{njim teoreti~nim raziskovanjem mednarodnega sodelovanja in mednarodnih odnosov nasploh. @e v knjigi International regimes, ki jo je uredil Krasner, so navedeni trije razli~ni pogledi na pomen mednarodnih re`imov: strukturni, modificirani strukturni in grocijanski (Krasner, 1983a). Tudi Haggard in Simmons (1987) sta pisala o {tirih teoreti~nih pristopih k preu~evanju mednarodnih re`imov (strukturalnem, teoriji iger, funkcionalnem in kognitivnem). S~asoma so za~etne predpostavke posameznih avtorjev o pomenu in vlogi mednarodnih institucij, o zna~ilnostih mednarodnih akterjev, predvsem pa o dejavnikih (tako imenovanih pojasnjevalnih spremenljivkah “explanatory variables”), ki pojasnjujejo pojav mednarodnega sodelovanja, postale tako razli~ne, da je v drugi polovici devetdesetih let postalo splo{no uveljavljeno govoriti o (najmanj) treh teorijah mednarodnih re`imov. Zelo natan~en pregled teh teorij so pripravili Hasenclever, Mayer in Rittberger (1996a) – sprva kot dalj{i pregledni ~lanek v Mershon International Studies Review, leta 1997 pa je iz{la {e knjiga Theories of International Regimes, ki bi jo lahko nedvomno ozna~ili kot doslej najpopolnej{o zgodbo šod znotraj’ – torej prikaz teoreti~ne misli o mednarodnih re`imih oziroma prikaz dela in razmi{ljanja samih re`imskih teoretikov. Prav zaradi teh lastnosti kot tudi zaradi inventivnega pristopa k pregledu re`imske literature, ki ne razvr{~a posameznih avtorjev v enega izmed treh teoreti~nih okvirjev (realisti~ni, neoliberalisti~ni in kognitivisti~ni), ampak razvr{~a posamezne prispevke o mednarodnih re`imih (kar za bralca pomeni, da se sre~uje s posameznimi avtorji med ve~ teoreti~nimi usmeritvami), je spodnji pregled posameznih teorij mednarodnih re`imov pripravljen na podlagi prej omenjene knjige. Še preden se podrobneje posvetim trem teorijam mednarodnih re`imov, naj spomnim na osnovno konceptualizacijo mednarodnih re`imov kot intervenirajo~ih spremenljivk med osnovnimi vzro~nimi spremenljivkami (npr. mo~, interesi, vrednote) ter ravnanjem in izidi (Krasner, 1983a: 5; Keohane, 1984: 64). Tak{na konceptualizacija re`imov omogo~a dve razumevanji re`imov kot spremenljivk in tako tudi dve osnovni vrsti raziskav. Po eni strani so re`imi odvisne spremenljivke. V tak{nem primeru bo raziskava re`imov 48 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov osredoto~ena na preu~evanje nastanka re`imov, in sicer v odvisnosti od osnovnih vzro~nih spremenljivk. Po drugi strani pa so mednarodni re`imi tudi neodvisne spremenljivke, ki (lahko) vplivajo na izide, ravnanje. V tem primeru bo pozornost raziskovanja re`imov namenjena preu~evanju u~inkov re`imov na ravnanje akterjev (skica 1). osnovne vzročne povezano ravnanje spremenljivke -----> režimi-----> in izidi [------------------------------------] [------------------------------------] Režimi kot odvisne spremenljivke Režimi kot neodvisne spremenljivke Kako (in zakaj) režimi nastanejo? Kako režimi vplivajo na ravnanje subjektov mednarodnih odnosov in na procese v mednarodni skupnosti? Skica 1: Konceptualizacija mednarodnih režimov - vzročna razmerja (vir: Krasner, 1983: 5) in z njimi povezana osnovna sklopa raziskav mednarodnih režimov V obeh primerih raziskav (ko so režimi ali odvisne ali neodvisne spremenljivke) različni avtorji ponujajo zelo različne rezultate o dejavnikih, ki vplivajo na nastanek režimov, kot tudi o vplivih samih režimov. Pravzaprav je raziskovalnih tem veliko več — Levy, Young in Zürn (1995: 268-9) so na podlagi natančnega pregleda literature o mednarodnih režimih podrobneje predstavili štiri: 1. pogoje in mehanizme, ki vplivajo na nastanek režimov; 2. ali se režimi ohranjajo, ko se začetni pogoji (ko so režimi nastali) spremenijo: 3. kakšne posledice imajo režimi na ravnanje držav; 4. kakšne dolgoročne posledice imajo režimi za nacionalne politične sisteme in strukturo svetovne politike. Že površen pregled nekaj prispevkov k preučevanju mednarodnih režimov jasno pokaže, da so stališča posameznih avtorjev o prej omenjenih štirih raziskovalnih temah precej različna in da obstaja množica razlag. Takšni rezultati so ne le različni, ampak so si pogosto celo nasprotujoči. Navidezna zmeda pa vendarle ni (povsem) upravičena, saj so ti rezultati odvisni od siceršnje teoretične usmeritve posameznih avtorjev (torej razumevanja mednarodnih subjektov ter procesov in odnosov med temi subjekti), zato tudi lahko govorimo o več teorijah mednarodnih režimov. Da bi torej mogli razumeti mednarodne režime kot odvisne ali kot neodvisne spremenljivke in celoten sklop raziskovalnih tem v obeh primerih, moramo najprej razumeti — povedano zelo poenostavljeno — teorije. Tako se še enkrat potrjuje potreba, omenjena že zgoraj, po razvoju koherentnih teoretičnih okvirov raziskovanja mednarodnih režimov. Pravi pomen te druge zgodbe o režimih (zgodbe 'od znotraj’) je torej v tem, da šele ta zgodba pojasni, kako je razumevanje režimov INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 49 Petra Roter odvisno od konteksta, v okviru katerega re`ime raziskujemo. Posledi~no je tudi odgovor na morda najbolj pere~e vpra{anje vse re`imske analize – torej na vpra{anje o tem, ali so re`imi sploh pomembni (oziroma ali ima re`im kot teoreti~ni konstrukt sploh kak{no pojasnjevalno mo~) – odvisen od raziskoval~evega sicer{njega odnosa do strukture in pojavov v mednarodni skupnosti ter od teoreti~ne konceptualizacije te strukture in pojavov (skica 2). (NeoJrealizem (NeoJliberalizem Kognitivizem (mo~ni in šibki) Osrednja pojasnjevalna spremenljivka mo~ [power] interes [interest] znanje/vedenje [knowledge] Teorije mednarodnih re`imov power-based teorije interest-based teorije knowledge-based teorije Metateoreti~na orientacija racionalistična racionalistična sociolo{ka ({e posebej mo~ni kognitivizem) Behavioristi~ni akterje zanimajo akterje zanimajo akterji so le model absolutni relativni igralci razli~nih (sodelovanja) dobi~ki dobi~ki vlog ({e posebej mo~ni kognitivizem) Skica 2: Teorije (oziroma sklopi teorij) mednarodnih režimov (prirejeno po Hasencleverju, Mayerju in Rittbergerju, 1997: 6) Hasenclever, Mayer in Rittberger (1997) predstavijo tri sklope teorij mednarodnih re`imov, ki se oblikujejo skladno s tremi pojasnjevalnimi spremenljivkami (z interesom [interest], mo~jo (Power ) in z znanjem/vedenjem [knowledge]): neoliberalizem, ki ga avtorji ozna~ijo kot prevladujo~i pristop k preu~evanju mednarodnih re`imov (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 4), realizem in kognitivizem. Prvi sklop teorij so tako imenovane teorije mednarodnih re`imov interest-based (Keohane, 1989: pogl. 1; Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: pogl. 3), pri katerih je – kot je razvidno `e iz imena – osrednja pojasnjevalna spremenljivka interes.34 V sklopu teh teorij so dr`ave prikazane kot racionalni akterji (od tod racionalizem kot metateoreti~na usmeritev), ki jih zanima svoj interes in korist (pri sodelovanju z drugimi akterji) (Dunne, 1995: 379–80). Prav zaradi interesa (in koristi) ti akterji tudi soustanavljajo mednarodne re`ime, v njih sodelujejo ter se ravnajo skladno s pravili posameznega re`ima. Mednarodno sodelovanje v okviru re`imov dr`avam prina{a 50 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 34 V ta sklop teorij, pojasnijo avtorji (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 7), bi lahko uvrstili dve kategoriji iz prispevka o raziskovanju re`imov, ki sta ga pripravila Haggard in Simmons (1987), in sicer teorijo iger in funkcionalni [functional] pristop. Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov dobi~ke [gains]. Re`imski teoretiki, ki razlagajo pomen re`imov s pomo~jo interesa – da so re`imi v interesu dr`av in obstajajo le takrat, ko imajo akterji komplementarne in dovolj mo~ne interese za ustanovitev re`ima (Keohane, 1983) – prisegajo na tako imenovani koncept absolutnih dobi~kov [absolute gains] iz mednarodnega sodelovanja. Dr`ave kot tako imenovani rational utility maximisers35 naj bi tako skrbele le za doseganje koristi za njih same (neodvisno od koristi drugih), po ~emer se neoliberalizem oziroma neoliberalni institucionalizem (Keohane, 1989) tudi razlikuje od drugega (t.j. (neo)realisti~nega) sklopa teorij mednarodnih re`imov. Medtem ko slednje (kot bo pojasnjeno {e v nadaljevanju) opredelijo funkcijo koristnosti [utility] sodelovanja v relativnem pomenu (torej ni dovolj, da je za neko dr`avo sodelovanje koristno, ampak mora biti zanjo koristneje, kot je za druge dr`ave), se v o~eh neoliberalistov dr`avam spla~a sodelovati ne glede na koristi drugih sodelujo~ih akterjev (v absolutnem pomenu torej).36 Mednarodne institucije (tako tudi re`imi) namre~ opravljajo veliko razli~nih (koristnih) funkcij: zmanj{ujejo transakcijske stro{ke37 [transaction costs], posredujejo informacije, pomagajo pri prilagajanju (nezdru`ljivih) preferenc posameznih dr`av ter predvsem pospe{ujejo mednarodno sodelovanje in zmanj{ujejo negotovost v mednarodni skupnosti s stabilizacijo medsebojnih pri~akovanj o ravnanju drugih (Keohane, 1983: 148–61; Axelrod in Keohane, 1986: 250). Slednja vloga mednarodnih institucij oziroma re`imov je {e posebej pomembna zaradi strukturnih zna~ilnosti mednarodne skupnosti – torej nenavzo~nosti neke osrednje avtoritete ali vlade, kar vsako dr`avo postavi v polo`aj, ko je sama odgovorna za svoj obstoj in pre`ivetje kot samostojna, suverena enota. Prav zaradi tega neoliberalisti pripisujejo mednarodnim re`imom in mednarodnim institucijam nasploh ve~ji pomen (kot (neo)realisti), ukvarjajo pa se predvsem z raziskovanjem pogojev, v katerih bo mednarodno sodelovanje zanimivo za akterje – torej s pogoji oziroma situacijami, ko bo sodelovanje (v okviru mednarodnih re`imov) v interesu posameznih dr`av. Da neoliberalisti pripisujejo mednarodnim institucijam ve~ji pomen kot (neo)realisti, je mogo~e pripisati njihovemu videnju re`imov kot okolij za sodelovanje v anarhi~ni mednarodni skupnosti – okolij, ki zaradi svoje institucionalizacije zmanj{ujejo strah dr`av, da bi bile pri mednarodnem sodelovanju ogoljufane, kar bi lahko imelo zanje mo~no negativne posledice. Goljufanje [cheating] je namre~ ozna~eno kot najve~ja ovira mednarodnemu sodelovanju. S tem ko zmanj{ujejo mo`nost goljufanja, re`imi ne postanejo le rezultat sodelovanja (ve~inoma) dr`av, ampak tudi pomagajo pospe{evati nadaljnje sodelovanje. Drugi sklop teorij mednarodnih re`imov so tako imenovane teorije power-based (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: pogl. 4) oziroma teorije, ki mednarodno sodelovanje in mednarodne 35 Dr`ave se o sodelovanju na mednarodni ravni odlo~ajo racionalno, in sicer v skladu s koristmi [utility], ki jih prina{a (ne)sodelovanje. Odlo~itev o tem, ali naj neka dr`ava sodeluje z drugimi (in se tako zave`e k dolo~enim normam, pravilom), je tako pogojena s koristnostjo takega sodelovanja. Slednje bo koristno, ~e bo dr`avi prineslo dolo~en dobi~ek [gains]. 36 Ta razlika med neorealisti in neoliberalisti glede dobi~ka (bodisi relativnega bodisi absolutnega) je bila ve~krat tudi vir ostrih razprav med teoretiki iz obeh teoreti~nih usmeritev. Eno tak{nih zanimivih kritik na ra~un domnevno pomanjkljivega razumevanja mednarodne anarhije in posledi~no tudi mednarodnega sodelovanja ter dobi~kov, ki jih tak{no sodelovanje prina{a dr`avam, je objavil Grieco (1988). 37 To so stro{ki, ki so “povezani s pogajanji, nadzorom in uveljavljanjem/implementacijo sporazumov” (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 37). Mednarodni re`imi sicer zni`ujejo te stro{ke, vendar igrajo stro{ki pomembno vlogo tudi pri samem nastajanju mednarodnih re`imov. Keohane (1989: 112) tako pri~akuje nastanek re`imov le tam, “kjer bodo stro{ki sklepanja ad hoc sporazumov ve~ji od stro{kov, ki bi nastali ob sklepanju tak{nih sporazumov v okviru re`ima in od stro{kov zaradi vzpostavitve takega okvira.” INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 51 Petra Roter 38 Zaradi poudarka na mo~i, ki je zna~ilen za ta sklop teorij mednarodnih re`imov, so te teorije najpogosteje ozna~ene kar za realisti~ne teorije. Tako se (v tem primeru) realizem in neorealizem ponavadi posebej ne lo~ujeta, ~eprav so realisti~ne teorije mednarodnih re`imov dale~ od ortodoksnega realisti~nega prepri~anja, da so mednarodni odnosi kakor vojna vseh proti vsem in da v tak{nih razmerah mednarodne institucije nimajo nikakr{ne pomembnej{e vloge (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 83–4). 39 Tak{no razumevanje pomeni, da niti realistov niti neoliberalistov ne zanima, kako je dr`ava sestavljena oziroma kdo dr`ava pravzaprav je (kdo sprejema odlo~itve, kdo jih potrjuje, od koga je odvisno ravnanje dr`ave v odnosih z drugimi dr`avami). Povedano druga~e: tako imenovani koncept unitary actor, na katerega prisegajo neoliberalisti in tudi realisti, izni~i razlike med akterji (najpogosteje dr`avami), ki (lahko) nastanejo zaradi dogajanja v samih dr`avah. 40 Realisti tako posve~ajo pozornost distribucijskim u~inkom mednarodnega sodelovanja (kdo dobi in koliko dobi) ali kot je zapisal Grieco (1988: 499): “V vsakem odnosu dr`ave vedno ocenijo svoje dose`ke glede na dose`ke drugih.” institucije pojasnjujejo s spremenljivko mo~i. Te teorije so zato pogosto poimenovane tudi realisti~ne38 teorije mednarodnih re`imov. V primerjavi z neoliberalisti, ki mo~i sicer priznavajo dolo~en vpliv na mednarodno sodelovanje, igra mo~ oziroma konfiguracija mo~i [power capabilities] pri realistih veliko pomembnej{o vlogo (kot interes), in sicer “pri nastajanju, (normativni) vsebini in vplivu mednarodnih re`imov,” kar ima posledice tudi za sicer{nje razumevanje re`imske tematike (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 26). Tudi realisti (tako kot neoliberalisti) razumejo akterje (predvsem dr`ave), ki (so)delujejo v okviru mednarodnih re`imov, kot tako imenovane rational unitary actors oziroma akterje, ki se obna{ajo racionalno in so koherentne enote,39 vendar pa je za realiste racionalno ravnanje le tisto, ki je za neko dr`avo relativno koristnej{e kot za druge dr`ave. Tako razumljena funkcija koristnosti [utility] daje osnovo realisti~nemu behavioristi~nemu modelu (t.j. pri~akovano ravnanje akterjev/dr`av). Realisti tako zagovarjajo koncept relativnih dobi~kov [relative gains], za katerimi naj bi stremele dr`ave v procesih mednarodnega sodelovanja. Dobi~ki sicer res vodijo dr`ave, da za~nejo sodelovati, vendar pa te ne bodo sodelovale z drugimi dr`avami, ~e bodo s tem samo kaj pridobile, temve~ bodo sodelovale le takrat, ko bodo pridobile ve~ kot njihove tekmice (torej druge dr`ave).40 Tak{na previdnost izhaja iz strahu zaradi razmer v mednarodni skupnosti, kjer sta pre`ivetje in neodvisnost odvisna le od vsake dr`ave same. Zaradi anarhije so dr`ave tako bolj previdne in mednarodno sodelovanje je te`je. Posledi~no imajo re`imi in mednarodne institucije nasploh v realistovih o~eh veliko manj{o te`o kot v o~eh neoliberalista: re`ime je ne le te`je ustanoviti (kot bi zatrdili neoliberalisti), ampak so tudi manj stabilni, ker hitreje podle`ejo spremembam v razmerju mo~i in ker so bolj ob~utljivi na distribucijske u~inke (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 84). Kljub temu pa tudi realisti dokazujejo, da mednarodni re`imi pomagajo ohranjati mednarodno stabilnost (Keohane, 1984; 1989: pogl. 4 [1980]; Krasner, 1991), delujejo kot forum za pogajanja in v~asih tudi kot vir mo~i, kar je pomembno predvsem za strukturno {ibkej{e dr`ave, ki lahko prek ~lanstva v mednarodni organizaciji, ki šupravlja’ neki re`im, in volilnih mehanizmov te organizacije, v okviru tega re`ima izvajajo dolo~en vpliv (Krasner, 1991: 363; Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 108). Tretji sklop teorij mednarodnih re`imov so tako imenovane teorije knowledge-based, ki se od zgornjih dveh sklopov mo~no razlikujejo (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: pogl. 5). Te teorije ne prisegajo ve~ na racionalisti~no metateoreti~no usmeritev, temve~ je ta sociolo{ka, saj se te teorije osredoto~ijo na procese samorazume-vanja, zaradi ~esar se tudi imenujejo kognitivizem oziroma kognitivi-sti~ne teorije mednarodnih re`imov. Vendar pa Hasenclever, Mayer in Rittberger (1997: pogl. 5) ta sklop teorij razdelijo na tako imenovana 52 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov {ibkej{i in mo~nej{i kognitivizem [weak/strong cognitivism], pri ~emer {ibkej{i kognitivisti {e sprejemajo koncept racionalnega akterja, vendar je korist, ki vodi te akterje pri njihovem ravnanju, odvisna od znanja/vedenja, medtem ko je odlo~anje odvisno od predhodno oblikovanih interesov in preferenc akterjev. Potreba po ustanavljanju mednarodnih re`imov bo na primer odvisna od tega, kako akterji zaznavajo mednarodne probleme, te zaznave pa niso povsem odvisne recimo od razporeditve mo~i in bogastva med dr`avami (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 137). Ideje in prepri~anje akterjev ima tako velik pomen pri mednarodnem sodelovanju, skupnosti strokovnjakov (ki so v literaturi najve~krat omenjene kot tako imenovane epistemic communities41 ) pa so najpogostej{i posredniki novih idej ter znanja/ podatkov o mednarodnih problemih in na~inih za njihovo re{evanje. Te ideje in znanje pravzaprav vplivajo na interes akterjev, zaradi ~esar Hasenclever, Mayer in Rittberger (1997: 137; glej {e 216–19)42 trdijo, da je {ibki kognitivizem ne le skladen z neoliberalizmom, ampak ga celo dopolnjuje. V okviru kognitivisti~nih teorij mednarodnih re`imov je torej znanje/vedenje spremenljivka, ki pojasnjuje mednarodno ravnanje, vendar pa je samo razumevanje te spremenljivke povsem druga~no v okviru tako imenovanega mo~nega kognitivizma. Ta sklop teorij namre~ ne obravnava znanja/vedenja kot “spremenljivke, ki le posreduje med strukturnimi omejitvami na eni strani ter kon~nim ravnanjem na drugi, pri ~emer se osnovne dispozicije akterjev ne spreminjajo,” temve~ ga obravnava na bolj osnovni ravni – kot tisto, kar konstituira dr`ave in jim tudi omogo~i, da se udele`ujejo merjenja mo~i in tudi sodelovanja v mednarodni skupnosti (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 138).43 Dr`ave tako niso razumljene kot racionalni akterji, ampak kot igralci vlog [role players],44 iz ~esar tudi izhaja druga~no ontolo{ko razumevanje re`imov in dr`av. ^e so dr`ave prikazane kot racionalni akterji (neoliberalizem in realizem), lahko pomagajo pri nastanku in sodelujejo v okviru re`imov in so tako ontolo{ko pred re`imi. ^e pa so dr`ave prikazane in razumljene le kot igralci vlog (mo~ni kognitivizem), potem ontolo{ko nikakor niso pred re`imi. Pravzaprav je ravnanje dr`av oziroma ravnanje nasploh mogo~e razumeti le v okviru normativnih struktur (oziroma mednarodne dru`be z institucijami, kot so mednarodno pravo, diplomacija, suverenost), ki tako vplivajo na vsako posamezno odlo~itev (Wendt in Duvall, 1989; Behnke, 1995). Re`imi potem seveda niso (ve~) nekak{ne tvorbe za ugodne kalkulacije koristi dr`av pri mednarodnem sodelovanju, ampak so sklop skupnih razumevanj o sprejemljivem in dopustnem ravnanju v specifi~nih polo`ajih. Kognitivne teorije mednarodnih re`imov tako ve~inoma temeljijo na zgoraj omenjeni kognitivni konceptualizaciji mednarodnih re`imov, medtem ko so neoliberalisti~ne in realisti~ne teorije veliko bli`e formalni in behavioristi~ni konceptualizaciji mednarodnih re`imov. 41 Haas (1992: 3) opredeli epistemsko skupnost kot “mre`o strokovnjakov s priznanim strokovnim znanjem in pristojnostjo na dolo~enem podro~ju, hkrati pa si ti znanstveniki tudi lastijo pravico do znanja, ki je relevantno za politiko tega dolo~e-nega podro~ja.” Glej tudi Milner (1992: 479) in Haas (1995). 42 Glej tudi njihov ~lanek Integrating theories of international regimes, ki bo iz{el pri Review of International Studies (predvidoma v za~etku leta 2000). 43 O konstitutivni vlogi pravil, norm in procedur glej Kratochwil (1989). 44 Tako na primer Hopf (1998: 192) pojasni, da je lahko v konstruktivisti~nem okviru “ena in ista dr`ava hkrati ve~ razli~nih akterjev v svetovni politiki in da se razli~ne dr`ave razli~no ravnajo v odnosih z drugimi dr`avami, pri ~emer je ta odnos odvisen od identitete vsake od teh dr`av.” Ta identiteta pa ni teoreti~no vnaprej dolo~ena, temve~ igrajo pomembno vlogo pri njenem oblikovanju tudi zgodovinski procesi (Hopf, 1998: 194). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 53 Petra Roter 45 Vse to pa odpira, kot je bilo `e omenjeno, vrsto problemov – predvsem epistemolo{kih in ontolo{kih. 46 Glej tudi Müller (1995). 47 O zna~ilnostih poziti-visti~nega raziskovanja glej na primer Kratochwil in Ruggie (1986: 766–7). Kognitivno razumevanje mednarodnih re`imov posledi~no vpliva tudi na razumevanje funkcij re`imov. Skladno s Krasnerjevo definicijo mednarodnih re`imov identifikacija elementov re`ima temelji na skupnih pri~akovanjih akterjev (Krasner, 1983a: 2). Prav zaradi definicije mednarodnih re`imov kot dru`benih institucij, v okviru katerih se na mednarodnih podro~jih pribli`ajo pri~akovanja akterjev, je na{e dejansko vedenje o re`imih, kot trdita Kratochwil in Ruggie (1986: 764), pravzaprav “pogojeno z njihovimi na~elnimi in skupnimi razumevanji za`elenih in sprejemljivih oblik dru`benega obna{anja.” Mednarodni re`imi tako ne slu`ijo ve~ le za regulacijo ravnanja dr`av skladno z elementi re`ima, ampak dobijo tudi konstitutivno vlogo – re`imi namre~ “sodelujejo pri ustvarjanju skupnega dru`benega sveta s tem, ko dolo~ajo pomen ravnanja/ obna{anja” (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 163).45 Tak{no razumevanje koncepta, pomena in vloge mednarodnih re`imov odpira vrsto zelo zanimivih raziskovalnih vpra{anj. Še posebej zanimivo se zdi iskanje odgovora o tem, kdaj oziroma zakaj sploh poteka mednarodno sodelovanje v okviru re`imov (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 167–8). Posamezni teoretiki so ponudili ve~ odgovorov na to vpra{anje. Mednarodno sodelovanje, pojasnjuje Hurrell (1995), je tako odvisno od obstoje~ih pravil v mednarodni dru`bi [international society] oziroma od skladnosti med specifi~nimi pravili (normami itd.) re`ima in splo{nimi normativnimi strukturami mednarodne dru`be.46 Kratochwil in Ruggie (1986) pa poudarjata, da je mednarodno sodelovanje povezano z intersubjektivnim pomenom – mo~ argumenta je tista, ki v procesih komunikacije odlo~ilno vpliva na kolektivne odlo~itve. Na mednarodno sodelovanje lahko vpliva tudi, kot poudarja Wendt (1992), mo~ identitete – identiteta namre~ ni le razumevanje sebe, temve~ je tudi (konstitutivna) osnova za racionalno odlo~anje. Socializacija dr`av in internalizacija norm, o ~emer pi{e Wendt (1992) in ki ju racionalizem (realizem ali neoliberalizem) ne omenja, tako lahko pomembno vplivata na delovanje mednarodnih re`imov (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: 167). Ker se ta oblika kognitivizma ne razlikuje le od {ibkega kognitivizma, temve~ predvsem od racionalisti~nih teorij mednarodnih re`imov (realisti~nih in neoliberalisti~nih), seveda ne presene~a dejstvo, da Hasenclever, Mayer in Rittberger (1997: 219–24) odlo~no zavra~ajo mo`nost sinteze njenih ugotovitev v neko splo{no (bolj ali manj koherentno) teorijo mednarodnih re`imov. Tak{na sinteza je nemogo~a zaradi druga~nega behavioristi~nega modela (t.j. dr`ave kot igralci vlog in ne kot tako imenovani gains maximisers – torej akterji, ki sku{ajo dose~i najve~ji dobi~ek), zaradi sociolo{ke (namesto racionalisti~ne) metateoreti~ne usmeritve, kar pomeni tudi potrebo po nepozitivisti~ni epistemologiji.47 Te razlike med racionalizmom in mo~nim kognitivizmom lahko privedejo le do zanimivega dialoga, so prepri~ani raziskovalci re`imov na univerzi Tübingen; racionalizem in 54 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov {ibki kognitivizem se dopolnjujeta, kot je bilo omenjeno `e zgoraj, podrobnej{a analiza konteksta mednarodnih re`imov (torej okolja in dejavnikov v njem, ki vplivajo na ustreznost realisti~nega ali neoliberalisti~nega scenarija za nastanek in razvoj mednarodnih re`imov), pa bi lahko re{ila dilemo o tem, katera izmed dveh racionalisti~nih usmeritev preu~evanja re`imov je ustreznej{a (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1997: pogl. 6). Ne glede na neizvedljivost sinteze tudi mo~nega kognitivizma v enoten teoreti~ni okvir, ki bi lahko bil osnova za dejansko teorijo mednarodnih re`imov, pa so prav teoretiki, ki koncept mednarodnega re`ima razumejo druga~e kot racionalisti, vnesli v razpravo o re`imih {tevilne pomembne teme, ki jih je – predvsem zaradi njihove (teoreti~ne) nedore~enosti – mogo~e razumeti tudi kot seznam nalog za prihodnje raziskovanje mednarodnih re`imov: vpra{anje etike v mednarodnih odnosih (ali je na primer u~inkovitost mednarodnih re`imov povezana tudi z vsebino in namenom posameznih norm, pravil in s percepcijami akterjev o teh normah, pravilih);48 vpra{anje (zainteresiranih) akterjev mednarodnih re`imov, ki je v svojem bistvu pravzaprav vpra{anje o pomenu in vlogi nedr`avnih akterjev, ki jih racionalizem v veliki meri (vendar z izjemo zgodnje literature o medsebojni odvisnosti – npr. Keohane in Nye (1989)) izklju~uje iz re`imske analize, saj jim odreka vidnej{o vlogo pri mednarodnem upravljanju; in konceptualizacija same dr`ave. Ker dr`ava ni ve~ razumljena kot tako imenovani unitary actor, je mogo~e raziskovati tudi njeno šnotranjost’. Mednarodno ravnanje dr`av namre~ ni nujno neodvisno od tega, kaj se dogaja v dr`avi. To razmerje/povezanost med dogajanjem v dr`avi in ravnanjem dr`ave oziroma njenih predstavnikov v mednarodni skupnosti je Putnam (1988) v svojem odmevnem prispevku ozna~il za igro na dveh ravneh štwo-level game’. ^eprav tudi kognitivisti niso namenili veliko pozornosti temu vpra{anju, se danes kljub vsemu zdi, da je razumevanje dr`ave kot nepropustne enote tudi v re`imski analizi do neke mere pre`iveto. Posamezni teoretiki (Haggard in Simmons, 1987: 516; Zürn, 1995; Caporaso, 1997) so sicer ponudili nekaj mo`nosti za raziskovanje soodvisnosti med diplomacijo (mednarodnim sodelovanjem) in notranjo politiko, vendar tudi opozarjajo na te`avnost iskanja ustreznih teoreti~nih mehanizmov, s katerimi bi bilo mogo~e natan~neje in predvsem zanesljiveje pojasniti to soodvisnost. Te`ava je namre~ v {tevilu in raznovrstnosti notranjepoliti~nih dejavnikov, ki so ali bi lahko bili potencialno pomembni za mednarodno politiko (Moravcsik, 1993: 9) – in tako tudi za nastanek in delovanje mednarodnih re`imov. Seveda pa je pomembno in za zdaj premalo raziskano podro~je tudi nasproten proces: kako, ~e sploh, dogajanje (institucionalizacija) na mednarodni ravni vpliva na procese in akterje v dr`avah. Ta zanimiva raziskovalna podro~ja bodo, preden jih bomo dodobra spoznali, zahtevala {e veliko znanstvene pozornosti in 48 Glej na primer Fossum in Robinson (1996) in predvsem Samhat (1997), ki je na podlagi kriti~ne teorije mednarodnih odnosov razvil povsem nov pristop k raziskovanju mednarodnih re`imov: mednarodne re`ime avtor obravnava kot obliko politi~ne skupnosti. Pri tem pa so zanimivi kriteriji za razumevanje mednarodnih re`imov kot politi~nih skupnosti. Prvi kriterij je zavezanost re`ima k etiki, medtem ko sta preostala dva kriterija povezana s ~lanstvom re`ima (to mora biti univerzalno) in vrsto akterjev (tudi nedr`avnih) v svetovni politiki (Samhat, 1997: 350). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 55 Petra Roter raziskovalnega potrpljenja – tudi zato, ker re`imske analize ne moremo opredeliti kot teorijo mednarodnih re`imov in ker niti posamezne teorije mednarodnih re`imov niso niti notranje koherentne niti povsem ustrezne za iskanje odgovorov na vpra{anja, ki jih zastavljajo mednarodni re`imi. Zato nikakor ni presenetljivo, da se re`imski teoretiki na univerzi Tübingen konec devetdesetih let intenzivno ukvarjajo z mo`nostjo sinteze posameznih teorij mednarodnih re`imov (Hasenclever, Mayer in Rittberger, v tisku). Kot je bilo `e povedano, so Hasenclever, Mayer in Rittberger ponudili nekaj na~inov, kje bi se za zdaj dalo pristopiti k tak{ni sintezi. Nasvet o tem, s ~im naj bi se tak{na splo{na re`imska teorija ukvarjala, pa so pred tem prispevali Levy, Young in Zürn (1995: 268–9): z nastajanjem, delovanjem in posledicami mednarodnih re`imov. Teoretiki bi se najbr` lahko dogovoriti o okoli{~inah in pogojih, ki vplivajo na nastajanje mednarodnih re`imov, vklju~ujo~ {tevilne notranjepoliti~ne dejavnike. Najbr` bi bil dogovor mogo~ tudi o delovanju oziroma š`ivljenju’ mednarodnih re`imov – torej o tem, kdaj in zakaj se re`imi spreminjajo. Veliko te`e pa si je predstavljati snovanje predpostavk in pogojev za njihovo uresni~itev glede posledic (u~inkov) mednarodnih re`imov, saj se zdijo prav posledice (u~inkovitost) mednarodnih re`imov vpra{anje, o katerem se znanstvena mnenja najbolj kre{ejo. V prihodnosti bo tako lahko prav vpra{anje u~inkov mednarodnih re`imov in s tem povezanih posledic re`imske analize vplivalo na nadaljnji razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov. Zato je temu vpra{anju namenjenih nekaj sklepnih misli. 4. Sklepne misli: posledice mednarodnih re`imov kot ovira razvoju re`imske teorije? Medtem ko so se re`imski teoretiki sprva bolj posve~ali raziskovanju nastanka mednarodnih re`imov, se je re`imska analiza v zadnjih nekaj letih bolj usmerila v preu~evanje posledic, u~inkov mednarodnih re`imov (Levy, Young in Zürn, 1995: 268). Kot je bilo `e nakazano, je vpra{anje posledic mednarodnih re`imov eno najbolj konfliktnih raziskovalnih vpra{anj, vendar pa je hkrati tudi eno najzanimivej{ih. Prihodnji razvoj re`imske analize je namre~ lahko odvisen prav od morebitnih posledic re`imov oziroma od tega, kako bodo raziskovalci razumeli posledice re`imov kot pojavov in tudi posledice uporabe samega koncepta mednarodnega re`ima za pojasnjevanje procesov mednarodnega sodelovanja in upravljanja posameznih podro~ij mednarodnih odnosov in s tem tudi stopnje mednarodne organiziranosti. Vpra{anje u~inkovitosti oziroma posledic mednarodnih re`imov je razdelilo re`imske teoretike, kar pa nikakor ni presenetljivo. Ustrezno pojasnilo za tak{en razvoj dogodkov je tudi tokrat treba 56 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov poiskati v ve~krat omenjeni razliki med mednarodnimi re`imi kot p4o9 s kOu spao d–r ot ba nk oostiim t ea nk o{ nv ae gn ae pojavi in mednarodnim re`imom kot teoreti~nim konceptom za counterfactual analysis – raziskovanje sodelovanja v mednarodni skupnosti. Da je ta razlika glej Biersteker (1995: zelo pomembna pri konceptualizaciji mednarodnih re`imov (in predvsem 317–18). posledi~no pri njihovi identifikaciji), je bilo podrobneje opisano v drugem delu tega prispevka. Ker je `e sama identifikacija mednarodnih re`imov v praksi te`aven in zapleten proces (tudi zato, ker razli~ni teooretiki prisegajo na razli~ne poti šiskanja’ mednarodnih re`imov), je šmerjenje’ njihove u~inkovitosti – potem ko so identificirani – le {e te`je. Te`ave pa se poka`ejo tudi pri sami opredelitvi u~inkovitosti. Na splo{no je u~inkovitost neko merilo za “prispevek institucij k re{evanju problemov, ki motivirajo akterje, da te institucije ustanovijo,” vendar se ta opredelitev kmalu poka`e za nezadostno (Levy, Young in Zürn, 1995: 291). Meriti u~inkovitost mednarodnih re`imov na podlagi njihovega (ne)re{evanja dolo~enih problemov (zaradi katerih so re`imi sploh nastali) je te`avno, ~e ne celo nemogo~e. Jasno bi bilo namre~ treba pokazati, da je neki problem re{en prav in samo zaradi obstoja nekega re`ima. Povedano druga~e: tak{na šmeritev’ bi morala dokazati, da problem ne bi bil re{en, ~e ne bi bilo mednarodnega re`ima, kar pa je v mednarodni skupnosti nemogo~e, saj je nemogo~e ponoviti neki potek dogodkov, le da ob odsotnosti nekega dejavnika, na primer ~e ni nekega mednarodnega re`ima.49 Povsem enake vrste dvom se pojavi tudi pri razumevanju u~inkovitosti v pravnem pogledu – kot stopnje pravne regulacije mednarodnih problemov in kot stopnje dejanskega upo{tevanja teh pravnih dolo~il (Levy, Young in Zürn, 1995: 292–3). Poudarek na izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ima vsaj dve pomanjkljivosti (Levy, Young in Zürn, 1995: 292). Ne upo{teva u~inka (na ravnanje akterjev) norm in pravil, ki ne izhajajo iz neke dolo~ene pogodbe oziroma morda niti niso nikjer zapisana, hkrati pa pove zelo malo o izpolnjevanju re`imskega šposlanstva’ – torej upravljanju nekega podro~ja mednarodnih odnosov v skladu z na~eli re`ima. Neproblemati~na pa ni niti tretja mo`nost opredelitve u~inkovitosti mednarodnih re`imov, in sicer v obliki ravnanja akterjev in sprememb tega ravnanja zaradi delovanja mednarodnih re`imov. Neki re`im je tako u~inkovit, ko lahko uravnava ravnanje akterjev “na na~ine, ki pripomorejo k upravljanju dolo~enih problemov” (Levy, Young in Zürn, 1995: 292). U~inkovitost mednarodnih re`imov, ki ji je bilo `e zgoraj namenjenih nekaj besed kot morebitni dodatni komponenti mednarodnih re`imov, je zelo blizu tak{ni opredelitvi u~inkovitosti. Vendar pa se tudi tukaj pojavi dvom v zanesljivost (in tudi na~ine) dokazovanja, da “je ravnanje akterjev dejansko rezultat obstoja norm in pravil re`ima” (Rittberger, 1990a: 3). Hkrati s preusmeritvijo pozornosti na dejansko ravnanje pa se lahko zamegli sam namen, zaradi katerega je bil re`im sploh ustanovljen. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 57 Petra Roter 50 Primer tak{nih posledic re`imov, ki pride najprej na misel, bi lahko bil varstvo manj{in v Evropi. Poenostavljeno povedano, v Evropi obstaja mednarodni re`im za varstvo narodnih manj{in (Bartsch, 1995), pri ~emer so slednje razumljene kot tiste etni~ne skupnosti, katerih ~lani so dr`avljani dr`ave, v kateri ta manj{ina obstaja `e vrsto let, hkrati pa so te manj{ine nastale neprostovoljno, najve~krat zaradi spremembe dr`avnih meja. Ti obstoje~i standardi varstva narodnih manj{in tako nekako zavezujejo evropske dr`ave, ki imajo narodne manj{ine, da te manj{ine tudi varujejo. Ker pa hkrati ni tudi neke pravno zavezujo~e definicije narodne manj{ine, je odlo~itev o tem, ali je neka etni~na skupnost tudi narodna manj{ina (upravi~ena do dolo~enega varstva), arbitrarna. Pri tem pa je zanimivo, da ve~ina dr`av z ve~jim {tevilom imigrantov (npr. Nem~ija) vztrajno poudarja, da imigrantske skupnosti nikakor niso narodne manj{ine – da bi se tako izognile (dodatnim) obveznostim varstva manj{in. Ta pojav bi bilo mogo~e – seveda z ustreznimi raziskavami – opisati tudi kot zunanjo (nepredvideno) posledico mednarodnega re`ima za varstvo narodnih manj{in (Roter, 1997). Merjenje oziroma dolo~anje u~inkovitosti mednarodnih re`imov tako nikakor ni preprost proces, saj so zapleteni `e na~ini samega razumevanja u~inkovitosti. Kljub temu se znanstveniki vedno znova spra{ujejo prav o (za`elenih) posledicah mednarodnih re`imov – o neposrednih in posrednih posledicah za akterje (v re`imih in zunaj njih) ter odnose in procese med akterji in za posamezna podro~ja mednarodnih odnosov oziroma re{evanje mednarodnih problemov. Znanstveniki se tako – povedano druga~e – ukvarjajo z vplivom institucij (re`imov) na izide/rezultate [outcomes] na dolo~enih podro~jih mednarodnih odnosov (Levy, Young in Zürn, 1995: 308). Tak{na analiza se – v nasprotju s preu~evanjem nastanka mednarodnih re`imov – osredoto~a na re`ime kot neodvisne spremenljivke in raziskuje posledice obstoja re`imov za akterje in podro~ja, ki so jim re`imi namenjeni. Vendar pa s tem vpra{anje posledic mednarodnih re`imov nikakor ni iz~rpano. Mednarodni re`imi lahko imajo dolo~ene posledice, opozarjajo Levy, Young in Zürn (1995: 308–12), tudi zunaj natan~no dolo~enega (re`imskega) podro~ja mednarodnih odnosov. Posebej zanimive so posledice za strukturiranost mednarodne skupnosti kot take ter za dr`ave in odnose med njimi. Posledice re`ima se lahko na primer poka`ejo takrat, ko neko re`imsko na~elo postane veljavno tudi pri urejanju drugih podro~ij mednarodnih odnosov (Ruggie, 1983). Na~ela danega mednarodnega re`ima lahko vplivajo tudi na percepcije akterjev, ki sicer ne sodelujejo v tem re`imu. Te percepcije zunanjih akterjev se seveda lahko odra`ajo ali v spo{tovanju na~el re`ima ali pa tudi v ve~ji previdnosti pri re{evanju notranjepoliti~nih vpra{anj.50 Re`imi tako lahko vplivajo tudi na procese v dr`avah (Gourevitch, 1978). Sklop mednarodnih re`imov lahko vpliva tudi na procese mednarodnega sodelovanja v prihodnosti, saj naj bi bili subjekti mednarodnih odnosov sposobni u~enja [learning] (Risse-Kappen, 1995) – na primer o tem, kako sodelovati in kak{ne koristi prina{a mednarodno sodelovanje. Posamezni raziskovalci so tudi dokazovali, da mednarodni re`imi lahko spodbudijo transnacionalne koalicije in skupnosti strokovnjakov (Haas, 1992; Risse-Kappen, 1995), s ~imer bi re`imi lahko ogrozili/ogro`ali suverenost dr`av. Vendar pa velja pri tem opozoriti, da bo dokazovanje tak{nega prenosa dejavnosti v okvir re`imov in nedr`avnih akterjev ter predvsem posledic za suverenost dr`av zahtevalo {e veliko znanstvenega napora. Na koncu pa {e nekaj besed o pomenu koncepta mednarodnih re`imov – torej o mednarodnih re`imih kot pripomo~kih za preu~e-vanje mednarodne organiziranosti oziroma procesov mednarodnega upravljanja. Zagotovo je splet okoli{~in v mednarodni skupnosti s~asoma vodil do ~edalje ve~je institucionalizacije. Ta seveda niti ni nastala naklju~no niti ne obstaja brez pomena za mednarodne odnose in ve~ina znanstvenikov se strinja, da se dr`ave pri svojem vstopanju v mednarodne odnose ravnajo skladno z mednarodno 58 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov dogovorjenimi pravili in ne le s svojimi nacionalnimi interesi in notranjepoliti~nimi zahtevami interesnih skupin (Finnemore, 1996: 2). To pa seveda ne pomeni, da je institucionalizacija mednarodne skupnosti konec dvajsetega stoletja ustrezna. Prav nasprotno: dejanja {tevilnih subjektov mednarodnih odnosov (predvsem dr`av) ali pa mednarodni dogodki nasploh pogosto kli~ejo po novih (bolj{ih) institucionalnih re{itvah. ^eprav so jedro institucionalizacije mednarodne skupnosti brez dvoma mednarodne (vladne) organizacije, kakr{na je Organizacija zdru`enih narodov, pa so lahko organizacije pogosto ali prepo~asna ali pa predraga re{itev za re{evanje (na novo nastalih) mednarodnih problemov. Mednarodna organiziranost zato v obdobju, ko se drugo tiso~letje preve{a v tretje, zagotovo ni le splet mednarodnih organizacij, temve~ je veliko ve~. Zdi se, da je mogo~e prav s konceptom mednarodnega re`ima ujeti del(~ek) bolj ali manj institucionaliziranega mednarodnega sodelovanja – sodelovanja, ki ni prepu{~eno trenutnim naklju~jem, a vendar ne poteka (zgolj) v okviru neke mednarodne organizacije. Pravi izziv in prednost re`imske analize je tako okvir, v katerem se razvija in odvija ravnanje, ki poteka v skladu z dolo~enimi pravili (Crawford, 1996: 83). Morda prav zato razli~ni in zelo {tevilni teoretiki `e dobri dve desetletji tako vztrajno raziskujejo mednarodne re`ime. Zaradi neenotnih teoreti~nih smeri, ki prevevajo re`imsko analizo, pa bo potrebnega {e veliko raziskovalnega truda, da bomo {e bolj razumeli, kdaj in zakaj mednarodni re`imi nastanejo, kak{no vlogo opravljajo in kak{ne posledice prina{ajo. Iz tega izhaja logi~no vpra{a-nje o tem, ali in zakaj bi se nam lahko ta trud popla~al. Odgovorov je zagotovo ve~, ~eprav se zdi klju~ na{e odlo~itve o (ne)primernosti re`imske analize skrit v na{em razumevanju odnosa med teorijo in prakso. Naj spomnim, kot je bilo `e zapisano, da je pri~ujo~i prispevek napisan pod predpostavko, da je na{e obna{anje/ravnanje v dolo~enem polo`aju (torej praksa) odvisno od tega, kako to situacijo razumemo (torej od teorije). Na mednarodni ravni bi to isto pomenilo, da ima lahko znanje/vedenje o institucionaliziranih oblikah mednarodnega sodelovanja posledice za samo sodelovanje in tako tudi na doseganje namena tega sodelovanja. In ~e to dr`i, potem seveda nadaljnji razvoj re`imske analize kot teoreti~nega pristopa k mednarodnemu sodelovanju zaslu`i vso pozornost. LITERATURA AXELROD, R. in R. O. KEOHANE: šAchieving cooperation under anarchy: strategies and institutions’. V: K. A. Oye, ur., Cooperation under anarchy. Princeton, Princeton University Press, 1986, 226–54. BARTSCH, S., Minderheitenschutz in der internationalen Politik. Völkerbund und KSZE/OSZE in neuer Perspektive. Opladen, Westdeutscher Verlag, 1995. BEHNKE, A., šTen years after: the state of the art of regime theory (book review essay)’, Cooperation and Conflict, 30/2 (1995), 179–97. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 59 Petra Roter BERGESEN, H. O., Norms count, but power decides: international regimes – wishful thinking or realities? Oslo, The Fridtjof Nansen Institute, 1985. BIERSTEKER, T. J., šConstructing historical counterfactuals to assess the consequences of international regimes: the global debt regime and the course of the debt crisis of the 1980s’. V: V. Rittberger (with the assistance of P. Mayer), ur., Regime theory and international relations. Oxford, Clarendon Press, 1995, 315–38. CAPORASO, J. A., šAcross the great divide: integrating comparative and international politics’, International Studies Quarterly, 41/4 (1997), 563–92. CLAUDE, I. L., Swords into plowshares: the problem and progress of international organization. New York, Random House, 1971. CRAWFORD, R. M. A., Regime theory in the post-Cold War world: rethinking neoliberal approaches to international relations. Dartmouth, Dartmouth Publishing Company, 1996. DUNNE, T., šThe social construction of international society’, European Journal of International Relations, 1/3 (1995), 367–89. EFINGER, M., P. MAYER in G. SCHWARZER, šIntegrating and contextualising hypotheses: alternative paths to better explanations of regime formation’. V: V. Rittberger (with the assistance of P. Mayer), ur., Regime theory and international relations. Oxford, Clarendon Press, 1995, 252–81. FINNEMORE, M., National interests in international society. Ithaca/London, Cornell University Press, 1996. FOSSUM, J. E. in S. ROBINSON, šRegimes or institutions? The search for meaning in the study of international society’, ARENA, Working Paper No. 18/96, (1996), 32 str. FRIEDMAN, G. in H. STARR, Agency, structure, and international politics. From ontology to empirical inquiry. London/New York, Routledge, 1997. GEHRING, T., Dynamic international regimes: institutions for international environmental governance. Frankfurt a.M./Berlin/Bern/New York/Paris/ Wien, Peter Lang, 1994. GOUREVITCH, P., šSecond image reversed: the international sources of domestic politics’, International Organization, 32/4 (1978), 881–911. GRIECO, J. M., šAnarchy and the limits of cooperation: a realist critique of the newest liberal institutionalism’, International Organization, 42/3 (1988), 485–507. GUZZINI, S., Realism in international relations and international political economy: the continuing story of a death foretold. London/New York, Routledge, 1998. HAAS, P. M., šIntroduction: epistemic communities and international policy coordination’, International Organization, 46/1 (1992), 1–35. HAAS, P. M., šEpistemic communities and the dynamics of international environmental co-operation’. V: V. Rittberger (with the assistance of P. Mayer), ur., Regime theory and international relations. Oxford, Clarendon Press, 1995, 168–201. HAGGARD, S. in B. A. SIMMONS, šTheories of international regimes’, International Organization, 41/3 (1987), 491–517. HASENCLEVER, A., P. MAYER in V. RITTBERGER, Justice, equality, and the robustness of international regimes. Tübingen, Abteilung Internationale Beziehungen/Friedens- und Konfliktforschung, Institut für Politikwissenschaft, Universität Tübingen, 1996. HASENCLEVER, A., P. MAYER in V. RITTBERGER, šInterest, power, knowledge: the study of international regimes’, Mershon International Studies Review, 40/Supplement 2 (1996a), 177–228. HASENCLEVER, A., P. MAYER in V. RITTBERGER, Theories of international regimes. Cambridge, Cambridge University Press, 1997. HASENCLEVER, A., P. MAYER in V. RITTBERGER, Fair burden-sharing and the robustness of international regimes: the case of food aid. Tübingen, 60 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov Abteilung Internationale Beziehungen/Friedens- und Konfliktforschung, Institut für Politikwissenschaft, Universität Tübingen, 1998. HASENCLEVER, A., P. M AYER in V. RITTBERGER, šIntegrating theories of international regimes’, Review of International Studies, (v tisku), 67 str. HOLLIS, M. in S. SMITH, Explaining and understanding international relations. Oxford, Clarendon Press, 1990. HOPF, T., šThe promise of constructivism in international relations theory’, International Security, 23/1 (1998), 171–200. HURRELL, A., šInternational society and the study of regimes: a reflective approach’. V: V. Rittberger (with the assistance of P. Mayer), ur., Regime theory and international relations. Oxford, Clarendon Press, 1995, 49–72. JACOBSON, H. K., šU.S. military security policies: the role and influence of IGOs’. In: M. P. Karns in K. A. Mingst, ur., The United States and multilateral institutions: patterns of changing instrumentality and influence. Boston/ London/Sydney/Wellington, Unwin Hyman, 1990, 25–55. KEGLEY, C. W. in E. R. WITTKOPF, World politics: trend and transformation. New York, St. Martin’s Press, 1995. KENNEDY, P., The rise and fall of the great powers: economic change and military conflict from 1500 to 2000. London, Fontana Press, 1989. KEOHANE, R. O., šThe demand for international regimes’. V: S. D. Krasner, ur., International regimes. Ithaca, Cornell University Press, 1983, 141–71. KEOHANE, R. O., After hegemony: cooperation and discord in the world political economy. Princeton, Princeton University Press, 1984. KEOHANE, R. O., International institutions and state power. Essays in international relations theory. Boulder/San Francisco/London, Westview Press, 1989. KEOHANE, R. O., šThe analysis of international regimes: towards a European-American research programme’. V: V. Rittberger (with the assistance of P. Mayer), ur. Regime theory and international relations. Oxford, Clarendon Press, 1995, 23–45. KEOHANE, R. O. in L. L. MARTIN, šThe promise of institutionalist theory’, International security, 20/1 (1995), 39-51. KEOHANE, R. O. in C. N. MURPHY, šInternational institutions’. V: M. Hawkesworth in M. Kogan, ur., Encyclopedia of government and politics (Vol. I). London/New York, Routledge, 1992, 871–86. KEOHANE, R. O. in J. S. NYE, Power and interdependence. New York, Harper Collins Publishers, 2. izdaja, 1989. KINDLEBERGER, C. P., The world in depression 1929–1939. London, Allen Lane, 1973. KLEIN, E., šInternational régimes’. V: R. Bernhardt, ur., Encyclopedia of public international law 9 (International relations and legal cooperation in general diplomacy and consular relations. North Holland, Elsevier Science Publishers, 1986, 202–7. KRASNER, S. D., ur., International regimes. Ithaca, Cornell University Press, 1983. KRASNER, S. D., šStructural causes and regime consequences: regimes as intervening variables’. V: S. D. Krasner, ur., International regimes. Ithaca, Cornell University Press, 1983a, 1–21. KRASNER, S. D., šPreface’. V: S. D. Krasner, ur., International regimes. Ithaca, Cornell University Press, 1983b, vii-ix. KRASNER, S. D., šGlobal communications and national power: life on the Pareto frontier’, World Politics, 43/3 (1991), 336–66. KRATOCHWIL, F. in J. G. RUGGIE, šInternational organisation: a state of the art on an art of the state’, International Organization, 40/4 (1986), 753–5. KRATOCHWIL, F. V., Rules, norms, and decisions. On the conditions of practical and legal reasoning in international relations and domestic affairs. Cambridge, Cambridge University Press, 1989. LEVY, M. A., O. R. YOUNG in M. ZÜRN, šThe study of international regimes’, European Journal of International Relations, 1/3 (1995), 267–330. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 61 Petra Roter MEARSHEIMER, J. J., šThe false promise of international institutions’, International Security, 19/3 (1994/95), 5–49. MILNER, H., šInternational theories of cooperation among nations. Strengths and weaknesses (review article)’, World Politics, 44/3 (1992), 466–96. MORAVCSIK, A., šIntroduction: integrating international and domestic theories of international bargaining’. V: P. B. Evans, H. K. Jacobson in R. D. Putnam, ur., Double-edged diplomacy: international bargaining and domestic politics. Berkeley/Los Angeles/London, University of California Press, 1993, 3–42. MORGENTHAU, H. J., Politics among nations: the struggle for power and peace. New York, Alfred A. Knopf, 1954. MÜLLER, H., šThe internationalisation of principles, norms, and rules by governments: the case of security regimes’. V: V. Rittberger (with the assistance of P. Mayer), ur., Regime theory and international relations. Oxford, Clarendon Press, 1995, 361–88. NICHOLSON, M., šThe continued significance of positivism?’. V: S. Smith, K. Booth in M. Zalewski, ur., International theory: positivism and beyond. Cambridge, Cambridge University Press, 1996, 128–45. ONUF, N. G. in V. S. PETERSON, šHuman rights from an international regime perspective’, Journal of International Affairs, 37/2 (1983), 329–42. PENTLAND, C., šInternational organizations’. V: J. N. Rosenau in drugi, ur., World politics: an introduction. New York, The free press, 1976, 624–59. POWER, P. F., šConflict and innovation in Ulster’. V: W. Bell in W. E. Freeman, ur., Ethnicity and nation-building: comparative, international, and historical perspectives. Beverly Hills/London, Sage Publications, 1974, 301–14. PUTNAM, R. D., šDiplomacy and domestic politics: the logic of two-level games’, International Organization, 42/3 (1988), 427–60. RISSE-KAPPEN, T., šBringing transnational relations back in: introduction’. V: T. Risse-Kappen, ur., Bringing transnational relations back in: non-state actors, domestic structures and international institutions. Cambridge, Cambridge University Press, 1995, 3–33. RITTBERGER, V., ur., International regimes in East-West politics. London/New York, Pinter Publishers, 1990. RITTBERGER, V., šEditor’s introduction’. V: V. Rittberger, ur., International regimes in East-West politics. London/New York, Pinter Publishers, 1990a, 1-8. ROSECRANCE, R. in A. A. STEIN, šInterdependence: myth or reality?’, World Politics, 26. ŠTEVILKA (1973), 1–27. ROSENAU, J. N. in E.-O. CZEMPIEL, ur., Governance without government: order and change in world politics. Cambridge, Cambridge University Press, 1992. ROTER, P., (Stran)poti re`imske teorije: upravljanje mednarodne skupnosti in kritika re`imske teorije (Diplomska naloga). Fakulteta za dru`bene vede. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, 1996. ROTER, P., Towards an international regime relating to the protection of national minorities (Magistrska naloga – M.Phil. thesis). Faculty of History, Centre of International Studies. Cambridge, University of Cambridge, 1997. ROTHGEB, J. M., Defining power: influence and force in the contemporary international system. New York, St. Martin’s Press, 1993. ROWE, E. T., šThe United States, the United Nations and the Cold War’, International Organization, 25/1 (1971), 59–78. RUGGIE, J. G., šInternational regimes, transactions, and change: embedded liberalism in the postwar economic order’. V: S. D. Krasner, ur., International regimes. Ithaca, Cornell University Press, 1983, 195–231. SAMHAT, N. H., šInternational regimes as political community’, Millennium: Journal of International Studies, 26/2 (1997), 349–78. SANDHOLTZ, W. (1994). International institutional theories and European integration. Meetings of the International Political Science Association, Berlin. 62 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Od re`imske teorije do teorij mednarodnih re`imov: razvoj preu~evanja mednarodnih re`imov SIMAI, M., The future of global governance: managing risk and change in the international system. Washington, United States Institute of Peace Press, 1994. SMITH, S., K. BOOTH in M. ZALEWSKI, šIntroduction’. V: S. Smith, K. Booth in M. Zalewski, ur., International theory: positivism and beyond. Cambridge, Cambridge University Press, 1996a, 1–8. STOESSINGER, J. G., The United Nations and the superpowers: China, Russia and America. New York, Random House, 1977. STRANGE, S., šCave! hic dragones: a critique of regime analysis’. V: S. D. Krasner, ur., International regimes. Ithaca, Cornell University Press, 1983, 337–54. STRANGE, S., šThe future of the American empire’, Journal of International Affairs, 42/1 (1988), 1-17. STRANGE, S., Dr`ave in trgi. Ljubljana, Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, 1995. ŠABI~, Z., Voting in international organisations: mere formality or a matter of substance?. Ljubljana, Zalo`ba FDV, 1999. WAEVER, O., šThe rise and fall of the inter-paradigm debate’. V: S. Smith, K. Booth in M. Zalewski, ur., International theory: positivism and beyond. Cambridge, Cambridge University Press, 1996, 149–85. WENDT, A., šAnarchy is what states make of it: the social construction of power politics’, International Organization, 46/2 (1992), 391–425. WENDT, A. in R. DUVALL, šInstitutions and international order’. V: E.-O. Czempiel in J. N. Rosenau, ur., Global changes and theoretical challenges: approaches to world politics for the 1990s. Lexington, Lexington Books, 1989, 51–73. WOLF, K. D. in M. Zürn, š“International regimes” und Theorien der Internationalen Politik’, Politische Vierteljahresschrift, 27/2 (1986), 201–21. YOUNG, O. R., šInternational regimes: problems of concept formation’, World Politics, 32/3 (1980), 331–56. YOUNG, O. R., šRegime dynamics: the rise and fall of international regimes’. V: S. D. Krasner, ur., International regimes. Ithaca, Cornell University Press, 1983, 93–113. YOUNG, O. R., International cooperation: building regimes for natural resources and the environment. Ithaca, Cornell University Press, 1989. YOUNG, O. R., šThe politics of international regime formation: managing natural resources and the environment’, International Organization, 43/3 (1989a), 349–75. YOUNG, O. R., International governance: protecting the environment in a stateless society. Ithaca/London, Cornell University Press, 1994. YOUNG, O. R. in G. OSHERENKO, šTesting theories of regime formation. Findings from a large collaborative research project’. V: V. Rittberger (with the assistance of P. Mayer), ur., Regime theory and international relations. Oxford, Clarendon Press, 1995, 223–51. ZANGL, B., šPolitik auf zwei Ebenen: Hypothesen zur Bildung internationaler Regime’, Zeitschrift für Internationale Beziehungen, 1/2 (1994), 279–312. ZÜRN, M., šBringing the second image (back) in: about the domestic sources of regime formation’. V: V. Rittberger (with the assistance of P. Mayer), ur., Regime theory and international relations. Oxford, Clarendon Press, 1995, 282–311. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 63 Matej Lozar1 Multilateralizem – otrok neomarksizma? Uvod Namen pri~ujo~e {tudije je opredeliti in predstaviti pojem multilateralizma kot ene novej{ih oblik sodelovanja dr`av in njihovega upravljanja mednarodne skupnosti. Osrednji del raziskave se osredoto~a na utemeljitev, da je multilateralizem mogo~e pojmovati kot par excellence primer ideologije v mednarodnih odnosih in na dokazovanje, da je bil pojav multilateralizma v zgodovinskih okoli{~inah vedno povezan z obstojem ene mo~no prevladujo~e dr`ave, t.j. hegemona v mednarodni skupnosti. Omenjene ugotovitve imajo {ir{e posledice za razumevanje samega pojma slehernega ve~stranskega (torej tudi multilateralnega) upravljanja mednarodne skupnosti. Pomembne pa so tudi za kriti~no presojo ume{~anja teorije, ki multilateralizem prou~uje, torej teorije multilateralizma, v {ir{i okvir teorije mednarodnih odnosov. Pokazati je mogo~e, da multilateralisti~ni na~in sodelovanja ni razumljiv le v okviru liberalisti~nega teoretskega izro~ila, v katerem je pojem nastal. Multilateralizem je mogo~e operacionalizirati tudi v (neo)marksisti~nih miselnih konceptih. Pri~ujo~i prispevek je zasnovan na predpostavkah, da so dr`ave notranje strukturirani akterji v mednarodni skupnosti, ki te`ijo k racionalnemu na~inu delovanja. Pri tem priznavamo pomen pojava strukturne mo~i2 med subjekti mednarodnih odnosov, v katero vklju~ujemo tudi pomen vrednot. V prispevku preverjamo trditev, da je multilateralizem v sodobni mednarodni skupnosti vzor~en primer neomarksisti~nega koncepta 1 Matej Lozar, univ. dipl. pol., je {tudent na podiplomskem {tudiju mednarodnih odnosov na Fakulteti za dru`bene vede. Za svoje diplomsko delo “Zgodba o kameleonskem hegemonu” je leta 1998 prejel univerzitetno Pre{ernovo nagrado Univerze v Ljubljani. 2 Pojem strukturne mo~i se nana{a na sposobnost subjektov mednarodnih odnosov (na primer dr`av), da na druge vplivajo z vzpostavljanjem oziroma s pomo~jo `e vzpostavljene (institucionalne) strukture – zlasti s pravili delovanja, ki jih predvideva ta struktura. Pojem je nasproten konceptu relacijske mo~i, ki se nana{a na sposobnost dr`av, da neposredno spremenijo delovanje drugih akterjev v mednarodnem okolju. Pri tem so mo~nej{e dr`ave vr{ilci INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 65 Matej Lozar sile oziroma pritiska na {ibkej{e. Obi~ajno uporabljajo materialne vire mo~i, kot so voja{ki, ekonomski, geografski, ~eprav pri tem niso izklju~eni nematerialni viri, kot sta specifi~na prednost v strukturi znanja, mo`nost vplivanja prek vzpostavljanja pravil delovanja institucionalnih struktur ipd. 3 Pod tem razumemo predvsem (neo)realisti~no razumevanje hegemonije kot materialne prevlade v mednarodni skupnosti. V skladu s tem naj bi vse do sredine sedemdesetih let ZDA dosegle nesporno materialno prevlado v svetu, med drugim na podro~ju bruto nacionalnega proizvoda, obsega industrijske proizvodnje in izdatke za voja{ke namene. hegemonije, ker je pojav multilateralizma eden od primerov ideologije v mednarodni skupnosti in je hkrati posledica specifi~nega delovanja dr`ave, ki ima v mednarodnem okolju (ideolo{ko) premo~ – torej hegemona. Veljavnost omenjene hipotezne trditve bomo presojali v obstoje~i praksi delovanja mednarodnih institucij zlasti s prou~evanjem dveh zna~ilnih primerov hegemonije v zgodovini mednarodnih odnosov, Zdru`enih dr`av Amerike in Velike Britanije. Besedilo je razdeljeno na {est delov, od katerih prvi obravnava zgodovinske okoli{~ine, ki so botrovale za~etku prou~evanja multilateralnih ureditev, drugi natan~neje opredeljuje sam pojem multilateralizma, tretji pa predstavlja podobo mednarodne skupnosti, kot jo vidijo liberalni institucionalisti, vklju~no z dokazom, da je multilateralizem mogo~e interpretirati kot primer ideologije. V ~etrtem delu pozornost namenjamo ideologiji multilateralizma in vplivu, ki ga ima le-ta na delovanje dr`av. Peti del je namenjen empiri~ni potrditvi pomena hegemonije za vzpostavljanje multilateralnih struktur, medtem ko v {estem kriti~no ocenjujemo pomen pri~ujo~e {tudije za interpretacijo pojava in teorije multilateralizma. Zgodovinske okoli{~ine in motivi za za~etek prou~evanja multilateralizma Potem ko so svet in z njim mednarodni odnosi v sedemdesetih in osemdesetih letih do`ivel nekatere korenite spremembe, med katerimi velja zlasti poudariti izbruh naftne krize, krepitev jedrske mo~i Sovjetske zveze in gospodarski vzpon nekaterih po drugi svetovni vojni ekonomsko {ibkih regij, se je klasi~na podoba3 o materialni hegemoniji Zdru`enih dr`av Amerike nekoliko skrhala. Za {tevilne teoretike mednarodnih odnosov, ki kot nujen pogoj urejenega upravljanja mednarodne skupnosti vidijo obstoj enega materialno prevladujo~ega subjekta (Kindleberger, 1986/1973, Gilpin, 1981), se je postavilo vpra{anje, kako naprej. Kako in kako dolgo bo ob hegemonovi odsotnosti v anarhi~ni mednarodni skupnosti {e mogo~e u`ivati sadove mednarodnega sodelovanja? Seveda je bila podoba spremenjenega hegemona grajena na podlagi klasi~ne/materialne definicije hegemonije, ki trdi, da hegemonija pomeni stanje, ko: [h]egemonska dr`ava [...] poseduje dovolj voja{ke mo~i, da lahko {~iti mednarodno politi~no ekonomijo, nad katero prevladuje pred intervencijami sovra`nih nasprotnikov [...] voja{ki pogoji za hegemonijo so izpolnjeni, ~e ima prevladujo~a dr`ava dovolj voja{kih sredstev, da bi [... si zagotovila ...] dostop do poglavitnih podro~ij ekonomske aktivnosti (Keohane, 1984: 39). 66 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Multilateralizem – otrok neomarksizma? Le malokdo je ob trditvah o zatonu hegemona razmi{ljal o potrebi 4“ CSot on kt iens ,e nBt raul c Se h (i 1ft9, ’9’0): po spremembi definicije hegemonskega pojava. National Journal 33/34. Za~enjati razpravo o multilateralizmu s pomo~jo koncepta Citirano v: Ruggie hegemonije, vsaj kar zadeva njegov teoretski okvir per se, ni najbolj (1992: 561). ustrezno. Zagovorniki multilateralizma namre~ besedo hegemonija uporabljajo zelo previdno. A brez hegemonije je o multilateralizmu zelo te`ko govoriti. Še posebej kar zadeva zgodovinske okoli{~ine, v katerih se je pozornost {tudentov mednarodnih odnosov preusmerila na prou~evanje multilateralnih ureditev. Motivi za prou~evanje multilateralizma izhajajo iz pozornosti, ki jo je sodelovanju v razmerah anarhi~ne mednarodne skupnosti sredi sedemdesetih let in osemdesetih letih posvetil liberalni institucionalizem. V nasprotju s pri~akovanji nekaterih skeptikov – zlasti pripadnikov (neo)realisti~nega teoretskega izro~ila – da sodelovanje dr`av v odsotnosti materialno premo~nega hegemona ni mogo~e, mednarodno sodelovanje v tem obdobju ni upadlo, tako kot je v tridesetih letih (Grieco, 1995: 155). Tudi v razmerah dol`ni{ke krize, ki je ob preobratu v naftni politiki pretresla svet, se je sodelovanje dr`av nadaljevalo v okviru Mednarodnega denarnega sklada (Lipson, 1985). Razvite dr`ave so sklenile Urugvajski krog pogajanj v okviru splo{nega sporazuma o carinah in trgovini, koordinacija politik dr`av pa je bila ob naftni krizi 1979/80 uspe{nej{a kot kdajkoli prej (Keohane, 1984: 217–240). Evropske dr`ave so krepile svoje sodelovanje skozi Evropsko gospodarsko skupnost in zdelo se je, da je sodelovanje med dr`avami tem akterjem dosti bolj inherentno, kot so trdili realisti. V nasprotju z njihovimi pri~akovanji dr`ave v tem obdobju niso transformirale svojih zunanjih politik in svetovna politika kljub relativnemu upadu hegemonove materialne mo~i ni izkazovala nikakr{ne prehodne faze ali negotovosti. Za liberalne institucionaliste je bilo pomembno, da so dr`ave “celo v neprijetnih sedemdesetih [...] sodelovale v mednarodnih institucijah’’ (Grieco, 1995: 155). Obstajalo je torej tkivo, ki je dr`avam kot poglavitnim akterjem mednarodne skupnosti omogo~ilo sodelovanje na naj{ir{i ravni, ~eprav ob njih ni ve~ bedela dr`ava z absolutno materialno premo~jo. Panaceo za razlago tak{ne situacije so liberalni institucionalisti videli seveda v institucijah. In sicer ne v obi~ajnih, temve~ v multilateralnih institucijah. Od tod tudi zanesenost njihovih besed, ko razlagajo, da so prav multilateralne institucije tiste, ki opravljajo funkcijo upravljanja s {irokim spektrom regionalnih in globalnih sprememb v sodobnem mednarodnem sistemu.4 Zna~ilnosti in pomen multilateralnih institucij Multilateralne institucije naj bi bile najvi{ja oblika institucionalnega sodelovanja predvsem zato, ker odra`ajo “adaptivne in reproduktivne INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 67 Matej Lozar sposobnosti, ki jih druge institucije nimajo’’ (Ruggie, 1992: 568). Multilateralizem je v sodobni mednarodni skupnosti namre~ pomemben zato, “ker najve~ pripomore k nadaljnji instituciona-lizaciji [in posredno rafiniranju] mednarodnega sistema’’ (Feld, 1994: 270–271). V nasprotju s skeptiki, ki ne vidijo bistvenega pomena mednarodne institucionalne ureditve za doseganje reda v mednarodni skupnosti, zagovorniki multilateralizma govorijo o tem, da je pomen (multilateralnih) institucij predvsem v upravljanju s “kolektivno situacijo’’. Slednji pojem pa `e zaobsega nekaj ve~ kot zgolj razumevanje mednarodne skupnosti kot parazitskega anarhi~nega okolja. Dr`ave se v kolektivni situaciji namre~ zavedajo pomena medsebojnega sodelovanja v skupnem soodvisnem mednarodnem okolju, da bi tako zagotovile kar ~imve~jo vzajemno korist. Med dr`avami tako obstaja zavedanje o potrebi in koristnosti upravljanja mednarodne skupnosti skozi ve~stransko sodelovanje (na primer sodelovanje na podro~ju mednarodnega varstva okolja). Kaj je multilateralizem? Pojem multilateralizem je zaradi skromne teoreti~ne dedi{~ine njegovih zagovornikov relativno te`ko opredeliti, bistvena za to pa je predvsem nezadostna in (pre){iroka teoreti~na definicija s strani teoretikov. Najbolj raz{irjeno razumevanje multilateralizma temelji na Caporasovi opredelitvi, po kateri je multilateralizem “prepri~anje, da naj bodo dejavnosti organizirane na ve~stranski podlagi za neko relevantno skupino’’ (Caporaso, 1992: 603–604), klju~no pomembna pa je zlasti Ruggijeva dopolnitev, po kateri multilateralizem pomeni institucionalno obliko (red, re`im ali mednarodno organizacijo), ki ureja odnose med tremi ali ve~ dr`avami na podlagi “posplo{enih’’ pravil delovanja – na~el. Te opredeljujejo primerno delovanje za skupino aktivnosti, ne ozirajo~ se na posamezne interese in strate{ke zahteve posameznih strani, ki lahko obstajajo v specifi~ni situaciji (Ruggie, 1992: 571). Pomen definicije je zlasti v kvalitativni opredelitvi ve~stranskosti, ki je sestavni del multilateralizma. Pri tem pa je bistvena trditev, da multilateralisti~en na~in delovanja dr`av presega kratkoro~no in egoisti~no usmerjenost k samointeresu. Pravila delovanja dr`av so namre~ za posamezno skupino aktivnosti posplo{ena in `e vnaprej dolo~ena ter dogovorjena. Dr`ave se tako na primer `e vnaprej dogovorijo, kdaj in pod kak{nimi pogoji bodo uporabile razli~ne mehanizme za ohranjanje mednarodne varnosti (primer Severno-atlantske organizacije), ali o tem, kako bodo dolo~ale svoje carinske stopnje (primer Svetovne trgovinske organizacije). V nasprotju z bilateralnimi oblikami sodelovanja, v katerih naj bi bili “odlo~ilni prav posamezni interesi, odnosi med stranmi oziroma stranema pa naj bi bili dolo~eni od primera do primera’’ (Roter, 68 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Multilateralizem – otrok neomarksizma? 1996: 93), torej multilateralizem ozna~uje predvsem poenotenost meril za sodelovanje vseh v odnos vklju~enih akterjev. ^e koncept multilateralizma raz~lenimo, lahko vidimo, da sam pojem sestavljajo {tiri pomembne komponente, ki nam omogo~ajo dolo~itev bistva osrednjega koncepta na{e {tudije. Prvi~, lahko govorimo, da multilateralizem zaobsega situacije, ko imamo opravka z “ve~’’ ali “{tevilnimi’’ akterji. Pri tem avtorji {tevil~ne opredelitve slednjih pojmov ne definirajo natan~no, kot je to mogo~e pri unilateralizmu (eden), bilateralizmu (dva) in univerzalizmu (vsi). Jasno je le, da so dr`ave ve~ kot tri (Caporaso, 1992: 603). Drugi~, pojem multilateralizma predvideva prizadevanje za aktivno sodelovanje med omenjenimi akterji. Vsako sodelovanje seveda ni multilateralno, je pa vsako multilateralno delovanje zasnovano na podlagi sodelovanja. Tretji~, multilateralizem se od obi~ajnega sodelovanja, ki temelji zgolj na medsebojni interakciji, razlikuje na podlagi splo{nih organizacijskih na~el, ki to sodelovanje regulirajo in sankcionirajo (Ruggie, 1992: 571). Kot posledica te kvalitativne dimenzije koncepta se med akterji, ki s svojim delovanjem tvorijo celoto medsebojnih odnosov, vzpostavi odnos “nelo~ljivosti glede na dolo~en obseg dejavnosti’’ (ibid.). ^etrti~, in kar je za razumevanje mi{ljenjskega sistema, v katerem je nastal mutltilateralizem, najpomembnej{e, kot posledica omenjenega tipa odnosov avtorji razumejo logiko delovanja v mednarodnih odnosih na realizmu tuj na~in. Logika razumevanja mednarodnih odnosov, opredeljenih kot quid pro quo, postane neprimerna. V ospredje stopi te`nja po tak{ni ureditvi medsebojnih odnosov, v kateri bodo akterji spoznali pribli`no izena~enost stro{kov in dobi~kov v dolgoro~ni perspektivi. Koncept multilateralizma zatorej odgovarja tistemu, kar R. Keohane (1984: 128–131; 1986: 1–27) imenuje generalizirana ali difuzna recipro~nost. O liberalno-institucionalisti~nem konceptu sveta in multilateralizmu kot ideologiji S trditvijo o usmerjenosti mednarodnih akterjev k recipro~nosti v dolgoro~ni perspektivi je mogo~e identificirati liberalno-institucionalisti~ni zna~aj teorije multilateralizma, ~eprav bo, kot bo mogo~e videti v nadaljevanju, prav na podlagi pomena pojma multilateralizem in njegove aplikacije v empiriji iz analize mogo~e sklepati tudi o povsem druga~nem teoreti~nem zna~aju teorije multilateralizma. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 69 Matej Lozar 5 Za izhodi{~e je postavljena zaporni{ka situacija zasli{evanja domnevnih krivcev prekr{ka (analogija z anarhi~nim mednarodnim okoljem), pri kateri to`ilec `eli, da ena ali druga oseba prizna zlo~in, saj sam ne more dokazati njune krivde. Pri tem ponudi tistemu, ki bi zlo~in priznal – ob tem, da njegov pajda{ ne bi – najve~jo nagrado in prostost, pajda{u pa strogo zaporno kazen. ^e bi obe osebi priznali zlo~in, bi ju ~akala zgolj blaga zaporna kazen. ^e pa bi oba mol~ala, bi moral to`ilec oba oprostiti in izpustiti na prostost – vendar brez denarne nagrade. Jasno je, da bi absolutno najve~ji dobi~ek posameznik dosegel ob priznavanju zlo~ina ob hkratnem tajenju svojega pajda{a. Torej ob medsebojnem nesodelovanju (analogija z egoisti~nim sledenjem dr`avnemu samointeresu). Vendar pa bi najve~ji skupni dobi~ek obe osebi (dr`avi) imeli od medsebojnega sodelovanja, torej tajitve kakr{ne-gakoli protizakonitega delovanja. Sodelovanje bi torej bilo v absolutnem pogledu najbogateje popla~ano. Kot primer vzajemne koristnosti sodelovanja v mednarodni skupnosti je mogo~e navesti meddr`avno carinsko politiko. Dr`ave bodo imele najve~je koristi od mednarodne trgovine ob vzajemnem ni`anju carinskih stopenj, torej sodelovanju. Le enostranska liberalizacija trgovine, torej nesodelovanje, bi dr`avi, ki bi odstranila omenjene trgovinske ovire, prinesla bistveno manj Vloga institucij v liberalno institucionalisti~nem pogledu na mednarodne odnose Liberalni institucionalisti trdijo, da so mednarodne institucije lahko neodvisen dejavnik mednarodnih odnosov, ki omogo~a sodelovanje ne glede na interesno usmerjenost vanje vklju~enih dr`av (Grieco, 1995: 157). Pomen institucij bi naj bil zlasti v reduciranju stro{kov za preverjanje delovanja dr`av v skladu z dogovorjenimi pravili (verification costs). Institucije poudarjajo dolgoro~ni zna~aj sodelovanja (iterativeness) in poenostavljajo mehanizem sankcioniranja (ibid.: 158). Norma recipro~nosti seveda ostaja poglavitna norma mednarodnih odnosov, vendar ta postane `e omenjena difuzna recipro~nost. Tako institucije “niso nadomestilo za na~elo recipro~nosti [ki ostaja maksima regulacije mednarodnih odnosov], povzro~ijo [pa], da so odstopanja nesprejemljiva in s tem veliko dra`ja’’ (Axelrod in Keohane, 1985: 250). Avtonomne institucije, ki so pri liberalnih institucionalistih klju~ni del institucionalne strukture, omogo~ajo pozitivno (za skupno korist najbolj{o) re{itev zaporni{ke dileme.Zaporni{ka dilema je eden od primerov teorije iger5 , ki ga je mogo~e prenesti na podro~je mednarodnih odnosov. Zadeva problematiko medsebojnega sodelovanja dveh ali ve~ akterjev – dr`av in doseganja koristi, ki so odvisne prav od njihovega medsebojnega sodelovanja. Absolutno najve~ji dobi~ek lahko dr`ava dose`e s sledenjem egoisti~nemu samointeresu, na primer enostransko vi{anje carinske stopnje za uvoz izdelkov iz drugih dr`av, medtem ko je relativno najve~ji dobi~ek odvisen od medsebojnega sodelovanja dr`av, na primer vzajemno ni`anje carinskih stopenj in splo{na liberalizacija trgovine, ki vodi k ve~ji svetovni blaginji. Ob pozitivni razre{itvi omenjene dileme so torej dr`ave usmerjene k zagotavljanju najve~jega skupnega dobi~ka, kar pa je hkrati tudi to~ka, v kateri liberalni institucionalisti vidijo stanje mednarodnega sodelovanja. Tako bodo na primer na mednarodnotrgovinskem podro~ju dr`ave delovale tako, da bo posledica njihovega sodelovanja ~im bolj koristna za vse, torej bodo ve~stransko te`ile k zni`anju trgovinskih ovir vseh vrst in s tem pripomogle k ve~anju blaginje v mednarodnem okolju. Eden od za~etnikov multilateralizma, Caporaso (1992: 627), dokazuje mo`nost dolgoro~nega sodelovanja {e z nadgrajevanjem perspektive zaporni{ke dileme. Dr`avam namre~ lahko dolgoro~no uspe sodelovati tudi na podlagi recipro~nosti in pogojevanja svojega delovanja na dolo~enem podro~ju z delovanjem drugih na istem ali drugih podro~jih. Tako je delovanje ene dr`ave na trgovinskem podro~ju lahko pomemben pogajalski vir te dr`ave za vplivanje na spremembo druge dr`ave na primer na mednarodnem finan~nem podro~ju. Verjetno je, da se to zgodi v “situacijah dolgoro~nosti medsebojnih interakcij, ponavljajo~ih se vzorcih delovanja, kjer klju~no vlogo odigra ugled akterjev’’ (Gowa, 1986: 185, poudaril 70 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Multilateralizem – otrok neomarksizma? M.L.). Sodelovanje je tako najbolj{a dolgoro~na strategija, {e zlasti ~e so stro{ki preverjanja in sankcioniranja majhni. Slednje {tiri lastnosti delovanja pa so v skladu s koristmi, ki jih k mednarodnemu sodelovanju prispevajo avtonomne institucije. Zlasti pomembno vlogo igrajo ob pove~ani kompleksnosti mednarodne skupnosti, ko se dr`ave sre~ujejo s t.i. omejeno racionalnostjo6 (Keohane, 1984: 111). Multilateralizem kot ideologija ^e omenjeni logi~ni sistem podobe mednarodne skupnosti pove`emo z osrednjim konceptom teorije multilateralizma, lahko identificiramo {e eno pomembno kategorijo znotraj liberalnega institucionalizma – kategorijo vrednot. Prav ta kategorija pa ob upo{tevanju empiri~ne zaslombe teorije multilateralizma pomaga k eroziji liberalno-institucionalisti~ne narave omenjenega teoretskega okvira. Po mnenju institucionalistov je klju~nega pomena dejstvo, da “analiti~no izhodi{~e institucionalnega pristopa zahteva poleg podatkov o mo~i in interesih tudi dolo~ene institucionalne podatke, vklju~ujo~ tiste o pravilih, dru`benih strukturah, vrednotah, in skupnem, zgodovinsko podanem razumevanju’’ (Caporaso, 1992: 627). To jim dovoljuje, da kljub anarhi~nemu mednarodnemu okolju temeljne pogoje sodelovanja ({e zlasti v institucijah) izvedejo iz dru`benosti dr`av (Gowa, 1986: 167–168). Dru`benost skupaj z institucionalno strukturo je torej tisto tkivo, ki klju~no pripomore k sodelovanju dr`av. Dru`benost dr`av pa implicitno poudarja pomen transnacionalnih (moralnih) vrednot (Zacher in Matthew, 1995: 133–137), ki so zna~ilne za {ir{i okvir liberalizma. Ker je obstoj vrednot vedno vezan na prepri~anje, da so te vrednote koristne za obstoj in vzdr`evanje dru`benih procesov, je mednje mogo~e pri{teti tudi multilateralizem na na~in, kot o njem razpravlja Caporaso (1992: 603–604). Ta zatrjuje, da je multilateralizem “prepri~anje, da naj bodo dejavnosti organizirane na ve~stranski podlagi za [neko] relevantno skupino’’. Tudi multilateralizem torej predvideva obstoj nekih skupnih vrednot, na podlagi katerih naj bi se vzpostavila ve~stranskost, ki je eden od pogojev za urejanje mednarodnih odnosov, kot ga vidijo liberalni institucionalisti. Ob tem se torej sre~amo z ideologijo multilatera-lizma, ki slu`i vzajemnim interesom ve~stranskega nabora dr`av in v sebi zdru`uje “normativna na~ela z napotki in eksistencialnimi verovanji’’ (ibid.). koristi kot globalna sprostitev menjave. 6 Keohane (1984: 111–112) razume z omejeno racionalnostjo (Bounded Rationality) situacijo, v kateri omejitve za delovanje akterjev v mednarodni skupnosti izhajajo iz samih mednarodnih akterjev, ker le-ti niso popolni v svojih kognitivnih sposobnostih obdelave informacij, na katere naletijo v okolju. ^eprav je omejena racionalnost problem samih akterjev, nara{~a s kompleksnostjo zunanjega sveta. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 71 Matej Lozar 7 Haas, Ernst B., Williams, Mary P. in Babai, Don (1977): Scientists and World Order: The Uses of Technical Knowledge in International Organizations. Berkeley: Berkeley. Citirano v: Keohane (1984: 108). Posledice ideologije multilateralizma na delovanju dr`av ^e `elimo teorijo multilateralizma razumeti v popolnosti, moramo odkriti tudi dejanske mehanizme njenega mi{ljenjskega koncepta (in se dotakniti tudi kavzalnih zvez teorije). Prodreti moramo dlje od zgolj manifestativnega identificiranja pojavov kot takih. Vpra{ati se je treba, kak{ne so zakonitosti, ki omogo~ajo dinami~no reguliranje odnosov, kot jih vidijo multilateralisti. Hkrati pa tudi, kaj je tisti klju~ni mehanizem, ki ponavadi pripelje do vzpostavljanja multilateralne ureditve in njenega delovanja. Ob tem smo pri prelomni to~ki na{e raziskave. O~itno je, da liberalni institucionalisti, z njimi pa tudi pripadniki teorije multilateralizma, s posebno pozornostjo interpretirajo dr`ave kot racionalne akterje, ki jih zanima samointeres, ki pa je ume{~en v splet skupnih idej, norm in dru`benih namenov. Zato seveda diapazon dr`avnega delovanja ni tako {irok in tako egoisti~no dolo~en s strukturo mo~i, kot je na primer pri neoliberalistih in (neo)realistih. Na dr`ave kot poglavitne akterje izvaja omejevalno vlogo t.i. socialni pritisk (Keohane, 1984: 103) oziroma skupek norm in vrednot, ki povzro~i, da “dr`ave delujejo v skladu s svojimi obljubami [...], kajti sicer bodo njihovo delovanje druge dr`ave ozna~ile kot negativno’’ (ibid.). Mednarodna struktura zlasti s pomo~jo institucij regulira delovanje dr`av na podlagi svoje dru`bene (ideolo{ke) komponente. Ta pa omogo~a delovanje dr`av na podlagi `e omenjene difuzne oziroma generalizirane recipro~nosti (Ruggie, 1992: 571; Keohane, 1986: 1–27; 1984: 111–116). Dru`beni nadzor, torej institucionalni nadzor na podlagi dru`bene – ideolo{ke komponente, naredi kontekst mednarodnih odnosov “dolgoro~no usmerjen’’. To ozna~uje zlasti dolgoro~no usmerjenost samointeresa, ki v {ir{i skupnosti omogo~a percepcijo difuzne recipro~nosti in zavedanja soodvisnosti akterjev, hkrati pa pove~uje legitimnost obstoje~e multilateralne ureditve (Keohane, 1984: 129–131). Multilateralizem torej ne zanika koncepta samointeresa v mednarodnih odnosih, predvideva pa, da ga dr`ava inter alia lahko v specifi~nih okoli{~inah usmeri v ~asovno bolj oddaljeno obdobje, da o njem razmi{lja na notranje strukturiran na~in in da se ga nau~i uporabljati v kompleksnem okolju in diferenciranih vzro~no-posledi~nih povezavah (Haas, 1977: 324)7 . Hkrati je treba vedeti, da je liberalno-institucionalni optimizem za sodelovanje v mednarodni skupnosti (v primerjavi z realisti~nim pesimizmom) mogo~e razumeti tudi v funkciji dejstva, da osnova za delovanje dr`av v mednarodni skupnosti ni surova politi~na mo~, temve~ razmerje mo~i na ekonomsko soodvisnem podro~ju (Underhill, 1994: 27). 72 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Multilateralizem – otrok neomarksizma? Multilateralizem kot cilj in sredstvo urejanja odnosov v mednarodnem okolju Kljub razumljivi logiki razlagalnega okvira za mednarodno institucionalno sodelovanje pa teoretiki multilateralizma padejo na preizku{nji {ir{ega identificiranja okoli{~in, v katerih do multilatera-lizma sploh pride. Te`ava je povezana z vpra{anjem, ali operacionalizacija pojma multilateralizem znotraj teorije multilateralizma pomeni, da je multilateralizem cilj ali sredstvo. Caporaso (1992: 603–604) sicer trdi, da je lahko oboje. Pri tem je multilateralizem kot sredstvo (kot neodvisna spremenljivka) le eden od na~inov zadovoljevanja dr`avnih interesov. Ta s svojo nediskriminatorno kvaliteto pospe{uje sodelovanje in utrjuje legitimnost obstoje~ih razmerij v mednarodni skupnosti. Manj vzro~no preprosta pa je razlaga, kako do multilateralne ureditve (kot odvisne spremenjivke – cilj) sploh pride. Multilateralizem kot cilj je, kot smo pokazali, opredeljen z normativnimi elementi, saj vsebuje mo~no ideolo{ko komponento. Zanj je zna~ilno predvsem to, da “se funkcionalna in utilitarna logika (dr`avne politike relacijske mo~i) [...] oddaljuje od formiranja multilateralizma kot institucionalne oblike’’ (Weber, 1992: 675). Realisti~na determinanta relacijske mo~i torej ni zadosten argument za razlago nastanka multilateralnih institucij. Razlaga za njihovo vzpostavitev je torej tudi v vrednotah (ideologiji) tistih, ki odlo~ajo v iniciatorskih dr`avah. Te`ave pri razlagi nastanka multilateralizma Bolj kot to, da zagovorniki multilateralizma ne opredeljujejo natan~no, kaj je tisti nagib, zaradi katerega multilateralne institucije sploh nastanejo, je na tem mestu klju~no vpra{anje, kdo so lahko iniciatorske dr`ave. Kak{ni akterji so to in koliko jih je? Razlog za nezadostnost eksplanatorne mo~i teorije na tej to~ki je mogo~e iskati predvsem v dvojem, in sicer: prvi~, v t.i. analizi path dependent, ki jo zagovarjajo multilateralisti. Slednja se per definitionem odmika od ugotavljanja (ahistori~nih) kavzalnih zvez tudi v svoji jasni empiri~ni zaslombi (Caporaso, 1992). Drugi~ pa je eksplanatorno {ibkost mogo~e iskati v dejstvu, da multilateralisti ve~ino svojega napora usmerijo v obravnavo institucij kot popolnoma neodvisnega dejavnika. S tem se oddaljujejo od prou~evanja vseh elementov situacij, v katerih pride do njihovega nastanka. Velikokrat se tako ne ukvarjajo z vpra{anjem neposrednega samo-interesa dr`av, ki si {ele prizadevajo za vzpostavljanje multilateralnih struktur, torej {e preden so multilateralne institucije ustanovljene. Zelo {ibek poudarek pa dajejo tudi kriti~ni presoji pomena hegemonije pri ustanavljanju institucij, ki delujejo po na~elih multilateralizma. