61
MIRAN JUS
doktor pravnih znanosti,
izvršni direktor za strukturirano
financiranje in pravne zadeve,
Korona inženiring, d. d.
Zavarovanje trgovinskih
kreditov
UDK 368.811:347.455
Izvirni znanstveni članek
1. Uvod
Kreditno (del credere) zavarovanje je razmeroma učinkovit in v sodobnih kreditnih gospodarst-
vih marsikje daleč najpomembnejši finančni oziroma zavarovalniški ter osebnopravni instru-
ment zaščite pred riziki (ne)plačil. Uporabljajo ga podjetja, ki kupcem tudi zaradi svojega
prevladujočega tržnega položaja in pogajalskih pozicij blago in storitve prodajajo na kredit.
S tako prodajo na odloženo plačilo (postnumerandni posel) in ugodnimi plačilnimi pogoji,
praviloma brez zahtevanih dodatnih varščin, lahko prodajalci na trgih (kupcev) dosežejo po-
membno konkurenčno prednost. Po drugi strani pa so s prodajo na odprt račun, ki danes v
razvitih gospodarstvih močno prevladuje, izpostavljeni tudi njej inherentnim kreditnim (in
morebitnim predkreditnim oziroma proizvodnim) rizikom, ki lahko – ne glede na skrben
izbor partnerjev in dobro stipuliranje pogodb ter splošne gospodarske razmere in plačilno
disciplino – resno ogrozijo njihovo poslovanje in celo obstoj.
Trgovinski (dobaviteljski) krediti (trade/supplier credits) so, ob tem, da omogočajo, olajšujejo
in pospešujejo prodajo, tradicionalno eden najpomembnejših, varnih, stabilnih in najugodnej-
ših (kratkoročnih) virov zunanjega financiranja poslovanja podjetij, trgovinske terjatve (trade
receivables) iz (osnovnih) komercialnih pogodb ((underlying) commercial contracts) pa običajno
predstavljajo precejšen del premoženja podjetij. Temu pomembnemu premoženju (saj terja-
tve v bilancah stanja tipičnih nefinančnih gospodarskih družb lahko predstavljajo 30 in več
odstotkov njihove aktive) in denarnemu toku podjetij (ki je odvisen od pripravljenosti in
zmožnosti njihovih dolžnikov, da ob dospelosti plačilnih obveznosti vrnejo prejete kredi-
te oziroma plačajo dobavljeno blago in/ali storitve) lahko predstavlja kreditno zavarovanje,
62
III.
Zavarovanje obveznosti
predvsem z osrednjo aktivno (»povračilno«) funkcijo te celovite finančne storitve
1
v obliki
(obljubljenega) plačila zavarovalnine po nastanku zavarovalnega primera oziroma dolžniko-
vem neplačilu dospele terjatve, prikladno in učinkovito sredstvo zaščite pred širokim naborom
komercialnih in nekomercialnih rizikov.
Sodobno kreditno zavarovanje, ki se je v svetu začelo razvijati ob koncu 18. stoletja in je bilo
v preteklosti, še bolj kot to velja na splošno za zavarovalništvo pri nas,
2
v marsikaterem smislu
zanemarjeno in slabo poznano, se danes globalno razvija v vse bolj integralno, z informacij-
skim kapitalom in tehnologijo podprto, dostopno in konkurenčno storitveno kreditno zava-
rovanje s ponudbo zavarovalnih kritij (tako imenovano čisto zavarovanje) ter spremljajočih
in dopolnilnih storitev (kreditne informacije, monitoring rizikov, izterjave ter druge oblike
poslovnega in pravnega svetovanja) v podporo podjetjem pri njihovi prodaji in upravljanju
rizikov. Zavarovanje trgovinskih kreditov je ob pravem (brezregresnem) in dospelostnem
faktoringu (non-recourse/maturity factoring) praktično edini finančni instrument zaščite ozi-
roma prenosa rizikov na tretje osebe z usmeritvijo večinoma na bolj ali manj celoten portfelj
kreditnih rizikov podjetij, ko se zavarovatelji zaradi nepopolnosti trga (asimetričnost infor-
macij) oziroma izogibanja negativni selekciji (adverse selection) rizikov s strani zavarovancev
poslužujejo tradicionalne zahteve po zavarovanju celotnega prometa oziroma ob sklenitvi za-
varovanja vztrajajo pri »bolj realističnem« (dovolj) razpršenem kritju (whole turnover/spread
cover). Ob obstoju številnih substitutov na odprtem, razvitem in konkurenčnem trgu, ki je
zaradi narave te dejavnosti sicer zelo koncentriran, storitve kreditnega zavarovanja ponuja-
jo zlasti specializirane kreditne zavarovalnice, ki so marsikateremu podjetju težko pogrešljiv
dolgoročni poslovni partner pri zavarovanju njegovih trgovinskih terjatev. To zavarovanje, ki
ga ob (po)zavarovanjih nemarketabilnih rizikov pri z državo povezanih izvozno-kreditnih
agencijah (IKA) na močno reguliranem trgu skladno s komunitarnimi predpisi in Zakonom o
zavarovalništvu (ZZavar-1)
3
ponujajo zgolj nadzirane finančne institucije, ki so licencirane za
opravljanje zavarovalnih poslov v tej zavarovalni vrsti, tj. zavarovalnice, ki so kot take strokov-
ne, izkušene in finančno močne ter zaupanja vredne, pa se je v dobrega četrt stoletja (»na nekaj
podlage«) razvilo tudi na slovenskem trgu in kljub temu, da gre pri zavarovanju trgovinskih
kreditov za tako imenovane push produkte, doseglo penetracijo, ki je - vsaj za zdaj še (glede
na zakon velikih števil in dejstvo, da gre pri kreditnem zavarovanju za delovno intenzivno
dejavnost) - lahko primerljiva s tistimi na bolj razvitih evropskih trgih.
1
Poleg drugih pomembnih funkcij, kot so preventivna in kurativna funkcija tega zavarovanja ter funkciji
pospeševanja prodaje in s kreditnim zavarovanjem olajšanega financiranja poslov podjetij.
2
Že Urbanc (str. 11) je ugotavljal, »da je zavarovalstvo pri nas najbolj zanemarjena panoga, prava pastorka bodisi v
narodnogospodarskem pogledu, bodisi v pogledu pravoznanstva«.
3
Uradni list RS, št. 93/15; glej o tem zlasti 2., 8., 21.–23. in 26. člen.
Miran Jus
Zavarovanje trgovinskih kreditov
63
Glede na opredelitev zavarovanj po objektih, ki so predmet zavarovanja, in po glavnih kritih
rizikih, po katerih na primer ZZavar-1 razvršča zavarovanja, je jasno, da zavarovalna vrsta
kreditnih zavarovanj spada v skupino premoženjskih zavarovanj, to je zavarovanj premičnih
in nepremičnih stvari ter premoženjskih interesov, ter v podskupino kreditnih in kavcijskih
(jamstvenih) zavarovanj (suretyship),
4
med kreditna zavarovanja pa v širšem smislu lahko šte-
jemo tudi zavarovanje zvestobe oziroma zaupanja (fidelity insurance).
V članku se med širšim naborom raznih kreditnih zavarovanj, ki spadajo v to zavarovalno
vrsto, omejujemo na osnovne značilnosti in pravno naravo pogodb o zavarovanju trgovinskih
kreditov, predvsem na zavarovanja trgovinskih (domačih in izvoznih/kratkoročnih) kreditov
pred marketabilnimi komercialnimi in nekomercialnimi (neposrednimi ali posrednimi poli-
tičnimi) riziki, za kritje katerih na cikličnem zasebnem (po)zavarovalnem trgu v določenem
času na splošno obstajajo zadostne zmogljivosti in ki jih v skladu z acquis communautaire
oziroma pravili o državnih pomočeh ne smejo ponujati državno podprti zavarovatelji (IKA).
