ACTA HISTRIAE
30, 2022, 2
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185ACTA HISTRIAE 30, 2022, 2, pp. 263-564
UDK/UDC 94(05) 
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper
Società storica del Litorale - Capodistria
ACTA HISTRIAE
30, 2022, 2
KOPER 2022
ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
ISSN 1318-0185                UDK/UDC 94(05)             Letnik 30, leto 2022, številka 2
e-ISSN 2591-1767
Darko Darovec
Gorazd Bajc, Furio Bianco (IT), Stuart Carroll (UK), Angel Casals Martinez (ES), 
Alessandro Casellato (IT), Flavij Bonin, Dragica Čeč, Lovorka Čoralić (HR), Darko 
Darovec, Lucien Faggion (FR), Marco Fincardi (IT), Darko Friš, Aleš Maver, Borut 
Klabjan, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Darja Mihelič, Edward Muir 
(USA), Žiga Oman, Jože Pirjevec, Egon Pelikan, Luciano Pezzolo (IT), Claudio 
Povolo (IT), Marijan Premović (MNE), Luca Rossetto (IT), Vida Rožac Darovec, 
Andrej Studen, Marta Verginella, Salvator Žitko
Urška Lampe, Gorazd Bajc, Lara Petra Skela, Marjan Horvat, Žiga Oman
Petra Berlot
Urška Lampe (angl., slo.), Gorazd Bajc (it.), Lara Petra Skela (angl., slo.)
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© 
/ Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for 
Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS 
di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente©
Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, SI-6000, Koper-Capodistria, Garibaldijeva 
18 / Via Garibaldi 18, e-mail: actahistriae@gmail.com; https://zdjp.si/
Založništvo PADRE d.o.o.
300 izvodov/copie/copies
Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Slovenian 
Research Agency, Mestna občina Koper
Dvoboj med Charlesom de Lamethom in Charlesom de Castriesom 12. oktobra 1790. 
Jean-François Janinet (1752-1814) (Muzej Carnavalet, Pariz) / Duel between Charles 
de Lameth and Charles de Castries on October 12 1790. Jean-François Janinet (1752-
1814) (Carnavalet Museum, Paris) / Duello tra Charles de Lameth e Charles de Castries 
del 12 ottobre 1790. Jean-François Janinet (1752-1814) (Museo Carnavalet, Parigi). 
Redakcija te številke je bila zaključena 30. junija 2022.
Odgovorni urednik/
Direttore responsabile/
Editor in Chief:
Uredniški odbor/ 
Comitato di redazione/
Board of Editors:
Uredniki/Redattori/
Editors:
Prevodi/Traduzioni/
Translations:
Lektorji/Supervisione/
Language Editors:
Izdajatelja/Editori/
Published by:
Sedež/Sede/Address: 
Tisk/Stampa/Print: 
Naklada/Tiratura/Copies:
Finančna podpora/
Supporto finanziario/
Financially supported by:
Slika na naslovnici/
Foto di copertina/
Picture on the cover:
Revija Acta Histriae je vključena v naslednje podatkovne baze / Gli articoli pubblicati in questa rivista sono inclusi nei seguenti indici di citazione 
/ Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: CLARIVATE ANALYTICS (USA): Social Sciences Citation Index (SSCI), 
Social Scisearch, Arts and Humanities Citation Index (A&HCI), Journal Citation Reports / Social Sciences Edition (USA); IBZ, Internationale 
Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) (UK); Referativnyi Zhurnal Viniti 
(RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL); DOAJ.
To delo je objavljeno pod licenco / Quest'opera è distribuita con Licenza / This work is licensed under a Creative Commons BY-NC 4.0.
Navodila avtorjem in vsi članki v barvni verziji so prosto dostopni na spletni strani: https://zdjp.si.
Le norme redazionali e tutti gli articoli nella versione a colori sono disponibili gratuitamente sul sito: https://zdjp.si/it/.
The submission guidelines and all articles are freely available in color via website http: https://zdjp.si/en/.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
Volume 30, Koper 2022, issue 2
VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS
Matjaž Grahornik: Tragičen vstop v novo leto: 
smrt Franca Jožefa grofa Herbersteina v dvoboju 2. januarja 1713 ............................
Un tragico ingresso nell’anno nuovo: la morte in duello di 
Franz Joseph conte di Herberstein il 2 gennaio 1713
A Tragic Start to a New Year: The Death of Franz Joseph 
Count Herberstein in a Duel on 2 January 1713
Alessandro Fausti: Relazioni di amicizia tra Salò e Venezia. 