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 73 Matej Lozar Teoretiki multilateralizma implicitno in zelo negotovo trdijo, da lahko k vzpostavitvi multilateralne ureditve pripelje vsaka “kombinacija relativno mo~nih mednarodnih sil in ustreznih notranjih okolij [prevlade vrednot, ki se kasneje raz{irijo med druge akterje]’’ (Ruggie, 1992: 581–582). Dejstvo, da iniciator(ji) svoj samointeres razume(jo) kot dolgoro~ni cilj (Martin, 1993: 110), povzro~i, da je/so priznan(i) kot altruist(i), kar pa mu/jim omogo~i, da je lahko produkt njegovega/njihovega delovanja tudi institucionaliziran. ^e bi torej strnili pribli`no kavzalno logiko teoretikov multilateralizma, bi lahko ugotovili naslednje: Za~etna faza vzpostavitve multilateralizma zahteva enostransko ali ve~stransko potezo vplivnih akterjev na nekem podro~ju. Pomembno vlogo v tej potezi igrajo naslednji dejavniki: (1.) vrednostna opredelitev akterjev, (2.) konsenz znotraj akterjev in med njimi o koristih usmeritve k dolgoro~nim interesom. Tej fazi sledi (3.) vzpostavitev multilateralizma, ki kot tak koristi legitimnosti ureditve, njegova posledica pa je aktivno stabiliziranje dinami~ne mednarodne skupnosti. O posebnem pomenu hegemona za vzpostavljanje multilateralnih institucij teoretiki multilateralizma torej mol~ijo. Najzna~ilnej{i primer, ki ilustrira omenjeno zaporedje, je vsekakor vzpostavljanje sistema za liberalizacijo svetovne trgovine po kon~ani drugi svetovni vojni. Prevlada liberalisti~nih vrednot znotraj ameri{ke odlo~evalske strukture je kljub mo~nim nasprotovanjem tako na nivoju senata kot tudi porajajo~ega se nasprotnega vzhodnoevropskega pola mednarodne skupnosti ob vplivnosti ZDA na mednarodnem prizori{~u mo~no vplivala na dr`ave znotraj ameri{kega interesnega podro~ja. Zdru`ene dr`ave so s podalj{anjem Reciprocal Trade Agreement Act iz leta 1934 in s svojo politiko enostranske liberalizacije trgovine glede na evropski trg v omenjeno obmo~je po letu 1945 vnesle zgled orientiranosti k dolgoro~nim interesom za doseganje ve~jih dobi~kov z naslova proste trgovine. Šele prevlada tovrstnih vrednot je omogo~ila okvirni konsenz o poglavitnih mehanizmih delovanja in pravilih, ki naj, vklju~eni v institucionalno strukturo splo{nega sporazuma o trgovini in carinah, omogo~ijo delovanje brettonwoodskega trgovinskega sistema. Seveda so ZDA delovale v skladu s svojimi interesi in v veliki meri hegemonsko zasledovale svoje nacionalne interese. Empiri~na potrditev pomena hegemonske sile za vzpostavitev multilateralnih institucij Trditev enega najodmevnej{ih predstavnikov teorije multilateralizma, da je bil za vzpostavitev multilateralnega reda po drugi svetovni vojni odlo~ilen pojav “ameri{ke hegemonije in ne ameri{ke hegemonije’’ (Ruggie, 1992: 593, poudarek v originalu), 74 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Multilateralizem – otrok neomarksizma? je bli`e teoriji kot pa empiriji. Tovrstna trditev izra`a bolj kot karkoli drugega liberalisti~no izhodi{~e teorije multilateralizma, ki svet po analogiji z notranjedr`avnim ekonomskim redom vidi predvsem kot podobo velikega {tevila (enakovrednih) delujo~ih akterjev na mednarodnem trgu. Preboj multilateralnega na~ina organiziranja je treba ocenjevati skozi prizmo dejstva, da je sama teorija multilateralizma tista, ki se je razvila zlasti po drugi svetovni vojni, ko so Zdru`ene dr`ave s svojo vsestransko premo~jo vladale mednarodnemu okolju. Multilateralizem pa se je med drugim prvi~ pojavil takrat, ko je tudi v drugih zgodovinskih okoli{~inah bila opazna o~itna stopnja hierarhije v mednarodnih odnosih. ^e tema trditvama pridamo {e naslednjo, ki govori o tem, da zagovorniki teorije multilateralizma svoje empiri~ne potrditve nahajajo skoraj izklju~no na primeru povojnih Zdru`enih dr`av Amerike, je mogo~e sklepati, da je trditev o uspe{nosti nehegemonske alokacije vrednot multilateralizma v mednarodni skupnosti nekoliko {ibka. V situaciji hegemonske stabilnosti je en sam akter v stanju, da dolo~a in ohranja pogoje mednarodnega upravljanja. Sam je torej tisti, ki upravlja mednarodno skupnost vsaj “nekoliko’’ bolj kot vsi drugi. Dejstvo je sicer, da “ima hegemon pri svojem delovanju na voljo veliko ve~ unilateralnih in bilateralnih opcij kot katerakoli druga dr`ava’’ (Ruggie, 1992: 593). Torej kot tak hegemon sicer ni nujno povezan z vzpostavitvijo multilateralizma pod svojim okriljem. To ga zanima le toliko, kolikor je multilateralizem tudi njegov lasten interes (naj bo ta dolgoro~en ali kratkoro~en). Hegemon se namre~ o vzpostavitvi multilateralnega reda lahko odlo~i sam. ^e naj ji druge dr`ave sledijo v multilateralizem, mora tudi hegemonska dr`ava zato dose~i visoko stopnjo kredibilnosti oziroma legitimnosti (ibid.). ^eprav velja, da je do neke mere sleherna ureditev pod hegemonom posledica dejstva, da obstaja enostranska alokacija virov, ki jo izvaja (legitimen) hegemon. ^e se v empiriji ka`ejo primeri vzpostavljanja multilateralnih ureditev v ~asu, ko v mednarodni skupnosti ni hegemonske sile (v klasi~nem materialnem pogledu), se med sodelujo~imi dr`avami sicer poka`e potreba po veliko ve~ji stopnji vsestranske koordinacije, kot bi se sicer. Vpra{anje pa je, ali lahko v tovrstnih empiri~nih primerih zares govorimo, da hegemon ne obstaja. K (re)definiciji hegemona Empiri~ni primeri multilateralizma se za~enjajo v devetnajstem stoletju (Ruggie, 1982: 379–388; 1992: 578–583), in sicer zlasti na podro~ju trgovine in mednarodne varnosti. Na ekonomskem podro~ju je pojav multilateralizma povezan z mednarodno trgovino INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 75 Matej Lozar 8 O hegemonskosti Velike Britanije v primerjavi z ZDA bi bilo mogo~e razpravljati. Prevlada Velike Britanije po na{em mnenju zagotovo ni bila tako raz{irjena na razli~na podro~ja delovanja v mednarodni skupnosti kot kasneje ameri{ka. Vsekakor pa je mogo~e trditi, da je bila Velika Britanija v poznem devetnajstem stoletju na vodilnem polo`aju v mednarodni skupnosti. Hkrati so bile tudi multilateralne strukture tistega ~asa manj institucionalno dodelane in organizacijsko povezane. Pohod k institucijam je {ele sledil. 9 Salter, Arthur (1939): Security, Macmillan, London. Citirano v: Ruggie (1992: 569). 10 Teoretiki multilate-ralizma obravnavajo mednarodne institucije kot naj{ir{e opredeljen pojem. Mednje tako pri{tevajo organizacije, kot sta Evropska unija in Severnoatlantska organizacija (Weber, 1992; Ruggie, 1975, 1992), mednarodne re`ime, kot je Konferenca Zdru`enih narodov o pomorskem pravu (Caporaso, 1992), pogajanja o re`imih sodelovanja med dr`avami skupin G-5 in G-7 (Crane, 1984), nehegemonski nastanek mednarodnih re`imov (Young, 1991), kot tudi delovanje epistemskih skupnosti (Sebenius, 1992; Adler in Haas, 1992). in zlatim standardom, ki sta zaznamovala odnose devetnajstega stoletja. Za multilateralizem na tem podro~ju je o~itna unilateralna spodbuda takratne hegemonske sile.8 “Dejansko je Velika Britanija v osemnajstem stoletju unilateralno liberalizirala trgovino, kar je do`ivelo vrhunec v odpravi `itnih zakonov leta 1846” (Ruggie, 1992: 580–581). Posebej o~itna je bila enostranskost pobud k liberalizaciji trgovine. Britanska sposobnost za ~isto unilateralno vzpostavljeni multilateralizem pa ni bila zadostna. Zato je trgovinske odnose multilateralizirala prek unilateralno spro`enega bilateralizma (Stein, 1984: 361). Pogodba med Veliko Britanijo in Francijo iz leta 1860 je postala model za urejanje razmerij med Veliko Britanijo in drugimi dr`avami. Kljub bilateralni tehniki vzpostavljanja razmerij pa so vse pogodbe vsebovale t.i. klavzulo najve~jih ugodnosti, kar je slednji~ imelo u~inek multilateralizacije trgovinskega reda. Velika Britanija je s tem, ko je sledila mehanizmom zlatega standarda, na podlagi svoje mo~i na tem podro~ju spodbujala multilateralizem {e skozi neprese`no akumuliranje zlatih rezerv in omogo~anje posojil ter dovoljevanje vra~ila dolgov njej sami na podlagi stabilnega notranjega polo`aja in liberalno usmejene vodilne strukture (Nye, 1990: 53). So~asno se je multilateralizem v devetnajstem stoletju oblikoval tudi na varnostnem podro~ju. ^eprav je bila omenjena varnostna politika v tem ~asu {e trdno v domeni high politics (kot nasprotje tradicionalno manj strate{kim low politics), nikakor ne gre pozabiti dejstva, da sta se gospodarsko-trgovinsko podro~je, na katerem je Velika Britanija veljala za nedvomno vodilno silo, in voja{ko podro~je, ne katerem je bila {ibkej{a, kljub vsemu `e takrat v precej{nji meri medsebojno prepletala in povezovala. Zlati standard, ki ga je Britanija v tem ~asu vzdr`evala (Nye: 1990), je nedvomno prespeval tudi na varnostno podro~je. S tem pa tudi `elja po vzdr`evanju (in formiranje prvih multilateralnih struktur) na podro~ju varnostne politike. ^e primerjamo polo`aj Velike Britanije na obeh podro~jih s tistim, ki ga je v obdobju kon~nega preboja kapitalisti~nega na~ina proizvodnje imela katerakoli druga dr`ava, lahko sklepamo, da je mednarodna skupnost v tem obdobju premogla prevladujo~o silo, posledi~no pa tudi situacijo, za katero bi lahko dejali, da odra`a velik gradient v posedovanju mo~i v mednarodni skupnosti. V tem ~asu se je na varnostnem podro~ju oblikoval sistem kolektivne varnosti, ki zahteva stalno potencialno zavezni{tvo “proti neznanemu sovra`niku (in s strani neznane `rtve)’’ (Salter, 1992: 155, dopolnil Ruggie, 1992: 569)9 . Avtorji kljub odsotnosti stalnih organizacijskih struktur k multilateralizmu pri{tevajo evropski koncert velikih sil, katerega bistvo je bila organiziranost na multilateralni ideji “vseh proti enemu’’ (ibid.).10 Dr`ave so tak sistem posledi~no obravnavale kot legitimen in so re{itve iskale znotraj njega in ne v kr{enju njegovih pravil. Multilateralna ureditev, kakr{no z razlago mednarodnih odnosov razume liberalni institucionalizem, pa je pri{la do svojega izraza 76 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Multilateralizem – otrok neomarksizma? predvsem v dvajsetem stoletju. Nenaklju~no, s pojavom nove, tokrat bolj o~itno hegemonske sile, ZDA. S pomikom k institucijam (Kennedy, 1987: 841–988)11 sta se pomen in pogostnost pojava multilateralizma {e pove~ala. Po krizi multilateralizma, ki je nastala v tridesetih letih in ki je usodno povezana s teorijo hegemonske stabilnosti, je institucionalizacija s povojno pobudo ZDA dobila pomembno gonilno silo. Multilateralizem pa je {ele s temi institucijami zablestel v svojem popolnem sijaju. S tem se strinjajo tudi teoretiki multilateralizma (glej na primer: Cowhey, 1993; Goldstein, 1993; Weber, 1992). Brettonwoodske institucije (Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka) in njihov takrat {e ne dokon~no razvit steber splo{nega sporazuma o trgovini in carinah so izkazovale multilateralno naravo ekonomskih razmerij po drugi svetovni vojni. S tem so ZDA dosegle (kot edine v dosedanji zgodovini) tudi ve~jo stabilnost na~el multilateralizma kot Velika Britanija pred njimi. ^e ne bi bilo silnic, ki so spodbujale delovanje ZDA v smeri multilateralne ekonomske svetovne ureditve ({e posebej skozi institucionalizacijo splo{nega sporazuma o trgovini in carinah), bi bil evropski (s tem pa tudi {ir{i) zaton v popolni bilateralizem po drugi svetovni vojni zelo pri~akovana posledica (Keohane, 1984: 146–147; Baldwin, 1991: 366). Na varnostnem podro~ju smo lahko multilateralni ureditvi v dvajsetem stoletju pri~a – ponovno na hegemonsko spodbujeni – ustanovitvi voja{ke zveze v okviru Severnoatlantske organizacije. Notranji motivi in sorazmerna (materialna) premo~ akterja sta botrovala institucionalni ureditvi, ki temelji na predpostavki nedeljivega miru in je ustanovljena na podlagi multilateralne pogodbe.12 ^eprav sta se v politiki severnoatlantske zveze izmenjevali politiki “multipolarnosti’’ in “zastra{evanja’’, pa je bila edini porok, ki je lahko zagotavljal multilateralnost politik, dominantna vloga ZDA v organizaciji (Weber, 1992: 633–680). Okoli{~ine krepitve sovjetske mo~i, kubanska in berlinska kriza, korejska vojna, akutnost francosko-nem{kih odnosov, razmere na drugih interesnih obmo~jih od Vietnama do Irana, Gvatemale, Libanona in Sueza (Nye, 1990: 96) so le komplementarni dejavnik notranjih razmer v dr`avi pobudnici. ^e sledimo predpostavkam teorije multilateralizma, sicer razumemo, da posebno vlogo v vzpostavljanju multilateralnih ureditev igrajo tudi notranjepoliti~na razmerja drugih dejavnikov, vendar empirija ka`e, da je za pobudo multilateralizma klju~nega pomena prav dominantna dr`ava, ki bi jo lahko imenovali hegemon. Tak{en splet dejavnikov je bil pomemben tudi za razlago nastanka drugih institucij po drugi svetovni vojni, ki promovirajo politi~no sodelovanje in upravljanje mednarodne skupnosti, na primer Organizacija zdru`enih narodov in Evropska unija. Teorija multilateralizma pa sicer pravilno ugotavlja, da se je multilateralno sodelovanje kljub zatonu “klasi~nega hegemona’’, 11 Kennedy, David (1987): “The Move to Institutions,’’ Cardozo Law Review 8, citirano v: Ruggie (1992: 582–584). 12 Slednje velja sicer za vsako mednarodno organizacijo in je obi~ajno tudi del definicije mednarodnih organizacij (Petri~, 1980: 1123). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 77 Matej Lozar 13 Diskreditacijo trditve o nepomembnosti hegemonije za nastanek in vzdr`e-vanje multilateralizma pa je v sicer majhni meri `e zaslediti tudi pri enem od teoretikov multilateralizma (Cowhey, 1993: 186). ZDA, obdr`alo in se ponekod celo na novo razvijalo. Razvoj nekaterih institucionalnih oblik “po hegemoniji’’ dokazuje, da materialni moment prevlade, ki ga v strukturne spodbude ustvarjanja novih institucij prispeva hegemon, ni nujni pogoj za obstanek multilate-ralizma. Konkretni primeri teh institucionalnih ureditev so med drugim tokijski in urugvajski krog pogajanj splo{nega sporazuma o trgovini in carinah ({e posebej Cairnska skupina dr`av, ki je v okviru urugvajskega kroga pogajanj splo{nega sporazuma o trgovini in carinah nastopala kot enoten blok v pogajanjih o liberalizaciji trgovine v kmetijskem sektorju), ustanovitev Svetovne trgovinske organizacije kot novega foruma za multilateralno sodelovanje na podro~ju trgovine, multilateralno sodelovanje v Mednarodni agenciji za energijo zaradi naftne krize, kooperacijski multilateralni aran`maji, kot je Zdru`enje dr`av jugovzhodne Azije (Grieco, 1995: 155–156). Trditev o nepomembnosti hegemonovega obstoja za nastanek multilateralnih institucij13 in njihovega delovanja bi torej lahko dr`ala, ~e bi hegemonijo v pri~ujo~i {tudiji obravnavali kot `e opredeljen šklasi~en’ – materialni fenomen, ki ga pozna tudi teorija hegemonske stabilnosti. Ker pa se v {tudiji ukvarjamo s prou~evanjem teorije multilateralizma, ki mednarodno skupnost razlaga ne le s pomo~jo materialnih virov, ampak kot bistvo svoje analize vidi prav ideologijo in ideolo{ki zna~aj svojega osrednjega raziskovalnega koncepta, se z omenjeno definicijo ne moremo strinjati. Njena opredelitev in opredelitev njene ravni analize je namre~ nezdru`ljiva z vsebino (ne pa tudi nominalno opisanim teoretskim izro~ilom) teorije multi-lateralizma. Miselni presek mno`ice pojavov multilateralizma kot ideologije in mno`ice empiri~nih zaslomb pojava multilateralizma, ki se, kot smo videli, ujema z vzponom prevladujo~e hegemonske sile v mednarodnih odnosih, zahteva teoreti~no analizo na materialni in ideolo{ki ravni hkrati. V tem primeru je uporabna opredelitev hegemonije (ki zdru`uje ob realisti~ni {e neomarksisti~no in liberali-sti~no komponento) naslednja: hegemonijo lahko opredelimo kot polo`aj, v katerem ena dr`ava izkazuje dovolj materialne (trde/ crude/basic) in/ali ideolo{ke (mehke/soft/persuasive/socializatory) mo~i, da lahko (in je zaradi njenega polo`aja v njenem interesu, da) vzdr`uje pravila, ki urejajo meddr`avne odnose v liberalno-ekonom-skem okolju in tudi dejansko izkazuje notranjo pripravljenost za tak{no delovanje. ^e hegemona razumemo na tovrsten, za prou~evanje teorije multilateralizma nedvomno ustreznej{i na~in, ugotovimo, da izgine neskladje med empiri~nim in teoretskim. Hegemon namre~ ni do`ivel nikakr{nega zatona, spremenila se je le manifestna podoba njegove prevlade. Prevlada ZDA na podro~ju znanja, tehnologije in kulturno-ideolo{kih vrednot je tudi v sodobnem svetu nesporna (Strange, 1995). Odnos med multilateralizmom in hegemonijo je tako razumljiv tudi po zatonu “klasi~nega’’ hegemona, do katerega naj bi pri{la v poznih sedemdesetih letih z upadom materialne prevlade ZDA. 78 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Multilateralizem – otrok neomarksizma? Multilateralizem kot neomarksisti~ni koncept ideolo{ke hegemonije S tovrstno opredelitvijo hegemonije posredno relativiziramo teoreti~no izhodi{~e same teorije multilateralizma. Z ugotovitvijo, da je pojav multilateralizma dejansko pojav skupka vrednot, ki naj regulirajo mednarodno delovanje prek meja dr`av, smo naleteli na pojem ideolo{kega. Pojav multilateralizma kot ideologije pa je v empiriji tesno povezan s pojavom velikega diferenciala mo~i/vpliva med dr`avami v mednarodnih odnosih, torej s pojavom hegemona. Hegemon vpliva na velik del mednarodnih odnosov in tako v mednarodni skupnosti uveljavi ideologijo multilateralizma. Dejansko stanje se ujema z Gramscijevo definicijo hegemonije, aplicirano na mednarodno okolje. Ideolo{ka hegemonija, ki botruje uveljaviti multilateralizma v mednarodne odnose, je namre~ “moralno in filozofsko vodstvo [dr`ave], ki je dose`eno skozi aktiven konsenz dru`benih skupin [znotraj in zunaj nje]’’ (Bocock, 1986: 11). Multilateralizem v trgovinskih in monetarnih odnosih je torej mogo~e razumeti kot produkt ideolo{ke hegemonije. Slednja pa je per se neomarksisti~ni koncept hegemonije. Zato lahko trdimo, da je tudi teorija multilateralizma otrok neomarksisti~nega fenomena in pogleda na svet, ~eprav je na prvi pogled zna~ilen predstavnik liberalnega institucionalizma. Zdru`ene dr`ave so bile naj~istej{i primer hegemonije v mednarodni skupnosti, po drugi svetovni vojni nedvomno poglavitni za~etnik vsega multilateralnega (Keohane, 1984; Nye, 1990; Ruggie, 1982). Zaradi velikih koncesij, ki jih je zahtevalo tovrstno po~etje (primer liberalizacije Zahodne Evrope) so bile edina sila, ki je to (v svoji benevolentni podobi) tudi zmogla. Na~in urejanja na podlagi multilateralnh na~el so v epistemskih skupnostih ozna~ili kot embedded liberalism (Ruggie, 1982) oziroma modified liberal multilateralism (Ikenberry in Kupchan, 1990). Gre za urejanje mednarodnih finan~nih, monetarnih zadev in prek predpostavk o geonomiki/geoekonomiki14 tudi {tevilnih drugih podro~ij na podlagi nekoliko spremenjenega liberalizma, v katerem je prostor tudi za koordinirano institucionalno upravljanje mednarodne problematike. Liberalne multilateralne norme so ZDA uveljavljale na oba na~ina, ki ju pripoznavajo teoretiki neomarksizma v mednarodnih odnosih.15 Skozi zunanje spodbujanje in skozi nekoliko bolj radikalno notranjo rekonstrukcijo. Prvi na~in je bil uporabljen zlasti pri normalizaciji odnosov z zahodnimi zavezniki, na na~in spreminjanja prepri~anj (elit) pred dejanji in je bil mogo~ zaradi ab initio podobnih ideolo{kih in kulturnih zasnov v teh dr`avah. Drugi na~in vzpostavljanja multilateralizma pa je hegemon uporabil pri graditvi novih liberalnih dru`b v uni~eni Nem~iji in Japonski. V tem primeru so dejanjem (na primer spreminjanje zakonodaje) sledila verovanja in so tudi materialni vzvodi hegemonove premo~i 14 Ozna~uje polo`aj, ko naj bi ekonomski dejavniki nadomestili geopolitiko (geografski dejavnik in voja{ko mo~) kot materialno osnovo za mednarodne odnose. Pri tem je pomembno, da so trgovinsko mo~ne dr`ave postale pomembnej{e od voja{kih in geografskih gigantov v mednarodni skupnosti. Nadvse previdno sicer – pa vendar – je mogo~e o tovrstni relaciji govoriti tudi v primeru trgovinsko mo~ne Velike Britanije v devetnajstem stoletju. Za podrobnej{o analizo pojma ve~ v Clemens, 1998: 154–156. 15 Ikenberry in Kupchan (1990: 307–313) podobne mehanizme hegemonske prevlade in vzpostavljanja zahodnih liberalnih vrednot pripisujeta tudi “Britanskemu hegemonu’’. V primeru liberalno kapitalisti~ne socializacije v Indiji je Britanija izkazovala mehanizem notranje rekonstrukcije, medtem ko je v uveljavljanju liberalno kapitalisti~nih vrednot v Evropi igrala na karto zunanjega spodbujanja. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 79 Matej Lozar odigrali bistveno ve~jo vlogo (Ikenberry in Kupchan, 1990). Kljub nihanjem v podpori multilateralno liberalisti~nih institucij (predvsem v odvisnosti od svojih nacionalnih interesov) so ZDA tudi po sedemdesetih letih skoznje (in delno tudi dominantno pozicijo v njih) uspela ohraniti svojo ideolo{ko hegemonijo. Natanko tak{no, kot jo poznajo v neomarksisti~nih krogih (Bocock, 1986; Ikenberry in Kupchan, 1990). To je ZDA skozi multilateralne institucije {e dodatno odprlo pot za vpliv na transnacionalne vrednote. Strange (1995: 113) na primer trdi, da mo~ v strukturi znanja vklju~uje “vpliv na nastanek moralnih sklepov in na~el, ki izhajajo iz moralnih prepri~anj, kot tudi kanale za prenos verovanja, idej in znanja’’. Na~in delovanja mednarodnih institucij je {e vedno oblikovan tako, da je mogo~e prevladovanje multilateralnih vrednot v mednarodni skupnosti. Multilateralizem nikakor ni mrtev, prav tako pa tudi ne ideolo{ka hegemonija ZDA, ki je glavni nagib za razvoj multilateralnih institucij, kot jih priznava teorija multilateralizma. Z vplivom multilateralizma pa se ohranja tudi legitimnost omenjenih institucij in same vloge hegemona. Seveda je to pomemben razlagalni dejavnik za vztrajnost multilateralnih ureditev in legitimnosti ameri{ke vloge (in premo~i) v mednarodnih odnosih tudi ob materialni eroziji ameri{ke hegemonije. Uspehi nekaterih nehegemonskih dr`av pri ustanavljanju multilateralnih institucij (Cairnska skupina, Zdru`enje dr`av jugovzhodne Azije) ne pomenijo nepomembnosti hegemonije za vzpostavljanje multilateralnih vrednot, temve~ dokazujejo, da je hegemonova ideolo{ka prevlada, na na~in, kako organizirati mednarodno skupnost in premagovati probleme sodelovanja in koordinacije, {e vedno model par excellence za urejanje medsebojnih odnosov. Hegemonska prevlada je namre~ tisti dejavnik, ki je botroval tudi na~inu organiziranosti in delovanja Cairnske skupine in ustanovitve Zdru`enja dr`av jugovzhodne Azije. Hegemon je namre~ v mednarodno skupnost vpeljal globalni ideolo{ki okvir. In sicer: (1.) z globalizacijo nekaterih multilateralnih institucionalnih ureditev (na primer splo{ni sporazum o trgovini in carinah / Svetovna trgovinska organizacija) in (2.) z `e omenjenim vplivanjem na oblikovanje specifi~nih liberalno-multilateralisti~nih ideologij v notranjih okoljih svojih zavezni{kih dr`av (na primer znotraj dr`av ustanoviteljic Zdru`enja dr`av jugovzhodne Azije). Zaradi specifi~nosti narave multilateralnih institucij kot stabilizatorja mednarodne ureditve ideolo{ki hegemon – ZDA – tudi ob poskusih izvzemanja svojih dejanj iz pravil, ki sestavljajo osnovno ideologijo multilateralizma (kot je na primer rasto~i protekcionizem v mednarodni trgovini), ne more preprosto dose~i svoje izvzetosti iz obstoje~ih pravil. Skozi delovanje v institucijah, ki jih je ustanavljal sam, je namre~ v svoji samovolji omejen. Tudi zanj, kot za vse druge, ki so vklju~eni v sistem, veljajo posplo{ena pravila delovanja. Multilateralni svet, svet modifciranega multilateralnega liberalizma, 80 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Multilateralizem – otrok neomarksizma? ki se je kot ideologija multilateralizma razvil {ele po drugi svetovni vojni, je torej posledica (in zato izkazuje mo~an zna~aj) marksisti~nega koncepta ideolo{ke hegemonije. Raz{irjanje liberalnih multilateralnih vrednot je igralo pomembno vlogo pri graditvi povojnega sveta pod ideolo{ko in materialno hegemonijo Zdru`enih dr`av Amerike. Sklep: posledice empiri~nih dokazov za teorijo multilateralizma Za teorijo multilateralizma ima omenjeni diskurz in potrditev za~etne hipotezne trditve precej{nje posledice. Ne le, da smo relativizirali odnos med multilateralizmom in njegovim pojavom v polo`aju situacije hegemonskega vodstva in zunaj njega. Z dolo~itvijo nekaterih vzro~no posledi~nih zvez v zvezi z nastankom koncepta multilateralizma smo relativizirali tudi izklju~nost teoreti~ne zasnove teorije multilateralizma. Opozoriti je bilo treba, da analiti~no vklju~evanje koncepta multilateralizma kot ideologije (kot ga med drugim priznavajo tudi sami liberalni institucionalisti) zahteva spremembo videnja mednarodnega okolja in odnosov v njem. Zlasti zato ker zadeva problematiko empiri~ne zaslombe teorije multilateralizma, ki so neposredno povezane z nekaterimi modifikacijami razumevanja pojma hegemonije. Temu smo morali dodati njegovo postpozi-tivisti~no dimenzijo ideolo{kega vodstva. S tem smo opozorili na skrito teoreti~no razse`nost teorije multilateralizma, ki omogo~i, da se omenjeni teoreti~ni sistem z liberalno institucionalisti~ne preseli na neomarksisti~no raven analize. Tako smo jo delno re{ili iz zagate zaradi neizdelanih razlagalnih mehanizmov v zvezi z nastankom multilateralizma, hkrati pa pokazali, da je v kategorijah izro~ila neomarksizma tudi veliko bolje mi{ljiva. To med drugim tudi pomeni, da je ni mogo~e misliti brez koncepta hegemonije. LITERATURA AXELROD, ROBERT in KEOHANE, ROBERT O. (1985): Achieving Cooperation under Anarchy: Strategies and Institutions. World Politics 38(1): 226–254. BALDWIN, ROBERT (1991): The New Protectionism: A Response to Shifts in National Economic Power’ V: Frieden, Jeffry A. in Lake, David A. (ur.): International Political economy, 362–375. New York: St. Martin’s. BOCOCK, ROBERT (1986): Hegemony. Chichester, London, (etc.): Ellis Horwood and Tarvistock. CAPORASO, JAMES A. (1992): International Relations Theory and Multilateralism: The Search for Foundations. International Organization 46(3): 599–632. CLEMENS, WALTER C. (1998): Dynamics of International Relations: Conflict and Gain in an Era of Global Interdependence. Oxford: Rowman and Littlefield. COWHEY, PETER F. (1993): Elect Locally – Order Globally: Domestic Politics and multilateral Cooperation. V: Ruggie, G. and Milner, Helen (ur.): INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 81 Matej Lozar Multilateralism Matters: The Theory and Praxis of an Institutional Form, 157–200. New York: Columbia University Press. FELD, WERNER J. in JORDAN, ROBERT S. (1994): International organizations: A Comparative Approach, Praeger, London. GILPIN, ROBERT (1981): War and Change in World Politics. Cambridge: Cambridge University Press. GOLDSTEIN, JUDITH (1993): Creating the GATT rules: Politics, Institutions, and American Policy. V: Ruggie, G. and Milner, Helen (ur.): Multilateralism Matters: The Theory and Praxis of an Institutional Form, 201-232. New York: Columbia University Press. GOWA, JOANNE (1986): Anarchy, Egoism and Third Images: The Evolution of Cooperation and International Relations. International Organization 40(1): 167–186. GRIECO, JOSEPH M. (1995): Anarchy and the Limits of Cooperation: A Realist Critique of the Newest Liberal Institutionalism. V: Kegley, Charles W. Jr. (ur.): Controversies in International Relations Theory: Realism and Neoliberal Change, 151–172. New Yoork: St. Martin’s. IKENBERRY JOHN G. in KUPCHAN, CHARLES A. (1990): Socialization and Hegemonic Power. Internatinoal Organization 44(3): 283–315. KEOHANE, ROBERT O. (1984): After Hegemony: Cooperation and Discord in the World Political Economy. Princeton: Princeton University Press. KEOHANE, ROBERT O. (1986): Reciprocity in International Relations. International Organization 40(1):1–27. KINDLEBERGER, CHARLES P. (1986/1973): The World in Depression, 1929– 1939. Berkeley (etc.): University of California Press. LIPSON, CHARLES (1985): Banker’s Dilemmas: Private Cooperation in Rescheduling Sovereign Debts. World Politics 38 (1): 200–225. MARTIN, LISA L. (1993): The Rational State Choice of Multilateralism. V: Ruggie, G. and MILNER, HELEN (ur.): Multilateralism Matters: The Theory and Praxis of an Institutional Form, 91–122. New York: Columbia University Press. ROTER, PETRA (1996): (Stran)poti re`imske teorije: Upravljanje mednarodne skupnosti in kritika re`imske teorije (diplomska naloga). Ljubljana: FDV. RUGGIE, JOHN G. (1982): International Regimes, Transactions and Change: Embedded Liberalism in the Postwar Economic Order. International Organization 36(2): 379–415. RUGGIE, JOHN G. (1992): Multilateralism: The Anatomy of an Institution. International Organization 46(3): 561–598. STEIN, ARTHUR A. (1984): The Hegemon’s Dilemma: Great Britain, the United States, and the International Economic Order. International Organization 38(2): 355-386. Nye, Joseph S. (1990): Bound to Lead: The Changing Nature of American Power. New York: Basic Books. STRANGE, SUSAN (1995): Dr`ave in trgi. Ljubljana: ZPS. UNDERHILL, GEOFFREY R. D. (1994): Introduction: Conceptualizing the Changing Global Order. V: Stubbs, Richard in Underhill, Geoffrey R.D. (ur.): Political Economy and the Changing Global Order, 17–44. Houndmills (etc.): Macmillan. WEBER, STEVE (1992): Shaping the Postwar Balance of Power: Multilateralism in NATO. International Organization 46(3): 633–680. ZACHER, MARK W. in MATTHEW, RICHARD A. (1995): Liberal International theory: Common Threads, Divergent Strands. V: Kegley, Charles W. Jr. (ur.): Controversies in International Relations Theory: Realism and the Neoliberal Change, 107–150. New York: St. Martin’s. 82 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Irena Brinar* “Vzponi in padci“integracijskih procesov v Evropski uniji 1. Uvod: v iskanju analiti~nega okvira Evropsko integracijo kot politi~ni pojav in kot areno razli~nih politik posku{a pojasniti osupljivo {tevilo analiti~nih pristopov. Številne generacije znanstvenikov, od zgodovinarjev do dru`bo-slovcev, so se spoprijele s pojasnjevanjem ali celo napovedovanjem procesa integracije tako v njegovi dinami~ni kot stati~ni dimenziji. V petdesetih in {estdesetih letih so intelektualno areno zasedale ekonomske in politi~ne znanosti. V ekonomiji so se uveljavili tisti, ki so jasno razmejili razli~ne stopnje integracije od proste trgovine do ekonomske unije (Balassa 1962; Pelkmans 1984). Presenetljivo malo pa se je šcvet’ ekonomske znanosti ukvarjal z empiri~no analizo evropske ekonomske integracije. Evropske skupnosti kot specifi~ni geografski in ekonomski prostor niso zbujale posebne analiti~ne pozornosti, razen med tistimi ekonomisti, ki so se v vsakdanjem `ivljenju sre~evali z razli~nimi evropskimi politikami. Tako je bilo sredi osemdesetih prepu{~eno (Evropski) komisiji, da je pripravila {tudijo o ekonomskih vplivih integracije nacionalnih trgov (Cecchinijevo poro~ilo 1988), predvsem zato, ker ekonomski znanosti v vseh teh letih ni uspelo pripraviti analize, ki bi bila v pomo~ pri oblikovanju in odlo~anju o evropskih politikah. Do preobrata v ekonomski znanosti je pri{lo {ele z izvajanjem programa enotnega evropskega trga, z napovedjo vzpostavitve gospodarske in denarne unije in s pojavom srednje in vzhodnoevropskih dr`av na evropskem zemljevidu tr`nih gospodarstev. Nastale so {tevilne tako teoreti~ne kot tudi aplikativne * Mag. Irena Brinar je asistentka na Fakulteti za dru`bene vede. ^lanek je sestavni del raziskovalnega projekta “Majhne dr`ave v procesih transformacije mednarodni skupnosti”, ki ga financira Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 83 Irena Brinar 1glePj o Pd re on bt leann dpre1 g9l7e d3 , t eWo er ibj b analize evropske ekonomske integracije. Še vedno pa je presenetljivo 1983. malo temeljnih del, ki bi se ukvarjala z redefiniranjem analiti~nih konceptov ekonomske integracije. V politi~ni znanosti so za~etno pozornost zbudili neofunkcionalisti (Haas 1958; Lindberg 1963) predvsem zaradi usklajenosti teoreti~nih predpostavk integracije, pa tudi kot alternativna paradigma realizmu, kjer je dr`ava {e vedno pomenila za~etek in konec prou~evanja (Hoffman 1966). Vendar se je v sedemdesetih letih porodil dvom o pravilnosti neofunkcionalisti~nih predpostavk integracije. V znanstvenih krogih je tako postalo navada, da so analitiki, sklicujo~ se na neofunkcionalisti~na izhodi{~a, iskali predvsem dokaze, s katerimi bi jih ovrgli (Lindberg, Scheingold 1970; Nye 1968, Schmitter 1970). Dvom, ki se mu niso znali upreti ali izogniti, je izhajal iz vpra{anja, ali so evropske skupnosti mednarodne organizacije ali pa gre za zametke dr`ave. Tako so vna{ali zmedo v merila za presojo rezultatov, ki so jih dosegle evropske skupnosti v svojem obstoju. Pri tem pa je bila politi~na znanost na splo{no zadosti po{tena, da je priznala, da ne pozna povezav med ekonomskimi in politi~nimi dejavniki integracije in dezintegracije, ~eprav se je v tem ~asu veliko pisalo o mednarodni politi~ni ekonomiji.1 Ve~ina literature na podro~ju politi~ne znanosti je bila zato prete`no deskriptivne narave in ozko usmerjena le na institucije. Pravniki in pravna znanost so bili vedno v prvih vrstah prizadevanj, da bi raz{irili in poglobili razumevanje o oblikovanju politik na evropski ravni. Dolgo so pri tem razpolagali tudi z najbolj{imi analizami. Kmalu je postalo jasno, da je pravo skupnosti nova zvrst, ki jo definirajo {tevilne posebnosti. Predvsem ga odlikujeta velika `ilavost in skrivnostna mo~, da (lahko) definira in redefinira temelje, ki so osnova pogajanj o evropskih zadevah in upravljanja z njimi. @e kar obi~ajna je postala trditev, da je pravo v primerjavi z ekonomsko logiko in politi~nimi odlo~itvami edina in najpomembnej{a sila, od katere je odvisen nadaljnji razvoj evropske integracije. Da je pravo evropskih skupnosti kot posebno raziskovalno podro~je zbudilo veliko zanimanje med prou~evalci evropske integracije, je bilo posledica primerjalnih prednosti, ki jih ima pred ekonomijo ali politiko. Pravo evropskih skupnosti se je uveljavilo kot novo, {e neraziskano podro~je; v evropski integraciji nastopa kot neodvisna spremenljivka in kar je najpomembnej{e, ne zaznamujejo ga razli~na cikli~na gibanja bolj ali manj intezivne integracije. Izhodi{~ni polo`aj zgodovinarjev in zgodovinske znanosti pri ovrednotenju novega pojava – evropskih skupnosti je bil manj ugoden. Le zelo redki so iskali primerjave in vzporednice iz znanih zgodovinskih primerov federalnih entitet – ZDA, nem{ke Zollverein, Švice in avstrijsko-mad`arske zveze. Ve~ina del, ki se je izdajala za zgodovinska, so bila ali biografije ali novej{i komentarji, v katerih pa sta manjkali zgodovinska metoda in sistemati~na preglednost. Odsotnost zgodovinske perspektive je bila tudi glavni razlog, da je 84 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji novej{a dru`bena znanost preve~ poudarjala specifi~nost in novost modela integracije evropskih skupnosti. Z dostopnostjo podatkov iz petdesetih in {estdesetih let se je to sivo podro~je raziskovanja postopoma polnilo z novimi zgodovinskimi spoznanji (Milward 1984; Milward 1992). Dotedanja predstava o zgodnej{em obdobju oblikovanja evropskih skupnosti kot enkratnem in neponovljivem obdobju se je sedaj soo~ila s kriti~nimi analizami, katerih ve~ina si je prizadevala prikazati evropske skupnosti kot ~edalje bolj šnormalen’ in manj stvariteljski pojav. Pri dolo~anju analiti~nega okvira ne moremo mimo dejstva, da so med avtorji zgodnjih analiti~nih del o evropski integraciji prevladovali ameri{ki avtorji: ustanavljanje evropskih skupnosti je pa~ potekalo predvsem z ameri{kim vladnim in zasebnim sponzoriranjem, pri ~emer je ameri{ki federalni model slu`il kot merilo šuspe{nosti’ integracije. V sedemdesetih in osemdesetih letih je v ospredje stopila evropska literatura, ki se je bolj ukvarjala s prakti~nimi in manj s teoreti~nimi vidiki integracije in katere ve~ina ni bila napisana v angle{~ini. S ponovnim odkrivanjem ameri{kega interesa za evropsko integracijo konec osemdesetih let so se pojavili novi analiti~ni pristopi, ki so v prou~evanje omenjenega subjekta vnesli nov pojav: tekmovalnost med razli~nimi teoreti~nimi usmeritvami. Znanstveniki in {tudenti se tako sre~ujejo z velikanskim {tevilom razli~nih pojasnitev glede delovanja in organiziranja evropskih skupnosti in le redkim uspe najti pot skozi to intelektualno zmedo. Še vedno obstaja razprava o tem, ali je evropska integracija subjekt preu~evanja mednarodnih odnosov ali pa gre za zunanjo projekcijo na dr`avi utemeljenih entitet in je zato predvsem v pristojnosti preu~evanja specialistov s podro~ja primerjalnih politik. ^etudi razre{imo to dilemo, to ne pomeni, da smo s tem razpravo kon~ali. Pred nami so namre~ ovire v podobi razli~nih tekmovalnih paradigm v okviru vsake posamezne znanstvene discipline. V na{em prispevku bomo iz zgodnej{ega obdobja teorij politi~ne integracije obravnavali pluralisti~no, funkcionalisti~no, neofunkciona-listi~no in federalisti~no teorijo. Temu bomo dodali {e Deutschejevo komunikacijsko teorijo in realisti~no teorijo ali pristop medvladnega sodelovanja, ki sta, ~eprav iz zelo enostranske perspektive, pomembno pripomogli k celovitej{emu razumevanju procesa integracije. Od novej{ih pristopov k integraciji bomo predstavili pristop notranje politike in teorijo medsebojne odvisnosti v povezavi z re`imsko teorijo ter pristop nadnacionalizma. Nekatere od teh teorij niso šklasi~ne’ teorije politi~ne integracije, temve~ so po svojem poreklu teorije mednarodnih odnosov (pluralisti~na, funkcionalisti~na, realisti~na), teorije dr`ave (federalisti~na) ali primerjalnih politi~nih sistemov (pristop notranje politike), zato se njihove predpostavke ne nana{ajo konkretno na evropsko integracijo, ampak na proces integracije na splo{no. V takem primeru uporabljamo INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 85 Irena Brinar v besedilu izraz šintegracija’ ali proces integracije, v nasprotju s teorijami in predpostavkami, ki se nana{ajo konkretno na projekt evropske integracije. ^eprav bi lahko rekli, da je evropska integracija {tudija primera, so iz njenega prou~evanja iz{le {tevilne predpostavke in hipoteze, ki veljajo tudi za proces integracije na splo{no. 2. Evolucija teorij(e) (evropske) integracije: teoretske korenine @e med drugo svetovno vojno, zlasti pa neposredno po njenem koncu, so {tevilni teoretiki posku{ali definirati novo obliko politi~nega sistema, ki bi pospe{ila in olaj{ala sodelovanje med dr`avami in hkrati zagotavljala ter ohranila mednarodni (in zlasti evropski) mir in varnost. Pri tem so nekateri teoretiki usmerili svoje prou~evanje na `eleni kon~ni produkt tak{nega sodelovanja (na primer funkcionalisti in federalisti), medtem ko so se drugi usmerili na (pred)pogoje in okoli{~ine, ki omogo~ajo oziroma so nujno potrebni za vzpostavitev nove transnacionalne politi~ne skupnosti (na primer predstavniki transnacionalisti~ne/komunikacijske {ole). Vsak na svoj na~in pa so prispevali teoreti~na izhodi{~a h kasnej{im neofunkcionalisti~nim poskusom opredelitve in pojasnitve porajajo~ega se procesa evropske integracije. Glej sliko 1. KON^NI PRODUKT MODEL DR@AVE MODEL SKUPNOSTI NEPOSREDEN politi~ne variable PROCES INTEGRACIJE POSREDEN dru`beno-ekonomske variable Slika 1: Pristopi k teoriji politične integracije (Vir: Pentland 1973: 23) Ekonomska in politi~na integracija se pogosto povezujeta s kr~enjem suverenih pristojnosti dr`av ~lanic in s pove~anjem vpliva centralnih nadnacionalnih oblasti. Odvisno od obsega in {tevila pristojnosti, ki so porazdeljene med dr`ave ~lanice in centralne oblasti, lo~imo posamezne stopnje integracije in razli~ne na~ine, kako jih dose~i. Med pristopi k integraciji prevladujejo {tirje (pluralisti~ni, funkcionalisti~ni, neofunkcionalisti~ni in federalisti~ni), ki pojasnjujejo, zakaj se evropske dr`ave “prostovoljno spajajo, zdru`ujejo in povezujejo s svojimi sosedami, in zakaj izgubljajo nekatere zna~ilnosti Federalizem Pluralizem Neofunkcionalizem Funkcionalizem 86 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji suverenosti, medtem ko se poslu`ujejo novih mehanizmov re{evanja medsebojnih konfliktov” (Haas 1971: 6). Teorije integracije ponujajo razli~ne hipoteze o na~inu (postopku oz. metodi) zdru`evanja in s tem povezano napovedujejo razli~en kon~ni rezultat tega procesa: nadnacionalno dr`avo, medvladni re`im ali kak{no druga~no distribucijo oblasti/pristojnosti med vladami in (v na{em primeru) Evropsko unijo. Razlike med teorijami pa obstajajo tudi glede tega, katere subjekte (dr`avne ali nedr`avne) prou~ujejo in na kateri ravni (nacionalni ali nadnacionalni/evropski). Glej sliko 2. Ne glede na to, katere subjekte vklju~ujejo v analizo, katero raven upravljanja analizirajo ali kak{en kon~ni rezultat napovedujejo, imajo vse teorije ali pristopi nekaj skupnega. Nikomur od njih ne uspe pojasniti, zakaj prihaja v (evropski) integraciji do vzponov in padcev ali z drugimi besedami, do faz vzleta in obdobij stagnacije (stop and go process). RAVEN ANALIZE GLAVNI SUBJEKTI INTEGRACIJE NACIONALNA EVROPSKA PRISTOP NOTRANJE POLITIKE NEDR@AVNI SUBJEKTI NEO-FUNKCIONALIZEM DRŽAVE/VLADE PRISTOP MEDVLADNEGA SODELOVANJA NADNACIO-NALI2EM Slika 2: Značilnosti štirih teoretičnih pristopov k evropski integraciji (Vir: Corbey 1995: 255) Pluralisti~ni pristop se zavzema in priporo~a ohlapnej{o obliko zdru`evanja (povezovanja), ki v ve~ji meri upo{teva in ohranja suverenost dr`av. V okviru procesov mednarodnega sodelovanja dr`ave razvijajo {tevilne medsebojne povezave. šPluralisti~na skupnost dr`av’ je tista oblika integracije, iz katere bi se lahko razvila špoliti~na unija’. Metoda zdru`evanja je medvladno sodelovanje na ravni predsednikov dr`av ali vlad. Tako ustanovljena “mednarodna organizacija ne razpolaga z nikakr{no lastno voljo in lastnimi pristojnostmi, na podlagi katerih bi vzpostavila novo politi~no entiteto mimo volje njenih ~lanic” (Pentland 1973: 51). To je eden od pogledov na razvoj Evropske unije, ki se zavzema za minimalno stopnjo integracije, potrebno za uresni~itev ozkih ekonomskih in politi~nih ciljev, predvsem trgovinske liberalizacije v razmerah mednarodnega miru in varnosti. Delo, ki je s funkcionalisti~ne perspektive najbolj zaznamovalo tako sam proces evropske integracije kot tudi njegove idejne INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 87 Irena Brinar 2 O vlogi mednarodnih organizacij glej {e Šabi~, v tej {tevilki. 3 Politi~na strategija, ki sta jo oblikovala Jean Monnet in Akcijski odbor za Zdru`ene dr`ave Evrope in katere cilj je bila vzpostavitev formalne evropske integracije po propadu projekta Evropske obrambne skupnosti, je temeljila na posrednem procesu zdru`evanja – na engrenage. Engrenage bi lahko opisali kot sistem in kot na~in delovanja – v prispodobi bi ga lahko opisali kot sistem (zobatih) koles, kjer eno kolo vle~e drugo v med seboj povezan sistem. osnutke, je bilo Mitranyjevo “A Working Peace System” (1943). Vendar pa funkcionalizem ni bil zasnovan kot teorija evropske integracije. David Mitrany je kot nasprotnik kakr{negakoli nacionalizma in teritorialne organizacije oblasti odlo~no nasprotoval projektu evropske regionalne integracije. Oboje po njegovem mnenju ogro`a svetovni mir. V primeru evropske integracije bi nacionalizem na dr`avni ravni zamenjal nacionalizem na evropski ravni. Glavni element za razumevanje Mitranyjeve funkcionalisti~ne zasnove nove mednarodne skupnosti je njegovo razlikovanje med politi~nim/konstitucionalnim sodelovanjem in tehni~nim/ funkcionalnim sodelovanjem. V nasprotju s tedanjimi mednarodnimi organizacijami, ki so temeljile na ~lanstvu dr`av, je Mitrany zagovarjal razvoj tehni~nih mednarodnih organizacij, strukturiranih na podlagi funkcionalisti~nih na~el, ki bi zagotavljale kolektivno blaginjo. Taka je na primer Mednarodna organizacija dela.2 Funkcije naj bi dolo~ale najprimernej{o obliko organizacije. V tehni~ni/funkcionalni organizaciji bi notranji politi~ni konflikti in razprave o mejah nacionalne suverenosti izgubili vso ostrino in pomen. Na~elo “tehni~ne samoodlo~be” (Mitrany 1943, 1966: 72) bi tako nadomestilo na~elo politi~ne samoodlo~be, s ~imer bi odpravili ve~ino svetovnih konfliktov. Funkcionalisti~ni pristop dokazuje, da v sodobnem svetu tehnolo{ke, ekonomske in dru`bene silnice ustvarjajo zapleteno omre`je ekonomskih povezav med dr`avami, pri ~emer nastajajo tudi problemi, ki s svojo mednarodno razse`nostjo presegajo dr`avni okvir re{evanja. Cilj vsake dr`ave/vlade je, da dose`e ~im ve~jo ekonomsko blaginjo v korist svojih dr`avljanov. Vendar pa to presega meje in sposobnosti posameznih dr`av, zato je njihovo medsebojno sodelovanje neizogibno. Mednarodno sodelovanje in prek tega nastajajo~a ~edalje ve~ja in tesnej{a medsebojna odvisnost po funkcionalisti~ni razlagi nujno vodita v ekonomsko in politi~no poenotenje. Tako politi~na integracija sledi korakom ekonomske integracije. Mitranyjev funkcionalizem je posredno vplival na oblikovanje evropskih skupnosti, saj si je glavni arhitekt Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) – Jean Monnet – pri njenem oblikovanju sposodil t.i. funkcionalisti~no metodo zdru`evanja3 , ne da bi prevzel tudi Mitranyjevo osrednjo idejo, to je odpravo na teritoriju zasnovanih oblasti. Jean Monnet je tako prevzel Mitranyjevo idejo tehni~ne, sektorsko specifi~ne integracije ter njegovo stali{~e, da se je treba izogniti kakr{nikoli razpravi o prenosu nacionalne suverenosti. Tako si je zagotovil podporo za ustanovitev na teritorialnem na~elu strukturirane organizacije ter nove regionalne oblasti. Robertu Schumanu je zdru`evanje naravnih virov in proizvodnih zmogljivosti v okviru ESPJ pomenilo “prvi korak na poti k evropski federaciji” (Weigall, Stirk 1992: 59), kar je seveda popolno nasprotje Mitranyjevega ideala in cilja integracije. Zagovorniki funkcionalne integracije (ne pa tudi ideolog funkcionalizma David Mitrany) verjamejo, da bo integracija 88 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji nacionalnih trgov v okviru Evropske (gospodarske) skupnosti nujno vodila v neko obliko politi~ne integracije. Tako Paul-Henri Spaak, eden od ustanoviteljev Evropske gospodarske skupnosti, pi{e: “te`ko je verjeti, da lahko {est dr`av ~edalje bolj povezuje (kombinira) svoje potenciale, mo`nosti in sposobnosti ter da lahko ~edalje bolj zdru`uje svoje interese, ne da bi nekega dne vzpostavilo politi~no oblast kot vi{ek ekonomske organizacije” (Camps 1965: 128). Mitrany pogojno pristaja na vzpostavitev politi~ne oblasti samo tedaj ko to v ni~emer ne ogro`a tehni~ne samoodlo~be. Mitranyjev funkcionalizem je postal nekak{en privesek novej{ega in veliko bolj odmevnega neofunkcionalizma, ~eprav omenjena pristopa povezuje manj skupnih to~k, kot povezuje vsakega posebej z nekaterimi drugimi pristopi. Zato neofunkcionalizem napa~no oziroma le s te`avo razvr{~amo kot neposrednega naslednika funkcionalizma. Ime neofunkcionalizem je nekaj podobnega kot napa~no ime ali poimenovanje v pravni doktrini, ali kot pravi Groom (1978: 21) “primer napa~ne identitete”. Neofunkcionalizem se je delno razvil z namenom, da bi zapolnil vrzel, ki je nastala med funkcionalisti~no teorijo in prakso zahodnoevropskega zdru`evanja, in delno kot (pluralisti~na) kritika realisti~ne {ole, ki je tedaj prevladovala v znanosti o mednarodnih odnosih, zato je njegovo intelektualno poreklo izjemno raznovrstno. Neofunkcionalizem je zdru`il nekatere elemente šfunkcionalisti~ne metode’, kot sta jo izvajala Monnet in Schuman na podlagi poenostavljene verzije funkcionalisti~ne teorije, ter osnovne premise komunikacijske in federalisti~ne {ole (teorije) integracije. V za~etni fazi se je neofunkcionalisti~ni pristop osredoto~il predvsem na Evropsko skupnost za premog in jeklo. Pri tem Haasa (1958) niso zanimale niti okoli{~ine, ki pospe{ujejo evropsko integracijo, niti njeno kon~no stanje, marve~ se je v svojih {tudijah ukvarjal s procesom politi~ne integracije kot samostojnim predmetom prou~evanja. Za Haasa je “politi~na integracija proces, v katerem se politi~ni subjekti iz razli~nih nacionalnih okolij odlo~ijo, da prenesejo svojo lojalnost, pri~akovanja in politi~no delovanje na nov center, katerega institucije `e posedujejo ali pa zahtevajo pristojnosti pred tem obstoje~ih nacionalnih dr`av” (1958: 16). V nasprotju z Mitranyjevim funkcionalizmom je osnovna enota neofunkciona-listi~ne analize {e vedno na teritoriju osnovan dr`avni sistem. Neofunkcionalizem ne ponuja koncepta, ki bi presegel tradicionalno teritorialno delitev dr`av. Nova teritorialna organizacija na evropski ravni je preprosto ali dodana dr`avni teritorialni organizaciji ali pa jo zamenjuje. Tudi glede razumevanja vloge nadnacionalnih institucij je neofunkcionalizem bli`e federalizmu in komunikacijski {oli kot pa funkcionalizmu.4 Neofunkcionalisti~na analiza obravnava predvsem vlogo nedr`avnih subjektov na evropski ravni (od razli~nih nacionalnih interesnih skupin do evropskih institucij), medtem ko je dr`avam namenjena pasivna vloga. Dr`ave so v integracijo vklju~ene 4 Ni naklju~je, da se za neofunkcionalizem uporablja tudi drugo ime: federalni funkcionalizem. V nadaljevanju bomo predstavili teoreti~na izhodi{~a neofunkcionalizma v povezavi z drugimi teoreti~nimi pristopi. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 89 Irena Brinar 5 V teoriji integracije se med dejavniki, ki pospe{ujejo integracijo poleg procesa u~enja – procesa dru`bene socializacije v novem (integracijskem) okolju omenja tudi t.i. positive feed-back. Pri pozitivnem povratnem u~inku gre za dobi~ke, ki jih udele`enci integracije iztr`ijo na njen ra~un. Ve~ji ko so dobi~ki ali koristi, ve~ja je podpora razli~nih dru`benih skupin nadaljevanju procesa, saj si obetajo {e dodatne oziroma {e ve~je dobi~ke. 6 Sprememba interesov politi~nih elit je lahko na eni strani posledica nasprotovanja in na drugi podpore integraciji. Politi~ne elite lahko spremenijo svoja pri~ako-vanja in politi~ne aktivnosti kot odgovor nara{~ajo~emu trendu razvoja nadnacionalnih institucij, lahko pa se tudi zdru`ijo v novem centru, ki postane nosilec politi~ne integracije. Haas meni, da se tudi elite, ki izkazujejo dolgoro~na negativna pri~akovanja do nadna-cionalnih institucij, kar se zdi na prvi pogled nezdru`ljivo z vzorci unifikacije, lahko prepri~a, da se prilagodijo temu procesu (Haas 1958: 296). Na drugi strani pa lahko elite, ki imajo kratkoro~na negativna pri~akovanja in ki se organizirajo v svojem nasprotovanju, tvorijo v svoji samoobrambi nekak{no permanentno opozicijo (institucijo z negativnimi pri~akovanji) (Haas 1958: 288). Vendar pa sprememba lojalnosti ni nujno absolutna ali stalna. Hkrati lahko obstaja ve~ lojalnosti zato, da izpolnjujejo pri~akovanja in zahteve razli~nih dru`benih skupin na nacionalni ravni in na ravni evropskih institucij. Mitrany je svaril pred vzpostavitvijo teritorialno zasnovanih nadnacionalnih oblastnih struktur. Nasprotno temu pa je v neofunkcionalisti~nem pristopu celoten proces oblikovanja politi~ne skupnosti zasnovan na {iritvi in krepitvi pristojnosti nadnacionalnih struktur. Nadnacionalne institucije so ”gibalo integracije” (Haas 1958: 29). Zato so neofunkcionalisti vsa svoja pri~akovanja glede razvoja integracije gradili na njihovi vodilni vlogi. Nadnacionalne institucije naj bi pospe{evale prenos lojalnosti razli~nih nacionalnih elit na evropsko raven, hkrati pa naj bi bile tudi nekak{en špo{ten posrednik’ (honest broker) v procesu odlo~anja med trmastimi nacionalnimi vladami (Haas 1958: 524). Neofunkcionalisti~ni pristop zagovarja tezo, da je potreba po ekonomski in politi~ni integraciji posledica vzajemnega delovanja in medsebojnega vplivanja ekonomskih in politi~nih sil in ne samo oziroma izklju~no, kot trdi funkcionalizem, funkcionalnih potreb in tehnolo{kih sprememb. Haasov pluralisti~no zasnovan neofunkcio-nalizem je manj idealisti~en glede vloge dru`benih sil v procesu integracije. Le-te niso politi~no nevtralne kot pri Mitranyju. V vsaki dru`bi obstajajo interesne skupine, ki v prizadevanju za maksima-lizacijo svojih koristi izkori{~ajo razli~ne zunanje pritiske, katerim je izpostavljena njihova dr`ava zaradi mednarodnih ekonomskih povezav in medsebojne odvisnosti. Med interesnimi skupinami prihaja tudi do postopne konvergence interesov, kar pomeni {e dodaten pritisk na dr`ave. Le-te so prej ali kasneje prisiljene, da prenesejo ali da zaupajo dolo~ene pristojnosti in politike v upravljanje nadnacionalnim institucijam, ki se postopoma oblikujejo v oblast, ki privablja pozornost in lojalnost posameznih interesnih skupin. Rezultat tega je kombiniran sistem, v katerem so odgovornosti porazdeljene med nadnacionalne institucije in vlade, ki skupaj tvorijo dolo~en tip integracije. Nacionalne politi~ne in ekonomske elite postajajajo ~edalje bolj privr`ene procesu integracije, kar je tudi posledica procesa u~enja in prevzemanja navad v predhodnih fazah tega procesa. Vendar pa Haas poudarja, da u~enje ni enosmerni proces in da se skozi medsebojno vplivanje nacionalnih vrednostnih sistemov in nadnacionalnega vrednostnega sistema preoblikujejo prepri~anja in prizadevanja nacionalnih elit, ~emur sledi tudi premik njihove lojalnosti in pri~akovanj na nove nadnacionalne oblastne strukture.5 Na proces integracije vplivajo pozitivna in negativna nagnjenja nacionalnih politi~nih elit in tudi delovanje nadnacionalnih politi~nih elit. Vendar za proces politi~ne integracije ni odlo~ilnega pomena samo prenos lojalnosti nacionalnih politi~nih elit iz nacionalne na nadnacionalno raven, zato je Haas v svojo analizo vklju~il tudi prou~evanje njihovih pri~akovanj in aktivnosti (Haas 1958: 16)6 . Osrednje mesto, ki ga neofunkcio-nalizem namenja procesu u~enja in prenosu lojalnosti kot njegove 90 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji posledice, ka`e, da je ta teoreti~ni pristop vmesni ~len med funkcionalizmom in komunikacijsko {olo. Smer razvoja integracije je odvisna od procesa šspill-over’7 ali nadaljnjih povezav – od carinske unije prek skupnega trga do ekonomske unije. Kot za vsak proces velja tudi v procesu integracije, da je mogo~a njegova nasprotna razli~ica. ^e partnerji v integraciji niso zadovoljni s posledicami le-te, lahko pride do skr~enja obsega ali zni`anja stopnje integracije, kar imenujemo proces šspill-back’ ali povezave v nasprotni smeri.8 V skladu z neofunkcionalisti~nimi predpostavkami se integracija ne razvija kot vnaprej dolo~en proces (v primerjavi s tehnolo{kim determinizmom v funkcionalisti~nem pristopu), temve~ kot posledica nenehnega razre{evanja napetosti in sporov med konkuren~nimi interesnimi skupinami, ki spoznavajo, da lahko ve~ pridobijo, ~e se pove`ejo, kot pa da si nasprotujejo. Gre za proces politi~nega spill-overja9 , ki je najtesnej{a vez z Mitranyjevo idejo o tehni~ni samoodlo~bi in o organskem razvoju integracije. Pod vplivom uspe{nega primera sodelovanja na enem podro~ju se bo integracija {irila {e na druga podro~ja. Haas priznava velik pomen, ki ga ima funkcionalni, sektorski ali tehni~ni spill-over na razvoj ekonomske integracije. Sektorska {iritev integracije lahko poteka tudi, ~e ni podpore posameznih interesnih skupin. Na tem mestu pa je Haas tudi sestopil iz funkcionalisti~nega miselnega toka, ki je zagovarjal avtomatizem v integraciji. Politi~ni spill-over temelji na druga~ni logiki razvoja. Integracija se lahko razvija samo ob stalni politi~ni podpori, ki prihaja iz dr`av ~lanic, ali pa pod vplivom nalog, ki so zaupane centralnim institucijam in katerih uresni~evanje samo po sebi vklju~uje ali zahteva {iritev integracije. Neofunkcionalisti obravnavajo institucije evropskih skupnosti – (Evropska) Komisija, Svet (Evropske unije), (evropski) parlament in sodi{~e (evropskih skupnosti) – kot nekak{ne zametke nadnacionalne dr`ave. Z šmetodo skupnosti’ (Community Method)10 se nacionalni trgi postopoma zdru`ujejo. Najprej v obliki šnegativne integracije’, to je z odpravo notranjih trgovinskih ovir, ~emur sledi špozitivna integracija’, ki pomeni sprejemanje in izvajanje politik kot skupnih politik. Haas šprincipa sne`ene kepe’ ni povezoval samo s politi~nim in funkcionalnim/ sektorskim spill-overjem, marve~ ga je vklju~il tudi v proces, ki ga je imenoval geografski spill-over (1958: 317). Ugotovil je namre~, da tesnej{e sodelovanje (povezovanje) dolo~ene skupine dr`av nujno vpliva na dr`ave, ki so izklju~ene iz tega projekta11 – ne nazadnje s spremembo obstoje~ih trgovinskih tokov.12 Hkrati pa tudi reakcije tretjih dr`av na tesnej{e sodelovanje prvih vplivajo na sam proces integracije.13 Federalisti~ni pristop k integraciji zastopa potrebo po ustanovitvi nadnacionalnih federalnih oblasti, ki urejajo obna{anje in delovanje dr`av in ki prevzamejo oziroma si lastijo {tevilne suverene pravice in dol`nosti dr`av, ki so jih ustanovile. Kako so ekonomske, politi~ne, (multiplicirana lojalnost). Verjetneje je, da se bo proces evropske integracije razvijal na podlagi postopnega pribli`evanja razli~nih interesov kot na podlagi mno`i~ne spreobrnitve v smeri ševropeizacije’. Ne glede na to, ali motivi prihajajo iz negativnih ali pozitivnih pri~akovanj, bo trend razvoja integracije potekal v smeri nove politi~ne skupnosti. Gre za proces, ki ga imenujemo politi~ni spill-over. 7 Haas opredeljuje spillover kot šna~in {iritve sektorske integracije’ (Haas 1964: 48). Udele`enci integracije, opogumljeni s pozitivnimi izku{enjami integracije enega sektorja, cepijo model integracije na nove sektorje ali funkcionalna podro~ja. David Mitrany, predstavnik funkciona-listi~ne {ole, je tovrstno {iritev integracije imenoval šdoktrina razvejenosti ali razra{~anja’ (doctrine of ramification). 8 Nihanja v razvoju zahodnoevropske integracije v {estdesetih letih so vodila Haasa, da je temu primerno prilagodil svoj koncept spill-overja. Philippe Schmitter (1970: 846) je oblikoval cel sistem razli~nih opcij razvoja integracije, ki vklju~uje poleg spill-over {e spill-around, to je {iritev obsega funkcij, ki so zaupane centralnim oblastem, kar pa ne sovpada s {iritvijo (ali poglabljanjem) pristojnosti le-teh; build-up, {iritev (poglabljanje) pristojnosti in pove~anje avtonomije odlo~anja nadnacio-nalnih oblasti integracije, pri ~emer pa se integracija INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 91 Irena Brinar ne {iri na nova podro~ja; retrenchment, pove~anje {tevila podro~ij, ki jih upravljajo dr`ave na na~in skupnega sprejemanja odlo~itev, na ra~un zmanj{anja pristojnosti centralnih oblasti; spill-back, korak nazaj, to je zmanj{anje obsega funkcij kot tudi obsega in ravni pristojnosti centralnih institucij integracije. 9 Politi~ni spill-over bi lahko na kratko opisali kot proces pribli`evanja (konvergence) pri~akovanj in interesov nacionalnih politi~nih elit, ki je posledica delovanja nadnacionalnih institucij. Politi~ni spill-over lahko poteka pod vplivom pozitivnih ali negativnih pri~akovanj. V realnosti se ka`e kot prenos lojalnosti, v maksimalni obliki, ali, v minimalnem obsegu, kot sprememba aktivnosti nacionalnih elit, ki so usmerjene bodisi v podporo bodisi v nasprotovanje nadnacionalnim institucijam (na primer: nara{~anje lobiranja na evropski ravni). 10 Metodo skupnosti primerjamo s funkciona-listi~no metodo integracije, ki razvoj integracije povezuje s procesom spill-overja v vseh oblikah, procesom u~enja, pozitivnim povratnim u~inkom, neodvisnostjo/ avtonomnostjo nadnacio-nalnih institucij. Gre za to, da skupnost kot entiteta za`ivi svoje lastno `ivljenje in tako skrbi za lasten obstoj in razvoj. 11 Na primeru ravnanja vlade Velike Britanje, ki je bila pobudnica ustanovitve Evropskega sodne in zakonodajne pristojnosti razdeljene med dr`ave ~lanice in federalno vlado, je predmet sporazuma v okviru šustavodajne konference’. Številni povojni politiki in teoretiki so videli v šEvropski federaciji narodov’ edino re{itev {tevilnih potencialnih sporov med evropskimi narodi. Federalisti~no gibanje je u`ivalo mo~no podporo med pripadniki evropskega odporni{kega gibanja. Njegov povojni razvoj so zaznamovali prepri~ani federalisti, kot so bili Jean Monnet, Walter Hallstein in Altiero Spinelli. S propadom {tevilnih poskusov vzpostavitve resni~ne evropske federacije14 se je federalisti~ni pristop ohranil le kot strategija uresni~evanja skupnih ciljev in skupnih potreb, medtem ko je kot teorija, ki bi pojasnila, zakaj in kako nastajajo razli~ne integracijske sile, skorajda zamrla. Tako za funkcionaliste kot neofunkcionaliste je federalizacija integracije zadnja stopnja v dinami~nem procesu integriranja/ integracije in ne proces sam zase. Funkcionalisti~na opcija integracije vklju~uje federalizacijo Evrope kot kon~ni cilj in kot strategijo za njegovo uresni~itev v okviru evropske integracije. V okviru neofunk-cionalizma je federalizacija evropske integracije za`elena in skoraj neizogibna, vendar je njena realizacija postavljena v ~asovno neopredeljeno prihodnost. Edina razlika med federalisti in (neo)funkcionalisti je v na~inu, kako dose~i kon~ni cilj integracije – glede hitrosti in oblike sprememb. Medtem ko se federalisti zavzemajo za pristop švelikega poka’, kjer velike ustavne in institucionalne spremembe nastopijo hkrati, se (neo)funkcionalisti zavzemajo za postopno zdru`evanje. Nasprotno pa pluralisti nikakor ne pristajajo na federalni razvoj evropske integracije in menijo, da bi ga morali na vsak na~in prepre~iti. Federalisti~ni pristop v okviru evropske integracije podpirajo pragmatiki, ki si prizadevajo za dokon~no zdru`itev dr`av in regionalisti, ki v tem vidijo na~in decentralizacije dr`av. Oboji dokazujejo, da so v okviru pristopa postopnega zdru`evanja (gradual approach/gradualism) federalisti~ne ideje zvodenele. Posledice razli~nih pogledov na razvoj evropske integracije se ka`ejo v precej nenavadni institucionalni strukturi Skupnosti/Unije, ki jo sestavljajo nadnacionalni in medvladni organi. V nasprotju s federalisti~nim pristopom k integraciji komunikacijska/transnacionalisti~na {ola (Deutsch 1954, 1957, 1964) prou~uje pogoje in okoli{~ine, ki so potrebni za nastanek politi~ne integracije. Obstoj medsebojnih transakcij ali/in komunikacij je potreben, vendar ne tudi zadosten pogoj za razvoj politi~ne skupnosti. Prometne, trgovinske, telekomunikacijske in po{tne vezi lahko pripomorejo k vzpostavitvi in razvoju tesnej{ih medsebojnih odnosov, vendar se ob~utek pripadnosti skupnosti (t.i. skupinska identiteta) ne bo razvil, ~e ne bo hkrati obstajalo tudi medsebojno razumevanje. Deutscheva teza je (1966: 96-97), da samo transakcije, ki so v korist vsem sodelujo~im strankam ter skupni simboli, indentiteta, navade za sodelovanje, spomini, vrednote in norme, ki 92 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji so posledica obse`nega procesa u~enja, vodijo do nastanka politi~ne skupnosti.15 Pri tem pa ustanovitelj komunikacijskega pristopa k integraciji ne predvideva obstoja institucionalne strukture, marve~ vse gradi na “zgodovinskem procesu u~enja (dru`bene socializacije), katerega posledica je, da posamezniki postanejo dru`ina, za kar je obi~ajno potrebnih ve~ generacij“ (Deutsch 1966: 174). ^eprav so Deutschu o~itali metodolo{ki redukcionizem, saj je celotno analizo gradil na transakcijskih tokovih, kar nikakor ne more v celoti pojasniti mnogostranskega procesa integracije, je njegov prispevek k teoreti~ni pojasnitvi nastanka politi~ne skupnosti pomemben. Opozoril je namre~ na pomen socialno-psiholo{kih vidikov nastanka kakr{nekoli skupnosti. Prou~evanje mednarodnih odnosov je v povojnem obdobju potekalo pod mo~nim vplivom realisti~ne teorije in modela svetovne politike. V najodmevnej{em tekstu “Politika med narodi“ (1967) je Hans Morgenthau analiziral mednarodni sistem, v katerem se dr`ave kot unitarni in osrednji subjekti obna{ajo racionalno. V svojem racionalnem delovanju so pripravljene uporabiti tudi silo za dosego ciljev, pri ~emer je voja{ka varnost na prvem mestu. Iz realisti~ne perspektive so razli~ne oblike sodelovanja med dr`avami zgolj v funkciji vzpostavitve za~asnega ravnote`ja mo~i. Takoj ko dr`ave ocenijo, da sodelovanje v dolo~eni zvezi ne zadovoljuje ve~ njihovih interesov, se umaknejo. Zato se ravnote`je mo~i nenehno spreminja. ^eprav je realisti~ni pristop do`ivel {tevilne kritike, ne nazadnje ker dr`av nikakor ne moremo obravnavati kot unitarne subjekte, je prav iz te {ole pri{la prva odmevna kritika neofunkcio-nalizma. Stanley Hoffmann (1966) je na podlagi predpostavk realisti~nega pristopa/pristopa medvladnega sodelovanja (intergovermentalist approach) pokazal na pomembno vlogo, ki jo ima mednarodno okolje pri uresni~evanju nacionalnih interesov. Mednarodno okolje je strukturirano. Regionalna politika je tako le ena od politik, ki jo dr`ave zasledujejo na relaciji med lokalno in globalno ravnijo. ^eprav projektov tesnej{ega regionalnega sodelovanja nikakor ne smemo podcenjevati, pa le-ti sami po sebi {e ne zagotavljajo, da se zadeve ne morejo nenadoma obrniti v svoje nasprotje (1966: 896). S trditvijo, da so nacionalne vlade v procesu evropske integracije veliko bolj trdo`iv in nikakor ne pre`ivet pojav (more šobstinate’ than šobsolete’), je Hoffmann vnesel dvom v neofunkcionalisti~ne predpostavke integracije, na podlagi katerih naj bi se sodelovanje/integracija razvijala po na~elu sne`ene kepe (snowball effect)16 . Hoffman je pokazal tudi na omejitve “funkcionalisti~ne metode” ali kot jo je sam imenoval “Monnetove metode“ (1966: 885–886). V integraciji naj namre~ ne bi prevladovala logika poenotenja, temve~ logika razli~nosti, kar naj bi posledi~no oviralo njen šspill-overski’ razvoj oziroma zmanj{evalo u~inke spill-over (1966: 882). Hoffmann namre~ trdi, da šizgub’ na podro~jih, ki jih dr`ave razglasijo za `ivljenjske nacionalne interese, obmo~ja svobodne trgovine (EFTA), kot odgovora na ustanovitev evropskih skupnosti, in ki je so~asno tudi ugotovila, da je vsaj minimalno povezovanje z Evropsko gospodarsko skupnostjo neizogibno, je Haas zapisal, da je to nedvomno dokaz delovanja geografskega spill-overja (1958: 314-317). 12 Vpliv, ki ga ima integracija na okolje, imenujemo tudi eksterna-lizacija. Eksternalizacija pomeni vpliv skupno sprejetih odlo~itev partnerjev integracije na pogajanja s tretjimi dr`avami (na primer: trgovinska pogajanja Evropske unije z ZDA). 13 Nye (1971: 93) pravi, da bolj ko se integracija razvija, bolj je verjetno, da se bodo tretje dr`ave odzvale bodisi negativno bodisi pozitivno. Medtem ko nekatere tvorijo nove trgovinske bloke, se druge `elijo vklju~iti v integracijo kot na primer srednje in vzhodnoevropske dr`ave, ki s svojimi zahtevami po ~lanstvu v Evropski uniji tvorijo zunanje pritiske na institucije Unije za izvedbo institucionalne in finan~ne reforme ter reforme nekaterih klju~nih politik (na primer kmetijske politike). 14 Zadnji tak{en poskus je bil ob nastajanju besedila maastrichtske pogodbe o Evropski uniji, kjer je v preambuli obveljala stara definicija cilja evropske integracije – š~edalje tesnej{a zveza med evropskimi narodi’, namesto na novo predlagane šfederacija med evropskimi narodi’. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 93 Irena Brinar Velika Britanija se je namre~ ostro zoperstavila povezovanju Evropske unije s kakr{nokoli obliko federalnega politi~nega sistema (Nugent 1999: 495–496). 15 Gre za o~itno razlikovanje med formalno in neformalno integracijo. Neformalno integracijo sestavlja vrsta interakcij, ki se vzpostavljajo in razvijajo, ne da bi bila za to potrebna kakr{nakoli politi~na odlo~itev. Formalno integracijo sestavljajo spremembe v institucionalni strukturi in normativni ureditvi oziroma pravni podlagi delovanja. Medtem ko gre pri neformalni integraciji za kontinuiran proces, je za formalno integracijo zna~ilna diskontinuiteta kot posledica vrste pogajanj, odlo~itev in pogodb, ki si sledijo druga za drugo (Wallace 1990: 9). 16 Tako kot sne`ena kepa s kotaljenjem po hribu pridobiva na velikosti in hitrosti, se tudi proces integracije, ko do njega pride, odvija vedno hitreje in v ~edalje ve~jem obsegu (vklju~uje ~edalje ve~ podro~ij/politik). 17 Weiler (1981) razlikuje med normativnim nadnacionalizmom in nadnacionalnim odlo~a-njem. Z normativnim nadnacionalizmom opisuje proces integracije na pravnem podro~ju, to je {iritev obsega in poglabljanje prava in politik Skupnosti. Nadnacionalne odlo~itve lahko sprejmejo tudi medvladni organi. V tem primeru gre za sistem ve~inskega odlo~anja ob pogoju, da so odlo~itve vlade niso pripravljene kompenzirati z dobi~ki na drugih podro~jih. Nekatera podro~ja so pomembnej{a od drugih. Tako Hoffmann razlikuje med zadevami šnizkih politik’ (gospodarstvo in socialna dr`ava) in švisokih politik’ (zunanja politika, varnost, obramba) (1966: 882). Medtem ko funkcionalisti~na logika integracije deluje v primeru, ko dr`ave sprejemajo odlo~itve o trgovinski politiki, je v primerih, ko gre za razprave o kmetijski politiki, komaj {e razpoznavna. V razpravah o zadevah s podro~ij visokih politik pa veljajo samo (vsaki~ posebej) jasno definirani in konsistentni cilji, kajti vlad ni mogo~e prepri~ati, da bi pristale na nekaj, kar ne ustreza njihovim strate{kim interesom, ali da bi podpisale šbianco ~ek’ glede prihodnjega razvoja integracije. Medvladni pristop se je usmeril predvsem na prou~evanje stagnacije v procesu evropske integracije. Integracije kot stanje (v na{em primeru je to Evropska unija) ne obravnava kot nadnacio-nalno entiteto, temve~ jo postavi v horizontalno razmerje do dr`av ~lanic. Zanimivo je, da v integraciji vidi zaveznika dr`av, ki pomaga dr`avam pre`iveti v procesih internacionalizacije in globalizacije ter v obdobjih ekonomskih kriz. V nasprotju z nadnacionalnim pristopom, medvladni pristop pripisuje Evropski uniji in njenim organom (predvsem Evropski komisiji) zgolj instrumentalno vlogo. Dr`ave jih lahko izkoristijo, ~e in kadar je to v njihovem interesu. ^eprav obstaja majhna vzro~na povezava med ekonomskim ciklom in dinamiko integracije, le-ta ni vedno premo~rtna. Upad ekonomskih aktivnosti ne povzro~i vedno tudi stagnacije v procesu integracije. Ekonomska recesija je lahko tudi velik motiv za nadaljevanje ({irjenje in poglabljanje) integracije. In nasprotno: ~e velja ugotovitev, da v ~asu ekonomskih kriz vsakdo skrbi zgolj za lastno pre`ivetje, potem bi lahko sklepali, da bo v ~asu ekonomske blaginje med dr`avami obstajala velika konvergenca interesov. Pa tudi to vedno ne dr`i. Impulzi iz mednarodnega okolja so pogosto tisti dejavniki, ki povzro~ijo, da dr`ave ~lanice integracije strnejo svoje vrste in poi{~ejo skupne interese, ~etudi na najni`jem skupnem imenovalcu. Nadnacionalni pristop ali nadnacionalizem moramo razlikovati od nadnacionalnosti, s katero se pogosto opisuje narava evropske integracije. Nadnacionalnost se povezuje tako s procesom odlo~anja, naravo evropskih institucij kot tudi z evropskim pravom.17 Nadnacionalni pristop se tudi ukvarja z dr`avami. Vendar v nasprotju z medvladnim pristopom, ki preu~uje delovanje dr`av na nacionalni ravni v povezavi z oblikovanjem notranjih politik, nadnacionalni pristop analizira delovanje dr`av na evropski ravni. Procesi odlo~anja na evropski ravni, tudi v primerih, ko se ne zahtevajo soglasno sprejete odlo~itve, pu{~ajo dr`avam le malo manevrskega prostora. V vsakem procesu odlo~anja so potrebni kompromisi in nikoli niso vsi partnerji, ki sodelujejo v tem procesu, enako zadovoljni. Vedno se najde kak{na `rtev kot posledica hitre ali po~asne dinamike procesa odlo~anja. Nadnacionalni pristop se od medvladnega pristopa 94 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji lo~i {e po eni zna~ilnosti. ^e upo{teva dr`ave kot tiste dejavnike, ki sprejemajo kon~ne odlo~itve o razvoju integracije, pa zanika njihovo odlo~ilno oziroma izklju~no vlogo. V pogajanjih, za katera je zna~ilna komunitarna metoda, igra glavno vlogo Evropska komisija kot nekak{en arhitekt kompromisov. Nadnacionalni pristop je tako zdru`il neofunkcionalno metodo in medvladne subjekte ter vse skupaj prenesel na evropsko raven prou~evanja. 3. Razvoj integracijske teorije v sedemdesetih letih Šestdeseta leta so zaznamovali {tevilni poskusi, da bi restavrirali in revitalizirali Haasovo teoreti~no zapu{~ino (Lindberg 1963, Lindberg and Scheingold 1970, Nye 1968, Schmitter 1970). Postopoma se je oblikovalo spoznanje, da integracija ni premo~rten proces, kjer so dr`ave prepu{~ene silam integracije. Vendar pa so bila {estdeseta in zgodnja sedemdeseta leta obdobje, v katerem je bilo te`ko najti konkretni primer, na katerem bi razvijali in testirali neofunkciona-listi~ni pristop.18 Evropska gospodarska skupnost se je soo~ala s stagnacijo pod vplivom mednarodnih dogodkov in odlo~itev posameznih nacionalnih voditeljev. Zdelo se je, da se je sne`ena kepa neofunkcionalizma popolnoma stopila. V tak{nem obdobju šbrezvetrja’ je bilo tudi prou~evanje evropske integracije manj popularno (Caporaso, Keeler 1995: 39). Analitiki in teoretiki evropske integracije, soo~eni s stagnacijo samega procesa in z zatonom dveh vodilnih teoreti~nih pristopov – neofunkcionalizma in komunikacijske {ole, so se seveda obotavljali pri novih poskusih oblikovanja velikih teorij evropske integracije. Kljub temu so to obdobje zaznamovale {tevilne {tudije procesa integracije in delovanja evropskih skupnosti kot sistema upravljanja. Študije primerov evropskega procesa odlo~anja so pripomogle k celovitej{emu razumevanju simbioze med evropskimi institucijami in dr`avami ~lanicami. Posamezni teoreti~ni poskusi pa so kljub omejenemu analiti~nemu dosegu pripomogli k oblikovanju sinteti~nega pristopa k evropski integraciji v poznih osemdesetih in devetdesetih letih. Najprej je v sedemdesetih letih pri{lo do preobrata v predmetu prou~evanja. Analitiki so šodkrili’ vlogo notranjih politik v procesu oblikovanja politik na evropski ravni. Tako je Puchala (1975) zatrdil, da so nacionalne vlade najpomembnej{e determinante integracijskega procesa. Da so nacionalne vlade osrednji subjekti integracijskega procesa in da je razumevanje notranjih politik dr`av ~lanic odlo~il-nega pomena za celovito poznavanje integracijskega procesa, so ugotovili tudi drugi avtorji (Wallace, Wallace, Webb 1979). Tudi ta pristop, tako kot medvladni pristop, sprejema evropsko integracijo kot okvir za uresni~evanje nacionalnih interesov. Vendar pa ne analizira nacionalnih politik do EU kot zunanje politike, temve~ kot del notranje politike. Pristop notranje politike je v osemdesetih letih zavezujo~e tudi za manj{ino, ki je glasovala proti. Z drugimi besedami, vsak odmik od sistema tradicionalne diplomacije, ki temelji na na~elu šena dr`ava en glas’ ter na na~elu soglasnega odlo~anja (ali vsaj konsenzualnega sprejemanja odlo~itev), bi lahko opredelili kot nadnacio-nalno odlo~anje. Nadnacionalne institucije ali organi pa so tisti, za katere velja popolna avtonomija vis-a-vis dr`avam tako glede sestave kot tudi delovanja (Dehousse, Weiler 1990: 250). 18 Z metodolo{kega vidika je sporen postopek, ~e se teorija izoblikuje in potem preverja na istem empiri~-nem primeru (Caporaso, Keeler 1995). Primer evropske integracije je s tega vidika {e posebej zapleten, saj v mednarodnem okolju ni empiri~nega primera, ki bi bil primerljiv sedanji stopnji razvoja Evropske unije. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 95 Irena Brinar 19 V skladu z realisti~nimi predpostavkami je nacionalna dr`ava veljala za enovit subjekt. Njena notranja strukturiranost sploh ni bila predmet niti razprav niti analiz. Od tod je nastal vzdevek, da gre za ~rno skrinjico. 20 O vlogi mednarodnih re`imov v mednarodnih odnosih glej prispevek Petre Roter v tej {tevilki. razvijal Bulmer, ki je posku{al pojasniti povezave med notranjimi in evropsko ravnijo (1983: 349). Bulmer je s svojim pristopom presegel `e kar utrujajo~o razpravo šnadnacionalnost ali medvladno sodelovanje’. Njegova kritika je bila usmerjena na prou~evanje evropskih skupnosti zgolj kot mednarodnih organizacij. S svojim pristopom je dokazal, da se lahko analiti~ni instrumentarij, ki se obi~ajno uporablja za prou~evanje nacionalne (notranje) politike, koristno uporabi tudi za analizo obna{anja dr`av ~lanic evropskih skupnosti, kajti evropske politike ~edalje bolj postajajo notranje politike dr`av ~lanic in narobe. Proces evropeizacije nezadr`no bri{e meje med nacionalnimi in evropskimi zadevami. V tem obdobju je globoke spremembe do`ivelo tudi prou~evanje samih mednarodnih organizacij. Veliko teoretikov mednarodnih odnosov je zapustilo realisti~ne predpostavke analize mednarodnih odnosov. Spoznali so, da se v svojih analizah nikakor ne morejo izogniti dinami~nemu vplivu, ki ga imajo na razvoj mednarodnih odnosov mednarodne organizacije (Keohane, Nye 1974, 1977). Teoretiki medsebojne odvisnosti so odprli š~rno skrinjico’19 nacionalne dr`ave. V svojih analizah niso upo{tevali samo notranje slojevitosti dr`ave, temve~ tudi vlogo transnacionalnih subjektov (med njimi na primer transnacionalnih podjetij) in posledice, ki jih prina{a sodelovanje v mednarodnih re`imih20 za dr`ave. Sodelovanje med dr`avami je v razmerah medsebojne odvisnosti neizogibno. V tak{nih razmerah lahko sodelovanje v mednarodnih re`imih delno pripomore k zmanj{anju negotovosti, ki spremlja dr`ave v mednarodnih odnosih. Novo spoznanje, ki ga je prispevala teorija medsebojne odvisnosti, je v tem, da “povratne interakcije, ki potekajo od re`imov na dr`ave, lahko spremenijo uradno definirane nacionalne interese samih dr`av“ (Keohane and Nye 1977: 34). ^eprav se {ola medsebojne odvisnosti ni konkretno ukvarjala z evropskimi skupnostmi, je ta pristop vnesel nove poglede v razumevanje nadaljnjega procesa evropske integracije. 4. Razumevanje procesa (razvoja) evropske integracije Primerjava predpostavk nefunkcionalisti~nega pristopa glede razvoja integracije z za~etnim vzletom evropske integracije ka`e, da med teorijo in prakso ni bilo velikih odstopanj. Zdi se, da se je Evropska skupnost za premog in jeklo šprelila’ v Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) in Evratom in da je podpis obeh rimskih pogodb o EGS in Evratomu odli~en primer sektorskega spill-overja. Še ve~, v za~etku {estdesetih let je nekaj dr`av iz škonkuren~ne’ EFTE zaprosilo za ~lanstvo v EGS, kar je bil primer, da tudi geografski spill-over deluje v skladu z neofunkcionalisti~nimi predpostavkami. Politi~ni spill-over se je razvijal na podro~ju skupne 96 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji kmetijske politike, kjer so {tevilne interesne skupine na{le svoje mesto vplivanja. In ne nazadnje, Komisija je pod vodstvom trdega zagovornika federalisti~ne koncepcije razvoja integracije, Walterja Hallsteina, postala glavni zastopnik in gibalo integracije. Kmalu pa je postalo jasno, da slika ni tako preprosta, kot so jo narisali neofunkcionalisti. V kratkem obdobju je De Gaulle kar dvakrat uporabil veto pri odlo~anju o britanskem ~lanstvu v Skupnosti, s ~imer je bil proces geografskega spill-overja za nekaj ~asa ustavljen. Francoska politika špraznega stola’ leta 1965 je postavila Komisijo in vse, ki so verjeli, da bo politi~ni spill-over premo~rten proces, na realna tla. Zadnji udarec, tokrat sektorskemu spill-overju, je pri{el iz mednarodnega okolja. Naftna kriza in z njo povezana gospodarska recesija sta naselili dvom v avtomatizem sektorske integracije. O~itno je bilo, da na proces evropske integracije ne delujejo samo tiste sile, ki jih je identificiral Haas, ampak {e {tevilne druge. Toda v sedemdesetih letih je bilo le malo teoretikov, ki bi pojasnili recesijo v procesu evropske integracije po za~etni ble{~e~i fazi vzleta. Šele enotna evropska listina (1986) in kasneje maastrichtska pogodba (1992) sta zbudili ponovno zanimanje za prou~evanje evropske integracije. Vendar se je razprava nadaljevala tam, kjer se je v {estdesetih letih kon~ala. Delitev na dr`avno-centri~ne (medvladno sodelovanje) in nedr`avno-centri~ne pristope (nadnacionalnost) k prou~evanju evropske integracije ni bila prese`ena. Najbolj odmevna analiza iz tega obdobja je nastala kot poskus pojasnitve pogajanj o enotni evropski listini (EEL). Sandholtz in Zysman (1989) sta pri{la do sklepa, da je bila Komisija ob mo~ni podpori evropskih gospodarskih elit tista sila, ki je prepri~ala dr`ave o koristih vzpostavitve enotnega trga. V svoji analizi se avtorja nista opirala samo na neofunkcionalisti~ne predpostavke, ampak sta jih nadgradila z upo{tevanjem vplivov iz mednarodnega okolja in sprememb v notranjih politikah dr`av ~lanic. Spremembe v mednarodnem okolju (gospodarski vzpon ZDA in Japonske) ter neuspehi, ki so se kazali v posameznih nacionalnih ekonomskih politikah dr`av ~lanic, so pripomogli, da je Komisija ponovno postala glavno gibalo sila integracije in da je projekt vzpostavitve enotnega evropskega trga, ki so ga spremljale tudi institucionalne/ konstitucionalne spremembe, sprejela ve~ina dr`av ~lanic (Sandholtz, Zysman 1989: 100). Kot je bilo vedno v razpravah o naravi evropske integracije, se je tudi tokrat pojavil nasprotni pristop, ki je izhajal iz realizma in pristopa medvladnega sodelovanja. Andrew Moravscik je prav tako analiziral pogajanja o vsebini Enotne evropske listine, toda njegovi sklepi so bili popolnoma druga~ni. Moravscik trdi, da je medvladno poganje med Veliko Britanijo, Francijo in Nem~ijo odlo~ilno vplivalo na vsebino evropske enotne listine. Še ve~, vsebina enotne evropske listine naj bi bila kompromis, dose`en na najni`jem skupnem imenovalcu, ki je bil mo`en samo zaradi konvergence INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 97 Irena Brinar nacionalnih interesov (1991: 46–48). Vendar se Moravcsikov pristop medvladnega institucionalizma razlikuje od njegovih predhodnikov. V njegovi analizi je mo~ zaznati ne samo vpliv realisti~ne {ole (dr`ave kot glavni subjekti mednarodnih odnosov), ampak tudi re`imske {ole (oblikovanje medvladnih politik v okviru re`imov, ki zmanj{ujejo stro{ke in riziko individualnega delovanja dr`av) ter pristopa notranje politike (vpliv notranjih politik na spremembo dr`avnih interesov) (1991: 48). V nadaljevanju je Moravcsik pristop medvladnega sodelovanja razvil v smeri liberalizma. V delu o liberalnem medvladnem sodelovanju trdi, da je dolo~eno ravnanje dr`av v mednarodni areni posledica na eni strani pritiskov doma~ih dru`benih skupin in na drugi mednarodnega okolja (1993: 474). Toda dr`ave v tem šsendvi~u’ niso tako nebogljene, kot bi se zdelo na prvi pogled. Na primeru Evropske unije je pokazal, da vlade pogosto izkoristijo evropske institucije nasproti notranji opoziciji. Tako si pove~ajo lastno avtonomijo in prostor za delovanje (1993: 515). Tako Moravcsik trdi, da ne dr`i teza, da bi nadnacionalne elite prisiljevale dr`ave, da sodelujejo v procesu integracije, ki mu niso naklonjene, temve~ da gre za spretno sodelovanje med institucijami EU in dr`avami. Integracija ne samo da ne špo`ira’ dr`av, ampak celo krepi njihovo vlogo (1994: 47). Pri pojasnjevanju sedanjega razvoja evropske integracije pristopi postajajo ~edalje bolj eklekti~ni. Tako Sandholtz trdi (1993), da je razprava o evropski integraciji kot dihotomiji med medvladnim in institucionalnim pristopom brezpredmetna. Zakonodajne odlo~itve res sprejemajo medvladne institucije, zato je analiza procesa medvladnih pogajanj pomembna, vendar pa se vlade odlo~ajo tudi pod vplivom nadnacionalnih evropskih institucij in prava. Gre za dvosmerni proces, kjer vlade s svojimi odlo~itvami vplivajo na razvoj evropske integracije, toda na te vlade `e pred tem vplivajo evropsko pravo in institucije. “^lanstvo v EU postaja sestavni del interesnih prera~unavanj razli~nih politi~nih in dru`benih skupin. Z drugimi besedami, nacionalni interesi niso neodvisna kategorija, niso definirani v nekem vakuumu in preneseni pred bruseljske institucije. Ti interesi se oblikujejo in preoblikujejo v mednarodnem in institucionalnem okviru, ki vklju~uje tudi ES/EU” (Sandholtz 1993: 3). 