Slovenski glasnik.
709
des Herzogthums Krain" čitamo na 53. str., da za nemško ime „Kullenberg" ali „Kuhlenberg" Slovenu rabi „Kilovče". Ali kako je, kar se dostaje notranjskega Klenika? To selo uže Valvasor v VIII. knjigi na 809. str. zove samo „Klenik", a ne „Kellnberg", niti ga ne imenuje s kako drugo nemško besedo. kar nas uči, da njemu „Kellnberg" in „Klenik" ne more biti jedna ter ista vas. ,,Ortsrepertorium" na 2. str. ve tudi le za ime „Klenik" brez nemškega nazi-vala; a Frever na 48. str. piše, da slovenski je „Klenik", a nemški zopet „Klenik" ali „K16nig". Pokazalo se je, da te vasi nobena izmej vseh trijeh omenjenih. knjig ne imenuje „Kellnberg" ali „Kuhlenberg". Se trebe dostaviti, da „Klenik" stoji res na Pivki, ali mnogo dalje od Prema, do katerega je od ondukaj poldrugo uro hoda. Do trolie je dokazano, kakor mislim, da Valvasorjev ,,Kelln-berg" ne bode nič druzega nego samo „Kilovče", nemški še zdaj imenovano „Kuhlenberg", a da ne more biti ,,Klenik".                                                 L—k.
Dalmatinovo vse sv. pismo. O tem delu tudi Valvasor v VI. knjigi na 349. str. potrjuje, da je mej ljudi prišlo na novega leta dan 1584.
Dr. Josip Ulaga, f bivši profesor in urednik „Slovenskega Gospodarja" v Mariboru, zdaj nadžupnik in dekan konjiški, odbornik Matice Slovenske, jeden najpogumnejših boriteljev za pravice naroda slovenskega na spodnjem Stajarskem, umrl je po kratkej bolezni v svojega življenja najboljšej dobi, 3. oktobra v Konjicah. Bodi mu lahka zemlja in časten spomin! — Dr. Matija Smodek, profesor bivše kr. pravoslovne akademije v Zagrebu, umrl je 23. septembra v Belovaru v svojega življenja 74. letu. Smodek je bil prvi hrvatski profesor, ki je 1832. 1. začel predavati hrvatski jezik na pravoslovnej akademiji. Učiteljeval je 40 let in malo je uradnikov na Hrvatskem, ki bi ne bili njegovi učenci. — Iz Pize na Vlaškem poroča se žalostna vest. da je ondu 11. oktobra umrl po dolgem bolehanji še le 45letni sloveči ruski učenjak A. Kotljarevskij, profesor na vseučilišči v Kijevu. Kotljarevskij je bil učenec slavnega slavista Sreznevskega, bavil se je osobito s slovanskimi starinami ter spisal več znamenitih knjig. Prejšnje čase bil je profesor na vseučilišči v Dorpatu, a ker je ondu prvi začel predavati v ruskem jeziku, imel je z ondotnjimi nemškimi profesorji hude prepire, da ga je ruska vlada naposled prestavila v Kijev. Kotljarevskij je bil jako vesel človek in ljubezniv karakter, kakor smo se sami prepričali 1. 1873., 1874. in 1875., ko se je trikrat delj časa mudil v Ljubljani ter študiral v tukaj šnjej licealnej knjižnici, dasi uže takrat bolehen. V Pragi je s pomočjo g. Patere našel, prepisal ter v Ljubljano prinesel dva znamenita lista, katera je Preširen 1. 1833. in 1836. pisal Celakovskemu. Prvi govori o zgodovini 4. zvezka „Kranjske Čebelice", drugi o „Krstu pri Savici". Priobčiti hočemo oba bodoče leto v „Ljubljanskem Zvonu."
Dr. I. Tavčerjevo povest „Moj sin", natisneno v osmem zvezku „Slovenske knjižnice," prinaša praški ,,Svetozor" v svojej 43. številki; preložil jo je na češki jezik g. Josip Penižek, kateri bode, kakor čujemo, še več Tavčarjevih novel priobčil v češkem prevodu.
Preširen. Osobito nas veseli denes poudarjati, da se spoznjavanje in pravo ocenjevanje našega Preširna od dne do dne bolj širi. V „Viencu" je začel prof. dr. Fr. J. Celestin priobčevati našim južnim bratom namenjeno studijo „France Preširen".   Kolikor moremo soditi po dosedanjih listih, rekli bi,  da bode to