Il caso della riedizione degli statuti della Magnifica Patria .........................................
Friendship Relations between Salò and Venice. The Case of 
the Re-edition of the Statutes of Magnifica Patria
Prijateljski odnosi med Salòjem in Benetkami. 
Primer nove izdaje statutov »Magnifice Patrie«
Marija V. Kocić & Nikola R. Samardžić: British Sources 
on the Crisis of the Venetian Patriciate during the Second 
Morea War: The Case of Daniel IV Dolphin ..................................................................
Fonti britanniche sulla crisi del patriziato veneziano nel periodo 
della seconda guerra di Morea: il caso di Daniele IV Dolfin
Britanski viri o krizi beneškega patriciata v času druge 
morejske vojne: primer Danieleja IV. Dolfina
Jelena Knežević & Julian Köck: Theodor Mommsen in 
Montenegro (1862) ...........................................................................................
Theodor Mommsen in Montenegro (1862)
Theodor Mommsen v Črni gori (1862)
Milena Kavarić & Rajka Đoković: Čedomorstvo u 
modernoj i suvremenoj Crnoj Gori ..............................................................................
L’infanticido nel Montenegro in età moderna e contemporanea
Infanticide in Modern and Contemporary Montenegro
263
UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185
e-ISSN 2591-1767
297
325
347
377
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
Ivona Jovanović & Jasna Potočnik Topler: The Contribution of 
First Teachers of French at Petrovic’s Court to the Transformation 
of Society and the Affirmation of Montenegro in Europe .........................................
Il contributo dei primi insegnanti di francese alla 
corte dei Petrović alla trasformazione della società e 
l’affermazione del Montenegro in Europa
Prispevek prvih učiteljev francoščine na Petrovićevem dvoru 
k preobrazbi družbe in uveljavitvi Črne gore v Evropi
Ivan Jeličić: I migliori elementi d’italianità. 
Local Political Power Ascension and Italianization during the 
First Years of Post-world War I in Volosca–Abbazia, 1918–1920 ............................
I migliori elementi d’italianità. L’ascesa al potere 
locale e l’italianizzazione nei primi anni del primo 
dopoguerra a Volosca–Abbazia, 1918–1920
I migliori elementi d’italianità. Vzpon lokalne politične moči 
in italijanizacija v prvih letih po prvi svetovni vojni v 
Volosko–Opatiji, 1918–1920
Marko Medved: L’abuso della religione nella liturgia politica della 
Fiume dannunziana: la benedizione del pugnale nella chiesa di S. Vito ..................
Abuse of Religion in the Political Liturgy of D’Annunzio’s 
Rijeka (Fiume): The Scandal of the Blessing of the 
Dagger in St. Vitus Church
Zloraba vere v politični liturgiji na dannunzijevski Reki:
blagoslov bodala v cerkvi sv. Vida
Larysa Poliakova & Natalia Shkoda: Historiographic Issues Regarding 
the Position of the Orthodox and Roman Catholic Churches in 
Soviet Ukraine in the Years 1920–1930 ..................................................................
Problemi storiografici relativi alle posizioni della chiesa ortodossa 
e quella cattolica romana nell’Ucraina sovietica negli anni 1920–1930
Historiografska vprašanja glede položaja pravoslavne in 
rimokatoliške cerkve v sovjetski Ukrajini v letih 1920–1930
Klemen Kocjančič: A Contribution to the Role of (Former) 
Red Army Prisoners of War and White Emigrés in Slovenia 
during the German Occupation, 1943–1945 ............................................................
Contributo riguardo al ruolo degli (ex) prigionieri di guerra 
dell’Armata rossa e dell’«emigrazione bianca» in Slovenia 
durante l’occupazione tedesca, 1943–1945
Prispevek k vlogi (nekdanjih) rdečearmijskih vojnih ujetnikov in belih 
emigrantov v Sloveniji med nemško okupacijo, 1943–1945
407
429
451
471
487
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
Borut Klabjan: Graditi partizanski spomin v socialistični Jugoslaviji: 
slovenski primer v času po drugi svetovni vojni ....................................................
Costruire la memoria partigiana nella Jugoslavia socialista: 
il caso sloveno dopo la seconda guerra mondiale
Building Partisan Memory in Socialist Yugoslavia: 
The Slovene Case after World War II
Boštjan Udovič: “Danke Deutschland!”: The Political and Diplomatic 
Contribution of the Federal Republic of Germany to the 
Creation of Independent Slovenia ............................................................................