5. Sklep: sinteza pristopov in proces integracije bo pojasnjen? Ni treba, da smo veliki strokovnjaki, da bi ugotovili, da ena teorija ni sposobna pojasniti evropske integracije na vseh ravneh analize. Šir{i šmakro’ pristopi ali velike teorije integracije, kot sta neofunkcionalizem in dr`avno-centri~ni pristop medvladnega sodelovanja, so uporabni za pojasnitev odlo~ilnih šzgodovinskih’ odlo~itev. Ko pa je treba pojasniti posamezne majhne odlo~itve, 98 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji ki vplivajo na oblikovanje (evropskih) politik, makro teorije izgubijo svojo pojasnjevalno mo~. In ne samo to. Bolj ko je na{e poznavanje procesa evropske integracije razvito in natan~no, bolj se poraja potreba, da v analiti~ne namene uporabimo kombinacijo razli~nih pristopov, ki nam ve~ pojasnijo v kombinaciji kot pa vsak posamezno, vendar pa moramo upo{tevati tudi vse njihove analiti~ne prednosti in omejitve. Nekateri teoretiki in analitiki trdijo, da moramo razlikovati med šdnevno’ politiko procesa evropske integracije in celotnim procesom evropske integracije (Hix 1994) oziroma med vsakodnevnimi in zgodovinskimi odlo~itvami (Peterson 1995). Vendar ta delitev ni in ne more biti ostra. Odnos med politiko in procesom, v okviru katerega se sprejemajo vsakodnevne odlo~itve, je v {tevilnih zadevah recipro~en. Tudi velike zgodovinske odlo~itve so sprejete pod vplivom preteklega razvoja integracije.21 Analize vsakodnevnih politik EU niso samo nekaj, kar bi zgolj spremljalo razvoj integracijske teorije. Te analize pripomorejo h globljemu razumevanju procesa evropske integracije in okoli{~in, v katerih so nastale šzgodovinske odlo~itve’, in s tem tudi k zaokro`enemu razumevanju procesa integracije nasploh. V prispevku smo pokazali razli~ne poglede na proces integracije. V naslovu prispevka je zaobjet dinami~en vidik razvoja integracije, ki smo ga predstavili posredno skozi razli~ne pristope. Tako lahko ugotovimo, da obstajajo {tirje pogledi na razvoj integracije. Neofunkcionalisti in (neo)federalisti (Pinder 1991) pri~akujejo linearen razvoj, to je precej neproblemati~en razvoj integracije do kon~ne faze šfederalne unije’ (glej sliko 3). V nasprotju s klasi~nim federalizmom (Spinelli) projektov, kot je bila maastrichtska pogodba, ne obravnavajo kot preskok v novo kvaliteto, temve~ kot naravni in nezadr`en korak naprej. Pogled, ki bi ga na splo{no lahko povezali s pristopi upravljanja na razli~nih ravneh (evropski, nacionalni in subnacionalni) predpostavlja v skladu s tezo o nihalu (pendulum thesis) (Wallace 1996: 12) nekak{no cikli~no gibanje med integracijo in dezintegracijo, kar pomeni, da je celoten proces integracije nekak{no nestabilno ravnote`je (Wallace 1996: 450) (glej sliko 4). Pri~akovanja glede prihodnjega razvoja integracije, povezana z realisti~nim pristopom, so precej pesimisti~na. Evropska integracija, ki je bila delno tudi produkt hladne vojne, je s padcem berlinskega zidu izgubila motiv in zagon. Z maastichtsko pogodbo je evropska integracija dosegla svoj zenit in obdobje po njej `e pomeni njen po~asni zaton – oziroma po~asno vra~anje v klasi~ni mednarodni sistem (glej sliko 5). Wessels (1997: 273) pa trdi, da lahko iz dosedanjega razvoja integracije razberemo trend strukturne rasti integracije, ki so jo spremljala cikli~na gibanja v posameznih obdobjih navzgor, v drugih navzdol (glej sliko 6). Glavni argument za svojo tezo vidi v nezadr`nem procesu evropeizacije nacionalnih subjektov, institucij, politik in tudi javnega `ivljenja, ko ~edalje bolj izginja meja med doma~imi in evropskimi zadevami. 21 Teoreti~no lahko zgodovinske ali konsti-tucionalne odlo~itve razdelimo na t.i. odlo~itve ex-post, ki v bistvu pravno kodificirajo pretekli proces neformalne integracije, in t.i. odlo~itve ex-ante, ki so pravna osnova prihodnjega procesa integracije. Vendar taka delitev v ve~ini primerov ne odra`a realnega stanja, saj so tudi odlo~itve ex-ante posredno posledica preteklega razvoja (na primer odlo~itev o gospodarski in denarni uniji je bila posledica relativno uspe{nega zaklju~ka projekta vzpostavitve enotnega notranjega trga). INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 99 Irena Brinar Evropska unija kot primer najbolj razvite oblike ekonomske in politi~ne integracije je predmet {tevilnih nasprotujo~ih si teoreti~nih razprav, katerih sklepe bi lahko razporedili na kontiniumu šve~ kot mednarodna organizacija in manj kot dr`ava’. Evropska unija zdru`uje mno`ico razli~nih subjektov, od dr`avnih (dr`ave), nadnacionalnih (evropske institucije), transnacionalnih (nacionalne in evropske politi~ne in ekonomske elite) do subnacionalnih (lokalne in regionalne oblasti). Iz tega izhaja zapleten proces odlo~anja in izvajanja odlo~itev, ki poteka na treh ravneh (evropski, nacionalni in subnacionalni). ^e upo{tevamo {e {tevilo razli~nih podro~ij, ki se med seboj razlikujejo glede ravni upravljanja, oziroma pristojnosti razli~nih subjektov odlo~anja, postane matrika prou~evanja tako kompleksna, da je ni mogo~e zajeti s samo enim teoreti~nim pristopom. Kompleksnost evropske integracije od nas zahteva, da moramo uporabiti kombinacijo razli~nih analiti~nih modelov, ~e se `elimo v svojih sklepih ~im bolj pribli`ati realnosti. ^e zanemarimo tiste pristope, ki se ukvarjajo izklju~no s kon~nim stanjem integracije, kar je lahko predmet subjektivne odlo~itve raziskovalca, potem bi moral t.i. sinteti~ni pristop vklju~evati predpostavke medvladnega pristopa v toliko, da pojasni (relativno) osrednjo vlogo dr`av. Samo dr`ave lahko vzpostavijo kakr{nokoli obliko mednarodnih institucij, kot je to storilo {est dr`av leta 1951, in samo dr`ave lahko vstopijo v tak{no obstoje~o mednarodno institucijo, kar so na primeru evropske integracije storile tri dr`ave leta 1995. Dr`ave so tudi tiste, ki sprejemajo (najmanj) vse odlo~itve, povezane z nadaljnjim konstitucionalnim razvojem integracije. Pri tem pa ne moremo zaobiti vloge institucij, ki ne delujejo vis-a-vis dr`av, temve~ vplivajo na odlo~itve vseh, ki tako ali druga~e odlo~ajo o evropskih politikah, zato sinteti~ni pristop vklju~uje tudi institucionalisti~ne predpostavke. Ne nazadnje mora celovit pristop vklju~evati tudi (neo)funkcionalisti~ne predpostavke ne samo zaradi vloge, ki jo imajo razli~ni nedr`avni in subnacionalni subjekti v okviru šmedinstitucionalnega’ procesa odlo~anja, ampak tudi zaradi vklju~itve ~asovne razse`nosti razvoja integracije in t.i. u~inkov feed-back, ki pospe{ujejo proces integracije. Medvladni pristop na eni strani in institucionalisti~ni ter neofunkcionalisti~ni pristop na drugi, niso med seboj izklju~ujo~i se teoreti~ni modeli prou~evanja evropske integracije. Lahko bi celo trdili, da obravnavajo dve strani istega kovanca. Seveda tak{en sinteti~en pristop ne zmanj{uje uporabnosti posameznih analiti~nih pristopov. V posameznih primerih (odvisno od metodolo{kega izhodi{~a prou~evanja) je prou~evanje posameznih komponent integracije z upo{tevanjem klavzule ceteris paribus celo zelo koristno, saj tako dobimo izostreno in pove~ano sliko posameznega segmenta integracije. Z drugimi besedami: integracija je pragozd in pragozd sestavljajo tudi drevesa. 100 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji Slika 3: (Neo)federalni/neofunkcionalni pogled: linearni razvoj Evropske unije Slika 4: Pogled z vidika pristopa upravljanja: ciklično gibanje navzgor in navzdol INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 101 Irena Brinar Slika 5: Realistični pogled: zaton Evropske unije Slika 6: Celovit pogled: strukturna rast s cikličnimi vzponi in padci VIR: WESSELS, 1997: 271–272. 102 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE “Vzponi in padci” integracijskih procesov v Evropski uniji LITERATURA BALASSA, BELLA (1962): The Theory of Economic Integration. London: Allen and Unwin. BULMER, S. (1983): Domestic Politics and EC Policy-Making, Journal of Common Market Studies 21(4)349–363. CAMPS, M. (1965): What Kind of Europe. London: Chatham House Essays. CAPORASO, J., KEELER J. (1995): The European Union and Regional Integration Theory V: Mazey S. and Rhodes C. (ur.) The State of the European Union, Vol. 3. Boulder: Lynne Reiner/Longman. CORBEY, DORETTE (1995): Dialectical functionalism: stagnation as a booster of European integration. International Organization 49(2)253-84. DEHOUSE, RENAUD, WEILER, JOSEPH H. H. (1990): “The legal dimension”. V: Wallace, William (ur.) The Dynamics of European Integration. London and New York: Pinter Publishers for The Royal Institute of International Affairs. DEUTSCH, KARL (1954): Political Community at the International Level: Problems of Definition and Management. Garden City: Doubleday and Co. DEUTSCH, KARL et al (1957): Political Community: North Atlantic Area. New York: Greenwood Press. DEUTSCH, KARL (1964): Communication Theory and Political Integration V: Jacob, P and Toscano, J. (eds.) The Integration of Political Communities. Philadelphia: J. P. Lippincott & Co. DEUTSCH, KARL (1966): Nationalism and Social Communication: An Inquiry into the Foundations of Nationality, 2nd ed. Cambridge, MAL: MIT Press. HAAS, ERNST B. (1958): The Uniting of Europe: Political, Social and Economic Forces, 1950–1957. Stanford, CA: Stanford University Press. HAAS, ERNST B. (1964): Beyond the Nation-State. Stanford, CA: Stanford University Press. HAAS, ERNST B. (1971): The study of regional integration: reflections on the joy and anguish of Pretheorizing. V: Lindberg, L. and S. Scheingold (eds.) Regional Integration: Theory and Research. Cambridge, Massachusetts: Harward University Press. HIX, STEVE (1994): The Study of the European Community: The Challenge to Comparative Politics. West European Politics 17(1)1–30. HOFFMANN, STANLEY (1966): Obstinate or Obsolete: The Fate of the Nation State and the Case of Western Europe. Dedalus, 95/Summer: 862–915. GROOM, A. J. R. (1978): Neofunctionalism: A Case of Mistaken Identity. Political Science 30(1)15–28. KEOHANE, ROBERT, NYE, JOSEPH (1974): Transgovernmental Relations and the International Organisations. World Politics 26(1)39–62. KEOHANE, ROBERT, NYE, JOSEPH (1977): Power and Interdependence: World Politics in Transition. Boston: Little, Brown. LINDBERG, L. N. (1963): The Political Dynamics of European Economic Integration. Stanford, CA: Stanford University Press. LINDBERG, L., SCHEINGOLD, S. (1970): Europe’s Would-Be Polity: Patterns of Change in the European Community. Englewood Cliffs: Prentice Hall. MILWARD, A. S. (1984): The Reconstruction of Western Europe, 1945–51. London: Methuen. MILWARD, A. S. (1992): The Rescue of the Nation-State. Berkeley, CA: University of California Press. MITRANY, DAVID (1943, 1966): A Working Peace System. London: Royal Institute of International Affairs. MORAVCSIK, ANDREW (1991): Negotiating the Single European Act: National Interests and Conventional Statecraft in the European Community. International Organisation 45: 19–56. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 103 Irena Brinar MORAVCSIK, ANDREW (1993): Preferences and Power in the European Community: A Liberal Intergovernmentalist Approach. Journal of Common Market Studies 31(4)473–524. MORAVCSIK, ANDREW (1994): Why the European Community Strengthens the State: Domestic Politics and International Cooperation. Paper presented to the Conference of Europeanists, Chicago, April 1994. MORGENTHAU, HANS (1948, 1954, 1960, 1967): Politics Among Nations: The Struggle for Power and Peace. New York: Knopf. NUGENT, NEIL (1999): The Government and Politics of the European Union, 4th ed. Houndmills, Basingstoke: Macmillan Press Ltd. NYE, JOSEPH (ur.)(1968): International Regionalism. Boston: Little Brown. NYE, JOSEPH S. (1971): Peace in Parts: Integration and Conflict in Regional Organization. Boston: Little, Brown. PELKMANS, J. (1984): Market Integration in the European Community. The Hague: Martinus Nijhoff. PENTLAND, CHARLES (1973): International Theory and the European Community. London: Faber. PETERSON, J. (1995): Decision-Making in the European Union: Towards a Framework for Analysis. Journal of European Public Policy 2(1)69–93. PINDER, JOHN (1991): European Community: The Building of a Union. Oxford: Oxford University Press. PUCHALA, D. (1975): Domestic Politcs and Regional Harmonisation in the EC. World Politics 27(4)496–520. SANDHOLTZ, WAYNE, ZYSMAN, J. (1989): 1992: Recasting the European Bargain. World Politics 42(1)95–128. SANDHOLTZ, WAYNE (1993): Choosing Union: Monetary Politics and Maastricht. Internationalk Organisation 47(1)1–39. SCHMITTER, PHILIPPE C. (1970): A Revised Theory of Regional Integration. International Organization 24(4) 836–868. WALLACE, HELENE, WALLACE, WILLIAM, WEBB, CAROLE (1977, 1983): Policy-Making in the European Community. Chichester: Wiley. WALLACE, WILLIAM (ur.) (1990): The Dynamics of European Integration. London and New York: Pinter Publishers for The Royal Institute of International Affairs. WALLACE, HELENE, WALLACE WILLIAM (ur.) (1996): Policy-Making in the European Union. Oxford:Oxford University Press. WEBB, CAROLE (1983): Theoretical Perspectives and Problems. V: Wallace Helen, Wallace William, Webb Carole (ur.) Policy-Making in the European Community, 2nd ed. Chichester: John Wiley and Sons. WEIGALL, D., STIRK P. (ur.) (1992): The Origins and Development of the European Community. Leicester: Leicester University Press. WEILER, JOSEPH H. H. (1981): The Community System: The Dual Character of Supranationalism Yearbook of European Law, 1: 268–306. WESSELS, WOLFGANG (1997): An Ever Closer Fusion? A Dynamic Macropolitical View on Integration Processes. Journal of Common Market Studies 35(2)267–299. 104 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE ernativni pristopi Milan Brglez* Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov Uvodni premisleki in izhodi{~na pojasnila Naslov pri~ujo~ega prispevka lahko zavede, ker ne gre niti za zagovor tradicije politi~nega realizma v mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini niti za preprosto pristajanje na zdravorazumski realizem v dru`benih vedah in filozofiji dru`benih ved. Zato ne bo odve~, ~e ga natan~neje opredelimo, upo{tevaje tako pomen izbranih izrazov in kontekste njihove mogo~e in nameravane rabe. Problemati~en je zlasti pridevnik samostalnika realizem – realisti~en, ni~ manj ni vpra{ljiva sama smiselnost in mo`nost povezave (hermenevti~nega) šrazumevanja’ in (znanstvene) šrazlage’. V primerjavi s povedanim se lahko glede pojmov institucionalizacije in mednarodnih odnosov vsaj do neke mere opiramo na izoblikovane pomene znotraj dru`benih ved, ~eprav so tudi tukaj razlike med {ir{im in o`jim pomenom obeh pojmov in referentov, na katere se nana{ata, vse prej kot ustaljene. Zato bomo uvodoma najprej jasno opredelili, kaj razumemo pod pojmi iz naslova. Ko bo naslov in s tem tudi namen prispevka jasen, bomo razlo`ili {e, na kak{en na~in smo se lotili problema, ki ga izpostavlja naslov. Realizem Za tiste, ki vsaj pribli`no poznajo dru`boslovno disciplino mednarodni odnosi, pomen realizma niti ni vpra{ljiv. Naslonili se bodo lahko na tradicijo politi~nega realizma, ki je v politi~ni teoriji1 – pa tudi v mednarodni politi~ni teoriji2 – znana iz klasi~nih del * Mag. Milan Brglez je doktorski kandidat in asistent za podro~je mednarodnih odnosov ter raziskovalec Centra za mednarodne odnose na Fakulteti za dru`bene vede. Prispevek je sestavni del projekta “Majhne dr`ave v procesih transformacije mednarodne skupnosti”, ki ga financira Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. 1 Politi~no teorijo ena~imo s politi~no filozofijo (Shapiro, 1990), ki je v o`jem pomenu (poleg denimo moralne filozofije, filozofije prava, filozofije zgodovine in filozofije dru`benih ved) del splo{ne socialne filozofije (Fink, 1992: 12), v {ir{em (klju~na je tudi vklju~itev estetike) pa obenem spada v aksiologijo, vedo o vrednotah. 2 Pojem mednarodne politi~ne teorije v INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 107 Milan Brglez sodobnih razpravah nadome{~a pojem normativne teorije mednarodnih odnosov (Brown, 1997) in v nasprotju s klasi~nim zanikanjem tovrstne tradicije mi{ljenja o mednarodnih odnosih – ki namesto raz{iritve (v dr`avo uokvirjenega razpravljanja) politi~ne teorije na odnose med dr`avami poudarja temeljno vlogo tradicije mednarodnega prava (Wight, 1966) – preiskuje eti~na vpra{anja predvsem vojne, miru in mednarodne (distributivne) pravi~nosti (Brown, 1992; Nardin in Mapel, 1994; Knutsen, 1997; Boucher, 1998). 3 Še najve~ vpogleda ponuja tipologija politi~nih realizmov, ki lo~uje: Tukididov in Morgenthaujev strukturni politi~ni realizem I (na ravni egoisti~ne narave ~loveka); Machiavellijev in Carrov zgodovinski ali praksiolo{ki politi~ni realizem; Rousseaujev in Waltzev strukturni politi~ni realizem II (na ravni anarhi~ne ureditve meddr`avnega sistema) ter Hobbesov in Bullov liberalni politi~ni realizem (Dunne, 1997: 112–3). 4 Ustvarjanje špti~jega stra{ila’ iz politi~nega realizma oziroma podrejanje razli~nih avtorjev “mitu o koherentnosti” (Skinner 1988 v Dunne, 1997: 114) je na tem mestu opravi~ljivo z dejstvom, da politi~ni realizem kot teorija mednarodnih odnosov sam po sebi ni primaren cilj kritike (omogo~a pa dobro ilustracijo). Poleg tega so Tukidida (1954/cca. 455–400 pr. n. {.), Machiavellija (1952/1532), Hobbesa (1961/1651) in Rousseauja (1756/1761). Prav tako jim bodo v pomo~ dela realisti~nih klasikov dvajsetega stoletja: Schmitta (1994/1932), Carra (1964/1939), Morgenthaua (1985/1948), Arona (1981/1966) in Bulla (1977); ter zagovornikov neorealizma – najvplivnej{a med njimi sta vsekakor Waltz (1959; 1979) in Gilpin (1981; 1987). Zavedajo~ se razlik med navedenimi avtorji in njihovimi teoretskimi pojmovanji,3 ki so bila ujeta (a so jih tudi sokonstituirala) v vsakokratne (torej zgodovinske) kulturne, dru`bene, pa tudi ~isto osebne kontekste, je mogo~e na najbolj abstraktni ravni izlu{~iti naslednje temeljne teoreti~ne trditve politi~nega realizma (Krasner, 1996: 114–5; Dunne, 1997: 114–9):4 – Suverene dr`ave so glavni in konstitutivni (za neorealiste tudi racionalni in unitarni ali enotni) akterji v mednarodnem sistemu. – Osnovni cilj dr`av (bolje: dr`avnikov ali politi~nih voditeljev) je in mora biti njihovo pre`ivetje oziroma njihova varnost, izbor sredstev in drugi cilji dr`av so drugotnega pomena. – Ker je ureditev mednarodnega sistema anarhi~na (mo~ posamezne dr`ave omejuje mo~ drugih dr`av), je mogo~e varnost dr`ave dose~i le s sredstvi samopomo~i. Po mnenju neorealistov samopomo~ neizogibno vodi v varnostno dilemo (kot spiralno dvostransko ali ve~stransko nara{~ajo~e negotovosti med dr`avami), medtem ko je vsaj za zgodovinske politi~ne realiste pritisk varnostne dileme mogo~e olaj{ati z meddr`avno prakso ravnote`ja mo~i. Prav tako bi lahko v prid politi~nega realizma navedli diplomatsko prakso ohranjanja ravnote`ja mo~i evropskih dr`av do nastanka Dru{tva narodov (kot prvega – v kon~ni konsekvenci sicer neuspe{nega – poskusa preseganja zlasti institucionalnih omejitev ravnote`ja mo~i s šteorijo in prakso’ kolektivne varnosti). Maksime tak{ne diplomatske prakse, zlasti tiste evropskih dr`av v 19. stoletju, so v 20. stoletju politi~ni realisti zlasti v Zdru`enih dr`avah nenehoma sku{ali prilagajati zahtevam vzro~nega pojasnjevanja, jih prevesti v znanstveno teorijo in tako špoznanstveniti’ ali uskladiti s prevladu-jo~imi špozitivisti~nimi’ kanoni. Toda te poskuse so drugi pozitivisti empiri~no ovrgli s testiranjem hipotez, ki jih je mogo~e izpeljati iz politi~nega realizma (Vasquez, 1983). Poleg tega je prevajanje politi~nega realizma, ki izhaja iz zgodovinsko dolo~enega konteksta diplomatske prakse, v pozitivisti~no vzro~no pojasnjevalno teorijo tudi vnaprej obsojeno na neuspeh (Guzzini, 1998), saj dru`bene (intersubjektivne) narave diplomatske prakse ni mogo~e zajeti v teorijo, ki se osredoto~a zgolj na (atomisti~no pojmovano) obna{anje dr`av, ne pa tudi na odnose med njimi. Nenazadnje bi si lahko pri razlagi politi~nega realizma pomagali z zdravorazumskim premislekom, po katerem šse svet vrti v skladu z voljo najmo~nej{ih’. A prav z upo{tevanjem tudi te zdravorazumske ravni lahko izrazimo temeljno nelagodje ob šrealizmu’ politi~nega realizma. ^e naj bi bili mednarodni odnosi znanost – to~neje: 108 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov dru`bena veda ali disciplina –, potem bi morali vsaj sku{ati razlo`iti obstoje~e zdravorazumsko prepri~anje, ne pa vztrajati pri njem in mu celo pripisovati status pojasnjevalne teorije. S tem ne trdimo, da je politi~ni realizem nerealen ali neobstoje~. Je realen, {e ve~, je vzro~no u~inkujo~, toda kot ideologija – ne kot pojasnjevalna, ampak kot opravi~evalna teorija.5 Kot dolo~en pogled na svet (Gilpin, 1996: 6), ki lahko v kon~ni posledici zanika celo neodvisen vpliv (formalnih) mednarodnih institucij na ravnanje dr`av (Mearsheimer, 1994/95: 14), je del dru`bene realnosti, ki sokonstituira prakso mednarodnih odnosov in je sam (in njegov vpliv) potreben (hermenevti~nega) razumevanja in (znanstvene) razlage. Tak{no razumevanje in razlaga predpostavljata druga~no pojmovanje šrealnega’ od dosedaj obravnavanega in uveljavljenega v mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini. Pod pojmom realizem (tudi znanstveni realizem) ga pozna ve~ina drugih dru`benih ved in je v osnovi filozofija, ki najabstraktneje6 zatrjuje, da realnost obstaja neodvisno od ~lovekovih spoznavnih (izkustvenih in razumskih) zmo`nosti, pa tudi neodvisno od pomena posameznih stavkov jezika, ki se na to realnost nana{ajo (Hollis in Smith, 1991: 10; Sayer, 1997: 5–6). Vpra{anje (znanstvene) šrealnosti’ tako lo~ujemo od vpra{anja (znanstvene) šresnice’ (Devitt, 1997), s tem pa tudi ontolo{ka vpra{anja od epistemolo{kih (in semanti~nih).7 Za razumevanje in razlago – proti pozitivizmu in relativizmu ^e opredeljeni in tudi v naslovu uporabljeni pojem realizma pove`emo z “za” iz samega naslova, smo dol`ni jasno opredeliti šobjekte’ na{e kritike. Na strani znanstvene razlage ali pojasnitve so to špozitivisti~ne’ teorije institucionalizacije mednarodnih odnosov, ki se v skrajnosti bolj ali manj dosledno naslanjajo na teorijo racionalne izbire, na strani hermenevti~nega razumevanja ali tolma~enja pa postmodernisti~ne in poststrukturalisti~ne teorije, ki mejijo na absolutni relativizem ali ga odkrito zagovarjajo. Delovanje obeh tendenc hkrati, racionalisti~ne in relativisti~ne, skupaj z disciplinirajo~im eskluzivizmom znanstvenih skupnosti, ki ju reproducirajo, namre~ ogro`a celovitost mednarodnih odnosov kot splo{ne dru`boslovne discipline (Waver, 1996). To v pove~anem merilu najlep{e poka`ejo šSokalova afera’ in odmevi nanjo.8 Ne gre le za to, da so šhermenevti~no’ naravnani filozofi in dru`beni teoretiki relativisti~no (in mehansko) zlorabili spoznanja naravoslovnih znanosti ({e posebej odnose nedolo~enosti), gre tudi za zlorabe realizma (in mo~i/védenja) špozitivisti~no’ naravnane (dru`boslovne) znanosti. Videti je, da so tudi mednarodni odnosi kot enotna znanstvena disciplina racionalno mogo~i le, ~e po zgledu Popperjevega (1995/1963) lo~evanja znanstvenih domnev in njihovih ovr`b lahko tak{na špti~ja stra{ila’ – kar razumemo kot posplo{ena zgre{ena (torej napa~na) in/ali povr{na (torej selektivna) branja – produktivna tako za razvitje novih kot za reinterpretacijo obstoje~ih teoreti~nih pozicij (Bennington, 1998). 5 Pri tem vrednostni predznak pojma ideologija ni nujno negativen (van Dijk, 1998: 313), {e bolj dvomljivo pa je, ~e je ideologiji sploh mogo~e ube`ati (@i`ek, 1994). V obeh primerih je lahko ideolo{kost kot vrednotno izhodi{~e osnova za rekonstrukcijo politi~nega realizma kot mednarodne politi~ne teorije (Spegele, 1996; Murray, 1997). 6 Konkretizacijo in razvitje tukaj definiranega pojma (znanstveni) realizem podajamo v nadaljevanju. ^eprav besedilo vseskozi meto-dolo{ko temelji na razvitem pojmu kriti~nega (znanstvenega) realizma, pa nam zahteve po ustrezni predstavitvi rezultatov na{ega raziskovanja prepovedujejo, da bi ta pojem eksplicitno razvili, preden pojasnimo kontekste, ki so potrebni za njegovo razumevanje. Gre za pogost primer, ko vrstni red predstavljenih rezultatov raziskovanja (metodologija predstavitve ali ekspozicije) ne sovpada z vrstnim redom uporabljenih metod raziskovanja (ali metodologijo znanstvenega raziskovanja). 7 Na ta na~in se izogibamo antropocentri~ni šzmoti’ filozofske tradicije INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 109 Milan Brglez Zahoda, ki na ontolo{ko vpra{anje po tem, kaj je, epistemolo{ko (in tako reduktivno), odgovarja s tem, kaj (oziroma kako) lahko (to) vemo. Bhaskar (1978: 36–45; 1998: xii) jo analizira in poimenuje “epistemska napaka (epistemic fallacy)”. 8 Sokal je objavil tekst, ki špotrjuje’ mno`ico trditev t. i. postmodernisti~nih avtorjev s spoznanji iz sodobne kvantne fizike (Sokal, 1996), in ga po objavi razglasil za šneumnost’, ki razgalja šnesmisle’ t. i. postmodernizma (Sokal, 1996). S tem je spro`il burno reakcijo na obeh straneh – špozitivisti~ni’ in šhermenevti~ni’. Z znatnim delom celotnega {kandala se je mogo~e seznaniti na spletnem stre`niku http:// www.physics.nyu.edu/ faculty/sokal/. 9 Ilustrativno je mogo~e slediti poti od postavljanja dihotomije razumevanja in razlage v sredi{~e filozofije dru`benih ved (Natanson, 1963) prek podreditve (subsumpcije) pojma razlaga pod pojem razumevanje (von Wright, 1975), do kon~nega analiti~nega in dialek-ti~nega špoenotenja’ v formuli “razlogi so vzroki” (Bhaskar, 1979: 106–18; 1993: 51–2, 280–1). Navedena formula pomeni, da imajo nameni delovanja in razlogi za delovanje tako posameznic/kov kot kolektivitet v dru`boslovju enako funkcijo kot vzroki pojavov v naravoslovju. V teoriji mednarodnih odnosov so mo`nost špripovedovanja’ enotne interpretativno-vzro~ne razlikujemo in dopu{~amo (i) relativnost kontekstov (teoreti~nih) odkritij in (ii) šrealnost’ kontekstov upravi~evanja teh odkritij (Norris, 1997; 1999). Zato je na{e izhodi{~no poudarjanje znanstvenega realizma v mednarodnih odnosih (kot disciplini) eksplicitno integrativno naravnano. Zgledujemo se po pristopih, ki sku{ajo znanstveni realizem uveljaviti kot alternativo (i) pozitivizmu in (ii) konvencionalizmu (nominalizmu) hermenevtike v dru`beni teoriji (Keat in Urry, 1975), politi~ni in mednarodni teoriji (Shapiro in Wendt, 1992). Prav tako zagovarjamo tudi mo`nost hkratne elaboracije dveh zgodb – šzunanje’, utemeljene na razlagi, in šnotranje’, ki temelji na razumevanju – o posameznih predmetih ali problemih prou~evanja, mo`nost, ki je razvita v filozofiji dru`benih ved.9 Zgledom in zatrjevani integrativni naravnanosti navkljub ne trdimo, da bi lahko konceptualna metateoreti~na (filozofska) in teoreti~na elaboracija šna{ega’ (kriti~no)realisti~nega razumevanja in razlage institucionalizacije mednarodne skupnosti izpolnila sredi{~ni prostor med špozitivizmom’ in šhermenevtiko’. Najprej bi bilo to preve~ prozorno po~etje, ki bi reproduciralo pogosto logiko konstrukcije šteoreti~ne inovativnosti’ (vzame{ dve skrajni poziciji, iz njiju napravi{ špti~ji stra{ili’ in superiorno umesti{ svojo pozicijo šlogi~no vmes’ ali šdialekti~no nad’). Poleg tega smo mnogo preve~ pristrani za kaj takega. ^e bi nam namre~ ponudili dva modela mednarodne skupnosti, od katerih bi prvemu po pravici lahko o~itali ekonomizem, drugemu pa sociologizem, bi se vedno odlo~ili za drugega, ker je glede na predhodno opredeljen pojem realizma materialno in idealno, subjektivno in intersubjektivno realnej{i od prvega. Izhodi{~ni premislek institucionalizacije mednarodnih odnosov Po razjasnitvi problemati~nih pojmov iz naslova je prav, da opredelimo tudi predmet na{ega interesa – institucionalizacijo mednarodnih odnosov.10 Za njegovo razumevanje moramo vedeti, na kaj se nana{ajo šmednarodni odnosi’, špoliti~no’ in šinstitucije’, trije koncepti ali pojmi, za katere lahko tudi re~emo, da so “v bistvu sporni (contestable)” (Connolly, 1994: 225–31). Z mednarodnimi odnosi mislimo na vse dru`bene odnose, za katere velja (po analogiji z opredelitvijo mednarodnega zasebnega prava), da neposredno ali posredno – materialno, intersubjektivno in/ ali subjektivno – vsebujejo šelemente tujine’; šelemente tujine’, ki se nana{ajo na {e vedno aktualno prostorsko razdelitev sveta med dr`ave, velja razumeti v naj{ir{em pomenu. S tak{no opredelitvijo mednarodnih odnosov se sicer oddaljujemo od prevladujo~ega definiranja, ki priviligira posamezne šsubjekte’ mednarodnih odnosov (zlasti dr`ave) in izklju~uje druge (predvsem posameznice/ke), ima pa to prednost, da šsubjektom’ mednarodnih odnosov daje realno dru`beno osnovo, brez katere jih pravzaprav ni. Ne glede na 110 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov povedano pa se strinjamo, da je treba šelemente tujine’, ki iz potencialno vseh dru`benih odnosov šustvarjajo’ mednarodne odnose, za kakr{nokoli nadaljno znanstveno in smiselno rabo ustrezno zamejiti s kriterijem špoliti~nega’ (Benko, 1997: 37). V dilemi, ali politi~no dimenzijo dru`benih odnosov z šelementom tujine’ razumeti v smislu procesa ali pa v smislu arene kot prostora, kjer do politike prihaja, se opredeljujemo za proces. Druga~e bi morali vse dru`bene odnose opredeliti kot politi~ne odnose, ker sta v njih mogo~a “identifikacija in preu~evanje distribucije, izvajanja in posledic mo~i” (Hay in Marsh, 1999: 13). Z drugimi besedami: vsenavzo~nost mo~i bi napravila prostorsko utemeljen koncept politi~nega za nesmiseln, ker bi morali vse pojmovati kot politi~no. ^e v nasprotju s poudarjanjem (dr`avne) oblasti poudarjamo politiko kot proces in tak{no procesno razumevanje politike navezujemo na mo~, priznavamo, da lahko politika potencialno obstaja v vseh dru`benih odnosih, ker so ti v osnovi tudi odnosi ali razmerja mo~i. Vendar s tako opredeljenim politi~nim ne moremo v celoti niti opisati niti analizirati teh dru`benih odnosov. “^eprav je lahko politika vsepovsod, pa ni ni~ samo politi~no.” (ibid.) Slednjo formulacijo lahko uporabimo tudi za mednarodne odnose. V vseh dru`benih odnosih obstaja tudi politi~na, v veliki ve~ini pa tudi mednarodna dimenzija. Toda nobena od navedenih dimenzij ne more sama po sebi (niti obe skupaj) zajeti, opisati, razlo`iti ali razumeti niti celote vseh dru`benih odnosov niti celoto posameznega dru`benega odnosa, ki je špredmet’ zanimanja. Dru`beni odnosi so osnova tudi za na{e izhodi{~no (in torej naj{ir{e) razumevanje institucij. ^e se “institucionalizacija pojavi vedno…, ko obstajajo vzajemne tipizacije dejanj iz navade,… [je] vsaka tak{na tipizacija institucija.” (Berger in Luckmann, 1988/1966: 57)11 Skozi zgodovinsko dru`beno (mednarodno) prakso se tovrstne institucije kot implicitno in eksplicitno skupno znanje, vzajemni pomeni ter formalna in neformalna pravila eksternalizirajo in objektivirajo v institucionalizirano dru`beno (mednarodno) realnost. šDialekti~ni krog’ se sklene, ko nadaljevanje (bodisi reproduktivne bodisi transformativne) dru`bene (mednarodne) prakse predpostavlja internalizacijo vsakokratne realnosti dotedaj izoblikovanih institucionalnih kontekstov posameznic/kov (Berger in Luckmann, 1988/1966: 56–68; Wendt in Duvall, 1989: 60–6). šzgodbe’ zagovarjali zlasti Wendt (1987; 1991), Carlsnaes (1992; 1994) in Patomäki (1992; 1996), medtem ko sta najostrej{a kritika tak{ne mo`nosti Hollis in Smith (zlasti 1991; 1996). Slednja se pri zavra~anju preseganja razumevanja in razlage opirata na primat epistemologije nad ontologijo. 10 Pojem instituciona-lizacije v tej {tevilki eksplicitno opredeljujeta tudi Šabi~ in Roter. 11 V interakciji med dvema šsubjektoma’ se pojavijo recipro~ne tipizacije (vzajemna pri~akovanja o ravnanju drugega), s katerimi oba šsubjekta’ ozna~ujeta sebe in drugega. Kot izhodi{~e, ki povezuje in sodolo~a strukturno raven nastanka (mednarodnih) institucij in proces (mednarodnih) interakcij, je tako razumljene tipizacije uporabil tudi Wendt (1992: 405–6) v svojem modelu institucio-nalizacije mednarodnih odnosov, s katerim zavra~a neorealisti~no logiko, po kateri anar-hi~na struktura mednarodnega sistema nujno implicira samopomo~ kot temeljno interakcijo med dr`avami. Struktura analize teorij institucionalizacije in argumentacije (kriti~nega) realizma @e iz uvodnih pojasnil je razvidno, da se opiramo na dve ravni analize obstoje~ih teorij institucionalizacije mednarodnih odnosov in argumentacije znanstvenega (kriti~nega) realizma – filozofsko in teoreti~no. Cilju, ki ga izpri~uje naslov prispevka, se bomo tako v naslednjem poglavju najprej pribli`ali s pojasnitvijo razmerja med INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 111 Milan Brglez 12 Povedano lahko ponazorimo s primerom. Teoreti~na trditev (domneva), po kateri šso dr`ave racionalni akterji’, predpostavlja na ravni epistemologije univerzalne standarde racionalnosti (npr. maksimiziranje koristi), na ravni ontologije pa dr`avi pripi{e, da ima sposobnost delovanja. ^e je navedena teoreti~na trditev znotraj posamezne teorije edina, ki govori o akterjih v mednarodnem sistemu, sledi tudi, da je (ontolo{ko) mednarodni sistem sestavljen zgolj iz dr`av. 13 Iz uvodoma opredeljenega pojma znanstvenega realizma izhaja, da teorije (te ne morejo prese~i omejenih ~love{kih spoznavnih zmo`nosti) ne morejo zajeti celotne realnosti. ^e obenem velja, da brez teoreti~nih konceptov ne moremo opaziti empiri~nih dejstev, sledi vsaj, da teoreti~ni koncepti ne determinirajo celotne realnosti. Poleg na podlagi teorije (spomnimo se, da so to domneve) opa`enih dejstev obstajajo tudi dejstva, ki {e niso bila opa`ena. Smisel znanosti bi lahko iskali ravno v odkrivanju dosedaj neodkritih dejstev, a tudi to odkrivanje ni mogo~e brez ustrezne predhodne teoreti~ne konceptualizacije. Obenem s povedanim ne bo odve~ poudariti, da kadarkoli v dru`boslovju govorimo o dejstvih, ne smemo pozabiti (i) na dru`bena razmerja mo~i, ki so privedla do njihove realizacije; ni~ manj pa niso pomembna (ii) dru`bena razmerja mo~i, ki so privedla do filozofsko in teoreti~no ravnijo. Obenem bomo s tem pojasnilom pridobili tudi konceptualni okvir za nadaljni (filozofski in teoreti~ni) kriti~ni premislek danes uveljavljenih razumevanj in pojasnjevanj institucionalizacije mednarodnih odnosov. Z njegovo pomo~jo bomo v tretjem poglavju kriti~no ovrednotili racionalisti~ne, konstrukti-visti~ne in poststrukturalisti~ne zgodbe o institucionalizaciji, ker so zna~ilne za trenutno šrazmerje sil’ v teoriji mednarodnih odnosov. Tako zasnovani kritiki bo sledil poskus metateoreti~ne in teoreti~ne rekonstrukcije alternativnega razumevanja in razlage instituciona-lizacije mednarodnih odnosov – kriti~nega realizma. Pokazali bomo, kako kriti~ni realizem omogo~a preseganje dihotomije materializma in idealizma v razumevanju in razlagi mednarodnih institucij, osvetli procesno naravo tako mednarodne strukture kot (mednarodnega) delovanja in šodpravlja’ dr`avo kot nujno izhodi{~e za razumevanje in razlago mednarodnih odnosov in mednarodnih institucij. V sklepu bo prispevek nakazal {e nekatere druge prakti~ne posledice spremenjenega gledanja na institucije v mednarodnih odnosih. Razmerje med filozofijo in teorijo v mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini Najpreprosteje je vlogi filozofije in teorije v mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini razumeti kot razmerje med predpostavkami (domena filozofije) in domnevami (domena teorije).12 Za vsako teoreti~no trditev, ki nikoli ne more prese~i statusa bolj ali manj upravi~ene domneve, potrebujemo izhodi{~ne predpostavke, ki na ravni teorije niso sporne; in ~e niso teoreti~no sporne, potem – upo{tevaje odvisnost (ne determiniranost)13 empiri~nih dejstev od teoreti~nih konceptov – tudi niso empiri~no špreverljive’. Zatorej je bolje kot o filozofiji dru`benih ved (ki tudi za teorijo mednarodnih odnosov predstavlja raven metateorije) v teoreti~nem v šempiri~nem’ preu~evanju mednarodnih odnosov govoriti o filozofiji v mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini (Bunge, 1996). Problem je, da ve~ina teoretikov mednarodnih odnosov tega razmerja eksplicitno ne upo{teva, špraktiki’, ki empiri~no preu~ujejo mednarodne odnose, pa nanj pozabljajo ali pa se ga preprosto ne zavedajo. Seveda lahko tako pod pojmom filozofija kot pod pojmom teorija pojmujemo razli~ne vsebine. Vsaj kot izhodi{~ni hevristi~ni pri-pomo~ek velja lo~evati: (i) ontolo{ke filozofske predpostavke in njim špripadajo~e’ koncepte in trditve eksplanatorne (pojasnjevalne) teorije, (ii) epistemolo{ke filozofske predpostavke in šustrezajo~e’ metodologije preu~evanja ter (iii) aksiolo{ke filozofske predpostavke in na njih šutemeljene’ domneve normativne teorije (v na{em primeru mednarodne politi~ne teorije). Realnost šteoreti~nega’ in šempiri~nega’ dela v vsaki znanosti in posledi~no tudi v mednarodnih odnosih povezuje razli~ne vsebine tako s filozofske kot s teoreti~ne ravni. 112 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov Poleg uvodoma `e omenjenih epistemolo{kih razlik se zdi {e zlasti pomembno poudariti, da vsaka teorija institucionalizacije mednarodnih odnosov predpostavlja dolo~eno ontologijo (temeljne šstvari’ in entitete, ki obstajajo, kakor tudi razmerja med njimi), na kateri utemeljuje svojo pojasnjevalno mo~. Zato je tudi primerjava razli~nih teorij smiselnej{a na ravni ontologije kot na ravni samih teoreti~nih trditev, pri tem bo na~eloma šbogatej{a’ (kompleksnej{a) ontologija omogo~ala razlo`iti in razumeti tudi ve~ šempiri~nega materiala’ (Dessler, 1989: 444–7).14 ^e obe metateoretski dimenziji preu~evanja institucionalizacije mednarodnih odnosov – epistemolo{ko in ontolo{ko – pove`emo, dobimo skico (glej sliko 1), ki je dopolnilo tisti, s katero sta Hollis in Smith (1991: 5, 215; Dunne, 1995; Adler, 1997: 331) izrazito vplivala na vsebino (predvsem filozofsko) sodobnih razprav v teoriji mednarodnih odnosov. Razlaga/ špozitivizem’ (materializem) Razumevanje/ šhermenevtika’ (idealizem) Struktura/ institucije (holizem) Zunanje strukture (sistem) Kolektivna pravila (dru`ba) Delovanje/ prakse (individualizem) Racionalne izbire (akterji) Smotrne izbire (subjekti) Slika 1: Temeljne razsežnosti filozofije družbenih ved Vodoravna dimenzija lo~uje dve tradiciji v pojmovanju znanstvenosti dru`benih ved in tako ponazarja predvsem epistemolo{ko dimenzijo. Prva, katere klju~ni pojem je znanstvena (bodisi deduktivno-nomolo{ka bodisi induktivno-verjetnostno) pojasnitev ali razlaga,15 zagovarja koncept ene znanosti in enotno uporabnost njenih metod v naravoslovju in v dru`boslovju (t. i. naturalizem). Gre za predmetu – torej tudi mednarodnim odnosom – šzunanji’ in objektivni pristop, ki lo~uje (i) subjekt od objekta preu~evanja in (ii) vrednote od dejstev. Ta tradicija vklju~uje tiste pristope, ki se utemeljujejo v empirizmu (njegova najdoslednej{a izpeljava je logi~ni pozitivizem, v dru`benih vedah in mednarodnih odnosih pa behaviorizem), in tiste, ki se utemeljujejo v racionalizmu. Pri slednjem imajo osrednjo vlogo v preu~evanju deduktivno razviti teoreti~ni modeli kot šdomneve’ (ni potrebe po njihovi objektivni odkritij teh dejstev. Poleg teorij, na katere je pozoren Cox (1981/1996: 87), tudi za (dru`bena) dejstva tako v marsi~em velja, da so vedno za nekoga in da slu`ijo dolo~enemu namenu. Dodajmo, da sta vpra{anje razmerja med teorijo in realnostjo z druga~nimi poudarki zastavila tudi Pikalo in Roter v tej {tevilki. 14 Tako denimo v teoriji mednarodnih odnosov obstaja ve~ pojmovanj hegemonije (podrobneje problematiko hegemonije obravnavata v tej {tevilki Lozar in Roter), med katerimi velja lo~iti (i) tiste (predvsem neorealiste in neolibe-raliste), ki pojem hegemonije razumejo zgolj v materialnem smislu kot voja{ko in ekonomsko premo~ (Keohane, 1984: 32; Gilpin, 1987: 72-80), od (ii) tistih, ki slede~ Gramsciju poleg povedanega upo{tevajo {e idejno in/ali ideolo{ko sestavino hegemonije (Cox, 1983; Gill, 1993). Na teoreti~ni ravni se obe pojmovanji jasno lo~ita: prvo danes ne vidi ve~ hegemonske vloge Zdru`enih dr`av Amerike, medtem ko drugo {e vedno lahko govori o njej. Razlika je {e jasnej{a na ontolo{ki ravni. Poleg izrazitega materializma lahko prvemu pojmovanju pripi{emo {e reduktiven pogled na razmerje med (mednarodno) strukturo in (dru`benim) delovanjem – bodisi, da je mednarodni sistem sestavljen zgolj iz individualnih dr`av, ki ta sistem ustvarjajo (govorimo o metodolo{kem individualizmu pri INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 113 Milan Brglez neoliberalistih), bodisi, da mednarodna struktura oziroma sam mednarodni sistem zgolj omejuje delovanje dr`av (govorimo o metodolo{kem holizmu ali strukturalizmu pri neorealistih). Za razliko od povedanega predpostavlja drugo pojmovanje mnogo kompleksnej{o ontologijo. Razumevanje dru`benega sveta predpostavlja tako materializem kot idealizem (hkratno priznanje in upo{tevanje obojega), pa tudi razmerja med mednarodno strukturo in dru`benim delovanjem ni mogo~e realno (zgodovinsko) misliti brez dialekti~nega upo{tevanja obeh dimenzij in njunega sovplivanja. 15 Pri deduktivno-nomolo{ki razlagi gre za pojasnjevanje s poznanimi zakoni ali zakonitostmi, ko ugotovimo, da empiri~ni dogodek šustreza’ vnaprej znani zakonitosti, ker so okoli{~ine empiri~nega dogodka enake pogojem, v katerih je veljaven tudi stavek poznane zakonitosti. Namesto deduktivno-nomolo{ke razlage je v dru`boslovju pogostej{a induktivno-verjetnostna razlaga, kjer namesto vnaprej veljavne zakonitosti ali zakona za razlago empiri~nega primera uporabimo stavek (in pogoje) zakonitosti, ki velja z dolo~eno verjetnostjo. Do uporabljene zakonitosti naj bi namre~ pri{li induktivno na osnovi opazovanja, merjenja in statisti~ne kalkulacije. 16 Pojem pozitivizem je zaradi pretirane in nenatan~ne uporabe izgubil svojo pojas- realnosti), ki se jih z znanstvenimi metodami posku{a verificirati in/ali falsificirati. V opisano tradicijo je mogo~e {teti vse špozitivisti~ne’16 pristope v znanosti o mednarodnih odnosih, skupaj s priseganjem na štrde’, vzro~ne in deterministi~ne teorije, ki se nana{ajo na razli~ne ravni generalizacije ali posplo{evanja. Druga tradicija, katere klju~ni pojem je (hermenevti~no) razumevanje, zagovarja specifi~nost dru`benih (in humanisti~nih) ved, kjer je klju~na vloga jezika ali diskurza, s tem tudi specifi~nost v dru`boslovju uporabnih metod znanstvenega raziskovanja. Specifi~nost dru`benih (in humanisti~nih) ved izhaja nadalje iz ~lovekovih smiselnih ravnanj in razlogov zanje, ki jih je mogo~e raziskovati le šod znotraj’, na podlagi subjektivno in intersubjektivno izoblikovanih pomenov. Pri tem se ni mogo~e nasloniti (i) ne na razlikovanje med subjektom in objektom preu~evanja (ii) ne na lo~itev vrednot in dejstev. V znanosti o mednarodnih odnosih so iz te tradicije iz{la zgodnja razumevanja politi~nega realizma, danes pa se nanjo opirajo interpretativni (hermenevti~ni), brez izjeme nepozitivisti~ni pristopi (razlike med njimi so v stopnji odstopanja od špozitivisti~ne paradigme’). Med tak{ne pristope – delitev ni niti izklju~ujo~a niti dokon~na – lahko {tejemo: nove normativne pristope, zgodovinsko sociolo{ke pristope, feministi~ne pristope, pristope, ki se utemeljujejo v kriti~ni teoriji,17 ter zelo heterogene poststrukturalisti~ne in postmodernisti~ne pristope (Smith, 1997: 172–83; primerjaj Brglez, 1996: 28–30). Namesto šznanstvenega’ determinizma, vzro~nega pojasnjevanja in (glede na dose`ke šidealnotipskega’) cilja štrde’ teorije interpretativni (hermenevti~ni) pristopi zagovarjajo predvsem zgodovinsko kontingentnost (ali naklju~nost) in govorijo o šmehkih’ teorijah mednarodnih odnosov, ki naj bi bile prej del same prakse mednarodnih odnosov kot pa pojasnilo zanjo. Druga, navpi~na dimenzija slike 1 predvsem ontolo{ko lo~uje dru`beno (mednarodno) strukturo in ~love{ko (dru`beno in/ali mednarodno) delovanje (to lo~evanje je blizu, a ni enako epistemolo{ki razliki med celoto in deli), ki sta inherentna osnova vsake znanstvene discipline znotraj dru`benih ved. Na eni strani imamo tako razli~ne oblike institucionalizacije dru`benega `ivljenja, na drugi pa posamezne akterje ali subjekte, ki reproducirajo ali spreminjajo te oblike. ^eprav obe trditvi, ki jih je, denimo, o odnosu posameznice/ka in dru`be kot štipi~nem’ primeru tega ontolo{kega vpra{anja zdravorazumsko mogo~e izre~i – namre~, (i) da ni dru`be brez posameznic/kov in (ii) da dru`be ni mogo~e reducirati na posameznice/ke –, zvenita trivialno resni~ni, pa predpostavljata mnogo kompleksnej{e temeljno (meta)teoreti~no vpra{anje, kaj pojasniti oziroma razumeti s ~im. Hevristi~no je mogo~e govoriti o treh stereotipskih modelskih re{itvah (Bhaskar, 1979: 39–45): (a) šwebrovskem voluntarizmu’ (primarnost individualizma ali vpliva ~lovekovega delovanja na dru`bo in njeno strukturo), 114 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov (b) šdurkheimovski postvaritvi’ (primarnost holizma ali vpliva dru`be in njene institucionalizirane strukture na posameznice/ke in njihovo delovanje) in (c) dialekti~nem sovpadanju vpliva dru`be in posameznic/kov oziroma sokonstitutivnosti (dru`bene) strukture in (~love{kega) delovanja (iz katere je izhajala tudi na{a izhodi{~na opredelitev institucionalizacije). ^e pove`emo obe opisani dimenziji (na podlagi slike 1) z razpravo o institucionalizaciji mednarodnih odnosov, lahko na splo{no govorimo o dveh razumevanjih mednarodnih institucij. Prvo bi lahko poimevali šekonomsko razumevanje’ (Ashley, 1983). To razumevanje mednarodne institucije pojmuje predvsem materialno (poleg distribucije materialnih virov med akterji so lahko del mednarodne strukture kve~jemu {e tudi formalne mednarodne institucije – mednarodne organizacije in mednarodnopravni re`imi) in zunanje glede na temeljne akterje (vplivajo zgolj na obna{anje dr`av). Same akterje (racionalne in unitarne dr`ave), ki so predpostavljeni (neteoretizirani), vidi to razumevanje predvsem kot egoisti~ne maksimizatorje lastnih dobi~kov. Mednarodne institucije tako nastajajo in se spreminjajo zaradi predpostavljenih interesov in posledi~ne prakse dr`av. Drugo razumevanje bi {e najbolje opisali s pojmom šsociolo{ko razumevanje’ mednarodnih institucij (Katzenstein, 1996; Lapid in Kratochwil, 1996; Ruggie, 1998). Poleg obna{anja dr`av to teoreti~no razumevanje zanimajo vsaj {e interakcije med dr`avami. Slednje zaradi intersubjektivne narave pomenov, ki se v interakcijah vzpostavljajo, vodijo stran od predpostavljene ontologije atomiziranih dr`av v predvsem idealisti~no poudarjanje mednarodne strukture, katere bistveni element so (formalne in neformalne) mednarodne institucije. Pri tem so mednarodne institucije razumljene kot kolektivna pravila, ki so v razmerju do subjektov in njihovega delovanja konstitutivna in regulativna. Kadar brez njih ni niti subjektov niti njihovega delovanja, gre za konstitutivna kolektivna pravila (na primer suverenost in špravila igre med medsebojno priznanimi igralci’ svetovne politike, na manj abstraktni ravni tudi pogodbena osnovanost mednarodnih vladnih organizacij). Kadar ta pravila le urejajo razmerja med subjekti, gre za regulativna kolektivna pravila (ve~ina pravil mednarodnega prava, tudi ve~ina mednarodnih re`imov). Prakse dr`av in mednarodne institucije so tako sokonstitutivne in vsaj na~eloma v vzajemnem dialekti~nem odnosu medsebojnega vplivanja, kar lahko vodi do sprememb tako v samih institucijah kot v samih dr`avah. Opisano razlikovanje dveh v temelju nasprotujo~ih si razumevanj mednarodnih institucij in posledi~no tudi institucionalizacije mednarodnih odnosov kot procesov, v katerih mednarodne institucije nastajajo, se vzdr`ujejo in reproducirajo ter konec koncev tudi spreminjajo, ki ga je mogo~e izpeljati `e iz skupnega metateore-ti~nega (filozofskega) šutemeljevanja’ dru`benih ved, je pregrobo njevalno vrednost (Hollis in Smith, 1991: 11–2). V o`jem pomenu bi bilo v znanosti o mednarodnih odnosih z njim mogo~e ozna~evati vse pristope, ki izhajajo iz empirizma, predvsem tiste, ki prisegajo na behaviorizem; v {ir{em pomenu pa bi lahko z njim ozna~evali vse pristope v tretji teoreti~ni razpravi znotraj znanosti o mednarodih odnosih, ko govorimo o neo-realisti~-nih, neo-liberalisti~nih in neo-marksisti~nih pristopih. Menimo, da je danes treba pozitivizem natan~neje opisovati s trditvami o (Hollis, 1996: 304): (a) objektivizmu (mogo~e je objektivno vedenje o svetu ne glede na njegovo utemeljitev v subjektivnih izku{njah), (b) naturalizmu (posamezniki in dru`be pripadajo enemu naravnemu redu, ki razkriva svoje skrivnosti enotni znanstveni metodi), (c) empirizmu (znanje o svetu je mogo~e upravi~iti le z referenco na izku{nje oziroma opazovanje) in kon~no (~) behaviorizmu (prou~uje se le šzunanje’ obna{anje šatomiziranih’ posameznic/kov in kolektivitet, ne pa tudi njihove šnotranje’ procese in medsebojne odnose). 17 Tako ozna~ujemo tako imenovano frankfurtsko {olo. Razlikovanje je potrebno, ker je mogo~e o vseh interpretativnih pristopih govoriti tudi kot o škriti~ni teoriji’ (George, 1994; Neufeld, 1995). INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 115 Milan Brglez 18 Najlep{e je zdru`evanje neorealizma in neolibera-lizma razvidno v teoreti~-nem razvoju enega pomembnej{ih avtorjev neoliberalizma Keohaneja. Ta avtor za~ne s pluralisti~no paradigmo, ko poleg dr`av obstajajo {e drugi akterji v svetovni politiki (Keohane in Nye, 1972). Kasneje osredoto~i svoj interes na problem kompleksne soodvisnosti med dr`avami (Keohane in Nye, 1989/1977) ter nazadnje eksplicitno sprejme neorealisti~ne šteoreti~ne predpostavke’ (Keohane, 1983). (~eprav ne napa~no). Tak{no razlikovanje namre~ zdru`uje teorije in teoretike mednarodnih odnosov, ki bi le ste`ka na{li šskupni jezik’. Zato je za natan~nej{e lo~evanje – in na njem osnovane kritike – obstoje~ega teoretiziranja institucionalizacije mednarodnih odnosov treba poleg metateoreti~ne upo{tevati tudi teoreti~no raven. Alternativne zgodbe o institucionalizaciji mednarodnih odnosov Dober uvod v kritiko teoreti~nih zgodb o institucionalizaciji mednarodnih odnosov bi bila zdravorazumska trditev, da je {tevilo teorij mednarodnih odnosov ekvivalentno {tevilu teoretikov. Natan~nej{e branje in tolma~enje vsakega teoretika bi namre~ lahko razkrilo, da je skozi svojo teorijo osmislil ve~ šempiri~nega materiala’ in šre{il’ ve~ problemov, kot se mu pripisuje ali kot je razvidno, ko posamezne teoretike razvr{~amo v teoreti~ne pristope. Kakorkoli, gledano z metateoreti~nega vidika, ki smo ga obravnavali v predhodnem poglavju, ta pestrost ni osnovana na enako velikem {tevilu razli~nih predpostavk. Zlasti ontolo{ko gledano je bera predpostavk sorazmerno skromna in ontologija je – kot smo `e povedali – bistvena za pojasnjevalne mo`nosti ali šmo~i’, ki jih ima posamezna teorija v odnosu do realnosti mednarodnih odnosov. Zato v nadaljevanju na kratko kriti~no osvetljujemo tri teoreti~ne pristope (in njihove razli~ne zgodbe), ki se na teoreti~ni kot na metateoreti~ni ravni razpoznavno razlikujejo med seboj. Po eni plati je torej treba zgodbe o institucionalizaciji mednarodnih odnosov razumeti ilustrativno, po drugi pa velja ponoviti, da po na{em mnenju predstavljajo teoreti~ne pristope, ki reprezentativno odslikavajo trenutne razmere v teoriji mednarodnih odnosov. Trenutno namre~ potekata v teoriji mednarodnih odnosov dve vzporedni, toda ve~i-noma povsem lo~eni razpravi: na eni strani imamo prevladujo~e ameri{ko razpravo med racionalisti in konstruktivisti znotraj pozitivis-ti~nih epistemolo{kih premis (Katzenstein, Keohane in Krasner, 1998), na drugi pa prevladujo~o evropsko razpravo med konstrukti-visti in poststrukturalisti, ki zavra~a kakr{nokoli pozitivisti~no episte-molo{ko metaosnovo (Milliken, 1999; Neumann, 1999: 207–28). Racionalisti~ne zgodbe Racionalisti~ne zgodbe o mednarodnih odnosih imajo dva vira (neorealizem in neoliberalizem), med katerima je na teoreti~ni ravni pri{lo do znatnega poenotenja (Keohane, 1986; Baldwin, 1993). To~neje, neoliberalni institucionalizem je postopoma prevzel bistvene elemente špreprostega’ (v epistemologiji racionalizma je to vrlina) modela šanarhi~nega’ mednarodnega sistema, ki ga je razvil Waltz (1979),18 vendar je v njem pripisal ve~jo vlogo mednarodnim 116 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov organizacijam in mednarodnim re`imom ter njihovemu vplivu na sodelovanje med dr`avami. Ontolo{ko izhodi{~e obeh verzij racionalizma je delovanje dr`av kot racionalnih maksimizatork lastnih koristi, struktura mednarodnega sistema je pojmovana bolj ali manj kot delovanje šnevidne roke trga’. Še zlasti je to vidno v neorealizmu, ki strogo lo~uje interakcije med dr`avami (raven delovanja) od razporeditve ali pozicioniranja dr`av v sistemu (raven strukture) (Waltz, 1979: 80). Interakcije med dr`avami kot stranski produkt (nenamenoma ali spontano) ustvarjajo anarhi~no strukturo meddr`avnega sistema, ki v vzro~ni pojasnjevalni shemi (premik na teoretsko raven) omejuje delovanje dr`av. Na videz mednarodnih institucij (formalnih in neformalnih) v njegovi ontologiji strukture meddr`avnega sistema ni, teoreti~no pa niso pomembne. Toda, ~e podrobneje presodimo, lahko poleg materialnih virov v Waltzovo ontologijo strukture uvrstimo tudi spontana dru`bena (meddr`avna) pravila (Dessler, 1989: 463), torej rudimentarne institucije glede na izhodi{~no opredeljeno pojmovanje. Vendar, ko drugi neorealisti govorijo o institucijah, jih ontolo{ko postavljajo na raven delovanja,19 kjer kot šintervenirajo~e’ spremenljivke vplivajo na interakcije med dr`avami (Krasner, 1982), na samo dr`avo in definicijo njenih interesov pa ne, saj niso del strukture sistema. Neoliberalni racionalisti prav tako prisegajo na atomizirani svet dr`av, v katerem pa mednarodne institucije kot formalne medvladne ali šmeddr`avne’ nevladne organizacije, mednarodni re`imi in neformalna konvencionalna pravila (Keohane, 1989: 3–4) {e vedno niso del strukture mednarodnega sistema (strukturo razumejo predvsem materialno), ampak jih obravaj zgolj kot “proces” (Jepperson, Wendt in Katzenstein, 1996: 38) ali vmesni ~len med ontolo{ko in teoreti~no ravnjo delovanja dr`av in anarhi~no strukturo sistema. ^eprav neoliberalisti v primerjavi z neorealisti pripi{ejo znatno ve~ji vpliv pravilom in institucijam kot pa materialnim faktorjem mo~i na delovanje dr`av, pa je v njihovem razumevanju delovanje institucij na dr`ave (sploh na definicijo temeljnih nacionalnih interesov) {e vedno zunanje. Tako denimo mednarodni re`imi spreminjajo spodbude za delovanje dr`av, saj zni`ujejo relativne20 stro{ke dolo~ene vrste dr`avnega obna{anja prek zni`evanja transakcijskih stro{kov in negotovosti glede obna{anja drugih dr`av (Keohane, 1984). Poleg antropomorfiziranja21 dr`ave, ki je zdru`eno z instrumentalno in strate{ko razumljeno racionalnostjo, lahko obema variantama racionalizma pripi{emo stati~nost (niti meddr`avni sistem niti temeljne enote sistema niso del teoreti~ne problematizacije), ki izhaja iz enostranskega razumevanja odnosa med strukturo in delovanjem. Neoliberalni racionalizem je pri tem dosledno individualisti~en na ontolo{ki in na teoreti~ni ravni, saj je švolja’ dr`av tista, ki reproducira strukturo mednarodnega sistema in odlo~ilno 19 Mogo~e je razlog uvr{~anju mednarodnih institucij na raven delovanja tudi v tem, da Waltz svoje ontologije spontanih meddr`avnih pravil teoretsko ne razvije. Vsekakor pa velja omeniti, da so avtorji, ki so se tega dejansko lotili, in na osnovi neorealisti~nih ontolo{kih predpostavk in modificiranih teoreti~nih domnev vzeli problematiko strukture in delovanja resno, na koncu pristali v kon-struktivisti~nem taboru (npr. Buzan, Jones in Little, 1993). 20 Ker hkrati obravnavamo neorealiste in neolibera-liste, zaslu`i pojem šrelativno’ dodatno razlago. Z njim se namre~ obi~ajno opisuje ena od klju~nih razlik med obema pristopoma, ki je v tem, da meddr`avno sodelovanje razume bodisi glede na relativne dobi~ke za sodelujo~e strani (za neorealiste: kdo dobi ve~) bodisi glede na absolutne dobi~ke sodelujo~ih (za neo-liberaliste je pomembno le, da dobi~ki presegajo stro{ke). šRelativno’ se v besedilu nana{a na vlogo ali delovanje mednarodnih institucij in ne dr`av. 21 Gre za pogosto prakso v diskurzu discipline, ki se ukvarja z mednarodnimi odnosi, ko se dr`avi pripi{ejo kvalitete, ki jih ima lahko samo posameznica/k: da misli, (ob)~uti, ima lastno voljo, zavest ipd. Najla`e se tej iracionalnosti ognemo, ~e konkretiziramo individualne ali kolektivne akterje v dr`avi, ki dejansko delujejo v imenu INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 117 Milan Brglez dr`ave (vlade, razli~ne elite, diplomatski predstavniki ipd.). 22 Konstruktivizem, ki ga obravnavamo na tem mestu, omenja v tej {tevilki pod pojmom mo~ni kognitivizem tudi Roter. Ker {ibki kogniti-vizem, v ~igar šdru{~ini’ se vedno nahaja mo~ni kognitivizem (Hasenclever, Mayer in Rittberger, 1996: 205–17), gradi na socialno-psiholo{ki konceptualizaciji procesa u~enja in je zato vsaj metodolo{ko predvsem špozitivisti~no’ zastavljen, bi ga v na{em razvr{-~anju lahko postavili {e najbli`e racionalisti~nim zgodbam o institucio-nalizaciji mednarodnih odnosov. Posebno vpra{anje, ki ga na tem mestu ne moremo re{iti, je, ~e ne bi veljalo zaradi njihove bli`ine špozitivizmu’ tudi špsiholo{ka razumevanja’ mednarodnih institucij obravnavati podobno kot v tem prispevku obravnavamo šekonomska razumevanja’. 23 Zlasti dva tak{na vira sta pomembna: prvi je angle{ka realisti~na {ola šanarhi~ne mednarodne dru`be’, ki kot konstitutivne (temeljne) institucije šmeddr`avne dru`be’ priznava med drugim diplomacijo, mednarodno pravo, ravnote`je mo~i in velesile (Bull, 1977); druga pa je konceptualizacija švarnostne skupnosti’ (celota odnosov med skupino dr`av, za katere velja, da med njimi ne bo pri{lo do uporabe sile), ki jo je v mednarodne odnose uvedel sicer behaviorist in sistemski vpliva na institucionalizacijo v mednarodnih odnosih. Neorealisti~ni racionalizem dopolnjuje sliko z druga~no enostranskostjo. Na teoreti~ni (a ne na ontolo{ki) ravni gre namre~ tudi za holizem, saj po mnenju neorealistov anarhi~na struktura mednarodnega sistema enostransko omejuje delovanje dr`av. Zdru`evanje tak{nega individualizma in holizma bi bila slepa ulica, saj bi najpreprosteje pomenilo, da lahko dr`ave šracionalno’ store v mednarodnih odnosih vse, le širacionalnosti’ sistema (ki ga šo~itno’ vodi transcendentalna lastna logika) ne morejo spremeniti. Konstruktivisti~ne zgodbe Konstruktivizem22 v teoriji mednarodnih odnosov izhaja iz teze o dru`beni konstrukciji realnosti (Berger in Luckmann, 1988/1966), ki jo konstruktivisti~ni avtorji sku{ajo misliti mednarodno, predvsem sistemsko. S to tezo se enotnost konstruktivizma tudi kon~a. Razloga sta najmanj dva. Najprej moramo upo{tevati pestrost zgodovinskih teoreti~nih virov, ki se jih danes pripisuje konstruktivizmu.23 Poleg tega moramo upo{tevati teoreti~no samorefleksijo mnogih kon-struktivistov. Ti se postavljajo kot šmost’ med pozitivisti~nimi in drugimi hermenevti~nimi teorijami in teoretiki mednarodnih odnosov, kar vodi tako v šekumensko’ naravnanost kot v notranjo razdeljenost pristopa (Adler, 1997; Smith, 1997: 183–7; Ruggie, 1998: 35–6). Tak{na šrazvejana’ vmesna pozicija pa predstavlja tudi osnovo za trditev, da gre za nastajajo~i ali pa `e obstoje~i novi glavni tok teoretiziranja mednarodnih odnosov. Kakorkoli, zdi se, da je treba konstruktivizem zamejiti v dve smeri. Glede materializma racionalisti~nih pristopov konstruktivisti zatrjujejo, da so temeljne strukture mednarodne politike dru`bene in ne strogo materialne narave (Wendt, 1995: 71–2). Glede šsuperidealizma’ poststrukturalisti~nih pristopov, ki zagovarjajo popolno konstitutivnost diskurzov in diskurzivnih praks tudi za mednarodno politiko, konstruktivisti pripisujejo jeziku, diskurzom in idejam nasploh posredovalno vlogo, saj se dru`bena (torej tudi mednarodna) realnost konstituira skozi kolektivno ustvarjanje pomenov in funkcij materialnih objektov (Adler, 1997: 323–4). Na teoreti~ni ravni konkretizacije povedanega se ve~ina kon-struktivistov strinja glede raziskovalnega programa, ki ga prikazuje slika 2 in ki se nana{a na pojasnjevanje dr`avnih varnostnih politik. S tem raziskovalnim programom, ki ga je mogo~e do neke mere posplo{evati, je bilo zado{~eno izzivu racionalistov, ki so trdili, da pristopov, ki izhajajo iz tradicije razumevanja, ne ka`e jemati šznan-stveno’, dokler ne bodo razvili lastnega raziskovalnega programa v skladu s pozitivisti~nimi kanoni (Keohane, 1989: 173–4). ^e odmislimo upo{tevanje metodolo{kih zahtev pozitivizma in privilegiranje dr`ave, navedeni raziskovalni program dobro ilustrira tudi na{e kriti~no realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov, ki ga bomo posku{ali razviti v naslednjem poglavju. 118 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov Slika 2: Konstruktivistični raziskovalni program na primeru varnostne politike držav Vir: Jepperson, Wendt in Katzenstein (1996: 53). Slika 2 ponazarja pet vzro~no zastavljenih teoreti~nih trditev (ibid.: 52–3). (1) Mednarodne norme ali pravila imajo dvojni u~inek – oblikujejo nacionalne varnostne interese ali pa (neposredno) vplivajo na varnostno politiko dr`av. (2) Kulturni in institucionalni elementi dr`avnih globalnih in šnotranjih’ okolij (predvsem norme in pravila) oblikujejo identiteto dr`av. (3) Variacije ali spremembe v identiteti dr`av vplivajo na varnostne interese in varnostno politiko dr`av. (4) Izoblikovane identitete dr`av vplivajo na meddr`avne, na pravilih osnovane strukture (kot so mednarodni re`imi in varnostne skupnosti). (5) Politike dr`av hkrati reproducirajo in rekonstruirajo kulturne in institucionalne strukture. Iz povedanega je mogo~e razbrati, da je klju~en nov pojem, ki je problematiziran, identiteta (dr`ave).24 Poleg tega je teoreti~ni model šutemeljen’ v ontologiji, ki dialekti~no razre{uje dilemo strukture in delovanja (delovanje reproducira in/ali spreminja strukturo, struktura pa omogo~a in hkrati omejuje delovanje). Gre za Giddensovo (1984) šre{itev’,25 ki strukturo opredeljuje z materialnimi viri ter konstitutivnimi in regulativnimi pravili, sama pravila pa ena~i z institucijami.26 Tako na teoreti~nem kot na ontolo{kem nivoju je zato mogo~e konceptualizirati spremembe, toda njihovo razumevanje je predvsem idealisti~no (nasprotno materializmu).27 Opazna je tudi – glede na izhodi{~ni premislek v tem prispevku – pretirana pozornost dr`avi, ki se ji pripisuje mednarodno (dru`beno) delovanje, ne pa tudi drugim kolektivitetam in posameznicam/kom. Nenazadnje je, glede na intersubjektivno naravo mednarodne dru`be in posledi~no konstruktivisti~no zavezanost holizmu, slednjo te`ko koherentno misliti v povezavi z dialekti~no re{itvijo problematike strukture in delovanja, ki ne privilegira ne strukture ne delovanja. Poststrukturalisti~ne zgodbe V mnogo~em so postrukturalisti~ni pristopi radikalizacija teze o dru`beni konstrukciji realnosti. Poudarek ni na dru`beni naravi te realnosti kakor pri konstruktivistih, ampak na nenehnem konstruiranju te dru`bene realnosti. ^e je za katere izmed teoretikov mednarodnih odnosov mogo~e re~i, da hkrati pristajajo na to, da teoretik dru`benega in mednarodnega (politi~-nega) komuniciranja Deutsch (in drugi, 1957). Poleg Benka (1997: 173-8) podrobneje obravnava Deutscha tudi Brinar v tej {tevilki. 24 Ne glede na to, da je danes tudi sama postala predmet {tevilnih kritik, ki jo imajo za premalo sociolo{ko (Lapid in Kratochwil, 1996), je za ta poudarek zlasti pomembna Wendtova (1992) teoreti~na intervencija. 25 Šele na podlagi naslednjega poglavja bo mogo~e tej šre{itvi’ ugovarjati, da gre za nerazviti kriti~ni (znanstveni) realizem. 26 To ka`e zna~ilna konstruktivisti~na definicija (mednarodnih) institucij, po kateri so te “koherenten niz na~el, ki strukturirajo in organizirajo dolo~en skupek (ensemble) praks” (Wendt in Duvall, 1989: 60). 27 Še bolj idealisti~na in strukturalisti~na (ali holisti~na) je druga (analiti~na) ontologija, ki se naslanja na Searlovo (1995) teorijo nastanka institucionalnih dejstev na osnovi govornih dejanj. Institucije namre~ vidi zgolj kot mednarodna in dru`bena (torej kolektivna in intersub-jektivna) pravila, kjer je {e vedno pomembna razlika med konstitutivnimi in regulativnimi pravili (Kratochwil, 1989), ali pa tudi ta ne ve~, ker je vsako pravilo hkrati konstitutivno in regulativno za subjekte INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 119 Milan Brglez mednarodnih odnosov in njihovo delovanje (Onuf, 1989). Zanimivo je, da je tak{no razumevanje mednarodnih institucij agnosti~no do vpra{anja realnosti, ki bi obstajala neodvisno od jezika, ~eprav je filozofski vir, na katerega se naslanja (Searle, 1995), v osnovi empiri~ni (znanstveni) realist. 28 Razprave (in seveda njihovi rezultati) okoli obeh izpostavljenih dilem bodo po mnenju Smitha (1995: 26–30) najpomembnej{e za nadaljni razvoj teorij mednarodnih odnosov. 29 Še ve~, pogosto jih zanima zgolj pojavni nivo izre~enega, ne pa bistvo ubesedenega. Zato se do diskurza obna{ajo na na~in, ki je ontolo{ko zelo podoben empiri~-nemu realizmu, ki ga zagovarjajo racionalisti~ni pristopi. Razlog je v tem, da ve~ina poststruktu-ralistov (podobno kot racionalistov) reducira filozofijo dru`benih ved zgolj na epistemolo{ka vpra{anja. imajo teorije konstitutivno vlogo (ne pa pojasnjevalne) v mednarodni dru`beni praksi in da ni nobenega šobjektivnega’ temelja, na osnovi katerega bi bilo mogo~e bodisi špreverjati’ bodisi koherentno šutemeljiti’ teorijo,28 potem so to poststrukturalisti. Poleg zagovarjanja epistemolo{kega relativizma je za njih prav tako mogo~e re~i, da so (super)idealisti (radikalnej{i od konstruktivistov) v ontolo{kem pomenu, saj naj ne bi izven diskurza in diskurzivnih praks obstajala nikakr{na realnost, tudi dru`bena in mednarodna ne. Toda, ko zavra~ajo izhodi{~no postavljeno razumevanje znanstvenega realizma, ne opazijo, da se do samih diskurzov obna{ajo šrealisti~no’.29 Seveda ima povedano nekaj opraviti tudi z institucionalizacijo mednarodnih odnosov. Tudi mednarodna (dru`bena) struktura in mednarodne institucije kot njen konstitutivni del so namre~ diskurzivno pogojene. Mednarodna (dru`bena) struktura je tako nelo~ljivo povezana s prakso, ki jo kontingentno (naklju~no) reproducira ali spreminja. Ta praksa pa je diskurzivna praksa, ki zaradi (vse)prisotnosti mo~i privilegira dolo~ene pomene nad drugimi (Bartelson, 1998). Pri tem mo~ ni samo posredovana z diskurzom in diskurzivno prakso. Je nelo~ljivi del same diskurzivne realnosti. Na bolj škonkretni’ ravni so tako denimo identitete dr`av nenehni rezultat diskurzivnih praks, med katerimi je klju~na zunanja politka, ki šproducira’ in šreproducira’ dr`avne meje, ki se zdijo za dr`ave bistvene (Campbell, 1992; Shapiro in Alker, 1996). Ontolo{ke predpostavke teorij institucionalizacije mednarodnih odnosov, ki smo jih dosedaj obravnavali, {e zlasti šre{itve’ problematike strukture in delovanja, so za poststrukturaliste aporia obstoje~ega. Racionalisti in konstruktivisti naj bi bodisi postvarili mednarodno (dru`beno) strukturo bodisi dolo~ili objektivno bistvo šsubjektov’ in njihovega delovanja. Namesto te aporije vidijo poststrukturalisti mo`nost sprememb v kontigentnih (naklju~nih) prekinitvah znotraj diskurzivnih praks dr`av (Doty, 1997: 377), saj so te kot drugi šsubjekti’ mednarodnih (dru`benih) odnosov vedno v procesu, in ne pred procesom (Weber, 1995; Ringmar, 1996; Walker, 1997). Namre~, “vsi subjekti v procesu (bodisi individualni ali kolektivni) so ontolo{ki u~inek praks, ki se performativno dogajajo (which are performatively enacted)” (Weber, 1998: 78). Poudarjanje procesne narave ne samo institucij, ampak tudi šsubjektov’, je pomemben prispevek poststrukturalizma k razumevanju institucionalizacije mednarodnih odnosov. Kriti~no pa je treba presojati predvsem poststrukturalisti~no relativiziranje ontologije dru`benega (mednarodnega) delovanja, ki ena~i vse šsubjekte’ kot rezultate in vzroke praks. Ni namre~ isto (razen morda semanti~no), ali pojmujemo diskurzivno (dru`beno) prakso skozi posameznice/ke (kakorkoli jim `e zanikamo vlogo avtonomnih šsubjektov’ v odnosu do diskurzivnih struktur) ali skozi druge kolektivitete in institucije, predvsem dr`ave. 120 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov Prav tako velja omeniti prispevek poststrukturalizma h kritiki zgre{enega pojmovanja, da mednarodni procesi te~ejo neodvisno od drugih dru`benih procesov. Do tak{nega pojmovanja prihaja zato, ker se horizontalno diferenciacijo ali razdelitev svetovnega ozemlja med dr`ave zamenjuje in postvarja v vertikalno diferenciacijo ali pojmuje kot razli~ne ontolo{ke ravni (Walker, 1993). Institucije, kot so diplomacija, mednarodno pravo in svetovni trgi, namre~ ne obstajajo šnad’ dr`avami ali šnaprej od’ njihovih meja, saj se (re)producirajo podobno kot druge dru`bene institucije, s tem da so vzajemno povezane z vsemi vrstami pozicioniranih praks (glede na strukturo kontekstov ali okolij, v katerih potekajo), vklju~no s povsem lokalnimi praksami (Patomäki, 1996: 115). racionalizem konstruktivizem poststrukturalizem Ustrezna metafora za razumevanje institucij ekonomija sociologija sociologija/filozofija Ontologija institucij materializem idealizem (super)idealizem Problematika delovanje – struktura individualize!!! dialektika ali holizem holizem Epistemologija institucij objektivnost intersubjektivnost relativnost Epistemološko izhodišče racionalnost akterjev dru`bene realnosti konstrukcije realnosti Vloga teorije glede na prakso mednarodnih odnosov pojasnjevalna pojasnjevalna in konstitutivna konstitutivna Odnos do (znanstvenega) realizma empiri~ni realizem nerazvit kriti~ni realizem ali agnosticizem zavra~anje realizma in diskurzivni empiri~ni realizem Slika 3: Shematizirana primerjava treh (meta)zgodb o institucionalizaciji mednarodnih odnosov Za kriti~no realisti~no zgodbo o institucionalizaciji mednarodnih odnosov Ali so v prej{njem poglavju predstavljeni pogledi o institucio-nalizaciji mednarodnih odsnosov realni? Upo{tevaje uvodoma opredeljen pojem (znanstvenega) realizma, bi lahko rekli, da so razen postrukturalisti~nih zgodb, ki to same eksplicitno zavra~ajo, ti INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 121 Milan Brglez pogledi so šrealni’ (glej tudi sliko 3). Vendar smo `e v samem uvodu poleg zahteve po realizmu postavili tudi zahtevo po eni zgodbi, zgodbi ki bi vsaj na~eloma zajela tudi poststrukturalisti~ne poglede ali jih vsaj resno vzela. Da bi bilo to mogo~e, moramo pred razdelavo tak{ne alternativne zgodbe jasneje opredeliti, za katero vrsto znanstvenega realizma nam gre. Potem bodo tudi izrazi, ki smo jih uporabili v zadnji vrstici slike 3, jasnej{i. Kriti~ni (znanstveni) realizem Znotraj splo{ne opredelitve (znanstvenega) realizma je treba potegniti vsaj eno natan~no lo~nico. Lo~iti moramo empiri~ni od kriti~nega (znanstvenega) realizma. Pri tem si bomo pomagali s shemo (glej sliko 4) metodolo{kih omejitev/mo`nosti, s katerimi se soo~a znanstvenik, ko se sku{a pribli`ati realnosti (epistemolo{ki relativizem poststrukturalizma bomo vzeli resno), ter predstavili, kako so lahko šrazlogi vzroki’. zmotljivost domneve Slika 4: Metodološke omejitve/možnosti približevanja realnosti Empiri~ni realizem v znanosti in filozofiji predpostavlja svet kot zaprt sistem, kjer naj bi bilo mogo~e empiri~no dose~i pogoje ceteris paribus, torej nadzorovati delovanje stranskih dejavnikov. Empiri~ne dogodke tako razlo`imo ali pojasnimo z lo~itvijo (ve~inoma tudi kvantitativno meritvijo) odvisnih od neodvisnih spremenljivk. Da bi te dogodke vzro~no pojasnili, se naslanjamo na ponavljajo~ se vzorec hkratnih ali soslednih pojavljanj, saj naj bi bila konstantna korelacija neodvisne in odvisne spremenljivke nujen, a nezadosten pogoj za dolo~itev vzroka in posledice. Celo mo`nosti, ki so zgolj obstajale, a se niso realizirale, je mogo~e kot zgodovinske protidejstvene 122 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov primere (Sylvan in Majeski, 1998) uporabiti za evidenco tak{ne, iz konstantne korelacije dveh ali ve~ih spremenljivk izhajajo~e vzro~nosti. Pri tem ostaja odnos tak{nega pojmovanja realnosti do teoreti~nih konceptov in znanstvenih metod ve~inoma nepro-blemati~en – bodisi naj bi obstajala korespondenca (preslikava) med koncepti in objekti v realnosti, bodisi koncepti reprezentirajo (predstavljajo) objekte iz realnosti na neproblemati~en na~in. Slednje velja tudi, ~e upo{tevamo falibilzem ali zmotljivost znanosti in njen korelat, domnevno naravo znanstvenih teorij (Popper, 1995/1963). V primerjavi z navedenim kriti~ni (znanstveni) realizem razume svet kot odprt sistem (le v omejenem smislu je mogo~e eksperimentalno izklju~iti delovanje zunanjih dejavnikov). ^e je ({e zlasti dru`ben) svet odprt sistem, se ne moremo naslanjati na empiri~no ponavljanje vzorca neodvisne in odvisne spremenljivke niti kot na nujni niti kot na zadostni pogoj za dolo~itev vzro~ne zveze med njima (Harré in Madden, 1975). Ker deduktivna subsumpcija (ali podrejanje) empiri~nih dogodkov pod univerzalne zakone (ali empiri~ne regularnosti) ne pojasni, ampak zgolj posplo{i problem (tudi ~e bi bilo korelacij med dvema spremenljivkama kon~no mnogo, {e vedno ne bi vedeli, zakaj je do teh korelacij pri{lo)30 , moramo za vzro~no pojasnitev tak{nih dogodkov uvesti “nove koncepte, ki {e niso zajeti v eksplanandumu [tistem, kar naj bi bilo pojasnjeno; tudi posledici]” (Bhaskar, 1998: xi). Kriti~ni realizem po vzoru marksizma tako lo~uje pojavnost pojava od njegovega bistva in postavlja šgenerativne vzro~ne mehanizme’31 v realno (~etudi {e ne neposredno opazljivo).32 Stratifikacija realnosti (Bhaskar, 1978: 56–62) – na (i) realno, kjer so šgenerativni vzro~ni mehanizmi’, (ii) dejstveno, kjer so dogodki rezultat hkratnega delovanja ve~ švzro~nih mehanizmov’, in (iii) opazljivo, kjer so le nekateri od dogodkov v resnici zaznani – ni neproblemati~no dana, ampak zahteva dodaten napor zlasti pri teoreti~ni konceptualizaciji. Prav tako omogo~a razumeti prej opisani empiri~ni realizem kot marginalni primer kriti~nega realizma, ker je pogoju šopazljivo = dejstveno = realno’ zelo te`ko, v dru`benem svetu pa kar nemogo~e v celoti zadostiti. Seveda je opredelitev vzro~nosti z šgenerativnimi vzro~nimi mehanizmi’ primernej{a za naravoslovje in je v dru`boslovju videti mehansko, zato je te`ko dokazovati, da so individualni in/ali kolektivni razlogi (in nameni) za delovanje šgenerativni vzro~ni mehanizmi’. Za mednarodne odnose kot znanstveno disciplino – kakor tudi za dru`bene vede na splo{no – je primerneje govoriti o šodprtih dru`benih (torej zgodovinskih) vzro~nih kompleksih’, del katerih so tudi razlogi (Bhaskar, 1994: 103-4). Tak{en vzro~ni kompleks sestavlja pet nujnih elementov: (i) “zgodovinsko konstituirane posamezni[ce/ki] kot utele{eni akterji”, (ii) “smiselno, zgodovinsko strukturirano ravnanje”, (iii) “regulativna in konstitutivna pravila, ki jih predpostavlja vsako ravnanje, pa tudi sama konstitucija akterjev”, (iv) “viri kot sposobnosti akterjev in 30 V mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini zelo podobno in – zaenkrat – {e neovr`eno argumentacijo najdemo v kritiki (Dessler, 1991) behavioristi~nega, metodolo{ko individu-alisti~nega projekta Correlates of War. 31 Razumemo jih lahko kot u~inkujo~e tendence, “ki jih je mogo~e posedovati, ne da bi bile realizirane, realizirati, ne da bi se aktualizirale [v odprtem sistemu lahko ena tovrstna tendenca izni~i drugo], pa tudi aktualizirati, ne da bi jih ljudje empiri~no identificirali” (Bhaskar, 1994: 23). 32 V podporo tako razumljenemu realizmu je mogo~e trditi, da “lahko teoreti~ne entitete in procesi, ki so bili prvotno zami{ljeni zgolj kot verjetne pojasnitve opazovanih fenomenov, postanejo preverljivi bodisi s konstrukcijo pri-pomo~kov, ki {irijo doseg ~love{ko zaznavnega, bodisi s konstrukcijo instrumentov, ki so sposobni zaznati u~inke prvotno zgolj zami{ljenih generativnih mehanizmov (v slednjem primeru uporabljamo vzro~ni kriterij za pripisovanje realnosti: esse ni~ ve~ est percipi)” (Bhaskar, 1998: xi). INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 123 Milan Brglez 33 Omogo~a pa nam tudi dolo~eno kritiko, saj predstavniki obeh tradicij – znanstvene razlage in hermenevti~nega razumevanja – iz vsaj vpra{ljivih razlogov pristajajo na empiri~no realisti~no pojmovanje vzro~nosti. ^e je to pojmovanje zgre{eno, bi morali pozitivisti utemeljiti, zakaj naj bi bil pozitivizem uporaben samo v dru`benih vedah (v naravoslovju namre~ ni uporaben). Na drugi strani bi morali šhermeneutiki’ kot nasprotniki pozitivizma vnovi~ presoditi svoje razlikovanje do kriti~no realisti~no pojmovane šenotne’ znanosti (Bhaskar, 1998: xiv–xv). 