5
2. Pogodbe kreditnega zavarovanja
2.1. Ekonomski in pravni temelji
Za razumevanje kompleksnosti zavarovalnih razmerij in njihovo pravno ureditev ter tudi za
sam potek zavarovalnih poslov so nedvomno pomembni ekonomsko-finančni temelji zava-
rovalništva kot posebne in zelo pomembne gospodarske dejavnosti. Ti seveda močno vplivajo
tudi na posebnosti pravne ureditve teh razmerij in pravno problematiko, ki je glede na druge
institute obligacijskega prava pri zavarovalnih poslih v marsičem specifična. Kar velja o tem za
zavarovalstvo na splošno, velja mutatis mutandis tudi za kreditno zavarovanje, ki kljub nekate-
rim nadaljnjim posebnostim temelji na praktično (in v osnovi) enakih temeljnih ekonomskih
načelih kot druga premoženjska zavarovanja, in sicer so to:
• načeli vzajemnosti in solidarnosti,
• zakon velikih števil,
• verjetnostni račun ter
• razpršenost (disperzija) rizikov, ki so prevzeti v zavarovanje, v času in prostoru.
4
Točki 14 in 15 drugega odstavka 7. člena ZZavar-1.
5
IKA, ki delujejo v nacionalnem oziroma narodnogospodarskem interesu, so večinoma orientirane na
(po)zavarovanje in/ali (re)financiranje enkratnih (one-off), večjih ter dolgoročnejših kreditnih poslov izvoza kapitalskih
in kvazikapitalskih dobrin in projektov ter izhodnih neposrednih investicij na težavnih trgih v tujini oziroma na
prevzemanje tistih rizikov mednarodnih gospodarskih poslov, ki jih zaradi njihove vrste, narave in lokacije ter trajanja
(horizont rizikov), kakor tudi zaradi njihove slabše predvidljivosti in kumulacije ter drugih značilnosti, zasebni
(po)zavarovalni sektor na splošno ni pripravljen oziroma sposoben kriti.
64
III.
Zavarovanje obveznosti
Za sklepanje in izvrševanje pogodb kreditnega zavarovanja so poleg omenjenih ekonomskih
pogojev in predpostavk za varno in uspešno opravljanje zavarovalniške dejavnosti ob drugih
pravilih iz splošnega dela Obligacijskega zakonika (OZ)
6
večinoma pomembna tudi nekatera
univerzalno uveljavljena splošna pravna načela, ki so spiritus agens obligacijskega prava in jih
srečujemo tudi pri drugih obligacijskih razmerjih in poslih zaupanja, kakor tudi načela in
pravila, ki jih poznamo pri drugih premoženjskih zavarovanjih, svoj poseben in konkretnejši
odraz pa dobijo tudi v pogodbah in pogojih kreditnega zavarovanja. K tem načelom na primer
spadajo:
• načelo avtonomije oziroma svobode pogodbenih strank pri izbiri nasprotne stranke, vrste
pogodbe in njene vsebine (v nasprotju s sicer v korist zavarovancev prevladujočo kogentno-
stjo zakonskih norm zavarovalnega pogodbenega prava),
• načelo pogodbene discipline (pacta sunt servanda),
• načelo dobre vere in poštenja,
7
• pogoj obstoja (dopustnega/premoženjskega) zavarovalnega interesa (insurable interest),
• načelo odškodovanja (principle of indemnity)
8
oziroma prepoved neupravičene obogatitve
idr.
Kljub podobnosti z drugimi premoženjskimi zavarovanji in nekaterimi drugimi finančnimi
instrumenti ter obligacijskimi instituti se kreditno zavarovanje od drugih zavarovalnih vrst v
marsičem tudi razlikuje - tako v zavarovalnotehničnem smislu zaradi posebnosti kreditnih ri-
zikov in njihovega prevzema v zavarovanje kot posledično tudi v zavarovalnopravnem smislu.
2.2. Osnovne značilnosti in vsebina pogodb kreditnega zavarovanja
Kot omenjeno, zavarovanje trgovinskih kreditov daje zavarovanim prodajalcem, ki na tujih
trgih in doma kupcem prodajajo blago in storitve na odloženo plačilo oziroma na kredit (pri
zavarovanju kratkoročnih kreditov praviloma na odprt račun), zavarovalno kritje pred riziki
6
Uradni list RS, št. 97/07 – UPB in 64/16 – odl. US.
7
Gre za že iz rimskega prava znano načelo bona fides pri sklepanju in izvrševanju pogodb, pri čemer je kreditno
zavarovanje po vzoru iz pomorskega prava (Rozanes v. Bowen (1928) 32 LILR 98 in Black Kink Shipping Corp.
v. Massie the Litsion Pride (1985), 1 Lloyd’s Rep. 437) prevzelo celo standard skrajno dobre vere oziroma najstrožjega
spoštovanja obljube (utmost good faith and fair dealing/uberrimae fidei), ki velja tako za zavarovance pri izpolnjevanju
njihovih pogodbenih obveznosti kot za zavarovatelje ter njihovo strokovno in profesionalno zavzetost pri oblikovanju
jasnih in poštenih pogojev zavarovanja, likvidaciji škod itd.
8
Po tem načelu je obveznost zavarovatelja kreditov izplačati zavarovalnino v skladu z dogovorjenimi pogoji
zavarovanja praviloma omejena s krito dejansko nastalo neposredno gmotno škodo (damnum emergens), zaradi
preprečevanja moralnega hazarda zmanjšano za dogovorjen samopridržek (self-retention) zavarovanca; seveda
v okviru odobrenih zavarovalnih (kreditnih) limitov kupcev (»zavarovalne vsote«) ter ob pogoju plačane dospele
zavarovalne premije in izpolnjevanju drugih bistvenih pogodbenih obveznosti zavarovanca.
Miran Jus
Zavarovanje trgovinskih kreditov
65
neplačil njihovih zasebnih ali javnih kupcev oziroma dolžnikov in v nekaterih primerih tudi
njihovih morebitnih garantov. S sklenitvijo pogodbe o kreditnem zavarovanju lahko torej
izvozniki oziroma prodajalci, ki so upniki terjatev za plačila iz raznih osnovnih komercialnih
pogodb, na zavarovalnico delno ali »popolnoma« prenesejo komercialne in/ali nekomerci-
alne rizike poslovnih transakcij. Ti riziki, predvsem kreditni, jim lahko povzročijo škodo, ki
jo zavarovalnica nadomesti zavarovancem v dogovorjenem obsegu, če prodajalcem njihovi
kupci iz določenih razlogov - če se brez njihove krivde zgodi škodni dogodek (tj. pri kritju
komercialnih rizikov, zlasti če se uresniči rizik neplačila dolžnika zaradi trajne nesolventnosti
ali podaljšane zamude plačila (protracted default)), ki v skladu s splošnimi oziroma posebnimi
pogoji zavarovanja predstavlja zavarovalni primer (insured event) - ne izpolnijo svojih pogod-
benih obveznosti oziroma če kupci neupravičeno odstopijo od pogodbe ali dobavljenih dobrin
ob dospelosti oziroma v ustreznem roku po dospelosti ne plačajo, kot je bilo dogovorjeno.
V besedilih pogodb o zavarovanju trgovinskih kreditov so ob upoštevanju določb 521. člena
ZZavar-1 zajete za te posle primeroma naštete bistvene in preostale bolj ali manj običajne
sestavine (essentialia/naturalia negotii), kot so na primer številka pogodbe ter navedba po-
godbenih strank in njihovih podatkov, trajanje zavarovalne pogodbe in doba zavarovalnega
kritja, čakalne dobe za izplačilo zavarovalnin ter razni drugi roki ipd. Poleg tega so v pogodbi
za vse oziroma posamezne kupce, ki jim zavarovanci v skladu z običajnimi ter dogovorjenimi
plačilnimi pogoji in roki prodajajo svoje blago oziroma storitve (in morebiti tudi za države, iz
katerih so ti kupci) ter ki jih je zavarovalnica glede na njihovo boniteto in svoje zmogljivosti
do določenih (zavarovalnih/kreditnih) limitov pripravljena sprejeti v zavarovanje, določeni
tudi pogoji zavarovalnega kritja, vključno:
• s sprejemljivimi kratkoročnimi kreditnimi transakcijami oziroma trgovinskimi terjatvami,
ki so dopusten in primeren predmet kreditnega zavarovanja z ustreznimi plačilnimi pogoji,
vključno z določenimi najdaljšimi dovoljenimi roki kreditiranja kupcev, ter
• z navedenimi kritimi komercialnimi in/ali njim akcesornimi nekomercialnimi riziki, ki so
tudi pri kreditnem zavarovanju konstitutiven element zavarovalne pogodbe, in sicer riziki
po dobavi oziroma tudi pred dobavo, če je na primer zaradi posebne narave prodanega
blaga posebej dogovorjeno tudi tako dodatno kritje preddobavnih/predkreditnih oziroma
proizvodnih rizikov,
• pri čemer so v zavarovalni polici oziroma v splošnih in morebitnih posebnih pogojih za-
varovanja, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, podrobno navedene tudi izključitve in
omejitve odgovornosti zavarovatelja;
• z odstotkom zavarovalnega kritja oziroma recipročnim samopridržkom (določen odstotek
neplačane zavarovane terjatve, ki ob nastali škodi predstavlja lastni delež zavarovanca),
včasih pa tudi z navedbo najvišjega možnega skupnega zneska izplačanih zavarovalnin v
določenem zavarovalnem obdobju (insurer’s maximum liability – IML);
66
III.