«Danke Deutschland!»: il contributo politico-diplomatico 
della Repubblica Federale di Germania alla nascita dello 
Stato indipendente della Slovenia
»Danke Deutschland!«: politično-diplomatski 
prispevek Zvezne republike Nemčije k nastanku slovenske države
513
535
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
513
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: 
SLOVENSKI PRIMER V ČASU PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Borut KLABJAN
Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Inštitut za zgodovinske študije, 
Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenija
e-mail: borut.klabjan@zrs-kp.si
IZVLEČEK
Raziskava postavlja pod vprašaj odnos do partizanske spomeniške dediščine, ki 
se prikazuje predvsem z gigantskimi skulpturami, zgrajenimi na območju večjih bitk 
ali masakrov na območju bivše Jugoslavije. To so bili veliki državni projekti v rokah 
najpomembnejših umetnikov, a so le del razvejane in raznolike spomeniške paradigme 
povezave z narodnoosvobodilno borbo. Z analizo spomenikov, ki so nastali neposredno 
po drugi svetovni vojni in v naslednjih nekaj letih, je, nasprotno, mogoče ugotoviti, da 
spomeniki NOB niso bili (samo) državni projekti, temveč večstranska dejavnost, ki kaže 
na dinamičen odnos med civilno družbo in državnimi institucijami. Na tak način se tudi 
podoba domnevno pasivne družbe, ujete v primež spominskega monopola socialističnega 
državnega aparata in ideologije, pokaže v drugačni luči.
Ključne besede: spomeniki NOB, spomin, Slovenija, Jugoslavija, druga svetovna 
vojna, partizani
COSTRUIRE LA MEMORIA PARTIGIANA NELLA JUGOSLAVIA SOCIALISTA: 
IL CASO SLOVENO DOPO LA SECONDA GUERRA MONDIALE
SINTESI
L‘analisi mette in discussione l‘odierna rappresentazione del retaggio monumentale 
della guerra di liberazione in Jugoslavia, che viene spesso illustrata attraverso gigan-
teschi complessi memoriali e che, oltre ad essere capolavori modernistici, sarebbero 
la prova di un‘imposizione della memoria da parte del regime socialista. Al contrario, 
ricostruendo invece le vicende dell‘erezione di monumenti a livello locale nel primo 
decennio postbellico, si riscopre un attivismo memoriale da parte della società civile, 
che non sempre coincide con i progetti e le visioni delle autorità statali. In questo modo 
il quadro di una società jugoslava vittima inerme e prigioniera dei dettami dell’ideologia 
socialista si dimostra errato e le relazioni tra Stato e società dinamiche e frastagliate.
Parole chiave: monumenti, lotta di liberazione, Slovenia, Jugoslavia, seconda guerra 
mondiale, partigiani
Received: 2022-01-27                            DOI 10.19233/AH.2022.22
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
514
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
UVOD1
Nedavno mednarodno zanimanje za oblikovanje prostora v socialistični Jugo-
slaviji se verjetno najbolje zrcali v razstavi Toward a Concrete Utopia, ki jo je 
newyorški muzej sodobne umetnosti MoMa posvetil jugoslovanski arhitekturi med 
letoma 1948 in 1980.2 Čeprav je bila pričujoča razstava globalno najbolj prepoznav-
na, ni bila edini dogodek, ki je prispeval k popularizaciji jugoslovanskega grajenega 
okolja; o beograjskem hotelu Jugoslavija je izšel istoimenski film, spomladi leta 
2021, ko ta članek nastaja, pa je v rimskem muzeju sodobne umetnosti MAXXI še 
na ogled razstava 54 »jugoslovanskih« umetnikov.3 Novinar Aleks Eror je za sple-
tni magazin The Calvert Journal, glas fundacije Calvert 22, zapisal, da je trenutna 
fascinacija odvisna od podobe, ki jo jugoslovanski model ponuja sodobnemu svetu. 