34 Na mo`nost, da relativizem ne nasprotuje realizmu in da je mogo~e biti relativist nasproti razli~nim filozofskim (in posledi~no znanstvenim) absolutizmom, opozarjata tudi Harré in Krausz (1996). Avtor, ki ga sami kriti~ni realisti navajajo (Norris, 1997: 13–26; Wight, 1999: 137–8) kot najdoslednej{ega misleca, ki naj bi kljub povsem relativisti~nim tolma-~enjem njegovih interpretov ostal v bistvu kriti~ni realist, je Derrida. Predvsem je aktualna njegova razprava o metafori in konceptu (Derrida, 1971). njihove materialne mo`nosti” in (v) “relacijske in pozicionirane prakse” (Patomäki, 1996: 114). ^e k temu dodamo {e razumevanje vzroka kot nezadostnega in hkrati potrebnega elementa vzro~nega kompleksa, ki sam po sebi ni nujen, vendar je hkrati zadosten za povzro~enje posledice (ibid.: 112; Mackie, 1976), dobimo razumevanje vzro~nosti, ki lahko v marsi~em pribli`a špozitivisti~no’ razlago in šhermenevti~no’ razumevanje institucionalizacije mednarodnih odnosov.33 Obenem nam povedano omogo~a natan~nej{e razumevanje kriti~nega (znanstvenega) realizma kot teorije (torej domneve), ki zdru`uje ontolo{ki realizem, epistemolo{ki relativizem in racionalizem v zadevah prakti~ne presoje in vrednotenja.34 ^e sedaj iz te natan~neje opredeljene perspektive, ki naj bi bila sposobna lo~evati navideznost od bistva pojavov, zopet zastavimo vpra{anje realnosti v prej{njem poglavju obravnavanih zgodb o institucionalizaciji mednarodnih odnosov, potem bomo raciona-listi~ne zgodbe jasno ozna~ili za nerealne v primerjavi s konstruk-tivisti~nimi in postmodernisti~nimi (glej tudi sliko 3). Vendar imamo tudi pri slednjih dveh nekatere zadr`ke, ki so vezani na njihov zgolj ali predvsem filozofski idealizem (ne trdimo, da je nerealen) in na {e vedno premajhno pozornost, ki jo posve~ajo ontolo{ki dialektiki strukture in delovanja. A ker ne gre, da bi samo kritizirali, bomo sku{ali v nadaljevanju konstruirati ontolo{ki model, za katerega menimo, da bolje osvetljuje procese institucionalizacije mednarodnih odnosov, in nakazati nekatere njegove teoreti~ne konsekvence. Kriti~no realisti~na ontologija in teorija institucio-nalizacije Kriti~no realisti~na dru`bena ontologija se naslanja na Marxovo relacijsko pojmovanje dru`be, po katerem “dru`ba ne sestoji iz individuov, ampak izra`a vsoto odnosov, razmerij, v katerih so ti individui drug do drugega” (Marx, 1985: 159), in nanj navezuje osnovni “transformacijski model” povezanosti dru`bene strukture in ~love{kega delovanja (Bhaskar, 1986: 126). Za potrebe na{e razlage ga bomo dopolnili z mednarodno dimenzijo (glej sliko 5). (mednarodna) družbena struktura k k omogo~anje/ omejevanje tt » reprodukcija/ transformacija ~love{ko delovanje Slika 5: Transformacijski model kritičnega realizma 124 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov Ta model izrecno poudarja, da gre za dva razli~na in hkrati soodvisna ontolo{ka nivoja – posameznice/ki niso odnosi, dru`be in institucije pa ne zavestni akterji ali subjekti. Oba ontolo{ka nivoja sta v procesu (vedno v nastajanju in obenem vedno `e tu, švzro~no’ delujo~a), pri ~emer je vsakokratna zveza med njima v marsi~em kontingentna (naklju~na), kar pa ne pomeni, da je tudi arbitrarna (ni vseeno, kako jo osmislimo). ^e parafraziramo Bhaskarja, so (mednarodne) dru`bene strukture in (mednarodne) institucije kot njihov del tako vedno prisoten pogoj (materialni vzrok) kot kontinuirano reproducirajo~ se rezultat ~love{kega delovanja, dru`bena (mednarodna) praksa (kot delovanje posameznic/kov) pa je tako zavestna produkcija kot (obi~ajno nezavedna) reprodukcija obstoje~ih dru`benih (in/ali mednarodnih) struktur (kar vklju~uje tudi mednarodne institucije). O mednarodni dru`bi in mednarodnih institucijah tako lahko govorimo kot o dvojnosti strukture, vlogo posameznice/ka v njeni konstituciji pa razumemo skozi dvojnost prakse (Bhaskar, 1979: 43–4). V primerjavi s konstruktivisti~nimi in poststrukturalisti~nimi razumevanji vsebuje ta model priznanje materialne in idealne realnosti, kar se ontolo{ko ka`e (in ima teoreti~ne posledice) na treh ravneh: na ravni strukture, ravni akterjev in ravni njihove dinami~ne povezave skozi prakso. Dru`bene (mednarodne) strukture ne moremo pojmovati brez temeljnih elementov, dru`benih (mednarodnih) odnosov. Zato je treba omenjeno Giddensovo (1984) pojmovanje strukture, ki z njo razume materialne vire ter konstitutivna in regulativna pravila, dopolniti. Strukturo sestavljajo predvsem notranji in zunanji odnosi, pod prvimi mislimo na odnose, ko posamezni šsubjekt’ v bistvu ne bi bil, kar je, ~e ni drug šsubjekt’ v dolo~enem odnosu do njega, pod drugimi pa pojmujemo naklju~ne (lahko bi bili tudi druga~ni) rezultate dru`benega (mednarodnega) delovanja, ki jih omogo~ajo obstoje~i (materialni) viri in pravila (Patomäki, 1992: 39, 57). Dru`benega (mednarodnega) delovanja ni mogo~e razumeti brez posameznic/kov, ker imajo samo ti “transformativno sposobnost, ki je lastna konceptu delovanja kot takemu” (Bhaskar, 1994: 254). S tem ne trdimo, da je švolja konkretnih posameznic/kov’ odlo~ilna za dru`beno (mednarodno) delovanje, ker (i) se šveliko dogaja tudi za njihovim hrbtom’, (ii) se pogosto ne zavedajo, kaj po~no in so kon~no (iii) kot akterji v procesu tudi notranje strukturirani (Wight, 1999: 129–35), med drugim zaradi svojih strukturno (nujno) dolo~enih pozicij (vlog) in odnosov z drugimi akterji, v katere (naklju~no) vstopajo. Povezavo med dru`benim (mednarodnim) delovanjem akterjev in dru`benimi (mednarodnimi) strukturami predstavlja sistem strukturno dolo~enih in lokaliziranih pozicij in praks, ki so neodvisne od konkretnih posameznic/kov, ki delujejo, ne pa od ~love{kega delovanja kot takega. Zato mednarodne (dru`bene) institucije ne obstajajo neodvisno od dru`benega (mednarodnega) delovanja, ki ga INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 125 Milan Brglez urejajo ali konstituirajo. Prav tako mednarodne (dru`bene) institucije niso neodvisne od pojmovanj akterjev (posameznic/kov) o tem, kaj po~no med delovanjem. Kon~no so tudi le relativno šdolgotrajnej{e’ od mednarodnega (dru`benega) delovanja in pozicioniranih in lokaliziranih dru`benih praks, a to ne pomeni, da so mednarodne (dru`bene) institucije nespremenljive. Spremembe mednarodnih (dru`benih) institucij so mo`ne, ~eprav so pogojene s spremembami v razmerjih mo~i tako na konceptualni ravni kot na ravni dru`benih (mednarodnih) odnosov. Transformacijski model kriti~nega realizma je mogo~e za šnadaljno uporabo’ – kot osnove za razumevanje institucionalizacije mednarodnih odnosov – {e detaljnej{e razviti. To sku{amo storiti s sliko 6. -t! ji -Wit 11 -L> Mednarodna institucionalna struktura relacijske in pozicijske (lokalizirane) družbene (mednarodne) prakse —O Državna institucionalna struktura - relacijske in pozicijske (lokalizirane) družbene (državne) prakse —D> Družbena institucionalna struktura - relacijske in pozicijske (lokalizirane) družbene prakse Al Kk "----------->- Človeško delovanje lfil -t> M U -> -t> Slika 6: Kritično realistični model institucionalizacije mednarodnih odnosov Poleg omogo~anja in omejevanja ~love{kega delovanja skozi dru`bene prakse (torej vpliva institucionaliziranih struktur), kar je prikazovala `e slika 5, ta bolj razdelan model ponazarja, da gre v primeru mednarodnih institucij za posredovanje njihovega vpliva na delovanje posameznic/kov (preko dr`avnih in dru`benih institucionalnih struktur). To posredovanje seveda odtujuje posameznice/ke od mednarodnih institucij. Vseeno pa velja, da je kakr{nakoli dru`bena praksa in ~love{ko delovanje kot njena osnova mogo~a le, ~e posameznice/ki predhodno obstoje~e institucionalne strukture na dru`beni, dr`avni in mednarodni ravni internalizirajo oziroma ponotranjijo. ^e pogledamo pu{~ice na desni strani modela, ki ponazarjajo 126 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov (podobno kot na sliki 5) reproduktiven in trasformativen vpliv ~love{kega delovanja skozi dru`bene prakse na dru`bene, dr`avne in mednarodne institucionalizirane strukture, je treba tej osnovni dimenziji dodati tudi, da so te institucionalne strukture za posameznico/ka objektivne narave. Objektivne so ne samo za posameznice/ke, marve~ tudi za druge dru`bene, dr`avne in mednarodne institucije, ko te švstopajo’ (spet ne brez posameznic/ kov) v svoja medsebojna razmerja. Zaradi njihove objektivne narave je te hkrati obstajajo~e dru`bene, dr`avne in mednarodne institucije mogo~e ontolo{ko lo~evati le na podlagi nara{~ajo~e kompleksnosti odnosov, ki jih strukturirajo. Dru`benih (mednarodnih) procesov, ki te ontolo{ko razli~ne ravni institucionalne kompleksnosti nenehno obnavljajo in/ali spreminjajo, preprosto ni mogo~e vnaprej lo~evati na zgolj dru`bene, dr`avne ali mednarodne. Klju~no je namre~ spoznanje, da gre v primeru vseh institucij za eksternalizacijo ~love{kega delovanja. Dinami~ni moment na{ega kriti~no realisti~nega modela institucionalizacije mednarodnih odnosov predstavljajo relacijske in pozicijske (lokalizirane) dru`bene prakse. Le skozi te prakse je mogo~e razumeti, kako sta ontolo{ka nivoja posameznice/ka in dru`benih (mednarodnih) institucij medsebojno povezana. Ko te prakse opredeljujemo kot pozicijske, mislimo na strukturno dolo~ene vloge ali na notranje dru`bene (mednarodne) odnose, v katere posameznice/ki nujno vstopajo, jih reproducirajo in potencialno spreminjajo. Prav tako nujna izgleda lokalizirana narava dru`benih (mednarodnih) praks, saj se te vedno dogajajo na dolo~enem prostoru. V primerjavi s tem relacijski šmoment’ dru`benih (mednarodnih) praks izpostavlja naklju~ni karakter zunanjih dru`benih (mednarodnih) odnosov, v katere tudi vstopajo posameznice/ki in drugi akterji (akterji – toda ne zavestni – so lahko tudi institucije kot kolektivitete), ko šigrajo’ svoje strukturno dolo~ene vloge. Tudi pri opredeljevanju dru`benih (mednarodnih) praks pa velja ponoviti, da imajo le posameznice/ki mo~ kot transformativno sposobnost (potencialno lahko vedno delujejo druga~e).35 Povedano ima {e dve teoreti~ni posledici in eno metodolo{ko. Prva teoreti~na konsekvenca je v priznanju dru`bene narave mednarodnih institucij, pa tudi same mednarodne skupnosti (bolje dru`be). Kot v dr`avi in trgu ni ~isto ni~ naravnega, tudi v mednarodnih institucijah in mednarodni skupnosti ne gre iskati šnarave’. Druga teoreti~na konsekvenca je, da je potrebno za ustrezno realisti~no osvetlitev procesa institucionalizacije tudi v mednarodnih odnosih za~eti pri tistem, ki lahko (vsaj potencialno) kaj spremeni, to pa so posameznice/ki v lokaliziranih in konkretnih dru`benih odnosih. Nerealisti~no je namre~ dr`avo razumeti druga~e kot dru`beno institucijo in/ali dru`beno strukturo, katera dejansko zakriva svoje bistvo, ki je skrito v zgodovinski praksi dru`benih 35 V primerjavi s to mo~jo posameznic/kov velja strukturno mo~ razumeti kot nujno sestavino strukturno dolo~enih notranjih dru`benih (mednarodnih) odnosov (primer bi bila razmerja dominacije, ko brez šhlapca’ ni šgospodarja’). Tudi relacijske mo~i (~e nekdo šprisili’ nekoga, da stori nekaj, kar druga~e ne bi storil), ki se realizirajo skozi na-klju~ne interakcije med akterji ali skozi zunanje dru`bene (mednarodne) odnose, ni brez strukturno dolo~enih mo`nosti in omejitev za akterje, ki v te odnose vstopajo (Isaac, 1987; Guzzini, 1993; Rile Hayward, 1998). INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 127 Milan Brglez (mednarodnih) odnosov. Pomembni niso le meddr`avna praksa in meddr`avni odnosi, ker gre v tem primeru v bistvu le za medinstitucionalno prakso in medinstitucionalne odnose, ki imajo svojo realno osnovo v dru`benih (mednarodnih) odnosih, katere med drugim realisti~no razkrivajo avtorice/ji feministi~nih teorij mednarodnih odnosov (Tickner, 1997). Kon~na metodolo{ka konsekvenca je, da je realno preu~evati mednarodne odnose kot znanstveno podro~je skozi analizo konkretnih dru`benih odnosov. Sam ontolo{ki model kriti~nega realizma dobi namre~ šempiri~ni smisel’ le ob hkratni uporabi: (i) strukturne analize, ki se osredoto~a na mo`nosti, ki jih imajo posamezni (individualizirani ali institucionalizirani) akterji v dolo~enih šnotranjih’ in šzunanjih’ institucionalno strukturiranih kontekstih; in (ii) zgodovinske analize, ki odgovarja na vpra{anje, zakaj je pri{lo do to~no dolo~enega rezultata glede na strukturne mo`nosti in omejitve vseh relevantnih kontekstov. Pri tem velja opozoriti, da tak{na metodologija poleg dela na razvijanju konceptualizacije predpostavlja uporabo vseh mo`nih empiri~nih in neempiri~nih metod, {e zlasti pa intenzivni in kvalitativni pristop k posameznemu problemu preu~evanja (torej tudi k institucionalizaciji mednarodnih odnosov). Sklepni premislek Kriti~ni (znanstveni) realizem je teorija (torej domneva), ki ponuja ontolo{ko osnovo, katera omogo~a, da mednarodne institucije pojmujemo kot ideje (skozi hkratno dvojno delovanje pravil – konstitutivno in regulativno), ki imajo materialno osnovo v obstoje~ih dru`benih (mednarodnih) odnosih in razmerjih mo~i, ki te odnose pre`emajo. O obojem, o vlogi idej in o vlogi materialne osnove, je namre~ mogo~e razpravljati realisti~no, pa pri tem ne zapasti v pozitivizem. Prav tako je mogo~e realisti~no razpravljati o procesih mednarodne insititucionalizacije z diskurzom, ki ne privilegira niti dru`bene (mednarodne) strukture niti delovanja posameznic/kov. Upo{tevati moramo, da sta obe ontolo{ki ravni sokonstitutivni in med sabo švzro~no’ u~inkujo~i, ter priznati, da ju ni mogo~e medsebojno reducirati. ^e poleg tega upo{tevamo {e procesno naravo obeh entitet, tako posameznice/ka kot (mednarodne) dru`be in njenih institucij, lahko kon~no zatrdimo, da smo se izognili relativizmu, ki izven diskurza (in diskurze tako kot diskurzivne prakse jemljemo zelo resno) ne vidi realnosti. Realisti~no razumevanje in razlaga institucionalizacije mednarodnih odnosov, za katero se zavzemamo, ima {e nekaj prakti~nih implikacij. @e zgolj s posku{anjem razlage in razumevanja obstoje~ega odpira tudi kriti~na vpra{anja, tako da presega delitev med problemsko zastavljenimi in kriti~no naravnanimi teorijami mednarodnih odnosov. Kriti~ni naboj, ki ga vsebuje, lahko skozi 128 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov ozave{~anje in novo znanje realnim akterjem mednarodnih odnosov pomeni tudi emancipatorni potencial (Bhaskar, 1986; Price in Reus-Smit, 1998). Klju~ do njega je v spoznanju, da so spremembe tudi v mednarodnih odnosih mo`ne, a ne nujne. Še ve~, gre za spoznanje, da so mo`ne tudi mirne spremembe (Patomäki, 1995), a je tudi za njih treba kaj storiti. Konec koncev so lahko odgovorni le tisti, ki imajo v dru`benem (mednarodnem) svetu realno sposobnost, kaj narediti. Neprijetnost kriti~nega realizma in nelagodje, ki ga vzbuja, izhajata iz spoznanja, da smo vsi lahko potencialno soodgovorni. ^e zaradi drugega ne, pa zato, ker pristajamo na obstoje~e – tako v teoriji kot v praksi. LITERATURA ADLER, EMANUEL (1997): Seizing the Middle Ground: Constructivism in World Politics. European Journal of International Relations, 3, 3, str. 319–63. ARON, RAYMOND (1981/1966): Peace and War: A Theory of International Relations. Malabar, FL: Robert E. Krieger. ASHLEY, RICHARD K. (1983): Three Modes of Economism. International Studies Quarterly, 27, 4, str. 463–96. BALDWIN, DAVID A., ur. (1993): Neorealism and Neoliberalism: The Contemporary Debate. New York: Columbia University Press. BARTELSON, JENS (1998): Second Natures: Is the State Identical with Itself? European Journal of International Relations, 4, 3, str. 295–326. BENKO, VLADO (1997): Znanost o mednarodnih odnosih. Ljubljana: Fakulteta za dru`bene vede. BENNINGTON, GEOFFREY (1998): Dekonstrukcija in filozofi (sama ideja). Prevedel Uro{ Grilc. Problemi, XXXVI, 1–2, str. 165–221. BERGER, PETER L. in THOMAS LUCKMANN (1988/1966): Dru`bena konstrukcija realnosti: razprava iz sociologije znanja. Prevedel Ale{ Debeljak. Ljubljana: Cankarjeva zalo`ba. BHASKAR, ROY (1978): A Realist Theory of Science, 2. izdaja. Sussex: The Harvester Press. BHASKAR, ROY (1979): The Possibility of Naturalism: A Philosophical Critique of the Contemporary Human Sciences. Sussex: The Harvester Press. BHASKAR, ROY (1986): Scientific Realism and Human Emancipation. London in New York: Verso. BHASKAR, ROY (1993): Dialectic: The Pulse of Freedom. London in New York: Verso. BHASKAR, ROY (1994): Plato Etc.: The Problems of Philosophy and Their Resolution. London in New York: Verso. BHASKAR, ROY (1998): General Introduction. V Margaret Archer, Roy Bhaskar, Andrew Collier, Tony Lawson in Alan Norrie (ur.) Critical Realism: Essential Readings, str. ix-xxiv. London in New York: Routledge. BOUCHER, DAVID (1998): Political Theories of International Relations: From Thucydides to the Present. Oxford, UK: Oxford University Press. BRGLEZ, MILAN (1996): O razvoju teoreti~nega razmi{ljanja o mednarodnih odnosih. Teorija in praksa, 33, 1, str. 18–35. BROWN, CHRIS (1992): International Relations Theory: New Normative Approaches. New York: Harvester Wheatsheaf. BROWN, CHRIS (1997): Review Article: Theories of International Justice. British Journal of Political Science, 27, 2, str. 273–97. INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 129 Milan Brglez BULL, HEDLEY (1977): The Anarchical Society: A Study of Order in World Politics. London [in drugod]: Macmillan. BUNGE, MARIO (1996): Finding Philosophy in Social Sciences. New Haven in London: Yale University Press. BUZAN, BARRY, CHARLES JONES in RICHARD LITTLE (1993): The Logic of Anarchy: Neorealism to Structural Realism. New York: Columbia University Press. CAMPBELL, DAVID (1992): Writing Security: United States foreign policy and the politics of identity. Manchester: Manchester University Press. CARLSNAES, WALTER (1992): The Agency-Structure Problem in Foreign Policy Analysis. International Studies Quarterly, 36, 3, 245–70. CARLSNAES, WALTER (1994): In Lieu of Conclusion: Compatibility and The Agency-Structure Issue in Foreign Policy Analysis. V Walter Carlsnaes in Steve Smith (ur.) European Foreign Policy: The EC and Changing Perspectives in Europe, str. 274–87. London [in drugod]: Sage. CARR, EDWARD HALLETT (1964/1939): The Twenty Years’ Crisis? 1919–1939. New York [in drugod]: Harper & Row. CONNOLLY, WILLIAM E. (1994): The Terms of Political Discourse, 3. izdaja. Oxford, UK: Blackwell. COX, ROBERT W. (1981): “Social forces, states, and world orders: beyond international relations theory”. V Robert W. Cox s sodelovanjem Timothy J. Sinclair (1996) Approaches to World Order, str. 85–123. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. COX, ROBERT W. (1983): Gramsci, hegemony, and international relations: an essay in method. V Robert W. Cox s sodelovanjem Timothy J. Sinclair (1996) Approaches to World Order, str. 124–43. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. DERRIDA, JACQUES (1971): La mythologie blanche: la métaphor dans le texte philosophique. V Jacques Derrida (1997/1972) Marges de la philosophie, str. 247–324. Paris: Les Éditions de Minuit. DESSLER, DAVID (1989): What’s at stake in the agent-structure debate? International Organization, 43, 3, str. 441–73. DESSLER, DAVID (1991): Beyond Correlations: Toward a Causal Theory of War. International Studies Quarterly, 35, 3, str. 337–55. DEUTSCH, KARL W., SIDNEY A. BURRELL, ROBERT A. KANN, MAURICE LEE, JR., MARTIN LICHTERMAN, RYMOND E. LINDGREN, FRANCIS L. LOEWENHEIM in RICHARD W. VAN WAGENEN (1957): Political Community and the North Atlantic Area: International Organization in the Light of Historical Experience. Princeton, NJ: Princeton Universtiy Press. DEVITT, MICHAEL (1997): Realism and Truth, 2. izdaja z novim komentarjem po sklepu. Princeton, NJ: Princeton University Press. DOTY, ROXANNE LYNN (1997): Aporia: A Critical Exploration of the Agent-Structure Problematique in International Relations Theory. European Journal of International Relations, 3, 3, str. 365-92. DUNNE, TIMOTHY (1995): “The Social Construction of International Society”. European Journal of International Relations, 1, 3, str. 367–89. DUNNE, TIMOTHY (1997): Realism. V John Baylis in Steve Smith (ur.) The Globalization of World Politics: An Introduction to International Relations, str. 109–24. Oxford, UK [in drugod]: Oxford Universtiy Press. FINK, HANS (1992): Socialna filozofija. Prevedla Zdenka Erbe`nik. Ljubljana: ZPS. GEORGE, JIM (1994): Discourses of Global Politics: A Critical (Re)Introduction to International Relations. Boulder, CO: Lynne Rienner. GIDDENS, ANTHONY (1984): The Constitution of Society: Outline of the Theory of Structuration. Cambridge, UK: Polity Press. GILL, STEPHEN, ur. (1993): Gramsci, Historical Materialism and International Relations. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. 130 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov GILPIN, ROBERT (1981): War and Change in World Politics. New York: Cambridge University Press. GILPIN, ROBERT s pomo~jo JEAN M. GILPIN (1987): The Political Economy of International Relations. Princeton, NJ: Princeton University Press. GILPIN, ROBERT (1996): No One Loves a Political Realist. V Benjamin Frankel (ur.) Realism: Restatement and Renewal. Posebna {tevilka Security Studies 5(3), str. 3–26. GUZZINI, STEFANO (1993): Structural power: the limits of neorealist power analysis. International Organization, 47, 3, str. 443–78. GUZZINI, STEFANO (1998): Realism in International Relations and International Political Economy: The Continuing Story of a Death Foretold. London in New York: Routledge. HARRÉ, ROMANO in MICHAEL KRAUSZ (1996): Varieties of Relativism. Oxford, UK in Cambridge, MA: Blackwell. HARRÉ, ROMANO in EDWARD H. MADDEN (1975): Causal Powers: A Theory of Natural Necessity. Totowa, NJ: Rowman and Littlefield. HASENCLEVER, ANDREAS, PETER MAYER in VOLKER RITTBERGER (1996): Interests, Power, Knowledge: The Study of International Regimes. Mershon International Studies Review, 40, 2, str. 177–228. HAY, COLIN in DAVID MARSH (1999): Introduction: Towards a New (International) Political Economy? V Colin Hay in David Marsh (ur.) Putting the šP’ Back into IPE. Posebna {tevilka New Political Economy, 4, 1, str. 5–22. HOBBES, THOMAS (1961/1651): Leviathan or the Matter, Forme and Power of a Commonwealth Ecclesiaticall and Civil. Uredil Michael Oakeshott. Oxford, UK: Basil Blackwell. HOLLIS, MARTIN (1996): The Last Post? V Steve Smith, Ken Booth in Marysia Zalewski (ur.) International theory: positivism and beyond, str. 301–8. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. HOLLIS, MARTIN in STEVE SMITH (1991a): Explaining and Understanding International Relations. Oxford, UK: Clarendon Press. HOLLIS, MARTIN in STEVE SMITH (1991b): Beware of gurus: structure and action in international relations. Review of International Studies, 17, 4, str. 393–410. HOLLIS, MARTIN in STEVE SMITH (1996): A response: why epistemology matters in international theory. Review of International Studies, 22, 1, str. 111–116. ISAAC, JEFFREY C. (1987): Beyond the Three Faces of Power: A Realist Critique. Polity, xx, 1, str. 4–31. JEPPERSON, RONALD L., ALEXANDER WENDT in PETER J. KATZENSTEIN (1996): Norms, Identity, and Culture in National Security. V Peter J. Katzenstein (ur.) The Culture of National Security: Norms and Identity in World Politics, str. 33–75. New York: Columbia University Press. KATZENSTEIN, PETER J., ur. (1996): The Culture of National Security: Norms and Identity in World Politics. New York: Columbia University Press. KATZENSTEIN, PETER J., ROBERT O. KEOHANE in STEPHEN D. KRASNER, ur. (1998): International Organization at Fifty: Explorations and Contestation in the Study of World Politics. Posebna {tevilka International Organization, 52, 4. KEAT, RUSSELL in JOHN URRY (1975): Social Theory as Science. London in Boston: Routledge & Kegan Paul. KEOHANE, ROBERT O. (1983): Theory of World Politics: Structural Realism and Beyond. V Robert O. Keohane (1989) International Institutions and State Power, 35–73. Boulder, CO [in drugod]: Westview Press. KEOHANE, ROBERT O. (1984): After Hegemony: Cooperation and Discord in the World Political Economy. Princeton, NJ: Princeton University Press. KEOHANE, ROBERT O., ur. (1986): Neorealism and Its Critics. New York: Columbia University Press. INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 131 Milan Brglez KEOHANE, ROBERT O. (1989): International Institutions and State Power. Boulder, CO [in drugod]: Westview Press. KEOHANE, ROBERT O. in JOSEPH S. NYE, ur. (1972): Transnational Relations and World Politics. Cambridge, MA in London: Harvard University Press. KEOHANE, ROBERT O. in JOSEPH S. NYE (1989/1977): Power and Interdependence, 2. izdaja. New York: Harper Collins. KNUTSEN, TORBORN L. (1997): A History of International Relations Theory, 2. izdaja. Manchester in New York: Manchester University Press. KRASNER, STEPHEN D. (1982): Structural Causes and Regime Consequences: Regimes as Interverning Variables. V Friedrich Kratochwil in Edward D. Mansfield, ur. (1994) International Organization: A Reader, str. 97–109. New York: HarperCollins. KRASNER, STEPHEN D. (1996): The accomplishments of international political economy. V Steve Smith, Ken Booth in Marysia Zalewski (ur.) International theory: positivism and beyond, str. 108–27. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. KRATOCHWIL, FRIEDRICH V. (1989): Rules, Norms and Decisions: On the conditions of practical and legal reasoning in international relations and domestic affairs. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. LAPID, YOSEF in FRIEDRICH KRATOCHWIL, ur. (1996): The Return of Culture and Identity in IR Theory. Boulder, CO: Lynne Rienner. MACHIAVELLI, NICCOLO (1952/1532): The Prince. Prevedel Luigi Ricci, prevod revidiral E. R. P. Vincent. New York: A Mentor Book. MACKIE, J. L. (1976): Causes and Conditions. V Myles Brand (ur.) The Nature of Causation, str. 307–44. Urbana, IL [in drugod]: University of Illinois Press. MARX, KARL (1985): Kritika politi~ne ekonomije 1857/58 (METI I/8). Prevedli: Bo`idar Debenjak, Valentin Kalan, Toma` Mastnak, Jelica Šumi~-Riha, Rado Riha, Primo` Simoniti in Peter Wieser. Ljubljana: Delavska Enotnost. MEARSHEIMER, JOHN G. (1994/95): The False Promise of International Institutions. International Security, 19, 3, str. 5–49. MILLIKEN, JENNIFER (1999): The Study of Discourse in International Relations: A Critique of Research and Methods. European Journal of International Relations, 5, 2, str. 225–54. MORGENTHAU, HANS J. (1985/1948): Politics Among Nations: The Struggle for Power and Peace. Revidiral Kenneth W. Thompson. New York [in drugod]: McGraw-Hill. MURRAY, ALASTAIR J. H. (1997): Reconstructing Realism: Between Power Politics and Cosmopolitan Ethics. Edinburgh: Keele University Press. NARDIN, TERRY in DAVID R. MAPEL, ur. (1994): Traditions of International Ethics. Cambridge, UK: Cambridge University Press. NATANSON, MAURICE, ur. (1963): Philosophy of the Social Sciences: A Reader. New York: Random House. NEUFELD, MARK (1995): The Restructuring of International Relations Theory. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. NEUMANN, IVER B. (1999): Uses of the other: The East in European identity formation. Manchester: Manchester University Press. NORRIS, CHRISTOPHER (1997): Against Relativism: Philosophy of Science, Deconstruction and Critical Theory. Oxford, UK in Malden, MA: Blackwell. NORRIS, CHRISTOPHER (1999): Sexed equations and vexed physicists: The two cultures’ revisited. International Journal of Cultural Studies, 2, 1, str. 77–107. PATOMÄKI, HEIKKI (1992): Critical Realism and World Politics: An explication of a critical theoretical and possibilitstic methodology for the study of world politics. Türku: University of Türku. PATOMÄKI, HEIKKI, ur. (1995): Peaceful Change in World Politics. Tampere: Tampere Peace Research Institute (TAPRI). 132 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Za realisti~no razumevanje in razlago institucionalizacije mednarodnih odnosov PATOMÄKI, HEIKKI (1996): How to Tell Better Stories about World Politics. European Journal of International Relations, 2, 1, str. 105–33. POPPER, KARL R. (1995/1963): Conjectures and Refutations: The Growth of Scientific Knowledge. London: Routledge. PRICE, RICHARD in CHRISTIAN REUS-SMIT (1998): Dangerous Liasons? Critical Interntional Theory and Constructivism. European Journal of International Relations, 4, 3, str. 259–94. RILE HAYWARD, CLARISSA (1998): De-Facing Power. Polity, xxxi, 1, str. 1–22. RINGMAR, ERIK (1996): On the Ontological Status of the State. European Journal of International Relations, 2, 4, str. 439–66. ROUSSEAU, JEAN JACQUES (1756/1761): Extrait du projet de paix perpétuelle de Monsieur l’Abbé de Saint-Pierre. Dostopno na http://www. microserve.net/ ~gallanar/rousseau extrait%20du%20projet%20 de%20paix%20perpetuelle.htm (31. 10. 1999). RUGGIE, JOHN GERARD (1998): Constructing the World Polity: Essays on International Institutionalization. London in New York: Routledge. ONUF, NICHOLAS GREENWOOD (1989): World of our Making: Rules and Rule in Social Theory and International Relations. Columbia, SC: University of South Carolina Press. SAYER, ANDREW (1997): Method in Social Science: A realist approach, 2. Izdaja. London in New York: Routledge. SEARLE, JOHN R. (1995): The Construction of Social Reality. New York: The Free Press. SCHMITT, CARL (1994/1932): Pojem politi~nega. V Carl Schmitt: Tri razprave, str. 69–125. Prevedli Vlasta Jalu{i~ in Mojca Savski. Ljubljana: KRT. SHAPIRO, IAN (1990): Political Criticism. Berkely, Los Angeles in Oxford: University of California Press. SHAPIRO, IAN in ALEXANDER WENDT (1992): The Difference that Realism Makes: Social Sciences and the Politics of Consent. Politics & Society, 20, 2, str. 197–223. SHAPIRO, MICHAEL J. in HAYWARD R. ALKER, ur. (1996): Challenging Boundaries: Global Flows, Territorial Identities. London in Minneapolis, MN: University of Minnesota Press. SMITH, STEVE (1995): The Self-Images of a Discipline: A Genealogy of International Relations Theory. V Ken Booth in Steve Smith (ur.) International Relations Theory Today, str.1–37. Cambridge, UK: Polity Press. SMITH, STEVE (1997): New Approaches to International Theory. V John Baylis in Steve Smith (ur.) The Globalization of World Politics: An Introduction to International Relations, str. 165–90. Oxford: Oxford University Press. SOKAL, ALAN (1996a): Transgressing the Boundaries: Toward a Transformative Hermeneutics of Quantum Gravity. Social Text, 46, 7, str. 217–52. SOKAL, ALAN (1996b): A Physicist Experiments with Cultural Studies. Lingua Franca, 6, 4, str. 62–4. SPEGELE, ROGER D. (1996): Political Realism in International Theory. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. SYLVAN, DAVID in STEPHEN MAJESKI (1998): A Methodology for the Study of Historical Counterfactuals. International Studies Quarterly, 42, 1, str. 79-108. THUCYDIDES (1954/ca. 455–400 pr. n. {.): History of the Pelopennesian War. Prevedel Rex Warner. Melbourne, London in Baltimore: Penguin. TICKNER, J. ANN (1997): You Just Don’t Understand: Troulbed Engagements Between Feminists and IR Theorists. International Studies Quarterly, 41, 4, str. 611–32. VAN DIJK, TEUN A. (1998): Ideology: A Multidisciplinary Approach. London [in drugod]: Sage. VASQUEZ, JOHN A. (1983): The Power of Power Politics: A Critique. London: Frances Pinter. VON WRIGHT, G. H. (1975): Obja{njenje i razumevanje. Prevedel Aleksandar Pavkovi}. Beograd: Nolit. INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE 133 Milan Brglez WAVER, OLE (1996): The rise and fall of the inter-paradigm debate. V Steve Smith, Ken Booth in Marysia Zalewski (ur.) International theory: positivism and beyond, str. 149–85. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. WALKER, R. B. J. (1993): Inside/outside: International Relations as Political Theory. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. WALKER, R. B. J. (1997): The Subject of Security. V Keith Krause in Michael C. Williams (ur.) Critical Security Studies: Concepts and Cases, str. 61–81. Minneapolis, MN: University of Minnesota Press. WALTZ, KENNETH N. (1959): Man, the State and War: A Theoretical Analysis. New York in London: Columbia University Press. WALTZ, KENNETH N. (1979): Theory of International Politics. Reading, MA [in drugod]: Addison-Wesley. WEBER, CYNTHIA (1995): Simulating Sovereignty: Intervention, the State and Symbolic Exchange. Cambridge, UK [in drugod]: Cambridge University Press. WEBER, CYNTHIA (1998): Performative States. Millennium: Journal of International Studies, 27, 1, str. 77–95. WENDT, ALEXANDER E. (1987): The agent-structure problem in international relations theory. International Organization, 41, 3, str. 335–70. WENDT, ALEXANDER E. (1991): Bridging the theory/meta-theory gap in international relations. Review of International Studies, 17, 4, str. 383–92. WENDT, ALEXANDER E. (1992): “Anarchy is what states make of it: the social construction of power politics”. International Organization, 46, 2, str. 391–425. WENDT, ALEXANDER E. (1995): Constructing International Politics. International Security, 20, 1, str. 71-81. WENDT, ALEXANDER in RAYMOND DUVALL (1989): Institutions and International Order. V Ernst-Otto Czempiel in James N. Rosenau (ur.) Global Changes and Theoretical Challenges: Approaches to World Politics for the 1990s, str. 51–73. Lexington, MA: Lexington Books. WIGHT, COLIN (1999): They Shoot Dead Horses Don’t They? Locating Agency in the Agent-Structure Problematique. European Journal of International Relations, 5, 1, str. 109–42. WIGHT, MARTIN (1966): Why is There No International Theory? V James Der Derian, ur. (1995) International Theory: Critical Investigations, str. 15-35. London: Macmillan. @I@EK, SLAVOJ (1994): Introduction: The Spectre of Ideology. V Slavoj @i`ek (ur.) Mapping Ideology, str. 1–33. London in New York: Verso. 134 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE litucionalizacija arodne skupnosti in vlogčf države Jernej Pikalo* Zakaj liberalnodemokratska dr`ava ni sposobna `ivljenja v globalni soodvisnosti Moderna ortodoksija laissez-faire kapitalizma (Krugman, 1996; Huntington, 1996) nas u~i, da nacionalna dr`ava vse bolj stopa po poti izumrtja. Z globalizacijo ekonomskih odnosov naj bi upadala njena vloga in mo~ instrumentov, ki jih ima na voljo. Zaradi transna-cionalnih sil in povezav naj bi dr`avljani imeli vse manj{i vpliv na njeno delovanje. Vendar je ta trditev resni~na samo, ~e za predpostavko sprejemamo svoboden svetovni trg kot nekaj danega, kot nekaj naravnega, skratka kot nekaj, kar urejajo naravni (sic!) zakoni trga. Resnica pa je, da svobodni trg ni – kot danes poudarja moderna ekonomska filozofija – naravno stanje, politi~no reguliranje trga pa umetno stanje. Svobodni trg je konstrukt dr`avne mo~i1 . Kajti brez dr`avnega pritiska bi svobodni trg kaj hitro postal reguliran. V zgodovini je namre~ {e vsak trg te`il k regulaciji, da ne bi preve~ ogrozil klju~nih ~love{kih potreb po varnosti in stabilnosti (Gray, 1999: 17). Zato je trditev klasi~nih liberalcev (Hayek, 1992) in nove desnice (Nozick, 1995), da gresta svobodni trg in minimalna dr`ava, ki naj bi se ~im manj vme{avala v pravice posameznikov, skupaj, sprevr`ena resnica. Svobodni trg potrebuje za delovanje mo~no, centralizirano dr`avo, katere glavni problem pa ni samo svobodni trg, ampak se mora zaradi globalizacije ukvarjati {e z mnogimi drugimi stvarmi. Klasi~ni liberalci so minimalno dr`avo namre~ vedno pojmovali kot minimalno v pomenu svobodnega trga in ~im manj{ega vme{avanja v pravice posameznikov, toda vzporedno s tem so poudarjali mo~no vojsko in policijo, ki naj bi vzdr`evali red med ljudskimi mno`icami. Namen ~lanka ni analiza globalizacije in njenih posledic. Niti ni * Jernej Pikalo, univ. dipl. pol., je asistent na Fakulteti za dru`bene vede. 1 Ve~ o tem glej Gray (1999), {e posebej sijajni dodatek k drugi izdaji. Podobno meni tudi Hobsbawm (1998: 5): “Globalni laissez-faire ne nastane preprosto v procesu evolucije. Uvede se z dejanjem politi~ne mo~i, podobno kot protekcionizem.” Gre za to, da trg, pa naj bo kakr{enkoli ho~e, ni naravno stanje, ne deluje po na~elu inercije, kot bi mnogi radi dokazali. Trg je imanentno dru`beni odnos. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 137 Jernej Pikalo 2 Schmitt meni, da je artikulacija med liberalizmom in demokracijo, ki je potekala v devetnajstem stoletju, omogo~ila nastanek nekega hibridnega re`ima, ki ga zaznamuje zveza med dvema popolnoma heterogenima politi~nima principoma (Schmitt, 1994: 22–30, glej tudi Mouffe, 1991: 100). 3 @e sam Rousseau, ki je bil zelo vnet zagovornik suverenosti ljudstva, je ugotovil, da ~e termin suverenost ljudstva vzamemo dobesedno, potem ni nikoli obstajala nobena demokracija in nikoli nobena ne bo (Hu, 1997: 350). njegov namen podati normativno teorijo liberalnodemokratske dr`ave kot prevladujo~e oblike dr`avne organiziranosti v razmerah globalizacije. Kajti v teoriji dr`ave se prepogosto dogaja, da razpravljavci ho~ejo pisati o tem, kako naj bi kaj bilo, v resnici pa pi{ejo o tem, kako je. Namen tega prispevka je predstaviti videnje liberalnodemokratske dr`ave na eksplanatorno-deskriptivni ravni, na ravni, ki se upira trditvam moderne ortodoksije, ki ~rpa iz razmi{ljanja na osnovi laissez-faire kapitalizma. Liberalnodemokratska dr`ava je namre~ {e vedno prevladujo~a oblika organiziranosti v mednarodni skupnosti in s tem glavni igralec v procesih globalne soodvisnosti. Zato je za na{e razmi{ljanje klju~nega pomena, da v prvem delu podrobno “od znotraj” analiziramo liberalnodemokratsko dr`avo, kajti le na osnovi tak{ne analize bomo lahko nadaljevali z analizo vloge sodobne dr`ave v globalni soodvisnosti. Prispevek izhaja iz teze, da moderna liberalnodemokratska dr`ava ni sposobna pre`ivetja v razmerah globalne soodvisnosti zaradi specifi~nosti njene teorije dr`ave (tako imenovanih šnotranjih’ razlogov), in ne zaradi tega, ker bi k propadu lahko kakorkoli pripomogle transnacionalne korporacije, globalni kapitalizem, etni~ni separatizmi in podobno. Povedano druga~e, problem je v teoreti~ni zastavitvi liberalnodemokratske dr`ave, ne dr`ave kot miselnega konstrukta nasploh. Zato bi bilo ozna~iti dr`avo kot propadajo~o obliko organiziranja ~love{kih dru`b kaj ~udno po~etje, kajti ista ortodoksija, ki zagovarja propad dr`ave, namre~ obenem opisuje tudi njeno vse ve~jo vpetost v mednarodne povezave, katere rezultat naj bi {ele bil propad dr`ave. ^e je dr`ava vedno bolj vpeta v mednarodne povezave, je zato kaj te`ko re~i, da propada. Postaja in ostaja zelo pomemben akter v mednarodni skupnosti, ki mu po mestu in mo~i ni para. Res pa je, da v prevladujo~i obliki organiziranosti, kar liberalno demokratska dr`ava je, ne more delovati v spremenjenih razmerah globalizirajo~ega se sveta. Osnove liberalnodemokratske dr`ave Liberalna demokracija je specifi~na oblika dr`avne organiziranosti, ki ima korenine v teoriji devetnajstega in dvajsetega stoletja. Je hibrid2 , ki je nastal na zasnovi liberalizma. Moderna predstavni{ka demokracija, kar liberalna demokracija je, po~iva na dveh osnovnih principih: ljudski suverenosti in osebni svobodi. Suverenost ljudstva pomeni demokrati~no komponento hibrida, osebna svoboda pa je, kot bomo videli nekoliko kasneje, osnova liberalne misli. V popolnosti bi se demokrati~na sestavina (suverenost ljudstva) udejanjila, ~e bi o vseh zadevah v dr`avi odlo~ali ljudje. Šlo bi za neposredno demokracijo, za katero se je zavzemal Rousseau3 . Vendar se Rousseaujeva verzija dru`bene pogodbe (kot instrument izhoda iz naravnega stanja in vzpostavitev dr`ave) v bistvenem delu 138 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Zakaj liberalnodemokratska dr‘ava ni sposobna ‘ivljenja v globalni soodvisnosti razlikuje od koncepcij liberalcev in liberalnih demokratov: po Rousseaujevi verziji namre~ ljudstvo ne preda suverenih pravic vladarju ali izvoljencem ljudstva, pa~ pa jih obdr`i. Suverenost ne samo da izvira iz ljudstva, ampak mora tam tudi ostati. V Hobbesovi in Lockovi verziji pa v nasprotju z Rousseaujevo ljudje predajo svoje suverene pravice dr`avi in vladarju. Kljub temu je treba poudariti, da je Locke prvi, ki vpelje videnje, da dr`avljani ne predajo vseh pravic za vedno vladarju ali dr`avi, ampak jih ohranijo ter jih na periodi~nih volitvah tudi izvajajo. (Locke, 1952: 76, 84 ali §135 in §149). Pristanek ljudi na vladavino tako postane Lockova klju~na tema, suverenost ljudstva pa problem, ki liberalnodemokratsko dr`avo vedno znova postavlja pod vpra{aj. Klju~en poudarek za na{o nadaljnjo razpravo je, da je ljudstvo izvorni nosilec suverenih pravic, ki legitimira vlado. Na~elo suverenosti ljudstva v modernih predstavni{kih demokracijah uravnavata dva mehanizma: delitev oblasti, ki jo je zagovarjal Montesquieu, ter tekmovanje za izvolitev, kar je poudarjal Schumpeter (Hu, 1997: 350)4 . Medtem ko vladani izvolijo vladarje na volitvah, morajo le-ti pred volitvami in po njih odgovarjati ljudstvu, ki tako nad njimi izvaja kontrolo. Za Schumpetra so demokrati~ne volitve pravica dr`avljanov, da ob~asno izberejo in avtorizirajo vladavino, ki naj deluje v njihovo korist (Held, 1989: 161). Demokracija postane institucionalna re{itev za legitimacijo vladavine, na katero ljudstvo prenese suverene pravice. Toda klju~en Schumpetrov poudarek le`i drugje. “Demokracija ne pomeni in ne more pomeniti, da ljudje resni~no vladajo v kakr{nemkoli razumljivem smislu terminov šljudje’ in švladanje’. Demokracija pomeni samo to, da imajo ljudje prilo`nost sprejemanja ali zavra~anja ljudi, ki naj bi jim vladali (…) Torej je lahko en vidik tega izra`en z reklom, da je demokracija vladavina politikov.” (Schumpeter v Held 1989: 161–162) Schumpeter nam je odli~no pokazal, da resni~na suverenost ljudstva ne obstaja, vsaj v predstavni{kih demokracijah ne5 . Toda njegovi poudarki se ve`ejo le na eno stran demokrati~nega kroga, kjer ljudje po potrebah in `eljah volijo za to kvalificirane predstavnike. Drugi del kroga, ki pa je ravno tako pomemben, namre~ da imajo tudi ideje politikov vpliv na `elje in potrebe ljudi, pa je nekoliko zanemaril. V vsakem primeru je jasno, da najpomembnej{i element pri procesu odlo~anja o javnih zadevah (to naj bi politika tudi bila) ni demos, ampak ozka politi~na elita. Zaradi vsega tega ozna~ujemo Schumpetrovo videnje demokrati~nega sistema za tekmovalno. Kar pa se ti~e skrbi za demokrati~nost sistema z delitvijo oblasti: pomembnej{e so volitve s tekmovanjem, kajti neke vrste delitev pristojnosti (oblasti) obstaja v vsaki vladi, ne glede na demokrati~nost. Osebna svoboda, ki je osnova liberalne misli, je drugi pol v hibridu demokracije in liberalizma. Medtem ko je Locke poudarjal, da tudi demokrati~na vlada nima pravice kr{enja osnovne svobode 4 Schumpeter je bil sicer zelo skepti~en do pojma suverenosti ljudstva, kajti menil je, da je poln nevarnih dvoumnosti in da si z njim ni mogo~e pomagati. Politi~ne in intelektualne sposobnosti povpre~nega dr`avljana je cenil zelo nizko. V splo{nih okvirih pa je Schumpeter pod vplivom psihologov mno`ice, kot je Le Bon: volilno telo kot na splo{no {ibko, nagnjeno k mo~nim ~ustvenim vzgibom, intelektualno nesposobno, da bi storilo karkoli odlo~nega iz lastnega nagiba, in izpostavljeno zunanjim silam (Held, 1989: 162). 5 To je diametralno nasprotno stali{~e od Fukuyamovega (1992: 212): “Osnova liberalne demokracije naj bi bila najvi{je racionalno politi~no dejanje, v katerem bi celotna skupnost odlo~ala o naravi ustave in postavila temeljne zakone, ki bi vladali v javnem `ivljenju.” INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 139 Jernej Pikalo 6 Klasi~ni Marxov ugovor na to bi bil, da je vsak korak k politi~ni enakopravnosti sicer dober, vendar je osvobodilni potencial te enakopravnosti mo~no omejen z neenakopravnostjo razredov, ki so nujen proizvod kapitalisti~ne ekonomije: “Kot so kristjani enakopravni v nebesih, a neenakopravni na zemlji, tako so posamezni ljudje enakopravni v nebesih politi~-nega sveta, a neenakopravni v zemeljskem obstoju dru`be.” (Marx, 1970: 80). Problem liberalne enakopravnosti je namre~ v tem, da gre za enakopravnost na deklaratorni ravni, ki se ne prevaja v prakso. Ve~ o enakosti in neenakomernem vplivu na odlo~evalce glej naprej. 7 Prim. Kelsen: Demokracija je sestavljena iz skupka procedur. Po Kelsnu ni mo`nosti, da bi pri{li do resnice preko razprave, temve~ je na izvoru parlamentarne oblike zavest, da resnica ne obstaja. ^e se je liberalna demokracija zatekla k strankam in parlamentu kot instrumentom ob~e volje, potem je to zaradi spoznanja, da substancialne homogenosti ni mogo~e nikoli dose~i. Od tod je zaklju~il, da se je potrebno “idealni” demokraciji odre~i v prid “realni” in da mora realisti~na vizija politike dojemati moderno demokracijo kot nekaj, kar je definirano z dolo~enim {tevilom procedur, med katerimi igrajo stranke in parlament poglavitno vlogo (Mouffe, 1991: 108). posameznika, ki je sveta in neodtujljiva, pa je John Stuart Mill svaril pred tiranijo ve~ine, ki pomeni gro`njo za osebno svobodo, ter poudarjal, da se mora dru`ba varovati pred tiranijo ve~ine in vlade (Hu, 1997: 350). Zgodovina teorij o liberalno demokratski dr`avi je pravzaprav zgodovina poskusov, ki se vle~e `e od Hobbesa naprej, kako najti pravo ravnote`je med mo~jo dr`ave in osebno svobodo posameznikov. Ali druga~e. Kak{en je odnos med suvereno dr`avo in suverenimi posamezniki, ki imajo po liberalnem prepri~anju izvorno suverenost? Dr`ava rabi monopol nad prisilo, da lahko zagotavlja nemoteno trgovanje, proizvajanje, `ivljenje v dr`avi. Po drugi strani pa je treba paziti na osebno svobodo dr`avljanov, kajti ~e dr`ava dobi preve~ pooblastil, potem so dr`avljani oropani nekaterih temeljnih pravic in svobo{~in. Osebna svoboda dr`avljanov je zato osnovno vodilo, ki poganja liberalno idejo minimalne dr`ave. Liberalni demokrati so za vzdr`evanje tega krhkega ravnote`ja na{li institucionalno re{itev: predstavni{ko demokracijo (Held, 1993: 18). Enakopravnost dr`avljanov so imeli pri tem za izjemno pomembno. Tak{na enakopravnost bi zagotovila varno dru`beno okolje, kjer bi bili ljudje svobodni pri odlo~anju o svojih dejanjih, obenem pa bi tudi pomenila dr`avo, ki bi pod budnim o~esom volilnega telesa delovala v javno korist6 . Liberalizem je bil prisiljen uvesti demokracijo, ~e je hotel pre`iveti. Potreboval jo je iz dveh razlogov. Prvi~, ker so po liberalnem prepri~anju vsi posamezniki enaki z rojstvom in so gospodarji ali gospodarice sebe, to pomeni, da nobeden ne sme in ne more imeti avtoritete nad njimi brez njihovega privoljenja. Liberalna politika zato rabi mehanizem, po katerem ljudje dajo privoljenje vladi in ji s tem predajo pravico, da jim vlada. Drugi~, ker liberalci pri~akujejo od vlade, da bo vzpostavila sistem pravic, ki bo imel za vrhovno pravico najve~jo mogo~o svobodo. Ker vlada lahko to kr{i, liberalci potrebujejo mehanizem, po katerem nadzirajo vlado (Parekh, 1994: 162). Liberalci ne razumejo demokracije kot vsebinske stvari, ampak kot na~in konstituiranja in kontroliranja javne oblasti – kot proceduralno stvar7 . Vsekakor je pomembno omeniti pomisleke Schmitta glede predstavni{ke demokracije, kar liberalna demokracija je, in njenih protislovij. Schmitt pravi, da je temeljni liberalni princip, okoli katerega se nizajo vsi drugi, da lahko pridemo do resnice s svobodnim konfliktom mnenj. Za liberalizem dokon~ne resnice ni. Resnica je zgolj preprosta funkcija v ve~nem tekmovanju mnenj. To na novo osvetli naravo parlamentarizma, katerega osnovo je treba iskati v tistem, kar konstituira proces konfrontacije mnenj, iz katerega izhaja politi~na volja (Schmitt, 1994: 33). Schmitt zato sodi, da predstavni{ki element, kolikor onemogo~a identiteto med vladajo~imi in vladanimi, ki je lasten demokrati~ni logiki, konstituira nedemokrati~ni vidik liberalne demokracije. Po njegovem je v jedru re`ima liberalne demokracije neko protislovje, zaradi katerega 140 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Zakaj liberalnodemokratska dr‘ava ni sposobna ‘ivljenja v globalni soodvisnosti liberalizem zanika demokracijo in demokracija zanika liberalizem. To izbruhne na dan s krizo parlamentarnega sistema, ki jo vidimo v demokraciji sodobnih skupnosti (Schmitt, 1994: 30–46, glej tudi Mouffe, 1991: 100). Ali ~e postavimo vso stvar {e nekoliko druga~e. Liberalci namre~ trdijo, da je samo pluralizem tisti, ki lahko dovoli popolno individualno svobodo, to je tisto svobodo, ki jo Mill brani kot edino, ki jo razume kot mo`nost, dano vsakemu posamezniku, da i{~e sre~o in svoje cilje (Mill, 1994). To zanika institut predstavni{tva kot oblika, kjer dr`avljani ne sodelujejo pri demokraciji neposredno, ampak posredno prek predstavnikov v parlamentu; to ni ve~ individualna svoboda, ampak le skupek individualnih svobod, ki ne deluje nujno v “pravi” smeri, ker skupek nikoli ni samo matemati~ni se{tevek posameznih svobod, temve~ nova kvaliteta. Pa ne samo to. Tudi institucije liberalne demokracije so bolj ali manj obravnavane kot instrumentalne tehnike, zato je nemogo~e zagotoviti tak{no vrsto pripadnosti, ki bi imela za posledico u~inkovito participacijo. “Politi~na vrlina”, ki jo je imel Montesquieu za nepogre{ljivo v demokraciji in jo je identificiral z “ljubeznijo do zakonov in domovine”, se v tak{nem kontekstu ne more razviti (Mouffe, 1991: 101). Še posebej zato ne, ker so dr`avljani obravnavani kot potro{niki na politi~nem trgu, celoten liberalizem pa je utemeljen na metafori trga, kot jo je postavil Smith (1986). Poleg problemov, ki smo jih navedli, povzro~a {e dodatne te`ave v `ivljenju liberalnodemokratskih dr`av problem, ki je inherenten liberalni demokraciji – to je prepad med idealom in uresni~itvijo. Pravzaprav je tak prepad a priori in skoraj per definitionem zna~ilen za vsako obliko demokracije, in ne samo za nekatere. Zato moramo o demokraciji vedno govoriti v prihodnjiku, o ne~em, kar bo pri{lo, in ne o demokraciji kot regulativni ideji v kantovskem pomenu (Derrida, 1994). Obi~ajno dojemanje liberalne demokracije (ki je v celoti posredovano s teorijo) namre~ vidi le tisti del, ki govori o vladavini enakopravnih in svobodnih ljudi, pozablja pa na neenakopravno mo`nost vplivanja na odlo~evalce v procesu sprejemanja odlo~itev. Tako pravi naravi liberalne demokracije {e najbolj ustreza hierarhi~na koncepcija, videnje, po katerem liberalna demokracija ni ve~ vladavina ljudi, ampak vladavina interesnih skupin, ki se razlikujejo po bogastvu ter iz tega slede~em vplivu na politiko v smislu: ve~ denarja, ve~ vpliva. Honderich (1994: 51) pri tem navaja, da ima kljub splo{ni volilni pravici deset odstotkov najbogatej{ih vsaj petnajstkrat toliko mo~i in vpliva kot deset odstotkov najrevnej{ih. Tak{na ugotovitev sama po sebi seveda ni ni~ novega, {e posebej ~e poznamo dolgo zgodovino marksisti~ne kritike odnosa med modernim kapitalizmom in “pravo” demokracijo. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 141 Jernej Pikalo 8 Hobbesov uvod v Leviathana je eno od prvih del, kjer je dr`ava pojmovana kot neosebna nosilka suverenosti. Hobbesova ambicija politi~nega teoretika je bila namre~ vedno pokazati, da ~e obstajajo kakr{nikoli obeti za dosego dru`benega miru, potem se mo~ suverenosti ne sme zaupati ne vladarjem ne podanikom, temve~ vedno obliki z imenom “Artificiall Man”. Hobbes pravi, da je sam namen Leviathana opisati naravo ne~esa z imenom “Artificiall Man”. Glej Hobbes (1996) in Skinner (1997). Prepad med suverenostjo in globalno soodvisnostjo Ko je pape` Inocenc X. izvedel za podrobnosti mirovnega sporazuma iz leta 1648, s katerim se je v Evropi kon~ala tridesetletna vojna, ga je jezno zavrnil, reko~: “(Westfalski mir) je ni~en, prazen, neveljaven, nepravi~en, obsojanja vreden, nor, brez pomena in vrednosti za vse ~ase.” (Holsti v McGrew, 1997: 3) Ve~ kot tri stoletja kasneje je ta “nori in brez pomena” sporazum {e vedno normativna osnova modernega mednarodnega reda. Klju~na na~ela westfalskega sistema, kot so se razvila v zadnjih treh stoletjih, so (McGrew, 1997: 3): 1. Teritorialnost. Dr`ave imajo teritorialne meje, ki pomenijo tudi meje njihovega pravnega reda in obseg politi~ne oblasti. Teritorialnost je osnovno na~elo moderne politi~ne organizacije, to pomeni, da je ~love{tvo razdeljeno v politi~ne enote s posebnimi in trdno dolo~enimi ozemeljskimi prostori. 2. Avtonomija. Dr`ave lahko urejajo svoje notranje in zunanje zadeve tako kot si same dolo~ijo, brez zunanjega vme{avanja in nadzora. 3. Suverenost. Iz na~ela avtonomije se je postopno za~elo razvijati na~elo suverenosti. Znotraj teh dolo~enih ozemeljskih prostorov je dr`ava, ali bolje vlada, najvi{ja oblast. Ima nedeljivo in ekskluzivno pravico vladanja in predstavlja najvi{ji vir pravne in politi~ne avtoritete nad ljudmi, ki `ivijo na tem delu ozemlja8 . Ta najvi{ja avtoriteta ima to pomembno lastnost, da je nedeljiva, kar z drugimi besedami pomeni, da na dolo~enem ozemlju ne moreta obstajati dve najvi{ji avtoriteti. Tako je danes ~love{tvo razdeljeno na suverene dr`ave, ki ne priznavajo vi{je politi~ne ali pravne avtoritete. 4. Pravnost. Odnose med suverenimi dr`avami sicer regulira mednarodno pravo, toda samo v obsegu, na katerega pristanejo dr`ave same. Ne obstaja namre~ vi{ja pravna avtoriteta od dr`ave, ki bi lahko dr`avljanom nalagala morebitne naloge. Westfalski sistem in suverena dr`ava sta se razvijala v simbioti~nem razmerju (McGrew, 1997: 4). Ko so vladarji za~eli priznavati suverenost drug drugega, se je westfalski sistem raz{iril in utrdil. To je po drugi strani utrdilo prvenstvo suverene teritorialne dr`ave. Nacionalizem devetnajstega stoletja je dr`avo videl kot izraz naroda, suverenost dr`ave pa kot izraz ljudske suverenosti. Nacionalizacija politike je pripeljala do procesa spreminjanja podanikov v dr`avljane, nacionalna dr`ava pa je postala ekskluzivna, ozemeljsko zaokro`ena politi~na skupnost (McGrew, 1997: 4). Danes se klju~na na~ela liberalnodemokratske dr`ave – narava demosa, definicija demokrati~nega dr`avljanstva, ideja samovlade, pristanka, predstavljanja, ljudske suverenosti – skoraj brez izjeme povezujejo z institucijami suverene teritorialne nacionalne dr`ave. 142 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Zakaj liberalnodemokratska dr‘ava ni sposobna ‘ivljenja v globalni soodvisnosti Tako na primer termin demos enopomensko ozna~uje ljudi, nacijo, znotraj omejenega ozemlja; uresni~evanje interesa dr`avljanov je zagotovljeno z rednimi, periodi~nimi volitvami, na katerih ti podeljujejo pristanek; samovlada je definirana s termini suverenosti in avtonomije nacionalne dr`ave; ljudska suverenost je omejena na izklju~no nadzorovanje dogajanja v ozemeljsko zaokro`eni nacionalni dr`avi (Held, 1995). Kot vidimo, je v samem jedru razprave o liberalni demokraciji pojem suverenosti dr`ave. Predpostavlja se, da ima dr`ava nadzor nad lastno usodo. Da je sama gospodar svoje usode. Teorija demokracije devetnajstega in dvajsetega stoletja, kot tudi ve~ina drugih politi~nih teorij, dojema svet izven nacionalne dr`ave kot dan – kot da bi se ravnal po klavzuli ceteris paribus (Held, 1995). Vse dru`bene spremembe, ki se dogajajo v dru`bi, so posledica procesov v dr`avi in ne odsevajo mednarodnih okoli{~in. ^e sedaj posku{amo ta vzorec suverenega ljudstva prestaviti na globalno raven, naletimo na ovire, ki jih ni mogo~e presko~iti. Vzemimo za primer sekanje de`evnega gozda v Braziliji. Problem je globalne narave, saj manj gozda pomeni tudi manj kisika za celotno ~love{tvo. Vsi se strinjamo, da bi bilo treba s sekanjem de`evnega gozda prenehati. Toda: kdo je v tem primeru relevantna skupnost, ki odlo~a? Katero politi~no telo? Nacionalno? ^e bi bilo res, kar pravi teorija liberalne demokracije, potem so edina relevantna skupnost ljudje v Braziliji. Samo oni so po tej teoriji suvereni, da odlo~ajo o zadevah svoje lastne dr`ave. Ker pa gre za stvar, ki zadeva celotno ~love{tvo, je seveda jasno, da v tem primeru niso relevantna skupnost samo ljudje Brazilije, ampak vsi ljudje tega sveta, kot velja tudi za vse druge gozdove sveta, ki jih suvereno sekajo ali pa so jih `e suvereno posekale posamezne skupnosti. Ta primer jasno ka`e na to, kako globalna soodvisnost zanika mo`nost uspe{nega delovanja liberalnodemokratske dr`ave na njenih sedanjih teoretskih temeljih. Seveda to ni edini primer te vrste, temve~ lahko re~emo, da vsak primer, ki zadeva dve dr`avi ali ve~ dr`av, spada v to kategorijo. Toda proces globalizacije nima globokih posledic samo za kategorije pristanka in legitimnosti, ampak tudi za vse druge klju~ne ideje liberalnodemokrati~ne misli: za zna~aj politi~nih skupnosti, za pomen odgovornosti, za pravi prostor in obliko politi~ne participacije in nenazadnje za nacionalno dr`avo kot garanta pravic in dol`nosti podanikov (Held, 1990: 312). Po Heldu (1990: 322–330) obstajajo {tiri velike neskladnosti med nacionalno dr`avo in sodobnimi procesi globalizacije, ki jih mora teorija demokracije upo{tevati: 1. Neskladje na ravni svetovne ekonomije. Obstaja neskladje med formalno oblastjo dr`ave in dejansko strukturo proizvodnje, delitve in menjave. Ekonomski procesi so se v zadnjih letih zelo hitro INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 143 Jernej Pikalo internacionalizirali na {tevilnih podro~jih: na podro~ju komunikacij, proizvodnje, trgovine etc. Najdlje so pri tem {li finan~ni tokovi. Held zato zagovarja tezo, da tehnolo{ki napredek v transportu in komunikacijah spodjeda meje med do sedaj lo~enimi nacionalnimi trgi – meje, ki so nujen pogoj za avtonomne nacionalne politike. Njegov sklep je, da internacionalizacija proizvodnje, financ in drugih ekonomskih virov brez dvoma zmanj{uje sposobnost dr`av odlo~ati o lastni ekonomski prihodnosti, to naj bi pomenilo, da gre za zmanj{evanje avtonomije nacionalnih dr`av. 2. Neskladje na ravni mednarodnih organizacij. To je neskladje med teorijo suverene dr`ave in sodobnim globalnim sistemom, ki ga sestavlja vrsta mednarodnih re`imov in organizacij. Vedno ve~je {tevilo teh novih oblik politi~nega zdru`evanja se ka`e v hitrem {irjenju transnacionalnih vezi. ^e je bilo {e leta 1909 le 37 vladnih in 176 nevladnih mednarodnih organizacij, je bilo leta 1984 `e 365 vladnih in 4615 nevladnih organizacij. Vse to ka`e, da se je na~in odlo~anja o problemih globalne narave spremenil, da niso ve~ samo dr`ave tiste, ki odlo~ajo, ampak imajo vse ve~ji pomen mednarodne vladne in nevladne organizacije, pa tudi mednarodni re`imi. Po Heldu to pomeni, da se je mo~no spremenil na~in odlo~anja v svetovni politiki, posledi~no pa tudi v nacionalni dr`avi. 3. Neskladje na ravni mednarodnega prava. Razvoj mednarodnega prava je podvrgel posameznike, vlade in nevladne organizacije novemu sestavu zakonske regulacije. Pravice in dol`nosti, ki izhajajo iz mednarodnega prava, so nad pravom nacionalnih dr`av, pa ~eprav za njimi ne stojijo ustanove z mo~jo prisiljevanja. 4. Neskladje na ravni hegemonskih sil in blokov. Gre za neusklajenost med idejo dr`ave kot avtonomnega strate{kega voja{kega dejavnika in razvojem globalnega sistema dr`av, ki ga zaznamuje obstoj velikih sil in blokov, ki zmanj{ujejo avtoriteto in integriteto dr`av. Paradoks tega fenomena je, da so v tak{nih zvezah in blokih nekatere dr`ave bolj “enakopravne” kot druge, to z drugimi besedami pomeni, da ~lanstvo v blokih in zvezah za ve~ino dr`av pomeni zmanj{anje avtoritete in integritete, za nekatere pa nesorazmerno pove~anje vpliva. Ali je torej res, da je liberalnodemokratska dr`ava v procesu odmiranja, {e posebej, ~e upo{tevamo dejstvo, da se vpliv nekaterih dr`av v soodvisnosti ve~a, ali je res, da liberalnodemokratska dr`ava vendarle ni sposobna pre`ivetja v dosedanji institucionalni obliki? Konceptualni problemi liberalnodemokratske dr`ave Z vidika na{e dosedanje razprave se ka`e liberalnodemokratska dr`ava kot nesposobna pre`ivetja v globalni skupnosti. Suverenost 144 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Zakaj liberalnodemokratska dr‘ava ni sposobna ‘ivljenja v globalni soodvisnosti ljudstva, na katero stavi, jo v razmerah globalizacije, ko nanjo delujejo vedno mo~nej{e in {tevilnej{e ekonomske, voja{ke, finan~ne in druge povezave, vedno znova pu{~a na cedilu. Ljudstvo v spremenjenih razmerah globalizacije ni ve~ tisto, ki bi imelo zadnjo besedo. Zadnjo besedo vedno odlo~neje postavljajo transnacionalne korporacije, voja{ki bloki in mednarodne organizacije. Klju~ni procesi, ki naj bi vplivali na zmanj{anje sposobnosti pre`ivetja v globalni skupnosti, so: prvi~, kako procesi ekonomske, politi~ne, pravne in voja{ke soodvisnosti spreminjajo naravo, obseg in zmo`nost liberalnodemokratske dr`ave, medtem ko je njena sposobnost reguliranja na preizku{nji in ponekod celo upada; drugi~, kako regionalna in globalna soodvisnost vzpostavlja verigo med seboj odvisnih politi~nih odlo~itev in rezultatov med dr`avami in njenimi dr`avljani, spreminjajo~ naravo in dinamiko nacionalnih politi~nih sistemov; in tretji~, kako ti procesi spreminjajo kulturne in politi~ne identitete, kar vodi mnoge lokalne in regionalne skupine, gibanja in nacionalizme do tega, da se spra{ujejo o nacionalni dr`avi kot o odgovornem in reprezentativnem sistemu mo~i (Held, 1995: 136). Dejstvo, ki izhaja iz teorije liberalnodemokratske dr`ave, soo~ene z modernim globalnim sistemom, je, da sta tako de jure kot de facto suverenost (avtonomija) omejeni. ^e sledimo Bullu (1977: 254–255), potem lahko govorimo o dana{njem mednarodnem sistemu kot sekularnem nasledniku organizacije dr`av v kr{~anski Evropi srednjega veka: V zahodnem kr{~anstvu v srednjem veku ... ni bil noben vladar niti dr`ava suverena v smislu najvi{je oblasti nad dolo~enim ozemljem ali delom kr{~anskega prebivalstva. Vsak je moral deliti oblast z vazali spodaj in s pape`em ter (v Nem~iji in Italiji) s svetim rimskim cesarjem zgoraj. ^e naj bi moderne dr`ave po eni strani delile avtoriteto in mo`nost ukazovanja dr`avljanom z regionalno in svetovno oblastjo, po drugi pa z oblastjo ni`jo od dr`ave do te mere, da koncept suverenosti ne bi bil ve~ uporaben, potem lahko re~emo, da se je pojavila neosrednjeve{ka oblika politi~nega reda. Navedena dejstva iz dosedanje razprave lahko sprejmemo le, ~e za predpostavko razmi{ljanja o globalizaciji sprejemamo svoboden trg kot nekaj samoregulativnega, kot organizem, ki deluje po notranji inerciji, brez zunanjih vplivov, skratka kot vsemogo~en samoreferen~en organizem. Ker smo `e prej ugotovili, da ni tako, tudi ne moremo sprejeti teze, da dr`ava propada, kajti za svoboden trg je potrebna mo~na dr`ava, ki ustvarja razmere, da lahko svoboden trg sploh deluje. Zaradi tega velja ravno obratna teza od omenjene Heldove: dr`ava je mo~na, v dolo~enih primerih celo bolj mo~na kot kadarkoli v zgodovini, kajti je edini akter na globalni ravni, ki dolo~a regulacijo trga in nenazadnje omogo~a ali onemogo~a svoboden svetovni trg. Zato je govoriti o tem, da regulacijo dolo~ajo multinacionalke ali pa je sploh ni in da so multinacionalna podjetja INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 145 Jernej Pikalo 9 Podobno bi lahko odnos med dr`avo in suverenostjo pojasnili s homologijo iz psihoanalize (@i`ek, 1994), ki ima na prvi pogled kaj malo opraviti z obravnavano temo. Ena od dana{njih splo{nih trditev je, da t.i. “virtualni” ali “cyber” seks pomeni radikalni prelom s preteklostjo, kajti z njim resni~ni seksualni stik z “realnim drugim” izgublja mesto v primerjavi z masturbacijskim u`itkom, katerega edini vir je virtualni drugi - pornografija, vro~e linije, ... Lacanovski odgovor na to je, da moramo najprej preizpra{ati mit o “pravem seksu”, preden preidemo na virtualni seks. Lacanova teza, da “ne obstaja seksualni odnos”, pomeni natan~no to, da je `e struktura “pravega” seksualnega dejanja (z `ivim partnerjem) inherentno fantazmatska - “pravo” telo drugega nam slu`i samo kot podpora za na{e fantazmatske projekcije. Z drugimi besedami to pomeni, da “virtualni” seks ni posebej po{asten odklon od pravega seksa, kajti osnova delovanja se napaja pri istem viru. Podobno lahko razlo`imo odnos dr`ave in suverenosti, kajti problem seksa in dr`ave sta fantaz-matski podobi, ki igrata odlo~ilno vlogo pri delovanju. glavni akterji, ki krojijo usodo tega sveta, moderna ortodoksija, ki nima nikakr{ne povezave z resni~nostjo. Vse preve~ se namre~ govori o globalizaciji in u~inkih za dr`avo na splo{ni, posplo{eni ravni, pozablja pa se, da ima sodobna nacionalna dr`ava {e vedno (sic!) na voljo instrumente kot je npr. nacionalna banka, ki nadzoruje finan~ne tokove, druge instrumente za nadzor investicij etc. Iz navedenega je povsem jasno, da dr`ava ne propada, kajti tudi v modelih globalne demokracije ne nastopajo dr`avljani kot odlo~evalci, ampak so to {e vedno dr`ave. Mo~ dr`ave se ni zmanj{ala. To je mit. Mo~ dr`ave se je zgolj preselila na drugo raven. Nastale so t. i. kataliti~ne dr`ave (~e uporabimo pojem Michaela Linda), ki se manj zana{ajo na lastne sile, pa zato toliko bolj na regionalne in mednarodne koalicije, transnacionalne institucije in povezave s privatnim sektorjem (Weiss, 1997: 24). Toda {e vedno igrajo klju~no vlogo dr`ave! Vlogo dr`ave in miselno operacijo, ki jo izvaja moderna ortodoksija, bi lahko bolje pojasnili s ponazoritvijo odnosa med dr`avo in suverenostjo. Vseskozi se namre~ spra{ujemo o tem, ali je liberalnodemokratska dr`ava sposobna pre`ivetja v novih razmerah globalizacije ali pa bo na druga~nih temeljih nastala konceptualno povsem spremenjena sodobna dr`ava. A ~e si stvar pogledamo nekoliko pobli`e, vidimo, da ni toliko problem v tak{ni ali druga~ni dr`avi, problem je v tem, da je `e sama struktura moderne dr`ave problemati~na za dana{nji ~as – klju~en organizirajo~i princip, ki je inherenten vsaki dr`avi, je namre~ {e vedno suverenost.9 Problemati~en je torej koncept suverenosti per se, in ne dr`ava kot taka. Operacija, ki jo po~ne moderna ortodoksija, je namre~, da najprej postavi tezo, kaj suverenost sploh je, jo definira (glej npr. Hinsley, 1986, ali Held 1995). Nato to tezo brez vsakr{nega dvoma in skepse primerja z vsemi mogo~imi empiri~nimi podatki, hipotezami itd.; na koncu ugotovi to~no tisto, kar si je zamislila. Gre za to, da se konceptom pripi{e neka vrednost, ki se potem primerja z vsemi novimi in starimi razmerami. Resnica pa je, da imajo koncepti tudi zgodovino, da niso nastali v vakuumu. Ne pozabimo: tudi zgodovina ima svojo zgodovino. Zato je neodgovorno po~etje, ~e obstoje~e koncepte, katerih vrednost se je dolo~ila v procesu zgodovinske evolucije, primerjamo z novonastalimi situacijami, z novimi zgodovinskimi razmerami. Konceptualna analiza se namre~ tipi~no za~ne z zaprtjem koncepta, medtem ko se zanj odpre polje aplikacije za razli~ne interpretacije (Bartelson, 1995: 14). Predpostavke, po katerih v splo{nem poteka oblikovanje definicije, so: ker mora biti jezik jasen medij za predstavljanje tistega, kar se dogaja na svetu izven miselnega subjekta, mora biti pravi a priori pomen koncepta dolo~en z analizo in dolo~itvijo njegovega referenta. Pomen in referenca sta medsebojno odvisna, ker je njuno medsebojno dolo~evanje nujno, ~e ho~emo koncept uporabiti 146 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE Zakaj liberalnodemokratska dr‘ava ni sposobna ‘ivljenja v globalni soodvisnosti v izjavi, ki pretendira na posteriori resni~no vrednost. Brez mo`nosti empiri~ne reference, tudi ni jasnega pomena. ^e ni jasnega pomena, ni mogo~e racionalno utemeljevati mnenja (Bartelson, 1995: 15). Toda kot je opozoril Skinner, se moramo osvoboditi te postkantovske empiricisti~ne tradicije in doumeti, da pomen in referenca besed nista stalni in nespremenljivi skozi ~as, ter posledi~no raz{iriti obseg zgodovinskega raziskovanja, da bi odkrili kontekst, v katerem so bila razli~na dela napisana in koncepti dolo~eni. Klju~ do pravega razumevanja besedila je v tem, kaj je avtor hotel narediti v tekstu in s tekstom; za katero vrsto dru`be ga je pisal in jo posku{al prepri~ati, katere ideolo{ke konvencije so ga pri tem ovirale ali mu omogo~ale to po~etje ter kako je posku{al z njimi manipulirati (Bartelson, 1995: 61). Ali druga~e: nevarno je nekriti~no prena{ati koncepte, {e posebej, in v nasprotju s sicer{njo logiko transporta, ~e so hermeti~no zaprti. Problem liberalnodemokratske dr`ave je torej v zastarelosti njene teorije. V zastarelosti njenih konceptov. Ali ~e na stvar pogledamo na diahroni~ni osi: problem je v tem, da se koncepti devetnajstega in dvajsetega stoletja prena{ajo v sedanjost in nekriti~no operirajo v dobi globalizacije. Izginil je namre~ kontekst, v katerem je bila ta teorija pisana, izginile so razmere, v katerih je bilo ljudstvo lahko suvereno. Liberalnodemokratska dr`ava ni sposobna pre`ivetja v razmerah globalizacije ne zaradi transnacionalnih korporacij, finan~nih tokov in podobnega, pa~ pa zaradi tega, ker preprosto nikoli niti ni bila zami{ljena za delovanje v tak{nih razmerah. Napa~no je pri tem zapiranje konceptov in kasnej{e primerjanje z novimi razmerami. Problem je v suverenosti kot glavnem atributu liberalne demokracije per se, in ne v tistem, s ~imer jo moderna ortodoksija soo~a. Bistvena pri tem je vsakokratna historizacija koncepta in njegovega konteksta, kajti oboje namre~ dolo~a vsakokratni pomen. Zgodovinsko se dr`ava kot koncept namre~ spreminja, in nesmiselno je trditi, da je struktura pred zgodovino. Videli smo, da je liberalnodemokratska dr`ava po zasnovi nacionalna dr`ava, ki je zaradi specifi~nosti teorije zamejena. Zaradi neusklajenosti, ki smo jih na{teli, in zaradi problemov z relevantnostjo skupnosti, si s teorijo liberalne demokracije devetnajstega in dvajsetega stoletja na globalni ravni ne moremo prav dosti pomagati. Zato je potrebna nova teorija, ki bo odgovarjala danim razmeram, ki bo uspela misliti dana{njo situacijo. Dr`ava kot taka seveda ne propada, vse prej kot to. Postaja in ostaja najmo~nej{i dejavnik v mednarodni skupnosti, pa ~eprav se je njena mo~ preselila na drugo/druga~no raven. INSTITUCIONALIZACIJ A MEDNARODNE POLITIKE 147 Jernej Pikalo LITERATURA BARTELSON, JENS (1995): A Genealogy of Sovereignty. Cambridge: Cambridge University Press. BULL, HEDLEY (1977): The Anarchical Society: A Study of Order in World Politics. London: Macmillan Press. DERRIDA, JAQUES (1994): Specters of Marx: The State of the Debt, the Work of Mourning, and the New International. New York in London: Routledge. FUKUYAMA, FRANCIS (1992): The End of History and Last Man. New York: The Free Press. GRAY, JOHN (1999): False Dawn: The Delusions of Global Capitalism. London: Granta Books. HAYEK, FRIEDRICH A. (1992): The Constitution of Liberty. Chicago: The University of Chicago Press. HELD, DAVID (1989): Modeli demokracije. Ljubljana: KRT. HELD, DAVID (1990): Demokracija, nacija-dr`ava i globalni sustav. V: David Held, Modeli demokracije. Zagreb: Školska knjiga, str. 305–342. HELD, DAVID (1993): Democracy: From City States to A Cosmopolitan Order. V: David Held (ur.), Prospects for Democracy.. Cambridge: Polity Press, str. 13-52. HELD, DAVID (1995): Political Theory and the Modern State: Essays on State, Power and Democracy. Cambridge: Polity Press. HELD, DAVID (1995a): Democracy and the Global Order: From the Modern State to Cosmopolitan Governance. Cambridge: Polity Press. HINSLEY, F. HARRY (1986): Soverignity. Cambridge: Cambridge University Press. HOBBES, THOMAS (1996/1651): Leviathan. Cambridge: Cambridge University Press. HOBSBAWM, ERIC (1998): The Big Picture: The Death Of Neo-Liberalism. Marxism Today, Nov/Dec, str. 4–8. HONDERICH, TED (1994): Hierarchic Democracy. New Left Review, 204, str. 48-66. HU, SHAOHUA (1997): Confucianism and Western Democracy. Journal of Contemporary China, 6 (15), str. 347–363. HUNTINGTON, SAMUEL P. (1996): Trk civilizacij. Nova revija, avgust-september 1996, str. 171-187. KRUGMAN, PAUL R. (1996): Pop Internationalism. Cambridge, Mass.: MIT Press. LOCKE, JOHN (1952): The Second Treatise of Government. New York: The Liberal Arts Press. MARX, KARL (1970/1843): The Critique of the Hegel’s Philosophy of Right. Cambridge: Cambridge University Press. MCGREW, ANTHONY (1997): Globalization and territorial democracy: an introduction. V: Anthony McGrew (ur.), The Transformation of Democracy? Cambridge: Polity Press, str. 1–24. MILL, JOHN STUART (1994): O svobodi. Ljubljana: KRT. MOUFFE, CHANTAL (1991): Pluralizem in moderna demokracija: o Carlu Schmittu. Eseji, 1, str. 99–112. NOZICK, ROBERT (1995): Utopija. V: Dietmar Doering (ur.), Nekaj tem o liberalizmu. Ljubljana: Liberalna akademija in Friedrich Naumann – Stiftung, str. 93–96. PAREKH, BHIKHU (1994): The Cultural Particularity of Liberal Democracy SCHMITT, CARL (1994): Tri razprave. Ljubljana: KRT. SKINNER, QUENTIN (1997): The State. V: Robert Goodin in Philip Petit (ur.), Contemporary Political Philosophy: An Anthology. Oxford: Blackwell Publishers, str. 3–26. SMITH, ADAM (1986): The Wealth of Nations. London: Penguin Books. @I@EK, SLAVOJ (1994): The Spectre of Ideology. V: Slavoj @i`ek (ur.), Mapping Ideology. London: Verso, str. 1–33. WEISS, LINDA (1997): Globalization and the Myth of the Powerless State. New Left Review, 225, September/October, str. 3–27. 148 INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE POLITIKE «3 rt VN v zm* *\ >, Iß.« w i t ¦ M — ¦¦.¦! iK3 t 1 *H t* <*4 t/ i -d n ti d *> ^ ^ O \ ?¦ :V-\ 'VA JlTN V- '* ft Ti *& ^ <3 > Ti ¦L> i** H ^ • 'L >0 W ^^ M '«H M W :H «P 'i-s . M ir Tadej Praprotnik Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu1 Nacionalisti~ni diskurz – monstruozna po{ast ali nedol`en bavbav? Realna nevarnost sodobne dru`be ali zgolj “ritualni” dodatek vladajo~ega gospostva? Zakaj ljudje pristajajo na nacionalno determinacijo, zakaj `elijo pripadati nekemu narodu? Ali je strah pred praznim poljem nepripadanja tisti osnovni vzgib, ki “poganja” posameznikovo identifikacijo? Preden poskusimo odgovoriti na ta vpra{anja, si oglejmo, kaj sploh pomeni pojem “narod” in kaj (~e sploh kaj) je njegova “vsebina”. Kajti “vsebina” je tista, ki lahko daje takemu diskurzu videz “avtenti~nosti” in ga s tem legitimira v vsakdanji praksi. Na uvodna vpra{anja lahko verjetno brez zadr`kov odgovorimo pritrdilno. Nacionalisti~ni diskurz je namre~ po svoje ritualiziran, in to zato, kot pravi Benedict Anderson, da se usoda spremeni v kontinuiteto, da se naklju~ju da smisel.2 In prav malo je bilo (in je) takih stvari, ki bi bile primernej{e, kot je ideja naroda. Benedict Anderson je takim “navideznim skupinam” dal ime imagined communities, “saj niti pripadniki najmanj{ega naroda nikdar ne spoznajo vseh so~lanov, ne sre~ajo vseh niti ne sli{ijo zanje – in vendar vsak izmed njih v mislih nosi predstavo o povezanosti v skupnost.”3 Razpad dru`benega polja na atomizirane posameznike je namre~ korelativen razpadu dru`be na posami~ne simbolne registre, ki jih ne dru`i ni~ razen neodnosa med njimi. In da se ta neodnos, ta zlove{~a praznina, nekako pozitivno “konsolidira”, se vanjo vtisne ideja naroda, ki je nekak{en “subjektivni odsev zahteve po celoti, ki ni percipirana”. Ta subjektivni odsev zahteve pa je tista to~ka, ki je tem 1 ^lanek je povzet po nekaterih poglavjih magistrske naloge Ideolo{ki mehanizmi produkcije identitet, ISH – Fakulteta za podiplomski humanisti~ni {tudij, Ljubljana, 1988. 2 Cf. Anderson, 1998, str. 19. 3 Op. cit., str. 14. ČLANKI 151 Tadej Praprotnik 4 Cf. Mo~nik, 1996a, str. 302. V zvezi z narodom Mo~nik navaja misel Clauda Lévija-Straussa, ki jo je v “originalu” uporabil za opis nekega drugega simbolnega registra. 5 Cf. Rizman, 1991, str. 33. 6 Cf Riha [umi~, 1995, str. 131. 7 Cf. Blommaert, Verschueren, 1993, str. 9. 8 Cf. Ward, 1966, str. 55 sq. 9 Cf. Van Dijk, 1995, str. 3. 10 Op. cit., str. 4. atomiziranim posameznikom skupna, saj vsak zase, in hkrati tako kot drugi, “sanja” celoto, kateri bi lahko pripadal. A to {e ni vse. Po tej skupni potezi se posameznice in posamezniki med seboj “prepoznajo” kot pripadnice in pripadniki istega, izsanjanega ob~estva. Toda te sanje so povsem zadosti, da tvorijo “videz” celote, ki vzpostavlja celoto.4 Pri vzpostavljanju te “navidezne skupnosti” imajo veliko vlogo seveda tudi diskurzivne strategije, katerim smo pri~a v vsakdanjem `ivljenju. Lahko se strinjamo z oceno Andersona, da je jutranjo molitev zamenjalo branje jutranjega ~asopisa in da jezik in skupna vera, ki spremljata posameznika od zibelke do groba, bistveno prispevata k samozavedanju ljudi glede pripadnosti kulturnemu telesu.5 In kot rase niso zapisane v genih, ampak v diskurzu, kot ugotavlja J. A. Miller,6 tako tudi narod obstaja in se reproducira predvsem v obliki diskurza. V taki lu~i je seveda tudi vpra{anje, ki sta si ga zastavila Jan Blommaert in Jef Verschueren7 povsem umestno, in sicer: Kako naj bo nacionalizem premagan, ~e so premise nacionalisti~nega diskurza ob~e sprejete, med njimi tudi ob~eveljavna ideja, da sta homogenost in obramba proti heterogenosti povsem normalni. Ima pa nacionalizem, rahlo ironi~no povedano, tudi pozitivno dru`beno funkcijo, saj, kot vidimo, integrira ljudi in vzpostavlja (vsaj) videz kohezije. Barbara Ward namre~ ugotavlja, da je bila samo nacionalna skupnost s skoraj primitivno idejo sorodstva zmo`na ustvariti idejo o “skupnem dobrem”. @e po energi~nosti in kreativnosti je nacionalizem kot organizacijski princip pomemben faktor na vseh treh podro~jih ~love{kih potreb, ki so sorodstvo, kohezija in ekonomska funkcija, ~eprav avtorica hkrati poudarja, da ideja naroda ni v celoti uspe{en kohezijski element dr`ave.8 Za reprodukcijo nacionalizma in za konstitucijo nacionalne identitete ni pomembna samo “vsebina”, ampak tudi same diskur-zivne prakse, ki igrajo pomembno vlogo v izra`anju, legitimaciji in vklju~evanju nacionalizma v dru`bo. Nevarnost je toliko ve~ja, ker nekateri posamezniki in posameznice verjamejo, da mediji in tudi sami politi~ni “agitatorji” govorijo jezik tolerance. Morda je res, da uporabljajo “mehkej{i” stil, a to nekateri naslovljenci z lahkoto “prevedejo” v “tr{o” obliko. Prav zato taki diskurzi niso nedol`ne jezikovne rabe, saj diktirajo oblikovanje socialne kognicije, vzpostavljajo mnenja, pristope, predsodke in “kanalizirajo” socialno percep-cijo. Pravzaprav je nacionalizem socialno nau~en, sam diskurz pa je bistvenega pomena v procesu ideolo{ke produkcije in reprodukcije.9 Lahko bi rekli, da nacionalizem “`ivi” izklju~no v jeziku, saj vloga diskurza ni samo v realizaciji jezikovne rabe in komunikacije. Diskurz je tudi socialna akcija in praksa, diskurz dru`bo “upomenja” in je hkrati tudi sociokulturna, politi~na in ideolo{ka praksa v procesu definiranja socialnega sistema in njegove strukture.10 Diskurz, ki ima te`njo po konstituciji imaginarne skupnosti, kot je narod, si mora 152 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu hkrati zagotoviti prenosni mehanizem in posplo{iti ozna~evalce in ozna~ence kot eno. Imeti mora torej znakovno strukturo, jezik in tisk.11 Tako se hkrati vzpostavlja pregovorna nevtralnost, ki je u~inek retori~nih strategij, ki vzpostavljajo ob~a mesta, tj. common places, na katerih bazira “zdrava pamet”, po drugi strani pa je nevtralnost tudi zanazajski produkt “vselej`e” producirane hegemonije. Za tak tip homogenizirane dru`be je tudi zna~ilno, da je implicitno definirana v neopredeljivih pojmih, prete`no imaginarni skupki (lahko bi rekli brkljarije) zgodovine, potomstva, etni~nosti, religije, jezika in teritorija pa se predstavljajo ali so videni kot norma in kot pogoj dru`bene harmonije, ki poudarjajo “naravne skupine”, ki imajo samoumevno pravico po samodeterminaciji.12 @e menjavanje samih definicij naroda ka`e na ideolo{ki zna~aj in hkrati potrjuje ugotovitev, da obstoj narodov ni resnica, ki smo jo ljudje odkrili, ampak konceptualizacija sveta, ki smo ga ustvarili.13 Prav zato je tudi zgre{eno stali{~e, da je mo`no delati distinkcijo med nacionalizmom kot ideologijo in nacionalizmom kot ~ustvom.14 ^ustvo se pojavlja zgolj prek predhodne, ideolo{ko posredovane distinkcije med “nami” in “onimi”, s tem lahko posamezniki tudi vzpostavijo idejo ljubezni do “svojega” naroda. Narod je mo`no ljubiti {ele ob dolo~itvi “outsiderjev”, saj v sami ideji naroda ni “nasebnega”, transcendentalnega ali samoniklega. Temu pogledu dobro pristoji tudi namerno tavtolo{ko stali{~e Erica Hobsbawma v delu Nations et Nationalismes depuis 1780, ko trdi, da je osnovna zna~ilnost modernega naroda in vsega, kar je povezano z njim, prav njegova modernost. Hobsbawm poudarja, da so vsi poskusi, da se narod opredeli z objektivnimi kriteriji, obsojeni na neuspeh. Prvi razlog je v tem, da se bo, ne glede na to, kateri kriterij ali kombinacijo kriterijev uporabimo (jezik, kultura, religija, zgodovina, teritorij itd.), izkazalo, da so ti prav tako nejasni kot tisto (torej narod), kar `elijo definirati. Naslednji razlog je v tem, da se vedno lahko najdejo izjeme, ki ne izkazujejo nacionalnih te`enj ali pa da realni “narodi” ne ustrezajo kriterijem. Po njegovem mnenju je to povsem logi~no, glede na to, da posku{amo v nekem trajnem in univerzalnem okviru vzpostaviti nove zgodovinske entitete, ki so se komaj pojavile in se celo menjavajo.15 Narodu priznava modernost, da ne re~emo popularnost, tudi Benedict Anderson, ki pravi, da je zavest narodnosti (nation-ness) najbolj univerzalno priznana vrednota v politi~nem `ivljenju na{e dobe. Kljub “bohotenju” zatrjuje, da so vse skupnosti, ki so ve~je od prvotnih va{kih skupnosti in prera{~ajo neposredni med~love{ki stik, zami{ljene.16 Vse nacije so mi{ljene kot omejene, torej z mejo, ki jih diferencira od drugih nacij. To mejo lahko opredeljujemo tudi kot nekak{no prepoved, ki kot taka vzbuja verovanje, to hkrati pomeni, da je meja pravzaprav v ni~emer utemeljen ideolo{ki argument, ki `eli prikriti “{kandal”, da ni Drugega od Drugega, da smo pravzaprav vsi na istem odru. 11 Cf. Me`nari~, 1990, str. 5 sq. 12 Cf. Blommaert; Verschueren, op. cit., str. 6. 13 Cf. Jackson; Penrose, 1993, str. 9, 28. 14 Cf. Gellner, 1994, str. 65. 15 Cf. Poutignat; Streiff-Fenart, 1997, str. 45 sq. 16 Cf. Anderson, op.cit., str. 15. ČLANKI 153 Tadej Praprotnik 1st7r .C 8f .5 S sc qh.mitt, 1994, Da je taka meja povsem iluzorna in da je pravzaprav feti{, ki zakriva manko dejstvenih in racionalnih argumentov, lahko vidimo 18 Cf. Fowler, 1991, in zaslutimo ob Schmittovem razlikovanju med prijateljem in str. 49 sqq. sovra`nikom, ki je po njegovem mnenju kriterij politi~nega. 19 Cf. Anderson, op. cit. ”Politi~ni sovra`nik ni nujno moralno zal ali estetsko grd,” pravi 19. Schmitt, “je samo drugi, tujec, in za njegovo bistvo zadostuje, da je v nekem zelo intenzivnem smislu eksistencialno nekaj drugega 20 Op. cit., str. 16. in tujega.” In v podkrepitev teze o imaginarni skupnosti doda: “Sovra`nik je zgolj javni sovra`nik, kajti vse, kar je v povezavi s tak{nim skupkom ljudi, {e posebej pa s celotnim ljudstvom, postane javno.”17 Tujec oziroma drugi je lahko torej zgolj posameznik kot anonimne`, kot neznanec, in zgolj pod pogojem javnega in formalnega deklariranja. Takoj, ko bi tega anonimne`a sre~ali v realnosti kot konkretno osebo, se njegov atribut sovra`nika zamaje. Zato je tudi lahko sovra`nik samo kot javni sovra`nik, kot imaginarni sovra`nik imaginarne skupnosti. ^e se povrnemo k samemu diskurzu, bi lahko omenili nekatere osnovne zna~ilnosti, ki se v izjavah pojavljajo in te izjave ozna~ujejo kot ideolo{ke. Pomemben ideolo{ki ~len bi lahko ozna~ili z “ideologijo konsenza”, saj se govorci pogosto obna{ajo, kot da celotna populacija pozna njihova izjavljena “dejstva”. Druga zna~ilnost, lahko bi rekli “podvarianta” konsenza, je reprodukcija “nas” in “onih”, kjer se konsenzualni “mi” percipirajo kot edini veljavni in legitimni, a so, to je zelo simptomati~no, ogro`eni spri~o “drugih”, zaradi “njih”.18 Zna~ilni ideolo{ki mehanizmi v produkciji nacionalne identitete so tudi razli~ni simboli in ceremonialno spo{tovanje, ki se javno izkazuje razli~nim narodnim junakom in junakinjam ob spomenikih in grobovih. ^eprav v teh grobovih ni ne posmrtnih ostankov ne nesmrtnih du{, s katerimi bi se posamezniki lahko identificirali, so taka mesta pre`eta z `eljo po imaginarni skupnosti, kakr{na je narod. Anderson poudarja, da to ka`e na veliko podobnost z religiozno mentaliteto ter da sta obe mentaliteti pravzaprav povezani. Z oslabitvijo religioznega verovanja namre~ ni izginilo trpljenje, ki ga je to verovanje do neke mere bla`ilo. Raj je bil uni~en in sama usoda se je prikazovala kot ~isto naklju~je, nastala je potreba po vzpostavitvi neke druge kontinuitete.19 V tem smislu ne gre zgolj za to, da se slu~aju da smisel; kontinuiteto lahko razumemo tudi kot rojstvo nove “ljubezni”, saj, kot pravi Anderson, narode in njihove pripadnike, ki nosijo v sebi to nacionalno identiteto, navdihuje tudi ljubezen, za katero so se ljudje pripravljeni `rtvovati.20 Toda ta ljubezen ni “klasi~na” ljubezen do so~loveka, ki ga vsakodnevno do`ivljamo v konkretnih situacijah. To je ljubezen do imaginarne skupnosti, ki naj bi ji ljudje pripadali. V tem je tudi “pogoj” za tovrstno ljubezen, saj naroda in pripadnosti do nekega naroda ne moremo do`ivljati “razumsko” ali dejstveno, lahko ga do`ivljamo samo skozi ljubezen, ki ne potrebuje (oziroma ne sme imeti) dejstvenih in racionalnih argumentov. Ernest Gellner se je na primer spra{eval, zakaj sta 154 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu identifikacija z domovino in lojalnost domovini mo`ni ravno v narodih, ki so ogromne anonimne skupine.21 Po na{em mnenju je prav ta anonimnost pogoj za ljubezen. Vse dokler sta skupina in posameznik v njej anonimni entiteti, toliko ~asa je mo`na tudi ljubezen. Z nekim nesimpati~nim konkretnim posameznikom bi se verjetno te`ko identificirali, kaj {ele, da bi ga ljubili. Tovrstna ljubezen ima torej enak polo`aj kot sovra{tvo v Schmittovem primeru. Tako ljubezen kot sovra{tvo sta se zmo`na v tovrstnih velikih imaginarnih skupnostih poroditi samo v odnosu do anonimnega posameznika. A ljubezen do imaginarnih skupnosti lahko razlo`imo tudi druga~e. V vseh “naravnih sponah”, kot je narod, ki je asimiliran z barvo ko`e, s spolom in s ~asom na{ega rojstva, ki so pravzaprav elementi, ki so nam vnaprej dani in se jim ne moremo upirati, lahko ob~utimo tisto, kar lahko imenujemo “lepota skupnosti”. Ravno zato, ker jih ne moremo izbirati, ti elementi privzamejo avro nepristranskosti. Za ve~ino obi~ajnih ljudi ne glede na razredno pripadnost je bistvo naroda in nacionalne identitete ravno v tem, da bit naroda ne pozna interesa, to je hkrati razlog, zakaj ta narodna bit lahko zahteva `rtve.22 21 Cf. Gellner, 1994, str. 62 sq. 22 Op. cit., str. 130. Na tem mestu lahko opozorimo in spomnimo na tako imenovani estetski feti{izem, ki ga navaja Adorno, 1986: “Kar ima funkcijo, je mogo~e nadomestiti; nenadomestljivo je samo, kar ni za ni~.” Nefunk-cionalnost narodne biti je potemtakem osnovni argument in ideolo{ki mehanizem, ki vzbuja verovanje, da je nacionalna identiteta “vrednota”, ki se ji posamezniki ne smejo odpovedati. 