Zavarovanje obveznosti
• z dospelostjo obveznosti zavarovalnice in načinom njihove izpolnitve;
• s premijskimi stopnjami, ki odražajo v zavarovanje prevzete rizike oziroma na zavarovalni-
co preneseni portfelj kreditnih rizikov, ter morebitnimi provizijami in nadomestili za druge
storitve in razne stroške;
• z roki, načinom in modalitetami plačevanja zavarovalne premije;
• z režimom morebitne asignacije pravic iz zavarovalne pogodbe na zunanjega financerja
posla;
• s subrogacijo oziroma regresnimi pravicami zavarovatelja;
• s podrobno določenimi obveznostmi zavarovanca pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe in v
času njenega trajanja ter sankcijami za morebitno neizpolnjevanje obveznosti zavarovanca;
• z določbami o nerazkrivanju zaupnih informacij, merodajnem pravu in reševanju sporov iz
zavarovalne pogodbe itd.
2.3. Nekatere posebne značilnosti pogodb kreditnega zavarovanja
Pri zavarovanju kratkoročnih trgovinskih kreditov skleneta podjetje (zavarovanec) in zavaro-
valnica tako imenovano splošno (generalno) zavarovalno pogodbo, pri kateri gre za poseben
pravni institut, tj. za praviloma diskretno, odplačno, vzajemno oziroma sinalagmatično ter
samostojno oziroma ločeno (stand-alone) posebno storitveno pogodbo z nekaterimi elementi
aleatornosti, ki je temelj običajno dolgoročnega in interaktivnega partnerskega poslovnega
sodelovanja med zavarovalnico in zavarovanimi podjetji (prodajalci/upniki) na področju nji-
hovega upravljanja kreditnih rizikov.
Pravna podlaga (kavza) pogodbe o zavarovanju kreditov je zavarovalni interes oziroma zago-
tovitev zavarovalnega kritja, večinoma proporcionalnega, za trgovinske terjatve zavarovanca
(causa solvendi oziroma securitas),
9
ki so primerne za to zavarovanje ter so ob raznih mo-
rebitnih dodatnih spremljajočih storitvah zavarovalnice predmet pogodbenim obveznostim
dolžnikov iz osnovnih komercialnih pogodb akcesornih in pogojnih (conditional) obveznosti
zavarovalnice. Pri tem pa je za prenos rizikov na zavarovalnico ob preostalih pomembnih
obveznostih, od katerih je po nastanku zavarovalnega primera lahko odvisno tudi izplačilo
zavarovalnine (condicio existit), pogoj in glavni predmet obveznosti zavarovanca plačilo dogo-
vorjene in ob skadenci oziroma v respiro roku dospele zavarovalne premije, ki se kot davčno
priznan strošek (v nasprotju z rezervacijami) na primer plačuje mesečno glede na dejanski
realizirani promet oziroma stanje odprtih zavarovanih terjatev (turnover/balance declaring). T e
mora zavarovanec tekoče prijavljati v zavarovanje, kar poleg dolžnosti razkritij in obveščanja
9
Iz zavarovanja so na primer zaradi izogibanja moralnemu hazardu običajno izločene terjatve med povezanimi
osebami.
Miran Jus
Zavarovanje trgovinskih kreditov
67
o okoliščinah, ki vplivajo na rizike, ob strogih sankcijah za (predvsem težje ali ponavljajoče se)
kršitve kot njegova bistvena obveznost velja inter alia tudi za prijave zamud oziroma neplačil,
prepoved tako imenovanega overloadinga in nadaljnjih dobav neplačljivim kupcem ter ukrepe
unovčevanja in izterjav (debt collection).
Zavarovalna pogodba kreditnega zavarovanja je v praksi bolj ali manj tipska, formularna
(oblična) in praviloma obnovljiva (perpetual) dolgoročna tako imenovana evergreen pogodba
(pogosto so v praksi običajne enoletne ali dvoletne obnove tudi avtomatične) ali pa dolgoroč-
na oziroma permanentna pogodba, ki se sklepa za nedoločen čas z določenim odpovednim
rokom, pri katerem gre za tako imenovani formalni konec zavarovanja oziroma zavarovalnega
razmerja, ki seveda nastopi tudi z izpolnitvijo oziroma ob pogoju izpolnitve vseh obveznosti
strank iz zavarovalne pogodbe.
10
Pri omenjenih splošnih pogodbah o zavarovanju trgovinskih kreditov gre, kot omenjeno, v
nekem smislu za okvirne zavarovalne pogodbe (framework contracts), ki per se še ne ustvarjajo
delujočega zavarovalnega kritja,
11
temveč je tega kritja v okviru diskrecijskih oziroma odo-
brenih obnovljivih (revolving) zavarovalnih limitov kupcev (»glavne pogodbe« z material-
nim začetkom zavarovanja) zavarovanec deležen šele po izvršenih dobavah in svojih prijavah
konkretnih nastalih terjatev v zavarovanje (»tehnični začetek zavarovanja«). Pri pogodbah o
zavarovanju trgovinskih kreditov gre torej za »obnovljive« zavarovalne pogodbe z dinamičnim
upravljanjem zavarovalnih limitov in v zavarovanje prevzetim portfeljem rizikov, praviloma
zapisane v imenskih zavarovalnih policah, saj se glasijo na določeno osebo (zavarovalca/za-
varovanca), ki je v večini primerov tudi upravičenec do izplačila zavarovalnine,
12
in nastopajo
v vlogi listine in dokaza o »obljubi zavarovalnice« (policere) oziroma o sklenjeni zavarovalni
pogodbi ter njeni vsebini (legitimacijski »nepopolni vrednostni« papir), z vsemi njenimi bi-
stvenimi sestavinami, katere sestavni del so praviloma tudi priloženi splošni in morebitni
posebni pogoji zavarovanja, tarife, posebne (tipske) klavzule idr.
10
Tudi po odpovedi pogodbe oziroma njenem prenehanju zavarovalno kritje seveda ne preneha za tiste zavarovane
terjatve, ki so bile v skladu s pogodbo o zavarovanju sproti pravilno prijavljane v zavarovanje in za katere je bila ob
dospelosti plačana dolgovana zavarovalna premija; zavarovalni primer lahko namreč, na primer ob stečaju kupca,
nastane tudi po dospelosti terjatve in odstopu od zavarovalne pogodbe.
11
Zavarovancu zagotavljajo polno učinkovanje kritja šele ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ali kasneje odobreni in
veljavni zavarovalni limiti njegovih v zavarovanje prijavljenih kupcev. Zavarovalne pogodbe kreditnega zavarovanja se
torej običajno »samodejno« podaljšujejo, vmes pa seveda lahko prihaja do določenih sprememb, ker se spreminjajo v
zavarovanje prevzeti riziki, pa tudi portfelj kupcev zavarovanca; v praksi na primer dokaj pogosto prihaja do (ex ante)
povečanja ali zmanjšanja limitov, do ukinitev posameznih limitov in odobritev novih, do razširitev zavarovalnega
kritja na nove kupce in kupce iz drugih držav ter do raznih drugih sprememb pogojev zavarovalnega kritja.