Predstavlja namreč za zahodno levico konkreten dokaz, da so alternativne možnosti 
neoliberalizmu mogoče in uresničljive. Projektiranje, ki ni bilo strogo vezano na 
utesnjujoče paradigme sovjetskega ideološkega modela, hkrati pa ni bilo odvisno od 
zavez omejujočega kapitalističnega tržišča, govori o viziji, ki se je lahko izražala in 
razvila v socialistični Jugoslaviji.4 Pogled o Jugoslaviji kot posebnosti ni od danes 
in so ga uveljavili že sodobniki, vzporedno s takratnim političnim dogajanjem: 
akademski kipar Dušan Džamonija je ob prejemu prestižne Rembrandtove nagrade 
leta 1977 obravnaval Jugoslavijo kot vmesni prostor v blokovski delitvi sveta, kjer 
je bilo edino mogoče razviti tak tip arhitekture, kar je bilo v skladu z mednarodno 
politiko države in njenim pozicioniranjem v mednarodnem okviru hladne vojne 
(Horvatinčić, 2018, 105).  
Džamonija je bil avtor nekaterih izmed vidnejših spomeniških projektov v 
spomin na narodno-osvobodilno borbo in na drugo svetovno vojno nasploh vzdolž 
jugoslovanskega Balkana. Prav spomeniki so še posebej v ospredju današnjega 
zanimanja za jugoslovanski prostor. Nastala je celo spletna baza podatkov, ki v 
angleščini zbira in opisuje te Spomeniks, kot jih je imenoval avtor seznama, Donald 
Niebyl. Niebyl je medtem izdal tudi knjigo z več kot osemdesetimi modernističnimi 
primeri pomnikov jugoslovanske narodnoosvobodilne borbe.5 A že pred njim je 
1 Članek je rezultat dela na projektu J6-1800 Jadranske socialne države. Socialne politike v transnacionalni 
obmejni pokrajini od sredine 19. do 21. stoletja in v okviru programske skupine P6-0272 Sredozemlje in 
Slovenija. Oba financira Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS).
2 Katalog, ki je izšel ob razstavi, vključuje eseje številnih strokovnjakov, predvsem s področja arhitektu-
re, prostorskega planiranja in umetnostne zgodovine. Bolj specifično se z vprašanjem spomina na drugo 
svetovno vojno in vprašanjem, kako se ta materializira v jugoslovanskem prostoru, ukvarjata eseja Sanje 
Horvatinčić in Matthewa Worsnicka (Stierli & Kulić, 2018).
3 Film Hotel Jugoslavija švicarskega režiserja Nicolasa Wagnièresa je iz leta 2017, medtem ko je kuratorka 
rimske razstave z naslovom Bigger than Myself. Heroic Voices from ex-Yugoslavia bivša vodja ljubljanske 
moderne galerije Zdenka Badovinac in je bila na ogled v času od 5. maja do 12. septembra 2021.  
4 Aleks Eror, What‘s behind the recent craze for Yugoslavia‘s modern architecture? 4 June 2019, The 
Calvert Journal, https://www.calvertjournal.com/features/show/11192/yugoslav-architectures-big-
-year (zadnji dostop: 2021-06-11).
5 https://www.spomenikdatabase.org/ (Niebyl, 2018).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
515
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
besedo spomenik s podobnim namenom uporabil belgijski fotograf Jan Kempe-
naers, ki je tako poimenoval svojo prvo osebno razstavo leta 2013 v Breese Little 
Gallery v Londonu. Ob tisti priliki je britanski novinar Joshua Surtees v časopisu 
The Guardian jugoslovanske spomenike opisal kot »bizarne arhitekturne ‚kolajne 
na podeželju‘, ki jih je posadil Tito«.6
Navedeni primeri govorijo o povečanem zanimanju za jugoslovansko izkušnjo, 
ki so jo vojne iz devetdesetih let prejšnjega stoletja zaznamovale z binarnim opiso-
vanjem atavističnih etničnih nasprotij in inherentnega nasilja. Ponovno odkrivanje 
drugačnih pogledov na jugoslovansko preteklost pa je privedlo do povečanega 
zanimanja za njeno kulturno dediščino v najširšem pomenu. A navedeni narativni 
okviri in pristopi ustvarjajo mestoma enolično podobo, v kateri naj bi bilo posta-
vljanje spomenikov padlim partizanskim borcem, talcem ali žrtvam druge svetovne 
vojne izključno državni projekt; in to socialistični državni projekt. Taka obravnava 
implicitno ustvarja vtis o enosmernem uresničevanju monolitne državne ideologije 
v smeri od zgoraj navzdol, ki jo nemalokrat podkrepijo primeri gigantskih spomeni-