23 Cf. [trajn, 1994, str. 194 sq. KAKO POSTANE[ TO, ZA KAR SI SE PREPOZNAL Nacionalna identiteta prav gotovo spada med temeljne gradbene kamne vsake nacionalne ideologije. Toda tako kot vsake druge identitete se tudi nacionalne identitete dr`i neka slepa pega; to je problem same opredelitve identitete. Kot abstraktnega pojma se identitete dr`i razlika, ki se je je na videz mo`no re{iti z operacijo negacije, torej po znanem obrazcu: A = A in A # B. A kot ponazarja povsem preprost obrazec, sama negacija vklju~i v identiteto razliko, ki v skladu s Heglovo kritiko Fichteja utemelji identiteto kot slabo neskon~nost. Dolo~itve nacionalne identitete torej ni mo`no reducirati zgolj na najpreprostej{o formulo tipa Slovenec = Slovenec, ampak potrebujemo matrico, ki vsebuje mno`ico predikatov. Kolikor sku{amo to matrico opazovati karseda “objektivno”, se nam seveda celoten korpus razli~nih samoumevnih predikatov prika`e kot povsem iracionalen konstrukt, celotno polje predikatov se izka`e kot nekak{na psihosocialna razlikovalna shema. Kopi~enje kvalitativnih atributov na ta na~in utemeljuje {ir{o elaboracijo nacionalne ideologije, ki se nadalje razvija v narcisoidnem diskurzu. Le-ta v kon~ni fazi dolo~a Slovenca in Slovenko z mno`ico atributov in stereotipov, pri ~emer za najbolj “pravega Slovenca” dolo~a tistega, ki “ljubi svoj narod”.23 Zadnji argument dobro ponazarja “histeri~no” pozicijo nacionalne identitete, ki ob izgubi vsakr{ne racionalne argumentacije (racionalne argumentacije pravzaprav sploh nikoli ni imela) stopi sami sebi “na ramena” in za~ne poudarjati ljubezen, kar je znana ideolo{ka metoda. ČLANKI 155 Tadej Praprotnik 24 C f. Zizek, 1983, • Proces oblikovan a nacionalne identitete ima, kot navajajo str . 24 sq. ' sodobne teorije ideologij, na ideološki ravni obliko interpelacije. 25 cf. Austin, 1990, V njem Drugi — narod izvrši poziv, ki se mu subjekt “odzove” str ^7 s tem, da se “prepozna” v tem pozivu, da se torej v našem primeru „f . , “prepozna za Slovenca/ko”. Prepozna se kot tisti, h kateremu se Cj. Pecneux, 1980, ~ str 218 Narod obrača s pozivom (podobno kot Althusserjev primer s policijsko interpelacijo Hej, vi tam!), da naj opravi narodno dolžnost.24 Te ideološke interpelacije oziroma odgovora (prepoznanja) se drži neke vrste performativna razsežnost. John L. Austin je namreč performative opredelil kot izreke: “A. ki prav ničesar ne 'opisujejo’ ali 'poročajo’ ali ugotavljajo, niso 'resnični ali neresnični’, in B. izreči stavek je opraviti neko delo ali del nekega dela, ki ga normalno ne bi opisali kot (ali kot 'zgolj’) nekaj reči.”25 Če je klasična opredelitev performativa izražena s formulo reči = storiti, potem lahko za performativno razsežnost akta ideološke interpelacije ponudimo obrazec: prepoznati se za (Slovenca/ko) = postati to (Slovenec/Slovenka), za kar si se prepoznal. Že omenjeni učinek “vselej že” je v tej optiki bistveni sprevid performativne razsežnosti, ki vedno spremlja ideološki proces. PREPOZNANJE IDENTITETE V LUČI PERFORMATIVNE REALNOSTI Obrazec “postati to, za kar si se prepoznal” si lahko ogledamo tudi skozi polje klasičnih performativov, saj je tako pri “pravih” performativih kot v našem primeru sam spregled prepoznanja odločilnega pomena. Gospostveni performativi namreč z izjavljanjem ne izvršujejo samo določenih dejanj, ampak imajo v procesu tudi globjo intenco. Izrekanje performativa ne pomeni, da avtoriteta, ki ga izreka, ali kdorkoli drug želi ali zahteva oziroma zapoveduje. Tak je vsaj “zunanji” videz izrekanja. V izrekanju in celotnem ceremonialu lahko razberemo in razkrinkamo nekakšno fiktivno mnenje, da je ta želja po priznanju performativa na splošno priznana, da je ta želja ali zahteva upravičena, ker “vsakdo to ve”. Deluje torej na verovanjski podlagi,26 podobno kot opredeljevanje “prave(ga)” Slovenca/ke z argumentom, da je najbolj pravi Slovenec oziroma Slovenka tisti/a, ki ljubi svoj narod. V tej ljubezni je prikrita močna moralistična poanta, ki subjekt “spomni” na dolžnost, da se torej “prepozna” kot naslovljenec ideološkega Subjekta, hkrati se sam vzpostavi kot ideološki subjekt. A raje poglejmo, kaj je performativ in kakšen je njegov “status” v vsakdanjem življenju. Če bi se namreč omejili na definicijo performativa, ki pravi, da je izjava dejanje in da tisti, ki jo izgovori, izvrši dejanje s tem, da to dejanje imenuje, bi to pomenilo, da je vsako izrekanje performativne formule tudi že izvršitev dejanja. 156 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu Toda ~e bi vsako izrekanje performativa zares izvedlo dejanje, bi se performativ kot dru`beno priznano, institucionalno dejanje izni~il. Tak polo`aj je mo`no prepre~iti le, ~e so nekatera izrekanja performativa prepovedana, to omogo~imo s klavzulo, ki dolo~a izrekanje performativov. Po Benvenistovem mnenju morajo biti izklju~ena predvsem tista izrekanja performativa, ki so izvr{ena brez potrebne avtoritete. [ele s prepovedjo se lahko iz mno`ice vseh (potencialnih) perfor-mativov konstituira vsaj do neke mere konsistentna mno`ica dovoljenih, austinovsko re~eno, posre~enih ali resnih performativov. Problem pa je ravno v prepovedi, pravzaprav, s kak{nimi razlogi utemeljiti in upravi~iti to prepoved, saj se nedovoljeni performativi v ni~emer ne razlikujejo od dovoljenih. 27 Kot se lahko performativi posre~ijo zgolj tako, da se nekatera izrekanja performativov prepovejo, se podobno dogaja tudi v argumentaciji nacionalne identitete. V obeh primerih sama prepoved vzbuja verovanje, da obstajajo nemogo~i performativi, da obstajajo “mi”, ki smo “njim drugi”. Ta zadnja distinkcija je ena od osnovnih paradigem produkcije nacionalne identitete. Na to zna~ilnost opozarja tudi Benedict Anderson, ko pravi, da se narod oziroma nacija vedno opredeljuje kot omejena entiteta, saj imajo tudi najve~ji narodi dolo~ene in opredeljene, pa ~eprav raztegljive meje. Avtor tudi poudarja, da tudi najve~ji privr`enci in privr`enke ideje naroda ne sanjajo o dnevu, ko bodo vsi pripadniki in pripadnice ~love{ke rase pristopili k njihovemu narodu,28 kajti potem to ne bi bil ve~ narod, kot ga predstavljajo njegovi protagonisti in protagonistke. V tem primeru bi razpadla sama misti~na “vsebina” posameznega naroda, ki pa je, ~eprav iluzorna, glavni konstituent nacionalne identitete. Ideolo{ki mehanizem nacionalne identitete potemtakem namerno vzpostavlja in reproducira mejo, saj z vzpostavljanjem meje producira videz naroda kot naravnega fenomena. Reprodukcija meje med “nami” in “njimi” namre~ vzpostavlja koncepcijo misti~ne vezi med ljudmi in samim ozemljem.29 Koncept diferenciacije, ki ga lahko zasledujemo predvsem v diskurzu, oziroma koncept razmejitve, torej vzpostavi videz povezanosti ljudi s prostorom, to hkrati omogo~i, da se z nastopom tega prepoznanja tudi sama diferenciacija ugleda kot logi~na in “naravna”. Antagonizem nacionalne identitete, kar bi pravzaprav veljalo tudi za vse druge identitete, je z misti~no vsebino pozitiviran in hkrati zamaskiran z opredeljevanjem in “bojem” proti nekemu popolnoma drugemu, tujemu posamezniku. Paradoksnost omenjene pozicije je v tem, da se lahko ohranja samo, dokler obstaja ta drugi, torej “tujec” ali “tujka”. Identiteta lahko traja toliko ~asa, kolikor ~asa obstaja tudi meja, saj identiteta dobesedno sloni na stalnem procesu opredeljevanja. S {iritvijo ozemlja si nacionalna identiteta uni~uje lastno eksistenco, to pomeni, da si mora stalno izmi{ljati nove meje in 27 Cf. [umi~ Riha, 1988, str. 25. Obse`nej{o razlago problema lahko najdemo tudi v: T. Praprotnik, 1998, str. 214–223. 28 Cf. Anderson, op. cit., 1998, str. 16. 29 Cf. Jackson; Penrose, 1993, str. 29. ČLANKI 157 Tadej Praprotnik 30 Cf. Riha [umi~, 1988, str. 26. V nadaljevanju zelo dobro izpelje “lacanovski” sklep, ki preprosto, toda epistemo-lo{ko kredibilno prika`e bistvo performativne “realnosti”: “Za uspe{nost performativov ni namre~ dovolj, da govorec in naslovljenec predpostavita kot podlago performativov konvencionalno proceduro, na katero se oba sklicujeta, ni dovolj predpostaviti skupnega Drugega, marve~ je treba poleg tega predpostaviti {e šDrugega (od) Drugega (l’ Autre de l’ Autre), ki bi jam~il za njegovo konsistentnost.” 31 Op. cit., str. 26 sq. prepovedi, ki so pogoj za obstoj njene “vsebine”, si torej stalno izmi{ljati nove “ovire” na poti do cilja. Le-tega seveda ne sme nikoli dose~i, saj ko ga dose`e, tudi propade njena mistika. Resnica identitete je zato predvsem v poti stalnega redefiniranja in zanikanja (negacija vklju~i v identiteto razliko, ki utemelji identiteto kot neskon~nost), in ni cilj. Podobna prepoved je zna~ilna za performativ in je povsem fiktivna in arbitrarna, toda nujna, da postanejo “posve~eni” performativi “resni~ni”.30 Ali z drugimi besedami. Za posre~en performativ ni dovolj konvencija, ki omogo~i performativu njegovo resni~nost, potrebno je tudi dolo~iti “nemogo~e” performative, ki zagotavljajo “resnim” performativom njihovo “konsistentnost”. Nemogo~ih oziroma nemo`nih performativov seveda ni, in ta problem se re{uje tako, da vzpostavljamo konvencijo, ki pa ni utemeljena. Utemeljena je zgolj z neizre~eno prepovedjo, s prepovedjo, ki zakrije praznino nemogo~ih performativov (ni Drugega od Drugega). Praznina ali neobstoj nemogo~ih performativov se zakrije s prepovedjo, ki deluje kot ~isti dozdevek (fikcija), ki vzbuja vero, da nemogo~i performativi obstajajo, saj ~e ti ne bi obstajali, kaj bi nas potem sililo, da priznavamo konvencijo za nujni pogoj performativnosti. Ker performativ temelji na nikjer utemeljeni dru`beni konvenciji, se ta za~aran krog performativnosti skrije za govor~evo avtoriteto. Povsem inverzna situacija se ka`e v tako imenovanih neresnih performativih, kjer se brezopornost (neutemeljenost) performativa razkrije v vsej razse`nosti. Neresni performativi niso prepovedani kot nemogo~i, ker jih ni mogo~e izre~i, ampak ravno zato, ker jih je mogo~e izre~i “in ker `e samo s tem, da jih je mogo~e izre~i, razkrijejo skrivnost oziroma {kandal, kot pravi Althusser, {kandal, ki je v tem, da je dru`bena konvencija oziroma institucija kot garant in temelj performativa popolnoma arbitrarna, nima opore, prav narobe, oporo si i{~e v tistem, kar naj bi sama podpirala”.31 Preko ovinka skozi problem performativne realnosti smo pravzaprav poskusili prikazati realnost nacionalne identitete. V obeh primerih, tako v primeru performativa kot nacionalne identitete, se proces vzpostavljanja in reproduciranja organizira pod pogojem prepoznanja. ^e ju nih~e ne opazi, namre~ performativ oziroma “svojo” lastno identiteto, potem ju “ni”, ne obstajata. V obeh primerih se odvijata dva podobna procesa, ki omogo~ata konstitucijo dveh “realnosti”. Po eni strani se namre~ vzpostavlja ritual, ki z lastnimi prakticiranjem reproducira realnost, na katero se sam nana{a, po drugi strani pa se prav tako realizira nujna prepoved, nekak{no rezanje gnilega od zdravega, ki v ni~emer utemeljenemu razlo~evanju podeli nujni minimum konsistentnosti. Bistvenega pomena je torej uvid, da za celoten proces namre~ ne zado{~a re~i, da naslovljenci in naslovljenke prepoznajo nacionalno identiteto, da se prepoznajo za to, kar so “od nekdaj 158 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu `e bili”, Slovenci in Slovenke namre~. Prav narobe. S tem 3st2r .C 3f .0 6Ju`s qnqi ~. , 1993, prepoznanjem so subjekti postali to, za kar so se prepoznali. 33 Cf. Barthes, 1993, str. 124. KLENI IN PO[TENI – MIT ALI SODOBNA OBLIKA MANE 34 Op. cit., str. 127 sqq. Lahko se strinjamo, da je nacionalna identiteta ena izmed najbolj zapletenih in protislovnih, iz raznovrstnih drugih “sestavljena” identiteta. Samo poimenovanje identitete, ki je pomemben kohezijski dejavnik, je v tem primeru problemati~no, saj lahko predpostavljamo, da so mehanizmi ~ustvene vezi v tem primeru manj samoumevni kot pri drugih identitetah. V tem smislu bi za nacionalno identiteto lahko dejali, da se kohezija in identifikacija ohranjata izrazito s simboli in da je slednja ritualizirana, celo narativna. Imamo jo lahko za pripoved o obstajanju in obstojnosti, to se odvija z udele`bo v skupinskem `ivljenju ob razli~nem bele`enju pripadnosti in pripadanja. Samo pripadni{tvo se ohranja tudi z oznanjanjem mitov, ki utrjujejo predstave o dolgem in nepretrganem obstajanju nekega naroda, s tem se vzpostavljajo tudi meje do drugih skupin. Mitologija vzpostavlja v ~lovekovi identifikaciji ob~utek veli~astja, {e posebno takrat, ko miti pripovedujejo “velike resnice”.32 Mitski govor se isto~asno prikazuje kot razgla{anje in potrjevanje resnic in je po svoji naravi interpelacijski, to pomeni, da je usmerjen na sogovorca, ta pa je podvr`en njegovi intencionalni mo~i.33 Obi~ajno mit do`ivljamo kot nedol`en govor, toda ne zato, ker bi bile njegove intence skrite – ~e bi bile skrite, sploh ne bi mogle dose~i u~inka – ampak zato, ker so naturalizirane. Prav zato se mit bere kot dejstveni sistem, ~eprav je zgolj nekak{en semiolo{ki sistem. Po Barthesu je osnovno na~elo mita ravno preobrazba zgodovine v naravo. Sama intenca mitskega govora je vedno spremenjena v naravo. Na to intenco se torej ne gleda kot na “motor”, ki “poganja” zgodovino, ampak jo ljudje do`ivljajo kot nekak{no opravi~evanje oziroma pojasnjevanje “vselej-`e” izvr{enih dogodkov. S prehodom zgodovine v naravo mit dose`e neke vrste prihranek, saj ukinja kompleksnost vsakdanjega `ivljenja, omogo~a enostavnost resnic, ukinja vsakr{no dialektiko in organizira svet, v katerem ni protislovnosti. Miti niso ni~ drugega kot neprestana in neutrudljiva zahteva, zvita in vztrajna namera, da se vsi ljudje prepoznajo v svoji ve~ni sliki, ~asovno to~no opredeljeni in ustvarjeni nekega dne, ki mora kot taka ostati za vse ~ase.34 Pri nacionalni identiteti je zna~ilna produkcija mitov o izvoru in ob~utenju zgodovinske kontinuitete, ki omogo~a, da se v sami dr`avi vidi izraz ali obris `e prej obstoje~e identitete, ki predstavlja prag-mati~no ideolo{ko formo. Narodi vztrajno proizvajajo sami sebe kot nacionalno skupnost, toda nujni pogoj, da se notranja diferenciacija razli~nih dru`benih skupin relativizira v odnosu do simbolne diferenciacije “nas in tujcev”, je v tem, da se morajo posamezniki ter ČLANKI 159 Tadej Praprotnik 35 Cf. Poutignat; Streiff-Fenart, 1997, str. 52 sq. 36 Cf. Freud, 1981, str. 15. 37 Cf. Lévi-Strauss, 1958, str. 242, 264. 38 Cf. Riha; @i`ek, 1985, str. 86. 39 Cf. @i`ek, 1982, str. 34 sq. 40 Cf. Jackson; Penrose, 1993, str. 32. posameznice razli~nega izvora vzpostaviti kot homo nationalis; to ideologija dose`e tudi z mre`o ustanov in obi~ajev, ki socializirajo posameznike in posameznice in jim fiksirajo ob~utja ljubezni in sovra{tva.35 Podobno kot voditelji/ce mno`ic, morajo tudi velike ideologije in mitologije “slikati s kar najmo~nej{imi barvami, pretiravati in ponavljati zmeraj isto”.36 Tudi Claude Lévi-Strauss opredeljuje mit kot govor in v delu Anthropologie structurale v zna~ilnem strukturalisti~nem slogu opozarja, da prave konstitutivne enote mita niso izolirani odnosi, ampak paketi odnosov (take pakete odnosov najdemo v diskurzu tipa “mi in oni” v produkciji nacionalne identitete), in da so samo v kombinaciji takih paketov konstitutivne. Namen mita je torej pridobiti logi~ni model, s katerim se lahko razre{i dolo~ena kontradikcija.37 V svojem bistvu je mit vselej interpelacijski, usmerjen na naslovljence in naslovljenke. V tem statusu lahko zaznavamo althusserjevsko logiko, saj tudi mit ne more obstajati sam zase in ne more biti “berljiv”, ~e nima tudi “bralcev” in “bralk”. To pomeni, da mit sproti vzpostavlja tudi bralce/ke, da gre torej za neke vrste performativno dejavnost samega mita, ki performativno ustvarja subjekte; s tem se tudi sam mit pretvori v berljivo in logi~no zgodbo. Interpelacija pomeni vzpostavitev neke vrste “to~ke pre{itja” (point de capition), pomeni “poseg nekega šnovega ozna~evalca’, ki sam po sebi ne prinese novega pomena – ki je, kot pravi Lacan, šozna~evalec brez ozna~enca’ –, ki pa prav kot tak izvr{i ~ude`no šsprevrnitev’ celotnega danega pomenskega polja, redefinira njegovo šberljivost’.”38 Interpelacija ni zato nikoli nevtralna, ampak je vedno obarvana s spletom partikularnih potez, ki jih (v na{em primeru) Slovenec/ka “prevzame nase”, ko se prepozna v slovenstvu (pridnost, bogaboje~nost, pokornost). Ta konkretna obarvanost je hkrati mesto boja za to, “katera bo tista šsplo{na svetloba’, v katero so potopljene vse druge barve in ki jih modificira v njihovi posebnosti, kateri bo tisti šposebni eter’ partikularnih potez, ki dolo~a specifi~no te`o vsega gibanja, ki se ka`e v njem, posebni eter potez, s katerimi se bomo identificirali ob odgovoru na vpra{anje, kaj pomeni biti Slovenec/ka”.39 Ponavadi nacionalne mitologije mnogo raje od natan~nega definiranja osnovnih ~love{kih posebnosti identificirajo {iroko polje distinktivnosti, pri tem obi~ajno uporabljajo pridevnike, ki konotirajo na njihovo nacionalnost. Kot klasi~ne primere lahko navedemo besedne zveze, kot so angle{ka kultura, finski jezik, tibetanska pokrajina.40 Za slovensko nacionalno mitologijo so tipi~ne ideolo{ke oznake, da je “pravi/a Slovenec/ka priden/na”, ki je dejstvena neto~nost ne prizadene. Ena~enje Slovenca ter Slovenke s pridnostjo potemtakem pomeni, da lahko Slovencu/ki lenuhu ne zalu~amo “Bodi priden/na!”, ampak kar: “Bodi Slovenec/ka!” “Vrednost” slovenstva se v tem primeru izra`a z “uporabnimi vrednostmi”, to pomeni, da postanejo te 160 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu “~utne” (opazne, pozitivne) lastnosti nekaj nad~utnega. Niso torej le to, kar so (npr. zna~ajske lastnosti poljubne osebe), ampak so izpri~evanje ne~esa skritega, globljega, transcendentnega. “Nacionalna šinterpelacija’ deluje, ko pride do te feti{isti~ne sprevrnitve, ko se špozitivne’ lastnosti do`ivljajo kot izraz ne~esa štranscendentnega’, slovenstva kot ideolo{kega Subjekta.”41 Subjekt se v tej logiki ne identificira neposredno s serijo “pozitivnih” oznak, ampak se identificira s tem transcendentalnim, pomensko “praznim” mestom, ki zaznamuje ozna~evalec “slovenstvo”. Med to oznako in serijo “pozitivnih” oznak, ki jih konotira oznaka (pridnost), ni kontinuitete, ampak je prelom, saj se oznaka Slovenec oziroma Slovenka in serija “pozitivnih” oznak ne gibljejo na isti ravni. “Slovenec” oziroma “Slovenka” sam po sebi ni~ ne pomeni, pravzaprav pomeni zgolj in prav to, kar lahko ekspliciramo s serijo “pozitivnih” oznak. Medtem ko je serija “pozitivnih” oznak serija z opredeljenim pomenom, je po drugi strani “Slovenec” in “Slovenka” zgolj paradoksna avtoreferen~na oznaka, ki sama ni~ (pozitivnega) ne pomeni oziroma pomeni zgolj tistega in tisto, ki se prepozna v njej. Omenjeno feti{isti~no sprevrnitev lahko ponazorimo z ideolo{ko logiko, ki, kot trdi Slavoj @i`ek, rezonira pribli`no takole: “^e je Francoz priden, je špa~ priden’, ~e je Slovenec priden, pa je ta pridnost šizpri~evanje slovenstva’; ni šSlovenec v pravem pomenu’ zato, ker ima te in te oznake, pripisane Slovencu, marve~ ima te in te oznake zato, ker je Slovenec.”42 Primerov tovrstne in nekoliko druga~ne logike argumentacije imamo v vsakdanjem `ivljenju precej. Za primer si oglejmo izjavo, ki se opira na topos s precej klasi~no ideolo{ko “vsebino”. Res pa je, da pomladna koalicija ne bo prijetna za tiste, ki kr{ijo zakone ..., in za tiste, ki jim nista mar Slovenija in slovenstvo.43 Takoj na za~etku verjetno marsikoga zbode v o~i besedna zveza “ki jim nista mar Slovenija in slovenstvo”. ^e se ne pustimo takoj ujeti v logiko izjave, bi se lahko vpra{ali, kaj pomeni, da komu ni mar za Slovenijo in slovenstvo? Gre za tip argumentacije, ki se opira na topos “bolj ko si Slovenec/ka, bolj si dober/ra”: pozitivna oznaka “dobrota” je izpri~evanje slovenstva, torej analogno s prej omenjeno logiko. A zopet ne vemo, kaj naj po~nemo s Slovenijo in slovenstvom. Na delu je primer ni~elnega ozna~evalca, ki sebe predstavlja kot vsebinsko polnega, a v resnici sam v sebi ni~ ne pove. Argumentacija uporablja ime obstoje~e socialne oziroma politi~ne entitete, vendar to ime ne pripada nikomur in vsakomur, saj to vnaprej dano ime ni ni~ drugega kot polje, praznina (ni Drugega), ki ga lahko zasede kdorkoli,44 ki pa~ `eli izpolniti “sanje” po pripadnosti. S takim postopkom naredi nevidno lo~nico vidno, tako reko~ o~itno, in konstituira tudi neskupnost, kar omogo~a lo~evanje ČLANKI 161 41 Cf. @i`ek, op. cit., str. 36. 42 Ibid. 43 Izjavo je izrekel predstavnik ene od slovenskih parlamentarnih strank na TV Slovenija, 3. januarja 1997. 44 Cf. Riha [umi~, 1996, str. 168. Tadej Praprotnik 45 Cf. Mo~nik, 1996a, str. 299. 46 Op. cit., str. 300. 47 Cf Slovar slovenskega knji`nega jezika (SSKJ) 1994, str. 523. Mar: v povedno-prislovni rabi izra`a skrb, ukvarjanje s ~im: Pohajkuje, otroci pa ji niso mar; slu`ba mu je malo mar; ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izra`a popolno nezanimanje, nepriza-detost: Mar mi je, naj re~e, kar ho~e; ni mi mar, kaj ljudje mislijo. 48 Cf. Althusser, 1980, str. 75. med tistimi, ki so vklju~eni, in tistimi, ki so izklju~eni, saj so, maussovsko re~eno, strukturne lo~itve, opozicije in spopadi nosilci “dru`bene kohezije,”45 saj “prepovedi, lo~evanja in kaj podobnega niso zgolj nekaj šnegativnega’, niso le šodsotnost’ pozitivnih odnosov bli`ine, pozitivnih navodil in zapovedi ipd. – temve~ so, narobe, konstitutivni za ~lene, ki jih razlo~ajo, in so hkrati povezovalni za strukturo, ki jo cepijo.” 46 V tem primeru je “vsebina” Slovenije in slovenstva dodatno “zapolnjena” z nekaterimi besednimi figurami. ^e izjava ne pridobi na “svojo stran” naslovnika `e v prvem poskusu (s samim navajanjem obeh blagozvo~nih pojmov), se trudi to storiti z vpeljavo besedne zveze “ki jim ni mar”. Ta fraza v vsakdanjem pojmovanju napotuje na neizpolnjevanje “pozitivne” akcije (osupli smo, na primer, nad osebo, ki ji ni mar za so~loveka ). Izjava torej na isto logiko postavlja tudi Slovenijo in slovenstvo. S tem lahko “re{i” dva problema na en mah: – Zaradi besedne zveze “ki jim ni mar”, ki ima v globinski strukturi po svoje “vpisano”, da bo nadaljevala z opisom neke pozitivne, humane dejavnosti,47 oba pojma “zapolni” z nami{ljeno pozitivno humano vsebino. Slovenstvo kot nekaj posebnega se torej s pomo~jo besedne zveze “povzdigne” v ob~o oziroma splo{no in univerzalno “kvaliteto”. – Z vzpostavitvijo te vsebine pa lahko ozna~i vse tiste osebe (osebe, ki jim ni mar) kot negativne, ki so vredne splo{nega grajanja. Gre za tip ideolo{ke interpelacije, saj si govorec pomaga z besedno zvezo “ki jim ni mar”, ki naslovnike “spomni” na njihove “korenine” in socialno-psiholo{ke lastnosti, ki niso slu~ajne, temve~ z njimi Slovenec in Slovenka “izpri~ujeta” slovenstvo. In kdo so “tisti”? Govorec sicer s prstom ka`e na “negativce”, a prav z namenom, da prepri~a “pozitivce”. S “tistimi” je namre~ mislil na “pozitivce”, saj se le-ti prek “tistih”, tj. negativcev, najla`je prepoznajo. “Tistih”, karkoli `e s tem mislimo, v resnici sploh ni, a ravno zato, ker ne obstajajo, jih govorec lahko opredeljuje in hkrati v naslovljencih in naslovljenkah vzbuja vero, da “tisti” oziroma “tiste” obstajajo, saj sicer ne bi govoril o njih. Na{ primer je precej podoben Althusserjevemu primeru ideolo{ke interpelacije, njegovemu “Hej, vi tam!”, kjer razlaga, da naslovnik z obratom telesa za 180 stopinj (ko se obrne zaradi naslovitve) postane subjekt, ker se je prepoznal, da je naslovitev veljala “prav” njemu.48 Celotna miselna operacija se pravzaprav dogaja kar isto~asno. S tem posku{a onemogo~iti potencialnim dvomljivcem njihov pogum in nekateri resni~no utihnejo. Sicer jim ne bi bilo treba, a vendar to naredijo. Zakaj? Izjava je razprostrla vesolje verovanj, zato nih~e natan~no ne ve, kaj si mislijo drugi o tem vpra{anju. Dvomljivcev je verjetno precej, a nih~e ne upa “stegniti jezika”, saj bi bil lahko dele`en splo{nega obsojanja, v primeru, da se bo za ta korak odlo~il le on. Tudi ~e nih~e ne verjame izjavi (sklicevanju na slovenstvo), se utegne zgoditi, 162 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu da bo rezultat isti, saj je zadosti hipoteza o naivne`u, ki verjame v vsebino izjave, pa bo stvar povsem u~inkovito delovala. V na{em primeru, kjer se vzpostavlja logika “mol~e~e ve~ine”, lahko vidimo pravzaprav inverzijo z logiko “slepega potnika”. V velikih dru`benih skupinah, in {e posebno v tako imenovanih individualisti~nih dru`bah, obstaja specifi~na racionalna logika ljudi. ^eprav imajo vsi ~lani skupen interes za pridobitev dolo~enih dobrin, nimajo po drugi strani nikakr{nega interesa glede “stro{kov”. S pozicije posameznika ter posameznice je torej jasno, da njegov/ njen glas (da bi stegnil/a jezik) ali, da bo mol~al/a, ne prispeva h kon~nemu rezultatu. V obeh primerih bo njegov/njen vpliv na skupino v bistvu ni~en, zato nih~e nima posebnega interesa v “stegovanju jezika”.49 Kot vidimo, je bila za govorca vzpostavitev velike skupine zelo produktivna, saj tako nih~e natan~no ne ve, kaj drugi mislijo o tem vpra{anju. ^e smo zelo natan~ni, se moramo popraviti in re~i, da govorec ni ni~esar vzpostavil oziroma izjavo ni naslavljal na konkretno skupino. Ker je izjavo naslavljal na navidezne pripadnike in pripadnice iste skupine, se je vzpostavilo nekak{no totalitarno “ob~e mesto”, druga~e re~eno: “Totalitarnega zakona ni, kljub temu pa ima lastnost, da ga lahko kr{imo.”50 V individualisti~nih dru`bah, kot je na{a, se torej funkcija subjekta, za katerega se predpostavlja, da verjame (SSB), vedno pripisuje drugim posameznikom in posameznicam, predstavlja se kot verjetje, ki ga posamezniki/ce pripisujejo drugim posameznikom ali posameznicam.51 V na{em primeru ta SSB “vznikne” z izjavljanjem besede “tisti”, ki ravno zaradi nedefiniranosti vzpostavi v ljudeh verjetje, da obstaja “en, ki verjame” v slovenstvo. Celotna zadeva je toliko bolj “eksoti~na”, ker je povsem mo`no, da nih~e ne verjame pretendirani izjavi, pa bo vseeno u~inkovita. To situacijo bi lahko zopet primerjali z ugotovitvami Olsona, ki poudarja problemati~en polo`aj konsenza v velikih skupinah. “Po tihem” verjetno vsi sogla{ajo, da je slovenstvo, kot bi se izrazil Lacan, ozna~evalec brez ozna~enca.52 Toda {e tako dober konsenz v velikih skupinah pogosto ni dovolj za doseganje skupnih ciljev, v na{em primeru za “zunanji” protest. To pomeni, da kljub tihemu konsenzu ni tendence po doseganju ciljev s prostovoljno, racionalno akcijo posameznikov in posameznic.53 Prakti~na intenca take ideolo{ke etikete pa seveda ni v tem, da bi ljudi samo “prepri~ali” v svoj prav, ampak tudi to, da poskusijo fronto konflikta prenesti v polje, kjer je vladajo~a ideologija manj vpletena kot “resni~na oblast”.54 V na{i izjavi je to ve~ kot o~itno. Nacionalna dr`ava kot taka ni kriva za “neprimerno” zavest ljudi glede slovenstva, saj je ta zavest “samoniklo” subjektivna in torej intimna zadeva vsakega posameznika/ce. Kaj torej obravnavana izjava naredi? Po eni strani izjava posameznika/co v diskurzu subjektivira, saj je nacionalna zavest samoumevno subjektivna, intimna in skoraj 49 Cf. Olson, 1965, str. 21, 50. 50 Cf. @i`ek, 1987, str. 218. 51 Cf. Mo~nik, 1996b, str. 168. 52 Cf. Riha; @i`ek, 1985, str. 123. Za slovenstvo in “materialnega” subjekta, Slovenca, lahko uporabimo definicijo ozna~evalca brez ozna~enca. “Ta subjekt zato ni polnost smisla, imaginarni šsubjekt ozna~enca’, ki se šizra`a’ v jeziku, marve~ tako reko~ praznina, prazno mesto strukture, ki ga pozitivira paradoksni moment samonana{anja.” 53 Cf. Olson, op. cit., str. 59 sqq. 54 Cf. Mo~nik, 1985, str. 156. ČLANKI 163 Tadej Praprotnik 5st5r .C 3f .7 .Riha [umi~ , 1996, “genetska” lastnost posameznika/ce. S tem se dr`ava elegantno “odlepi” od subjekta (ki ga je sama ravnokar vzpostavila) in ustvari 56 Cf. Pecheux,1980, vtis, da ona ne “zganja” represije in ne “posiljuje” posameznikov/ic str. 118. s takimi lastnostmi, kot je nacionalna zavest. S tem, da se nacionalna dr`ava “odlepi” od subjekta, pa ima ta subjekt tudi mo`nost “izbire”, saj vpeljava besede “tisti” vklju~uje tako odlo~itev. Toda ta izbira je pravzaprav le “totemska maska”. Subjekt je zmerom `e izbral, tako da se lahko sama “mo`nost izbire” poka`e le kot dodatna rekonstrukcija.55 A prav zato, ker so posamezniki/ce “svobodni/e”, si dr`ava lahko lasti pravico, da “sankcionira” potencialne gre{nike in gre{nice, ki so zavili s “prave poti”, ki naj bi bila tako reko~ “vpisana” v samem subjektu. Dr`ava si torej lahko privo{~i sankcije, kolikor “vbije” ljudem zavest o svobodnem posamezniku/ici, toda z nacionalno zavestjo. V izjavi imamo opraviti tudi z argumentacijo, ki jo vzpostavlja logika analogije. Govorec trdi, da pomladna koalicija ne bo prijetna za dve vrsti “gre{nikov”. Za kr{ilce/ke zakona in za “nacionalno neosve{~ene”. V tem primeru se na isto stopnico postavljata povsem razli~na kriterija oziroma vsebini. Kr{ilci in kr{ilke zakona so povsem dolo~ena potencialna kategorija ljudi (ob predpostavki, da obstaja pravna dr`ava), medtem ko je druga skupina gre{nikov ter gre{nic povsem nejasno opredeljena. A ni~ za to. Marsikdo bi lahko po analogiji sklepal, da so ti drugi enako “pravnomo~no” opredeljeni kot kr{ilci/ke zakona. Ta analogija poleg (pravzaprav ravno zaradi) podeljevanja enakega “statusa” obema kategorijama gre{nikov/ic tudi po vsoje “umetno” dokazuje resni~en obstoj vsebine slovenstva. To logiko bi lahko {e enostavneje ponazorili: Obema vrstama “gre{nikov/ic” je pomladna koalicija neprijetna, ker sta obe “protislovenski”. In kaj iz tega sledi? Najbolj “samoumeven” odgovor je seveda: Pomladna koalicija je slovenska. Gre{niki ter gre{nice so v vsakem primeru zelo koristni. Zakaj? Zaradi gre{nikov in gre{nic ter skozi njih se vzpostavlja tako subjekt-interpeliranec, kot tudi Subjekt, ki, althusserjevsko re~eno, interpelira. In ta veliki subjekt je nedvomno pomladna koalicija. Zanimivo je predvsem dejstvo, da je “vsebina” toliko bolj “argumentativna”, kolikor manj je je, in da zvenijo “vsebinsko polno” prav najmanj vsebinski pomeni, saj evocirajo v ljudeh fantazmo Realnega, ki je Slovencem in Slovenkam tako samoumevna, da njene vsebine sploh ni potrebno pojasnjevati, saj to `e “vsakdo ve”. Prav ideologija nudi evidence, s pomo~jo katerih “vsakdo ve” in s tem prikriva identifikatori~no “normo”. Kot primer Michel Pecheux navaja. “Francoski vojak se ne umika dejansko pomeni: “~e si ti pravi francoski vojak, kar si, se ne more{/sme{ umakniti.”56 Podobno je z na{im “tisti”. Zvitost izjave je tudi v tem, da ne vzbuja ob~utka, da je to diskurz Gospodarja, ki je Gospodar zgolj zato, ker se do njega obna{amo kot do Gospodarja, in ljudstvu ne pravi “slediti mi morate, ker sem 164 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu Vodja”, ampak nasprotno, “sam zase nisem ni~, vsa moja oblast izvira iz vas, sem, kar sem, le kot izraz, utele{enje, izvr{evalec va{e Volje ...”.57 Lahko bi rekli, da ravno zato, ker pove preve~, pove premalo, zaradi ~esar se lahko v odsotnost vzroka naseli najbolj “samoumevni” smisel, to je ideolo{ki smisel. Skozi diskurz tako govori naslovljenec/ ka (interpeliran subjekt) sam, kolikor skozenj `e govori ideolo{ki diskurz kot tak, ki je diskurz brez subjekta, diskurz, ki si subjekte ravno vzpostavlja.58 Najbolj klasi~en in produktiven primer izpri~evanja slovenstva pa je verjetno pridevnik “po{tenost”. Med sodobnimi knji`nimi izdajami tako najdemo knjigo Antona Trstenjaka z naslovom Slovenska po{tenost, v kateri v uvodnih stavkih preberemo misel: “S po{tenostjo `ivi in propade slovenstvo.” Omenjeni avtor tudi pravi, da “slovenska po{tenost nima samo jezikovne podlage, temve~ ima tudi stvarno zgodovinsko ozadje”.59 In kot zadnji citat lahko navedemo tipi~ni odlomek: “Slovenec je potemtakem zaznamovan s po{tenostjo, ki je njegova posebnost, po kateri se razpoznava in lo~uje od drugih narodov. ^e velja, da ima vsak narod kak{no posebno, specifi~no lastnost, po kateri ga prepoznavamo sredi drugih ljudstev (kak{nega npr. po juna{tvu, drugega po muzikalnosti ali po ~utu za pravico, po dr`avotvornosti ipd.), potem naj bi se Slovenec `e v besednem izra`anju z vsem vedenjem in zgodovinskim sporo~ilom pred svetom ena~il s po{tenostjo: vse da na po{tenost, tudi samega sebe. Kolikor se to v kakem ~asu ne uresni~uje, pomeni odpad od samega sebe, saj ni ve~ zvest samemu sebi, ni ve~ pravi Slovenec.”60 V tem odlomku lahko v “praksi” vidimo celotno predhodno analizo, ki se je posve~ala pridevniku “priden”. Tudi v primeru “po{tenosti” lahko izpeljemo popolnoma enako ideolo{ko logiko, ki se glasi: Ni pravi Slovenec ali prava Slovenka zato, ker je po{ten/a, ampak je po{ten/a zato, ker je Slovenec/ka. Da ta na{a izpeljava ni “parazitska”, lahko doka`emo s kratko analizo. Avtor pravi, da kolikor se po{tenost v kakem ~asu ne uresni~uje, pomeni odpad od samega sebe. Po tej logiki je pravi Slovenec “`ivljenjsko” odvisen od po{tenosti; po{tenost v tej logiki igra “pogoj eksistence” in je resni~no “izpri~evanje slovenstva”. “S po{tenostjo `ivi in propade slovenstvo,” ~e ponovimo trditev avtorja. In ~e pogledamo v Slovar slovenskega knji`nega jezika (SSKJ) pod besedo “po{tenost”, nam ta pove, da je po{tenost lastnost, zna~ilnost po{tenega ~loveka, torej tavtologi~na opredelitev. Tudi slovar nam ne more v idejo “po{tenost” priklicati “slovenstva”, saj se “po{tenost” nana{a na ljudi nasploh, in ne na Slovence/ke oziroma prave Slovence/ke. ^e zadevo nekoliko obrnemo, bi potemtakem morda lahko na{li razlago, da se po{tenost nana{a na prave ljudi. Toda tudi take razlage ne bomo nikjer na{li, saj je preve~ nesmiselna, kajti vemo, da smo ljudje ali pa~ nismo, da torej ni pravih 57 Cf. @i`ek, op. cit., str. 76. 58 Cf. Sku{ek, 1980, str. 17. 59 Cf. Trstenjak, 1995, str. 5 sqq. 60 Ibid. S “po{tenostjo” je zato nekaj takega kot s “sade`em”, ki sta ga orisala Marx in Engels v Sveti dru`ini: “^e si iz dejanskih jabolk, hru{k, jagod, mandljev ustvarim splo{no predstavo šsade`’, ~e nadaljujem in si domi{ljam, da je moja iz dejanskih sade`ev dobljena abstraktna predstava šSade`’ ( die Frucht), neko zunaj mene bivajo~e bistvo, da resni~no bistvo hru{ke, jabolka itn., tedaj razgla{am – spekulativno gledano – šSade`’ (šdie Frucht’) za substanco hru{ke, jabolka, mandlja itn. (...) Bistveno pri teh stvareh ni njihovo dejansko, ~utno nazorno bivanje, temve~ bistvo, ki sem ga jaz abstrahiral iz njih in jim ga podtaknil, bistvo moje predstave, šSade`’. (...) V jabolku vidi isto kot v hru{ki in v hru{ki isto kot v mandlju, namre~ šSade`’. Posebni dejanski sade`i veljajo le {e za navidezne sade`e, katerih resni~no bistvo je šSubstanca’, šSade`’ (šdie Substanz’, šdie Frucht’). (...) Vrednost profanih sade`ev zatorej tudi ni ve~ v njihovih naravnih lastnostih, temve~ v njihovi spekulativni lastnosti, po kateri imajo neko dolo~eno mesto v `ivljenjskem procesu šabsolutnega Sade`a’.” Cf. Marx; Engels, 1969, str. 497 sqq. ČLANKI 165 Tadej Praprotnik 61 Cf. Mo~nik, 1985, str. 90. 62 Kot zna~ilen primer strategije imputacije Rastko Mo~nik navaja besede Gobbelsa, ki v korespondenci s Furtwanglerjem glede dobre in slabe umetnosti pravi: “Stoj, kot nem{ki politik moram pripomniti, da je treba, preden se pogovarjamo o kva-litetnosti ali nekvalitetnosti umetnine, izpolniti neki prvi pogoj. In ta prvi pogoj je, da je tisto, o ~emer govorimo, sploh umetnina: ni~ pa ne more biti umetnina, ~e ni (najprej) ljudsko. Glede na ljudskost kot bistveno, dolo~ujo~o lastnost objekta, ki ga imenujemo šumetnina’, je kvalitetnost ali nekvalitetnost {ele drugotna, izpeljana, akcidentalna lastnost.” Cf. Mo~nik, op. cit., str. 198. in nepravih ljudi. To toliko bolj ka`e na samo mitolo{ko konstrukcijo “slovenske po{tenosti”, kjer se pretvorba kulture v naturo dogaja v vsej razse`nosti in je kot tip naturalizacije klasi~en primer kraljevske poti v ideologijo. Dodatno razlago bomo opustili, ker po na{em mnenju ni potrebna, lahko pa opozorimo na simptomati~no zainteresiranost ideologije po analogiji med slovensko “po{tenostjo” in “klenostjo”, saj je “klen” “tisti ni~elni ozna~evalec v slovenskem jeziku, ki deluje na na~in, ki mu Melanezijci pravijo mana. Torej ni~elni ozna~evalec z izrazito magi~nim u~inkom prese`nega smisla, ki pa sam po sebi ~isto ni~ ne pomeni.”61 “Po{tenost” v smislu funkcije mane bi nekateri `eleli izena~iti z besedo “klen”; s tem bi se izognili dejstvenemu preverjanju in nadeli “po{tenosti” – kajpak slovenski – status samoniklosti, ~arobnosti in substancialnosti. Na koncu bi v zvezi s slovensko po{tenostjo lahko navedli {e tako imenovano strategijo imputacije, s katero se nana{amo na argument, da neuresni~evanje po{tenosti za Slovenca/ko povzro~i odpad od samega sebe, saj ni ve~ zvest/a samemu sebi in ni ve~ pravi/a Slovenec/ka, kjer se po{tenost torej opredeljuje kot klju~na lastnost. Ta strategija “referentu podtakne neko lastnost kot bistveno lastnost, kot lastnost, ki je prvi pogoj za vse druge lastnosti (namre~ tiste, ki so se nam dotlej zdele bistvene in dolo~ujo~e).”62 Po{tenost je “zaveza” slovenstvu, z njo Slovenec ali Slovenka izpri~ujeta nacionalno identiteto. A ob tem moramo opozoriti, da to velja, kot pravi knjiga Slovenska po{tenost, samo za prave Slovence in Slovenke. Za “neprave” Slovence ter Slovenke, kdorkoli `e so, potem po{tenost ni posebej obvezna, oziroma le-ti/e ne bodo do`iveli/e odpada od samega sebe. Toda s ~im naj se oni identificirajo? Ali njihova nacionalna identiteta ne obstaja? Verjetno lahko situacijo najla`je razlo`imo takole: tako kot druge ideologije, potrebuje tudi nacionalna ideologija koga, ki {e ni povsem pravi Slovenec in Slovenka. A kaj se bo zgodilo takrat, ko bodo vsi Slovenci/ke postali po{tenjaki? Ali bo takrat sama po{tenost pokopala tudi Slovence kot Slovence, saj bodo ugotovili, da smo na istem odru kot “oni drugi”? REZANJE GNILEGA OD ZDRAVEGA V sodobnem slovenskem ideolo{kem diskurzu obstajajo tudi druga~na razlo~evanja in ideolo{ke interpelacije. Zanimiv instrumentarij, na primer, uporablja kr{~anska religiozna ideologija oziroma mitologija. Reprodukcijo religiozne identitete namre~ vzdr`uje tudi dejstvo, da je skriti Bog ve~en, in ni, tako kot drugo `ivljenje, sestavni del kozmosa. V tem pogledu se Bog Stvarnik radikalno lo~i od ljudi kot kon~nih bitij, in ravno zato je identiteta kon~nih bitij ogro`ena identiteta; spri~o ogro`enosti jim je najbolje 166 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu ukazati “Ne i{~ite poti, izberite smer”, kot se glasi televizijski reklamni 6130 0Cfs. q Kq e.r{evan, 1975, str. spot za katoli{ki radio Ognji{~e. ^e se ustavimo ob sami diskurzivni organizaciji reklamnega 64 Cf. Vogrinc, 1995, str. spota, bi osnovno idejo najla`je odkrili z distinkcijo “pot” in “smer”. 45 sqq. Izraza sta pomensko dovolj jasna, da naslovljencem prika`eta osnovni cilj. Medtem ko je pot nekaj materialnega, “tlakovanega” po zemlji, kjer gre za spoj ozna~evalca z ozna~encem, gre v situaciji “smeri” za nekaj “nadzemeljskega”, za pot, ki ne potrebuje materialne osnove. To nas direktno napotuje h konceptu mane kot ~isti simbolni vrednosti, ozna~evalcu brez ozna~enca, ki ozna~uje odsotnost ozna~enega ali prisotnost neozna~enega, torej ne~esa, kar je zunaj sistema pomenske konstrukcije jezika, ki pa ga ta sistem vendarle nekako registrira. Sama “smer” v kristjanu hkrati vzdr`uje ob~utek bo`jega pogleda, ki se mu ni~ ne izmakne in mu ni~ ne more pobegniti, navdaja ga z misterijem, ki je eden od izvorov predstave o bo`ji vsevednosti in vseprisotnosti. “Smer” kot ozna~evalec brez ozna~enca ima analogijo tudi v samem ritualu, katerega vloga je v tem, da zbuja osebna religiozna ~ustva, katerih splo{na zna~ilnost je, da so neizrekljiva, torej nediskurzivna, podobno kot je “smer” nepredstavljiva v primerjavi s “potjo”. Nediskurzivna izkustva v ritualih ne morejo biti falsificirana, kajti enostavno so ali pa jih ni, medtem ko so diskurzivna sporo~ila lahko resni~na ali la`na in hkrati preverljiva. Zato je religiozni diskurz sprejet kot nedvoumna resnica, saj je vklju~en v ritualih ali simbolih, ki izvabljajo iz vernikov nediskurzivno in, po tej logiki, neponaredljivo priznanje.63 “Poti” je zato lahko tudi ve~, prav zato so lahko tudi napa~ne, medtem ko je “smer” lahko samo ena. Za omenjeni televizijski spot bi lahko domnevali, da gre za neke vrste ideolo{ko “vnaprej{no obdelavo” gledalcev in gledalk, kar seveda olaj{uje uveljavljanje dominantnega pogleda. Glede na to, da so v teoriji komunikacije kod in sporo~ila, ~e uporabljamo Jakobsonovo izrazoslovje, oziroma konvencionalnost pomena, sploh {ele pogoji za mo`nost kodiranja, se lahko vpra{amo, ali je v tem spotu resni~no {lo za kodiranje in gledal~evo oziroma gledalkino dekodiranje. Celotni televizijski spot je namre~ tako visoko pomensko strukturiran, tudi vizualno, da gledalcem/kam morda ni bilo potrebno vlo`iti prevelike energije v sam proces odkrivanja pravega pomena omenjenega sporo~ila oziroma, kot pravi Morley, v odkrivanje tako imenovanega “prednostnega branja” (preferred reading), to je branja, kakr{nemu enkodiranje daje prednost pred drugimi, ga ponuja v branje, ga privilegira v primerjavi z drugimi branji.64 Hkrati imajo simbolni ozna~evalci poseben pomen v integracijskem delovanju religiozne identitete, saj najbolj integrativno delujejo ravno tisti simboli in dejanja, ki so racionalno nerazlo`ljivi in nedoumljivi. Priseganje na absurdnost je vir trdne identitete in identifikacije, kajti ~imbolj je neka verska resnica neverjetna, toliko ČLANKI 167 Tadej Praprotnik 65 Cf. Freud, 1981, str. 33. Freud nadalje ugotavlja, da se je distanciranost in netolerantnost do druga~nih, torej nekr{~an-skih ljudi, v sodobnem svetu zmanj{ala; razlog i{~e v oslabelem religioznem ob~utju in s tem oslabljenih libidinalnih vezeh. 66 Izjava znanega slovenskega psihiatra, ~asopis Slovenec, citirano po: Mladina, rubrika Izjave tedna, Ljubljana, 10. september 1996, str. 5. ve~ ima vernik, ki veruje vanjo, zaslug, tem trdnej{a je njegova povezanost z religijo, odlo~nej{e je po drugi strani izklju~evanje kake druge resnice. Tako se vzpostavlja tudi distinkcija med svetim in profanim, ki jo je Émile Durkheim opredelil kot bistvo religije. V tem polju je mo`no govoriti o ve~ identitetah, o ~love{ki in o vrhunski oziroma nadidentiteti, kjer kristjan z religiozno identiteto celotno podro~je identitete podredi zunaj~love{ki; s tem se vzpostavlja kontrast med slab{o (~love{ko) identiteto in bolj{o (bo`jo) identiteto. V tej slednji nadidentiteti lahko kristjan priznava distanco med seboj in vi{jimi bitji, torej Bogom, in tako je identiteta do skrajne meje hierarhizirana. Konstitucija distinkcije sveto-profano je ena od pomembnej{ih identifikacijskih to~k v reprodukciji religiozne identitete. Ni pa ta distinkcija edina pomembna in produktivna, kajti poleg same “notranje” identitete vernika v odnosu do tako imenovane nad-identitete Boga se verniki lahko in se pogosto identificirajo tudi z izklju~evanjem in razlo~evanjem nasproti drugim in druga~nim ljudem oziroma njihovim resnicam in njihovim pogledom na svet. Zunaj Kristusovega ob~estva je vedno dolo~en del posameznikov in posameznic, ki Kristusa ne ljubijo in jih prav tako Kristus ne ljubi. Prav zato mora biti religija, pa ~etudi kr{~anska, ki poudarja ljubezen do bli`njega, trda in brez ljubezni do tistih, ki ji ne pripadajo. Vsaka religija je namre~ religija ljubezni za tiste, ki jih vklju~uje, in je hkrati distancirana do “outsiderjev”.65 V nadaljevanju bo sledilo nekaj prikazov diskurzivne konstrukcije “resnice”, ki reflektira sodobno vsakdanjo argumentacijo v kr{~anskem diskurzu v Sloveniji. V njih se ne razodeva tolik{na netolerantnost kot neko~ in tudi sama vsebina ter argumentacija ni vedno pasivno sprejeta v dru`bi, res pa je, da imajo izjavljalci dolo~eno prednost glede vplivanja na interpretacije in splo{na verjetja. Njihova prednost je namre~ pogosto v tem, da imajo zaradi pozitivne podobe tolerantnih ljudi ve~je te`ave tudi kritike na njihov ra~un. Te`ava je tudi v tem, da verski “agitatorji” uporabljajo izrazoslovje, ki je na prvi pogled videti zelo “nevtralno”, saj se s tem izognejo napadom, kajti njihov “nevtralni” diskurz vklju~uje dejanske implikacije intenc in pomenov {ele v “globinski strukturi”, ki pa jo naslovljenci/ke, kot smo `e omenili, lahko s kan~kom `elje takoj prepoznajo. Oglejmo si sedaj prvo konstitucijo “resnice”: Kdor se sklicuje na Jezusa Kristusa, mora imeti namre~ celovitej{e in pravilnej{e videnje sveta, humanej{e vizije in stro`ja merila do sebe kot tisti, ki se sklicuje na A. Bebla in F. Lassalla, A. Smitha in D. Ricarda ali J. Kocijan~i~a in J. Drnov{ka.66 V tej izjavi je ideolo{ka zvija~a prav vzpostavljanje delitve na dve izklju~ujo~i si poziciji. Glavno oro`je govorca je navidezna delitev, s katero govorec opredeli fronto spopada, ki pa je pravzaprav 168 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu konstrukt, saj odpira okvir diskurza na to~ki, kjer sploh ne bi bilo potrebno. Tudi v tem primeru pozicija ni pozitivno opredeljena, ampak je zgolj nekak{no konstruiranje konsenzualnega “mi”, ki naj se percipira kot edino veljavni oziroma legitimni “predstavnik” ljudstva. Naj poudarimo, da tovrstne izjave ka`ejo na pogosto grobo instrumentalizacijo religije, ki postaja spri~o takih argumentativnih mehanizmov zgolj orodje oziroma “kanal” za prena{anje netolerantnosti. Konstitucijo Drugega od Drugega si bomo pobli`e ogledali {e v zadnji izjavi, ki je, glede na to, da jo je izrekel sam nad{kof, dokaj “reprezentativna”, in se glasi: ... danes ni ubog samo tisti, ki je materialno ogro`en, ampak so ubogi tudi tisti, ki ne verujejo v Boga in ki torej nimajo druge perspektive kakor grob ...67 V tej izjavi imamo opraviti s strategijo, ki `eli na isto raven spraviti tako materialno in duhovno `ivljenje. Govorca bi lahko takoj na za~etku povpra{ali, kak{en status ima potemtakem tisti, ki je materialno ubog, toda veruje v Boga. Je tak subjekt {e vedno “ubog”? Verjetno se govorec s tem ne bi strinjal. To nam lahko tudi pojasni, kak{en je bil “pravi” smisel za~etnega dela izjave. Bil je samo “lepotilna maska”, s katero govorec prelisi~i naslovljenca. Toda bolje je analizo prikazati s teorijo Oswalda Ducrota. A najprej razvijmo problem do konca. Govorec je v izjavi opredelil dva “tipa” nesre~nikov, a to {e ni vse, saj `eli govorec s pomo~jo besed, kot je “samo”, ta dva tipa subjektov (naslovljencev) tudi “kvalitativno” opredeliti. Glavni namen “samo” je v tem, da `eli v izjavi vzpostaviti, kot temu re~e Ducrot, gradualnost toposa.68 Kaj to pomeni v na{em primeru? Beseda “samo” nakazuje, da se “nesre~niki” dajo stopnjevati, da obstajajo manj in bolj “ubogi” nesre~niki. Kako lahko to na{o trditev argumentiramo? Govorec opredeljuje kot uboge sprva materialno ogro`ene in nato {e neverujo~e. Toda kako bo lahko to novico sprejel naslovnik? Materialna ogro`enost je stvar nesre~nega spleta ekonomskih dejavnikov, toda tisto “drugo”... Tisto drugo je {e ve~ji problem. S tako “interpelacijo” naslovljencev pa naslovljenci sami, in ne govorec – in to je seveda tudi najve~ja lepota interpelacije – sproducirajo skalarnost toposa, ki bi se lahko glasil, na primer: “Bolj ko so ljudje neverni, bolj so ubogi.” Pri tem nevernost v splo{nem pove~uje ubo{tvo. Na koncu izjave govorec omenja tudi verjetne “perspektive” neverujo~ih in jim napoveduje precej `alosten konec. Tudi to “napovedovanje prihodnosti” je zgolj “lepotilna maska”, ki `eli zakriti praznino, neobstoj Drugega tako, da “plasti~no” prika`e prihodnost Drugega (od) Drugega, torej tiste, ki jih Kristus ne ljubi. S takim “manevrom” prepri~uje potencialne naslovljence in naslovljenke. 67 Izjava slovenskega nad{kofa v reviji Ognji{~e, citirano po: Mladina, rubrika Izjave tedna, Ljubljana, 1. april 1997, str. 11. 68 Cf. Ducrot, 1996, str. 152. ČLANKI 169 Tadej Praprotnik 6st9r .C 4f .5 .Ducrot, 1988, Toda drznost postopka je {e v ne~em drugem. Da govorec lahko izre~e to kon~no “oceno”, mora najprej vzbuditi verjetje, da so bile 70 Ibid. predhodne misli nekak{en common sense, da so bile to misli “drugih”, da je {lo za vsesplo{no znano stali{~e. Tak vtis mora v 7st1r .C 1f .3 Rsoqs.e , 1996, naslovljencih/kah nujno proizvesti, da lahko govorec nadaljuje tisti del izjavljanja, ki ga “resni~no” `eli izre~i. Drznost takega postopka je po Ducrotu v tem, “da argumentacijo opre prav na vsebino dane informacije”.69 Z nekoliko tveganja lahko za konec zatrdimo, da se je govorec znebil svoje odgovornosti tako, da jo je prevalil na “nekatere”.70 VZTRAJATI PRI IDENTITETI ZA VSAKO CENO? V knjigi The making of Political Identities avtor Ernesto Laclau poudarja, da `ivimo v obdobju, za katerega je zna~ilno spoznanje o odsotnosti kakr{nihkoli trdnih tal, ki bi omogo~ala brezskrbno, univerzalno identifikacijo. Vse socialne identitete so torej razcepljene med identiteto in identifikacijo. “Neuspeh” identitete, kot pravi Jacqueline Rose, ni ob`alovanja vreden moment v procesu prilagajanja in razvoja k normalnosti, kakor bi idealno potekal, ampak je nekaj, kar se ponavlja v neskon~nost in kar sleherni trenutek podo`ivljamo v na{ih osebnih zgodovinah.71 Nestabilen polo`aj same identitete nam mora biti hkrati vodilo k temu, da zavrnemo vsakr{no apriorno in “prenapeto” poudarjanje o obstoju identitete, ki seveda pelje zgolj v dolo~en tip esencializma. To seveda ne pomeni, da zavra~amo celoten koncept identitete; `elimo zgolj poudariti, da lahko pretirano poudarjanje zna~ilnosti in lastnosti identitete posamezniku ali posameznici, ki naj bi to identiteto posedoval/a, bolj {kodi kot koristi. To se morda {e najbolje vidi v opredeljevanju `enske identitete in njene “`enskosti”. Lahko se strinjamo z mnenjem, da sta mo{ki in `enska samo dva razli~na na~ina negotovosti oziroma negotovega vpisa v nek fantazmatski register, znotraj katerega je njuna identiteta sploh {ele mo`na. Zunaj tega polja je subjekt zgolj prazna forma, kar je pravzaprav logi~no, ~e predpostavljamo, da je subjekt u~inek ideologije. Situacija s pretiranim poudarjanjem identitete je lahko tudi tale primer, ki je tudi vzet iz polja `enske identitete. Ena od strategij v feministi~nem gibanju je bila zavra~anje normativnih podob `enskosti, na primer z gesli Fat is a feminist issue; No more Miss America, ali pa, po drugi strani, iskanje nenormativnih podob `enskosti na podlagi neposrednega obra~anja stereotipov, s podobami mi{i~astih, tako imenovanih “macho” `ensk ali pa lezbijk poudarjeno `enskega videza. Kje ti~i osnovni problem? Problem je nadvse identi~en s primerom seksisti~nih reklam, s pornografijo in spolnim nadlegovanjem. V navajanih geslih in vedenjskih vzorcih se uveljavlja novo predpisovanje, pravzaprav popolnoma enak 170 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu normativizem, nova verzija enoumja v smislu “za vse enako”.72 Vrnimo se zopet k samemu problemu pretiranega poudarjanja identitete. Situacija v tem polju postane namre~ ko~ljiva, ko se s poudarjanjem druga~ne, samosvoje, tako reko~ “svobodoljubne” identitete, ki se `eli re{iti zunanjega, oblastnega definiranja, pripeti podoben deterministi~en spodrsljaj. Kot primer lahko navedemo varstvo manj{in, ki nujno priznava posebne zna~ilnosti pripadnic in pripadnikov manj{ine. Kaj spro`i taka logika, ki ima seveda lahko zgolj dobronameren cilj, to je osvobajanje posameznika iz prime`a ve~ine? V imenu priznavanja skupinskih zna~ilnosti in v imenu njihovega varstva predpisuje, kaj naj bi bilo “dobro” za pripadnice in pripadnike take skupine, a to je seveda v temeljnem protislovju z osnovno zahtevo sodobnega razumevanja med~love{kih razmerij, ki pravi, da nikomur ni mogo~e predpisovati, kaj naj bi bilo zanj “dobro”, saj se varstvo v tem primeru spremeni v navaden teror. Institucionalizirana strpnost do skupine potemtakem lahko postane institucionalizirana nestrpnost do ~lanic in ~lanov te skupine.73 Tu nam na pomo~ lahko prisko~i Alain Badiou, ki glede nevarnosti dolo~evanja identitete “za vsako ceno” pravi: “In kon~no, skupnost, kolektiv sta neimenljivo politike: vsak poskus špoliti~no’ poimenovati skupnost pripelje do pogubnega Zla (kot je razvidno tako iz skrajnega zgleda nacizma kakor tudi iz reakcionarne rabe besede šFrancozi’, katere ves namen je, da preganja ljudi, ki tu bivajo, z arbitrarno obdol`itvijo, da so štujci’). Tisto, za kar nam gre, je splo{no na~elo: Zlo je takrat, to je, v pogojih resnice, v tem, da ho~emo za vsako ceno izsiliti imenovanje neimenljivega. Prav v tem pa tudi je na~elo katastrofe.”74 72 Cf. Bahovec, 1996, str. 233. 73 Cf. Mo~nik, 1994, str. 160 sq. Mo~nik navaja znan primer tako imenovanega jezikovnega zakona v Quebecu, ki je materinskim govorcem angle{~ine dopu{~al, da obiskujejo angle{ke {ole, frankofonskim govorcem pa predpisoval, da morajo obiskovati francoske {ole. 74 Cf. Badiou, 1996, str. 65. ^eprav nam je `e dolgo znana preprosta in eksaktna definicija identitete, ki se glasi A = A in A # B, nam drugi ~len definicije problem identitete prika`e v dokaj nestabilni lu~i. Kolikor upo{tevamo, da je za dolo~itev identitete potreben kdo, ki ni A, nam povsem simptomati~no postane vpra{ljiv tudi sam A. Kajti slednji nima utemeljitve v ni~emer izven sebe; sklicuje se na golo tavtologijo. Toda ravno zato seveda konstruira tistega B. Ta kratek in dokaj suhoparen oris smo navedli zato, da skiciramo samo misti~nost identitete. Kljub vsem ideolo{kim diskurzom in mistifikacijam je identiteta ljudi negotova, nepojasnjena. Bistvenega pomena je tudi ugotovitev, da v vsakdanjem `ivljenju ne `ivimo nekak{nih fiksnih identitet, ampak do`ivljamo – v skladu z logiko dinami~nega, kontinuiranega `ivljenja – identifikacijo. A `e sam pojem identifikacije sugerira, da v tem polju ne prevladuje neka esencialna, vnaprej dana vsebina, ki jo z na{im rojstvom zgolj zbudimo “iz spanja”, ampak da gre za neprestano redefiniranje samega subjekta, za njegovo neprestano ume{~anje v identitetni kontekst, v neko “zgodbo” o “njegovi” identiteti. ČLANKI 171 Tadej Praprotnik Da je identifikacija zgolj neprestano negotova, “te`avna” in vselej malo neuspe{na pot v oblikovanju identitete, ka`e `e sama mogo~na ideolo{ka “ma{inerija”, ki z vseh plati “opozarja” in vzpostavlja v posameznicah in posameznikih zavest o njihovi lastni identiteti. Zakaj je potrebno v oblikovanje identitete vlo`iti toliko energije? Sklep bi bil lahko: ravno zato, ker identiteta ni “vrojena”, samonikla ali kakor koli esencialna entiteta, jo brez “dela” ni mogo~e vzpostaviti. Na ideolo{ki zna~aj identitete ka`ejo tudi sami glagoli, ki se obi~ajno povezujejo s tem pojmom: oblikovanje identitete, konstrukcija identitete … Tudi to nam plasti~no sugerira indic, da identiteta posameznika, pa naj on ali ona ve ali ne, ni uspe{na, ampak prej neuspe{na in dolgotrajna pot, ~e ne kar vse`ivljenjsko ~akanje na Nekaj. Skratka, identiteta posameznika/ce je nestabilna, pravzaprav je sploh “ni”. Zato je bistvo identitete nenehna pot k ~emu, cilja pravzaprav niti ne poznamo in morda niti ne obstaja. V tem smislu je identiteta, podobno kot na{e vsakdanje `elje, neprestano (re)producirana kot “skrita `elja”. To “skrito `eljo” nam nenehno reproducirajo razli~ni ideolo{ki programi. Vpra{anje je seveda, kako se lahko taka “umetna” entiteta ohranja skozi tako dolga ~asovna obdobja. In kako je mo`no, da “skrita `elja” res postane `elja? O~itno imamo ljudje radi `elje, in to nam lahko pojasni {e marsikaj drugega. O tem drugem pa morda ob naslednji prilo`nosti. LITERATURA ADORNO, T. W. (1986): Uvod v sociologijo glasbe, Dr`avna zalo`ba Slovenije, Ljubljana. ALTHUSSER, L. (1980): Ideologija in ideolo{ki aparati dr`ave, v: SKU[EK, Z. (ur.): Ideologija in estetski u~inek, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana. ANDERSON, B. (1998): Zami{ljene skupnosti; O izvoru in {irjenju nacionalizma, Studia humanitatis, Ljubljana. AUSTIN, J. L. (1990): Kako napravimo kaj z besedami, Studia humanitatis, Ljubljana. BADIOU, A. (1996): Etika, Analecta, Problemi 1/1996, letnik XXXIV, Ljubljana. BAHOVEC, E. D. (1996): @ensko telo – mo{ka oblast?, v: BOGOVI], L. in SKU[EK, Z. (ur.): Spol: @, KUD Franceta Pre{erna in Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. BARTHES, R. (1993): Mythologies, The Noonday Press, New York. BLOMMAERT, J., in VERSCHUEREN, J. (1993): European concepts of nationbuilding, paper presented at the conference on Ethnicity, Identity and Nationalism in South Africa: Comparative Perspectives, Grahamstown, South Africa. DUCROT, O. (1988): Izrekanje in izre~eno, Studia humanitatis, Ljubljana. DUCROT, O. (1996): Slovenian Lectures / Conferences slovenes, ISH, Ljubljana. 172 ČLANKI Nacionalna identiteta ni zapisana v genih, ampak v diskurzu FOWLER, R. (1991): Language in the News, Routledge, London and New York. FREUD, S. (1981): Mno`i~na psihologija in analiza jaza, v: MO^NIK, R. (ur.): Psihoanaliza in kultura, Dr`avna zalo`ba Slovenije, Ljubljana. GELLNER, E. (1994): Encounters with Nationalism, Blackwell, Oxford UK & Cambridge USA. JACKSON, P., in PENROSE, J. (1993): Constructions of race, place and nation, UCL Press, University College London. JU@NI^, S. (1993): Identiteta, Knji`na zbirka Teorija in praksa, Ljubljana. KER[EVAN, M. (1975): Religija kot dru`beni pojav, Mladinska knjiga, Ljubljana. LÉVI-STRAUSS, C. (1958): Anthropologie structurale, Librairie Plon, Paris. MARX, K., in ENGELS, F. (1969): Sveta dru`ina, v: Izbrana dela v petih zvezkih, 1. zvezek, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana. ME@NARI], S. (1990): Bivanje nacijom danas, spremna beseda v: B. Anderson, Nacija: zami{ljena zajednica, [kolska knjiga, Zagreb. MO^NIK, R. (1985): Beseda ... besedo, Zalo`ba [KUC, Ljubljana. MO^NIK, R. (1994): Strpnost, sebi~nost in solidarnost, ^asopis za kritiko znanosti, letnik XXII, {t. 164–165, Ljubljana. MO^NIK, R. (1996a): Marcel Mauss – klasik humanistik, v: M. Mauss, Esej o daru in drugi spisi; C. Lévi-Strauss: Uvod v delo Marcela Maussa, Studia humanitatis, Ljubljana. MO^NIK, R. (1996b): Subject supposed to believe and Nation as a Zero-institution, v: MILOHNI^, A., in MO^NIK, R. (ur.): Along the Margins of Humanities, ISH, Ljubljana. OLSON, M. (1965): The Logic of Collective Action, Public Goods and the Theory of Groups, Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts, London. PECHEUX, M. (1980): Diskurz in ideologija(e), v: SKU[EK, Z: (ur.): Ideologija in estetski u~inek, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana. POUTIGNAT, P., in STREIFF-FENART, J. (1997): Teorije o etnicitetu, Biblioteka XX vek, Beograd (Philippe Poutignat, Jocelyne Streiff-Fenart, Theories de l’ Ethnicite, Presses universitaires de France, P.U.F., 1995) PRAPROTNIK, T. (1998): Performativ kot nujna fikcija ali kako napravimo kaj s konvencijami, v: CINDRI^, A. (ur.): ^arnijev zbornik, Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana. RIHA, R., in @I@EK, S. (1985): Problemi teorije feti{izma; Filozofija skozi psihoanalizo II, Analecta, Ljubljana. RIZMAN, R. (1991): Teoretske strategije v {tudijah etnonacionalizma, v zborniku: [tudije o etnonacionalizmu, Knji`na zbirka KRT, {t. 79, Ljubljana. ROSE, J. (1996): @enskost in njeno nelagodje, Analecta, Ljubljana. SCHMITT, C. (1994): Tri razprave, Krt, {t. 90, Ljubljana. SKU[EK, Z. (1980): Spremna beseda, v: SKU[EK, Z. (ur.): Ideologija in estetski u~inek, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana, 1980. [TRAJN, D. (1994): Ideologija identifikacije drugega, ^asopis za kritiko znanosti, letnik XXII, {t. 164–165, Ljubljana. [UMI^ RIHA, J. (1988): Realno v performativu, Analecta, Ljubljana. [UMI^ RIHA, J. (1995): Avtoriteta in argumentacija, Analecta, Ljubljana. [UMI^ RIHA, J. (1996): Totemske maske demokracije, Zbirka Sophia, Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, Ljubljana. TRSTENJAK, A. (1995): Slovenska po{tenost, In{titut Antona Trstenjaka, Ljubljana. Van DIJK, T. A. (1995): Elite Discourse and the Reproduction of Racism, v: SLAYDEN, D. (ur.): Hate Speech, SAGE Publications, Thousand Oaks, London, New Delhi. VOGRINC, J. (1995): Televizijski gledalec, [KUC/FF, Studia humanitatis, zbirka Apes, {t. 3, Ljubljana. WARD, B. (1966): Nationalism and Ideology, W. W. Norton & Company, Inc., New York. ČLANKI 173 Tadej Praprotnik @I@EK, S. (1982): Zgodovina in nezavedno, Zbirka Misel in ~as, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana. @I@EK, S. (1983): Tri predavanja na simpoziju ob ustanovitvi Dru{tva za teoretsko psihoanalizo (III – O Slovencih in antisemitizmu, v: Problemi/ Razprave, {t. 4–5), Ljubljana. @I@EK, S. (1987): Jezik, ideologija, Slovenci, Zbirka Dru`boslovje, Delavska enotnost, Ljubljana. 174 ČLANKI Jelka Zorn Subverzivnost spolne identitete v hollywoodski produkciji* UVOD** V {tevilnih hollywoodskih filmih junaki in junakinje nimajo ve~ zgolj tradicionalnih spolnih vlog***. To ne pomeni, da konstrukt spolne razlike ni ve~ gonilna sila mnogih filmov; gre za to, da poleg elementov reprodukcije tradicionalnih spolnih vlog v filmih najdemo tudi elemente subverzivnosti tradicionalnega spolnega reda1 . Znana strategija ugotavljanja in razkrivanja subverzivnih elementov je feministi~no branje filmov. Film definirajmo kot kompleksen znakovni sistem, ki producira pomene (Barthes, 1974, v: Griggers, 1993). V nadaljevanju se bomo lotili konkretnega branja enega od hollywoodskih filmov; najprej pa sku{ajmo ugotoviti smisel in namen tak{nega po~etja. O FEMINISTIČNEM BRANJE FILMOV V čem je sploh smisel feminističnega branja filmov? Namen je vsaj dvojen. Po eni strani lahko z analizo spolnih konstruktov ter kod in iz njih izhajajočih pomenov demistificiramo tiste predpostavke mainstreamovske filmske umetnosti, ki so mizogine ali pa je feminilnost (podobno velja za neevropske in neameriške kulture) konstruirana kot drugost. Znana feministična teoretičarka filma in kina Laura Mulvey kritizira klasično naracijo kina kot izraz, kako je “nezavedno patriarhalne družbe strukturiralo filmsko formo” (Mulvey, 1989, v: Brooks, 1997: 164). Način prezentacije, prav tako * Razli~ica tega teksta je pripravljena za objavo v beograjski Profemini – ^asopis za `ensku knji`evnost i kulturu, urednica Svetlana Slap{ak. ** Tekst je nastal na podlagi predavanj in seminarjev na Fakulteti za podiplomski humanisti~ni {tudij Institutum Studiorum Humanitatis v modulu z naslovom: @ensko branje – film, gledali{~e, TV, katerega nosilka in predavateljica je doc. dr. Svetlana Slap{ak. Zahvaljujem se ji za inspirativna in pou~na predavanja ter spodbudo, da tekst (seminarsko nalogo) o feministi~nem branju filmov objavim. *** Doc. dr. Darji Zavir{ek se zahvaljujem za njeno dragoceno pomo~ pri kon~nem oblikovanju teksta. Opozorila me je na ČLANKI 175 Jelka Zorn nekatere nejasnosti in pomanjkljivosti, za katere upam, da sem jih dovolj dobro odpravila. 1 V feministi~nem diskurzu se je za ozna~e-vanje zahodnega modela spolov in seksualnosti uveljavil izraz “hetero-seksualna matrica”. (Butler, 1990) Ta termin predpostavlja dru`beni red kot obvezno zvezo biolo{kega spola, ki mu sledi “ustrezni” dru`beni spol (ali spolne vloge), ki mu sledi “ustrezna” `elja oz. seksualna praksa. Torej, re~eno {e druga~e, oseba, ki je po biolo{kem spolu `enska, mora tudi po vedenju, vlogah in osebnostnih potezah postati `enska, temu avtomati~no sledi {e heteroseksualna `elja in spolnost. kot odsotnost prezentacije `ensk (in marginaliziranih skupin ter razli~nih kultur) v filmu in kinu, je politi~no vpra{anje ali vpra{anje mo~i. Z drugimi besedami to pomeni, da ni vseeno, ali so v filmu `enske (lezbijke ali heteroseksualne) ter pripadniki/pripadnice neevropskih in neameri{kih kultur pozicioniran-e /i le kot “Drugi” ali objekt pozornosti heteroseksualnega belega mo{kega ali pa so enakovredni akterji in so njihove perspektive lahko prav tako tiste, ki so v filmski zgodbi izhodi{~ne, centralne. Feministi~ne teoreti~arke filma, kina in popularne kulture pogosto opozarjajo, da je pogled oz. struktura gledanja (the gaze) maskulina. Laura Mulvey trdi, da je prav ta pogled, ki je maskulini pogled, glavni mehanizem nadzora. V tem vzorcu je heteroseksualni mo{ki tisti, ki kontrolira (eroti~ni) pogled, usmerjen na `ensko, ki funkcionira kot objekt tega pogleda (Mulvey, 1975, v: Loyo, 1996). Mulvey trdi, da je pogled v kinu maskulini pogled. Navaja tri vrste pogleda (three kinds of gaze): kamera pogosto gleda `enske kot pasivne objekte, ki jih pogosto usmerjajo mo{ki; pogled mo{kih igralcev v filmu je strukturiran tako, da ima ta pogled dolo~eno mo~; in za pogled gledalca se predpostavlja, da se mo{ko identificira s kamero in vojeristi~no gleda `enske, ki pogosto delujejo stereotipno. (V: Penley, 1989) Eden od namenov feministi~nega branja filma je torej odkrivanje mo{kosredi{~nosti ali falocentrizma (prej smo omenili tudi mizoginost), ki v naraciji kina in tudi v filmski kritiki pogosto velja za samoumevno, edino veljavno in univerzalno perspektivo. Kateri pa je {e drugi namen tak{nega branja in analiziranja filmov? Ko razmi{ljamo o stereotipih, kodah in simbolih ter produkciji pomenov (kulturna semiotika), moramo najprej vedeti, (1) da film oz. tekst ni izpolnitev posamezne kode ali simbolov, ampak prese~i{~e mno`ice kod in simbolov (Barthes, v: Griggers, 1993). Nadalje (2) pomen – podobno kot identiteta – ne izhaja iz posamezne kode (kot na primer iz neke kode feminilnosti), temve~ iz zbirke multiplih kod ter konteksta predstave (performance). (3) Iz palete mo`nih pomenov, ki izhajajo iz zbirke simbolov in kod ali stereotipov, kon~ni pomen dolo~a gledalka/gledalec ali bralka/ bralec. Pri tem so pomembne tudi dru`bene izku{nje in izku{nje prezentacije (Griggers, 1993: 131). S tem seveda {e nismo odgovorili na zastavljeno vpra{anje, kateri je drugi namen feministi~nega branja filmov. Ta drugi namen bi lahko ozna~ili kot odkrivanje subverzivnih elementov filma. Pri~akovanja o spolnih tipologijah izhajajo iz ponavljanja teh tipologij (zelo pogost element je heteroseksualna matrica), vendar pa lahko vsak tekst ali filmska naracija odstopa na razli~ne na~ine od omenjenih parametrov, tako da te tipologije pravzaprav ne dolo~ajo kon~nega (edinega) pomena. Cathy Griggers (1993) v ~lanku, v katerem se ukvarja z branjem filma Thelma and Louise, opozori, da je identificiranje s subver-zivnim tekstom ali podtekstom v nekem delu odvisno od tega, kdo je tisti, ki bere. Branje subverzivnega teksta obstaja {ele v o~esu 176 ČLANKI Subverzivnost spolne identitete v hollywoodski produkciji gledalke/gledalca; s tem, ko dolo~ene strategije naracije (namenoma) ponujajo mo`nost subverzivnega branja, ne morejo biti taka dela nikoli v celoti kontrolirana. (Griggers, 1993: 132) BRANJE FILMA SPOROČILO V STEKLENICI Poglejmo si teoretski koncept feminističnega branja filmov na konkretnem primeru. V hollywoodskem filmu Sporo~ilo v steklenici glavni moški in ženski lik, ki ju igrata Kevin Costner in Robin Wright Penn2, ne posedujeta tradicionalnih moških in ženskih vlog in vrednot. Simbolika njunih spolnih identitet3 je zapletena. Za glavnega junaka so značilne kode, ki v patriarhalni družbi pomenijo feminilnost ali ženski spol. Tako so pomeni, ki jih lahko beremo v filmu, takšni, da spodkopavajo in rušijo tradicionalni patriarhalni red. Ti premiki se odvijajo na ravni spolnih identitet (natančneje tistega dela spolne identitete, ki jo v angleščini imenujemo gender). Trdili bomo, da zaradi tega film vsebuje subverzivne pomene. Subverzivno vrednost filma lahko razumemo tudi kot rahljanje in spodkopavanje zakoreninjenega spolnega dimorfizma, značilnega za ves zahodni kulturni kontekst. Za takšno branje filma je najbolj zanimiva analiza prezentacije glavnega junaka, ki ga igra Kevin Costner. Druga možna interpretacija filma je, da gre preprosto za tržno oz. komercialno naravnanost filma, ki ponuja tip hollywoodskega moškega, ki ga trg — to je tudi ženski del občinstva, danes zahteva. To je moški z mehkim srcem, ki ljubi in potrebuje žensko. Vsebino omenjene “nežne” moškosti v hollywoodskem filmu bi prav gotovo lahko pripisali vplivu feminizma na “mainstream” in zahtevo po politični korektnosti v ZDA. Steklenica in sporočilo Steklenica s sporočilom je tisti predmet, ki sproži zaplet zgodbe. Je del ljubezenskega scenarija. Prvič se v filmu pojavi, ko novinarka (Robin Wright Penn) neke časopisne hiše teče (za rekreacijo) po neki peščeni plaži velikega severno-ameriškega mesta, kjer tudi živi in hodi v službo. Ustavi se in jo pobere iz peska. Iz nje iztrese v rolico zavit list papirja, na katerem nekaj piše. Sporočilo in steklenico vzame novinarka s seboj v službo in vsebino naglas prebere sodelavkam. Neki moški je na papirju izpovedal svoja čustva in svojo predanost ženski, v katero je zaljubljen. Vse so prevzete od tako lepega ljubezenskega pisma, posvečenega ženski, ki je odšla, ki je ni več. To pismo je tako ganljivo in tako neposredno, da si novinarka zaželi najti tega človeka, ki očitno postavlja ljubezenska čustva na prvo mesto in ki ljubi intenzivno, iskreno ter popolnoma predano. Ta človek (Kevin Costner), ki ga ona išče in zelo hitro tudi najde, živi v majhni vasi ob morju, je osamljen in se ukvarja z vzdrževanjem in popravljanjem jadrnic. V nadaljevanju zgodbe lahko opazimo, 2 @al si imen glavnih junakov iz filma nisem zapomnila (filma pa v trenutku, ko pi{em, {e ni mo`no dobiti v video-tekah). V tekstu bom poleg sintagme glavni junak in glavna junakinja uporabljala tudi njuna prava imena ali pa ju bom naslavljala z vlogami, npr. glavno junakinjo bom v~asih imenovala kar novinarka. 3 Spolna identiteta je tu mi{ljena kot mno`ica vseh tistih lastnosti, atributov in vlog, ki jih imajo ljudje v svojem `ivljenju kot mo{ki in `enske. ČLANKI 177 Jelka Zorn 4 O skrbi kot `enski preokupaciji in `enskem vpra{anju ter {ir{e o spolnih ideologijah in njenih u~inkih glej obse`no {tudijo Darje Zavir{ek (1994) z naslovom: @enske in du{evno zdravje, O novih kulturah skrbi. da Kevin Costner ne le, da zelo intenzivno in predano ljubi, ampak `ensko, ljubezensko zvezo potrebuje kot kruha in vode. Šele `enska je tista, prek katere lahko postane enakovreden in priljubljen ~lan skupnosti, v kateri `ivi. Šele v ljubezenskem odnosu ob~uti sebe, se zave svojih fantazij in na~rtov in jih posku{a uresni~iti. V ~em je tu subverzivnost? Steklenica v zahodni kulturi simbolizira vagino, saj lahko nekaj damo vanjo. Kevin Costner je svojo steklenico napolnil z ne~im, kar je prav tako element, ki konstruira `ensko. V steklenico da sporo~ilo – ljubezensko pismo. Pisava kot koda, simbol ni spolno nevtralna. Pi{e tisti, kdor nima glasu, tisti, ki je uti{an. In `enske – kot spol, so bile skozi vso zgodovino uti{ane, presli{ane, nerazumljene in izklju~ene iz javnega `ivljenja. Zdi se, da tudi Kevin Costner pi{e iz podobnega razloga. V svoji skupnosti, obmorski vasici, ni ravno priljubljen. Ljudje ga ne razumejo, zato je osamljen. Nima nikogar, s komer bi delil misli in ob~utke. V vasi velja za nekak{nega “outsiderja”, torej nekoga, ki ni enakovreden del skupnosti. Ker ostaja zunaj dru`be in nima identitete ter glasu kot enakovreden ~lan skupnosti, v kateri `ivi, bi lahko trdili, da ima status “drugega”. To pa je status, ki je bil skozi zgodovino reproduciran v `enskem spolu. Nadalje, Kevin Costner je v ljubezenskih ob~utkih zelo intenziven in se ne boji ~ustev. Predanost in skrb za ljubezenski odnos, kakr{nega izra`a glavni junak, sta v na{i kulturi zna~ilna za `enske.4 Skrb za druge in skrb za ljubezenski odnos naj bi bila prioriteta `ensk in za mnoge je to v resnici edini prostor, ki jim podeljuje njihovo identiteto in (samo)spo{tovanje. Morje, ki je voda, eden najelementarnej{ih `enskih elementov (v nasprotju z ognjem, ki je mo{ki), je prav tako v tesni povezavi z glavnim junakom. Kevin Costner `ivi in dela ob morju, jadra in na koncu umre v morju. Tudi klic na pomo~, torej svojo zgodbo in bole~ino, ki je nih~e iz njegove vasi ne more razumeti, po{lje v svet po morju. Njegova hi{a ob morju reprezentira njegovo notranjost, njegovo du{o in ~ustva. V hi{i mora vse ostati tako, kot je bilo prej, ko je `ivel z `ensko, ki jo je ljubil in je bil ob njej sre~en. Prek njenih predmetov, ~opi~ev, barv in slik, ki jih je pokojna `ena naslikala, ostaja povezan z njo tudi po smrti. No~e premakniti stvari, ki so povezane z njo in s tem, kar je po~ela, ko sta `ivela skupaj, kot tudi no~e premakniti ni~esar v sebi – to je ljubezni in povezanosti s pokojno `eno ter do`ivljanja samega sebe prek nje. @enski spol in identiteta V strukturalisti~nem diskurzu Lévija-Straussa, ki predpostavlja univerzalno strukturo sorodstva (ki je patrilinearna), je nevesta objekt izmenjave med dvema klanoma. Simbolni pomen izmenjave `ensk, ki se dogaja z institucijo poroke, je hkrati dejanje zdru`evanja in tudi razlikovanja dveh klanov med seboj. Nevesta funkcionira kot povezovalni element med dvema skupinama (mo{kih). Ona nima 178 ČLANKI Subverzivnost spolne identitete v hollywoodski produkciji identitete; niti ne zamenja ene identitete za drugo. Ravno v tej odsotnosti reflektira maskulino identiteto. Patrilinearnost (reprodukcija imena po mo{ki strani) ter identiteta mo{kega sta zagotovljena s ponavljajo~im se dejanjem simbolne diferenciacije, to je poroke. Gre za ritualno izklju~itev `enske, in recipro~no, pridobitev `enske. @enska distribuira identiteto mo{kim osebam, sama pa je nima. (Butler, 1990: 38, 39) S tem, ko je Kevin Costner izklju~en iz skupnosti oz. vasi, kjer `ivi, in zato, ker lahko polno `ivljenje `ivi le v ljubezenski zvezi, bi lahko trdili, da to pomeni, da je njegova spolna identiteta konstruirana tako kot je v patriarhalnem kontekstu dolo~ena `enskam. To~neje, njegova identiteta je “problemati~na” ravno zato, ker je nima (izklju~en je iz skupnosti, kjer `ivi, kot ~lan skupnosti in tudi sam pri sebi lahko funkcionira le prek ljubezenske zveze z `ensko). Prikazovati koga kot tistega, ki nima identitete, v patriarhalni strukturi pomeni prikazovati ga kot `ensko. O~e glavnega junaka in novinarka se spoprijateljita med sabo. Povezana sta in se hkrati razlikujeta prek Kevina Costnerja. O~e ga `eli poro~iti z novinarko, spodbuja ga, naj jo pokli~e itd. S tem bi ga predal izpod svojega okrilja, za{~ite njej, in tako izpolnil “o~etovsko nalogo”. V strukturalisti~nem diskursu Lévija-Straussa to pomeni, da je Kevin Costner objekt izmenjave – nevesta, ki jo o~e nameni v zakon drugemu. Torej, ~e povzamemo, Kevin Costner je konstruiran z elementi `enskega tudi zato (ali pa ravno zato), ker nima identitete, ali nasprotno, ravno zato, ker nima identitete, lahko sklepamo o njegovi ne -mo{kosti. Še ena oseba v filmu je konstruirana kot odsotnost, vendar ne odsotnost identitete, temve~ telesa. Gre za pokojno `eno, ki je v filmu predstavljena kot idealna `enska in ima pomembno vlogo v zapletu. Vedar je prisotna brez telesa, ker je umrla. Kevin Costner je tako navezan na pokojno `eno, da se ne more zares spustiti v razmeje z novinarko. Konstruiranje @enske z odsotnostjo `enske je eden od znanih na~inov obnavljanja spolne razlike v hollywoodskem filmu. Problemati~na ni razlika kot taka, v smislu da sta si dva spola med seboj razli~na, ampak gre za reproduciranje drugosti, ki je vsebovana v odsotnosti telesa (idealne) `enske. Novinarka, ki jo igra Robin Wright Penn, je ekonomsko in ~ustveno samostojna `enska, samoiniciativna, pogumna, pripravljena tvegati, poskusiti. Bila je `e enkrat poro~ena in lo~ena, ima otroka, tako da njen status z vidika patriarhalnega reda ni “problemati~en”. Nalogo poroke in rojevanja otrok je izpolnila, zato je relativno svobodna in njen status legitimen (v o~eh drugih je opravi~ena kot “normalna” `enska). Njena `enskost je reprezentirana v vlogi posrednice med Kevinom Costnerjem in pokojno `eno. Nekdo je v uredni{tvo ~asopisa, kjer je zaposlena, poslal pismo, ki je bilo prav tako v steklenici, najdeno nekje na obali in napisano z istim pisalnim strojem in vse drugo se je ujemalo ... To ljubezensko pismo, ki ga je napisala pokojna `ena in ga Kevin Costner {e nikoli prej ni videl in ČLANKI 179 Jelka Zorn prebral, je imela novinarka Robin Wright Penn spravljeno doma v predalu. Novinarka je vpeta v ljubezenski trikotnik in ima morda ravno zato, ker je pri{la kot zadnja, najbolj{i pregled nad tem, kar se dogaja. Dobro pozna Kevina Costnerja in njegovo zgodbo, prek ljubezenskih sporo~il in po pripovedovanju svojega novega ljubimca spoznava njegovo pokojno `eno in njun ljubezenski odnos. Njeno zanimanje na za~etku zbudita natanko Costnerjeva `elja in izra`anje hrepenenja po ljubljeni osebi. Novinarka se zaljubi v na~in, na katerega je Kevin Costner zaljubljen v pokojno `eno. V Lacanovski terminologiji bi to pomenilo, da je Costnerjeva `elja (njegova zaljubljenost v pokojno `eno) objekt `elje novinarke. “[...] po Lacanu [je] prav `elja Drugega tista, ki poganja subjektovo `eljo.” (Salecl, 96: 101) To, kar po`ene v tek novinarkino `eljo, ni konkreten mo{ki – junak, ki ga igra Kevin Costner, njegova lepota ali njegove vrline, saj ga v trenutku, ko se njena `elja spro`i, sploh ne pozna, ampak na~in, na katerega je ta mo{ki zaljubljen v neko drugo `ensko. Kevina Costnerja je naredila ljubljenega njegova `elja. “[...] bolj ko subjekt `eli, bolj je `elen.” pi{e Renata Salecl (1996) po Lacanu v tekstu, kjer raziskuje ljubezen, `eljo in gon. NEKATERA EPISTEMOLOŠKA VPRAŠANJA Ukvarjanje z elementi, ki konstruirajo spol in spolne razlike ter interpretiranje teh konstrukcij v filmu Sporo~ilo v steklenici, z drugo besedo branje filma, odpira nekatera klju~na vpra{anja feministi~ne antropologije in filozofije, morda celo epistemologije o tem, kaj je spol, {e posebej `enski spol, in koga ta spol zajema, vklju~uje. To vpra{anje napeljuje na naslednje, ki se glasi, kaj ali kdo je subjekt feminizma in feministi~ne (politi~ne) reprezentacije. ^e je odgovor @enska (z veliko za~etnico) ali pa `enske (v mno`ini), kaj potem napolnjuje ti oznaki? Ali je merilo anatomija ali kaj drugega, na primer kulturno specifi~na spolna pri~akovanja in kode feminilnosti ali maskulinosti, saj vendar trdimo, da je spol dru`beni konstrukt, in ne (le) naravno dejstvo. Trditev, da je spol (gender) (arbitraren) dru`beni konstrukt, je v devetdesetih `e klasi~na feministi~na ideja. Argumente in dokaze o tem, da je biolo{ki spol (anatomija) in dru`beni spol (gender) mogo~e razumeti kot dve razli~ni kategoriji, so feministi~ne teoreti~arke na{le predvsem v tistih antropolo{kih raziskavah drugih kultur ali preteklih obdobji, ki vsebujejo podatke o raznoli~nih konstrukcijah spolnih identitet in spolnih paradigem. Spol torej ne vklju~uje le anatomije ali telesa, ampak celo zbirko dru`benih vrednot, vlog in pri~akovanj. Ravno na podlagi spolno specifi~nih vrednot in stereotipov se v filmu obi~ajno konstruirata mo{ki in `enski spol. Iz omenjenih konstruktov izhajajo dolo~eni pomeni, ti pa so odvisni tudi od gledalke/gledalca. 