12
Razen na primer pri asignaciji pravic iz zavarovalne pogodbe na banko, faktorja ali drugega zunanjega financerja
posla, pri čemer pa za izplačilo zavarovalnine zavarovanec ostaja v zavezi, da v skladu s pogodbo o zavarovanju vestno
izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti.
68
III.
Zavarovanje obveznosti
2.4. Pravna narava pogodb o zavarovanju trgovinskih kreditov
Če kreditno zavarovanje primerjamo z nekaterimi drugimi osebnopravnimi sredstvi zaščite,
lahko ugotovimo, da je vsaj z vidika zavarovalne pogodbe zavarovanje trgovinskih kreditov
- čeprav je pri tem zavarovanju obveznost zavarovatelja, drugače kot pri obveznosti garanta
pri samostojnih bančnih garancijah - pogojen instrument, v nasprotju s klasičnimi poroštvi
in raznimi akcesornimi garancijami pa je kreditno zavarovanje pravno samostojno oziroma
stand-alone. Za razliko od poroka pri teh akcesornih dvostranskih pravnih poslih kreditni
zavarovatelj prevzema lastno (zavarovalno) obveznost do zavarovanega upnika,
13
ne pa da kot
pri kavcijskih zavarovanjih oziroma poroštvih s svojo novo (stransko) sekundarno obveznostjo
kot »dodaten dolžnik« solidarno ali subsidiarno jamči za tujo obveznost, tj. za obveznost glav-
nega dolžnika iz osnovne komercialne ali finančne pogodbe. O pravni samostojnosti pogodbe
kreditnega zavarovanja namreč lahko govorimo, ker veljavnost in eksistenca te pogodbe vsaj
neposredno nista podrejeni (subordinirani) kaki drugi (osnovni) pogodbi in ta tudi ni njen
integralni del, čeprav je na primer po drugi strani obveznost kreditnega zavarovatelja, kot
omenjeno, tudi pogojna ter za veljavne in v zavarovanje pravilno prijavljene terjatve v prvi
vrsti učinkuje šele v odvisnosti od nastanka določenega škodnega dogodka, ki predstavlja za-
varovalni primer, pri čemer je obveznost zavarovalnice - glede na odškodovalno naravo tudi
tega premoženjskega zavarovanja (indemnity insurance) - odvisna tudi od gmotne škode, ki jo
na primer zaradi neplačila dolžnika utrpi prodajalec (zavarovanec), ki svojemu kupcu prodaja
blago ali storitve na odloženo plačilo, po drugi strani pa tudi od pravilnega izpolnjevanja po-
godbenih obveznosti zavarovanca.
13
Tako je bilo na primer odločeno tudi v zadevi VSS III Ips 113/97. Da pri kreditnem zavarovanju zavarovatelj
prevzema svojo lastno obveznost, se strinja tudi V. Kranjc, str. 1177, ki pa pri tem pod poroštva napačno (vsaj po
našem pravu) podreja tudi kreditno zavarovanje, ker da »je pri kreditnem zavarovanju izkazana enaka causa kot pri
poroštvu in ker tudi sicer izpolnjuje vse opredelilne elemente poroštva«. S tem žal spreminja svoja prejšnja stališča in
v tem članku trdi, da porok s poroštvom prevzame lastno, ne pa tuje (dolžnikove) obveznosti, kar naj bi bilo torej pri
poroštvih enako kot pri samostojnih bančnih garancijah. V zaključku utemeljujem, zakaj to stališče ni pravilno. Naj
na tem mestu zgolj opozorim na še eno napačno trditev cenjene avtorice, tokrat v zvezi s kreditnemu zavarovanju
v ožjem smislu podobnimi kavcijskimi zavarovanji, ki kot »zrcalna slika zavarovanja trgovinskih kreditov« včasih
tudi kot substituti krijejo iste oziroma enake rizike in za katera namreč trdi (prav tam), da njihova podreditev pod
pravila poroštvene pogodbe ni mogoča, pri čemer izhaja iz zmotne predpostavke, da »pri kavcijskem zavarovanju
pogodbe z zavarovalnico ne sklene upnik [op. avtorja: kot na primer pri kreditnih zavarovanjih v ožjem pomenu],
ampak dolžnik […]«. Ta dolžnik (iz osnovne pogodbe) je pri kavcijskem zavarovanju (podobno kot pri kritnem
razmerju z garantom nalogodajalec za izdajo bančne garancije) - če zanemarimo pri kavcijskih zavarovanjih v svetu
prevladujoča tristranska razmerja - res »sklenitelj« zavarovanja (zavarovalec), vendar je v pravno ločenem valutnem
razmerju pri teh poslih upravičenec iz tega zavarovanja (zavarovanec) njegov upnik iz osnovne pogodbe; torej tako
kot pri poroštvih, ki pri odplačnih jamstvih (kar sicer ni opredelilni element poroštva) praviloma nastanejo zaradi
kritnega razmerja, pri klasičnih poroštvih pa lahko nastanejo brez sodelovanja in celo zoper voljo glavnega dolžnika
(1012. člen OZ: »S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo
obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil.«).
Miran Jus
Zavarovanje trgovinskih kreditov
69
Pri kavcijskih zavarovanjih, za katera se za zaščito pred riziki nasprotne stranke (counterparty
risks; torej ne zgolj pred riziki plačil, kot je to pri kreditnih zavarovanjih v ožjem smislu) v
svetu večinoma indiskretno sklepajo tristranske pogodbe in v katere so tako vključeni vsi ude-
leženci teh razmerij oziroma teh garancijskih poslov v širšem smislu (tj. upniki in dolžniki iz
temeljnih (kavzalnih) razmerij ter garanti, ki so pri neodvisnih bančnih garancijah na zahtevo
z omenjenimi udeleženci poslovnih transakcij praviloma v pravno ločenih kritnih in valutnih
razmerjih), obveznost zavarovalnice oziroma njena jamčevalna obveznost, da zavarovancu iz-
plača dogovorjeno zavarovalnino, podobno kot pri klasičnem poroštvu običajno neposredno
nastane pod pogojem neizpolnitve (default) pravno veljavne in dospele obveznosti glavnega
dolžnika, za katero je tako jamstvo dano. Kavcijska zavarovanja, pri katerih se v praksi izda-
jajo predvsem razna storitvena jamstva, redkeje pa se z njimi jamči za plačilne obveznosti,
torej zagotavljajo zavarovancem tako imenovano bonitetno jamstvo (nomen bonum) za njihove
bodoče ali odprte in še ne dospele terjatve, ne pa tudi veritetnega (nomen verum), kar bene-
ficiarjem dodatno nudijo samostojne oziroma »brezpogojne« bančne garancije, ki v praksi
močno prevladujejo. Tako kot pri kavcijskem pa je to »bolj posredno« tudi pri kreditnem za-
varovanju, kjer zavarovalnina zavarovancu, kot omenjeno, (do za zavarovanca ugodne rešitve
komercialnega spora s kupcem) praviloma ne bo izplačana (condicio pendet),
14
če je na primer
do neplačila dolžnika iz osnovne komercialne pogodbe, ki za zavarovanca (upnika) predsta-
vlja zavarovani kreditni rizik, prišlo zaradi neveljavne ali nezavezujoče osnovne komercialne
pogodbe oziroma dokumentacijskih rizikov ter zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti
prodajalca - v tem primeru torej zaradi nekritega performance rizika samega zavarovanca, kjer
bi lahko šlo za moralni hazard oziroma njegovo neupravičeno obogatitev.