ških konstrukcij v Jasenovcu, v Kruševu ali Podgariću, kar pa predstavlja parcialen 
pogled na raznoliko paleto komemorativnih izkušenj v socialistični Jugoslaviji. Kot 
opozarja Heike Karge, pa je bilo spominjanje na drugo svetovno vojno veliko bolj 
dinamičen proces od tistega, ki nam ga kažejo taki primeri (Karge, 2009; Karge, 
2014). Z upoštevanjem časovnega okvira, ki pod drobnogled postavi predvsem 
prva povojna leta in analizira zlasti primere manjših, manj znanih spomeniških 
projektov, ki so po navadi lokalnega značaja, se nam pokaže bolj razvejana slika od 
spomeniške krajine, posejane z »bizarnimi Titovimi kolajnami«. Pri tem vprašanju 
ne gre samo za znanstveno preciznost, temveč za razumevanje samega odnosa med 
državljanom in državo v socialistični Jugoslaviji, saj so raznolike oblike memori-
alizacije zrcalo in hkrati hvaležna opazovalnica širšega družbenega utripa. Pokaže 
se namreč, kako so v mnogih primerih ljudje samostojno definirali komemorativne 
prakse znotraj okvirov, ki jih je določal uradni državni narativ. Ni nujno, da so 
bili ti z njim v nasprotju. To niti ne bi bilo mogoče. A primer Jasenovca, ki ga 
je izpostavila Kargova, jasno pokaže, kako civilna iniciativa ni samo čakala na 
odločitve, ki jih bodo sprejeli vodilni državni uradi, temveč je razvila svoje oblike 
razumevanja preteklosti (Karge, 2009, 58). 
Pričujoči esej obravnava slovenski primer, s posebnim zanimanjem za primor-
ski prostor, ki je bil v prvih povojnih letih predmet mednarodnega dogovarjanja 
glede lastne državne pripadnosti. Na nekatera vprašanja sem skušal odgovoriti že 
v drugem članku (Klabjan, 2017). Tokrat sem želel, na podlagi virov iz Arhiva 
Republike Slovenije, predvsem arhivskega fonda Zveze združenja borcev NOB, 
Arhiva Odseka za zgodovino in narodopisje Narodne in študijske knjižnice v 
6 Podnaslov spomenike definira kot »bizarre architectural ‚medals in the countryside‘ planted by Tito«. Sur-
tees, J., Spomeniks: the second world war memorials that look like alien art. The Guardian, 18 June 2013, 
https://www.theguardian.com/artanddesign/photography-blog/2013/jun/18/spomeniks-war-monuments-
-former-yugoslavia-photography (zadnji dostop: 2021-06-12).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
516
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
Trstu, Diplomatskega arhiva Ministrstva za zunanje zadeve Republike Srbije, ki 
hrani gradivo zunanjega ministrstva socialistične Jugoslavije, in Arhiva Jugosla-
vije, v katerem je shranjen fond jugoslovanskega združenja borcev SUBNOR, 
ter časopisnega in spominskega gradiva, opozoriti na raznolik povojni proces 
grajenja spomenikov in spomina. Nelida Silič-Nemec je že pred štirimi desetletji 
pokazala na razširjenost samoiniciativnih postavitev spominskih znamenj, od 
grajenja spomenikov do postavljanja preprostih plošč z imeni padlih. Njih se je 
prijela definicija »ljudski« spomeniki, ker so bili izraz in rezultat »spontane volje 
ljudskih množic« (Silič-Nemec, 1982, 22). Gal Kirn trdi, da je bilo takih, »ljud-
skih« spomenikov v prvem desetletju po vojni celo 80 % vseh spomenikov NOB 
(Kirn, 2014, 316). Periodizacija, ki jo ponuja, da se je šele v sredini petdesetih let 
pričela bolj sistematična monumentalizacija predvsem pod nadzorom Zveze bor-
cev, se sklada z viri in dosedanjimi raziskavami, ki so pokazale, kako je v prvih 
petdesetih letih državni in partijski aparat prevzel komemoriranje vojne v svoje 
roke. To, da je na čelu državnega urada stal notranji minister Aleksandar Ranko-
vić, govori o pomenu, ki ga je vprašanje imelo za sam državni vrh (Manojlović 
Pintar, 2014, 151–152). Oblastnikom je bilo že tedaj jasno, da spomeniki kljub 
spreminjajoči se sporočilnosti sicer res komemorirajo padle, a hkrati nagovarjajo 
žive (Koselleck, 2002, 287). V obmejnem prostoru Primorske, za katerega so se 
po končanih vojaških operacijah kresala mnenja o njegovi državni pripadnosti, 
je bila spomeniška govorica povezana z bojem za prostor in z nasprotujočimi si 
spomini (Ballinger, 2003; Širok, 2012). 