180 ČLANKI Subverzivnost spolne identitete v hollywoodski produkciji ONSTRAN SPOLNEGA DIMORFIZMA: SUBVERZIJA SPOLNIH IDENTITET Kak{en pomen ali pomene bomo odkrivali v filmu Sporo~ilo v steklenici, je odvisno tudi od tega, kak{en sistem spolnih identitet predpostavljamo. Kevin Costner, eden od dveh (treh) glavnih likov ljubezenskega zapleta, je prikazan z elementi in kodami, za katere lahko trdimo, da v zahodni patriarhalni kulturi konstruirajo @ensko. Vpra{anje, ki nujno sledi, je: ali je Kevin Costner `enska? Še preden smo si drznili namigniti na ugotovitev ali sklep, bi bilo koristno najprej misliti o nekaterih filozofsko-antropolo{kih vpra{anjih: ali je mo{ki, ki ~aka princeso/princa na konju, da ga re{i, sploh ({e) mo{ki? Ali ni pravzaprav “~akanje na nekoga, da re{i”, natanko tisto, kar konstruira @ensko5 ? Ali pa je telo z biolo{kim spolom, ki je vedno `e kulturno posredovano, torej vedno `e u~inek specifi~nega diskurza, tak{en spolni konstrukt, ki ga ni mogo~e razdeljevati na anatomijo na eni strani in “du{o”, “notranjost” ali spolne vloge na drugi strani? Ta vpra{anja prej kot odgovore pritegnejo nova vpra{anja o samem konstruiranju spolov in seksualnosti. Zahodni diskurz pozna ostro razmejevanje v binarnih nasprotjih mo{ko/`ensko ter hetero/homo, ki so tudi mo~no hierarhizirana. Tako kategoriji mo{kost in hetero-seksualnost zavzemata superiorni poziciji nad `enskostjo in homoseksualnostjo. Poleg problemati~ne hierarhizacije omenjenih kategorij je pomembno poudariti tudi to, da tak{na spolna (in seksualna) paradigma dopu{~a le natanko dve mo`nosti dru`beno konstruiranega spola = gender, to pa sta mo{ki ali `enska. Dru`beno konstruirani spol (gender) temelji na “naravnih resnicah” biolo{kega spola – in ker obstajata le dva biolo{ka spola, sta tudi dru`bena spola le dva. Iz tega sledi, ~e individuum ni enega spola, je drugega. Edina mo`na variacija je zamenjava enega dru`benega spola (gender) za “nasprotnega” ali pa nekak{na me{anica spolov. Vendar v zahodni kulturi tak{na “fluidnost” praviloma velja za deviacijo posameznika/posameznice. V zahodni kulturi ne obstaja spol, ki ni definiran niti z mo{kimi, niti z `enskimi referencami (ne obstaja npr. tretji, ~etrti itd. spol). Iz povedanega lahko sklepamo na subverzijo spolnega dimorfizma v filmu. Spolne identitete v filmu Sporo~ilo v steklenici ({e posebej lik, ki ga igra Kevin Costner) so konstruirane onstran tradicionalne spolne razlike mo{kega in `enskega. Videli smo, da v filmu obstajajo tak{ne (spolne) identitete, ki odstopajo od tradicionalnih predstav mo{kega ali `enske. Lahko bi trdili, da film reprezentira multiplo spolno paradigmo 6. Tak{en pomen v filmu lahko zagovarjamo, ~e za izhodi{~e vzamemo Foucaultjev argument, osnovan na ideji, da biolo{ki spol (sex) ne obstaja neodvisno ali izven determiniranosti diskurza, v katerem so konstelacije pomenov vedno `e specificirane. 5 Debato o “konservativnem” esencializmu in “naprednem” dekonstruktivizmu bomo pustili ob strani, v nasprotnem bi se lahko preve~ oddaljili od glavne teme. 6 Koncept multipla spolna paradigma se je uveljavil predvsem v tistih antropolo{kih {tudijah, ki raziskujejo kulture z druga~nim spolnim sistemom, kot ga poznamo v zahodnem kontekstu. V mnogih kulturah (najbolj znan primer so kulture severnoameri{kih staroselcev) so antropologi identificirali ve~ kot dva spola. Gre za kategorijo tretjega, ~etrtega, itd. spola. ČLANKI 181 Jelka Zorn Zato telesa nimajo spola (sex) izven diskurza, v katerem so dolo~ena, ozna~ena kot spolna (sexed). Posledica tega je, da je konstrukcija fiksnih binarnih biolo{kih spolov s fiksnimi kategori~nimi razlikami u~inek dolo~enega diskurza. ^e je binarnost biolo{kega spola u~inek specifi~nega diskurza, potem iz tega sledi, da ne moremo trditi, da je biolo{ki spol nespremenljiv in naraven. (Foucault, 1984, Lacqueur, 1990 v: Moore, 1994: 81, 82). Poleg tega, da ne moremo trditi, da je biolo{ki spol nespremenljiv in naraven, tudi ne moremo zanesljivo trditi, da sta biolo{ki spol (sex) in dru`beno konstruirani spol (gender) dve razlo~ljivi kategoriji. SPOL, SEKSUALNOST IN TELO Ugotovili smo, da gre v filmu za strategijo subverzivne premestitve tistih vrednosti, ki tradicionalno veljajo kot mo{ki ali `enski elementi. Intrepretacija binarne spolne paradigme predpostavlja, da je oseba enega ali drugega spola. To pomeni, da je Kevin Costner @enska, zato ker ni Mo{ki. Druga mo`na interpretacija se spusti v same temelje konstruiranja koncepta spola in spolne paradigme. ^eprav je Kevin Costner prezentiran z mnogimi tradicionalno `enskimi elementi, ni @enska. Vpra{anje se pravzaprav ne vrti okoli tega, ali je @enska ali Mo{ki, ampak lahko koncept njegove prezentacije v filmu interpretiramo kot nekaj, kar je onstran spolnega dimorfizma, morda kot tretji ali ~etrti, itd. spol. Vrnimo se nekoliko nazaj, k tisti interpretaciji, ki vsebuje misel, da je Kevin Costner @enska. Kako potem misliti njegovo seksualnost? Tu se branje filma dokon~no zaplete. Iz povedanega sledi, da gre – ~e interpretiramo znotraj zahodnega diskurza binarnega modela konstrukcije spolov – za lezbi~en film. Vendar pa tak{na interpretacija, ki ugotavlja lezbi~en film, odpira nov problem: odsotnost lezbi~nega telesa. Gre za politi~no temo, za vpra{anje politi~ne reprezentacije, saj je natanko telo tisto, ki pomeni “~lovekovo primarno lokacijo v svetu, njegovo primarno situacijo v realnosti”. (Braidotti, 1991, v: Moore, 1994: 86). Lezbi~ne zveze, lezbijke in lezbi~nost, ne glede na maskulinost ali krhkost njihov teles in ne glede na “butch” ali “femme” koncepte spola, so v javnem diskurzu neizre~ene, nevidne in nemogo~e identitete/telesa. Identiteto in telo (ki ima biolo{ki spol) sku{amo na tem mestu misliti skupaj in s tem nadaljevati feministi~no debato o vpra{anju opozicijskih kategorij kot sta “gender”/biolo{ki spol, ki predpostavljata binarno nasprotje kultura/narava. Feministi~ni diskurz je v {estdesetih in sedemdesetih letih v ZDA in Zahodni Evropi lo~il dru`beno konstruirani spol (gender) od biolo{kega spola (sex) z namenom osvoboditve `ensk in v nasprotovanju konotaciji spol-je-usoda. V kasnej{em razvoju feministi~ne teorije, v osemdesetih in predvsem v devetdesetih pa 182 ČLANKI Subverzivnost spolne identitete v hollywoodski produkciji pride do ponovnega razmisleka in kriti~nega vrednotenja omenjene distinkcije. (Denimo Moore, 1994; Lundgren, 1995; Elam, 1994; Butler, 1993.) Kritika je po eni strani uperjena na samo dualisti~no razvr{~anje konceptov z argumentom, da tak{na distinkcija nadaljuje kartezijansko epistemolo{ko dedi{~ino (ki znanstvena spoznanja kategorizira in hierarhi~no razvr{~a). V “ontolo{ki” hierarhiji zahodne (kartezijanske) filozofske tradicije veljata telo in biologija kot dani, nespremenljivi bazi, medtem ko dru`beni aspekti spola veljajo za sekundarne in sposobne spremembe. Lundgren (1995) v tekstu7 , kjer raziskuje telo kot kategorijo transformacije, omenja {e terciarno raven. To je simbolna raven (vklju~uje miselnost, koncepte in celo jezik), ki velja za najbolj fluidno in dale~ najbolj odprto za spremembe. Taka konceptualizacija spola zapostavlja telo, lahko bi celo rekli, da se bori proti telesu in biologiji, v noben primeru pa ne dopu{~a razumevanja telesa kot kategorije transformacije ali kulturnega konstrukta. Druga mo`nost, kako misliti spol, postavlja v ospredje telo in biolo{ki spol. Sprva je feministi~na antropologija uvedla distinkcijo gender/sex, vendar se del debate nadaljuje v razumevanje biolo{kih spolnih razlik kot kulturnega konstrukta. Hkrati je feministi~na antropologija postavila pod vpra{aj samoumevno delitev na dva spola – `enskega in mo{kega. Podobno logiko najdemo v popularni Foucaultjevi knjigi History of Sexuality Vol 1: telesa nimajo sexa – to je biolo{kega spola izven dolo~enega diskurza, torej so spolna telesa (sexed bodies) vedno u~inek diskurza – in ne izvor. Telesa zato ne morejo biti dane, esencialisti~ne enote, ampak so kategorija specifi~nih diskurzivnih praks (v: Moore, 1994). Butler v branju Foucaulta poudari, da morda sploh ne moremo narediti distinkcije med sex in gender (v: Moore, 1994). TR@NO PRILAGAJANJE MOŠKOSTI V HOLLYWOODSKI PRODUKCIJI V DEVETDESETIH: JUNAK MEHKEGA SRCA Feministi~na teorija v devetdesetih in `e prej vklju~uje poleg {tudija `enskih tem tudi {tudije spola in {tudije o mo{kih in maskulinosti. V ZDA se je v osemdesetih, z drugim valom `enskega gibanja, izoblikovalo “gibanje mo{kih” (men’s movement). Kritiziralo je tradicionalne mo{ke vloge in pri~akovanja, ki jih pred mo{ke postavlja severnoameri{ka dru`ba. Avtorica Susan Jeffords (1993) analizira prezentacijo maskulinosti v kinu tako, da primerja prikaze mo{kih v osemdesetih in devetdesetih. V svojem ~lanku The Big Switch: Hollywood Masculinity in the Nineties ugotavlja, da je bojevnika, oboro`enega, mi{i~astega, neodvisnega mo{kega – heroja iz osemdesetih zamenjal bolj ljube~, skrben, ~uten in za{~itni{ki, dru`inski mo{ki devetdesetih, ki je celo sposoben spremembe identitetne pozicije ter tistih vzorcev vedenja ČLANKI 183 7 Naslov ~lanka je Creating bodily gender in the fields of symbol and power, v: Nora, {t. 2, 1995, Scandinavian University Press. Jelka Zorn in razmi{ljanja, ki so vezani na spolno specifi~na pri~akovanja. Pomemben premik je nastal tudi v prikazovanju mo{kih teles. Telo mo{kega iz osemdesetih je prestalo razbita stekla, eksplozije, udarce, padce iz letala, in {e vedno je junak lahko ujel “bad guys” (npr. Bruce Willis). V devetdesetih se maskulino herojstvo spremeni; mo{ki dobi ob~utke, `eli pripadati dru`ini ali pa dru`ino re{uje, {~iti ipd. (npr. v filmih Kindergarten Cop, One Good Cop itd.). Ob koncu devetdesetih, ~e vzamemo za primer filma Sporo~ilo v steklenici in Zaljubljeni Sheakespeare, gre {e za radikalnej{e premike. Oba omenjena filma (namenoma) pu{~ata odprto pot subverzivnemu branju. V obeh primerih gre za ru{enje spolnih stereotipov, mo{kih in `enskih, ali za ru{enje meja v predpisanih razli~nostih med spoloma. Z me{anjem `enskih in mo{kih elementov (npr. v analiziranem filmu je Kevin Costner konstruiran s tradicionalno `enskimi atributi, v filmu Zaljubljeni Sheakespeare se Gwen Pathlow obla~i v mo{kega) je na~eta samoumevnost konstrukta dveh spolov. Ali re~eno {e druga~e, filmsko “poigravanje” s spolno razliko in preme{~anje te razlike zadeva ob sam konstrukcijski sistem spolne paradigme – spolni dimorfizem zahodne kulture. Politi~ni u~inek ru{enja spolnih stereotipov ni le v ve~ji prisotnosti in normalizaciji8 razli~nih netradicionalnih spolnih identitet v javnem diskurzu, ampak tudi v odpiranju poti za normalizacijo razli~nih oblik seksualnosti (homoseksualnost, biseksualnost). Homoseksualnost velja za problemati~no tudi zato, ker ru{i tradicionalne spolne vloge, ali z drugimi besedami, gre za vpra{anje ru{enja oz. subverzivnosti patriarhalnega reda. SKLEP: SMRT KOT KOMPLEKSEN SIMBOL: KOT ZNAK JUNAŠTVA, RANLJIVOSTI (MOŠKEGA) TELESA ALI UKINITEV SUBVERZIVNOSTI Film Sporo~ilo v steklenici se kon~a s smrtjo glavnega junaka; umre pri re{evanju neznane `enske in otroka iz razburkanega, viharnega morja. Tako kot je celoten film ponujal razli~ne mo`nosti branja in interpretacij, tudi re{evanje in smrt na koncu filma lahko pomenita razli~no. Poskus re{evanja ljudi iz morja in s tem tveganje lastnega `ivljenja predstavlja juna{ko dejanje, znak mo{kega juna{tva. Po drugi strani pa se re{evanje kon~a s smrtjo; torej mo{ko telo ni (ve~) nepremagljivo in ne more pre`iveti zelo nevarnih dogodkov in situacij, kot je bilo pogosto v filmih iz osemdesetih let (gl. prej). Mo{ko telo je postalo ranljivo in celo smrtno. Bolj pesimisti~no branje sklepa filma ugotavlja smrt kot konec ne~esa, lahko tudi konec ali ukinitev subverzije spolnih identitet in spolnega dimorfizma. Glavni junak, ki je prezentiran z mnogimi tradicionalno `enskimi elementi, kar u~inkuje kot spodkopavanje zakoreninjenega patriarhalnega reda, tako ne more funkcionirati. 184 ČLANKI 8 Izraz normalizacija si izposojam iz teorij o deinstitucionalizaciji du{evnega zdravja v skupnosti. Pojem normalizacije je konec petdesetih let uvedel Wolf Wolfensberg in pomeni na~in `ivljenja ljudi z du{evnimi krizami, ki naj bo kar najbolj podobno obi~ajnemu `ivljenju ljudi (Zavir{ek, 1994). Subverzivnost spolne identitete v hollywoodski produkciji Njegova identiteta (ali pa odsotnost identitete, vseeno) je nemogo~a “identiteta”, zato ne more (ve~) obstajati, mora umreti. LITERATURA BROOKS, ANN (1997): Postfeminisms. Feminism, cultural theory and cultural forms. London and New York: Routledge. BUTLER, JUDITH (1990): Gender Trouble: Feminism and the Subversion of Identity. London and New York: Routledge. BUTLER, JUDITH (1993): Bodies That Matter, On the Discursive Limits of “Sex”. New York and London: Routledge. ELAM, DIANE (1994): Feminism and Deconstruction. London and New York: Routledge. GRIGGERS, CATHY (1993): Thelma and Louise and the Cultural Generation of the New Butch-Femme. V: Film Theory Goes to the Movies, ur. Jim Collins, Hilary Rander, Ava Preacher Collins. New York and London: Routledge. HERDT, GILBERT (1994): Introduction: Third Sexes and Third Genders. V: Third Sex, Third Gender – Beyond Sexual Dimorphism in Culture and History, (ur.) Gilbert Herdt. New York: Zone Books. JEFFORDS, SUSAN (1993): The Big Switch: Hollywood Masculinity in the Nineties. V: Film Theory Goes to the Movies, ur. Jim Collins, Hilary Rander, Ava Preacher Collins. New York and London: Routledge. LUNDGREN, EVA (1995): Creating bodily gender in the fields of symbol and power. V: Nora, Nr. 2, Vol. 3, str.: 101–112, Scandinavian University Press. DEL MAR ASENSIO, MARIA (1996): Subversion of Sexual Identity in Jeanette Winterson‘s The Passion. V: Postmodern Studies 16: Gender, I-deology; essays on theory, fiction and film, ur.: Chantal Cornut-Gentille D‘Arcy in José Ángel Garciá Landa. Amsterdam, Atlanta: Rodopi. MOORE, HENRIETTA (1994): ’Devided We Stand’: Sex, Gender and Sexual Difference. V: Feminist Review, No. 47, Summer, str.: 78–95. SALECL, RENATA (1996): Ljubezen med `eljo in gonom. V: Problemi, {t. 2–3/ 1996, letnik XXXIV, str. 97–110. Ljubljana: Dru{tvo za teoretsko psihoanalizo. SLAPŠAK, SVETLANA (1999): @ensko telo u jugoslovenskom filmu: status `ene, paradigma feminizma. ({e neobjavljeno) SLAPŠAK, SVETLANA (1998/99): Ciklus predavanj na Fakulteti za podiplomski humanisti~ni {tudij ISH z naslovom: @ensko branje – film, gledali{~e, TV. ZAVIRŠEK, DARJA (1994): @enske in du{evno zdravje. O novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka {ola za socialno delo. ZORN, Jelka: Homoseksualnost: (de)konstrukcija spola in seksualnosti – feministi~na ter antropolo{ka perspektiva. ({e neobjavljeno). ČLANKI 185 Dario Seraval U`itek in pomen glasbe1 “Utrga se lu~ zdrobi se kamen skoz tvojo senco ste~e reka in tuja sonca v`igajo svetlobo nih~e ne ve kako si pri{el tja toda kjerkoli si v karkoli so te vpletli samo to ve{ da mora{.” Toma` Šalamun2 Uvod Besedilo posku{a pojasniti dognanja, do katerih sem pri{el pri pisanju diplomske naloge3 . Delo za diplomo je bilo mukotrpno in priznati moram, da takrat, ko sem jo pisal, nisem vedel, kaj ho~em, kam grem in kam me bo raziskovalno pisanje pripeljalo. Spominjam se veselja, ko sem za slutnjo o umetni{ki produkciji kot obliki prekora~itve fantazme na{el oporo v @i`kovi opombi o Lyotardu v knjigi Kuga fantazem. Toda na koncu, bolje re~eno po koncu, ko sem diplomsko delo `e oddal, sem pri{el na cilj. Utrnila se mi je misel o etiki psihoanalize, ki je poslej opora mojega razmi{ljanja: 1 Pri~ujo~i tekst posve~am mojima prijateljema, Tadeju Tozonu (iskrenemu slikarju) in Daretu Jaki}u (zagnanemu knjigotr`cu), ki sta bila edina poslu{alca (in razpravljalca) mojih psihoanaliti~nih “bluzenj” {e v fazi nastajanja diplome in prej. Na tem mestu bi se {e zahvalil Vesni Debeljakovi za velikodu{no razda-janje svojega talenta pri dokon~nem retori~nem oblikovanju teksta. 2 Toma` [alamun, “Poker” (2. natis), Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana, 1989. 3 Diplomo sem konec septembra zagovarjal na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete pri Bozidarju Debenjaku, Mladenu Dolarju in Levu Kreftu (slednja sta bila mentorja). ČLANKI 187 Dario Seraval 4 Ta stavek je nastal ob premisleku opombe Robija Krofli~a z dne 16.11.1999. “^e {tarta{ direktno na u`itek, ali ga zgre{i{ ali na njem obvisi{. Edini u`itek, ki je u`ivanja vreden, je tisti, ki ga dose`e{ kot stranski u~inek izpolnjevanja dol`nosti. Ne dovoli, da dolo~ajo tvoje dol`nosti (ne popusti glede svoje `elje), da ti ne spodleti sre~anje z Realnim.4 Ni upanja, ni strahu!” Lahko bi se vpra{ali, kak{no zvezo ima ta misel z glasbo, z u`itkom, ki se ve`e nanjo. Mislim, da veliko in da bomo slej ali prej zadevo razjasnili do konca (vsaj do zadovoljivega konca). Iztrgana iz konteksta je misel vsekakor nezadostna in kar vpije po pojasnilu. Zato bom izkoristil ta uvod, da pojasnim nekatere temeljne psihoanaliti~ne koncepte, ki nam bodo misel pomagali umestiti v kontekst tako, da bo jasna in razlo~na. Za~nimo s konceptom “u`itka”. Lacan pravi, da je u`itek zadovoljitev nagonov, zadovoljitev prisile ponavljanja, in ta zadovoljitev je – paradoksalno –lahko ugodna ali neugodna. Po drugi strani pa je povsem logi~no, da lahko zadovoljitev neke prisile prinese tako ugodje kot neugodje. Postavi se vpra{anje: kaj se pri prisili ponavljanja ponavlja? Ko prisila ponavljanja prina{a ugodje, je odgovor dokaj enostaven: ponavlja se neko, neko~ `e dose`eno ugodje (ugodje v seksualnosti, hrani, drogah, umetnosti …). Te`ava se pojavi, ko si posku{amo razlo`iti psihi~ne pojave, ki nas silijo v trditev, da v veliki meri ali celo prete`no (odvisno od psihi~ne konstitucije in stopnje nevroti~nosti ali psihoti~nosti posameznika) ponavljamo neugodje samo. Razre{itev tega problema lahko najdemo `e pri Freudu, ki pravi, da gre pri ponavljanju neugodja za nerazre{eno travmo, ki samodejno vztraja pri razre{itvi. Ko pa to dejstvo prevedemo v Lacanov jezik, dobimo trditev, da je prisila ponavljanja neugodja nenehna prisila poskusa simbolizacije vdora Realnega. Tako smo pri{li do novih pojmov, ki jih je treba pojasniti, preden gremo naprej, to je do trojnega koncepta realnosti: Imaginarna, Simbolna in Realna realnost. Imaginarno je na{e vsakodnevno do`ivljanje sveta, sveta pojavov, ki filozofe `e od samega za~etka navdaja z nezaupanjem (spomnite se na Platonov svet senc, ki prikriva bistvo re~i). Simbolno si morda najla`je pojasnimo s primerom knji`evnega dela, ko z zaznavo ~rnih ~rk na belem papirju v na{em psihi~nem aparatu vznikne celoten univerzum. Gre za to, da je na{e do`ivljanje sveta posredovano z jezikom, da `elezni{ke kompozicije, ki pelje mimo nas, ne do`ivljamo le kot “velike, dolge, ~rne gmote, ki dela neznosen hrup”, temve~ da `e po obliki vemo, ali so v vlaku potniki ali pa preva`a drug tovor in mu potem re~emo tovorni vlak. V kon~ni 188 ČLANKI U`itek in pomen glasbe instanci, razen dojen~kov, ljudje nimamo neposrednega odnosa do sveta, temve~ je ta nenehno posredovan s Simbolnim. Simbolni elementi pa konsistence nimajo v sebi samih. Njihova konsistenca je v razliki danega elementa do vseh drugih. Beseda ni neko bivajo~e, ki se ga poslu`ujemo, da bi ozna~ili drugo bivajo~e. Zadeva je veliko bolj kompleksna. Besede (ozna~evalci) niso prilepljene na re~i. Pomen (ozna~enec) neke besede vznikne {ele v razmerju do drugih besed5 , njeno razmerje do re~i (referenta) je sekundarnega pomena. Sicer si sploh ne bi mogli pojasniti obstoja besed, kot so svoboda, ljubezen, lepota, mir, misti~no, bog … Pri teh besedah je o~itno, da imajo pomen samo v razmerju do drugih besed, da sama re~ vznikne {ele iz jezikovne produkcije. Vendar pa jezik obstaja pred ~lovekom. Otrok mora {ele vstopiti v jezik, lo~iti se mora od neposrednega do`ivljanja sveta, od do`ivljanja sveta skozi prizmo ugodja in neugodja (natura) in osvojiti do`ivljanje sveta kakr{en vznikne posredovan z jezikom (kultura). Ta proces posredovanja, vstopa v jezik, Lacan imenuje kastracija, nastop vladavine Imena O~eta (ozna~evalca). Freud je `e leta 1900 v VII. poglavju Razlage sanj genialno pojasnil nujnost tega vstopa v jezik: ~e no~emo samo halucinirati dose`enega ugodja6 , kar zahteva veliko psihi~ne energije ob pi~lem in samo za~asnem izkupi~ku, moramo formirati sistem/simbolno strukturo, ki omogo~a, da so nam spominske sledi dostopne tudi takrat, ko so neugodne (v primarnem procesu se neugodnih spominskih sledi, celo celotnega konteksta, ki proizvaja neugodje, izogibamo), torej tak sistem (sekundarni proces), ki bo od spominske sledi registriral samo informacijo o ugodju in neugodju, ne da bi pri tem sama sled izzvala ugodje ali neugodje. Ta sistem pa ima poleg omenjenih kvalitet tudi svoje lastne: smisel in pomen. Seveda gre za jezikovni sistem, ki nam svet posreduje pojmovno, to je, gre za Simbolno realnost. Tretji del trojnega koncepta realnosti je pojem Realnega. Med tem pojmom in Kantovim pojmom “re~i po sebi” lahko naredimo vzporednico. Gre za nekaj, kar nam nikoli ni dostopno kot tako, po eni strani je pred Simbolnim in Imaginarnim, po drugi pa {ele vznikne kot manko v Simbolnem. Realno lahko do`ivimo najve~krat kot grozljiv, travmati~en vdor v na{o (simbolno strukturirano) imaginarno realnost. Na tem mestu {e enkrat ponovimo odgovor na vpra{anje: “Zakaj ponavljamo neugodje?” Neugodje ponavljamo zato, ker posku{amo simbolizirati Realno, nekaj nesimboliziranega, udoma~iti posku{amo tisto tuje, nerazumljivo. Dejstvo je, da simbolizacija, udoma~itev, vznik smisla in pomena prina{ajo ugodje. Imam sre~no prilo`nost, da spremljam razvoj svojega sina7 . Pred mesecem dni sem si zanj izmislil igrico: Predenj sem postavil “mobil” s {tirimi pli{astimi figuricami, ki se ob rahlem udarcu premaknejo in se dlje ~asa vrtijo. Kot vsak dojen~ek je mahal z rokami popolnoma nekontrolirano in brezciljno, sam sem pa vsaki~, ko je po naklju~ju zadel igra~o, 5 Pomen (ozna~enec) vznikne (in `ivi) iz drsenja po verigi ozna~evalcev v dolo~eni ozna~evalni strukturi. 6 Halucinacija `e dose`enega ugodja se dogaja v primarnem procesu, ki ima za vse spominske sledi v psihi~nem aparatu samo dve opredelitvi: ugodje in neugodje – asociacija na ra~unalni{ki dvoji{ki sistem in Witgensteina ni slu~ajna. 7 Danes, ko to pi{em, je star natanko tri mesece, in dva dni. ČLANKI 189 Dario Seraval 8 Vzklik “Bravo, ja, ja, ja!” uporabljam tudi ob drugih prilikah. Po koncu previjanja, ko je otroku treba oble~i roke v rokave, je ponavadi ta “hud problem” spremljan z mal~kovim jokom. Temu se izognem tako, da otroku roko stisnem v pest, ponavljam besedo “Pest, pest, pest…!” vse dokler se belina pesti ne pojavi na koncu rokava, poka`em mu jo in vzkliknem: “Bravo, ja, ja, ja, ja, ja!”. vzkliknil: “Bravo, ja, ja, ja, ja, ja!”. S~asoma je za~util neko ugodje ob ponavljanju tega dogodka. Nekaj je dojel. Ponavljanje dogodka mu je omogo~ilo povezati njegov udarec ob igra~o, njeno vrtenje in moj vzklik. Danes figurico zadene mimogrede – dogodek ponavlja nadzorovano, zavestno. Toda igra mu ni ve~ v tako veselje, kot mu je bila v za~etku8 . ^lovek torej ne u`iva neposredno v ugodju, ki ga prina{a re~ sama, marve~ u`iva v udoma~itvi, simbolizaciji re~i, ki mu omogo~i obvladovanje. V tem je po moje smisel Lacanovega izreka, da je ~loveku kot govore~emu bitju u`itek prepovedan. In ~e dojamemo, da je z vstopom v jezik za ~loveka ta neposrednost u`itka povrh {e nemogo~a, lahko razumemo, zakaj je neposrednost u`itka lahko hkrati nemogo~a in prepovedana. Zadeva seveda ni tako enostavna, kot se zdi na prvi pogled. Soo~iti se je treba tudi z drugimi pojmi, ki so nujni za razumevanje lacanovskega koncepta. To sta predvsem pojma, simbolizirana z “a” (mali drugi, na{ podobnik, Jaz, objekt a) in “A” (veliki Drugi, Bog, mater, jezik). Najla`je ju bomo razumeli, ~e ju postavimo v kontekst procesa identifikacije. Lacan razlikuje dve vrsti identifikacije: idealni jaz in Ideal jaza. Idealni jaz je identifikacija z a, s podobo kakega na{ega bli`njega ali daljnega “sotrpina” (`ivljenje je dolina solz, bi rekli kristjani, in v tem je zrno soli). Prva taka identifikacija fantka je vsekakor o~e, deklice mati (kot “sotrpinu/ki” mu/ji lahko veliko oprostimo, saj je v kon~ni instanci ve~ji del Jaza narejen po star{evski podobi). Toda v `ivljenju veliko potez poberemo tudi od drugih ljudi (tudi od fantazijskih likov, ki jih producirarajo umetnost in mediji na sploh), ki jih preko identifikacije s temi potezami ponotranjimo: postanejo na{e lastne poteze. Skratka, ljudje, podobe, poteze teh ljudi podob so na{i idealni jazi, objekti na{ih identifikacij. Lacan za Jaz pravi, da je ropotarnica teh identifikacij. Ideal jaza pa je nekaj povsem drugega. To je kdo, ki mu ho~emo ugajati (lahko tudi nagajati), je pogled, za katerega ponotranjimo razne poteze, da bi mu ugajali. Lahko torej re~emo, da se identificiramo z idealnim jazom za pogled Ideala jaza. Toda Ideal jaza ni nujno neka konkretna oseba, {e ve~ – nikoli ne gre za konkretno osebo, izvzem{i v otro{tvu. Še najbli`je konkretni osebi je Ideal jaza v obliki Nadjaza, ki ponavadi nosi zna~ilnosti/poteze enega od star{ev. Nadjaz je krut in neizprosen, u`itek hkrati prepoveduje in zapoveduje, vsekakor nikoli ni zadovoljen. Še najve~ mo`nosti za mirno `ivljenje ima tisti, ki razmerje s star{em v sebi, z Nadjazom, uredi tako, da ga pretvori v racionalnost. Veliko la`je je izpolnjevati svoje dol`nosti ob racionalnem razumevanju potrebe po izpolnjevanju dol`nosti, kot ~e te v to sili goli iracionalni nadjazovski pritisk. Subjekt (in sedaj smo prvi~ pri tem pojmu) nikakor ni Jaz (ki je, kot smo `e omenili, ropotarnica potez idealnih jazov). 190 ČLANKI U`itek in pomen glasbe Subjekt je subjekt Strukture. Kaj naj bi to pomenilo? Pomeni, da moramo koncept “ subjekta” dojeti tudi v arhai~nem pomenu te besede: podlo`nik! Subjekt je podlo`nik, produkt Strukture9, je njen edini element, ki je zmo`en dojeti smisel Strukture. S takega zornega kota lahko razumemo Lacanovo misel, da je ~lovek govorjen. Poskusimo pojasniti: otrok ob rojstvu ne zna govoriti, se pa zelo kmalu nau~i razumevati in vzpostaviti komunikacijo s star{i. Star{i pa ga u~ijo govorice, ki ima sintakso in semantiko, notranjo logiko, ki se ji vsi podrejamo. Lahko bi rekli (in Lacan to trdi), da je govorica tisti veliki Drugi (verniki bi rekli Bog), ki nas s samodejnostjo obvladuje. ^etudi se nam zdi (torej na imaginarni ravni to tudi dr`i), da sami govorimo, v~asih v to vlo`imo celo veliko truda, je {e vedno res, da je ves ta trud v resnici napor spro{~anja samodejne logike govorice. Saj poznamo tisti ob~utek, ko se neka metafora lepo usede, ko sli{imo dobro besedno igro; v kon~ni instanci vsaka dobra {ala terja ta ob~utek samodejnosti, spro{~enosti besede. Lahko bi rekli, da vse nevroze nastanejo zaradi tega, ker nismo sposobni dojeti Strukture in vloge subjekta v njej, na{e lastne vloge. Preve~ se opiramo na zavest o jazu, ropotarnici identifikacij, premalo na zavest o subjektu, mestu v Strukturi. Subjekt – kot mesto v Strukturi, ki ga dolo~a – je zelo transparenten koncept. Gre preprosto za to, da moramo vedeti, da smo to, kar smo, po mestu, ki ga zavzemamo v med~love{kih razmerij, po na{em simbolnem mandatu, vlogi v dru`beni strukturi, na primer: sin, mo`, o~e, filozof, glasbenik, uslu`benec … Vse to so vloge, ki jih en sam ~lovek zavzema in jih izpolnjuje. Vsaka vloga je druga~na, “pravila igre” se ne dajo prena{ati iz ene vloge v drugo. Lahko bi tudi rekli (in to je za nas zelo pomembno), da vse te vloge/simbolni mandati dajejo subjektu naloge/dol`nosti, ki so do neke mere in na razli~ne na~ine dru`beno sankcionirane (zakon, morala, obi~aji, uzance) in ki so ena z drugo lahko tudi v konfliktu. To je, poleg samodejne logike jezika, drug na~in, kako dojeti, da nas Struktura/veliki Drugi obvladuje. Seveda je prvi veliki Drugi vsakega ~loveka njegov star{, najve~krat mati ali primarni objekt nege. Sprva je dojen~ek z materjo v dualnem razmerju, ne razlikuje med sabo in njo, sta Eno. Ves otroku dostopen smisel je v tem, da ugotavlja, kaj mati ho~e, da ugotavlja pomen tega, kar mu govori, pomen, ki vznikne s ponavljanjem. Ko se to dualno razmerje razdre, se za otroka njegova Re~, ki neposredno prina{a u`itek, vzpostavi kot izgubljena; kot pravi Lacan, jo mora najti na lestvi `elje. Iskati jo mora v govorici, saj je ~lovek, ki obvisi na tistem neposrednem u`itku dualnega razmerja, obsojen na psihozo, na to, da za vse `ivljenje obvisi na ljubezni do matere in nobeni drugi `enski ne dovoli zavzeti njenega mesta. Ve~ina ljudi to ojdipsko razmerje dodobra razre{i `e v zgodnjem otro{tvu, nekateri pa umrejo z njim. ^love{ki cilj je dose~i tisti ob~utek sre~e, ki ga pozna iz tega znamenitega dualnega 9 To je na svoj na~in dojel tudi starodavni kitajski mojster Lao Zi: “Zloraba sile propad prinese; saj to je: Dau nasproti ravnati; kdor pa nasprotuje mu, zgodaj kon~a.” pri ~emer Dao moramo dojeti kot sinonim za simbolno strukturo. (Klasiki daoizma, 1992, str. 132.) ČLANKI 191 Dario Seraval razmerja. Razmerje, ki sta ga imela mati in otrok v dualnem razmerju, dolo~a razmerje odraslega ~loveka do sveta. Odrasel ~lovek to razmerje ponavlja do neskon~nosti. Lacan pozna tri temeljne oblike tega razmerja: – Ko Re~/mati prina{a premalo u`itka, ko je u`itek, ki ga otrok do`ivlja, nenehno nezadosten; to je temelj, ki dolo~a strukturo histerika (ve~jega dela ~love{kih bitij, predvsem `ensk, tako reko~ gre za “normalno” ~love{ko strukturo). – Ko Re~/mati prina{a preve~ u`itka in se mora otrok tega u`itka braniti, saj preve~ u`itka prina{a neugodje: to je temelj, ki dolo~a strukturo obsedenega nevrotika (ve~jega dela ~love{kih bitij, predvsem mo{kih, tako reko~ gre za “normalno” ~love{ko strukturo). – Ko v razmerju do Re~i/matere deluje proces izklju~itve, in to v dveh diametralno nasprotnih oblikah: kot izklju~itev Re~i in kot izklju~itev govorice. Prva oblika izklju~itve je temelj, ki dolo~a stukturo znanstvenika (Re~ umanjka, vse se dogaja v besedah/ konceptih). Druga oblika izklju~itve je temelj, ki dolo~a strukturo psihotika. Za psihotika je beseda samo sredstvo sporo~anja, dru`bena struktura in zavezanost besedi (celo zavetanost dani besedi) ga ne dolo~ata (Lacan pravi, da je psihotik edini svoboden). ^lovek, ki obvisi na u`itku dualnega razmerja, je nevzgojljiv ali veliko te`je vzgojljiv. Da ne bo pomote: te psihoanalitske (klini~ne) koncepte je treba vzeti z zrnom soli, treba jih je dojeti kot koncepte, ki nam lahko kaj pomagajo razjasniti. Smisel teh konceptov ni v tem, da bi trdili, kako smo vsi nori. Res pa je, da nih~e ni svetnik in da lahko re~emo, da ima vsakdo ob~asno ve~je ali manj{e psihi~ne te`ave. Zdrav je tisti, ki se zna soo~iti z lastnimi te`avami in se z njimi spoprijeti. Ostala nam je {e naloga, da razjasnimo psihoanalitski koncept dol`nosti. Omenili smo `e, da dol`nost izhaja iz simbolnega mesta v Strukturi/Drugem, da je v bistvu Struktura tista, ki nam dol`nosti nalaga kot na{e lastne. V psihoanalitski literaturi se kot paradigma za koncept dol`nosti (glej Etiko Realnega Alenke Zupan~i~) uporablja primer Don Juana in njegove `elje, ki je tako mo~na, da je ne more zaustaviti niti Previdnost v podobi govore~ega kamenega kipa, `elje, ki prehaja v nagon. V kon~ni instanci gre prav za to: `elja/dol`nost mora preiti v nagon. Temu Lacan pravi prehod, prekora~itev fantazme, tudi identifikacija s simptomom (s posebnosjo lastnega u`itka), Lao Zi temu pravi razsvetljenje, Buda v zadevo vpleta nirvano … Menim pa, da gre enostavno za psihi~no zdravje, ki ni nikoli dose`eno enkrat za vselej, treba ga je nenehno vzdr`evati. Pogoj za vzdr`evanje psihi~nega zdravja pa je sprotno soo~anje s problemi in re{evanje v skladu z na~elom realnosti. Toliko za uvod v psihoanaliti~ne pojme. Z drugimi koncepti, ki jih v uvodu nismo sre~ali, se bomo soo~ili ob obravnavi u`itka in pomena glasbe. 192 ČLANKI U`itek in pomen glasbe I. Kaj je glasba? Nem{ka muzikologa Carl Dalhaus in Hans Heinrich Eggebrecht zbirko esejev z naslovom Kaj je glasba? za~neta z vpra{anjem, ali obstaja Glasba. Gre za vpra{anje, ali lahko vse oblike glasbene produkcije spravimo pod en pojem; ali razli~ne epohe, socialni, etni~ni, kulturni prostori producirajo eno in isto stvar v razli~nih pojavnih oblikah ali pa producirajo ireduktibilno razli~ne re~i. “Da {lager in dvanajsttonska glasba sodita v isto kategorijo, nikakor ni samo po sebi umevno.”10 Pri premi{ljevanju o tem problemu bomo izhajali iz @i`kove zastavitve razlike med zgodovinskostjo in historicizmom, kjer je zgodovinskost pojmovana kot dogajanje v ~asu, pri katerem je navzo~e neko “nezgodovinsko” jedro Realnega, v nasprotju s historicizmom, ki vse dogajanje “zgodovinsko relativizira” in se s tem izogne sre~anju z Realnim zgodovine.11 Potrditev takega stali{~a lahko najdemo pri Antonu Webernu: “Umetnost je zame sposobnost, da spravi{ misel v najjasnej{o, najpreprostej{o, to se pravi, najbolj šprijemljivo’ obliko. V tem smislu ne morem ozna~iti šo~ena{a’ kot nekaj nasprotnega umetnosti, marve~ kot njen najvi{ji vzgled. Zakaj tu je dose`ena najve~ja umljivost, jasnost in nedvoumnost. Zato naziranja Tolstoja in vseh drugih ne morem razumeti, pa~ pa razumem, ~e Beethoven glavno temo prvega stavka svoje šEroice’ tako dolgo pili, dokler ne dobi take stopnje oprijemljivosti, kakor, recimo, stavek iz šo~ena{a’. Tako jaz razumem umetnost! Zato tudi nisem nikoli razumel, kaj je šklasi~no’, šromanti~no’ in podobno, tudi se nisem postavil v nasprotje mojstrov preteklosti, marve~ sem se vedno le trudil, da bi jih posnemal. Kar je seveda nekaj drugega kakor morda dana{nji šklasicizem’, ki kopira slog, ne da bi vedel za njegov smisel (in to je, kar sem nakazal), medtem ko jaz (Schönberg, Berg) posku{am ta smisel – ki ostane ve~no isti – izpolniti z na{imi sredstvi. In potem pa~ ne nastane kopija, ampak prav zato nekaj pra-lastnega.”12 Torej je na{e izhodi{~e v tem, da predpostavljamo glasbo kot na~in soo~anja z Realnim, ki ga glasba implicira, in reduciramo razli~ne glasbe na razli~ne pojavne oblike tega soo~anja, na razli~ne na~ine razre{evanja zagate, ki jo pred ~loveka postavljajo njegovo (in drugih) uho in glas, naravni zvoki, orodja za produkcijo zvokov, zvo~ne strukture, razmerje glasbe do dru`be, do drugih umetnosti, do pojmovnega jezika in `ivljenja onstran umetni{kega rezervata. Prvi pogled, ki nam je na razpolago, je histori~en, torej pogled, ki i{~e izvor. Kot velja za vse konstitutivne elemente ~love{ke kulture, tudi glasbi ne moremo enostavno dolo~iti nekega za~etka, ki bi jo pojasnil. Nekaj poskusov pojasnitve pa vendarle obstaja. Charles R. Darwin, teoretik evolucije, postavlja hipotezo, da glasba izhaja iz ljubezenskih klicev, torej iz “orodja” mo{kega snubljenja. Ekonomist 10 Dalhaus/Eggebrecht, “Kaj je glasba?”, str. 7. 11 cf. Slavoj @i`ek, “Roberto Rossellini: dejanje, svoboda, samomor”, v: “Beseda, dejanje, svoboda”, str. 83/84. 12 Kurt Honolka, “Svetovna zgodovina glasbe”, str. 539. ČLANKI 193 Dario Seraval 13 Ibid., str. 11–12. Karl Bucher i{~e izvor v delovnih pesmih, ki laj{ajo skupno ~love{ko 14 Curt Sachs, “Svetovna delo. Carl Stumpf, psiholog in glasbeni etnolog, meni, da se je petje zgodovina plesa”, str. 17– razvilo iz sporazumevanja na daljavo. Herder, Spencer in Rousseau 18. so teorijo o nastanku petja razvijali iz naglasov, na~ina poudarka 15 Ibid, str. 18–19. v stavku. Zgodovinar plesa in etnomuzikolog Curt Sachs izhaja iz predpostavke, da sta se iz prvih, `ivalsko-afektivnih klicev razvila govorica kot sporazumevanje in od vsakdanjika odmaknjeno brezsmotrno petje.13 Problem teh in takih hipotez ni v tem, da bi bile popolnoma neresni~ne skregane z dejstvi (da med “primitivnimi ljudstvi” ne prevladujejo ljubezenske pesmi; da pri njih skorajda ni skupnega dela, kaj {ele, da bi ga opravljali v taktu; da petje ni sporazumevanje in da je neodvisno od oddaljenosti pevcev), temve~ ti~i zagata v tem, da so evolucionisti~ne, da ne znajo misliti reza/ razcepa med naravnim materialom in (~isto novo) Strukturo, ki se ka`e kot petje in strukturiranje zvokov v glasbo. Curt Sachs je s predpostavko o naravno danih afektivnih klicih kot osnovnem materialu za govor in za glasbo {e najbli`ji impliciranju samega reza/preloma, ki pre~i instinktivno-afektivne signale in petje, naravo in kulturo. V delu Svetovna zgodovina plesa obravnava ples kot umetni{ko obliko, ki v sebi zdru`uje najve~ oblik umetni{kega izra`anja in je nekak{en predzgodovinski Gesamtkunstwerk (celostna umetnina): “Ples presega lo~evanja, ki so nastala {ele v razvitih civilizacijah – med telesom in du{o, med spontanim ~ustvenim izra`anjem in nadzorovanim obna{anjem, med dru`-benim `ivljenjem in razvojem posameznika, med igro, ~a{~enjem bogov, bojevanjem in predstavo. Telo, prese`eno in pozabljeno v ekstazi, ki je postalo kelih med~love{kih duhovnih mo~i; du{a, ki je sre~na in bla`ena v pospe{enem gibanju telesa, osvobojena lastne te`e; potreba po plesu, ker prekipevajo~a `ivljenjska strast sili ude iz brezdelnega mirovanja; in `elja po plesu, ki v plesalcu poraja ~arobne mo~i, ki mu prina{ajo zmago, zdravje in `ivljenje; misti~ne vezi v plemenu, ki si podaja roke v kro`nem rajanju, in neomejeni ples posameznika, ki se je prepustil svojemu vi{jemu jazu – ni šumetnosti’, ki bi vklju~evala tako veliko.”14 To pojmovanje plesa implicira nekak{no transcendenco ~lovekove omejenosti z vsakdanjim urejenim svetom pravil, ki se ka`e kot v plesu utele{ena u`itek in pomen. Ples je “posve~eno opravilo v sve~eni{ki slu`bi” in je “pomembno in resno opravilo vsega plemena. Noben pomembnej{i dogodek v `ivljenju praljudstev ne mine brez plesa. Rojstvo, obrezovanje de~kov in posvetitev deklic, poroko in smrt, setev in `etev, ustoli~enje glavarjev, lov, vojno, sve~anosti, lunine mene in bolezni, vse spremlja ples.”15 Sachs sam nakazuje, da je prvobitni Gesamtkunstwerk obred kot celota, ki vklju~uje ples, glasbo, poezijo, gledali{~e, slikarstvo …, na~ine izra`anja v funkciji obreda; to nas privede k obravnavi obreda, kot ga je zastavil Jean Cazeneuve v delu Sociologija obreda. 194 ČLANKI U`itek in pomen glasbe II. Glasba kot funkcija obreda Cazeneuve ugotavlja, da ljudje opravljajo nekatere dejavnosti, ki so gledano s prakti~nega, pozitivisti~nega stali{~a nekoristne. Toda obred kot nekoristna dejavnost je znamenje neke potrebe: “Manj ko se zdijo razumni, bolj razkrivajo potrebnost: prav gotovo mora obstajati resni~na potreba po obredih, da ljudje po~no stvari, ki jih ne opravi~uje ne iskanje u`itka ne materialnega ugodja, {e celo same najbolj temeljne `ivljenjske zahteve ne.”16 Maurice Leenhardt je obred opredelil kot “na~in izra`anja, ki naj omogo~i prodor v zunaj-empiri~no.”17 Postavlja se vpra{anje, od kod se v ~loveku pojavlja potreba po tem prodoru. Ka`e, da ~lovekova zavest, ki strukturira/kategorizira/osmi{lja realnost neizogibno najdeva podro~ja, ki so nedolo~ljiva, ki se dolo~ljivosti izmikajo in povzro~ajo tesnobo. Ravnovesje, ki ga ~lovek dose`e v vsakodnevnem ravnanju in dojemanju narave, vnaprej dolo~enem s pravili, nenehno ru{ijo zanj iracionalna dogajanja v njem samem in zunaj njega. Rudolf Otto je za ta dogajanja, ki se izmuznejo pravilom in povzro~ajo tesnobo, uporabil izraz numinozno.18 Zna~ilnost numinoznega je skrivnostnost, ki je grozljiva in fascinantna hkrati, stra{i in privla~i. Je mo~, ki ogro`a, toda ~e se je polastimo, lahko sami postanemo mo~ni. Tisto, kar ogro`a pravila, je izvor najve~je mo~i. V skladu s tem lahko obrede delimo na tiste, ki ho~ejo odstraniti numinozno, da bi utrdili s pravili urejeno `ivljenje, in na tiste, ki ~loveka postavijo v svet onstran pravil urejenega ~love{kega bivanja, vendar pa mu lahko podarijo magi~no mo~. Tretja funkcija obreda po Cazeneuveu je tista, ki numinozno postavi kot transcendentni temelj samega s pravili utemeljenega sveta in je sublimacija numinoznega v sveto, ki je temelj religij.19 Znak numinoznega je lahko katerikoli nenavaden dogodek, celo prevelika in ponavljajo~a se sre~a; v kon~ni instanci vse, kar lahko vzbudi tesnobo.20 Torej je za opredelitev numinoznega kot tistega, s ~imer obred stopa v razmerje, najbolj bistvena sama tesnoba, ki jo numinozna re~ povzro~i v ~lovekovem ob~utenju. In ta numinozna re~ pre`ema celoto ~lovekovega bivanja, od seksualnosti, odra{~anja, dru`enja, dela, lova, vojskovanja … do naravnih dogodkov: “Obstaja razmerje med tabujem in bojaznijo ~love{tva, ki se ji nikakor ne posre~i popolnoma urediti usode v dolo~eno ~love{ko bivanje, vzpostavljeno enkrat za vselej. Tu ne gre ve~ za ta ali oni predmet, za to ali ono po~etje, ki bi se pokazalo za ne~isto v lu~i nekega zavestnega ali nezavednega simbolizma; tu je predvsem tesnoba, ki znenada postavi ~loveka ali, bolje, skupino v obmo~je numinoznega.”21 To, da se ~lovek o~i{~uje numinoznega (recimo `enska menstruacije ali vojak umora), ne pomeni, da je numinozno nekaj, kar v svet pravil vdira od zunaj; je del sveta, ki se ga ne da enostavno, lagodno umestiti v pravila, zato vzbuja tesnobo. Numinozno je 16 Jean Cazeneuve, “Sociologija obreda”, str. 13. 17 Ibid., str. 17. 18 cf Ibid., str. 31. 19 Pri tem se nam postavlja vpra{anje, ali dejansko obstaja neko razmerje z numinoznim, ki ne bi vklju~evalo tudi njegove sublimacije, ki bi ga v popolnosti lo~evalo od sveta pravil in ga ne bi postavljalo v temelje sveta in tako tudi v temelj ~love{ko urejenega sveta; mar ni taka delitev razmerij do numinoznega le teoretska fikcija, ki sinhrono strukturo pretvarja v zgodovinski potek in prilagaja svojo razlago etnolo{kih dejstev teoretskim potrebam? 20 cf. Jean Cazeneuve, “Sociologija obreda”, str. 57. 21 Ibid., str. 91. ČLANKI 195 Dario Seraval 22 Religiozni ~lovek prevzame krivdo nase, ~lovek magije veliko ve~ pripisuje vi{jim silam. 23 cf. Sigmund Freud, “Vpeljava narcizma”, v: “Metapsiholo{ki spisi”, str. 56. 24 cf. Jaques Lacan, “Etika psihoanalize”, str. 113. prese`ek sveta pravil in isto~asno njegov inherenten del, ki ga razjeda od znotraj. Tudi enostavno preganjanje numinoznega z o~i{~evanjem je {e vedno neka oblika sublimacije, saj je praksa, ki tesnobo vzbujajo~o re~ prestavlja v simbolni univerzum, s katerim je mogo~a manipulacija, “rokovanje”, v smislu o~i{~evanja ali izkori{~anja numinoznega za pove~anje lastne mo~i (to je lastnost vseh magi~nih praks). Razliko med religijo in magijsko prakso, ki temelji na lo~evanju sveta pravil in sveta numinoznega, bi prej kot v razmerju do sublimacije lahko na{li v te`nji, da religiozni ~lovek ustvarja sklenjen svet, kjer lastno odgovornost v svetu, dolo~enost in podrejenost pravilom prestavi v transcendenco, v katero umesti Zakonodajalca kot izvor lastne dru`benosti in tako svoje tesnobno ob~utenje sveta umesti v tesnobno vpra{anje, kaj sveto/temelj/bog ho~e od njega. V lacanovskem `argonu bi lahko rekli, da gre za razliko med numinoznim kot silo, ki je zrcalna podoba – I(A) – ~lovekove lastne mo~i, in svetim, ki to mo~ premesti na velikega Drugega, ki ni ~lovekova zrcalna podoba, temve~ presega vsakr{no reprezentabilnost; je absolutna mo~, ki {ele dopu{~a in regulira svet pravil in mesto ~loveka v njem. Religiozni svet je a priori sklenjen simbolni univerzum brez razpok, kjer razpoke izhajajo iz na{e nezadostnosti, nepoznavanja volje Transcendentnega – v nasprotju z “magi~nim” svetom, razcepljenim na urejeni svet pravil in numinozno, ki ta svet podvaja in ga od znotraj razjeda.22 Kajti `e zahteva po o~i{~enju od numinoznega implicira dolo~enost/oku`enost samih pravil z numinoznim. Sublimacija pa ni isto kot ustvarjanje ideala23 , ni isto kot simbolna identifikacija – I(A) –, pri kateri se identificiramo z mestom v Drugem, s katerega se dolo~a, kaj nam je storiti. Mogo~e bi na tem mestu veljalo opozoriti na sorodnost pojma numinoznega (kot ga uporablja Cazeneuve) in Lacanovega pojmovanja Realnega. Realno pri Lacanu je pred simbolnim, toda {ele simbolno ga zameji; je tisto, kar iz simbolnega izpade, manko simbolnega, njegovo sredi{~e in hkrati njegova luknja. Medtem ko numinozno statusa ne dobi zaradi lastnih kvalitet kot takih, temve~ {ele v razmerju do tesnobe, ki jo vzbudi v ~loveku. Tesnobo vzbujajo pojavi, ki ~loveku predstavljajo neki prelom v kontinuumu, izjemo od pravil, vse, ~esar se ne da enostavno umestiti v svet pravil. Torej tudi numinozno dobi lasten status {ele skozi nemo`nost umestitve v simbolnem. Oba pojma napotujeta na pojem transcendence, na Kantovo “stvar po sebi” onstran pojavnosti. Sublimacija pa je dejanje, s katerim nekemu imaginarnemu objektu podelimo dostojanstvo numinoznega/Re~i24 , ki nam omogo~a razmerje z njo; to razmerje je po eni strani izognitev Re~i in isto~asno njena udoma~itev. V iskanju izvorov in vzrokov plesa Sachs niha med pojmovanjem plesa kot dejavnosti, ki izhaja iz prekipevajo~ih `ivljenjskih energij, in pojmovanjem plesa kot odziva na tesnobo. Sam te dvojnosti ne 196 ČLANKI U`itek in pomen glasbe zna pomiriti, postaviti v neko razmerje. Nam pa se izra`anje veselja 2z5g oCd uo rvtinS aacphlse,sa“ S” v, e st tor v. n2a16. in prekipevajo~e `ivljenjske energije s plesom ka`e prav kot izraz prevladovanja in zmage nad tesnobo. “Ljudje so verjetno od `ivalskih prednikov podedovali veselo rajanje okoli sredi{~nega predmeta. Domnevamo lahko, da je bil ples v krogu trajna plesna lastnina paleolitske kulture, ki je prva nam znana stopnja ~love{ke civilizacije.”25 Kak{en pomen lahko izlu{~imo iz te paradigme plesa in celo samega obreda in kateri u`itek pre~i kolektivno rajanje okrog sredi{~ne to~ke? Nesporno je, da pri tem – in sploh kateremkoli obrednem plesu – ~lan potrjuje pripadnost skupnosti, da skupnost v teh dejanjih pride do izraza, imaginizacije, upodobitve, da se simbolna razmerja materializirajo v neki imaginarni podobi. Vse tisto, kar skupnost neomajno dr`i skupaj – nuja vsakdanjega pre`ivetja, obstanka v sovra`nem in ogro`ajo~em svetu, kar je z vsakodnevnostjo in `ivljenjsko nujo prikrito –, se simbolizira v tem rajanju okrog sredi{~ne to~ke. Druga~e re~eno, kolektivnost je v skupnem lovu prikrita z intenco, {ele popolnoma neinten~no rajanje pusti do tematiziranja in izra`anja kolektivnega “duha”, ki pre~i celoto `ivljenja plemena. Kolektivni ples v krogu simbolizira/izra`a samo pripadnost kolektivu, je dejavnost, ki pomirja ~lovekovo tesnobno vpra{anje o tem, “Kdo smo?”; samosvoje, prakti~no, ~utno, “do`iveto”, neteoreti~no govori o ob~utenju zavesti o ireduktibilni ume{~enosti posameznika v dru`bo, ki ga transcendira, ki je pred njim in nad njim, ki pa je brez njega in njemu podobnih ni. Po drugi plati se v tem ekstati~nem rajanju ~lovek za~asno znebi lastne subjektivnosti, se desubjektivira, izgine v samem dejanju, v nadzorovanem gibanju in petju. To izginotje subjekta se ka`e kot u`itek, kot nekaj, kar izvira iz njegovih najbolj elementarnih in zakritih te`enj. Kot da bi skupnost v tem osredi{~enem rajanju odprla prostor za nekaj, kar je v vsakdanjem `ivljenju prepovedano, potisnjeno. Ta izklju~itev rajanja/igre iz vsakdanjega `ivljenja je pogoj za ob~utek subjektivnosti. Lahko bi rekli, da ob~utje subjektivnosti korelira s tesnobo, ki jo prina{a, da gre za dve plati subjektivnega razmerja do sveta. Zavest o sebi/subjektu vznikne isto~asno z zavestjo o svetu, ki mu stoji nasproti. Tesnoba pa je temeljno razmerje subjekta do sveta, tesnoba in odgovor nanjo v obliki fantazme, ki to tesnobo prekriva/prikriva, s tem ko je v kon~ni instanci fantazma igra/simbolna konstrukcija, ki ustvari lastni fiktivni svet, iz katerega je grozljivo/fascinantno Realno v neposredni prisotnosti izklju~eno. Nas bo potemtakem zanimal obred kot praksa, ki lahko razpusti/ prevlada tesnobo. Obred lahko nastopi kot obred simbolnega o~i{~enja od numinoznega v obliki `rtvovanja “gre{nega kozla”, imaginarnega utele{enja numinoznega, ali pa kot ponavljanje samega numinoznega dogodka v igri, na simbolni ravni, ki vklju~uje princip nadome{~anja, zastopanja, predstavljanja. ČLANKI 197 Dario Seraval 26 Curt Sachs, “Svetovna Ta druga oblika obreda je na prvi pogled protislovna, saj `e sama zgodovina plesa”, str. 20. do neke mere vzbuja tesnobo. Razre{itev protislovja pa lahko najdemo v dejstvu, da s tem, ko ~lovek sam proizvede tesnobno ob~utje, proizvede tudi predpostavke in mo`nosti za razre{itev, dobi mo`nost obvladovanja numinoznega, samosvoje omogo~a, da numinozno vklju~imo v urejen svet pravil kot mejo tega sveta. Toda kako lahko pojasnimo funkcijo glasbe (in drugih oblik umetnostnega izra`anja) v obrednih dejanjih? Zakaj ima petje besedila druga~en u~inek kot racionalni govor, zakaj ima celo sama glasba kot taka, onstran besede, neko mo~, da pote{i/razre{i tesnobo? ^lovek se, enako kot `ival, s krikom odzove na bole~ino ali strah. Lahko bi rekli, da je to instinktivni odziv, signal, ki drugemu ka`e na neznosnost situacije in je klic na pomo~; po eni strani je namenjen tistemu, ki povzro~a bole~ino/strah, naj odneha, po drugi pa tistemu, ki lahko pomaga, naj prisko~i na pomo~. Tesnoba ne u~inkuje enako kot fizi~na bole~ina. Pri tesnobi {e nimamo objekta, ki bi nam povzro~al bole~ino, temve~ gre za neko nedolo~eno ob~utje pri~akovanja bole~ine oziroma neugodja. Tesnoba se lahko razvije v strah {ele takrat, ko objekt nastopi. Torej, da bi ~lovek lahko razre{il tesnobo, mora – preden se ho~e znebiti objekta, ki bi lahko povzro~il neugodje – po svoje objekt tudi konstruirati; ustvariti si predstavo, imaginizirati samo numinozno Re~. V obredu z imaginacijo konstruiramo numinozno, da bi ga obvladali. Numinozno je tisto, kar je zunaj urejenega sveta pravil, za njegovo predstavljanje so primerne tiste oblike izra`anja, ki izstopajo iz vsakdanjega na~ina obna{anja in niso racionalno dojemljive. Bistveno je, da je – v nasprotju s krikom – petje urejeno/strukturirano izra`anje, da ni instinktivni signal, temve~ `e diferencialno artikuliran izraz. Toda ta artikuliran izraz {e ohranja vez s ~ustvi, ~e ne izra`a ni~ diskurzivnega. Mogo~e bi analogno Sachsovi definiciji plesa kot “ritmi~nega gibanja, ki ne slu`i neposrednemu delovnemu namenu”26 lahko definirali glasbo kot artikulacijo zvokov, ki ne slu`i neposrednemu sporazumevanju (v nasprotju z govorom in zvoki delovnega procesa). Melodi~nost in ritmi~nost govora ter delovnega procesa, povzdig-njenost glasu pri komunikaciji na daljavo … pa so material, ki omogo~a ~loveku, da ga v tesnobni pripravljenosti, v kateri nobena racionalna dejavnost ne omogo~a razre{itve, organizira tako, da mu omogo~i pomiritev, ustvarjanje fantazmatskega prikaza Re~i. V ekstati~nem petju je ~lovek v razmerju do same ogro`ajo~e Re~i, ne da bi se moral z njo soo~ati v neposredni prisotnosti. Pesem zastopa Re~, v pesmi se Transcendentno lahko zaprosi za milost, v tej pro{nji, klicu dobi sama Re~ eksistenco. Ekstati~nost je znak vzpostavljene komunikacije; je sled prisotnosti Re~i, zagotovilo, da bo klicu odgovorjeno. Pomiritev tesnobe izhaja iz samega delovanja, organiziranja materiala, igre. Na neznosnost in nedolo~ljivost tesnobe odgovorimo z igrivo organizacijo nesmiselnih zvokov. Na nesmisel (nedolo~ljivost 198 ČLANKI U`itek in pomen glasbe tesnobe) odgovorimo s smislom (organizacijo). Toda ta smisel je tisti, ki nima nobenega smisla, razen kadar nasprotuje na Re~ ali jo nadome{~a, in je v razmerju z racionalnostjo nesmiseln, se izmika racionalnemu zapopadenju, umestitvi v dolo~enost in urejenost sveta pravil; prav tako kot samo numinozno {e vedno zahteva neko interpretacijo – umestitev v Simbolno. Ta organizacija/artikulacija lahko dobi smisel in pomen {ele s ponavljanjem. Enkratni pojav neke zvo~ne artikulacije {e ni glasba, temve~ neka slu~ajna pojavnost brez pomena in smisla. Mo`nost ponavljanja neke strukture jo {ele dolo~i kot strukturo, kot artikuliranost. Šele ko je dolo~ena struktura zapopadena kot ponovljiva, lahko postane struktura in s tem intersubjektivna. Šele s ponovitvijo izvor postane izvor; pred tem je nediferencirana slu~ajnost, glede na pomen pa ~isti ni~ oziroma sama predsimbolna Re~. Toda ob ponavljanju, pri katerem je vsaka ponovitev vselej nekaj drugega, izstopi tisto, kar se ponavlja: struktura. Ob neki pesmi, ki jo vselej pojejo razli~ni ljudje, v razli~nih ~asih, z razli~nimi glasbili, izstopi nekaj, kar vztraja kot vselej “isto”. Tega “istega” pa se ne da zapopasti druga~e, kot da se vedno znova upodablja, realizira; “isto” je tisto, kar nas transcendira. Mi v to “isto” z na{o dejavnostjo vstopamo, na njem participiramo, nismo pa lastniki. Glasba, ples, pesnjenje, slikanje … so izrazne oblike, ki jih ni mogo~e enostavno podrediti racionalni urejenosti sveta pravil. Njihova zna~ilnost je predvsem, da nimajo nobenega konkretnega u~inka; ne posedujejo neposrednega konkretnega smotra. Mogo~e lahko na tem mestu potegnemo na dan Kantovo definicijo lepega “kot smotrnosti brez smotra”, kot misel, ki naj bi bila uporabna tudi za definicijo umetnostnih dejavnosti, ki jih zasledimo v obredu. Obred nima nobenega neposrednega u~inka v realnosti, z njim nikomur ni~esar ne sporo~amo, ni~ koristnega ne produciramo. Toda vse te organizirane izrazne oblike imajo mo~, da reprezentirajo neko razmerje z numinoznim: da ga predstavljajo, da ga ume{~ajo na na~in, ki omogo~a pretvorbo iz ogro`ajo~ega v razpolo`ljivo in v kon~ni instanci v sam temelj sveta pravil. Torej naloga glasbe ni celovita upodobitev `ivljenja27 , temve~ je artikulirani fantazmatski odgovor na tisto, kar se smislu izmika. Je ~ista forma smisla brez vsebine, njena vsebina je reprezentiranje/ zastopanje (ki ni prikaz) tistega, kar se nam racionalno izmika28 , kar je nepredstavljivo, kar nas ogro`a/fascinira. To premi{ljevanje izhaja iz Lacanove konceptualizacije fantazme kot odgovora na neznosno vpra{anje, kaj je `elja Drugega. Otrok, ki ugotovi, da mati `eli nekaj drugega, nekaj onstran otroka samega (temeljna `elja otroka je namre~, da bi bil tisto, kar si mati `eli, objekt njene `elje), na nemo`nost konceptualizacije materine `elje (nemo`nost konceptualizacije lastnega Jaza, ki bi mater zadovoljil) ter na neznosno tesnobo, ki mu jo to vpra{anje predstavlja, odgovori s fantazmo.29 27 cf. Kurt Honolka, “Svetovna zgodovina glasbe”, str. 12. 28 cf. konceptualizacijo igre fort–da v Jaques Lacan, “[tirje temeljni koncepti psihoanalize”, str. 60–61. 29 cf. Ibid., str. 200. ČLANKI 199 Dario Seraval 30 Mladen Dolar, “Glas”, v: Problemi 1–2/95, str. 32. 31 Tisto, kar je izklju~eno iz Simbolnega, pa se vra~a kot Realno v obliki prese`nega u`itka. (cf. Slavoj @i`ek, “^etrta faza”, v: Razpol 3, str. 167–168.) 32 Jacques-Alain Miller, “Komentar Lacanovega teksta”, v: Problemi 7–8/ 98, str. 14. 33 Jacques Lacan, “Subverzija subjekta in dialektika `elje v freudov-skem nezavednem”, v: “Spisi”, str. 301. III. Umetni{ko delo kot upodobljena fantazma in njena prekora~itev Mladen Dolar – v osrednjem tekstu za na{o analizo – pravi: “Glasba je z vso svojo zapeljivostjo in fascinantno mo~jo prej poskus, kako udoma~iti objekt, kako ga spremeniti v predmet estetskega ugodja, se ubraniti tega, kar je v njem neznosno.”30 Glasba je obramba pred nemo`nostjo dokon~nega (Realnega) odgovora kot objekta `elje; obramba, ki uti{a vpra{anje s tem, da nam daje neki za~asen odgovor v obliki estetskega, sublimiranega u`itka. Neznosno, ki ga glasba prikriva, je prav manko opore na mestu izjavljanja Zakona, dejstvo, da Drugi ne obstaja: vedno znova ugotavljamo, da katerikoli idealni jaz (star{, u~itelj, idol, ...) ne zdr`i resnega preizkusa. Nobeden od njih ne more igrati vloge opore zakona, saj se vsak od njih opira na koga ali kaj drugega. Ni torej ~udno, da se opora Zakona nenehno preme{~a v transcendentno (Bog, utopija, iracionalno ...). Toda prazno mesto izjavljanja Zakona odpre koordinate za glas kot imaginarni objekt realnosti; je mesto, na katero se ume{~a fantazma. Fantazma je na~in, kako se subjekt zaslepi, zapolni izpad/manko lastne biti/u`itka iz deseksualiziranega sveta; je na~in, kako se s tem izpadlim u`itkom soo~i v obliki prese`nega u`itka31 , ki se ga ne da simbolizirati/umestiti v strukturo, ki ga ni mo~ subjektivirati, vzeti za svojega: “subjektovo `eljo vzdr`uje zgolj nespoznanje gona, nespoznanje, ki ga poznamo kot fantazmo.”32 Razcepljen subjekt je posledica dejstva, da je ozna~evalec subjektovega u`itka/biti izklju~en iz Simbolnega (Freudova prapotla~itev) in da se ta bit z izklju~itvijo/nemo`nostjo vpisa {ele konstituira. Ta nemo`nost vpisa od znotraj nenehno razjeda konsistentnost Simbolnega. Subjekt v obrambo Smisla, v obrambo konsistence velikega Drugega, na njegov manko umesti fantazmo, imaginizacijo lastne biti, konstitucijo imaginarnega Jaza v identifikaciji z objektom `elje Drugega; v identifikaciji z dolo~enimi ozna~evalnimi potezami drugega (a), z imaginarnimi podobami, ki jih ponuja Drugemu za zadovoljitev njegovega pogleda/`elje. Subjekt z vstopom v jezik odgovora na vpra{anje lastne biti ne more ve~ najti v u`itku, temve~ ga i{~e v neskon~nem metonomi~nem nizanju ozna~evalcev, v vedno novih identifikacijah, ki so zadovoljitev `elje. “Kajti `elja je obramba, obramba pred prekora~itvijo meje v u`itku.”33 Tako je tudi objekt v fantazmi reprezentiran v dolo~enih ozna~evalnih potezah in od tod izhaja dejstvo, da za vsak imaginarni objekt, ki se znajde na mestu objekta a, na mestu odsotnosti Re~i, velja, da ni na ravni zahteve, ki jo artikulira ozna~evalec, da za ta objekt prej ali slej ugotovimo: “to ni to”. 200 ČLANKI U`itek in pomen glasbe Skratka, ugodje, ki ga izvle~emo iz objekta, izhaja iz ugodja, ki 3z4a -SHl ae vg ol aj :@ šiI`zegki ,n e“ vS ac hj oe ~l liing- nam ga daje umestitev objekta v na{o lastno fantazmo, in vsaka posrednik’ I.”, Problemi 6/ poteza, ki ne ustreza fantazmi, nas vr`e iz tira, nas soo~i z Realnim 95, str. 25. objekta v njegovi grozljivosti. Glasba se nam tako ka`e prav kot zajetje subjektovega nesimbolizabilnega jedra/u`ivanja v libidinalno nabitem ozna~evalcu brez ozna~enca (torej, neke poteze brez konkretno definiranega pomena), ki omogo~a konstrukcijo fantazme subjektove biti (torej, omogo~a vznik pomena drugih ozna~evalcev), kjer se v imaginarni podobi udejanji videz sklenjenosti strukture. Kako lahko ob tem opredelimo pojem sublimacije? ^e se otrok z vstopom v jezik, v simbolno urejen svet, odtuji od Re~i, na katero merijo nagoni, se njegovo razmerje s svetom deseksualizira in se v tej odtujitvi vzpostavi kot subjekt, pa je umetnost tisto udejanjanje fantazme, ki omogo~a, da nagoni pridejo do Re~i, toda ne na neposredno imaginarni ravni, temve~ do Re~i, kot se pojavlja na obzorju, ki ga obmejuje Simbolno – do Re~i kot ~iste simbolne produkcije, njenega preostanka. Problem u`itka ni samo v tem, da ga v Simbolnem ni, da se ga ne da ubesediti, temve~ da ga je v realnosti vedno preve~, da ga zasledimo tam, kjer ga no~emo, da je njegov status nebodigatreba, travmati~en. Proces psihoanalize bi lahko opredelili kot na~in, kako se subjekt spravi s tem prese`nim u`itkom, kako ga udoma~i. Šele kot nesimbolizabilni preostanek ~iste simbolne produkcije postane u`itek intersubjektiven, kulturen, “kuhan” (kot bi rekel Levi-Strauss) in omogo~i dokon~no lo~itev subjekta od Re~i v njeni “neposredni”, predsimbolni prezenci. Fantazma je na~in, kako subjekt zapopade/organizira odsotnost Re~i/u`itka, in potemtakem umetnost odpre mo`nost konstitucije realnosti, ki presega dotedanji horizont: “Upodobitev v svojem radikalnem (transcendentalnem) smislu ni zgolj dejavnost posnemanja in ponovnega sestavljanja ~utnih zaznav, temve~ dejavnost, katere doprinos je konstitutiven za na{e dojemanje realnosti same kot konsistentne Celote šuniverzuma’. Upodobitev lahko izvaja to ontolo{ko funkcijo le, kolikor je realnost sama na sebi šnecela’, šodprta’.”34 Umetni{ko delo razpira nove mo`nosti simbolizacije realnosti. Da nam videti konstelacijo subjekta v razmerju do ozna~evalnega procesa, daje videti nastanek objekta `elje iz Ni~a, iz manka, ki nastane iz nemo`nosti sklenitve kroga ozna~evalcev v verigi. Ta objekt pa je prav fantazmatski objekt, katerega materialna prezenca je ~ista zaslepitev za njegov predvsem simbolni obstoj, ki isto~asno vzdr`uje prazno mesto manka Re~i in prikriva praznino tega mesta. Je objekt, ki resda vedno najde oporo v nekem “ko{~ku realnega”, toda v resnici je brez “mesa”, je ves iz ozna~evalcev. In prav kolikor je glasbeno delo (kot celota) ozna~evalec, katerega pomen ne izhaja iz razmerja z drugimi ozna~evalci ČLANKI 201 Dario Seraval 35 “Kaj sem Jaz? Sem na kraju, s katerega odmeva, da je “vesolje hiba v ~istosti Ne–Biti’. In to ne brez vzroka, kajti s samoobrambo tega kraja medli sama Bit. Kraj se imenuje U`itek, njegova odsotnost pa naredi vesolje za ni~evo.” Jacques Lacan, “Subverzija subjekta in dialektika `elje v freudovskem nezavednem”, v: “Spisi”, str. 296. 36 Jacques Lacan, “Écrits”, Seuil, Paris, 1969, str. 882. 37 Moustafa Safouan, “De la structure en psychanalyse”, v: “Qu’’ est-ce que le structuralisme?”, Seuil, Paris, 1973, str. 291. 38 Slavoj @i`ek, “Znak, ozna~itelj, pismo”, str. 72–73, prevod S.D. 39 “Prav ta objekt, ki se ga ne da ujeti v zrcalo, odeva v svoja obla~ila zrcalna slika. Jedro, zajeto v mre`e senc, brez volumna, ki napihuje senco, podpira utrujeno prevaro sence z videzom jedrnatosti.” Jacques Lacan, “Subverzija subjekta in dialektika `elje v freudovskem nezavednem”, v: “Spisi”, str. 294. 40 cf. Jacques Lacan, “Subverzija subjekta in dialektika `elje v freu-dovskem nezavednem”, v: “Spisi”, str. 296. 41 Slavoj @i`ek, “Imenovanje in naklju~nost”, v: Razpol 2, str. 110. (z govorico), temve~ je sam zaznamek lastnega manka, je njegova konsistenca v libidinalni nabitosti, v obetu, ki ga nudi. Druga~e re~eno, ozna~evalec brez ozna~enca (fali~ni ozna~evalec) ni ozna~evalec, katerega pomen bi izhajal iz njegovega mesta v Drugem (jeziku/Strukturi), temve~ ozna~evalec, ki zapolni/prikrije manko Drugega: nekonsistentnost jezika, njegovo brezopornost. Ta ozna~evalec z libidinalno nabitostjo prikrije dejstvo, da besede niso neposredno povezane z re~mi. Druga plat tega ozna~evalca, ki obeta u`itek/objekt, je, da je mesto vpisa subjekta v strukturo u`itek oziroma njegovo umanjkanje35 : “Lahko bi rekli tudi tako: šne more{ me najti, ker si me `e na{el’, ker je prav ozna~evalec ~iste razlike kot vnaprej{nji odgovor tisti, ki poganja subjekt k nenehno novim ozna~evalnim verigam. Torej, ozna~evalec, ki mora vedno ostati prikrit: šedina indikacija u`itka v njegovi neskon~nosti’36 , in kot tak zaznamek v ozna~evalnih/diferencialnih reprezentancah izginulega/strjenega subjekta govora, izjavljanja. ^e ta subjekt “nima nobenega mesta’ (natan~neje, ~e je njegovo lastno mesto, mesto ozna~evalca, Drugega, nasproti njemu `e decentrirano), špotem je to zato, ker je u`itek pravzaprav njegovo mesto kot mesto subjekta govora’37. ”38 Proces sublimacije je tisti, ki omogo~i, da se manko simbolne strukture imaginizira, da postane neki “ko{~ek realnega”, dostopen za libidinalno zasedbo, da se obet u`itka sprevrne v u`itek obeta. Sublimacija je u`itek produciranja fantazem, ki nikoli ne pretendirajo, da bi bile Re~ sama, ki pa nanjo napotujejo in so obenem “ogrinjalo praznine”39 , maska dejstva, da je mesto u`itka/Re~i na ravni Simbolnega/govorice/Strukture prazno. Prekora~itev fantazme je po Lacanu prav dejanje, s katerim omogo~imo zadovoljitev nagonov, dovolimo subjektu, da postane subjekt nagona, da prevzame nase odgovornost za nagone, za svoj poseben na~in u`ivanja. Toda Lacan pravi tudi, da je govore~emu bitju kot takemu u`itek prepovedan40 . Kako ti dve izjavi misliti skupaj? Edina re{itev se ka`e v pojmovanju, da obstaja u`itek, ki je ~loveku v dru`bi, ki jo ureja/obvladuje simbolni red, dovoljen, umestljiv, sprejemljiv: u`itek sublimacije. U`itek, pri katerem nagoni libidinalno zasedejo, kjer interes preusmerijo s seksualnega cilja na dru`beno, simbolno ovrednotene objekte, na objekte torej, katerih vrednost je prav v njihovi simbolni, ne pa imaginarni pojavnosti. Objekte, katerih vrednost je v mestu, ki ga zavzemajo v intersubjektivnem vrednotenju. ^e je vstop otroka v jezik deseksualizacija, potla~itev nagonov, simbolizacija imaginarnega, pa je umetnost seksualizacija, “šimaginizacija realnega’: deluje kot fiksna, nedialektizabilna, pozitivna podoba, ki utele{a realno u`ivanja: F.” 41 ^e je Re~ zaradi simbolizacije izginila in nam pustila lastno metonimijo (imaginarne objekte, ki nastopajo na izpraznjenem mestu Re~i, 202 ČLANKI U`itek in pomen glasbe objekte a), pa nam umetni{ko delo ka`e resnico nezadostnosti kateregakoli imaginarnega objekta, poka`e nam, kako je `e sam ozna~evalec pre`et z u`itkom, kako je izklju~itev u`itka z vstopom v Simbolno libidinalno napolnila soo~enje subjekta ozna~evalca in “ko{~ka realnega” v obliki fantazme, ki organizira subjektovo u`ivanje, ki maskira praznino/manko v Drugem42 . “Fantazma pa je v Lacanovi teoriji nekaj, kar subjekt ravno soo~a z bitjo – z bitjo, ki je heterogena glede na ozna~evalce in njihovo igro, njihovo diferencialnost itd. in ki je po drugi strani nezvedljiva na objektivnost, na (imaginarni) protipol zavesti, na bit, ki jo je mogo~e izkusiti, prijeti in z njo rokovati ali ki bi bila lahko predmet znanstvene raziskave. Lacan, ki si je spet prizadeval do kraja poenostaviti stvari, je predlagal elementarno formulo fantazme – $<>a –, formulo, ki subjekt soo~a z bitjo, s ko{~kom realnega, ki si ga sku{a udoma~iti v fantazmi (šza subjekt ni drugega pristopa do realnega razen prek fantazme’ 43 ). V fantazmi gre torej za dolo~eno šizbiro biti’, ki zakoli~i subjektovo u`ivanje.”44 Fantazmo torej Lacan definira kot simbolno konstrukcijo, ki dolo~a subjektovo razmerje do manjkajo~ega objekta, do prese`nega u`itka, ki je v kon~ni instanci subjekt sam, subjekt kot manjkajo~i ~len Simbolnega, njegov dele`, ki se ga ne da ubesediti, subjektovo u`ivanje. Fantazma je odgovor na manko Simbolnega, na~in, kako subjekt v Simbolno umesti samega sebe, kako subjekt postavi samega sebe kot lasten vzrok, kako sam sebi opravi~i dejstvo, da se do`ivlja kot govore~i, in se zaslepi, da je njegova lastna bit kot bit govore~ega bitja zakoli~ena na Drugi sceni, da je v resnici govorjen: “Fantazma, fantazmatski konstrukt, je na~in, kako sku{a subjekt zapolniti šmanjkajo~i ~len’ geneze, in sicer tako, da je kot pogled navzo~ pri lastnem spo~etju, tj. da špresko~i v preteklost’ in nastopi kot svoj lasten vzrok. Manko, praznina, ki jo fantazma sku{a zapolniti, pa je v zadnji instanci sam kro`ni zna~aj šsinhrone’ simbolne strukture, dejstvo, da je ta struktura circulus vitiosus, ki se “vrti v praznem’ in kot La`nivi Kljukec samega sebe dr`i za lase.”45 Temeljna fantazma pa je “špartikularni absolut’, ki deluje kot šabsolutna forma’, okvir, znotraj katerega imajo za nas stvari pomen.”46 Fantazma organizira na{e razmerje z Re~jo (in “tu je treba termin šRe~’ dojeti v natan~nem lacanovskem smislu: kot travmati~ni-realni objekt, ki fiksira na{e `eljenje”47 ), organizira na~in, kako subjekt osmisli manko Re~i, manko u`itka, kako osmisli nemo`nost (popolnega) spolnega razmerja, neobstoj (idealne) @enske, nemo`nost totalizacije Simbolnega. Fantazma je vedno fantazma sklenjenosti. Pri fantazmi moramo razlikovati odsotni, manjkajo~i, nemogo~i Realni objekt kot vzrok `elje od imaginarnega objekta, ki v fantazmah nastopa v svoji 42 cf. Slavoj @i`ek, “^etrta faza”, v: Razpol 3, str. 173. 43 Jacques Lacan, “Comtes rendus d´ enseignement 1964–1968”, Ornicar?, Paris, str. 16. 44 Mladen Dolar, “Cogito kot subjekt nezavednega”, v: Razpol 10, str. 82. 45 Slavoj @i`ek, “^asovni paradoks fantazme”, v: Razpol 5, str. 295–296. 46 Ibid., str. 299. 47 Ibid., str. 301. ČLANKI 203 Dario Seraval 48 Jacques-Alain Miller, “Torej sem ono”, v: Razpol 9, str. 99. 49 Slavoj @i`ek, “Samo-intervju”, v: Eseji 1/94, str. 178. 50 Ibid., str. 179. 51 cf. Slavoj @i`ek, “Kuga fantazem”, str. 28. 52 Jacques Lacan, “O Freudovem šTrieb’ in o psihoanalitikovi `elji”, v: Problemi 7–8/98, str. 7. prezenci: temeljno fantazmo moramo razlo~iti od fantazmatskega scenarija. Odsotni objekt je prav totaliteta kot objekt, neki nemo`ni objektivni pogled ali glas, ki bi bil temelj/opora Zakonu, univerzalnosti, totalizacije, in ta objekt je tisti, ki daje okvir/pravilo razumevanja: “S pomo~jo analize se torej ovemo, da je pravilo-za-razumevanje za vsakogar partikularno … Razumevamo prek fantazme. Pravzaprav ne razumemo drugega kot fantazmo.” 48 Torej na~in, kako se (in kateri) imaginarni objekt (se) ume{~a v strukturo fantazmatskega scenarija, je tisto, kar nam ka`e na subjektovo temeljno fantazmo kot formo/oporo do`ivljanju in razumevanju realnosti. “Fantazma je na~in, kako subjekt odgovori na vpra{anje, kako nastopa v o~eh Drugega, v `elji Drugega.”49 “šTemeljna fantazma’ pa je v nasprotju s tem entiteta, ki je skrajno travmati~na: artikulira subjektovo razmerje do u`itka, do travmati~nega jedra njegove biti, do ne~esa, kar subjekt ni nikoli sposoben v celoti priznati, se na to navaditi, vklju~iti v svoj simbolni univerzum. Javno razkritje tega fantazmatskega jedra nosi s sabo neznosen sram, ki vodi k subjektovi aphanisis, samoizbrisu.”50 ^e je temeljna fantazma potemtakem na~in, kako subjekt definira razmerje do u`ivanja ter travmo njegovega izpada/prepovedi, in je v kon~ni instanci napa~no dojetje praznine, okoli katere kro`i nagon, kot prvobitne izgube51 (je torej nezavedna, potla~ena predstava same izgubljene Re~i), pa so fantazmatski scenariji na~ini, kako se subjekt tega nagona ubrani s tem, da si namesto vpra{anja o lastnem u`itku/nagonu ustvarja odgovore na vpra{anje o lastni `elji, ki je vedno `elja Drugega, odgovore na vpra{anje o lastnem polo`aju v `elji Drugega. @elja pa se zadovolji z identifikacijami52 , z nekim prehitevajo~im, za~asnim odgovorom, ki nudi ugodje. Toda ob vsakem prehodu k dejanju se ta odgovor poka`e kot nezadosten, subjekt nikoli ni na ravni zadane naloge, vsi objekti v polju Imaginarnega, s katerimi se subjekt identificira, pridobijo status “to ni to”. Umetni{ko delo je prav tak prehod k dejanju, ki izkusi nezadostnost vsakega imaginarnega objekta, ki vzdr`uje odprtost samega manka Re~i s tem, da se/nas “hrani” s simbolnimi fikcijami. Vpra{anje je, zakaj nas te simbolne fikcije vendarle zadovoljujejo? “^e umetni{ko delo vselej izhaja iz neke fantazmatske matrice, ~e “uprizarja’ nezavedne `elje, ki jih organizirajo, strukturirajo fantazme (klasi~ni freudovski topos), zakaj potem ni zvedljivo na klini~ni simptom? Standardni odgovor, po katerem umetni{ko delo nezavedne fantazme upodobi na na~in, ki je sprejemljiv za velikega Drugega javnega simbolnega prostora, ne pa neposredno, obsceno, je o~itno nezadosten, saj je obi~ajni simptom ravno tako kompromisna tvorba, ki izra`a nedovoljeno `eljo v neki “asepti~ni’ in sprejemljivi obliki, a zaradi tega ni ni~ manj 204 ČLANKI U`itek in pomen glasbe šklini~en’. Lyotardov odgovor je, da umetni{ko delo z aktiviranjem gona smrti uprizori neizpolnitev `elje in njene fantazmatske matrice. Lacanovsko re~eno, lahko bi rekli, da umetni{ko delo vselej vsebuje nek minimum šprekora~itve fantazme …’: sama transpozicija fantazme v obliko umetnosti implicira distanco do fantazmatske vsebine. Doxo, po kateri umetnost zgolj prena{a nedovoljene fantazme v dru`beno sprejemljivo obliko, bi morali tako obrniti: umetni{ko delo naredi vidno ravno tisto, kar fantazmatska vsebina prikriva, kar je njena funkcija, da prikrije.”53 “Umetelnost šprave umetnosti’ je torej v tem, da se igra s cenzuriranjem fantazme tako, da naredi vidno radikalno la`nost te fantazme.”54 To, da umetnik fantazmo upodobi v delu, omogo~i razkritje libidinalne podlage simbolne konstitucije objekta. Razkrije, da objekt, kot objekt `elje, nima svoje realne konsistence, kako je vsa njegova konsistenca v libidinalni zasedbi ozna~evalnih, fantazmatskih potez55 , iz katerih sestoji umetni{ki objekt. A to mu ne prepre~uje vztrajanju pri u`itku, ki ga prina{a sama libidinalna zasedba/investicija. Druga~e re~eno: ~etudi vem, da objekt, ki mi obeta u`itek, ni tisto, kar si `elim, pa se ne bom odrekel u`itku, ki mi ga objekt prina{a. Za tako stali{~e je nujna prekora~itev fantazme, suspenz identifikacije/imaginarne subjektivnosti, suspenz Jaza, po drugi strani pa prepoznanje v to~ki, ki je na~eloma ne zmoremo subjektivirati, identifikacija v samem objektu/u`itku kot izme~ku simbolizacije. Pri tem ne gre za neko novo subjektivacijo, temve~ za to, da subjekt ugasne kot vpra{anje, dvom, krivda, da se subjekt destituira56 . Sublimacija je drugi obraz desubjektivacije, je seksualizacija deseksualizirane Simbolne realnosti. Kot paradigmo subjektivne destitucije nam Lacan poda svetnika in psihoanalitika. “^e naj objektivno umestimo analitika, ni bolj{ega na~ina od tega, kar so v preteklosti imenovali: biti svetnik.”57 “Svetnikov posel, da se razumemo, ni dobrodelnost. Svetnik prej deluje kot izme~ek: izme~kodeluje. Na ta na~in udejanji, kar nalaga struktura, namre~ omogo~i subjektu, subjektu nezavednega, da ga (Jaz, op. D. S.) vzame za razlog `elje. Zavr`enje tega razloga dejansko daje zadevnemu subjektu prilo`nost, da se zave svojega polo`aja, vsaj v strukturi.”58 “Svetnik je izvr`ek u`itka”.59 Tej dvojici lahko dodamo umetnika v procesu umetni{kega ustvarjanja. Umetnik se, enako kot svetnik in psihoanalitik, soo~a z destitucijo subjektivnosti, `elje, pravzaprav bolje re~eno, vsi trije morajo prekora~iti lastno fantazmo, ne da bi pri tem popustili glede `elje – `elje Drugega, `elje, ki je druga beseda za kantovsko dol`nost60 . “Ne popustiti glede svoje `elje pomeni v zadnji instanci pretvoriti `eljo v gon, v ~isto prisilo k ponavljanju.”61 Kot pri lu{~enju ~ebulnih plasti je treba odstirati vrzeli v interpretaciji, 53 Slavoj @i`ek, “šNedeljivi preostanek’ ali Schelling z Lacanom I.”, v: Problemi 3/95, str. 17. 54 Slavoj @i`ek, “Kuga fantazem”, str. 39. 55 cf. Ibid., str. 36. 56 Jacques-Alain Miller, “Torej sem ono”, v: Razpol 9, str. 92–93. 57 Jacques Lacan, “Televizija”, str. 59. 58 Ibid. 59 Ibid., str. 60. 60 cf. Jacques-Alain Miller, “Extimite”, v: Alenka Zupan~i~, “Etika realnega” str. 97. 61 Mladen Dolar, “If music be the food of love”, v: “Filozofija v operi I.” str. 56. ČLANKI 205 Dario Seraval 62 cf. Alenka Zupan~i~, “Od ~iste `elje k pulziji”, v: Razpol 9, str. 156. 63 Ibid., str. 157. 64 Slavoj @i`ek, “ šNedeljivi preostanek’ ali Schelling z Lacanom I.”, v: Problemi 3/95, str. 18. 65 cf. Jacques Lacan, “[tirje temeljni koncepti psihoanalize”, str. 166. da bi dosegli `eljo v ~isti obliki, osvobojeno vseh “patolo{kih” motivov62 , `eljo v vsej njeni brezopornosti, `eljo onstran fantazme, kjer smo `e na ravni nagona. “šPrekora~itev fantazme’ je lahko samo korak, storjen šiz fantazme’ – v obeh pomenih te besede: v topolo{kem (ko ga storimo, se nujno {e šnahajamo’ v okviru te fantazme) in v pomenu šmotivacije’ (storimo ga v imenu, zaradi te fantazme).” 63 Svetnik do skrajnosti udejanja bo`ji zakon in z dejanji utele{a vso njegovo nesmiselnost (ni~evost ~loveka v razmerju do Bo`je volje), utele{a ~isti objektni izvr`ek/u`itek tega zakona do te mere, da si pred njim vedno zastavljamo vpra{anje: “Kaj pravzaprav ho~e?” Psihoanalitik se mora postaviti v pozicijo objekta-vzroka/manka analizantove (pacientove) `elje (same Re~i-u`itka), ki je diametralno nasprotna poziciji Subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve (~etudi se v kon~ni instanci stikata na istem mestu in sta dva obraza iste zadeve), v katero ga postavlja analizant. Funkcija Subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve (SSS), analizantu omogo~a interpretacijo zakona (vrednot), ki obvladuje njegovo lastno `eljo, s tem da mora analitikovo vodenje interpretacije (ki ka`e na analitikovo `eljo kot odsotno, manjkajo~o) pripeljati analizanta do spoznanja, da analitik ne ve ni~esar, da analitik samo vztraja v objektni poziciji in da se mora analizant dokopati do svojega specifi~nega na~ina u`ivanja (onstran identifikacij z `eljo Drugega, SSS, onstran vpra{anja “kaj sem za analitika?”) z zavr`enjem objekta/nemega u`itka, ki ga analizantu v svoji inertnosti utele{a analitik. Umetnik pa mora vztrajati v lastni fantazmatski `elji, `elji po nemogo~i Re~i in jo realizirati, toda ne v realnosti, temve~ v produkciji simbolnih fikcij. Lastno subjektno razmerje do objekta a, lastno fantazmo, okvir, ki mu omogo~a razmerje z realnostjo, mora postaviti v slu`bo produkcijskim zakonom, ki obvladujejo umetni{ki diskurz, v slu`bo produkciji libidinalno nabitih ozna~evalcev, ki nakazujejo neki u`itek onstran pomena. “Na neki vi{ji, bolj šspiritualni’ ravni ponavadi spregledamo, kako je svobodna igra na{e teoretske imaginacije mo`na le na ozadju trdno vzpostavljenega niza šdogmatskih’ pojmovnih zahtev: na{a intelektualna kreativnost je lahko šosvobojena’ znotraj nekega vsiljenega pojmovnega okvira, v katerem, natan~no vzeto, se lahko šsvobodno gibljemo’ – umanjkanje tega vsiljenega okvira nujno izkusimo kot neznosno te`o, saj nas neprestano sili, da se osredoto~imo na to, kako odgovoriti na vsako partikularno empiri~no situacijo, v kateri se znajdemo.”64 In prav to “ozadje trdno vzpostavljenega niza dogmatskih pojmovnih zahtev” je mesto Drugega umetni{kega diskurza. Tako bi lahko razlo`ili Lacanovo pojmovanja nagona, ki svoj cilj, zadovoljitev/u`itek, dose`e z obkro`anjem objekta, ne pa z njegovim konzumiranjem65 . 206 ČLANKI U`itek in pomen glasbe Taka razlaga nas napotuje na pojmovanje u`itka kot u`itka simbolizacije in nam daje obrazlo`itev vrnitve potla~enega v obliki simptoma (ki je `e za Freuda neka realizacija u`itka onstran ugodja), ki je sam neka {e nedojeta (nedokon~ana) interpretacija, simbolizacija. V nasprotju z nevroti~nim simptomom, kjer je subjekt nezavedno podrejen ozna~evalni strukturi, ki ga obvladuje, oziroma je njen u~inek in je – zaradi vztrajanja nagona – v razmerju z njo razcepljen (ozna~evalec u`itka, ki je izlo~en iz Simbolnega, se v Realnem vra~a kot simptom), pa se umetnik tej strukturi (kolikor prav znotraj nje i{~e objekt) podredi zavestno, lo~i se od Imaginarnega objekta, da bi ga na{el v Simbolnem; desubjektivira se, prekora~i fantazmo zato, da ne bi popustil glede `elje. Da bi omogo~il vznik Re~i v govorici, mora umetnik zapustiti fiksacijo na imaginarno podobo, v kateri je vedno vklju~en,66 in se fiksirati na strukturo govorice, ki ga {ele vzpostavlja kot subjekt in iz katere je izklju~en: noben ozna~evalec ga ne pomeni. Struktura govorice vzpostavlja subjekt kot korelat, kolikor subjekt ni potopljen (desubjektiviran) v govorici, temve~ do nje zavzema neko distanco/dvom/spra{ujo~e razmerje, kolikor je razcepljen. V produkciji umetni{kega dela se umetnik potopi v govorico, “se pusti od jezika govoriti”, sam se postavi v pozicijo objekta/ izme~ka govorice – glas67 . Pusti, da nagoni z mehanizmi metonimije in metafore sprevra~ajo obstoje~i simbolni red in dajo danim besedam govoriti nove pomene. Nobeno subjektovo zavestno delovanje ne more dose~i produkcije novih pomenov iz dane simbolne strukture brez preskoka, ki ga omogo~ajo nezavedni procesi, kakr{ni prevladujejo v primarnem procesu in ki so prav omenjena podro~ja jezika. Toda teh procesov ne moremo subjektivirati, jih dojeti kot nekaj, kar je odvisno od na{e volje in zavesti; vedno gre za procese, ki se jim moramo prepustiti, procese, ki nas obvladajo, se na neki ravni dogajajo mimo na{e volje. V kon~ni instanci obstaja resno in smiselno vpra{anje, v kolik{ni meri je nujno, da umetnik ve za pomene in konotacije, ki jih njegova produkcija ponuja ob~estvu, “ali umetnik ve, kaj je proizvedel?”. Obstoj institucije kritika, interpreta onstran umetnika, ka`e vsaj to, da umetnikovo dojemanje lastnega dela ni edino, in tudi, da ni edino merodajno. Vnos novega elementa v strukturo pa premesti pomene vseh drugih elementov. Libidinalna zasedba Simbolnega reda je tisti vdor Realnega, Realnega nagonov (onstran vdora “zunanjega” Realnega, Realnega dogodka), ki nenehno pretresa Simbolno in omogo~a vznik novih pomenov, interpretacij tega vdora, zloma dotedanjega simbolnega reda. Lacan pravi: “^e se subjekt na eni strani poka`e kot smisel, ki ga proizvede ozna~evalec, se na drugi strani prika`e kot aphanisis.”68 Simbolizacija proizvede subjekt kot lasten smisel, subjekt izjavljanja, za ceno tega, da subjekt izgubi lastno bit, da se vsa 66 “V fantazmi je subjekt pogosto nezapa`en, vendar pa je v njej vedno navzo~, pa naj gre za sanje, za sanjarenje ali za katerokoli njenih bolj ali manj razvitih oblik. Subjekt se ume{~a kot nekaj, kar je opredeljeno s fantazmo.” (Jacques Lacan, “[tirje temeljni koncepti psihoanalize”, str. 169) 67 cf. graf `elje, Jacques Lacan, “Subverzija subjekta in dialektika `elje v freudovskem nezavednem”, v: “Spisi”, str. 285. 68 cf. Jacques Lacan, “[tirje temeljni koncepti psihoanalize”, str. 196. ČLANKI 207 Dario Seraval 69 Ibid., str. 170. njegova bit znajde v ozna~evalcih, v nesklenjenem, netotalizabilnem Simbolnem redu. 70 Slavoj @i`ek, “Heglov histeri~ni teater”, v: V obrambo lastne biti/u`ita se subjekt iz odtujitve v ozna~evalcih Razpol 5, str. 314. izvle~e v procesu lo~itve, v neskon~ni interpretaciji, simbolizaciji, metonimiji manka/`elje Drugega, ki implicira vznik lastne `elje, katere objekt je fantazma: “Objekt `elje v obi~ajnem smislu pa je kaka fantazma, ki je v realnosti opora `elje, ali pa kako slepilo.”69 Ker je fantazma opora `elje, in ne njen vzrok, `elje nikoli ni mo~ zadovoljiti, noben objekt v realnosti, ki ga dose`emo, ni “tisto”. Umetnik pa, namesto da bi se gnal za udejanjanjem lastne fantazme v realnosti (Imaginarnem redu), ki ga obsoja na nenehno tekanje za vedno novimi imaginarnimi objekti, vedno novimi preizkusi realnosti, ki nikoli ne morejo dati dokon~nega odgovora, preusmeri dejavnost v upodobitev lastne fantazme v umetni{kem diskurzu (Simbolnem redu), s podrejanjem pravilom take ali druga~ne umetni{ke produkcije, ki omogo~a vznik nove simbolizacije v imaginarnemu umetni{kemu objektu, ki lahko pomiri `eljo, ki dobi status “vsaj nekaj od tistega”. Prav kolikor se ta fantazma udejanji v intersubjektivnem umetni{kem diskurzu – v nasprotju z nezavedno fantazmo, ki organizira subjektovo razmerje do nesimbolizabilnega subjektivnega jedra, okvir, ki {ele omogo~a ob~utek za realnost –, lahko umetni{ko delo tudi dobi intersubjektivno razse`nost, dru`beno vrednost, in prav zaradi tega je umetni{ko delo lahko “tisto”, objekt `elje Drugega, neka Re~ v intersubjektivnem razmerju: materializirani, inertni u`itek. V nasprotju z imaginarnim objektom realnosti – ki dobi pomen/ vrednost, ~e vstopi v subjektov fantazmatski okvir, ~e je posredovan s Simbolnim – objekt umetni{kega dela vznikne {ele v simbolni produkciji in `e kot sama pojavnost implicira pomen, ki ga moramo {ele razvozlati. Umetni{ko delo a priori implicira manko Re~i in prisotnost pomena. ^e nas fantazmatsko dojemanje realnosti vedno zaslepi za Realno objekta, za njegov manko, pa nam umetni{ko delo razpre mehanizem te zaslepitve, kolikor ka`e mehanizme konstitucije realnosti: “Skozi šdramatizacijo’ se proizvede neki prese`ek, šdramatizacija’ prinese na dan neeksplicirane predpostavke teoretske pozicije in jo tako postavi na la`. Gre potemtakem za to, da subjekt z šdramatizacijo’ svoje pozicije da videti tisto, kar je v njej neizre~eno: v šdramatizaciji’ so reflektirani pogoji teoretske pozicije, ki jih subjekt, zastopajo~ to pozicijo, spregleda. V šdramatizaciji’ subjekt tako reko~ uprizori resnico lastne pozicije, ki mu na ravni zavesti uhaja.”70 Na tem mestu se bomo ustavili. O glasu kot objektu a, pomenu glasbe in razmerju elitne in popularne glasbe bomo najbr` razpravljali v eni od naslednjih {tevilk ^asopisa za kritiko znanosti. 