14
Oziroma jo bo zavarovalnica ob neupravičenem izplačilu zavarovalnine, če se pozneje tako izkaže, regresirala od
zavarovanca oziroma zahtevala nazaj. Garantom in večinoma tudi kavcijskim zavarovateljem ob izpolnitvi jamčevalne
oziroma zavarovalne obveznosti v razmerju do nalogodajalcev za izdajo garancije oziroma zavarovalcev (dolžnikov
iz osnovnih pogodb, katerih obveznosti do beneficiarjev oziroma zavarovancev so krite s temi instrumenti) pripada
regresna pravica (right of recourse), ki je lahko običajno dodatno krita tudi z raznimi stvarnopravnimi oziroma
osebnopravnimi varščinami, pri čemer pa ima na primer kreditni zavarovatelj regresno pravico do zavarovanca le, če
je poravnal svojo obveznost iz zavarovalne pogodbe (plačal zavarovalnino zaradi nastanka zavarovalnega primera),
zavarovanec pa je glede na zavarovalne pogoje to pogodbo kršil v tistih delih, ki zavarovatelja upravičujejo do vrnitve
zavarovalnine in morebitnih drugih izplačanih zneskov, na primer za kritje upravičenih stroškov izterjav. V zvezi z
osebnopravnimi sredstvi zaščite velja omeniti tudi subrogacijo, ko na primer pri poroštvu lahko govorimo o ex lege
cesiji upnikovih pravic na poroka, kadar porok (subrogiranec) namesto glavnega dolžnika iz temeljnega razmerja
poravna upnikovo (subrogantovo) terjatev do glavnega dolžnika. S tem pa seveda obveznost primarno zavezanega
glavnega dolžnika, za katero je bilo poroštvo dano, ne preneha (kumulativna intercessio), kar je po učinkih podobno
tudi pri kreditnem zavarovanju z regresom zavarovatelja do kupca (dolžnika) do višine izplačane zavarovalnine
(VSS II Ips 471/06).
70
III.
Zavarovanje obveznosti
2.5. Pravna ureditev pogodb kreditnega zavarovanja
Ker gre pri zavarovalništvu za narodnogospodarsko pomembno gospodarsko dejavnost na
specifičnem finančnem trgu in za tradicionalno uveljavljene ter pomembne in občutljive oseb-
nopravne instrumente zavarovanj pred riziki, je razumljivo, da je zavarovalniški trg na komu-
nitarni in nacionalni ravni reguliran z javnopravnimi zakonskimi in številnimi podzakonskimi
normami o organizaciji in poslovanju teh subjektov zavarovalnega nadzora, hkrati pa se za
te posle med formalnimi pravnimi viri uporabljajo tudi materialnopravne norme nacionalnih
civilnih oziroma trgovinskih zakonikov; pri nas na primer OZ kot splošni zakonski predpis
(lex generalis) obligacijskega prava, in sicer tako njegove kogentne in dispozitivne norme iz
splošnega dela, ki se praviloma uporabljajo za vsa obligacijska razmerja, hkrati pa tudi poseb-
na ureditev za zavarovalne pogodbe kot nominatne kontrakte v XXVI. poglavju OZ.
Vendar se kreditno zavarovanje, kot smo lahko že ugotovili, od drugih zavarovanj v marsi-
čem pomembno razlikuje tako v zavarovalnotehničnem kot v zavarovalnopravnem smislu. Te
posebnosti kreditnih zavarovanj, ki vplivajo tudi na možnosti uporabe posebnih zakonskih
norm o zavarovalnih pogodbah pri pogodbah o kreditnem zavarovanju, so precejšnje, tako
da nekaterih določb posebnega dela OZ o zavarovalni pogodbi - tudi če zanemarimo bodoči
razvoj tega zavarovanja v svetu in njegovo močno vpetost v mednarodni pozavarovalni trg
- pri pogodbah kreditnega zavarovanja sploh ne bi mogli uporabiti, nekatere pa le ob ustrez-
nih prilagoditvah posebnostim kreditnih zavarovanj. To pa bi bilo precej težko tudi zaradi
siceršnje precej omejene avtonomije strank zavarovalnih pogodb oziroma varovanja intere-
sov zavarovancev s prevladujočo kogentnostjo zakonskih norm zavarovalnega pogodbenega
prava, pri čemer je tudi od dispozitivnih zakonskih norm odmik dopusten le, če je to očitno
(nedvomno) v interesu zavarovanca.
15
Zaradi posebnosti kreditnih zavarovanj – navsezadnje
so v zavarovanje prevzeti riziki pri kreditnem zavarovanju lahko precej odvisni tudi od samega
zavarovanca in njegovega upravljanja rizikov –, ki naj bi po nekaterih mnenjih zahtevale po-
sebno ureditev
16
(podobno kot pri pomorskih in letalskih zavarovanjih), slovenski OZ (kot je
to tudi ponekod v primerjalnem pravu) v splošnih določbah o zavarovalni pogodbi, prevzetih
iz nekdanjega jugoslovanskega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v drugem odstavku
923. člena ta zavarovanja med drugim izrecno izključuje iz uporabe določil posebnega dela
tega zakonika o zavarovalni pogodbi.
17
15
Glej o tem 924. člen OZ.
16
Cigoj, str. 2408–2409.
17
Člen 923 OZ: »(1) Določbe tega poglavja se ne uporabljajo za plovbno zavarovanje in tudi ne za tista druga
zavarovanja, glede katerih se uporabljajo pravila o plovbnem zavarovanju. (2) Navedene določbe se prav tako ne
uporabljajo za zavarovanje terjatev, kot tudi ne za razmerja iz pozavarovanja.« To pa se je v zvezi s kreditnim
zavarovanjem potrdilo tudi v judikaturi (VS RS III Ips 2/97, VSL I Cpg 945/97, VSL II Cp 1670/98 in VSS III
Ips 113/97).
Miran Jus
Zavarovanje trgovinskih kreditov
71
Citirani člen sicer v zvezi s tem, drugače kot ZZavar-1, uporablja termin »zavarovanje ter-
jatev«, kar je predvsem v zvezi z zavarovanjem kratkoročnih trgovinskih kreditov včasih tudi
sinonim za kreditno zavarovanje, ki je sicer tudi v svetu splošno uveljavljen pojem za ta za-
varovanja. V OZ uporabljeni termin se torej kot tak nanaša na terjatve iz danih kreditov.
18
Taka neustrezna in neenotna zakonska uporaba različnih terminov za kreditna zavarovanja
seveda lahko ustvarja nepotrebno terminološko zmedo, ki ima zaradi morebitne nejasnosti
ali dvoumnosti in iluzornosti pričakovanj o avtentični razlagi predmetne norme lahko tudi
praktične posledice z vplivom zakonskih določb de lege lata in njihovih razlag na presojo vse-
bine in učinkov teh instrumentov zavarovanja v praksi; predvsem glede tistih vprašanj, ki jih
stranke v okviru pogodbene avtonomije niso (popolno oziroma jasno in nedvoumno) uredile,
ali pa v zvezi s kogentnimi zakonskimi normami, kar pa je predvsem odvisno od pogodbenih
substratov vsakega takega instrumenta.
Vendar to vseeno ne predstavlja večje težave pri samih kreditnih zavarovanjih v ožjem smislu,
saj to lahko rešuje taka zgoraj omenjena razlaga norme, za katero se tudi zdi, da je splošno
sprejeta. Večja težava pa bi lahko bila pri uporabi te norme glede razlage, ali se uporabljeni
termin »zavarovanje terjatev« oziroma njegov sinonim »kreditno zavarovanje« kot zbirni izraz
za vrsto zavarovanj z različno pravno naravo nanaša zgolj na posle, ki jih na primer sklepa-
jo in izvršujejo zavarovalnice, licencirane za posle v tej zavarovalni vrsti, ali pa ta zakonska
izključitev velja za vsa kreditna zavarovanja v širšem smislu, tj. vsaj za celotno podskupino
kreditnih in kavcijskih zavarovanj.
19
Za slednje obstajajo dobri argumenti, čeprav se kavcijska
18
OZ namesto splošno uveljavljenega termina »kreditno zavarovanje« v naše pogodbeno zavarovalno pravo uvaja
drug in jezikovnopomensko splošnejši termin, ki poudarja eno stran obligacijskega kreditnega razmerja, v praksi pa
se, kot omenjeno, včasih uporablja predvsem v zvezi z enim (ožjim) segmentom teh zavarovanj. Naj omenim, da
je besedilo omenjene zakonske določbe v nekdanjem srbohrvaškem jeziku lepo govorilo o »osiguranju kredita«, v
slovenskem besedilu ZOR pa so slovenski prevajalci oziroma redaktorji termin očitno »poslovenili« v »zavarovanje
terjatev«; podobno kot to velja tudi za »rizik(o)«, ki so ga »puristično slovenili«, verjetno tudi po vzoru enega od
nestorjev slovenskega zavarovalništva prof. Bonclja, v »nevarnost« - na primer iz njegove pogosto citirane jedrnate
definicije (prav tam, str. 13): »Zavarovanje je ustvarjanje gospodarske varnosti z izravnavanjem gospodarskih
nevarnosti.«) -, danes pa se zanj kot lektorsko očitno bolj sprejemljiv izraz pogosto neustrezno in kar počez uporablja
tudi »tveganje«, ki ga seveda ni, če smo in v kolikor smo pred riziki popolnoma zaščiteni.