Kaj namerava torej novega ponuditi pričujoča študija? Prvič, s preučevanjem 
posameznih lokalnih primerov, kot sta med drugim za Liko storila Mila Dra-
gojević in Vjeran Pavlaković (2016), želi opozoriti na raznolikost spomeniške 
krajine v širšem jugoslovanskem prostoru, tudi na območju, kot je Tržaška, ki 
ni pripadlo Jugoslaviji, a je bilo z njo vseskozi prepleteno, in, drugič, poudariti, 
kako je bil ta »ljudski« spominski aktivizem vse prej kot linearen in neproble-
matičen proces.  
GRAJENJE PARTIZANSKE ZMAGE
Jugoslovansko drugo svetovno vojno, ki se je za državo neposredno pričela z 
invazijo nemških, italijanskih, madžarskih in bolgarskih vojsk aprila 1941, je kot 
malo kje drugje zaznamovalo vojno nasilje. Cela območja državnega ozemlja so 
bila popolnoma opustošena in infrastruktura v razsulu, človeških žrtev pa ni bilo 
nič manj kot milijon in sto tisoč, kar je predstavljalo približno 5,8 % celotnega 
prebivalstva. Za primerjavo je mogoče navesti, da je imela Francija približno 
358.000 (0,85 %), Grčija 620.000 (6 %), Poljska 6.000.000 (20 %) in Sovjetska 
zveza 20.300.000 (13 %) žrtev. V Jugoslaviji je bilo največje število žrtev v Bosni 
in Hercegovini, približno 328.000 (več kot 10 % takratnega prebivalstva), v Črni 
gori 37.000 (približno 8 %), na Hrvaškem 295.000 (več kot 7 %), v Vojvodini 
73.000 (več kot 5 %), v Srbiji 303.000 (več kot 4 %), na Kosovu 24.000 (več kot 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
517
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
3 %) in v Makedoniji 24.000 (okrog 2 %). V Sloveniji, ki je v času vojne štela 
1.492.000 prebivalcev, je skoraj 100.000 žrtev predstavljalo 6,7 % prebivalstva 
(Borak & Fischer, 2005, 790–791). 
Maja 1945, ko se je vojna na evropskih tleh bolj ali manj povsod končala, je bila 
Jugoslavija politično in gospodarsko v razsulu, njeno prebivalstvo pa postavljeno 
pred raznolike oblike osebnega in kolektivnega žalovanja, ki se je prepletalo z uradno 
potrebo po premoščanju vojnih grozot in nujo grajenja nove družbe. Kot je opozoril 
Tony Judt, so evropske države krivdo za bedo in razdejanje pripisale »Nemcem« 
(Judt, 2002, 160); a to ne velja za vse države v enaki meri, saj novo jugoslovansko 
vodstvo ni skrivalo nasilja, ki so ga povzročili domači sodelavci okupatorskih vojsk. 
Na eni strani je to pripomoglo k diskreditaciji potencialnih ali realnih političnih 
nasprotnikov, na drugi pa je služilo k legitimaciji nove družbe in novih ljudi, ki so 
izšli iz zmagovite partizanske vojne. Tako je partizanski boj pomenil štartno točko 
socialistične Jugoslavije in hkrati del uradnega ideološkega palimpsesta, ki je vzdr-
ževal oblast komunistične partije (Kirn, 2012, 270).
Ta ideološki palimpsest je v marsičem slonel na spominu na drugo svetovno 
vojno in na zmagovitem partizanskem boju. Pierre Nora je že pred desetletji 
opozoril, kako se pri oblikovanju krajev spomina prepletajo materialne in nema-
terialne prvine (Nora, 1989). Zato se je spomin v prostoru kazal z zastavami in 
slikami vodilnih mož, poimenovanjem novih ulic po padlih junakih ali po dosež-
kih novih oblasti (npr. Ulica agrarne reforme), napisi na hišah in drugih javnih 
zgradbah in nemalokrat s komemorativnimi obredi, ki so spremljali pomembne 
obletnice. K temu je spadalo tudi postavljanje spominskih plošč ali spomenikov, 
ki so spremljali pokope padlih borcev ali so se posthumno zgradili ločeno od njih. 