208 ČLANKI U`itek in pomen glasbe Sedaj bomo poskusili na hitro preveriti obljubo iz uvoda; preveriti, ali se nam misel (ni upanja, ni strahu71 ) ka`e jasna in razlo~na. Sklep ^e se po`enemo na u`itek/Re~, ostanemo (v resnici {ele stopimo vanj) v incestuoznem razmerju do matere/u`itka. Dru`bena realnost nam tega ne dovoljuje, direktni u`itek je prepovedan. Dru`ba od nas zahteva, da govorimo, da racionaliziramo72 v vseh pomenih te besede. Simbolizacija je dru`beni imperativ, je imperativ pre`ivetja v skladu z na~elom realnosti, prevlado sekundarnega procesa v ~lovekovem psihi~nem aparatu. Simbolizacija resda prina{a ugodje, toda ne direktno, temve~ kot zavest o uspehu, o vlo`enem trudu in dose`enem rezultatu. In vsaj dru`beno gledano je to edini u`itek, ki je vreden u`ivanja. Toda, kot bi rekel Karl Marx, ~lovek je dru`beno, generi~no bitje. Tudi ko `ivi sam, je s svojo zavestjo v razmerju z dru`bo; ~lovekova dru`bena bit je tisto, ~emur bi Lacan rekel ekstimno: najbolj zunanje v osr~ju notranjosti. Ne smemo pa dovoliti, da ostanemo v objemu kateregakoli Nadjazovskega lika. Ne gre za to, da ne poslu{amo svojih {efov, temve~ za to, da nimamo {efa v glavi; {efa, ki obvladuje na{e vrednote, na{e nezavedno v nasprotju z na{o zavestno presojo. Ko, zaradi zmede ~loveka v vihri `ivljenja, prevlada Nadjaz (namesto racionalnosti), govorimo o nevrozah in psihozah. Torej ne smemo dovoliti, da nam drugi dolo~ajo dol`nosti, pravzaprav ne drugi, Drugi nam dolo~a dol`nosti, Drugi kot simbolna Struktura. Subjekt je subjekt dol`nosti, Jaz pa je tisto, kar si mislimo, da bi konkretni drugi (mati, o~e, u~itelji …) hoteli, da smo, in tej viziji ali ugajamo ali nagajamo; kakorkoli `e, vedno smo v razmerju z njo. Kot bi rekel Lacan, edino, ~esar smo v resnici lahko krivi, je to, da popustimo glede `elje, toda ne `elje, ki izhaja iz predpostavke o tem, kaj si drugi `elijo od nas, temve~ `elje, ki izhaja iz na{e vloge v dru`benem in zasebnem `ivljenju, iz Strukture/Simbolnega/Drugega. ^e se tega dr`imo, ne `ivimo od upanja, temve~ od delovanja in se nimamo ~esa bati, saj izpolnjujemo svoje dol`nosti. 71 “Ni upanja, ni strahu” je misel, zapisana na no`u v filmu Dereka Jarmana “Caravagio”. 72 SSKJ: racionalizirati – am, dov. in nedov. (i) 1. uskladiti z razumom: racionalizirati dokaze, trditve; po za~etnem navdu{enju se je `ivljenje vse bolj racionaliziralo 2. narediti, da se zaradi skladnosti z razumom dose`e najugodnej{e ali {e sprejemljivo razmerje med delom, porabo in u~inkom, koristjo: racionalizirati delo, proizvodnjo / racionalizirati podjetje 3. razumsko razlo`iti, razstaviti: poezija se ne da racionalizirati 4. psih. zanikati ali zmanj{ati kaj neprijetnega, slabega z izmi{-ljanjem opravi~ljivih razlogov: racionalizirati neuspeh, strah * mat. odpraviti koren racionaliziran –a –o: racionaliziran postopek. LITERATURA CAZENEUVE, JEAN (1971): Sociologija obreda, Studia Humanitatis, Ljubljana. DALHAUS, C., EGGEBRECHT, H. H. (1991): Kaj je glasba?, Cankarjeva zalo`ba, Ljubljana. DOLAR, MLADEN (1997): Cogito kot subjekt nezavednega, v: Razpol 10, Analecta, Ljubljana. DOLAR, MLADEN (1995): Glas, drugi~, v: Problemi 6, Ljubljana. DOLAR, MLADEN (1995): Glas, v: Problemi 1–2, Ljubljana. DOLAR, MLADEN (1993): If music be the food of love, v: Filozofija v operi, Analecta, Ljubljana. ČLANKI 209 Dario Seraval FREUD, SIGMUND (1987): Metapsiholo{ki spisi, Studia humanitatis, Ljubljana. FREUD, SIGMUND (1979): Tuma~enje snova I., II., v: Odabrana dela Sigmunda Frojda, Matica srpska. HONOLKA, KURT (1983): Svetovna zgodovina glasbe, Mladinska knjiga, Ljubljana. LACAN, JACQUES (1988): Etika psihoanalize, Analecta, Ljubljana. LACAN, JACQUES (1998): O Freudovem šTrieb’ in o psihoanalitikovi `elji, v: Problemi 7–8, Ljubljana. LACAN, JACQUES (1985): Seminar XX: Še, Analecta, Ljubljana; LACAN, JACQUES (1993): Spisi, Analecta, Ljubljana; LACAN, JACQUES (1995): Šofar, v: Problemi 1–2, Ljubljana; LACAN, JACQUES (1996): Štirje temeljni koncepti psihoanalize, Analecta, Ljubljana; LACAN, JACQUES (1993): Televizija, Eseji 3, Ljubljana; MILLER, JACQUES-ALAIN (1992): Etika v psihoanalizi, v: Razpol 7, Ljubljana; MILLER, JACQUES-ALAIN (1995): Jacques Lacan in glas, v: Problemi 1–2, Ljubljana; MILLER, JACQUES-ALAIN (1998): Komentar Lacanovega teksta, v: Problemi 7–8, Ljubljana; MILLER, JACQUES-ALAIN (1983): Pet predavanj o Lacanu v Caracasu, Teorija jejezika (Zasnutek), Nauki predstavitve bolnikov, v: Gospostvo, vzgoja, analiza, Analecta, Ljubljana; MILLER, JACQUES-ALAIN (1996): Torej sem ono, v: Razpol 9, Analecta, Ljubljana; SACHS, CURT (1997): Svetovna zgodovina plesa, Znanstveno in publicisti~no sredi{~e, Ljubljana; ZUPAN^I^, ALENKA (1993): Etika realnega/Kant, Lacan, Analecta, Ljubljana; ZUPAN^I^, ALENKA (1996): Od ~iste `elje k pulziji, v: Razpol 9, Analecta, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1995): šNedeljivi preostanek’ ali Schelling z Lacanom I., v: Problemi 3, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1987): ^etrta faza, v: Razpol 3, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1991): Dejanje kot meja distributivne pravi~nosti, v: Bog, u~itelj, gospodar, Analecta, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1986): Imenovanje in naklju~nost, v: Razpol 2, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1997): Kuga fantazem, Analecta, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1990): Roberto Rossellini: dejanje, svoboda, samomor, v: Beseda, dejanje, svoboda, Analecta, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1994): Samointervju, v: Eseji 1, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1995): Schelling-za-Hegla: šIzginevajo~i posrednik’, v: Problemi 6, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1989): Vrnitev `ivih mrtvecev, Wittgenstein: Razcep subjekta in luknja v realnosti, šNarava ne obstaja’, ^asovni paradoks fantazme, Fantazma, u`ivanje, demokracija, Dve `enski, ki izgineta; Heglov histeri~ni teater, Odgovori realnega, v: Razpol 5, Analecta, Ljubljana; @I@EK, SLAVOJ (1976): Znak, ozna~itelj, pismo, Mala edicija ideja, Beograd. 210 ČLANKI Igor @. @agar Ali je kontekst res pomemben? Pred nekaj leti sem imel {tudenta, katerega odgovor na vsako mojo trditev je bil: “No, to je pa odvisno od konteksta”. Razumeli boste, da sem se s~asoma naveli~al tega “argumenta”, zato bom v tem ~lanku poizkusil pokazati, da je vloga konteksta v lingvisti~ni (in argumentativni) analizi pogosto precenjena, da izjave ustvarjajo lasten (osnovni) kontekst, in da njihov “realni”, “materialni” in “dejanski” kontekst komaj kaj vpliva na razlago in razumevanje teh izjav. Oseba, ki je kriva za nastanek tega spolzkega koncepta, je Bronislav Malinowski. V svojem delu iz leta 1923, “The problem of meaning in primitive languages”, namre~ prav mote~e trdi tole: “Natanko tako kot v realnosti govorjenih in pisanih jezikov, je beseda brez jezikovnega konteksta zgolj izmi{ljija, ki sama po sebi ne pomeni ni~, zato v realnosti govorjenega `ivega jezika izjava nima nobenega pomena, razen v kontekstu situacije.” Od te nesre~ne izjave dalje se je pojem konteksta le {e {iril, zaobjemajo~ vedno ve~je {tevilo vsebin, in kon~no dosegel obseg nekak{ne mno`ice, ki na~eloma vsebuje prav vse in zunaj sebe ne pu{~a ni~esar. Sam koncept konteksta ponavadi delimo na “lokalne” in “globalne” strukture konteksta: lokalne strukture pokrivajo “kontekst, ki ga ima izjava glede na trenutno situacijo”, globalne pa “globalnej{i kontekst kulture” (Van Dijk, 1997a, 19). Lokalne strukture konteksta bi tako obsegale: “postavitve (~as, prostor, okoli{~ine), udele`ence in njihove razli~ne komunikacijske in dru`bene vloge (govorec, predsedujo~i, prijatelj, itd.), namere, ČLANKI 21 Igor @. @agar 1n oOv mej{e ojujperma g sme altei ~nn ao cilje ali namene”, medtem ko bi globalne strukture vsebovale literaturo. “diskurz kot konstitutivni element organizacijskih ali institucionalnih dejanj in postopkov (zakonodaja, sodne razprave, pou~evanje, novinarsko poro~anje, itd.) in situacije, v katerih so sodelujo~i vklju~eni v interakcijo kot ~lani dru`benih kategorij, skupin ali institucij” (ibid.) Pojem konteksta torej, tako se vsaj zdi, (Van Dijk 1997b: 11): “… ni tako premo~rten kot bi utegnile nakazovati njegove zdravorazumske rabe v vsakdanjem `ivljenju. Intuitivno se zdi, da implicira neke vrste okolje ali okoli{~ine dogodka, dejanja ali diskurza – nekaj, kar moramo vedeti, da bi lahko pravilno razumeli dogodek, dejanje ali razpravo, nekaj, kar deluje kot ozadje, postavitev, okolje, pogoji ali posledice.” V skladu z zgornjo definicijo Van Dijk (ibid.) definira kontekst kot “… strukturo tistih lastnosti dru`bene situacije, ki so sistemati~no (in ne naklju~no) pomembne za diskurz”. In kaj bi utegnilo biti pomembno za diskurz? “Spol, starost, razred, izobrazba, dru`beni polo`aj, etni~na in poklicna pripadnost udele`encev so pogosto pomembni … Po drugi strani pa so vi{ina, te`a, barva o~i ali posedovanje vozni{kega dovoljenja pomembni le redko ali celo nikoli. Enako velja tudi za dru`bene vloge: nekatere od teh vlog in dru`benih odnosov so pogosto pomembne – biti prijatelj ali sovra`nik, mo~an ali nemo~en, dominanten ali dominiran – medtem ko se za druge zdi, da imajo manj sistemati~en vpliv na tekst in govor ter njuno razumevanje, recimo: biti prvi ali zadnji, ljubitelj kina ali gledali{~a.” (ibid.) Vendar pa bujen razrast mogo~ih sestavin konteksta (npr. kaj spada zraven in kaj ne) ni edini problem, ki ga imamo s kontekstom. Konteksti namre~ niso nekaj dolo~enega ali vnaprej danega: so ali vsaj lahko so fleksibilni in spreminjajo~i se, kot taki pa so podvr`eni pogajanju. Poleg tega pa (ibid.): “… konteksti niso objektivni na na~in, da bi bili sestavljeni iz dru`benih dejstev, ki jih vsi udele`enci razumejo na isti na~in in jih imajo za relevantne. So interpretirani ali konstruirani, udele`enci pa strate{ko in nenehoma ustvarjajo njihovo pomembnost”. Jef Verschueren (1998:16)1 se z van Dijkom strinja, da: “… kljub navidezno neomejenemu razponu mogo~ih pomembnih kontekstualnih objektov prilagodljivosti, “kontekst’ ni nedolo~en pojem. Resni~no pragmati~en pristop h govornemu obna{anju, dru`bene variabilnosti ne postavlja na nivo idealiziranih skupin, temve~ v razpon prepletenih dimenzij, ki prispevajo k dru`benim identitetam sogovornikov. šKulturne’ dimenzije vklju~ujejo razlikovanje med oralnimi in pismenimi dru`bami, ruralnimi in urbanimi `ivljenjskimi vzorci ali prevladujo~im kulturnim nasproti subkulturnemu okolju. Druge dru`bene dimenzije spremenljivosti, s katerimi je jezikovna izbira v odnosu medsebojne prilagodljivosti, vsebujejo dru`beni razred, etni~no, rasno, nacionalno 212 ČLANKI Ali je kontekst res pomemben? in versko pripadnost, starost, stopnjo izobrazbe, poklic, sorodstvena razmerja, spol, spolno usmerjenost, itd.” Vendar pa to, dokler govorimo o kontekstu, {e ni vse, ker za nekatere jezike velja, da je (Verschueren 1998: 17): “… koncept šdru`benih povezav’ morda potrebno raz{iriti – da bi razlo`ili dolo~ene lingvisti~ne izbire – na zveze, ne le med ljudmi, ampak tudi med ljudmi in `ivalmi, ljudmi in rastlinami, pa tudi med ljudmi in stvarmi, do stopnje, ko šinterakcija z’ dolo~enimi `ivalmi, rastlinami ali stvarmi postane bistven del ~lovekovih (vsako)dnevnih dejavnosti.” Kljub temu dolgemu, skoraj neskon~nemu spisku, kaj vse spada – in kaj vse bi lahko spadalo – v koncept konteksta, Verschueren trdi, da je uvajanje konteksta v lingvisti~no analizo predpogoj za natan~nost. Zakaj? “… konteksti nastajajo z uporabo jezika, zato so na razli~ne na~ine omejeni. ^eprav lahko na~eloma vsak mogo~i sestavni del govornega dogodka poka`e kontekstualno pomemben element, ki ga moramo upo{tevati, vsi ti sestavni deli niso ustrezno uporabljeni ob vsaki prilo`nosti. Povedano z drugimi besedami – iz skoraj neskon~nega razpona razli~nih mo`nosti, kontekste ustvarja dinamika interakcije med izjavljalci in interpreti”. (ibid. 139) Z drugimi besedami – izjavljalec in interpret bi v dani situaciji najbr` vedela, kak{en je kontekst in za kaj gre. Precej banalen sklep. Van Dijk (1997b: 12) se zdi formalnej{i in bolj omejujo~ kot Verschueren: “… strukture diskurza se spreminjajo kot funkcija struktur konteksta, zato jih lahko isto~asno razlo`imo v smislu teh kontekstnih struktur. In nasprotno, kontekste same lahko oblikujemo in spreminjamo kot funkcije struktur diskurza.” Francoski lingvist Oswald Ducrot, ~igar poglede bom privzel v tem ~lanku, gre {e dlje. Ducrot razvija posebno teorijo argumentacije, teorijo šargumentacije v jeziku’ (TAJ), kot jo je poimenoval sam, s katero `eli raziskati argumentativni potencial jezika kot sistema. S TAJ `eli pokazati, da so v jezik kot sistem `e vpisane dolo~ene argumentativne lastnosti, da lahko jezik na nekaterih nivojih argumentira sam po sebi, obenem pa na{i dialo{ki in interaktivni argumentaciji vsili dolo~ene omejitve. Ti vidiki, v povezavi s kontekstom, nakazujejo, da izjave ustvarjajo lasten (osnovni) kontekst, in da lahko ta osnovni kontekst (osnoven v smislu šzadosten za razumevanje in razlago’) šdeduciramo’ (~e smem malce zlorabiti ta koncept) iz teh izjav. Naj zgornje trditve podkrepim z nekaj primeri (skoraj vse sem namenoma vzel iz razli~nih Ducrotovih besedil). Recimo, da nam kdo re~e (primer, ki ga Ducrot uporablja `e dvajset let, v razli~nih fazah razvoja svoje teorije; prav zato ga uporabljam tudi sam): (1) Ura je osem. ČLANKI 213 Igor @. @agar Je to argument? Zakaj bi nam `elel kdo povedati, da je ura osem? O~iten odgovor, ki se ponuja, je: da bi nam povedal, koliko je ura. V tem primeru se zdi kontekst jasen: `eleli smo izvedeti, koliko je ura in (1) je odgovor na na{e vpra{anje. Mogo~e je tudi, da smo `eleli, da bi nas kdo opozoril (nekaj pred osmo), kdaj bo ura osem, in je (1) izpolnitev te na{e `elje. ^e sodimo po primeru (1), se zdi kontekst o~iten: ura je osem in (1) nas obve{~a o tem dejstvu. Zakaj smo `eleli vedeti, koliko je ura, ali zakaj smo `eleli, da bi nas kdo opomnil, ko bo ura osem, nima nobene zveze z razumevanjem lokalnega, kaj {ele globalnega, konteksta: ~e bi jo imelo, bi se nujno izgubili v kontekstu (posameznega) ~love{kega uma, v verigah na{ih namenov in misli. Sledenje na{im namenom in mislim pa bi nujno privedlo do izgube vseh konceptualno pomembnih informacij. Vzemimo pa, da nismo `eleli vedeti, koliko je ura, nekdo pa nam je kljub temu postregel z (1). Zakaj bi `elel kdorkoli storiti kaj takega? Kak{ni bi utegnili biti njegovi motivi. Oseba, ki nam je rekla (1), je `elela s to izjavo najverjetneje povedati nekaj povsem drugega. Ampak kaj? Na kak{na (diskurzivna) nadaljevanja lahko izjava (1) napeljuje? Kaj lahko iz nje sklepamo? Ker ({e?) ne poznamo okoli{~in, v katerih je bila izre~ena, lahko sklepamo na precej razli~nih mo`nosti: (1) Ura je osem. – a) Pohiti! – b) Vzemi si ~as! – c) Pri`gi radio! – ~) Pojdi si umit zobe! – d) Iti moram! Kaj nam povedo ti mogo~i argumentativni nizi? a) da mora nekdo pohiteti (vsaj v trenutku izjavljanja (1), mogo~e vsaki~, ko je ura osem), ko ura odbije osmo; implicitno to lahko pomeni, da se je on ali ona nekoliko “obiral/a”; b) da se lahko, ker je ura osem, nekdo oddahne (vsaj v trenutku izjavljanja (1), mogo~e vsaki~, ko je ura osem); implicitno to lahko pomeni, da se je on ali ona obna{al/a, kot da se mu/ji mudi; c) da je treba v nekem prostoru P ob osmih pri`gati radio (vsaj v trenutku izjavljanja (1), mogo~e vsaki~, ko je ura osem); ~) da si mora nekdo umiti zobe (najkasneje) ob osmih (vsaj v trenutku izjavljanja (1), mogo~e vsaki~, ko je ura osem); d) da moram oditi (najkasneje) ob osmih (vsaj v trenutku izjavljanja (1), mogo~e vsaki~, ko je ura osem). Tu se ukvarjamo s celimi argumentativnimi nizi, z izjavo-argumentom in izjavo-sklepom, ne le z (mogo~im) vpra{anjem in odgovorom. Nam ti argumentativni nizi povedo kaj o svojem 214 ČLANKI Ali je kontekst res pomemben? neposrednem kontekstu, ali moramo vedeti, zakaj mora oseba v primeru a) pohiteti, zakaj si lahko oseba v primeru b) vzame ~as, zakaj mora oseba v primeru c) pri`gati radio, zakaj si mora oseba v primeru ~) umiti zobe in zakaj mora oseba v primeru d) nekam oditi? Ne verjamem, da moramo poznati vse te (osebne) podrobnosti, da bi lahko razumeli, opisali ali interpretirati izjavo. Vzemimo primer a): oseba iz primera a) mora morda hiteti zato, ker bo v nasprotnem primeru zamudila letalo. ^e zamudi letalo, ne bo doma pravo~asno. ^e ne bo pravo~asno doma, lahko zamudi rojstni dan svoje h~erke. ^e zamudi h~erkin rojstni dan, bo le-ta `alostna. ^e bo `alostna, bo jokala. ^e bo jokala ... Skratka, ~e argumentativnih nizov ne razumemo kot ne~esa, kar nam nudi tudi zadostne opise svojih neposrednih kontekstov – zadostnih v smislu, da o kontekstu ne potrebujemo dodatnih informacij, da bi lahko razumeli in interpretirali dani argumentativni niz – izgubimo sleherni koncept konteksta kot ne~esa, kar je mogo~e (nedvoumno) definirati in opisati ter se izgubimo v (osebnem) nizu predstav o tem, kaj je in kaj bi lahko bilo, nizu, ki se nikoli ne kon~a. Zdaj pa v izjavo (1) vpletimo prislova `e in {ele, kot v: (1') Ura je `e osem. in (1'’) Ura je {ele osem. ^e vse druge okoli{~ine ostanejo iste, potem primera (1') ne moremo ve~ zaklju~iti s sklepom: “Vzemi si ~as!”, kot v primeru (1), ampak le s sklepom: “Pohiti!”. Po drugi strani pa iz (1'’) ne moremo ve~ sklepati na: “Pohiti!”, ampak le na: “Vzemi si ~as!”. In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu presene~eni? Zato, ker se (1), (1') in (1'’) nana{ajo na popolnoma isto kronolo{ko dejstvo – namre~, da je ura osem –, pri ~emer (1) lahko napeljuje na povsem razli~ne sklepe, medtem ko (1') dovoljuje le sklepe, ki so usmerjeni v smeri poznosti, (1'’) pa le sklepe, ki so usmerjeni v smeri zgodnjosti. Toda, kako je to sploh mogo~e, ~e se (1), (1') in (1'’) nana{ajo na isto kronolo{ko dejstvo in je osnova (1), (1') in (1'’) isto stanje stvari? No, zato, ker prav to “isto stanje stvari” gledamo iz razli~nih gledi{~. V primeru (1') osmo uro vidimo (in predstavljamo) kot pozno, v primeru (1'’) pa kot zgodnjo. Razlikovanje v okviru istega stanja stvari lahko tako povzro~i `e preprosta vpeljava dveh jezikovno-argumentativnih operatorjev. V primeru (1'), `e na{ sklep usmerja v smer “poznosti”, ne glede na to, o katerem delu dneva v nadaljevanju govorimo. Podobno velja tudi za primer (1'’), le da nas {ele navaja na sklep o “zgodnjosti”. Dejanski ~as je tudi v tem primeru nepomemben. To pa, z drugimi besedami povedano, pomeni, da mora biti argumentativna usmeritev v poznost ali zgodnjost na neki na~in `e vpisana v obe leksikalni enoti jezikovnega sistema. ČLANKI 215 Igor @. @agar Vendar se zdi, da proti tem trditvam govori dolo~en kontekstualni protiargument (namre~, proti vpisanosti argumentativne usmeritve v dolo~ene leksikalne enote jezikovnega sistema). Recimo, da nekdo re~e: (1'’’) Ura je @E osem. – Vzemi si ~as! in/ali (1'’’’) Ura je {eLE osem. – Pohiti! Pri ~emer sta obe izjavi-argumenta izgovorjeni z bolj ali manj izrazitim poudarkom na obeh obravnavanih jezikovno-argumentativnih operatorjih (zato velike ~rke!), sledita pa jima izjavi-sklepa, ki sta diametralno nasprotni od izjav sklepov v primerih (1') in (1'’). Protiargument se glasi takole: ~e bi bilo res, da je argumentativna usmerjenost `e vpisana v dolo~ene leksikalne enote jezikovnega sistema, in ~e bi bilo res, da izjave same dolo~ajo svoj osnovni kontekst, potem argumentativna niza (1'’’) in (1'’’’) ne bi bila mogo~a. In vendar sta: ~e je bilo v primeru (1'’’) pomembno, da se nekaj postori do osme ure in je zdaj ura (`e) osem, potem lahko povsem upravi~eno povle~emo sklep (mogo~e malce ironi~no): šVzemi si ~as’, saj je bila prilo`nost zamujena in ima oseba, ki jo je zamudila, zdaj na razpolago ves ~as pod soncem. In ~e je bilo v primeru (1'’’’) pomembno, da se nekaj postori nekaj po osmi uri in je zdaj ura (`e) osem, lahko povsem upravi~eno potegnemo sklep šPohiti’, ~e no~emo, da na{ sogovornik zamudi tisto, kar naj bi se zgodilo nekaj po osmi uri. Res – ta dva argumentativna niza ((1”’) in (1””)) sta mogo~a; kar lo~uje (1') in (1”) na eni strani in (1”’) in (1””) na drugi, je Weltanschauung, ki stoji za njima: glede na (1') in (1?) se je vredno potruditi (da nekaj naredimo, dose`emo), ~eprav se zdi prepozno. Glede na (1'”) in (1””) pa je prepozno (pa ~eprav le za trenutek) pa~ prepozno. Biti moramo to~ni, ali pa opustiti vse skupaj. Vendar pa si oba argumentativna niza, ~etudi ju lo~uje Weltanschauung, o~itno delita isto epistemologijo glede usmerjenosti prislova `e v poznost in usmerjenosti prislova {ele v zgodnjost: ~e namre~ prislov `e ne bi bil usmerjen v poznost, ga ne bi bilo mogo~e uporabiti v argumentativnem nizu, ki nakazuje (argumentira, dokazuje), da je (nekaj) prepozno, namre~ (1'”) in, mutatis mutandis, ~e prislov {ele ne bi bil usmerjen v zgodnjost, ga ne bi bilo mogo~e uporabiti v argumentativnem nizu, ki nakazuje (argumentira, dokazuje), da je (nekaj) {e zgodaj, namre~ (1””). Iz ~esar nedvoumno sledi, da mora biti argumentativna usmerjenost v poznost nekako vpisana `e v sam prislov `e, argumentativna usmerjenost v zgodnjost pa v prislov {ele. Naj (podrobneje) pojasnim, kaj imam v mislih, z analizo {e enega, na neki na~in subtilnej{ega, primera. Recimo, da imamo opraviti z izjavo kot: 216 ČLANKI Ali je kontekst res pomemben? (2) Janez je delal. Na kak{en sklep lahko napeljuje ta izjava: + (“Uspelo mu bo.”), ali –, (“Ne bo mu uspelo”)2 ? Verjamem, da bi vsakdo izbral + (“Uspelo mu bo.”). Beseda delo (leksikalni pomen besede delo) pa~ implicira, da je nekdo v nekaj vlo`il dolo~en trud; in ~e se kdo za kako stvar trudi, potem je verjetneje, da bo (v tem, za kar se trudi) uspel, kot ne. Izjavo (2) bi seveda lahko “razvili” tudi v argumentativni niz kot: (2') Janez je delal. – Pravi junak je! kar lahko zveni kot protiargument temu, kar sem pravkar zapisal. Vendar ni! Argumentativni niz (2') ima namre~ v grobem dve interpretaciji: dobesedno in ironi~no. Dobesedna interpretacija implicira, da so pri Janezovem delu nastopile nekak{ne ovire: mogo~e je invalid, mogo~e je (bil) bolan, mogo~e je bilo dela, ki ga je moral opraviti, preve~ za eno samo osebo, mogo~e …; {e mnogo drugih mo`nosti je. Kar pa nam (2') dejansko pove o vseh teh mo`nostih je, da je Janez te ovire premagal, da je delal – in da bo pri svojem delu najverjetneje uspe{en. Ironi~na interpretacija implicira, da ni bilo nikakr{ne fizi~ne ovire, ki bi motila Janezovo delo, ampak mu to delo, tako ali druga~e, ni bilo pretirano v{e~ in/ali pa ni delal prav pogosto. Vendar pa nam (2') prav tako pove, da je premagal tudi to oviro, da je delal – in da utegne biti pri svojem delu najverjetneje uspe{en. Nasproten sklep (“Ne bo mu uspelo”) postane splo{no sprejemljiv {ele, ~e ga uvedemo z besedico ampak (ali kakim drugim protivnim veznikom). Na primer: 2 Natan~na ubeseditev je seveda stvar vsakokratne rekonstrukcije argumenta. Z drugimi besedami: ni in ne more biti “natan~na” (vedno in povsod enaka za vse). 3 Naj poudarim {e enkrat: natan~na ubeseditev, ki se (v detajlih) lahko razlikuje od osebe do osebe, ni pomembna. Pomembna je argumentativna usmeritev. (2'’) Janez je delal. Ampak mu ne bo uspelo. Ampak uporabljamo zato, da argumentativno pri~akovanje in argumentativno usmeritev odvrnemo od tega, kar se – glede na tisto, kar je bilo povedano pred ampak – zdi samoumevno in pri~akovano. V primeru: (3) Zelo sem zaposlen, ampak to ponudbo bom sprejel. bi lahko iz argumenta “Zelo sem zaposlen” sklepali, da bo sklep tekel v smeri: “Imam preve~ dela, da bi sprejel {e to ponudbo.” Prav kakor v: (4) Pavel je in`enir, ampak ni~ prida. iz argumenta “Pavel je in`enir” ponavadi potegnemo sklep, ki te~e v smeri: “Pavel ve/Pavel zna postoriti dolo~ene stvari”3 . ČLANKI 217 Igor @. @agar Vloga veznika ampak v primeru (2'’) je prav opozoriti, da neuspeh ni skladen z normalnim (obi~ajnim) potekom dogodkov, ~e je (ne)kdo delal. Zdaj pa si oglejmo primera (5): (5) Janez je malo delal. in (5'): (5') Marko je malce delal. Izku{nje ka`ejo (Ducrot 1996), da obstaja nekak{en konsenz, splo{no strinjanje o tem, koliko sta Janez in Marko (tako kot sta predstavljena v primerih (5) in (5')) delala – namre~, bolj malo. Govorci, ki jim je sloven{~ina materni jezik, bi se na podlagi izjav (5) in (5') najverjetneje strinjali tudi o tem, da je delal Marko ve~ (recimo – dve uri) od Janeza (ki je delal, denimo, le eno uro). Skoraj nemogo~e pa je objektivno in nesporno ugotoviti, koliko ve~ je delal Marko in koliko manj je malo od malce. In vendar primera (5) in (5') napeljujeta na zaklju~ka, ki sta (argumentativno) nasprotno usmerjena: (5) Janez je malo delal. – Ne bo mu uspelo. (5') Marko je malce delal. – Uspelo mu bo. ^e niza (5) in (5') presojamo po informativni plati – s stali{~a “dejstev” oz. dejanskega stanja stvari v svetu – potem je pomembno predvsem to, da jezik malo in malce predstavlja kot jezikovni sredstvi, ki zaznamujeta majhno koli~ino ne~esa: ~eprav je med njima lahko tudi manj{a kvantitativna razlika, oba {e vedno ozna~ujeta majhno koli~ino ne~esa. ^e pa niza (5) in (5') presojamo z argumentativnega stali{~a vidimo, da jezik prislov malo postavi na isto argumentativno lestvico kot ni~, sploh ni~, prislov malce pa na isto argumentativno lestvico kot veliko: prislov malo lahko namre~ parafraziramo ali poudarimo (okrepimo) z ni~, sploh ni~: (6) Janez je malo delal, celo sploh ni~ . – Ne bo mu uspelo. malce pa z veliko: (6') Marko je malce delal, celo veliko. – Uspelo mu bo. Zdaj pa {e malce spremenimo “delo” – namre~ “delo”, kot ga vidi jezik – in se vpra{ajmo, v katero smer bi utegnil argumentirati tale argument: (7) Janez je delal eno uro. V primeru, da ne poznamo konkretnih okoli{~in – ne vemo, 218 ČLANKI Ali je kontekst res pomemben? koliko ~asa je potrebno za opravilo, ki se ga je lotil Janez – sta mogo~a oba sklepa, pozitivni in negativni: (7) Janez je delal eno uro. – Uspelo mu bo. – Ne bo mu uspelo. ^e pa smo soo~eni z argumentativnim nizom kot: (7) Janez je delal eno uro. – Ampak mu ne bo uspelo, nas uporaba jezikovno-argumentativnega operatorja ampak takoj, ne glede na konkretne okoli{~ine in empiri~ne podatke, opozori, da je ob normalnem oz. pri~akovanem poteku dogodkov (ena) ura dela dovolj za uspeh v tem konkretnem primeru. Protivni veznik ampak nam da vedeti, da nimamo opraviti z “normalnim potekom dogodkov”, ampak so se razmere (nekako) spremenile oz. moramo upo{tevati nov, dodaten kriterij. To pa je povsem zadosten kontekst za interpretacijo in razumevanje (7'). Nadaljujmo z na{o igro in spremenimo “delo” {e malce bolj. ^e je bil (7) na neki na~in nevtralen primer, ki je omogo~al dve nasprotni sklepanji, kaj lahko potem re~emo o primerih (8) in (9): (8) Janez je delal samo eno uro. (9) Janez je delal skoraj eno uro. To, da spet (oz. {e vedno) govorimo o istem “dejstvu” – eni uri dela –, jezik pa z jezikovno-argumentativnima operatorjema samo in skoraj to dejstvo predstavi kot (v primeru (8)) nezadostno za dosego uspeha: (8) Janez je delal samo eno uro. – Ne bo mu uspelo. ali pa (v primeru (9)) zadostno za dosego uspeha: (9) Janez je delal skoraj eno uro. – Uspelo mu bo. [e enkrat bi rad poudaril, da na na{e sklepe v primerih (8) in (9) ne vpliva koli~ina dela, ampak na~in, kako jezik, s pomo~jo rabe posebnih jezikovnih sredstev, to koli~ino predstavlja. Ali povedano {e bolj nedvoumno: Janez bi lahko delal {tiri ali osem ur (kar bi utegnilo biti, ob “normalnem poteku dogodkov”, dovolj za delo, ki ga opravlja), toda ~e bi argument formulirali s pomo~jo prislova samo, ki uvaja dejanski ~as dela, bi bil sklep v vseh primerih lahko le negativen (“Ne bo mu uspelo”). Tudi ~e prislov samo interpretiramo ironi~no, kot v: (10) Janez je delal SAMO osem ur, ČLANKI 219 Igor @. @agar ko pretirano poudarimo prislov samo, ker `elimo izpostaviti kontrast glede na kvantiteto, ki jo prislov vpeljuje, lahko z na{o strategijo uspemo predvsem zato, ker jezik prislov samo vidi kot prislov, ki vpeljuje (in opisuje) majhne koli~ine. Prislov skoraj pa, nasprotno, usmerja sklepe v pozitivno smer, ne glede na šdejstva’. [e ve~. “Skoraj X” pomeni, ~e ga gledamo iz informativne perspektive (perspektive dejstev), “{e ne X”, “malo manj kot X”, kar je manj tudi od “samo X” (ki je preprosto le X). In vendar to, dejstveno manj{o, koli~ino, “skoraj eno uro”, jezik predstavlja kot ve~ dela od dejstveno ve~je koli~ine, “samo eno uro”. To pa je odli~en primer za prikaz, da ima šmaterialni’, šdejanski’, šobjektivni’ in šzunaj-jezikovni’ kotekst le omejeno vrednost. ^e moramo ubesediti nekatera zunaj-jezikovna dejstva – to pa je seveda potrebno, ker jih sicer ne moremo uporabljati kot argumente – je jezik tisti, ki dolo~a, kaj je kontekst in kako se obna{a, ne pa zunaj-jezikovne okoli{~ine. LITERATURA ANSCOMBRE, J.-C., O. DUCROT (1983): L’Argumentation dans la langue. Brussels: Mardaga. DUCROT, O. (1972): Dire et ne pas dire. Paris: Herman. DUCROT, O. (1978): Structuralisme, énonciation et sémantique. Poétique 33. DUCROT, O. (1980): Les échelles argumentatives. Paris: Minuit. DUCROT, O. (1983): Opérateurs argumentatifs et visée argumentative. Cahiers de linguistique française 5. DUCROT, O. (1984): Le dire et le dit. Paris: Minuit. DUCROT, O. (1996): Slovenian lectures/Conférences slovenes. Ljubljana: ISH. DUCROT, O. et al. (1980): Les mots du discourse. Paris: Minuit. MALINOWSKI, B. (1923): The problem of meaning in primitive languages. In Ogden, C.K. & I.A. Richards, The meaning of meaning: A study of the influence of language upon thought and the science of symbolism. New York: Harcourt Brace Jovanovich. TOULMIN, S. (1974): The uses of argument. Cambridge: Cambridge University Press. VAN DIJK, T. A. (ed.) (1997a): Discourse as Structure and Process. London: Sage. VAN DIJK, T. A. (ed.) (1997b): Discourse as Social Interaction. London: Sage. VERSCHUEREN, J. (1998): Understanding Pragmatics. Manuscript. 393 pp. ZAGAR, I .Z. (1995): Argumentation in language and the Slovenian connective pa. Antwerp: Antwerp Papers in Linguistics 84. ZAGAR, I. Z. (1997): From reported speech to polyphony, from Bakhtin to Ducrot. In Javornik, M. (ed.), Bakhtin and the humanities, Proceedings of the International Conference, October 19-21, 1995. Ljubljana: ZIFF. 220 ČLANKI v ¦*S8S recenzije Borut Mekina Enostaven odgovor na zapletena vpra{anja Samuel P. Huntington. The Clash of civilizations and the remaking of world order, Simon & Schuster, New York, 1996. 368 strani. Leta 1993 je v ameriški elitni reviji Foreign Affairs izšel članek Samuela P. Huntingtona z naslovom “The Clash of civilizations?”, katerega srž je bila teza o skorajda neizogibnem spopadu med civilizacijami. Čez tri leta je Huntington izdal knjigo: poglobljeno, razširjeno, statistično opremljeno, s kupom referenc, virov, dejstev in dokazov. In v skladu s tem se je spremenil tudi naslov: Iz sramežljivega vprašanja se je prelevil v odločno in drzno trditev. Harvardski profesor je s takšno vizijo mednarodnih odnosov, z vizijo krvavih islamskih mej, naredil velik korak. Postavil se je v nezavidljiv položaj, ko je svojim kritikom in mladim ambicioznim preučevalcem mednarodnih problemov – kot je tudi avtor tega teksta – zalučal debelo kost z mnogo mesa. In ti s(m)o jo seveda pograbili. Uredniki pri Foreign Affairs so kmalu ocenili, da je članek povzročil največjo diskusijo v zadnjih petdesetih letih, po George F. Kennanovem članku “The sources of soviet conduct”, ki je predlagal strategijo “zastraševanja” Sovjetske zveze. Če pa so uredniki Foreign Affairsa nad kakšno domislico tako navdušeni, je to že problem sam za sebe, neodvisno od tega, ali si mi mislimo, da je stari profesor že malce pretežkih misli. Foreign Affairs je namreč publikacija pomembnega Sveta o mednarodnih odnosih (Council on Foreign Relations), ki ima velik vpliv na ameriško zunanjo politiko. Ta organizacija je bila ustanovljena po prvi svetovni vojni (leta 1922), kot odgovor ameriškemu izolacio-nizmu in danes predstavlja diskusijski forum ameriške “policy-making” elite. V enciklopediji Britanici lahko preberemo, da se “ideje, ki so v tej reviji previdno predstavljene, če so dobro sprejete v Foreign Affairs skupnosti, kasneje pojavijo kot politika vlade ZDA ali kot zakonodaja” (Britanica CD-ROM). In res lahko ugotovimo, da se Svet že ukvarja z različnimi kulturološkimi vprašanji Huntingtonovega tipa: na primer z islamsko politiko, s kulturo v zunanji politiki, s politično identiteto ali s povezavo med kulturo in razvojem. Lansko leto (1998) so celo organizirali obsežno konferenco, ki se je ukvarjala z vprašanjem, kako vpliva vključevanje prej izključenih skupin (cultural diversity) na zunanjepolitično odločanje ZDA (Does Diversity Make a Difference?). Zato so nekateri bralci Huntingtonovih tez danes mnenja, da ima njegova, morda celo ne-umna ideja, dobre možnosti za samouresničitev: Ker pač ni kakšnega še bolj samoumevnega pogleda na post-hladnovojno mednarodno skupnost, ki bi jo uradništvo v zunanjih ministrstvih lažje razumelo. Tudi Francis Fukuyama je posvaril, da “če jemljemo Huntingtona preveč resno, se lahko ‘clash’ civilizacij prične pri nas doma” (v ZDA). A kljub vsem svarilom in kritikam si je ameriško uradništvo že začelo pomagati z novo razlagalno shemo. “Naš prijatelj” William J. Perry, sicer prejšnji obrambni minister ZDA, je na primer v predgovoru ameriške obrambne strategije za leto 1996 zapisal: “... danes se soočamo z nevarnostmi, ki izvirajo iz eksplozije lokalnih in regionalnih konfliktov, ki niso povezani z ideologijo hladne vojne, ampak imajo korenine v globoko vrojenih etničnih in regionalnih sovražnostih...”. (Annual Defense Report) Zato se ob branju knjige kmalu pojavi vprašanje, ali ni izzivalna formula, po kateri bi naj kultura v bodoče igrala v mednarodnih odnosih odločilno vlogo, le dobro prodajana populistična zgodba, pomembna že sama po sebi, kot forma, zaradi svojega odmeva in zaradi avtorja, medtem ko vsebinsko šepa, kot vsaka njej podobna ljudska modrost. Takšen je problem, če je avtor tudi politik, ki skuša svoje ideje predstaviti skozi akademski besednjak. Upoštevati se ga more ne glede na razumnost njegovih izjav, še več, bolj kot so njegove izjave ne-umne, večjo pozornost si zasluži in še več kritike je Čitalnica 223 recenzije potrebno, da se zajezi popularnost enostavnih (in nevarnih) stereotipnih shem. Zato pa je potrebno pogledati tudi vsebino njegove teorije. Huntingtonovo vsebinsko aktualnost in izvirnost pa lahko najenostavneje postavimo “na laž”, če ga primerjamo s kakšnim drugim, starejšim avtorjem. Čeprav je lahko branje Huntingtonove knjige dokaj napeto in vsebuje vse elemente, ki jih imajo tudi najkvalitetnejši vohunski filmi, pa menimo, da se temeljna ideja – tako kot on razume kon-fliktne odnose med kulturami – permanentno pojavlja v družboslovni misli. Predstavlja osnovni element tistega, s čimer lahko razumemo “politično”. Lahko bi celo trdili, da je Huntington na vseh 368 straneh govoril predvsem o političnem in ne o kulturnem ali civilizacijskem. Seveda bi morali sprva oba pojma omejiti na svoja področja, kolikor se ju sploh v tem kontekstu omejiti da in kolikor svoja področja sploh imata. Vsekakor pa besedi “politično” in “kulturno” navajata na dve različni zgodbi, ki ponujata različne vzroke ter implicitno predlagata različne vzorce za delovanje, zato ni vseeno, katero uporabimo. Za primerjavo si lahko izposodimo več kot pol stoletja staro idejo. Pokažemo lahko, da je Carl Schmit-tova koncepcija političnega (politika, ki izhaja iz razmerja med prijateljem in sovražnikom, torej na delitvi mi – oni) identična Huntingtonovemu razumevanju kulturnega (ki pomeni odkritje identitete, kar je iskanje nasprotnikov, sovražnikov, tistih zunaj). Ta temeljni izvor identitete pa je morda res zelo uporaben za interpretacijo političnih trenj, kot tudi “trenj med civilizacijami”. Huntingtonova teza je, da osnovni vir konfliktov v novem, post-hladnovojnem svetu ne bo razum (ideologija), ampak pred-razum (kultura). Pravi: “Moja hipoteza je, da osnovni vir konfliktov v tem novem svetu ne bo primarno ideološki ali primarno ekonomski. Velike ločnice med ljudmi in prevladujoči viri konfliktov bodo kulturne narave”. (Huntington,1993:22) Ali drugače: Ideološke razlike petdesetletnega bipolarizma so temeljile na različnih logično konsistentnih prepričanjih, temelječih na uporabi razuma in so se tako lahko tudi odpravile. Za razliko od slednjih pa se kulturne razlike z uporabo državniškega intelekta ne dajo odpraviti. Iz tega izvirajoči konflikti so zato dokončni in se nikoli ne ohladijo – ostajajo v latentnem stanju, kot pravi avtor. Glavni Huntingtonovi kritiki so se obesili prav na njegovo pojmovanje kulture, ki se jim zdi preenostavno, preveč elastično in zato neuporabno. Eden izmed njih je tudi Francis Fukuyama. V članku za Wall Street Journal, ki je bil mišljen kot odmev na Huntingtona, je poudaril: “Neza-hodne civilizacije, kot so Japonska, Koreja in sedaj Kitajska, so se modernizirale do takšne stopnje zato, ker so že absorbirale pomembne elemente zahodne kulture (kot racionalizem) ali so drugje našle takšne kulturne vrednote, ki so podobne zahodnim: delovna etika, sekularna politika in religiozna toleranca”. (Fukuyama, 1996) Po njegovem torej konfliktnih kulturnih razlik danes ni. Če dosledno upoštevamo Hun-tingtonovo pojmovanje kulture, imajo kritiki prav. Huntington kulturo definira kot tisto najširše, kar nas preveva in ki tiči v našem nezavednem, ki ga pijemo z materinim mlekom. Jedro kulture pa bi naj bila religija. Kmalu nas presune, kako avtor tako definiran pojem prosto uporablja in z njim razlaga vse, česar si morda ne zna drugače razlagati. Z “njihovo kulturo” hoče reči: “Takšna je pač njihova narava, tako pač je”. In ker “tako pač je” kulturni vzrok tudi ne more biti vzrok, odgovor “kultura” pa ne more biti odgovor na vprašanje: “Zakaj?”. In zato tudi Huntington ugotovi, da nekaterih problemov nikoli ne bomo mogli rešiti – ker so v kulturi. Logično, saj vzroka sploh ni našel. Tukaj se lahko spomnimo na previdnost uporabe pojma kultura, kot jo je uporabljal Max Weber. Sam verjetno ne bi zapravil pretežni del svojega življenja za ugotovitev, da je vzrok za ekonomsko uspešnost protestantskega dela zahodne Evrope kultura. To ne predstavlja posebnega intelektualnega napora. Maxa Webra so zanimale zgolj korelacije in še to v omejenem zgodovinskem časovnem obdobju. Huntington pa rokohitrsko opravi z vso tematiko in ponudi enostaven odgovor na zapleteno vprašanje. A vendar in prav zaradi tega je odgovor tak, da ga ne moremo uporabiti pri reševanju nastajajočega problema. Ker iz kulture, kot odločilnega faktorja, 224 Čitalnica recenzije ne moremo izolirati pravih vzrokov, ne moremo delovati proti katastrofi, ki med kulturami prihaja. Kot že omenjeno, je tudi ta sklep del Hunting-tonove teorije: “Nič ne moremo storiti”. Vendar pa vse težave odpadejo, če Hunting-tonovo definicijo kulture odmislimo, ter pustimo, da jo avtor uporablja kot besedo, ki ji bomo šele mi dali pomen. To pa zato, ker je “težavo” na svoj način že rešil kontroverzni nemški politolog Carl Schmitt. Oba, Schmitt in Huntington na nek način izhajata iz človekove potrebe po identiteti in nenehnem iskanju le-te, nenehnem ustvarjanju lastne podobe in primerjanju lastne podobe z mnenji drugih o nas. Če je to način ustvarjanja družbenih skupin, je hkrati tudi začetek političnega: doseganja mira znotraj skupine in zapiranja navzven. Za mir znotraj je skupina sposobna narediti marsikaj, torej za podobo o sebi, za svojo identiteto. Na kaj tukaj mislimo, naj odgovorijo naslednji avtorji: “Družbene skupine poskušajo definirati svojo nacionalno zavest na negativen način, tj. s primerjanjem ali razlikovanjem od svojih sosedov. Srečanja s ‘tujim’, z drugačnim ... povzročajo, da se začnejo ljudje bolj zavedati skupnih vezi...” (Gellner, 1991:249). Podobno meni tudi Armstrong: “Antropološki zgodovinarji se morajo vedno bolj soočati z dejstvom ..., da skupine same sebe ne definirajo z nanašanjem na svoje lastne značilnosti, ampak z izključevanjem, torej s primerjanjem z tujci”. (Armstrong, 1991:42) ali Lévi-Strauss: “... zanikali bi bistveno razliko, ki živalska obnašanja razlikuje od človeških institucij; zgolj te pri ustvarjanju družbenih vezi sistematično posegajo po negativnih pravilih”. (Lévi- Strauss, 1985:40) Če velja izključno to za nekaj posebnega, torej sfero političnega, sfero prikazovanja svoje drugačnosti, potem je ta sfera ločena in se ne da razložiti preko ekonomije, morale, religije ali kulture. Huntington citira: “Pravih prijateljev ne more biti brez pravih sovražnikov. Če ne sovražimo kar nismo, ne moremo ljubiti tistega kar smo. To so stare resnice, ki jih ponovno boleče odkrivamo po stoletju ali več sentimentalnega blebetanja. Tisti, ki jih zavračajo, zavračajo svojo družino, tradicijo, kulturo, pravico do rojstva, njih same!”. (Huntington po Dibdin 1996: 20) Vendar pa Huntington razmerje prijatelj – sovražnik spelje na kulturno in ne politično področje: “Za ljudstva, ki iščejo identiteto in ki poizumljajo etničnost, so sovražniki nujno potrebni in potencialno najbolj nevarni sovražniki nastajajo med kulturnimi mejami najpomembnejših svetovnih civilizacij” (Huntington, 1996:20). Za Schmitta pa konflikti, o katerih govori Huntington, nimajo kulturnega značaja, temveč političnega: Vojna je iz čisto “religioznih, čisto moralnih, čisto pravnih ali čisto ekonomskih motivov nesmiselna. Grupiranja na prijatelje in sovražnike in tudi vojne ni mogoče izpeljati iz specifičnih nasprotij teh področij človeškega življenja. Ni treba, da je vojna pobožna, moralno dobra ali rentabilna; danes najverjetneje nič od vsega tega. To preprosto spoznanje se ponavadi meša z dejstvom, da se lahko religiozna, moralna in druga nasprotja stopnjujejo do političnih nasprotij in da lahko privedejo do odločilnega bojnega grupiranja na prijatelje in sovražnike. Če pa do vojnega grupiranja zares pride, potem kriterij nasprotja ni več čisto religiozen, moralen ali ekonomski, temveč političen”. (Schmitt, 1994: 92) Zakaj je nek specifičen sovražnik (islam) ponovno prišel na svetovno prizorišče, pa je drugo vprašanje. V zadnjih petdesetih letih so ZDA igrale vlogo antikomunizma, njihova lastna identiteta se je gradila prav na tem kriteriju. Predpostavljamo lahko, da ZDA, kot “melting pot”, seštevek različnih etničnih skupin, ki nimajo nič skupnega razen boga, zastave in dolarja, še veliko bolj potrebujejo negativno identiteto. Namesto sovražnika – komunizma se je sedaj našel nov sovražnik, ki bo združeval Američane in jim osmislil bivanje: drugi kulturni krogi, morda Islam. Križarska vojna, ki se je začela v 10. stoletju, je morda tista vojna, ki jo imamo vedno v mislih, kadar govorimo o konfliktu med zahodom in islamom. Še vedno živeča misel na koncept križarskih vojn, implicitno vsebovana v pojmu krščanstva, na katerem se skuša zgodovinsko identificirati današnja Evropa, je tudi eden izmed razlogov Huntingtonove popularnosti. Toda kot izhaja iz razmisleka Tomaža Mastnaka, je bila prav ta vojna v prvi vrsti politična in ne kulturna ali religiozna vojna. Bila je posledica in sredstvo Čitalnica 225 recenzije notranje pomiritve starega krščanskega kontinenta, sledila pa je prvim mirovnim shodom. Prvi bi naj bil leta 975, ki ga je sklical Guy Anževinski, škof v Le Puyu. Uperjen je bil proti tistim, ki so ropali cerkve v tej škofiji. “Po tradicionalni razlagi je bilo mirovno gibanje odgovor na ‘fevdalno anarhijo’. Dezintegracija tradicionalnih oblastnih struktur – zlasti zaton karolinškega cesarstva in slabitev kraljeve moči južno od Loire – naj bi pripeljala do ozemeljske drobitve in vzpona krajevnih fevdnih gospodov”. (Mastnak, 1996: 13) Razdrobljena Evropa je rabila sovražnika. Po Mastnakovem mnenju je “Križarsko vojno iznašel, hotel in zapovedal ter organiziral papež. Bila je njegovo delo: bellum quod tuum proprium est, kot so pisali križarji Urbanu II”. Zato lahko tudi ta model medkulturnega spopada razumemo kot čisti primer političnega. Sovražnik se je našel zaradi potrebe po integraciji, in to prav pri konfliktu, ki se ga pogosto omenja kot jasen primer religiozne fanatičnosti. A tudi ta je bila politična. Religiozne ali kulturne vojne so same po sebi nesmiselne. Če se vrnemo spet nazaj v naš čas, ko bi naj ponovno poizumljali nekakšne temeljne, bazične sovražnike, lahko občutimo krizo smisla v svetu brez resnih groženj. A ta fenomen občutka raz-rahljanosti je danes prebil meje držav. Sovražnik je danes geografsko bolj oddaljen. Če je včasih kot temelj realistične koncepcije mednarodnih odnosov veljal egoizem suverenih držav, se ta egoizem širi na regije. Evropska unija je dober zgled za to, kako se skuša pomen nacionalnega znotraj nje zmanjšati na račun vzpostavljanja novih mej. “Obstoj Evropske skupnosti je po drugi strani dosežek, ki pa ne bo prinesel nadaljnjega povezovanja, če ne bo vsaka izmed držav dobro poznala in priznala drugih z odkrivanjem skupnih temeljev interkulture, ki se je zgodovina posameznega naroda ne more zavedati, ker je zaprta sama vase, “legitimirana” v eksploziji, ki jo je pripeljala v spor s “sovražnim narodom.” (Rizman 1991: 216) Kot primer, da se je tudi Evropa znašla pred problemom lastne identitete, dajemo raziskavo, ki so jo po naročilu Evropske komisije izvedli med sprejemalci odločitev (Top Decision Makers Survey): med visokimi državnimi usluž- benci, vodilnimi gospodarstveniki, voditelji sindikatov, zaposlenimi v medijih in med vodilnimi osebami na akademskem, kulturnem ali religioznem področju posamezne države Evropske unije. Največ vprašanih (več kot 60 odstotkov) je menilo, da lahko vitalne interese Evropske unije v naslednjih letih ogrozi “Možen razvoj k religioznemu fundamentalizmu” in “nastanek novih držav z atomskim orožjem”. Končamo lahko z ugotovitvijo, da osrednja teza knjige Samuela Huntingtona ni prav nič sporna. Ravno nasprotno, to je ideja, ki bo v bližnji prihodnosti praznovala svojo tisočletnico. Napačno pa je njegovo navdušenje nad kulturnimi razlikami, ki ne pojasnjujejo nič več kot pri Schmittu politična nasprotja. Mogoče pa je reči še to: Ker je kulturno le v meglo zavito politično, lahko zavrnemo miselnost, da so kulturne razlike tako temeljno nerešljive. Čeprav pa po drugi strani iz že povedanega izhaja, da takšne razlike morajo obstajati. (Depolitiziran) svetovni mir brez sovražnikov in tujcev je nesmiseln. LITERATURA: Annual Defense Report 1996 (http://www. dtic.dla.mil/execsec/adr96/chapt_1.html) (1.3.1999) Annual Defense Report 1998 (http://www. dtic.mil/execsec/adr98) (glej tudi za leto 1996 in 1997) (1.3.1999) Armstrong, John A. (1991): Pristop k nastanku narodov. In: Rizman, Rudi (Red.): Študije o etno-nacionalizmu, 39–50, Ljubljana: Krt. Britannica CD-ROM, 1996. Does Diversity Make a Difference? (http:// www. foreignrelations.org/studies/transcripts/ diversity2.html) (1.3.1999) Fukuyama, Francis (1996): Still a Dangerous Place, The Wall Street Journal Europe November 15–16, 1996. Gellner, Ernest (1991): Nacionalizem. In: Riz-man, Rudi (Red.): Študije o etnonacionalizmu, 239–265, Ljubljana: Krt. 226 Čitalnica recenzije Huntington, Samuel P. (1993): The Clash of Civilization?. Foreign Affairs, Summer 1993, 22–25. Huntington, Samuel P. (1996): The Clash of Civilizations and the Remaking of World Order, Simon & Schuster, New York. Lévi- Strauss, Claude (1985): Oddaljeni pogled, ŠKUC, Ljubljana. Rizman, Rudi (izbral in uredil) (1991): Študije o etnonacionalizmu: zbornik, Krt, Ljubljana. Schmitt, Carl (1990): Tri razprave, Krt, Ljubljana. Top Decision Makers Survey (http://europa. eu.int/en/comm/dg10/infcom/epo/polls.html) (1.3.1999) Du{an Rutar O erosofiji in erosofih Jacques Derrida, Archive Fever: A Freudian Impression, Chicago & London: The University of Chicago Press1996 Jacques Derrida je nesporno filozof, ki ga je treba brati. Treba ga je brati veliko in dolgo. Zlasti v teh časih, ko vsi, ki hočejo biti pametni in razglašajo konec filozofije. Branje tudi ni problem, saj Derrida na leto napiše toliko knjig, da jih komaj sproti preberemo. A možgani se kljub temu ne morejo utruditi. V prebiranju Derridajevih knjig je vselej veliko užitka. Zato tudi pišemo tole recenzijo. Da bi ga ljudje brali. Veliko in dolgo. Vedno znova. Knjiga, ki jo imamo pred seboj, je izvrstna in neverjetna. Preprosto. Vendar to pomeni, da njeno izvrstnost lahko dojamemo le kot arhivarji, drugače pa ne. Derrida v knjigi namreč razmišlja o arhivih, o njihovi strukturi, naravi, funkciji. In razmišlja na način, ki je kompatibilen s samo naravo arhiva: razmišlja kot arhivar. Torej ga moramo tudi brati kot arhivarji. Za to pa potrebujemo tecne, spretnost, tehniko, umetnost, ume-vanje. Ki se jih moramo naučiti. Zadeva nikakor ni preprosta: Derridaja ne moremo brati kot druge knjige. Torej ga moramo brati drugače. Kot arhivarji. Biti arhivar pomeni odhajati v arhive, pomeni biti arheolog in zgodovinar. Derrida je vse to in še več: je filozof in erosof. Derrida si zastavi tudi tole vprašanje: ali je psihoanaliza judovska znanost? Kaj bi to lahko pomenilo? Če ugotovimo, da je zares judovska, seveda. Odgovor morda najdemo pri nekem drugem francoskem avtorju, ki je bil izjemen poznavalec psihoanalize. Gilles Deleuze, kajti prav njega imamo v mislih, je spregovoril o Erosofiji, da bi pojasnil odnos med filozofijo in psihoanalizo, ki ne more biti izključevanje. Beseda je Čitalnica 227 recenzije nastala tako, da je Deleuze sočasno razmišljal o filozofiji in psihoanalizi. Eros je gon, katerega delovanje je analiziral Freud. Erosofija je zato filozofija, ki se oblikuje kot modrost. A nikoli brez Erosa. Ugotavljati, kako psihoanaliza in filozofija “ne gresta skupaj”, je zaradi tega neslanost: brez Erosa ni filozofije. A kjer je Eros, je blizu tudi Tanatos. Toda vrnimo se k Derridaju. Zapišimo: psihoanaliza je judovska znanost. O tem razmišlja Derrida, in pravi: s psihoanalizo se ukvarjajo judje. Prav smo zapisali: s psihoanalizo se lahko ukvarjajo tudi Judje, pripadniki nekega naroda, toda vselej se ukvarjajo tudi judje. Tujci, dru-gačneži, tudi izmečki. Zakaj se s psihoanalizo ukvarjajo prav judje? Ukvarjajo se zato, ker tako terja diskurz analitika, v katerem je analitik objekt želje, tisti znameniti in težko razumljivi mali a. In prav kot objekt želje je analitik izmeček, saj ne sodi nikamor. Nikjer ga nimajo za “svojega”, v nobenem imaginariju ne pripada občestvu, nikoli ni “naš”. Vselej je zunaj. In prav zaradi tega je avtonomen in “svoj”. Vztraja pri diskurzu, katerega resnica je vednost, učinek pa subjekt, $. Kdor se ukvarja s psihoanalizo, se lahko le kot ta razcepljeni subjekt. Subjekt pa je kljub avtonomnosti podrejen vrhovni avtoriteti, o kateri je Derrida razmišljal takole. Arh-patriarh, pravi Derrida, je pravi zastopnik simbolnega zakona, o katerem je govoril Freud, ko je interpretiral Ojdipov kompleks. Očetni “Ne!” zato ni nikakršna očetova muha, s katero se naslavlja na otroke, ampak je zakon, ki mora biti. Očetni zakon odvrne otroka od Matere kot prvega Velikega Drugega. Toda odvrne ga na nenavaden način: vrne ga v arhiv, bi lahko zapisali, sledeč Derridajevi natančni misli. Vračati se v arhiv pa najprej pomeni ukvarjati se z jezikom. Omenimo ob tej priložnosti še tretjega vélikega francoskega avtorja. To je bil Michel Foucault, ki je večkrat poudaril, da človeško bitje, ko raziskuje jezik, odkriva njegove notranje možnosti, ne pa nekaj, kar je domnevno zunaj njega. Ne odkriva “objektivnega zunanjega sveta”. Ne odkriva “golih dejstev”. To je pomembno. Biti arhivar pomeni biti znot- raj, vedno znotraj, ne zunaj. Pomeni vedeti, da se jezik ne nanaša na nekakšno “zunanjo” realnost, saj vselej že je realnost. Jezik je realnost kot arhiv. Ta nastaja z odkrivanjem njegovih notranjih možnosti. Arh-patriarh je pri tem zelo pomemben. Med empiričnim očetom in simbolnim očetom je zato pomembna razlika, ki jo lahko primerjamo z razliko med psihološkim jazom in simbolnim jazom ali subjektom. Prvi vselej refleksno (vsaj tak je vtis) prisega na golo objektivno empirijo in njeno nenehno razvijanje, drugi prisega na nesimbo-lizabilni simbolni zakon, brez katerega ne bi bilo nobene empirije. Kaj je bilo torej prej: gola em-pirija ali simbolni zakon? Najprej je bil zakon, arhaični zakon, prvotni zakon. Vselej je najprej zakon. Ki ga je v empiriji moral nekdo zastopati. Zastopal ga je oče. In ga zastopa še danes. Vselej ga bo zastopal. Ker obstaja arh-patriarh, obstaja tudi arh-iv. Oblikuje se, ker je subjekt kot simbolno bitje svoboden. Kot svoboden lahko raziskuje jezik. In ga tudi raziskuje. Le zakaj ga ne bi? Pri tem se giblje navznoter, ne nekam ven, v transcendenco. In v tem gibanju je nekaj nenavadnega: subjekt lahko pride do srca stvari, kot je rekel Foucault. Srce stvari je nematerializirano središče arhiva, ki je jezik. Na koncu je treba zapreti oči, da bi še videli. In vedeli. Tako kot v Platonovi votlini. Sonce je namreč veritas, resnica. Bleščeča kot sonce. Preveč bleščeča. Zapreti moramo oči, drugače ne moremo več niti videti niti vedeti. Ko potujemo proti notranjim mejam, ko potujemo kot arhivarji, ne odkrivamo le njegovih notranjih možnosti, ampak odkrivamo še nekaj. Odkrivamo druge jezike. Strastno jih odkrivamo, zato fever. Odkrivamo drugačne jezike in se jih ne bojimo, kot se ne bojimo ničesar, kar je drugačno. Srce stvari pa je tudi popolna noč. Ni Heglova noč sveta, ampak je popolna noč. Noč sveta nastane, ko začne arhiv razpadati. Tudi to je izjemno pomembno, kajti Derrida poudarja, da moramo arhive varovati pred nepridipravi in pred vsemi, ki se v njih ne znajo vesti. Ki jih ne znajo uporabljati. Jezik, pravi Foucault, je odvisen od moči, s katero drži na razdalji smrt. Brez te moči bi jezik 228 Čitalnica recenzije razpadel, razpadli bi arhivi. Nastopila bi noč sveta. Z močjo, ki je inherentna jeziku, le-ta ohranja sebe in se multiplicira. Zato nastajajo novi jeziki. Sodobna znanost v teh profanih časih ne razume več narave arhivov. Hoče biti objektivna, namesto da bi raziskovala arhive in odkrivala njihove notranje možnosti in drugačne jezike. Poudarja, da mora obstajati en sam jezik, ki je sterilen, objektiven, nevtralen, “čist”. Erosofija je zato alternativa znanosti. Obstaja tudi delo, ki ga bomo recenzirali prihodnjič, delo, ki ga je spisal Malcolm Bowie. Naslov je Psychoanalysis and the Future of Theory. Izjemna knjiga, ki govori natanko o tem, kar pišemo: moderna galilejska znanost nima več kaj povedati. Brez Erosa in arhivov je sterilna in obupno dolgočasna. Erosofija jo bo nasledila. Psihoanaliza pa ni le teorija simbolnega jaza ali subjekta, arh-patriarha in očetnega zakona, ampak je tudi splošna teorija o arhivih. Tako Derrida. Živimo v svetu, v katerem ni prihodnosti in ni preteklosti. Vsaj tako lahko razberemo iz vedenja in delovanja ljudi. Psiholoških ljudi, ki niso kiborgi, čeprav živijo v kibernetičnih in simuliranih svetovih. Ko govorimo o kiborgih, mislimo na re-plikante iz filma Blade Runner. To smo imeli priložnost videti tudi v filmih Matrica in Kocka. Preteklosti ni zato, ker obstajajo le naivne politične obljube svetle prihodnosti. Te kajpak tudi (še) ni. In kje je preteklost? V arhivih, ki so zastraženi. A ne na način pozitivne danosti, ki bi jo lahko vzeli iz arhiva, tako kot vzamemo robec iz predala. A saj tudi sedanjosti ni. Ta je vselej že preteklost, arhivirana, shranjena, fragmentirana. In ko smo pozorni na neobstoječo sedanjost ali neobstoječo prihodnost, prezremo arhive, tj. preteklost, saj smo zazrti v svetla jutrišnja obzorja. Preprosto nas ne zanima, kaj se dogaja v arhivih, kako nastajajo in kako jih razumeti. Interpretacij zato ne dobimo iz arhivov, ampak svet razumemo tako, kot nam narekujejo oni, ki so močno zainteresirani, da je svet tak, kakršen pač je. Zenonu je bilo to jasno. In potem se je lotil aporij. Za vse mogoče prihodnje rodove. Toda stoike in njihovo filozofijo so praviloma razumeli tako, kot so hoteli. Pripisovali so jim nekakšno stoiško držo, ki domnevno mirno prenaša svet in njegove brutalnosti ter se ne vznemirja. Pri tem so se seveda pošteno motili. V prizadevanjih, da bi prihodnost, ki je nujno svetla in lepa, za vsako ceno bila, je dandanašnji nekaj diaboličnega. Nekaj demonskega in zlega. Je namreč zlasti izključevanje teh, ki ne sodijo v prihodnost. Da, obstajajo ljudje brez prihodnosti. Obstajajo prihodnosti brez določenih ljudi. Ali so potem sploh še ljudje? In ali je mogoča prihodnost, če iz nje izpade eno samo človeško bitje? Kar počez so začeli govoriti o integracijah in globalizaciji. A usekali so mimo. Zelo mimo. Globalizacija je avtoritarna. Vključevanje v Evropsko skupnost je avtoritarno. Povedati in zastopati bi morali svojo zgodbo, namesto da se klanjamo birokratom iz Bruslja in klečeplazimo pred njimi. Nekaterim bo sicer v ES lepo. Seveda jim bo lepo, drugim pa bo še slabše. Nujno jim bo slabše, saj ne more biti vsem lepo. Globa-lizirani svet ne bo narejen za vse. Obstajal bo le, če bodo nekateri izključeni. Izključeni pa so tujci, judje. In ti imajo nenavaden privilegij, o katerem govori Derrida. Njihov privilegij je interpretacijski. Imajo dostop do arhivov, saj vedo, kako se v njih vesti in kaj v njih delati. Kaj torej delajo judje v arhivih? Učijo se interpretacij sveta in odkrivajo druge jezike ter njihove notranje možnosti in omejenosti. Zakaj so take interpretacije potrebne? Potrebne so zato, da bi svet bil, kajti interpretacijam moramo vselej postaviti nasproti alternativne interpretacije. S tem dokazujemo, da so interpretacije mogoče, da je svet mogoč. In da je omejen, notranje omejen. Sveta ni, če ni notranje omejen. V arhivih se učimo oblikovati interpretacije sveta, ki so notranje meje sveta. Zaradi njih svet je. Erosofija je torej vročica, zaradi katere lahko oblikujemo drugačne interpretacije. V arhivih. Globalizacija pa je demonska, zavezana je gonu smrti, Tanatosu. Zavezana je načelu nirvane. Tako Freud. In Derrida se z njim strinja. Ko se v arhivih trudimo z drugačnimi interpretacijami sveta, se trudimo z znaki. Ti pa postavljajo pod vprašaj vsako mogočo prihodnost, Čitalnica 229 recenzije pa naj bo lepa in prijazna ali pa ne. Kajti vprašanje o arhivih nikakor ni vprašanje o preteklosti, pravi Derrida (str. 36). Pač pa je vprašanje prihodnosti. In o njej. Je vprašanje iz prihodnosti. Ne obstaja namreč zagotovilo prihodnosti. Obstaja pa vprašanje, prihodnost kot vprašanje, vprašanje kot prihodnost. Nikjer ni zapisano, da prihodnost sploh bo. Nikoli ne moremo vedeti, kaj arhivi pomenijo za prihodnost. Ta je stvar interpretacij in spopadov med njimi. Zato arhive skrbno varujejo in nadzorujejo. Pomislite na film Sedem, ki je preroški. Tam so knjige, katerih branje skrbno beležijo in nadzorujejo. Vpleten je celo FBI. In taisti FBI je v zagati, ker se je nekdo lotil resne interpretacije knjig, ki so bile na črnem seznamu. Pri FBI namreč niso imeli interpreta, ki bi bil kos t. i. “morilcu”. Ki je seveda predvsem bralec in interpret, morilca pa so si morali izmisliti agenti FBI. Ker je to njihovo delo. Kaj torej prenese oče (patriarh) na sina? Na primer na Sigismunda. Svojo kompetenco. Ki je? Zmožnost interpretacije, ki ni nič drugega kot zmožnost drugačne interpretacije. Oče zato napoti sina k branju besedil. Starih besedil. Arhivskih. Napoti ga k arhivom. Nikamor drugam. To je njegova edina naloga, ki jo mora izpolniti na tem svetu. In na onem tudi. Kaj pa sin? Mora oditi k arhivom in jih od-pakirati. Interpretirati. In razlagati. Glasno in javno. Pred vsemi. In pred drugimi ter drugačnimi. To je vse, kar mora narediti na tem svetu. In na onem tudi. Ponovno. Nekaj se ponavlja, a ne tako kot v primeru svetle prihodnosti. Kaj pa današnji učitelji? Ali so sposobni ponavljati očetovo, pastriarhovo, arhaično gesto in postati vredni mandata, ki so ga prejeli od njega? Če bi se dijaki in dijakinje napotili k arhivom, ne bi vsi enako odgovarjali na bedasta šolska vprašanja o tem, kaj je kdo rekel. Vendar učitelji tega ne zmorejo. In ne znajo. Seveda niti ne smejo, tudi če bi znali in hoteli. Taka je namreč šola, ta neumni, a neverjetno močni ideološki aparat. In bo tudi v prihodnosti. Ki zaradi tega ne bo nič lepša, kot je sedanjost. Lepša bi postala šele tedaj, ko bi učitelji začeli ponavljati očetovo gesto, ki bi jo sprejeli in ljubili kot svojo. Ko bi postali zastopniki in zastopnice simbolnega zakona. Dijaki in dijakinje so zato izgubljeni. V šolah sedaj prevladujejo ženske. Prevladujejo kot matere. Da bo vse skupaj še slabše. Te so namreč zlasti lepe in znajo ter hočejo ščititi otroke, za katere je treba tudi skrbeti. Da bodo zdravi, lepi, močni in uspešni. To pa je premalo. Ker jih ščitijo, jih lahko ščitijo tudi preveč. Zlahka in zelo hitro. Pred tem se otroci lahko zavarujejo le z upoštevanjem očetnega zakona, ki se mu rade volje podredijo. A ta je dandanašnji v glavnem odsoten in popolnoma nemočen, kar pomeni, da otroci niso zaščiteni pred sadističnim materinskim nadjazom, ki ima vso moč. Pred njim niso zaščiteni niti učitelji in učiteljice. Kaj je sadizem? O tem nas je poučil de Sade. Sadizem ni nič drugega kot neko prizadevanje, katerega objekt je nenavaden in bizaren. Objekt sadizma je namreč vse, kar bi lahko bilo. S tem se je strinjal tudi Foucault. To pomeni, da je odvisnost od sadističnega nadjaza mogoče doživljati kot svobodo: človeško bitje bi bilo lahko vse, kar je mogoče. Lahko naredi vse, kar je mogoče. Lahko potroši in konzumira vse, kar je mogoče. Patriarh pravi drugače. Nekaj ni mogoče. Ne danes ne jutri. Očetni zakon bo šele v prihodnosti v šole vnesel možnost novega in drugačnega učenja. Ko bo imel ponovno moč, tj. ko ga bodo človeška bitja ponovno prepoznala in se mu podredila. Brez podreditve je namreč povsem nemočen. In ta zakon bo končno učence in učenke zaznamoval na nov način. Kako? Tako da bodo postali sposobni misliti arhive. Ne informacije in ne podatke, ampak nedoločene in vse bolj kompleksne arhive. V arhivih, v katerih ne bodo iskali podatkov in informacij, ampak bodo oblikovali interpretacije oz. razlage. V njih se bodo počutili kot doma. Z interpretacijami bodo ponovno vešči, zelo vešči. Oblikovali jih bodo samostojno in neodvisno, saj to terja očetni zakon, ki je osnovni zakon človeškega bitja na vsakem mogočem svetu. Torej ne bodo več odvisni od učiteljev in učiteljic ter drugih zemeljskih avtoritet. Sploh ne bodo več odvisni. Od nikogar, saj bodo odvisni od simbolnega zakona, ki ga zastopa arh-patriarh. To bo največ, kar bo lahko ponudila nova šola. 230 Čitalnica recenzije Ne prenovljena, kakršna obstaja v tej deželi, ampak nova. Popolnoma in radikalno nova. Takrat se bodo ponovno spomnili Platonove Akademije. In jo bodo odpakirali. V novi šoli. To bo celo največ, kar bi človeškemu bitju kdorkoli sploh lahko ponudil. Subjektu ni mogoče ponuditi več, kot je simbolni zakon, ki ga ponudi vselej odsotni oče, patriarh, arh-patriarh. Z njim je sin svoboden, čeprav je tak že po naravi. A prav po naravi potrebuje za svojo svobodo očetni zakon. Morda pa bodo šele učitelji prihodnosti ponovno sposobni govoriti z duhovi. Na primer s Freudovimi ali z Marxovimi. Morda. In potem bodo erosofi. Borut Mekina Raje bi le`al na pla`i Martin Krygier. Between fear and hope: Hybrid thoughts on public values, ABC books, Sydney, 1997. 165 strani. Ena izmed temeljnih pravic vsakega bralca je, da knjigo odvrže, ko mu ta postane v breme. Kljub temu pa smo knjigo Martina Krygierja brali še kar naprej, vzporedno s predsodki in vzpostavljeno nerazpoloženostjo, ki se je pojavila že pri prvih straneh. Krygierju torej ni uspelo tisto, kar si je tako strašno in globoko želel, kar ga je moralno legitimiralo in motiviralo, da je – tudi sam s strašnim trudom in nerazpoloženostjo – “izdeloval” stran za stranjo. Piscu, ki misli, da je “izvoljen” in tudi bralcu namreč ne preostane nič drugega, kot da trpi dalje, kadar je govora o priporočilih lepega demokratičnega delovanja, o velikem pomenu svobode in o prikritih nevarnostih komunističnih institucij. Seveda, pod takšnim “bičem” moramo še samim sebi dokazati, da smo v teh časih in na tem kraju pri koncu Balkana vsi pretežno tolerantni in politično korektni. Vsebina knjige, ki je neke vrste kurz demokratičnega bontona, je bila sprva namenjena poslušalcem avstralskega radia ABC. Kako so se oni počutili, ali so raje poslušali glasbo na kakšni drugi postaji, ali pa so z zanimanjem prisluhnili Krygierju, saj so prvič slišali za demokracijo – ne vemo. Pri ne-avstralskih poslušalcih ali bralcih pozitivnega učinka verjetno ni bilo. Ti so namreč ob branju teh hibridnih misli začutili nelagodje, saj jim je avtor vneto dopovedoval, v kakšnem barbarskem svetu v bistvu živijo in kako je Avstralija nekaj čisto drugačnega. Da, malce nacionalistično napisana knjiga je lahko tudi reklama za turiste, ki so razočarani nad lastno državo. V skladu z vsebino Krygerjeve misli se nam, Evropejcem in ex-Jugoslovanom zdijo njegova Čitalnica 231 recenzije priporočila smešna, ker pač nismo Avstralci, zato pa imamo tukaj v Evropi tudi vedno opravka s totalitarizmi: V nas, nevednežih še vedno živi smrdljiv duh nedemokratične kulture, ki nas ob-seda in ponavlja napake, iz katerih se skušamo učiti. Tako zna vsevedni Krygier veliko povedati tudi o katastrofi in nerazumljivi netolerantni nedemokratičnosti v ex-Jugoslaviji in po njegovem mnenju ravno nasprotni (seveda razen do avstralskih staroselcev) najbolj tolerantni družbi, kar jih je kdajkoli občutil – Avstraliji. Kakšno razsvetljenje! Na nas je, da se odločimo: balkanska ali pa zahodnoevropsko-avstralska vrednostna orientacija. Zanj je odločitev jasna. Kaj pa za nas? Morda je življenje tukaj, med še neizumrlo “balkansko” kulturno usmerjenostjo vseeno bolj privlačno. Morda je bolje živeti v t.i. civil societ y, kjer se je burek in grdo govori, kjer gre vse bolj počasi. Čeprav pa je tudi res, da se med ekscesnimi vrhovi bratstva in enakosti pojavijo doline kot je Bosna. Ali kot je ugotovil tudi Krygier sam: “Avstralija ni Nemčija: ni ne Goetheja ne Hitlerja”. V bistvu dolgčas, ali ne? Če predpostavljamo, da nismo edini, ki tako razmišljamo, potem bi lahko sklenili, da se med shizofreničnimi družbami v prehodu (ex- komunističnimi) v nov družbenoekonomski red pojavlja razočaranje pred zaenkrat še edino opcijo: dolgočasnim, a hkrati hiperaktivnim kapitalizmom z malce bolj humanim videzom. Med zahodnoevropskimi družbami pa Krygier povzdiguje tiste bolj liberalne. Poleg Avstralije, ki ga je motivirala, bi sem lahko prišteli še ZDA in Anglijo. Ne bi se ravno strinjali s trditvijo, da je v takšnih družbah najlepše živeti in da, če so izpolnjeni vsi njegovi kriteriji vzorne družbe, ta ne more biti revna in nepravična. Krygier misli, da v pravih demokracijah ni revščine in krivic. Če pa so, je to le zato, ker se ljudje niso dovolj potrudili pri razvoju svoje tolerantnosti in nenasilnosti, se torej niso dovolj poglabljali v takšna vzgojna čtiva, kot je ta zbirka esejev. A statistično imajo prav te države, ki jih Krygier tako ceni, najbolj neenakomerno distribucijo dohodkov, imajo relativno največ revnega prebivalstva, statistično skoraj enkrat več kot Slovenija. Potem tudi ni nenavadno, če prispeva Los Angeles več denarja za vzdrževanje javnega reda in miru (prenasičeni zapori, policija), kot pa za t.i. socialne zadeve. Krygier zna veliko povedati tudi o nekdanjih komunističnih državah, ki bi naj imele pred seboj še dolgo, od zahodnih tolerantnih demokracij shojeno pot. Predvsem v smislu razvoja civilne družbe in demokratične politične kulture. Kot da je razvoj linearen in kot da bomo prav vsi šli po isti poti. Za razvijanje osebne tolerance Krygier predlaga “potovanje”, spoznavanje drugih družb in kultur (tako, kot je on sam potovalec, hibrid, razpet med dve družbi, sin prebegle židovske družine). To potovanje je seveda lahko tudi miselno, s pomočjo knjige in hipotetičnih eksperimentov, kot je roman. Pravi, da bi post- komunistične družbe rade dosegle enako stopnjo razvoja brez tega potovanja. Pri tem se mu ni zapisalo, da so bile ravno v obdobju ekspanzije zahodnoevropskega kolonializma, ko so se srečale večje skupine ljudi, rojena (v smislu povezave med potovanjem in toleranco) nepričakovano velika sovraštva. Danes masovna potovanja seveda ne povzročajo tako velikih kulturnih šokov, kot tudi ne zažigamo in prepovedujemo romanov. Zakaj? Smo res postali bolj tolerantni? Ali pa smo skozi čas razvili kakšne znotrajkulturne institucije ali pa kar normativne obrazce, ki to preprečujejo. Morda tako, da nas zaščitijo pred tujim, da se nam tuje ne zdi več tako šokantno “drugo”. Vpliv drugih kultur na spremembo našega obnašanja je dandanes verjetno majhen. Vzorec, preko katerega preinter-pretiramo drugost, kvečjemu še potrdi našo identiteto. Knjigo odvržemo, če nam ni všeč, gledamo filme, ki so nam všeč in izbiramo vero, ki nam je všeč. Krygier bi lahko tudi trdil, da bo globalizirano (internetsko) spoznavanje drugačnosti prineslo revolucijo v razvoju tolerance. Čeprav amplituda, kot že rečeno, morebiti ni tako ekstremna kot včasih, pa takšen razvoj prinaša ravno toliko nove tolerance kot novega sovraštva. Kljub temu, da daje Krygier toliko na civilno družbo, sestavljeno iz skupin ljudi, ki najdejo v njej svojo identiteto, pa pozablja, da se identiteta vzpostavlja preko zavračanja, celo preko sovraštva. Ali kakor gre tisto: Ne moreš imeti rad sebe, če ne sovražiš 232 Čitalnica recenzije tistega, kar ti nisi. In če Krygier hvali lastnost sodobne civilne družbe, v kateri se med seboj nimamo preveč radi, hkrati pa se preveč ne sovražimo, gre to na račun identitete. In smo že tukaj: Kriza vrednot, ne vemo kam naprej in od kod, dokler končno ne začnemo nove vojne. Kot ilustrativen primer čudežno demokratične avstralske klime da Krygier ironično opazko, da se protestanti in katoličani na severnem Irskem streljajo, medtem ko v Avstraliji srečno bivajo drug ob drugem. Mimogrede, podobno poenostavitev je dal tudi Henry Kissinger o vojni v Bosni, ko je dejal, da je to konflikt zaradi vere in ne etničnosti, saj so vse bojujoče se skupine iz iste etnične skupine (Slovani). Enako smešna je tudi trditev, da se Srbi in Hrvati, ko pridejo živeti v Avstralijo, takoj “nehajo streljati”. Vsaj glede naših izseljencev v Avstraliji pa vemo, da bi se pripadniki različnih političnih blokov tam prej spustili na nivo fizičnega obračuna kot v Sloveniji, kjer še nekako gre. Lepi ideali, pozitivne sanje in upi, o katerih Krygier piše, ki bi naj bili motor “dobrega političnega”, se tako njemu, kot tudi nam zdijo povsem samoumevni. Morajo biti, je sporočilo, moramo jih gojiti in razvijati, skorajda: moramo jih realizirati in udejanjati, pa naj se zgodi karkoli. Ker vse drugo, kar ni ta ideal, menda ni vredno eksistence. Svoboda, enakopravnost, liberalna država, človekove pravice, so vse stara načela, rojena v obdobjih največjih frustracij in agonij. Vendar se ne bi bilo odveč vprašati, od kod ta permanentna težnja po spreminjanju sveta, po vsiljevanju takšnih in nasprotnih idealov, ki s seboj vedno prinašajo svoja nasprotja, nebesa in pekel. Lepša kot je obljuba po nebesih, strašnejša je grožnja pekla. Problem pa je v tem, da so takšni ideali lahko še kako resnični. Kako težko mora biti tistim, ki vse življenje prenašajo in verjamejo v neskončno prekletstvo v peklu. S tem, ko smo jim dali obljubo lepega nedosegljivega, smo jim uničili tostransko bivanje. S tem, ko ljudem vcepljamo naše predstave o idealih in če nam verjamejo, jim zagrenimo življenje. Hoteti nekaj ali ne-hoteti je že vnaprej obsojeno na neuspeh. In ker se danes tudi največjim racionalistom, vernikom v vzročno- po- sledične zveze, dozdeva, da se preveč stvari zgodi enostavno po naključju, da je danes čas konca ideologij, je pogosto bolje ali vsaj enako dobro kar tako ležati na soncu. Čitalnica 233 recenzije Mitja Reichenberg »...!« Du{an Rutar: Teolo{ki spisi. Bula, Dru{tvo za za{~ito ateisti~nih ~ustev; leto 1/99, {tevilka 00, Ljubljana 1999, 128 strani. Kristus ni odrešil človeštva. Njegova naloga oz.dolžnost sploh ni bila, da bi koga reševal. Imel je dolžnost, a ta je bila iz drugega registra. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Kar držimo v rokah, ni knjiga. Tudi slika ni. Ni kip in ni pesem. Ni molitvenik in ni priročnik za boljše življenje. Ni ubesedljivo. Je. Ima platnice, kot bi bila knjiga, pa vendar jo presega. S knjigo namreč lahko živimo, komuniciramo ali jo kakorkoli uporabljamo. Ta ‘stvar’ pa je dolžnost. Je Sedem in vse hkrati. Toliko o tem, kaj imamo pred seboj. Naslov Teološki spisi je natisnjen zato, da ima Stvar naslov. V njem je skrito pojmovno in stvarno to, kar lahko v Njej najdemo. Sicer pa – ali sploh kaj iščemo? Malo je še ljudi, ki so sposobni kaj iskati, saj je za pravega iskalca potrebno mnogo poguma in znanja, za znanjem pa se skriva mnogo vprašanj, za njimi je brez števila odgovorov in za njimi velik pogum nadaljnjih iskanj med Resnicami in Zmotami, ki nikoli niso to, kar so, ampak zmeraj kažejo na to, kar niso. In Teološki spisi to niso. Ste že čutili breztežnost izrečene misli, ki je zaplapolala v poletnem večeru in obvisela kot pahljača na drugi strani zaznavanja? Ne? Tudi prav. Potem niste pogumni. V rokah držati Ru-tarjeve Teološke spise je vprašanje poguma. Pa gremo po vrsti. Pogumno je razmišljati, še posebej danes, ko je svet prepoln lažnih ro-kohitrecev, klošarjev, prerokov in kapitalističnih samodržcev znotraj cerkvenih zidov, napolnjenih z dimom grmad, vzdihi heretikov ter vonjem pož- ganih čarovnic. Saj imajo preveč zaprta okna in srce, da bi lahko prezračili temne kote krvavočrnih oblačil. Kristus ni odrešil človeštva. Naša dolžnost je, da primemo Resnico spisov, ki jih je Rutar postavil med Resnico in Pogumom. Ljubiti. Ljubiti Resnico in ljubiti Pogum. Ampak najtežje je zmeraj na koncu: kako spoznati Resnico in Pogum? Preposto. Vedeti moramo, kaj Resnica in Pogum nista. Kristus je prišel izpolnit dolžnost. Nič drugega. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Je čas za smrt. Spogledovanje z njo je ena bistvenih Resnic Rutarjevih Teoloških spisov. Tako kot obvlada Freuda in njegove duhove, obvlada kompas Holandca, ki skozi megleno morje varno krmari duše v luč. Smrt je Pot in je Resnica. Ali ni prav to Kristus nekoč in nekje sam dejal? Njegova dolžnost je bila smrt. Tako kot je naša, samo nekateri delajo iz nje spektakel za nepismene plebejce, katerih nespamet je vir zaslužka pustnim šemam. Katera barva je prava? Bela, vijolična, kardinalsko rdeča, zlata, črna? Samo črna je vse barve. In prav zato je smrt tako božansko bela, da je ne zgrešimo med črnimi mislimi, med črnimi ideali, med črnimi kartami, med črnimi prsti, med črnimi kravatami, med črnimi krstami, med črnimi črkami sožalnic. Med črnimi mašami. Smrt je bela in samo njen je ves Čas. Ona je Čas in Čas je v njej. Teološki spisi jo imajo, vso nežno in nujno. In bog prebiva v njej. Samo v njej, ker je ona Pot in Resnica, o kateri je umorjeni Kristus spregovoril takrat, ko bi ga morali poslušati vsi in ne samo tistih dvanajst. Ampak to je spet nova zgodba. Mirno lahko trdimo: ko se izgubimo, se srečamo. Pa to ni paradoks. Znameniti napis v piramidi nas uči: zaspim, da se zbudim, umrem, da živim – in nam da vedeti, da nekoč ni bilo vse tako, kot je danes. Ljudje so radi živeli. Zato so tudi radi umrli. Prehod. Skozi ena vrat noter, skozi druga ven, iz sobane v sobano, kakor zgoraj, tako spodaj, kot na nebu, tako na zemlji, kot v življenju, tako v smrti. Danes se večina boji živeti. V to so naučeni. In Cerkev to uči in s pridom prodaja. 234 Čitalnica recenzije “Vse življenje so nas vzgajali in nam obljubljali to in ono. Zaklenili so nas pod postave in nam ukazovali, naj jih ubogamo. Uplenili so nas, ugrabili. Kot v zeleno oblečeni teroristi. Naganjali so nam strah v kosti in v nas vzbujali občutke krivde. Zlasti katoliška cerkev. In potem smo se bali vsega: novih idej, novih misli, novih dogodkov, novih oblik vedenja, drugačnega seksa, drugačnih ljudi, drugačnih svetov, drugačnih časov, gejev, lezbijk, prostitutk, hendikepiranih, muslimanov, sosedov, roditeljev, policajev, učiteljev, vojakov, postajenačelnikov, kardinalov, mafijašev, pedofilov, papeža, Freudovih duhov, Marxovih duhov itd., bali smo se vsega in vseh, le tistega ne, česar bi se upravičeno morali. Nismo se bali boga. In zato smo ga izgubili.” (Dušan Rutar: Teološki spisi, str. 29–30). Ne bojte se. Vse je Pot. Vera v Pot je vera v Smrt. Lahko jo preoblečemo ali ji nataknemo drugo ime, pa vendar bo ostala v bistvu zmeraj snežno bela, kot čista misel. Kot nepohojen sneg ali obleka nekdanje neveste, še preden so se v njo obrisali črni prsti pogube Življenja s pridigami in grehom. Edina prava barva je zato bela. Kristus je bil subjekt v pristno heglovskem pomenu besede. Biti subjekt namreč pomeni biti meja sveta. Tako Hegel, ki ga ni mogoče preseči. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Subjekt v današnjem svetu je zguba. Rutar se obrne na Freuda s prepričljivimi pogledi, za katere vsi vemo, da so lahko le preobrazba duha. In prav to je danes največji greh, ker Cerkev grehe sproti proizvaja in ne odpušča, saj ni kaj odpustiti, tako kot ni mogoče ničesar spremeniti. Vse je lahko edino hkrati prisotno in vsepojmovno, zato ustanavljanje novodobnih izhodov ne vodi prav nikamor, samo v nov krog, po katerem se bodo razsvetljeni pripeljali na izhodiščno točko in hvalili imaginarnega sprevodnika ter vlakovodjo, kako dobro da sta opravila svojo nalogo, ker se jim na poti od tu do nikamor ni nič (hudega) pripetilo. Nič. Monolog s Freudom zapiše Dušan Rutar kot poglavje. Moč njegovega jezika nam odkriva ekstatične razlage cerkvenih statičnosti in nesmis- lov v vojaškem konceptu, saj razmišljanje ni potrebno zato, da bi nekaj razumeli; razum je vodljiv, še posebej, če ga oplemenitimo z ideologijo, ustrahovanjem in grožnjami, kot je to uspelo Cerkvi. Upirati se. Za vsako ceno in vsakomur. Pastoralcem, komunalcem, padalcem, zavojevalcem, industrijalcem, igralcem, bralcem, fevdalcem, Xefelptoisvalukralcem ... Vsem. In z lastnim srcem. Subjekt je meja sveta. Kristus je bil meja sveta. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Duh je brezmejen. Kot ljubezen. Kot pogled. Kaos je najvišja oblika reda in zato je ljubezen kaotična. Izhaja iz Duha in se v njega vrača. Teološki spisi nas soočajo z dvema temeljnima religijama: resnico in ljubeznijo do resnice. A ko se podamo na pot iskanja in sprejemanja prve in druge, naletimo na mnoge užitke. Ne se jih otepati, sprejemati jih in, kot to dovoljujeta Rutar in Freud, povzpeti se preko njih v stanje brez greha. Greh je izum Cerve in njenih lajnarjev, ki na poti očiščevanja umažejo najčistejše misli in pohabijo najhitrejšega konja Moči. Moč pa je Velika Mati in kraljuje v Duhu, kajti od tam izhaja vse, kar nas pelje v varno zavetje Smrti, od tam pa spet naprej v nov užitek. Meja sveta je v spoznavanju resnic in v odločitvah delati dobro. Pa ne, ker prinaša dobiček, ampak ker prinaša užitek. Tako ob veliki noči, kot ob pustu ali za prvi april. Vseeno. Iskati in postavljati meje pomeni iskati resnico onkraj razumevanja greha, ki ga je tako težko doseči. “Ko človek pride do konca sveta, izstopi. In odide v nek drug svet. Ne odide zato, ker ga onkraj čaka objekt želje, ampak zaradi čistega dogodka. Dogodek je sublimacija v najčistejši obliki, ki jo zmore človeško bitje. In kdaj je pravi čas za ta dogodek? Ko leže večer, zima zaspi, v snegu pa ostanejo stopinje. Kot spomini. In potem sanjamo spomine in se spominjamo sanj.” (Dušan Rutar: Teološki spisi, str. 30). Zablode čredniškega malikovanja zvonov in osvetljenih fasad v večernih pokrajinah širom te dežele nas lahko navdajajo edino z bojaznijo, da se okoli luči zbirajo samo netopirji. Zaletavajo se v njih in jih želijo doseči. Preseči. Kako dobro, Čitalnica 235 recenzije da so samo netopirji in dobro, da so tako neumni. Sicer pa – kdo je že videl leteče miši? Letijo lahko samo cigani in to – v nebo. Biti subjekt pomeni vračati se k sebi kot meji sveta. Ne pomeni biti subjektiven, kot verjamejo znanstveniki in se trudijo, da ne bi bili subjektivni. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Varnost. Svet je poln varnosti. Vsi in vse skrbi za varnost. Popolnoma smo obdani s sistemi, ki nudijo varnost. Pred bakterijami v naših kopalnicah in na posodi, v vodi in v postelji. Madeže na obleki odstranimo z varnimi pralnimi praški, ki ne povzročajo razpada rib v vodi. Vrata za varnost pred vlomilci. Predpisi za varnost pred okužbami z govedino in perutnino. Za varnost pred ne-filtriranim zrakom, aidsom, trebušno slinavko in blaznostjo. Za varnost smo zgradili celo norišnice. Za čigavo varnost: enih zunaj in drugih znotraj? Varno jih je (raz)ločiti. Imamo varnost pred računalniškimi virusi, ki hrustajo naše varne virtu-alne svetove, varnost za zaprtimi vrati politikantov, varnost pred zlomom finančne borze, varnost pred zračnim napadom Tralfamadorcev, varnost pred spoznavanjem samega sebe. Tako smo obdani z varnostjo, da je res prav vse na svojem mestu. Torej smo varni. Za druge in zase. Tako je naša edina naloga verjeti v varnost in s tem ne verjeti v nevarnost. Kdo in kaj pa nam daje varnost pred vdorom pridigarjev, dušebrižnikov in kičastih frazerjev? Nič in nihče. Ni kondoma, ki bi jih zadržal. Vračanje k sebi je dolžnost in je zakon. Je tudi ljubezen: ko Kristus izpolnjuje zakon, ljubi vse ljudi. Ljubi jih kot subjekt. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Ljubiti je več kot razumeti. Ljubiti je nič in hkrati vse imeti. To je nekoč nekje zapisal pesniško razigran duh. Ali sploh lahko kako drugače izrazimo pripadnost ljubezni, ki je tudi dolžnost in zakon? Beseda je še vedno pri bogu poudari Dušan Rutar in nam dovoli, da odgrnemo zaveso zaveze med umom in zablodami. “A vse skupaj je še mnogo hujše in bolj zapleteno, kot si želimo. Če hočemo kaj razumeti, na svet ne smemo gledati samo iz svojega zornega kota, ampak moramo storiti še nekaj. Nekaj, kar nas je naučil Hegel, ko je dokazal, da je svet vselej odtujen od sebe. Prav zaradi tega razumevanje resnice terja odtujitev od te odtujenosti. Šele na ta način bomo razumeli, kako nastaja resnica in kako jo sami zastopamo. To je še zlasti pomembno danes, ko zlasti krščanski trdijo, da bodo premagali odtujenost kapitalističnega sveta s ponovnim uvajanjem vrednot, vzgoje, družine in domačega ognjišča itd. Skušali bomo pokazati, da nas resnična odtujenost, če jim bo uspelo, šele čaka.” (Dušan Rutar: Teološki spisi, str. 104). Ni slučaj, da se vse začne in konča pri besedi. Tudi ljubezen je beseda. Torej gre za izrekljivo stvar. In vse, kar je izrekljivo, je torej postavljeno v svet verbalnega. Verbalno in pojmovno področje pa nista nikoli povsem zraščena, saj je med njima široka vrzel neuporabnosti. Kategorije iz enega nimajo kaj početi v drugem in obratno, za lažjo manipulacijo pa naredijo retorični žonglerji kremo iz obeh in jo ponudijo kot zmes, v kateri je kar največ – sladkorja. Da se bolj vleče in hitreje pokvari zobe. “Besede imajo pomene v svetovih, ki jih ustvarjajo, človek lahko živi le v svetu pomenov, kajti jezik je mrtev, besede so mrtve, človek kot bitje besed je mrtev. Živ je le, če postane bitje pomenov.” (Dušan Rutar: Teološki spisi, str. 105). Tako smo postali podložniki besed, izrečenih, napisanih. Podložniki znakov in verjetja vanje. Pa če so pravi ali ne: znaki, črke, pojmi. Novi znaki, novi pojmi, nove manipulacije, novi prijemi spektakla: vidimo se doma. Ni tako pomembno, kaj je zapisano v svetem pismu: pomembno je izpolnjevati dolžnost. In ta je ena sama. Kristus je to natančno vedel. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Kdo je resnično svoboden? Samo suženj. Ali smo danes še sploh sposobni kupiti kruh? Ne. Prijazne prodajalke nas ob naši prošnji vljudno vprašajo po znamki, obliki, izvoru, kategoriji, velikosti kruha, ki si ga res želimo. Pa si ga? Ali si 236 Čitalnica recenzije ga sploh lahko še? Ali obstaja le kruh? Kako ga prepoznati? Kupimo kruh in smo v dilemi: smo kupili pravega? Kaj pa če bi mogoče morali drugega, ali tretjega ali prvega? Smo kupili tistega, ki si ga želimo? Po čem smo ga prepoznali? Le kako smo lahko tako slepo gotovi? Tako hitro zadovoljni z odločitvijo? Katastrofa. Kruh je beseda. Ni pomembno, kako jo zapišemo ali izrečemo. Pojem je tisto, kar želimo kupiti. Pojma ne moremo kupiti. Kruha ne znamo imenovati. Preprosto ga ne znamo več definirati. Nemogoče ga je sploh definirati. Preveč ga je. Preveč besed za en sam kruh. Kruh je lahko samo eden. Tako kot je dolžnost lahko samo ena. Dušan Rutar izpolnjuje dolžnost in mi jo, ko to zapisujemo, izpolnjujemo z njim. In ker ima dolžnost svoje ime v pojmovnem svetu, je ne moremo izgovoriti, lahko jo le izpolnjujemo. Ni kot današnji kruh z znamko, obliko, posebnostjo in velikostjo. Je kot smisel, ki nam daje uvid v Resnico. In tudi ta je ena sama in prebiva v Dolžnosti. Niso pomembni vzponi na gore sveta, saj tam ni ničesar, kar bi ne bilo v dolinah, ni potrebno pozlatiti malikov, da bi jih ločili od plevela, saj ne verjamemo v podobe, spravo in marsovce, ni potrebno imenovati dolžnost, da bi se zatekali k njej kot k besedi in k njenemu spoznanju kot virtualnemu cilju, ni potrebno postavljati oltarjev, da bi na njih darovali Pandorino skrinjo z upanjem vred, ni potrebno graditi samostanov, da bi bili ljudje najdeni, saj sploh niso izgubljeni, dokler jih nekdo v imenu nekoga ne prične preganjati kot zlikovce, sploh pa niso potrebne besede. Tudi pomembne niso. Pomembno je samo izpolnjevati dolžnost. A o tem so že spregovorili. Kristus je s svojo držo subjekta, ki je prišel izpolnit zakon, spravil ljudi in boga. Sprava pomeni odnos med človekom in bogom, in ne med ljudmi. Najprej je odnos do boga, šele nato je odnos do drugih ljudi. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Berggasse 19. Dunaj, Avstrija. Freud je izpolnil zakon. Postal je zakon. Virtualnost se je pričela že s križanjem Kristusa, saj je dokazal, da njegov Duh prebiva drugje, pri bogu, kar je bilo za ta- kratne ljudi droben nesmisel, za večino pa je to ironija par excellence, saj drugje kot tukaj in sedaj sploh ne obstaja. Mnogo po orbiti razmetanih mislecev je še danes takšnega zmotnega mnenja. Obstaja tudi drugi svet. Pa ne Telekomov. Ni internet. Ta spada v isti svet. Tisti drugi svet je svet Duhov. Od tam prihajajo impulzi in strasti, od tam so vse bojazni in veselje, tam rastejo sadeži na drevesu zadovoljstva in spoznanja, tam je veroizpoved dober štos in kapital Microsofta kaplja v morju prozornih vil in drobnih škratov, drug drugega ščipajočih v nos. To je svet Duhov. Od tam prihaja tudi zakon, ki ga je Kristus izpolnil. To je edini kraj, kjer je možna sprava, saj tam biva bog v Ljubezni in Resnici, ki je sama na sebi vse to. In ves dan je lahko sobota popoldan, če se nam to kakorkoli zdi pomembno. Sicer pa tam tako ali tako ni nič pomembno, tudi sobotno popoldne ne. Tam je vsepovsod Berggasse 19. Kot spomin in opomin na nekaj, kar bi na tem svetu naj nikoli ne bilo pozabljeno. Današnji človek še ni pripravljen na Duhove. Niti na te iz sedanjosti, še manj pa na tiste iz preteklosti. Duhovi so zanj svet nekakšnega spi-rituala in ne svet razuma. Tja pa ne vodijo nobena vrata. Tako je tudi Freud prišel izpolnit zakon. Spravil je sanje in resničnost. Preteklost in prihodnost. Želje in razum. Um in duha. Nas z nami. In na koncu je zmeraj pomiritev, sprava, kot nas je takrat poučil kralj Ojdip. Bog ni instanca, ki ima voljo in lahko izpolnjuje naše želje. Prositi boga za izpolnitev želja je blasfemija. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Kataklizma v današnjem času je vseobsegajoči trzljaj želje. Želje, ki se ne da izpolniti, ker je njena izpolnitev v njej sami. Kako prositi tistega, ki je sam objekt edine želje za njeno izpolnitev. Padli angeli so bili posledica neizpolnjene želje, ostali angeli so milni mehurčki – želje sploh ne poznajo: ne kot subjekti ne kot objekti. In zato so lahko angeli in imajo perutnice in so brez spodnjic. V spodnjicah se lahko namreč še zmeraj Čitalnica 237 recenzije skriva nekakšno drobna želja. Vsepovsod trčimo na prenapete želje: na poti v Evropo, v kvizu na televiziji, pri poljubljanju žabe in lovljenju zlate ribice, pri studencu s cekini, pod oltarjem in podobicami, za grmom v Tivoliju, v popevkah in filmih, po telefonu, v gostilnah in javnih hišah. Povsod so kraji za izpolnjevanje želja. Morda pa obstaja samo ena želja. Ena sama samcata, neizrekljiva, pa vendar resnična. Želja brez izpolnitve. Želja po bogu. In ker je želja po bogu in bog želja, je neumno ga prositi za kakršnokoli izpolnitev. Ali kot pravi Rutar: “Nazarečan ni nikoli zagovarjal celibata, postavil ni nobenih redovnih pravil, niso ga zanimale hierarhične ureditve, ni verjel, da je potreben noviciat, pričakoval ni nikakršne vstopne obljube, zaobljube in prisege zvestobe. Njegov nauk je bil jasen: ne zanimajo ga pobožne vaje, ne zanimajo ga dolge molitve, ne zanimajo ga lepa nova oblačila, ne zanima ga pokornost, ne zanima ga blišč, ne zanima ga spektakel. Nazarečan je bil spontan in svoboden. Nobene vzgoje ni potreboval, nobenih pastirskih pisem, nobenega vodenja. Potreboval je le odprtost do boga ter vstrajanje v negotovosti prihodnosti. Vsega tega pa cerkev ne zmore, zato nima nobene pravice soliti ljudem pamet.” (Dušan Rutar: Teološki spisi, str. 92). Kataklizma. Edini pravi odgovor na današnji čas. Samo v njej se bo lahko Noetova barka ponovno zazibala, tokrat na valovih milijon bebastih radijskih postaj in televizijskih pop frekvenc. In ne bo imela s seboj po dva primerka živali, saj bodo vse ostale pri Orwellu in trgovale s človekom, kot se za prašiče spodobi. Tudi goloba z oljčno vejo ne bo, ker ne bo želje, da bi našel kopno. Vse kar bo na barki, bo Noe. In to bo vse, kar bo ostalo. Samo en N, pa en O in E. In takrat bo Kristus pogledal proč in zaprl nebesa in človek bo spoznal, kaj je bila njegova edina želja. In morda se bo takrat pričelo novo stvarjenje brez vseh teh drobnih računalniških napak. Bog je, ki je. Kristus je bil subjekt. Descartes je vedel, da lahko ustvarja oz. kreira le subjekt. Ta nujno verjame v boga, ki jamči za vse, kar lahko je. Jamči za resnico. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) Sem, ki sem. In kot takšen tone v pozabo. To je očitno premalo. Človek potrebuje trdnejše dokaze in oprijemke, da zadrži neko Resnico o obstoju pri življenju. Sem, ki sem, je izjavil bog, ko ga je Mojzes v gorečem grmu ogovoril z bebavim vprašanjem: kdo si? Tragedija napačnih vprašanj na napačna ušesa se očitno vleče že iz pradavnine. Spomnimo se samo znamenitega infantilnega vprašanja Eve, zakaj pa naj ne bi jedla navadnega jabolka z nekega prepovedanega drevesa. Toda jedla je. In bilo je drevo Spoznanja. Bog je to vedel, zato ji je to tudi dovolil. Bil je pravi čas. Torej je Eva dobila Spoznanje in ga dala nato Adamu. Žalostno pri tem je, da so pisuni nekakšnih božjih postav zgodbo izkrivili do te mere, da so prejšnje stanje imenovali rajski vrt (življenje brez spoznanja), potem pa je sledil bajeslovni pregon od tam v današnje sranje. Larifari. Spoznanje še zmeraj obstaja. V konici Rutarjevega pisala, v večpomenskosti njegovih Teoloških spisov in nenazadnje v njegovi glavi. Le pravi kanal je potrebno poiskati in že smo tam. V spoznanju namreč. Nemnogo ljudi si je ali si bo ogledalo film Kocka (The Cube). Še manj ljudi ga bo razumelo. V peščici, ki ga bo razumela, se večina ne bo strinjala z njegovim poslanstvom. Tisti, ki bodo ostali, ne bodo hoteli več iz kocke. V svet bodo torej odšli samo Drugi. In ti si bodo ustvarili nov svet, samo zase, po svojih merilih in postavah. In množili se bodo in ustvarjali družine, natanko takšne kot so sosedove in ne bodo več ločili svojega in sosedovega avtomobila in žene, moža in papige. Živeli bodo složno, se držali za roke in ob praznikih pekli kekse. In duh božji bo vel nad njimi, kajti oni bodo ljudstvo, nad katerim bodo dušni pastirji imeli vso svoje veselje. Zato pa: Bog ni ničesar ustvaril. Ljubiti ljudi pomeni izpolnjevati dolžnost do boga. To je vse. (Dušan Rutar, Teološki spisi, str. 3) 238 Čitalnica prikazi in pregledi Frank Furedi Culture of fear (Risk taking and the morality of low expectation) Cassell, London and New York, 1997; 184 str. Frank Furedi na canterburyjski univerzi v Angliji predava sociologijo. Njegovo temeljno raziskovalno področje je odnos med spremembami in zaznavanjem družbenih problemov in v zvezi s tem je tudi osrednja teza Kulture strahu. Avtor nam na 175 straneh lepo berljivega teksta osvetljuje svoje stališče, da se v zadnjih dveh desetletjih, pod vplivom določenih sprememb, namreč razpada tradicionalnih socialnih struktur, individualizacije osebnega življenja in pa naraščajoče zavesti o nevarnostih, ki od vsepovsod prežijo, vzpostavlja nove vrste morala, ljudje pa ji podlegamo. Njegovo ključno izhodišče v zvezi s prehodom iz starega v novo je, da po razpadu skupnostnih entitet (kot so jedrna družina, fiksno določeni statusni in razvojni prehodi ipd.), katerih samoumevnost je posameznikom omogočala varnost, med ljudmi zavlada pomanjkanje varnosti. Družbene institucije pa se na nastalo stanje odzovejo tako, da skrb za varnost in zdravje postopoma pretvorijo v nov način povezovanja in pa, čemur avtor pripisuje še mnogo večjo pomembnost – obvladovanja družbe. Glede same strukture knjige je potrebno omeniti, da je ne določajo toliko poglavja, kot so osnovne teme dejansko navzoče ter skoraj enakomerno obtežene skozi vse pisanje, le da so v različnih poglavjih podprte z različnimi primeri in različnimi viri. Avtor nas v sedmih poglavjih, ki sicer nosijo obetavno pestre naslove (Eksplozija tveganj, Čemu panika?, Kultura zlorabe, Svet nevarnih tujcev, Komu lahko zaupaš?, Novi predpisi za vedenje in Sklep – Prilagoditev nemoči) po različnih poteh vodi do svojih zaključkov. Kjerkoli bralec knjigo odpre in začne čitati, tako obstaja velika verjetnost, da bo naletel na eno in isto temeljno sporočilo, če ne eksplicitno, pa seveda vsebovano med vrsticami. Res pa je, da ima avtor mnogo idej, pa tudi materiala, vzetega iz medijev, javnega ter vsakdanjega življenja, kako svoje osrednje sporočilo bralcu osvetliti. Razlogov za zamenjavo moralnega diskurza je vsekakor več. Furedi v začetnem delu knjige kot pomembne navaja naslednje: Prvič, (klasični) moralni diskurz je iz mode. Tudi mnenjski vodje se od njega vse bolj distancirajo. In sicer zato, ker je izgubil zmožnost vpliva na različne dele družbe. Ne le iz razloga, ker ta postaja vedno bolj fragmentirana in individualizirana, pri čemer promoviranje vrednot, ki so nam vsem skupne, naleti na oviro hetero-genosti pričakovanj in življenjskih stilov, pač pa je res tudi to, da tradicionalna morala pogosto ne deluje več moralno. Jedrna družina, na primer, je spoznana za leglo patriarhalnega izkoriščanja. Drugič, pojavi, kot je naraščajoče umikanje ljudi v privatnost, so povzročili, da se ni več utemeljeno zglašati na skupnost. In tretjič, zavest o tveganju nosi s seboj, in pravzaprav kar ponuja, svojo lastno moralo. To pa je, o čemer nas prepričuje avtor, v osnovi vendarle vsiljena morala, ki od posameznikov zahteva, da se ravnajo po zakonu varnosti. Nova morala spodbuja pazljivo in samo-omejujoče vedenje. Hkrati pa obsoja tiste, ki sebe ali druge spravljajo v tveganje. Njen vpliv na vsakdanje življenje je daljnosežen. Avtor z mnogimi, iz vsakdanjega življenja vzetimi primeri ilustrira, da so celo osebnostne navade, kot so seksualnost in uživanje hrane ter alkohola, pod stalnim nadzorom te perspektive varnosti. Nekateri teoretiki, npr. Beck, značilnosti ‘osvobojenega življenja’ vidijo predvsem v povečanju in izboljšanju izbir, v možnosti, da si posameznik izbere lastni življenjski stil. Becku in ostalim akademikom, ki menijo, da je osvoboditev posameznikov njihovih socialnih vezi kreativni proces, sporoča Furedi naslednje: Atomi-zirani posamezniki, katerih medsebojne vezi so šibke, so dejansko posamezniki z ne zares velikim smislom za individualne aspiracije. Slabljenje socialne kohezije pomeni, ironično, zmanjševanje smisla za osebnostno avtonomijo. Manjšanje solidarnosti in tudi slabljenje zaupljivih odnosov v družbi pomenita toliko večjo nemoč ljudi kot posameznikov. Žal socialna izolacija ne spodbuja kritičnega mišljenja. Posamezniki, prepuščeni sebi, so mnogo bolj preplavljeni z duhom negotovosti kot pa da bi zaupali razvoju svoje kritične misli. Glede poveličevanja tolikih izbir, ki so ljudem na novo odprte, pa pravi naslednje: Ljudje so s tem prisiljeni izbirati, če to hočejo ali ne. Druga tema, v okvire katere avtor postavlja sliko družbe kot ‘tovarne preplaha’ je tema tveganj. Individualna tveganja izhajajo iz dejstva, da lahko posameznik zaradi individualiziranih in pluraliziranih življenjskih oblik vse bolj izbira med različnimi življenjskimi stili, da lahko teoretično celo po mili volji spreminja svojo identiteto, vendar pa hkrati za vse to prevzema nase tveganje. Globalna tveganja pa so povezana z naravo, ki človeku postavlja meje. Teoretik Beck jih v svojem delu Družba tveganja, katerega osrednja tema sta ravno obe vrsti tveganj, postavlja v kontekst ekologije. So pravzaprav učinki človekovih posegov v naravo, najpogos- Čitalnica 239 prikazi in pregledi teje nevidni, latentno delujoči. Prav zato zavest ljudi o globalnih tveganjih pogosto ne more temeljiti na njihovih neposrednih izkušnjah, pač pa temelji na kavzalnih interpretacijah, izraženih v terminih znanstvenega (ali anti-znanstvenega) vedenja o njih. V tem smislu so ta tveganja odprta socialni konstrukciji, s tem pa tudi, kar je v pričujočem delu avtorjeva posebna skrb, manipulacijam. Izzive oz. naloge tim. svetovne družbe, ki jih narekuje nastalo družbeno stanje, nekateri, nekoliko bolj pragmatično naravnani avtorji (npr. Giddens), definirajo kot, s predpostavko priznavanja in sprejetja procesov globalizacije, ustvariti nove vrste družbeno solidarnost in pa reagirati na ekološke probleme. Na oba izziva oz. nalogi se odlično navezuje Furedijeva teza, po kateri se oboje, tako nova oblika družbene solidarnosti kot tudi reakcija na ekološke probleme že dogaja, le da na nič kaj spodbuden način. Ena od posledic vse večje povezanosti oz. omreženosti sveta je tudi ta, da informacijske lovke medijev zahodnih držav sežejo že vsepovsod in si prisvajajo moč interpretirati vse več dogodkov. Posledica te spremembe pa je med drugim tudi, da so ljudje pod vplivom medijev ne le bolje informirani, v nevtralnem smislu, pač pa tudi bolj (lahko bi rekli tudi bolje) prestrašeni. Pomembno vlogo pri oblikovanju družbene percepcije vseh vrst nevarnosti in tveganj (tako glede ekoloških, kot tudi ostalih vrst onesnaženja; avtor poudarja poleg onesnaženja okolja tim. moralno onesnaženje, ki v družbi proizvaja moralno paniko, obsedenost z zlorabami in iz tega izhajajoč obujen puritanski etos), imajo po avtorjevem videnju mediji. Dejstvo, da so nekatere vrste nevarnosti preko mere razvpite, medtem ko so druge popolnoma prezrte, je v veliki meri njihova odgovornost. Vprašanje vloge medijev se prepleta skozi celotno delo, na kar bralca pripravi že pogled na platnico knjige, opremljeno s tipično-zastrašujočimi naslovi iz tiska, na primer, Doktorji svarijo pred grozoto drog. V poglavju z naslovom Novi predpisi za vedenje Furedi pojasnjuje, kakšno vlogo imajo tveganja pri vzpostavljanju nove družbenosti. Ta so, kot trdi, osnova za nov mit, mit varnosti in odgovornosti, v kar so se transformirala preko različnih družbenih inštitucij, delujočih v to smer. In ta mit, tako kot vsak, se v nekaterih vidikih sklada z realnostjo in v drugih ne. Vprašanje, s pomočjo katerega lahko nadalje sledimo avtorju, potemtakem ni le, zakaj bi nas kdo hotel strašiti, pač pa tudi, kdo je tisti, ki določa, o katerih nevarnostih bomo bolje in o katerih morda sploh ne obveščeni. Tveganja se torej spolitizirajo, kar z drugimi besedami pomeni, da začno tvoriti ugodno klimo za uspevanje ter širjenje nove morale in novih taktik obvladovanja ljudi. Atmosfera, ki jo tak pristop, namreč opozarjanje ljudi, s ciljem, ohranjati jih obrzdane, ustvarja, zanje seveda ni spodbudna ali opogumljajoča. Ne vodi jih k samostojnosti oz. kreativnosti, še manj k eksperimentiranju ter samostojnemu reševanju problemov, individualnih ali skupnih. Posameznika postavlja v vlogo žrtve, potrebne pomoči in zdravljenja, pripomočkov za bolj zdravo življenje, naprav za zaščito pred zunanjim svetom (ki jih na veliko proizvaja industrija za osebno varnost) in nato še pomagal za življenje v izolaciji. Pa spet pomoči pri spopadanju z izolacijo, a tudi obnovitve lastne nedotakljivosti in tako dalje, protislovja pač ohranjajo krog zaprt. Skrivnost uspeha novega načina kontroliranja ljudi je torej v dejstvu, da je pomembneje, kot kaj ljudem vsiliti, kako jim to vsiliti. Nova logika moraliziranja je, kot jo na nekaj mestih imenuje Furedi ‘recikliranje starih prepovedi’, z namenom in tudi posledico regulacije individualnega vedenja. Ker v imenu varnosti in zdravja zahteva odgovornost ter samokontrolo, ker pri svojem razglašanju uporablja tudi tehnične termine in pa, ker v glavnem nagovarja vsakega posameznika ločeno, naj ne bi zvenela moralizirajoče. A gre le za subtilnejši diskurz, ki ga je že zato teže sprevideti. Dejstvo je, da smo v imenu zdravja in varnosti mnogi od nas pripravljeni sprejeti zapovedi, ki bi se nam zdele vsiljene ali avtoritativne, če bi prihajale od kakega tradicionalnega lika. Naslednja tema, ki je v ospredju posebno v zaključnem delu knjige, je tema solidarnosti in občutka pripadnosti. Če sta bila oba pojava še pred časom samoumevna za življenje v skupnosti, ju je dandanes družba vse bolj zmožna občutiti le preko skupne odgovornosti do trpljenja nekih njenih članov, izraža svoje stališče, ki mu je žal težko oporekati. V današnji družbi se poveličuje samokontrolo ljudi, njihov pogum pri prenašanju stresa, njihovo sposobnost trpeti in biti žrtve nemoči. Preko poveličevanja trpljenja družba legitimira svoj strah pred tveganjem, je Furedijevo pojasnilo takega stanja. Tako družbeno stanje posameznikom sporoča, da je bolje trpeti kot tvegati, pokazati svojo moč ali stopiti v akcijo. Govori celo o gradnji družbe na temelju trpljenja (na veliko se namreč promovira, kako trpljenje človeka naredi boljšega), o ‘kulturi žrtve’, skratka, o žrtvi kot moralnem vzoru. Posebej še mediji predstavljajo trpeče kot moralne zmagovalce. Žrtve naj bi opozarjale vse ostale, kako nevaren je svet in s tem, da so drugim lekcija, naj bi bilo njihovo trpljenje še dodatno osmišljeno. Tisti, ki so tvegali in slabo končali, so ponavadi pospremljeni z občutno manj sočutja ali osmišljanja njihove tragedije, so zgolj lekcija, da je živeti neprevidno smrtonosno. Vsak nesrečni dogodek je interpretiran kot indikator ogromne nevarnosti. Po motu, ne pustite, da se možnost 1 : milijon zgodi ravno vam. Medijska fas-cinacija s fenomeni, kot so serijski morilci, poleg dejstva, da je to pač ekonomsko donosna kost za krvi in senzacij željno gledalstvo, tudi dokazuje, kako se z najbolj redkimi in izrednimi dogodki afirmira grožnjo, da se lahko vsak trenutek zgodi karkoli strašnega. In družba celo pri tako brezsmiselnih dejanjih, kot so množični umori, reagira z obupnimi poskusi iskanja smisla. Furedi ob tem navaja primer poboja šestnajstih šolarjev, ki se je zgodil leta 1996 v neki angleški vasici. Take dogodke, pravi avtor, družba interpretira kot 240 Čitalnica prikazi in pregledi manifestacijo zla, ki lahko zajame vso družbo. Polarizira lastnosti, tako da žrtvi pripiše vse najboljše in storilcu samo zlo. Preko pripisovanja vsega dobrega žrtvi se tako vzpostavi družbena kohezija. Lahko si le zamišljamo, koliko sovraštva se v taki družbi, ki se legitimira in povezuje po poti sočutja do žrtev, zgrinja na storilce. Furedi storilcev, katerih dejanja imajo tragične posledice, sicer na nobenem mestu ne opravičuje. Napoti pa nas k razmišljanju, da je prav tako tragično – in po tem red-kokdo vpraša, da družba rabi umor šestnajstih otrok, da jo sploh zajame splošna javna reakcija oz. da je občutek vzajemne skupinske odgovornosti, ki ga spravijo na površje šele tako ekstremni dogodki, res zelo šibak. V okoliščinah, kjer so realne nevarnosti prerasle v način povezovanja, a tudi obvladovanja ljudi, pa se s samim individu-umom dogaja nekaj, kar Furedi imenuje ‘erozija subjektivnosti’. Gre za to, da je v kontekstu globalnih tveganj ter vseh negativnih posledic človekovega dosedanjega razvoja oz. napredka, človek označen za destruktivnega, samemu sebi in svoji vrsti nevarnega. Človeka se istoveti z zlorabljanjem, onesnaževanjem in uničevanjem okolja. Po drugi strani pa družba ne zahteva zares odgovornosti za nič, kar je človek v smislu napredka ustvaril oz. storil. Z očitki in obsojanjem same človeške narave ljudi ne mobilizira, niti jih ne pripravi do tega, da bi se konstruktivno zamislili. Furedi je mnenja, da sumničav in nespodbuden odnos do človeka privede do ravno nasprotnega stanja, ki ga dobro opiše stavek, saj nič ne moremo. Ustvarjena klima skepse in nezaupanja do vsega človeškega poraja cinizem tudi do vseh družbenih institucij, saj jih je izumil človek. Četudi je obsojanje človeka za nemil odnos do narave, in tudi do svoje vrste v njej, do neke mere gotovo utemeljeno, pa Furedi ugotavlja, da naraščajoči cinizem nikomur ne koristi. Brez alternative lahko vodi le do zaključka, da je vsaka človekova intervencija vredna suma in nezaupanja. V sklepnem poglavju, ki nosi naslov Prilagoditev nemoči, Furedi v družbi, kot jo slika, določi mesto tudi poklicem pomoči. Zaradi individualizacije, preloma s tradicionalnimi vezmi ter s tem tudi z nekdanjimi oblikami solidarnosti in pa viri zaupanja se očitno pojavlja manko na področju kolektivnosti. Različne samo-pomočne skupine, linije pomoči in profesionalna svetovanja se porajajo kot nadomestilo za pravo socialno mrežo oz. pristnejše vezi med (dejansko vse bolj izoliranimi) posamezniki. Ljudje se zunanjim in notranjim težavam prilagodijo, ter razvijejo pogled nase kot na nemočnega, kar poraja sprijaznjenost, otopelost in pasivnost. Sprejmejo vlogo nekoga, ki potrebuje pomoč, zdravljenje in zaščito, kar naj bi jim nudili različni poklici pomoči. Vse skupaj pa ne naredi mnogo v smeri reševanja problemov, pač pa le prilagodi ljudi njihovi nemoči. Furedijev glavni očitek poklicem pomoči je, da ljudi ne usmerjajo k izkušnjam njihove lastne moči oziroma jih od teh celo odvračajo. Da torej delujejo v skladu z značilnostmi, ki jih pripisuje celotni družbi, družbi žrtve in strahu. Avtor navaja, in v delo kritično umešča, na področju sociologije ključne teoretike tim. refleksivne moderne, Becka, Giddensa, Lasha in druge. Medtem ko se na nekaterih mestih na njihovo teorijo naslanja, pa jo drugje uporablja kot izhodišče za polemiziranje in njihove postavke na mnogih točkah postavi na glavo. Nasploh avtorju mnogi viri služijo za ilustracijo pojavov, povezanih s širjenjem nove ‘religije varnosti’ oz. z zastraševanjem ljudi, posebno članki iz britanskih oz. ameriških časnikov, ki so takega čtiva očitno prepolni. Primere, ‘uvožene’ iz Amerike, avtor (kot Britanec), nekje očitno in drugje v podtonu, razmejuje od domačih, predstavlja jih kot še za stopnjo hujše (oz. banalnejše ali manipulativnejše) od tistih britanskih, pa zato toliko bolj poučne, v smislu, je to tisto, kar nas čaka?! Čeprav je po drugi strani res, da je v bibliografiji (ki je podana na koncu vsakega poglavja in zbrana tudi na koncu) mogoče zaslediti tudi dobršen del ameriškega, a po naslovih sodeč vendarle kritično usmerjenega čtiva. Furedi vsekakor poda prodorno, še bolj pa, glede na značilnosti današnjega časa, umestno kritiko družbe. Opozori na mnoge vidike, ki so od oblikovalcev javnega mnenja dejansko prezrti oz. ki v družbi nimajo svojih glasnikov, ker se morda ne ujemajo z nikakršno ekonomsko ali politično logiko. So pa od ekonomsko in politično logičnih vidikov lahko občutno bolj verodostojni. In kaj manj kratkovidni. Načenja vprašanja temeljev nove morale, etike in nasploh medosebnih odnosov. Vprašanja, ki so ključna, a odgovori nanje očitno izven naših sedanjih konceptov humanosti. In rešitve oddaljene. Pred nami zazeva nadvse aktualno in na različnih nivojih življenja pogosto zastavljano, a morda redko kje zares odgovorjeno vprašanje, ali je v post-moderni, v času mnogoterih resnic, v katerem živimo, sploh še možno najti kak konsenz, ki bi lahko obstal kot temelj novih družbenih odnosov in dogajanj. Tudi sam avtor se kaj dlje od opisovanja in kritike obstoječe situacije v tem delu ne spušča, pravzaprav si je kaj takega v pričujočem kontekstu težko zamisliti. Kot da so odgovori in konkretne rešitve v neki drugi, za te vrste razmišljanja nebistveni, ali pa nedosegljivi, sferi. Eno od možnih pojasnil je, da je pričujoča tema ena tistih, v zvezi s katerimi bi predstavljalo več kot neznaten pomik od sedanjega stanja (stanja pomanjkanja inovativnosti, mentalne otopelosti in pasivnosti) že samo to, da bi si ljudje začeli zastavljati vprašanja. Morda nam niti ni treba zavračati vsega, s čimer nas mediji bombardirajo. Včasih je dovolj, da stvari le uporabimo na izviren način, pa od njih izvemo kaj več oz. kaj drugega. Avtor nam lahkotno in pravzaprav dobrohotno ponudi mnogo takih namigov, z enim sklene leto po prvi izdaji knjige dopisani predgovor: “Da, naši družbi zares grozi velika zdravstvena nevarnost. Dosti bolj kot pasivno kajenje, lahko naše zdravje ogrozi pasivno življenje” (s. viii). Špela Razpotnik Čitalnica 241 1 1 . i ¦ K ,:¦{; CÜ §rl ; iS i ^p-K-^ ¦¦&& % .:i! ' K, r ' jlV * ^¦s^".-. ¦J^Jaj ¦** t %j ^. : .*- ¦ ¦ F9Tm If >«=L*L ^-is1-* ft-äfe* Zlatko Šabi~ INSTITUCIONALIZACIJA MEDNARODNE SKUPNOSTI OD SEDEMNAJSTEGA STOLETJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE /Povzetek/ ^lanek obravnava institucionalizacijo mednarodne skupnosti v ~asu od westfalskih kongresov do druge svetovne vojne. Avtor poudarja, da west-falska kongresa in kasneje utrechtski kongres nikakor ne pomenijo šuradnega za~etka’ sodobne mednarodne skupnosti. Mogo~e pa jih je razumeti kot pomembne mejnike v raziskavah, kjer preu~ujemo institucionalizacijo sodobne mednarodne skupnosti. Med te mejnike avtor pri{teva {e dunajski kongres in haa{ke konference ter seveda Dru{tvo narodov. V analizi se avtor sicer osredoto~a predvsem na mednarodne organizacije. Vendar poudarja, da so slednje samo del zgodbe o institucionalizaciji sodobne mednarodne skupnosti. Število drugih institucij je sicer te`ko izmerljivo, toda njihova raznolikost ni ni~ drugega kot odsev potreb mednarodne skupnosti po intenzivni izmenjavi informacij in koordinaciji politik. Na vpra{anje, ali je mre`a institucij, kot jo poznamo danes, odlo~ilen dejavnik miru v na{em ~asu, avtor odgovarja, da je mogo~e dati razli~ne odgovore. S kratko predstavitvijo tako imenovane šneo-neo’ debate avtor spodbuja k poglobljenemu {tudiju bodisi posameznih mednarodnih institucij bodisi institucionalizacije mednarodne skupnosti nasploh. Klju~ni pojmi: institucionalizacija, mednarodni odnosi – zgodovina, Westfalski mir, Dunajski kongres, Dru{tvo narodov, OZN Petra Roter OD REŽIMSKE TEORIJE DO TEORIJ MEDNARODNIH REŽIMOV: RAZVOJ PREUČEVANJA MEDNARODNIH REŽIMOV /Povzetek/ V ~lanku je najprej predstavljen koncept mednarodnega re`ima: splo{no sprejeta definicija in posamezne komponente mednarodnega re`ima. V prvem delu prispevka so na{teti pristopi k znan- stvenemu preu~evanju oblik mednarodnega sodelovanja po drugi svetovni vojni (med katere sodi tudi raziskovanje mednarodnih re`imov), in sicer glede na razvoj dogodkov v mednarodni skupnosti, potem pa so podrobneje predstavljene okoli{~ine v mednarodni skupnosti v sedemdesetih letih, ki so pomembno vplivale na razvoj prvih znanstvenih prispevkov o mednarodnih re`imih. V drugem delu so natan~neje pojasnjeni trije pristopi h koncep-tualizaciji mednarodnih re`imov ter vpliv teh razli~-nih pristopov na samo identifikacijo mednarodnih re`imov. Tretji del prispevka je namenjen posameznim teoreti~nim pristopom k preu~evanju mednarodnih re`imov. Iz treh tak{nih pristopov – neo-liberalisti~nega, realisti~nega in kognitivisti~nega – so se razvile tudi razli~ne teorije mednarodnih re`i-mov, vsaka s svojim videnjem nastanka, delovanja in posledic mednarodnih re`imov. Kljub vsej raznolikosti teoreti~nih pristopov k preu~evanju mednarodnih re`imov pa doslej znanstvenikom {e ni uspelo poiskati (koherentnih) odgovorov na nekatera zelo pomembna vpra{anja, med katerimi je tudi vpra-{anje u~inkovitosti mednarodnih re`imov. Temu vpra{anju in posledicam razumevanja in preu~e-vanja u~inkovitosti re`imov so namenjene sklepne misli v ~etrtem delu prispevka. Nadaljnja usoda re`imske analize je namre~ v veliki meri odvisna od (razumevanja) u~inkovitosti mednarodnih re`imov. Klju~ni pojmi: re`imska teorija, mednarodni re`imi, teorija mednarodnih odnosov, mednarodna organiziranost, mednarodne institucije Matej Lozar MULTILATERALIZEM – OTROK NEOMARKSIZMA? /Povzetek/ Multilateralni na~in sodelovanja v mednarodnem okolju je ena novej{ih oblik sodelovanja dr`av in njihovega upravljanja mednarodne skupnosti. Pojav in preboj multilateralnega sodelovanja v svojem izhodi{~u predvideva ustrezno prevlado vrednot in ustrezno ideolo{ko osnovo delovanja akterjev znotraj dr`av v mednarodnem okolju. Prevladovati mora prepri~anje o tem, da naj bo mednarodno sodelovanje urejeno na ve~stranski in nediskri-minatorni podlagi, saj bo to dr`avam dolgoro~no prineslo najve~je skupne koristi. Multilateralizem je zatorej nesporna komponenta ideolo{ke strukture POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 245 v mednarodnih odnosih. Skozi zgodovino se je multi-lateralizem zmeraj kazal v specifi~nih strukturnih razmerah. Uveljavljanje multilateralnega sodelovanja je bilo namre~ zmeraj rezultat pobude ene mo~no prevladujo~e dr`ave, torej hegemona. Tako je mogo~e multilateralizem prepoznati kot ureditev, ki svojo manifestacijo dolguje pojavu ideolo{ke hegemonije v mednarodni skupnosti. Omenjena ugotovitev ima zlasti dve pomembni implikaciji: prvi~, razumevanje svetovnih hegemonij (med njimi zlasti sodobne ameri{ke) je ob klasi~ni analizi hegemonskih situacij (t.j. analizi prevlade dr`ave na podlagi materialnih virov) izvedljivo tudi na {ir{i, torej nematerialni – ideolo{ki – podlagi. In drugi~, teorijo, ki ima multilateralizem za osrednji predmet svoje analize – teorijo multilateralizma – je mogo~e natan~neje uvrstiti v {ir{i okvir teorije o mednarodnih ondosih. Omenjena teorija, ki je sicer nastala v okviru liberalisti~nega teoretskega izro~ila, se izka`e za miselni sistem, ki se brez te`av uvr{~a v (neo)marksisti~ni koncept ideolo{ke hegemonije in torej tudi v (neo)marksisti~no teoretsko {olo. Klju~ni pojmi: multilateralizem, hegemonija, ideologija, (neo)marksizem, ZDA, institucije Irena Brinar “VZPONI IN PADCI” INTEGRACIJSKIH PROCESOV V EVROPSKI UNIJI /Povzetek/ Prispevek vsebuje prikaz teorij politi~ne integracije na splo{no in v povezavi z evropskimi integracijskimi procesi. Evolucijo integracijskih teorij spremljamo od njihovih teoreti~nih škorenin’ preko njihovega razvoja v smeri razli~nih modalitet do sodobnih razprav o njihovi šuporabnosti’ pri pojasnjevanju evropske integracije. ^lanek izhaja iz predpostavke, da nobena od teorij ne uspe pojasniti v celoti kompleksnosti procesa in stanja integracije v evropskih skupnostih/Evropski uniji, {e zlasti pa nobena od teorij ne pojasni vzponov in padcev, oziroma oscilacij v procesu evropskega zdru`evanja. Razli~ni teoreti~ni pristopi se ukvarjajo z raz-li~nimi vidiki integracije. Eni prou~ujejo integracijo kot proces, drugi kot stanje. Eni se ukvarjajo z okoli{~inami, ki vzpodbudijo in pospe{ujejo integracijo, drugi namenjajo vso analiti~no pozornost kon~nemu produktu integracijskega procesa. Eni preu~ujejo integracijo na nacionalni ravni, drugi na evropski. Eni analizirajo t. i. dr`avne subjekte v odvisnosti od integracije drugi nedr`avne oz. nepo-liti~ne akterje integracije. Medtem ko eni teoreti~ni pristopi izhajajo iz predpostavk mednarodnih odnosov, drugi prou~ujejo integracijo z vidika primerjalnih politi~nih sistemov. Vse te razlike med teo-reti~nimi pristopi vna{ajo zmedo v prou~evanje evropskih integracijskih procesov tako z vidika metodologije prou~evanja kot tudi zaklju~kov glede procesa in stanja integracije. V prispevku se zavzemamo za t.i. srednjo pot, oziroma teorijo srednjega dometa za razliko od švelikih ali vseobse`nih’ teorij, ki so zaznamovale prvo obdobje integracije na eni strani in šmikro’ teoreti~nih pristopov, ki so bili zna~ilni predvsem za sedemdeseta in osemdeseta leta. Medvladni pristop na eni strani in institucionalisti~ni-neofunk-cionalisti~ni pristop na drugi niso med seboj izklju-~ujo~i koncepti prou~evanja evropske integracije, ampak se med seboj dopolnjujejo v prikazovanju obeh (dveh) strani iste medalje. Klju~ni pojmi: evropska integracija, (neo)funcio-nalizem, medvladni pristop, pristop notranje politike, spill-over. Milan Brglez ZA REALISTIČNO RAZUMEVANJE IN RAZLAGO INSTITUCIONALIZACIJE MEDNARODNIH ODNOSOV /Povzetek/ Prispevek izhaja iz razlike med politi~nim in znanstvenim realizmom in zavra~a logiko, po kateri politi~ni realizem opisuje šrealnost’ mednarodnih odnosov. Namesto tega za kriti~no osvetlitev teorij o institucionalizaciji mednarodnih odnosov uporabi pojmovanje znanstvenega realizma, ki poudarja neodvisnost šrealnosti’ (ontologije) od ~lovekovih spoznavnih sposobnosti (epistemologije). Tak{no razumevanje realizma pomaga najprej osvetliti metateoretske (filozofske) predpostavke teorij o institucionalizaciji mednarodnih odnosov. Po osnovnih dveh dimenzijah filozofije dru`benih ved (prva predvsem epistemolo{ko razlikuje med tradicijo znanstvene razlage in tradicijo hermenevti~nega razumevanja, druga pa odpira predvsem ontolo{ko vpra{anje razmerja med dru`beno strukturo in delovanjem) prispevek lo~uje med ekonomskim (materialisti~nim) in sociolo{kim (idealisti~nim) 246 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN razumevanji mednarodnih institucij. Tezo, da je sociolo{ko razumevanje mednarodnih institucij realnej{e, podkrepi s kriti~no osvetlitvijo trenutno najvplivnej{ih teoreti~nih pristopov v mednarodnih odnosih kot znanstveni disciplini: racionalisti~nih, konstruktivisti~nih in poststrukturalisti~nih. Neustreznosti, ki jih tak{na kriti~na osvetlitev razkrije in ki se ka`ejo zlasti v mo`nosti, da razumevanje in razlaga institucionalizacije mednarodnih odnosov zdrsne bodisi v pozitivizem bodisi v relativizem, re{uje s konstrukcijo alternativnega metateoreti~nega izhodi{~a – kriti~nega realizma, in nakazuje njegove metateoreti~ne (preseganje dihotomije materializma in idealizma), teoreti~ne (osvetlitev procesne narave mednarodne strukture in delovanja ter šodprava’ dr`ave kot nujnega izho-di{~a za razumevanje in razlago mednarodnih odnosov in mednarodnih institucij) in prakti~ne (utemeljevanje mednarodnih odnosov v dru`benih odnosih) implikacije. Klju~ni pojmi: institucionalizacija, mednarodni odnosi, mednarodne institucije, teorije mednarodnih odnosov, filozofija dru`benih ved, znanstveni (kriti~ni) realizem Jernej Pikalo ZAKAJ LIBERALNO DEMOKRATSKA DRŽAVA NI SPOSOBNA ŽIVLJENJA V GLOBALNI SOODVISNOSTI? /Povzetek/ Avtor ugotavlja, da moderna liberalnodemokrat-ska dr`ava ni sposobna pre`ivetja v razmerah globalne soodvisnosti zaradi specifi~nosti njene teorije dr`ave, ne zaradi tega, ker bi k njenemu propadu lahko kakorkoli pripomogli zunanji vplivi oziroma akterji, kot na primer transnacionalne korporacije, globalni kapitalizem, etni~ni separatizmi in podobno. Problem je v teoreti~ni zastavitvi liberalno-demokratske dr`ave, in ne dr`ave kot miselnega konstrukta nasploh. Avtor ugotavlja paradoks v razumevanju dr`ave, kjer se po eni strani na dr`avo gleda kot na propadajo~o obliko organiziranja ~lo-ve{kih dru`b, po drugi strani pa se govori o njeni vse ve~ji vpetosti v mednarodne povezave, katere rezultat naj bi {ele bil propad dr`ave. ^e je dr`ava vedno bolj vpeta v mednarodne povezave, je te`ko re~i, da propada. Postaja in ostaja zelo pomemben akter v mednarodni skupnosti, ki mu po stopnji in mo~i ni para. Res pa je, trdi avtor, da liberalno-demokratska dr`ava kot prevladujo~a oblika organiziranosti ne more delovati v spremenjenih razmerah globalizirajo~ega se sveta. Klju~ni pojmi: liberalna demokracija, teorija drzave, globalizacija, suverenost, mednarodni odnosi Tadej Praprotnik NACIONALNA IDENTITETA NI ZAPISANA V GENIH, AMPAK V DISKURZU /Povzetek/ Identitete niso nekak{ne stabilne in ve~ne entitete, saj je za dana{nji ~as zna~ilno spoznanje o odsotnosti kar{nihkoli trdnih tal, ki bi omogo~ala univerzalno identifikacijo. V vseh omenjenih identitetah prihaja do izraza tako imenovana “lepota skupnosti”, ki posameznikom nudi osmi{ljenje njihovega obstoja. Tovrstne mehanizme bi lahko ozna~ili za mite, ki vztrajno ponavljajo zahtevo, da se morajo vsi ljudje prepoznati v svoji “vselej-`e” ve~ni sliki. Pomemben je tudi u~inek samega prepoznavanja, saj posamezniki in posameznice s prepoznanjem postanejo to, za kar so se prepoznali, in s tem “za nazaj” potrdijo utemeljenost tovrstnih ideolo{kih mistifikacij, s ~imer `elimo opozoriti na performativno razse`nost, ki se skriva v ideolo{kih ritualih in diskurzih. V polju nacionalne identitete smo prikazali nekatere zna~ilnosti na primeru Slovenije, kjer se pogosto konkretne zna~ajske lastnosti predstavijo kot izraz, izpri~evanje ne~esa skritega, transcendentnega. Za klasi~en primer v razpravi navedemo in analiziramo mit o slovenski po{tenosti. V vseh omenjenih identitetah ideolo{ko pro-ducirano “realnost” spremlja `e omenjeni “vselej-`e” u~inek; tisto, kar je posledica navade, je predstavljeno kot nedvoumno znamenje narave, kar je hkrati moment samouresni~ujo~e-se prerokbe, pri kateri je zgolj predpostavljeno ideolo{ko verjetje spremenjeno v vednost. Vse identitete namre~ same po sebi ni~ ne pomenijo, pomenijo zgolj to, kar lahko pojasnimo s serijo “pozitivnih” oznak. Kot smo poudarili v sklepu analize, je vsak poskus apriornega dolo~evanja in pripisovanja identitete posamezniku in posameznici v samem temelju neustrezen. Prav zato tudi ideolo{ki mehanizmi pogosto vodijo v smer esen- POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 247 cializma in misti~nosti, ki naj tovrstne argumente razoro`i. Resnica identitet, predstavljenih v razpravi, je zato predvsem v njeni stalni poti redefi-niranja in zanikanja, nekak{nega stalnega rezanja gnilega od zdravega, in ni, kot bi pri~akovali, nekak-{en cilj, ki ga lahko posamezniki in posameznice neko~ dose`ejo. Klju~ni pojmi: nacionalna identiteta, identifikacija, performativna razse`nost ideolo{ke interpelacije, prepoznanje, nacionalna mitologija, na-cionalisti~ni diskurz Jelka Zorn SUBVERZIVNOST SPOLNE IDENTITETE V HOLLYWOODSKI PRODUKCIJI /Povzetek/ ^lanek predstavlja teoretski koncept in prak-ti~ni primer feministi~nega branja filma. Tak{no branje je uporabna strategija odkrivanja subver-zivnosti tradicionalisti~nih spolnih identitet ter samoumevne mizoginosti zahodne kulture. V mnogih hollywoodskih filmih lahko poleg elementov reprodukcije tradicionalnih spolnih vlog najdemo tudi elemente subverzivnosti spolnih identitet. S pomo~jo analize filma Sporo~ilo v steklenici (glavni vlogi sta odigrala Kevin Kostner in Robin Wright Penn) nadalje raziskujemo, iz ~esa je narejena spolna razlika oz. spolne identitete v zahodni kulturi. Glavni junak je predstavljen z mnogimi feminilnimi, tradicionalno `enskimi elementi. Ali lahko trdimo, da je glavni junak, ki ga igra Kevin Kostner, @enska? Ali pa gre na~in njegove prezentacije v filmu brati oz. poimenovati kot subverzivnost oz. ru{enje zakoreninjenega binarnega spolnega sistema? Ali pa gre vse to razumeti kot tr`no prilagajanje holywood-skega filma `enskemu delu ob~instva? Klju~ni pojmi: feministi~na analiza filma, {tudije spola /gender/, subverzija spolnih identitet Dario Sereval UŽITEK IN POMEN GLASBE /Povzetek/ Besedilo i{~e izvor glasbe v funkciji obreda kot Gesamtkunstwerk “prvega” ~loveka. I{~e Realno, ki ga glasba isto~asno prikriva in vzdr`uje njegovo mesto. Realno glasbe pa je manko neposrednega u`itka v jeziku in prese`ni u`itek kot stranski u~inek simbolizacije/skladanja. ^e govorica Re~ (referent) izprazni biti in nam od re~i ostanejo samo ozna-~evalci in ozna~enci, ki drsijo pod njimi, pa umet-ni{ka produkcija v procesu simbolizacije Re~ {ele ustvari. Ta k pogled nam daje vse nastavke za etiko psihoanalize. Klju~ni pojmi: psihoanaliza, u`itek, glasba, fan-tazma, etika Igor @. @agar ALI JE KONTEKST RES POMEMBEN? /Povzetek/ Francoski lingvist Oswald Ducrot `e nekaj ~asa razvija novo teorijo argumentacije, teorijo “argumentacije v jeziku” (TAJ), s katero `eli raziskati argumentativni potencial jezika kot sistema. S TAJ `eli pokazati, da so v jezik kot sistem `e vpisane dolo~ene argumentativne lastnosti, da lahko jezik na nekaterih nivojih argumentira sam po sebi, obenem pa na{i dialo{ki in interaktivni argumentaciji vsili dolo~ene omejitve. Namen pri~ujo~ega ~lanka je s stali{~a teorije argumentacije v jeziku (ponovno) osvetliti vlogo konteksta v lingvisti~ni analizi. Pokazati `eli(mo), da sta pomen in vloga konteksta mnogokrat precenjena, in da izjave same ustvarjajo svoj osnovni kontekst, ki za potrebe lingvisti~ne (in argumen-tativne) analize povsem zadostuje. Klju~ni pojmi: kontekst, argumentacija v jeziku, lingvisti~na analiza. 248 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN ABSTRACTS Petra Roter FROM THE REGIME THEORY TO THE THEORIES OF INTERNATIONAL REGIMES: DEVELOPMENT OF INTERNATIONAL Zlatko Šabi~ REGIME STUDIES INSTITUTIONALIZATION OF THE /Abstract/ INTERNATIONAL COMMUNITY FROM THE 17TH CENTURY TO THE WORLD This article first presents the concept of an WAR II international regime: generally accepted definition, /Abstract/ and individual components of an international regime. In its first part, various approaches to The article discusses the institutionalization of research of forms of international cooperation are the international community from the time of listed (one of them is studying international re-Westphalia Treaties to the World War II. Its author gimes) in respect to the developments in the interpoints out that the two Westphalia Treaties and national community, followed by a more detailed later Utrecht Treaty are certainly not the šofficial’ introduction of circumstances in the international beginning of the modern international community. community in the 70s which significantly influ-They can be seen, however, as important milestones enced the development of first studies on inter-in studies dealing with the institutionalization of national regimes. The second part explains three the international community. Other such mile- approaches to the conceptualization of interna-stones are also the Congress of Vienna, The Hague tional regimes and their effect over the identification Treaty and League of Nations. In his analysis, the of international regimes. The third part looks at author focuses mainly on international organisa- various theoretical views in international regime tions, however, he points out they are only part studies. Three such views – neoliberal, realistic and of the whole story about the institutionalization cognitive – served as the basis for the development of the modern international community. The of various theories of international regimes each number of other institutions is hard to establish, having its own perspective on the beginning, de-their variety, however, cannot be anything else but velopment and consequences of international a reflection of the needs in the international com- regimes. In spite of all the diversification in munity to exchange information and coordinate theoretical approaches in studying international their policies. To the question whether a network regimes researches have not yet, however, found of institutions as known today is the crucial element (coherent) answers to some vital questions, one of to keep peace in our time the author replies there them on the efficiency of international regimes. are many possible answers. With a short presen- The conclusions in the fourth part of the article tation of the so called šneo-neo’ debate the author focus on this question and the aftermath of un-encourages us to study closely specific international derstanding and studying efficiency of international institutions as well as the institutionalization of regimes. The future of the regime analysis depends the international community in general. very much on understanding the efficiency of international regimes. Key words: institutionalization, international relations – history, Wesphalia peace, Congress of Key words: regime theory, international regimes, Vienna, League of Nations, UN theory of international relations, international organisation, international institutions POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 249 Matej Lozar MULTILATERALISM – NEOMARXISM’S CHILD? /Abstract/ Multilateral method of cooperation in the international environment has become one of the new forms of cooperation between countries and their management of international community. The occurrence of multilateral cooperation and its prevalence presupposes certain set of values and appropriate ideological background in the actions of subjects within countries in the international environment. It has to stem from a belief that international cooperation needs to follow multi-faceted and non-discriminatory rules as this can bring about best long-term common results to all countries. Thus, multilateralism is undoubtedly an ideological component in international relations. In history, multilateralism has always appeared in specific circumstances. Pushing for multilateralism in cooperation has always been initiated by one strongly predominant country, a hegemony. Therefore it is possible to recognize multilateralism as a structure whose occurrence is closely related to the appearance of ideological hegemony in the international community. This conclusion has two important implications: first, understanding of international hegemonies (among them, particularly the current American) is possible together with a classical analysis of hegemony situations (i.e., analysis of government dominance on the basis of material sources) also on a broader, nonmaterial – that is, ideological grounds. And second, the theory which holds multilateralism as the subject of its analysis – the theory of multilateralism – can be more accurately embedded in the broader theoretical framework of international relations. The mentioned theory which has been developed within liberal theoretical heritage proves to be an ideological system that becomes without difficulties a (neo)Marxist concept of ideological hegemony and thus belongs to the (neo)Marxist theoretical school of thought. Key words: multilateralism, hegemony, ideology, (neo)Marxism, USA, institutions Irena Brinar “RISES AND FALLS” OF INTEGRATION PROCESSES IN THE EUROPEAN UNION /Abstract/ This article brings an outline of theories of political integration in general, and, in particular, within the framework of European integration processes. The evolution of integration theories can be followed from its theoretical roots through its development in various directions to contemporary discussions regarding their applicability in explaining the European integration. The article presumes no theory can fully explain the complexity of the process and situation of integration in the European Community/Union; even less so can they explain the rises and falls, or, rather, oscillations in the process of European unification. Various theories take different approaches to the aspects of integration. Some see the integration as a process, other as a situation. Some look at the circumstances which enhance integration, other look at the final product of the integration process. Some consider integration at the national level, others at the European level. Some analyse the so called government subjects depending on the integration, others analyse non-government, non-political subjects of integration. While there are international relations at the core of some theories, other researches study integration from the point of view of comparable political systems. All these differences in theories create a lot of confusion in research of European integration processes from the methodological perspective as well as regarding conclusions about the process and situation in the integration. The article takes a so called middle of the road approach, defending the theory of the middle range as opposed to šgrand and covering-it-all theories’ which marked the first era of integration on one side, and šmicro’ theories, typical of the 70s and 80s. Intergovernmental approach on one side and instistutionalised-neofunctional approach on the other are not exclusive but actually complement each other in showing both sides of the picture. Key words: European integration, (neo)funcio-nalism, intergovernmental approach, approach of internal policies, spill-over 250 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN Milan Brglez FOR A REALISTIC UNDERSTANDING AND EXPLANATION OF THE INSTITUTIO-NALIZATION OF INTERNATIONAL RELATIONS /Abstract/ The starting point of this article is the difference between political and scientific realism, refusing to accept the logic whereby political realism describes the šreality’ of international relations. Instead, the notion of scientific realism which underlines the independence of šreality’ (ontology) of human cognition abilities (epistemology) is used to highlight the theories of institutionalization of international relations. Such a view of realism helps highlight some meta theoretical (philosophical) assumptions of the theories on the institutionali-zation of international relations. According to the two basic dimensions of philosophy of social sciences (the first one makes an epistemological difference between the tradition of scientific explanation and tradition of hermeneutic understanding, the second opens the ontological question of the relation between the social structure and its functioning), the article distinguishes between the economic (materialistic) and social (idealistic) understanding of international institutions. The hypothesis that the social understanding of international institutions is more realistic is further enhanced by a critical look at the currently most influential methods in international relations as a science: the rational, constructivist and post structural method. Such a critical look uncovers unsuitabilities which allow for the possibility of understanding and explaining the institutiona-lization of international relations falling into the domain of positivism or relativism; this is solved by a construction of an alternative metatheoretical position – critical realism which points towards metatheoretical (overcoming the dichotomy of materialism and idealism), theoretical (spotlighting the process nature of international structure and its functioning, and šabolishing’ the country as a necessary starting point for understanding and explaining international relations and international institutions) and practical (establishing international relations in social relations) implications. Key words: institutionalization, international relations, international institutions, theories of international relations, philosophy of social sciences, scientific (critical) realism Jernej Pikalo WHY A LIBERAL DEMOCRATIC COUNTRY CANNOT LIVE IN GLOBAL DEPENDENCE? /Abstract/ The author believes a modern liberal democratic country cannot survive in the circumstances of global dependence due to its specific theory of government and not because outside factors/actors, such as transnational corporations, global capitalism, ethnic separatism, and similar, would lead to its fall. The problem lies in the theoretical background of liberal democratic government, and not in the government as an abstract construction in general. The author sees a paradox in the understanding of the country which on one side perceives the country as a decaying form of organization of human societies whereas on the other side there is an ever increasing integration in international associations which should finally result in the abolishing of the country. If the country is even better integrated in international associations it is hard to talk about its abolishing. It indeed is becoming and remaining a very important player in the international community with no rival in respect to its level and power. However, it is also true, claims the author, that a liberal democratic country as a prevalent form of organisation cannot function in changed conditions of the globalised world. Key words: liberal democracy, theory of country, globalisation, sovereignty, international relations Tadej Praprotnik NATIONAL IDENTITY IS NOT INSCRIBED IN GENES BUT IN A DISCOURSE /Abstract/ Identity is not a settled and eternal entity. For our time, it is typical to recognize the absence of any kind of firm grounds which would allow a universal identification. In all mentioned identities, there is a presence of a so called šbeauty of community’ which provides individuals with a meaning for their being. Such mechanisms could POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 251 be termed as myths, stubbornly requiring all people to recognize themselves in their šalways’ eternal picture. The recognition has got a special effect since the individuals by recognizing themselves also become what they hold themselves for thus confirming the retrograde justification of such ideological mystifications. Thus, we would like to point out the performing dimension hidden in such ideological rituals and discourses. In the field of national identity, we have shown some features on the example of Slovenia where often quite specific character traits are presented as an expression of something hidden, transcendental. As a classic example, we took and analysed for the purpose of this study the myth of Slovenian honesty. In all mentioned identities, the ideological built up šreality’ is accompanied by a šalways’ effect; something that is in fact a consequence of a habit becomes an undisputed sign of nature which acts as a moment of self-imposed prophecy thus changing an ideological belief into a knowledge. Identities in themselves have no meaning, they mean only what can be explained by a series of špositive’ attributes. As we point out in the conclusion, any attempt at determining and assigning identity to an individual is basically inappropriate. Thus, ideological mechanisms often lead to essen-sialism and mystique which should disarm such arguments. The truth of the identities presented in the research lies therefore mainly in its permanent meandering of redefining and denying, permanent cutting the decay off the healthy flesh, and is not a goal, as we would expect, individuals can one day reach. Key words: national identity, identification, performing dimension of ideological interpellation, recognition, national mythology, nationalistic discourse Jelka Zorn SUBVERSIVENESS OF GENDER IDENTITY IN HOLLYWOOD PRODUCTIONS /Abstract/ The article presents the theoretical concept and a practical example of a feminist reading of a film. Such a reading is a good strategy for discovering the subversiveness of traditional gender identity and self-evident misogynic nature of the Western culture. Apart from the elements of reproduction of traditional gender roles, there are many elements of subversiveness in gender identity found in many Hollywood films. By analysing šThe Message in the Bottle’ (starring Kevin Kostner and Robin Wright Penn) we further research what makes the gender difference, or rather gender identity difference, in the Western culture. The hero shows many traditionally feminine elements. Can we say the hero played by Kevin Kostner is a Woman? Or, can his presentation in the film be seen as a sub-versiveness, undermining the firmly rooted binary gender system? Or can this be seen as a market adjustment of the Hollywood film to the female target audience? Key words: feminist analysis of film, gender study, subversiveness of gender identities Dario Sereval ENJOYMENT AND MEANING OF MUSIC /Abstract/ This text looks for the source of music in the function of the ritual as šGesamtkunstwerk’ of the primeval human being. It searches the Real the music covers and holds its place at the same time. The real of music is the disadvantage of direct enjoyment in language and surplus enjoyment as a side effect of the symbolization/composing. While speech Thing (reference) empties the being and we are left only with significances and signified sliding under them an art production in the process of symbolization creates the Thing. Such a perspective provides all essentials for the ethics of psychoanalysis. Key words: psychoanalysis, enjoyment, music, phantasmagoria, ethics Igor @. @agar IS THE CONTEXT REALLY IMPORTANT? /Abstract/ French linguist Oswald Ducrot has for some time been developing a new theory of argumentation, a theory of argumentation in language (TAL) thus wishing to research the argumentative potential of language as a system. With TAL he 252 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN wants to prove that language as a system already possesses certain argumentative features, that language can argument on certain levels by itself, while imposing certain restrictions on our dialogue and interactive argumentation. The aim of this article is to highlight (again) the role of the context in a linguistic analysis from the perspective of the argumentative theory of language. We wish to show how the meaning and role of the context are often overstated and that claims by themselves create their own basic context which is for the purposes of linguistic (and argumentative) analysis quite sufficient. Key words: context, argumentation in language, linguistic analysis Zlatko Šabi~ DIE INSTITUTIONALISIERUNG DER INTERNATIONALEN GEMEINSCHAFT VOM 17. JAHRHUNDERT BIS ZUM ZWEITEN WELTKRIEG /Zusammenfassung/ Der Artikel befaßt sich mit der Institutionalisierung der internationalen Gemeinschaft von der Zeit des Westfälischen Friedens bis zum Zweiten Weltkrieg, wobei der Autor hervorhebt, daß sowohl der Westfälische Friede als auch später der Frieden von Utrecht keinesfalls den “offiziellen Beginn” der modernen Staatengemeinschaft darstellen. Jedoch können diese beide Ereignisses als bedeutende Meilensteine in den Studien über die Institutionalisierung der modernen Staatengemeinschaft betrachtet werden; zu diesen Meilensteinen zählt Šabi} auch den Wiener Kongreß, die Haager Konferenzen und selbstverständlich auch den Völkerbund. Obwohl sich der Verfasser bei seiner Analyse überwiegend auf die internationalen Organisationen beschränkt, hebt er dennoch hervor, daß es sich hierbei nur um einen Teil der Geschichte über die Institutionalisierung der modernen Staatengemeinschaft handelt. Obwohl die Anzahl anderer Institutionen schwer zu bestimmen ist, zeugt ihre große Anzahl vom Bedürfnis der internationalen Staatengemeinschaft nach einem starken Informationsausstausch und nach Koordination in der Politik. Auf die Frage, ob das institutionale Netz, wie wir es heute kennen, ein bedeutender Faktor zur Sicherung des Friedens der Gegenwart ist, antwortet der Autor, daß es hierzu mehrere mögliche Antworten gebe. Im Rahmen einer kurzen Darstellung der sog. “Neo-neo-Debatte” regt Šabi~ zu einem weiteren und intensiveren Studium der einzelnen internationalen Organisationen oder der Institutionalisierung der Staatengemeinschaft an sich an. Schlüsselwörter: Institutionalisierung, Geschichte der internationalen Beziehungen, Westfälischer Frieden, Wiener Kongreß, Völkerbund, UNO Petra Roter VON DER REGIMETHEORIE BIS ZUR THEORIE INTERNATIONALER REGIMES: DER FORTSCHRITT IN DER ERFORSCHUNG DER INTERNATIONALEN REGIMES /Zusammenfassung/ Im Artikel wird an erster Stelle das Konzept des internationalen Regimes dargelegt: sowohl eine allgemeingültige Definitionen als auch einzelne Elemente des internationalen Regimes. Im ersten Teil des Beitrags werden einzelne Ansätze zur wissenschaftlichen Analyse der einzelnen Formen der internationalen Zusammenarbeiten nach dem Zweiten Weltkrieg dargestellt (hierzu zählt auch die Erforschung internationaler Regimes), und zwar in Bezug auf die Entwicklung der Ereignisse in der internationalen Gemeinschaft, worauf detailliert jene Umstände in der internationalen Gemeinschaft in den 70-er Jahren aufgezeigt werden, die einen entscheidenden Einfluß auf die Entstehung der ersten wissenschaftlichen Beiträge über internationale Regimes ausgeübt haben. Im zweiten Teil werden drei verschiedene Ansätze zur Kon-zeptierung der internationalen Regimes sowie deren Einfluß auf die Klassifizierung der internationaler Regimes selbst vorgestellt, wohingegen der dritte Teil des Beitrages die einzelnen theoretischen Ansätzen zur Untersuchung internationaler Regimes erörtert. Aus drei verschiedenen Ansätzen – dem neoliberalen, realistischen und dem kognitiven Ansatz – sind auch verschiedene Theorien über die POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 253 internationalen Regimes hervorgegangen, die jeweils eigene Auffassungen bezüglich der Entstehung, Funktion und den Folgen internationaler Regimes vertreten. Trotz der großen Anzahl von theoretischen Ansätzen bezüglich der Analyse internationaler Regimes ist es den Wissenschaftlern bis heute noch nicht gelungen, (kohärente) Antworten auf einige überaus bedeutende Fragen zu finden, wozu auch die Möglichkeit der Einflußnahme internationaler Regimes zählt. Mit dieser Frage sowie den Folgen des Verstehens und der Analyse der möglichen Einflußnahme internationaler Regimes beschäftigt sich der vierte und letzte Teil des Beitrages. Das weitere Schicksal der Regimeanalyse, so der Autor, ist in großem Maße von der Effizienz internationaler Regimes bzw. vom Verständnis dieser Effizienz abhängig. Schlüsselwörter: Regimetheorie, internationale Regime, Theorie über internationale Beziehungen, internationale Organisiertheit, internationale Institutionen Matej Lozar DIE MULTILATERALE ZUSAMMENARBEIT - EIN KIND DES NEOMARXISMUS? /Zusammenfassung/ Die multilaterale Zusammenarbeit stellt im Wirken der internationalen Staatengemeinschaft eine relativ neue Form der zwischenstaatlichen Zusammenarbeit dar. Damit das Phänomen der multilateralen Zusammenarbeit Geltung erlangen konnte, war die Dominanz entsprechender Werte sowie einer entsprechenden ideologischen Grundvoraussetzung bezüglich des Handelns der innenpolitischen Akteure innerhalb des souveränen Staates im Rahmen internationaler Beziehungen maßgeblich. Es mußte sich die Überzeugung durchsetzen, daß die internationale Zusammenarbeit gleichzeitig mehrere Ziele verfolgen und auf dem Prinzip der Gleichberechtigung basieren muß, da nur eine solche Zusammenarbeit den Staaten langfristig den größten gemeinsamen Nutzen bringen wird. Aus diesem Grund zählt die multilaterale Zusammenarbeit zweifelsfrei zu den Komponenten ideologischer Strukturen in den internationalen Beziehungen. Durch die Geschichte hindurch hat sich die multilaterale Zusammenarbeit immer in spezifischen strukturierten Verhältnissen gezeigt, da die multilaterale Zusammenarbeit immer auf Drängen eines dominierenden Staates, also eines Hegemons, erzwungen worden ist. Somit kann die multilaterale Zusammenarbeit als Ordnung betrachtet werden, deren Manifestation auf die ideologischen Hegemonie in den internationalen Beziehungen zurückgeführt werden kann. Diese Feststellung hat vor allem folgende zwei Implikationen zur Folge: Erstens kann das Verstehen verschiedener Hegemonisierungsbestrebungen (vor allem jene der USA) neben der Analyse klassischer zur Hegemonie führender Situationen (i.e. die Analyse der Vormachtstellung eines Staates aufgrund seines Reichtums an materiellen Ressourcen) auch auf immaterielle – ideologische – Aspekte erweitert werden. Und zweitens kann die Theorie, deren zentraler Forschungsgegenstand die multilateralen Beziehungen sind – die Theorie der multilateralen Beziehungen, eindeutiger dem theoretischen Rahmen der internationalen Beziehungen zugeordnet werden. Die genannte Theorie, die zwar im Rahmen der liberal-theoretischen Überlieferung erarbeitet wurde, zeigt sich als Gedankensystem, das sich mühelos dem (neo-)marxistischen Konzept der ideologischen Hegemonie und somit der (neo-)marxistischen theoretischen Schule zuordnen läßt. Schlüsselwörter: multilaterale Beziehungen, Hegemonie, Ideologie, (Neo-)Marxismus, USA, Institutionen Irena Brinar DIE HÖHEN UND TIEFEN IN DEN INTEGRATIONSPROZESSEN IN DER EUROPÄISCHEN UNION /Zusammenfassung/ Der Artikel legt die Theorie über die politische Integration allgemein und in Bezug auf die europäischen Integrationsprozesse dar, wobei die Entwicklungsgeschichte verschiedener Integrationstheorien von ihrer “theoretischen” Wurzel über ihre Entwicklung in verschiedene Richtungen bis zu den zeitgenössischen Auseinandersetzungen über ihre “Anwendungsfähigkeit” bei der Interpretation der europäischen Inegrationsprozesse dargestellt werden. Der Artikel geht von der Voraussetzung aus, daß keine der Theorien in der Lage ist, zur Gänze die Komplexität des Phänomens Integration, das so- 254 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN wohl als Prozeß als auch als Zustand betrachtet werden kann, in der Europäischen Gemeinschaft bzw. Europäischen Union zu veranschaulichen. Vor allem ist aber keine der Theorien in der Lage, die Höhen und Tiefen bzw. die Wellenbewegung der europäischen Integrationsprozesse zu erläutern. Verschiedene theoretische Ansätze befassen sich mit verschiedenen Aspekten der Integration. Die einen beschäftigen sich mit der Integration als Prozeß, die anderen wiederum als Zustand. Einige Ansätze hinterfragen die Umstände, die zu Integrationsprozessen führen und diese beschleunigen, wohingegen andere Theorien sich vor allem mit den Auswirkungen der Integrationsprozesse beschäftigen. Einige Theorien stellen die Integration auf nationaler, andere wiederum auf europäischer Ebene in den Mittelpunkt. Einerseits werden die sog. staatlichen Subjekte in Abhängigkeit von der Integration analysiert, andererseits wird die Integration nichtstaatlicher bzw. apolitischer Akteure untersucht. Während einige theoretische Ansätze vom Standpunkt der internationalen Beziehungen ausgehen, gehen andere Ansätze bei der Analyse der Integration vom Standpunkt vergleichbarer politischer Systeme aus. Die Vielzahl verschiedenster theoretischer Ansätze führt zu einer Art Chaos in der Analyse europäischer Integrationsprozesse sowohl in Bezug auf die angewandten Methodologie als auch bezüglich der erarbeiteten Ergebnisse. In ihrem Beitrag bezieht die Autorin Stellung für den sog. dritten Weg bzw. für die Theorie der mittelfristigen Reichweite. Diese Theorie steht im Gegensatz zu den „großen oder allumfassenden“ Theorien, die die erste Phase der Beschäftigung mit der Integration gekennzeichnet haben, und zu den theoretische Ansätzen auf „Mikroebene“, die vor allem für die 70-er und 80-er Jahre kennzeichnend gewesen sind. Der Ansatz, der auf der einen Seite die Integration auf Regierungsebene untersucht, und der institutionalistisch-neofunktionale Ansatz auf der anderen Seite schließen sich bei der Untersuchung der europäischen Integrationsprozesse nicht gegenseitig aus, da beide komplementär sind und beide Seiten derselben Medaille aufzeigen. Schlüsselwörter: europäische Integration, (Neo-) Funktionalismus, Ansatz auf Regierungsebene, innenpolitischer Ansatz, Spill-over Milan Brglez FÜR EIN REALISTISCHES VERSTÄNDNIS UND EINE REALISTISCHE ERKLÄRUNG DER INSTITUTIONALISIERUNG DER INTERNATIONALEN BEZIEHUNGEN /Zusammenfassung/ Der Beitrag geht vom Unterschied zwischen den politischen und wissenschaftlichen Realismus aus und lehnt die Logik ab, wonach der politische Realismus die “Realität” in den internationalen Beziehungen beschreibt. Statt dessen bedient sich der Autor zur kritischen Erleuchtung der Theorie über die Institutionalisierung der internationalen Beziehungen den Ansichten des wissenschaftlichen Realismus, der die Unabhängigkeit der “Realität” (Ontologie) von der menschlichen Wahrnehmung (Epistemologie) hervorhebt. Ein solches Verständnis der Realität ist bei der Erleuchtung der metatheoretischen (philosophischen) Voraussetzungen der Theorie über die Institutionalisierung der internationalen Beziehungen überaus hilfreich. Den beiden Grundideen der Philosophie der Gesellschaftswissenschaften folgend (die erste unterscheidet vor allem epistemologisch zwischen der Tradition der wissenschaftlichen Erklärung und der Tradition des hermeneutischen Verstehens, während die zweite vor allem die ontologische Frage nach der Beziehung zwischen der Gesellschaftsstruktur und ihren Aktivitäten stellt), unterscheidet der Beitrag zwischen dem ökonomischen (materiellen) und dem soziologischen (idealistischen) Verstehen der internationalen Institutionen. Die These, wonach das soziologische Verstehen der internationalen Institutionen realistischer ist, wird durch die kritische Erleuchtung der gegenwärtigen einflußreichsten theoretischen Ansätze – des rationalistischen, konstruktivistischen und des poststrukturalistischen Ansatzes – in den internationalen Beziehungen als wissenschaftliche Disziplin untermauert. Unzulänglichkeiten, die durch den erwähnten Ansatz entstehen könne und sich vor allem in der Möglichkeit zeigen, daß das Verstehen und die Erklärung der Institutionalisierung der internationalen Beziehungen in den Positivismus oder in den Relativismus abgleiten, werden durch die Begründung eines alternativen metatheoretischen Ansatz, dem kritischen Realismus, entgegengewirkt, dessen POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 255 metatheoretische (die Überwindung der Dicho-tomie zwischen dem Materialismus und den Idealismus), theoretische (die Erklärung des prozeßhaften Wesens der internationalen Strukturen sowie die “Aktivitäten” des Staates sowie dessen Beseitigung als notwendiger Ausgangspunkt für das Verstehen und Erklären internationaler Beziehungen in internationalen Institutionen) und praktische (die Begründung internationaler Beziehungen in den gesellschaftlichen Beziehungen) Implikationen aufgezeigt werden. Schlüsselwörter: Institutionalisierung, internationale Beziehungen, internationale Institutionen, Theorie über die internationalen Beziehungen, Philosophie über die Gesellschaftswissenschaften, wissenschaftlicher (kritischer) Realismus Jernej Pikalo WESHALB DER LIBERAL-DEMOKRATISCHE STAAT NICHT IN DER LAGE IST, IN DEN GLOBALEN WECHSELBEZIEHUNG ZU BESTEHEN? /Zusammenfassung/ Der Autor stellt fest, daß der moderne liberaldemokratische Staat nicht in der Lage ist, in den globalen Wechselbeziehung zu bestehen. Hierzu ist er vor allem aufgrund seiner spezifischen Staatsordnung nicht in der Lage, nicht aber aufgrund dessen, daß auf irgendeine Art und Weise Einflüsse oder Akteure von außen, wie z.B. multinationale Korporationen, der globale Kapitalismus, der ethnische Separatismus, u.a., seinen Zerfall herbeiführen könnten. Das Problem liegt in der theoretischen Konzeption des liberal-demokratischen Staates, nicht aber im Staat als Gedankenkonstrukt an sich. Pikalo verweist hierbei auf ein Paradox im Verstehen des Staates, wonach der Staat einerseits als eine im Zerfall befindliche Organisationsform der menschlichen Gesellschaften betrachtet wird, andererseits aber über dessen immer größer werdende Einbindung in die internationalen Verbindungen gesprochen wird, was den eigentlichen Zerfall des Staates zur Folge haben sollte. Man kann also nicht von einem Zerfall des Staates reden, wenn dieser in immer stärkerem Maße in die internationalen Beziehungen eingebunden wird. Der Staat hat und wird auch in Zukunft eine bedeutende Rolle in der internationalen Staatengemeinschaft innehaben, die sich mit der Macht und der Position des souveränen Staats nicht messen kann. Der Autor fügt jedoch hinzu, daß der liberal-demokratische Staat als Staatsordnung einer Großzahl von Nationen in der sich stetig verändernden Situation der sich globalisierenden Welt nicht von dauerhaftem Bestand sein kann. Schlüsselwörter: liberale Demokratie, Staatstheorie, Globalisierung, Souveränität, internationale Beziehungen Tadej Prapotnik DIE NATIONALE IDENTITÄT IST NICHT IN DEN GENEN, SONDERN IM DISKURS NIEDERGESCHRIEBEN /Zusammenfassung/ Bei der Identität handelt es sich nicht um eine stabile und ewig währende Entität, da für die gegenwärtige Zeit vor allem die Erkenntnis über das Fehlen jeglicher fester Grundlagen charakteristisch ist. In allen angeführten Identitäten kommt die sog. “Schönheit der Gesellschaft” zum Ausdruck, die es dem Einzelnen ermöglicht, der eigenen Existenz einen Sinn zu verleihen. Diese Mechanismen können auch als Mythen bezeichnet werden, die fortwährend die Forderung wiederholen, daß sich alle Menschen in ihrem eigenen, “chon immer vorhandenen” Bildnis wiedererkennen müssen. Eine wesentliche Rolle hierbei spielt auch das Ergebnis des Prozesses des Wiedererkennens, da der Einzelne im Rahmen des Wiedererkennungsprozesses genau zu dem wird, womit er sich schon identifiziert hat, wodurch der Einzelne im Nachhinein die Richtigkeit solcher ideologischen Mystifizierungen akzeptiert, womit der Autor auch auf die performative Reichweite hinweisen möchte, die sich hinter den ideologischen Ritualen und Diskursen versteckt halten. Am Beispiel Sloweniens werden im Rahmen der nationalen Identität einige Charakteristika aufgezeigt, wobei konkrete Charakteristika häufig als Ausdruck von etwas Verstecktem, Transzendentalem aufgefaßt werden. In diesem Zusammenhang wird als klassisches Beispiel der Mythos von der slowenischen Anständigkeit angeführt und erleuchtet. Die angeführten Identitäten werden neben der durch die Ideologie geschaffene “Realität” auch vom schon erwähnten Phänomen des “Schon-immer- 256 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN Vorhandenen” begleitet: so werden die eigenen Gewohnheiten unmißverständlich als Wesenszug bezeichnet, was gleichzeitig auch ein Moment in der sich selbst erfüllenden Prophezeiung darstellt, in der der Glauben, der aus ideologischer Sicht vorausgesetzt wird, mit Wissen gleichgesetzt wird. Alle Identitäten an sich sind bedeutungslos, da sie nur das Ergebnis einer Reihe von erklärbaren positiven “Eigenschaften” darstellen. Wie schon in der Schlußfolgerung der Analyse hervorgehoben wurde, ist jeder Versuch, dem Einzelnen a priori eine Identität zuzuschreiben und diese zu bestimmen schon in seinem Kern ungeeignet. Aus diesem Grund schlagen ideologische Mechanismen häufig einen essentiellen und mystischen Weg ein, um derartigen Argumenten ihre Plausibilität zu nehmen. Das wahre Wesen der Identität, wie sie im vorliegenden Artikel verstanden wird, liegt vor allem in ihrer ständigen Redefinierung und Verneinung, was bildhaft mit dem Trennen der Spreu vom Weizen verglichen werden kann. Aus diesem Grund handelt es sich bei der Identität also nicht, wie allgemein angenommen wird, um ein gewisses Ziel, das vom Einzelnen irgendwann erreicht werden kann. Schlüsselwörter: nationale Identität, Identifizierung, performative Reichweite der ideologischen Interpellation, Wiedererkennen, nationale Mythologie, nationaler Diskurs Jelka Zorn DIE SUBVERSIVITÄT DER SEXUELLEN IDENTITÄT IN HOLLYWOODPRODUKTIONEN /Zusammenfassung/ Der Artikel stellt zu Beginn ein theoretisches Konzept und ein praktisches Beispiel der feministischen Filminterpretation vor, die eine brauchbare Strategie zur Enthüllung der Subversivität in der traditionellen sexuellen Identität und in der für die westliche Kultur selbstverständliche Frauenfeindlichkeit darstellt. In einer Vielzahl von Hollywood-Produktionen können neben Elementen, die der Reproduktion traditioneller Geschlechterrollen dienen, auch subversive Elemente in den Geschlechterrollen gefunden werden. Anhand einer Analyse des Films “Massage in the Bottle” (mit Kevin Kostner und Robin Wright Penn in den Hauptrollen) soll erforscht werden, auf welchen Grundlagen die sexuelle Identität bzw. die sexuelle Unterscheidung in der westlichen Kultur basiert. Den Hauptdarsteller kennzeichnen viele feminine, traditionell weibliche Eigenschaften. Kann daher der Hauptdarsteller, der von Kevin Kostner gespielt wird, als Frau bezeichnet werden? Kann sein Auftreten im Film als subversiver Akt verstanden und gedeutet werden, der der traditionellen binären Unterscheidung der Geschlechter ein Ende setzt, oder ist dies nur als eine Marketingstrategie zu verstehen, die die Hollywood-Produktionen auch dem weiblichen Publikum zugänglich machen sollen? Schlüsselwörter: feministische Filmanalyse, Gender studies, Subversivität der sexuellen Identitäten Dario Sereval DER GENUSS UND DIE BEDEUTUNG DER MUSIK /Zusammenfassung/ Der Artikel versucht die Herkunft der Musik bezüglich ihrer Funktion als ein zeremonielles Gesamtkunstwerk des “ersten Menschen” zu erörtern. Bei der realen Musik handelt es sich sowohl um ein Defizit im sprachlichen Genuß als auch um ein Genußüberschuß, der als Nebenprodukt aus der Symbolisierung bzw. Komposition hervorgeht. Wenn auf der einen Seite die Sprache des Dings (des Referenten) das Sein aushöhlt und von diesem Dingen nur der Bezeichnenden und das Bezeichnete übrig bleiben und hinter das Ding zurücktreten, so schafft das künstlerische Schaffen auf der anderen Seite im Prozeß der Symbolisierung erst dieses Ding. Mit diesem Standpunkt eröffnet der Autor eine große Anzahl von Ansätzen zur Ethik der Psychoanalyse. Schlüsselwörter: Psychoanalyse, Genuß, Musik, Phantasma, Ethik Igor @. @agar IST DER KONTEXT TATSÄCHLICH VON BEDEUTUNG? /Zusammenfassung/ Der französische Linguist Oswald Ducrot entwickelt schon seit längerer Zeit eine neue Theorie POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN 257 der Argumentation, die Theorie der “sprachlichen Argumentation” (TAJ), womit das argumentative Potential der menschlichen Sprache als System untersucht werden soll. Mittels dieser Theorie möchte Ducrot beweisen, daß die Sprache als System schon über bestimmte argumentative Elemente verfügt, so daß die Sprache einerseits auf bestimmten Ebenen schon von sich aus argumentieren kann, aber andererseits der menschlichen Fähigkeit zur dialogischen und interaktiven Argumentation gleichzeitig bestimmte Beschränkungen auferlegt. Ziel des vorliegenden Artikels ist es vom Standpunkt der Theorie über die Argumentation in der menschlichen Sprache, (erneut) die Bedeutung des Kontextes in der linguistischen Analyse zu erleuchten. Es soll dargelegt werden, daß die Bedeutung und die Rolle des Kontextes in vielen Fällen überbewertet wird und daß die Äußerungen selbst ihren eigenen Kontext bilden, der für die Bedürfnisse der linguistischen (und der argumentativen) Analyse völlig ausreichend ist. Schlüsselwörter: Kontext, sprachliche Argumentation, linguistische Analyse 258 POVZETKI-ABSTRACTS-ZUSAMMENFASSUNGEN