19
V izogib vsakršnim dvomom in morebitnim drugačnim razlagam 923. člena OZ vsebuje podobno določbo
za zavarovanja pred nemarketabilnimi riziki (non-marketable risks), vključno s posli pozavarovanja in retrocesije,
pri mednarodnih gospodarskih poslih, ki jih po pooblastilu Republike Slovenije v njenem imenu in za njen račun
v narodnogospodarskem interesu izvaja pooblaščena IKA (SID banka, d. d.), četrti odstavek 3. člena Zakona o
zavarovanju in financiranju mednarodnih gospodarskih poslov – ZZFMGP (Uradni list RS, št. 2/04, 2/04, 56/08 –
ZSIRB in 82/15): »Za zavarovalne pogodbe, posle pozavarovanja in retrocesije, ki jih pooblaščena institucija sklepa
na podlagi tega zakona, se ne uporabljajo določbe posebnega dela obligacijskega zakonika o zavarovalni pogodbi.«
S tako določbo tega posebnega zakona so tudi za druga nemarketabilna (kreditna) zavarovanja (v širšem smislu), ki
jih izvaja ali bi jih lahko izvajala slovenska IKA, na primer zavarovanja neposrednih izhodnih investicij, zavarovanja
bančnih garancij (pred riziki unfair calling oziroma pred nekomercialnimi riziki), celo zavarovanja strojev, opreme in
blaga v tujini pred nekomercialnimi riziki, zavarovanja pred riziki sprememb vrednosti valut (tečajni in drugi valutni
72
III.
Zavarovanje obveznosti
zavarovanja po svojih značilnostih in pravni naravi od drugih zavarovanj in tudi od kreditnih
zavarovanj v ožjem pomenu precej razlikujejo ter imajo bistveno več opredelilnih elementov
poroštev,
20
pri čemer pa civilnopravne zakonske norme o poroštvu niso tudi vedno povsem
primerne za kavcijska zavarovanja.
Glede na tako zakonsko (ne)ureditev pogodb o kreditnem zavarovanju pri nas, je pravne vire
za ta zavarovanja treba iskati predvsem v zavarovalnih pogodbah s splošnimi in morebitnimi
posebnimi pogoji tega zavarovanja, v poslovnih običajih, v redki sodni in arbitražni praksi ter
doktrini.
2.6. Splošni pogoji kreditnega zavarovanja
21
Ker zavarovalnice sklepajo bolj ali manj istovrstne posle z vnaprej nedoločenim številom za-
varovalcev množično, je povsem razumljivo in običajno, da imajo za svoje produkte vnaprej
pripravljene vzorce posameznih zavarovalnih polic oziroma določila svojih bolj ali manj tip-
skih zavarovalnih pogodb in njihovih rednih sestavin, in to tudi v obliki splošnih in posebnih
pogojev zavarovanja (lex contractus),
22
ki jih stranke vključijo v svoja zavarovalna razmerja kot
sestavni del pogodb. Z zavarovalnimi policami, ki vsebujejo individualne sestavine zavaroval-
nih pogodb, pa se določeni elementi seveda lahko vsebinsko uredijo tudi drugače, kot je to
določeno s splošnimi pogoji zavarovanja;
23
v takem primeru ima besedilo zavarovalne police
prednost pred besedilom priloženih splošnih in posebnih pogojev zavarovanja.
24
riziki), razna kavcijska zavarovanja ipd., a fortiori odpravljeni morebitni dvomi o tem, ali se po našem pravu za te
pogodbe uporabljajo določbe posebnega dela OZ o zavarovalni pogodbi (če bi že kdo bil mnenja, da ta zavarovanja
ne spadajo pod pojem zavarovanja terjatev oziroma kreditov).
20
Podobno o kavcijskih zavarovanjih na primer tudi Becue, str. 31: »Bonds are therefore a deed of guarantee rather
than a contract of insurance.« O tej problematiki pri kavcijskih zavarovanjih in njihovih razlikovalnih značilnostih
(criterium deliminitationis) od kreditnih zavarovanj v ožjem pomenu glej podrobneje na primer v Jus (2010a),
str. 38–40, 158–159 in 230–232.
21
Jus (2004), str. 137–138.
22
Vse obveznosti strank zavarovalne pogodbe je včasih težko urediti v sami zavarovalni polici, čeprav je tudi to v
določeni meri mogoče in v praksi nekaterih zavarovateljev kreditov ponekod tudi običajno, zlasti pri zavarovanju
posameznih oziroma enkratnih poslov. Vendar bo v tem primeru besedilo police običajno precej dolgo, zaradi
kompleksnosti pogodb o zavarovanju trgovinskih kreditov pa so te v takih primerih lahko manj pregledne in težje
razumljive, po drugi strani pa so morda v taki obliki lahko bolje krojene potrebam posameznih zavarovancev in
posebnim okoliščinam njihovih komercialnih poslov (tailor-made) ter s tem tudi prikladnejše za njihova pogajanja
z zavarovalnico.
23
Vendar v tem primeru zavarovalne pogodbe praviloma, brez razlogov, ki so utemeljeni glede na predmet
zavarovanja in brez izrecnega pisnega soglasja zavarovalca, v njegovo škodo ne smejo odstopati od določb splošnih
pogojev (tretji odstavek 521. člena ZZavar-1).
24
Peti odstavek 926. člena OZ.
Miran Jus
Zavarovanje trgovinskih kreditov
73
Splošni pogoji kreditnega zavarovanja, ki so jih pripravili strokovnjaki kreditnih zavaroval-
nic in so jih »odobrili« njihovi pozavarovatelji, ki poleg nekaterih mednarodnih organizacij
zavarovateljev teh kreditov (ICISA, PASA, Bernska unija idr.) pomembno prispevajo k nji-
hovi »harmonizaciji«, so del ponudbe storitev zavarovateljev kreditov, poslovna praksa pa jih
sprejema, tako da so lahko tudi del poslovnih običajev. Zavarovalne pogodbe so sicer v praksi
v večji ali manjši meri adhezijskega tipa (adhesion/”boilerplate” contracts), splošni in morebitni
posebni pogoji zavarovanja kot sestavni del sklenjenih pogodb o zavarovanju pa morajo biti
jasni in nedvoumni ter vsaj ob podpisu pogodbe predloženi zavarovalcem. To pa ne pomeni,
da se pogodbe o zavarovanju trgovinskih kreditov vedno sklepajo s pristopom ter da se o
ponudbi kreditnih zavarovalnic in posameznih sestavinah zavarovalne pogodbe v nobenem
primeru ni mogoče pogajati. Zavarovatelji bodo namreč glede na svoj tržni položaj, pogajalske
pozicije, zavarovalne zmogljivosti in apetit po rizikih lahko tudi odstopali od svojih bolj ali
manj običajnih praks in bodo s posameznimi zavarovalnimi policami lahko derogirali (spre-
menili in/ali dopolnili) nekatera določila svojih splošnih pogojev zavarovanja ali tipskih po-
godb ter jih v tem primeru kot relativno heterogene storitve tudi delno prilagodili potrebam
in željam svojih zavarovancev.
Ker gre pri kreditnem zavarovanju za pomembna poslovna razmerja, ki imajo lahko za pod-
jetja (zavarovance) precejšnje premoženjske učinke, morajo biti ti dobro seznanjeni z določili
zavarovalnih pogojev. Čeprav so že po splošnih načelih obligacijskega prava na primer pre-
povedane, izpodbojne in celo nične določbe, ki nasprotujejo namenu pogodbe ali dobrim po-
slovnim običajem, so nepravične ali pretirano stroge glede na konkretne okoliščine, in čeprav
bodo sodišča (predvsem v primeru nejasnosti določb in v dvomu) zelo verjetno razlagala do-
ločila zavarovalnih pogojev v korist (»šibkejše«?) stranke, ki ni pripravila oziroma predlagala
splošnih pogojev zavarovanja,
25
se je v praksi lahko nevarno zanašati na to.