Primerov je nešteto in se med seboj nemalokrat razlikujejo; v nekaterih krajih so 
se pomniki, ki so spominjali na padle, začeli postavljati takoj po končani vojni, 
drugod je to trajalo dlje. Asimetrija je zadevala tudi predmet spominjanja: borci 
in »aktivni« člani partizanskega boja so včasih imeli prednost pred, na primer, 
umrlimi v taboriščih, za katere se je, v nekaterih primerih, dejansko izvedelo šele 
dolgo po končanih bojih, ali žrtvami neselektivnega bombardiranja. Vprašanje 
je razvejano in bi zahtevalo večplastno obravnavo; pričujoči članek se omejuje 
na spominski angažma in ugotavljanje vloge, ki jo je pri spomeniških pobudah 
imela tako imenovana civilna družba. Ta vloga je še posebej izrazita, če fokus 
analize usmerimo v prva povojna leta, ko so bile družine padlih partizanov, va-
ške skupnosti, bivši borci in njihovi podporniki glavni pobudniki komemoracij. 
Svojci so zahtevali primeren pokop svojih družinskih članov, bivši partizani pa 
so organizirali pogrebne svečanosti in imena padlih soborcev vklesali v plošče ali 
na spomenike. Državni organi so pri tem sodelovali od samega začetka in želeli 
usmerjati ter regulirati fenomen, a še zdaleč niso bili edini akter in v marsika-
terem primeru niti ne najmočnejši. Večkrat je namreč prišlo do nesporazumov, 
nestrinjanj, prerekanj in dolgotrajnih zamer: včasih so borci sami pokopali mrtve 
tovariše, drugič so za to poskrbeli domačini nekega kraja, tretjič pa morebiti 
posameznik, ker so trupla ležala na njegovem zemljišču ali iz kateregakoli 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
518
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
drugega razloga. Po navadi so bili taki primeri v krajih, kjer so se vršile bitke, 
in nemalokrat niso poskrbeli za identifikacijo žrtev, temveč so trupla položili 
v skupna grobišča. Temu so oblasti nasprotovale: trdile so, da je treba čim bolj 
ugoditi željam družin in do padlih gojiti spoštljiv odnos. Ministrstvo za notranje 
zadeve je že 6. junija 1945 opozorilo na številne primere neoznačenih grobov, ki 
so se nahajali sredi gozdov in polj, ter izdalo potrebna navodila: grobove je bilo 
treba označiti, začasno zavarovati in nato, v sodelovanju s svojci, trupla pokopati 
tam, kjer si to želijo družine. Vsi nastali stroški so bili v breme oblasti, ne družin. 
Vsi postopki so morali biti v skladu z zdravstvenimi predpisi, medtem ko so bili 
narodnoosvobodilni odbori dolžni spremljati celoten postopek iz organizacijskih 
razlogov, a tudi zato, da »dajo čim svečanejši značaj, ker je to splošni narodni 
dolg proti padlim tovarišem«.7 V praksi pa se je izkazalo, da so bila navodila 
nemalokrat le lepe želje. Zdravstvenih predpisov ni bilo mogoče vedno spošto-
vati in tudi postopek za kritje stroškov je bil zamuden in negotov, poleg tega 
pa ukvarjanje z birokratskimi predpisi, ki so bili povezani s takimi postopki, ni 
upošteval bolečine prizadetih svojcev in je marsikoga odvrnil od celotnega ko-
memorativnega procesa. Nemalokrat je to privedlo do dolgotrajnih zamer, ki niso 
zaznamovale samo »teksture spomina«, kot je temu rekel James Young, temveč 
so hkrati prizadele teksturo medsebojnih odnosov in vsakdan preprostih ljudi, 
predvsem v manjših vaških okoljih (Young, 1993).  