26
25
Breme nejasnosti pogodbenih klavzul je že po starem in splošno sprejetem pravilu civilnega prava in dubio
contra stipulatorem (83. člen OZ) na tisti stranki, ki je nejasnost povzročila, med različnimi možnimi razlagami takih
nejasnih določb pa se običajno izbere tista, ki je za nasprotno stranko ugodnejša.
26
Torej, čeprav se bodo nejasne in dvoumne določbe take zavarovalne pogodbe - ob morebitni analogni uporabi
pravil obligacijskega prava, ki veljajo za druge pogodbe o (premoženjskem) zavarovanju - praviloma razlagale v
korist zavarovanca (tj. v primeru kreditnih zavarovanj gospodarski subjekt – podjetje!) in v breme zavarovalnice
(ambiguity doctrine), se na to podjetjem vendarle ne kaže preveč zanašati. Zlahka namreč lahko obvelja, da določila
splošnih pogojev zavarovanja, ki so sestavni del pogodb o zavarovanju trgovinskih kreditov in na katera se pogodbe
tudi sklicujejo, niso posledica zavarovateljeve pogajalske premoči in njegovega superiornega poznavanja tematike,
temveč izraz avtonomije volje pogodbenih strank, in da so stranke s podpisom pogodb pristale na take (običajne?)
pogoje zavarovanja. Sklenjene pogodbe zavezujejo tudi stranke zavarovalnih pogodb (sanctity of contracts), vendar le
v njihovih mejah in ne čeznje.
74
III.
Zavarovanje obveznosti
3. Sklep
Zavarovanje trgovinskih kreditov je precej uveljavljen in učinkovit zavarovalni instrument
zaščite pred riziki plačil. Drugače kot večina substitutov je v glavnem orientiran na portfelj
kreditnih rizikov, ki so na sodobnih konkurenčnih trgih inherentni prevladujoči prodaji pod-
jetij na odloženo plačilo. Te produkte premoženjskih zavarovanj na močno reguliranih zava-
rovalnih trgih podjetjem, svojim potencialnim partnerjem, ponujajo predvsem specializirane
kreditne zavarovalnice, saj se kreditno zavarovanje od drugih zavarovalnih vrst pomembno
razlikuje v zavarovalnotehničnem smislu, kar se odraža tudi pri zakonski materialnopravni
(ne)ureditvi pogodb kreditnega zavarovanja. Prav zato na primer OZ v drugem odstavku
923. člena iz uporabe določil posebnega dela tega zakonika o zavarovalni pogodbi expressis
verbis med drugim izključuje tudi kreditna zavarovanja oziroma zavarovanja terjatev.
Narava in značilnosti v zavarovanje prevzemanih rizikov pri kreditnih zavarovanjih bi zah-
tevale posebno in tem zavarovanjem prilagojeno materialnopravno regulacijo, kar bi bil v
slovenskih razmerah dokaj zahteven zalogaj, celo sicer ustrezna zakonska ureditev tovrstnih
zavarovalnih pogodb pa bi ob intenzivni vpetosti teh zavarovanj v mednarodni pozavarovalni
trg verjetno težko sledila njihovemu hitremu razvoju v svetu.
Tako se bodo med pravnimi viri za te pogodbe pri nas poleg pravil iz splošnega dela OZ
27
kot sedes materiae še naprej uporabljali predvsem splošni pogoji kreditnih zavarovanj, kar pa
v praksi ne bi smelo predstavljati večjih težav. Pogodbene obveznosti strank v zavarovalnih
pogodbah in splošnih pogojih kreditnega zavarovanja so namreč običajno dovolj uravnote-
žene ter jasno in dovolj podrobno določene, glede na dosedanjo skromno sodno prakso na
tem področju pa bi tudi težko trdili, da pogodbena določila v teh razmerjih strankam v praksi
povzročajo večje težave. Navsezadnje gre pri zavarovanju trgovinskih kreditov za zavarovanja,
pri katerih so podjetjem na liberaliziranem trgu z močno konkurenco na strani ponudbe na
voljo tudi nekateri substituti. Ta zavarovanja sklepajo bolj ali manj »enako močne« pogodbene
stranke v konkurenčnem okolju. Sklepajo jih s svobodno voljo in enakopravno, zato verjetno
niti ne potrebujejo nekega posebnega pravnega varstva v obliki kogentnih norm obligacijske
zakonodaje o pogodbah kreditnega zavarovanja.
28
27
VS RS III Ips 2/97. Menim, da to velja tudi za posebne subjektivne in objektivne zastaralne roke pri zavarovalnih
pogodbah (neživljenjskega zavarovanja) iz 357. člena OZ, saj se omenjene izključitve po drugem odstavku 923. člena
nanašajo zgolj na (ne)uporabo določb posebnega dela OZ o zavarovalni pogodbi. Tako je bilo odločeno tudi v sodni
praksi (VSL II Cp 431/00), drugače pa o tem Kranjc (str. 1177–1178), ki meni, da bi se pri kreditnih zavarovanjih
morali uporabiti zastaralni roki za poroštva.
28
Poleg tega so kreditne zavarovalnice pri razlagi oziroma uveljavljanju določb svojih pogojev zavarovanja (morda
precej bolj kot druge (splošne) zavarovalnice, saj gre pri zavarovanju trgovinskih kreditov, kot omenjeno, za push
produkte ter običajno tudi za dolgoročen oziroma trajen pogodbeni, poslovni in partnerski odnos z zavarovancem)
dostikrat »naklonjene« zavarovancu ugodnemu reševanju morebitnih problemov in tudi škodnih primerov (ex gratia
Miran Jus
Zavarovanje trgovinskih kreditov
75
Čeprav naj bi bila besedila splošnih pogojev zavarovanja tudi po veljavnih zavarovalniških
zakonskih predpisih poštena, nedvoumna oziroma enopomensko oblikovana in pregledno
razčlenjena,
29
zavarovancem pa morajo biti ti pogoji znani in razumljivi - kar pri teh poslih
zaupanja zahteva tudi varnost zavarovancev ter načela vestnosti, poštenja in dobre vere -,
lahko nekatere določbe splošnih pogojev kreditnih zavarovanj, pri katerih gre za pogojne
obveznosti zavarovateljev, včasih vendarle puščajo nekaj odprtega prostora glede razlage; tak
»pristop« namreč pogosto zahteva oziroma povzroča že sama narava splošnih pravnih norm
na eni ter številne in zelo raznovrstne konkretne okoliščine na drugi strani. Za take primere
pa bi se po mojem mnenju (glede na dosedanjo redko judikaturo in če bi se to izkazalo kot
ustrezno) morda pri reševanju nekaterih dilem in pri presojanju obveznosti iz posameznih po-
godb o kreditnem zavarovanju vendarle lahko per analogiam uporabile vsaj nekatere določbe
OZ o zavarovalni pogodbi, čeprav sam zakonik uporabo teh določb za zavarovanja terjatev
(kreditov) izrecno izključuje.
30
Te so za pogodbe o kreditnih zavarovanjih, kar še posebno velja za kreditna zavarovanja v
ožjem pomenu iz 14. točke drugega odstavka 7. člena ZZavar-1, vsekakor primernejše, kot
bi bila na primer smiselna uporaba pravil o poroštvih, s katerimi si zavarovanje trgovinskih
kreditov, kot smo lahko videli, nikakor ne deli vseh bistvenih opredelilnih elementov;
31
dej-
stvo, da se za te pogodbe po drugem odstavku 923. člena OZ določbe iz njegovega posebnega
dela o zavarovalni pogodbi ne uporabljajo, pa tudi še ne pomeni, da pri teh pogodbah ne gre
za pogodbe o zavarovanju. Ta kreditna zavarovanja so namreč že prima facie, kljub nekaterim
svojim posebnostim glede na druga premoženjska zavarovanja, vendarle zavarovanja v eko-
nomskem kot tudi pravnem smislu,
32
in se ne samo po uporabljeni zavarovalniški terminolo-
giji in poimenovanju pogodb, kar sicer res ni bistveno oziroma odločilno za presojo njihove
pravne narave, pač pa tudi po subjektih – udeležencih poslovnih transakcij, ki nastopajo v teh
razmerjih v različnih vlogah - bistveno razlikujejo od poroštev in tudi od kavcijskih zavaro-
škode) ter so zato lahko v praksi tudi precej prilagodljive pri razlagi teh splošnih pravil (»v drobnem tisku«) - kadar
seveda okoliščine posameznega razmerja oziroma zavarovalnega primera to dopuščajo.
29
Člen 526 ZZavar-1.
30
Smiselno uporabo teh določb pri kreditnih zavarovanjih v praksi omenjata tudi Pavliha in Simoniti, str. 146.
Velja posebej dodati, da ob že omenjenem trendu razvoja storitvenega kreditnega zavarovanja pogodbe o zavarovanju
trgovinskih kreditov lahko postajajo vse bolj sestavljene in nekatere že dobivajo tudi značilnosti pogodb mešane
pravne narave (mixti iuris). Pri teh bi sicer značilnosti zavarovalnih pogodb običajno močno prevladovale, uporabljala
pa bi se tudi določila o nekaterih drugih nominatnih in inominatnih pogodbah ter druga pravila, ki se uporabljajo za
te posamezne civilne oziroma gospodarske pogodbe.
31
Kakor trdi Kranjc, str. 1176–1177.
32
Člen 921 OZ: »Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo
ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala
zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega.« Glej o tem tudi določbi
926. člena OZ in 521. člena ZZavar-1 o sestavinah zavarovalnih pogodb.
76
III.
Zavarovanje obveznosti
vanj ter še zdaleč nimajo vseh opredelilnih elementov poroštva, temveč zavarovalne pogod-
be.
33
Gre torej za različno obligacijskopravno naravo teh poslov.
S pogodbo o zavarovanju trgovinskih kreditov se namreč, kot omenjeno, upnik (prodajalec), ki
za to zavarovanje plača dogovorjeno premijo, z obljubljenim plačilom zavarovalnine zavaruje
pred morebitno neposredno gmotno škodo, ki mu lahko nastane zaradi nastanka bodočega
in negotovega dogodka ali ravnanja (l’aléa), neodvisnega od izključne volje pogodbenic, ki v
skladu s pogoji zavarovanja pomeni zavarovalni primer,
34
tj. pri zavarovanju trgovinskih kre-
ditov neplačilo dolga zaradi dolžnikovega stečaja oziroma trajne nesolventnosti ali podaljšane
zamude plačila, kar drugače od sekundarne obveznosti poroka pri klasičnem poroštvu tu po-
meni lastno obveznost zavarovalnice. V nasprotju s tem pa pri poroštvu, ki je tudi dvostranski
pravni posel, večinoma sam dolžnik, tj. pri poroštvu za plačilno obveznost kupec, svojemu
upniku (beneficiarju danega poroštva) priskrbi poroštvo tretje osebe, s katerim mu porok (ali
več porokov pri soporoštvu) s svojo sekundarno in obveznosti glavnega dolžnika iz temeljnega
razmerja akcesorno obveznostjo jamči za pravilno izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika iz
osnovne pogodbe. Morebitna enaka kavza poroštva in kreditnega zavarovanja ter dejstvo, da
oba ta osebnopravna instrumenta lahko krijeta tudi enake rizike beneficiarjev oziroma zava-
rovancev (čeprav obveznost pri poroštvu ni nujno zgolj plačilna), pa po mojem mnenju, kot
omenjeno, ne more biti tudi zadosten pogoj za pravilnost trditve, da je smiselna podreditev
zavarovanja trgovinskih kreditov pod institut poroštva,
35
saj imajo tako ali podobno kavzo
nedvomno lahko tudi drugi osebnopravni instrumenti zaščite pred riziki.
Literatura in viri
An Introduction to Trade Credit Insurance (1
st
Edition). London: ICISA, 2013.
BECUE, Paul. Credit Insurance. Leuven: Lanno Publishers, 2013.
BIRDS, John. Modern Insurance Law (2
nd
ed.). London: Sweet & Maxwell, 1988.
BONCELJ, Jože. Zavarovalna ekonomika. Maribor: Založba Obzorja, 1983.
BRIGGS, Dick, EDW ARDS, Burt. Credit Insurance - How to Reduce the Risk of Trade Credit. New
York, London, Toronto, Sydney, Tokyo: Woodhead – Faulkner, 1988.
CIGOJ, Stojan. Komentar obligacijskih razmerij – Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih
(IV. knjiga). Ljubljana: ČZ Uradni list SRS, 1986.
33
Podobno glede tega tudi Colle (v: La prévention de la défaillance ..., str. 321): »L’assurance-crédit n’est pas une
garantie. L’assureur s’engage dans la cadre d’une obligations principale. Il ne garantit pa la solvabilité du débiteur. Il
indemnise le créancier qui a subi une perte à la suite de l’insolvalibilité de son debiteur.«
34
Člena 921 in 922 OZ.
35
Poroštvo je glede na sekundarnost porokove obveznosti po našem pravu praviloma in v dvomu subsidiarno (pri
čemer pa so po naši zakonodaji poroštva v gospodarskih poslih, če ni določeno drugače, solidarna), beneficiarji pa
imajo v tem primeru ius variandi (1019. člen OZ).
Miran Jus
Zavarovanje trgovinskih kreditov
77
DOWDING, Tony. Developments In Credit & Political Risk Insurance. London: ICIA Credit In-
surance Review, 2000.
JUS, Miran. Bančne garancije in sorodni instrumenti financiranja trgovine. Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije, 2010. (Citirano Jus, 2010a.)
JUS, Miran. Credit Insurance (1
st
Edition). Amsterdam, Boston, Heidelberg, London, New York,
Oxford, Paris, San Diego, San Francisco, Singapore, Sydney, Tokyo: Academic Press –
Elsevier, 2013.
JUS, Miran. Kavcijska zavarovanja – osnovne pravne značilnosti. Zavarovalniški horizonti, 2010,
letn. 6, št. 1, str. 5–22. (Citirano Jus, 2010b.)
JUS, Miran. Kreditno zavarovanje. Ljubljana: Založba Sanje, 2004.
JONES, Peter M. Trade Credit Insurance. Primer Series on Insurance, Issue 15. Washington:
The World Bank, 2010.
KRANJC, Vesna. Kreditno zavarovanje – obligacijskopravna narava posla. Podjetje in delo, 2009,
letn. XXXV, št. 6–7, str. 1173–1180.
La prévention de la défaillance de paiement (Actes du 2e Congrès Sanguinetti 1998). Bruxelles:
Larcier, 2000.
PAVLIHA, Marko, SIMONITI, Sergej. Zavarovalno pravo (Druga, spremenjena in dopolnjena
izdaja). Ljubljana: GV Založba, 2007.
POLAJNAR PAVČNIK, Ada. XXVI. poglavje – Zavarovalna pogodba (1. in 2. oddelek). V: Ju-
hart, M., in Plavšak, N. (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del) – 4. knji-
ga. Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 801–891.
SALCIC, Zlatko. Export Credit Insurance & Guarantees – A Practitoner’s Guide. London: Palgrave
Macmillan, 2014.
SCHMIDT, Christian. Credit insurance and surety: solidifying commitments. Zürich: Sigma,
No. 6/2006 (Swiss Re), 2006.
The BExA Guide to Export Credit Insurance. London: The British Exporters Association (19. 3. 2018).
URBANC, Anton. Zavarovalno pravo. Ljubljana: samozaložba, 1939.
The Panamerican Surety Association. < www.apfpasa.ch> (19. 3. 2018).
Coface. (19. 3. 2018).
Credendo. (19. 3. 2018).
Euler Hermes. (20. 3. 2018).
Atradius. (20. 3. 2018).
The International Credit Insurance & Surety Association. < www.icisa.org> (19. 3. 2018).
SID – Prva kreditna zavarovalnica. (21. 3. 2018).
Vrhovno sodišče RS. Sodna praksa, (31. 3. 2018).
Zavarovalnica T riglav. Zavarovanje terjatev do kupca, (21. 3. 2018).