Ob grajenju novega spomina je bilo treba hkrati postopati proti spomenikom in 
drugim znamenjem, ki so jih v vojnem času postavile okupatorske oblasti ali doma-
če kolaboracionistične enote. Minister za notranje zadeve Zoran Polič je 12. junija 
1945 opozoril, da je zvezno notranje ministrstvo že 18. maja izdalo nalog, v katerem 
je ukazalo, da je treba z njimi ravnati tako, kot so okupatorji in njihovi sodelavci 
ravnali s partizanskimi grobovi. Zato morajo narodnoosvobodilni odbori »ukreniti 
vse potrebno, da se takoj odstranijo /zravnajo z zemljo/ vsa pokopališča kakor tudi 
posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsaka sled 
za njimi«.8 Nasprotno pa je bilo treba grobovom padlih partizanov posvetiti vso 
potrebno nego, »da bodo resnično postali spomeniki hvaležnosti našim največjim 
junakom«.9 Oblasti so se zavedale, da to ne bo enostavno in niti brez potencialno 
nasprotnih političnih posledic; zato so zaupali narodnoosvobodilnim odborom, naj 
»ljudstvu« razložijo, zakaj je treba odstraniti okupatorske in izdajalske sledi, ter 
jim naročili, naj jih obvestijo o odmevih, ki so jih taki ukrepi sprožili. A ukrepi 
niso dosegli želenih učinkov, tako da je moralo jugoslovansko notranje ministrstvo 
leto kasneje ukaz ponoviti. V skladu z njim je slovensko notranje ministrstvo na-
rodnoosvobodilnim odborom velelo ustrezno ukrepati, saj v marsikaterem primeru, 
tako je trdil pomočnik ministra Boris Kocijančič, »vidimo, da svojci izdajalcev z 
vso vnemo krasijo njihove grobove in hočejo s tem manifestirati njihovo izdajalsko 
7 AS, 1931 RSNZ SRS, t. e. 1493, fasc. 17, dok. 332/3, 6. 6. 1945.
8 AS, 1931 RSNZ SRS, t. e. 1493, fasc. 18, dok. 334/45, 12. 6. 1945.
9 AS, 1931 RSNZ SRS, t. e. 1493, fasc. 18, dok. 334/45, 12. 6. 1945.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
519
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
pripadnost in svojo reakcionarno mišljenje«. Ne glede na to, ali je bil namen svoj-
cev padlih nasprotnikov novih komunističnih oblasti samo polagati rože na grob 
ali tudi poslati jasno politično sporočilo, dejstvo je, da vprašanje ni bilo enostavno. 
Kljub navidezni enostavnosti ukaza, to je zravnati z zemljo okupatorjeve grobove, 
je oblasti vsekakor skrbelo, kako se bo »ljudstvo« odzvalo. Število padlih med 
protipartizanskimi enotami še zdaleč ni bilo primerljivo s številom partizanov, 
talcev in drugih žrtev, ki so umrli za posledicami okupatorskega nasilja, saj je bilo 
teh neprimerno več (Čepič, Guštin, Troha, 2017, 430–436). Vsekakor je bilo število 
grobišč tolikšno, da njihovo uničenje ne bi šlo mimo neopazno. Oblasti so se bale, 
da bi »gotovi krogi« s pozivanjem na »pieteto in humanost« ukrep izkoristile ter že-
lele »prevariti ljudstvo in ustvariti med njimi nerazpoloženje do ljudskih oblasti«.10 
Zato je bilo treba operacijo skrbno politično pripraviti in ukrepe podpreti s pojasnili 
o pravičnosti takega početja: 
Ljudstvu je potrebno prikazati, kako so okupator in domači izdajalci prenašali 
svoje žrtve v mesta in večje postojanke in jih tam pokopavali z velikimi častmi, 
med tem ko leže tisoči borcev, ki so padli za svobodo, razkropljeni po goz-
dovih, travnikih in jarkih brez vsakega znamenja in brez vsakega napisa, da 
so streljani talci zmetani v skupne jame, za katere se ne ve, kje so, in da je bilo 
na tisoče internirancev sežganih v tujini v krematorijih in njih pepel raztresen 
po njivah kot gnojilo.11
S tako razlago so nameravale oblasti v »ljudstvu« vzbuditi občutek groze in 
skrajne nepravičnosti, ki bi opravičeval navidezno nehumano početje odstranje-
vanja sovražnikovih grobišč. Hkrati pa je bilo tako nesorazmerje ne samo nepra-
vično do vseh žrtev, ki so jih okupatorji in njihovi sodelavci povzročili, ampak, če 
bi se nadaljevalo, tudi nevarno za destabilizacijo družbe, ki si želi pustiti boleče 
poglavje vojne za sabo.  
»Družine teh junakov zaman iščejo njih grobove, da bi jih obiskovali in kra-
sili. Pred očmi teh prizadetih družin pa se bohotijo grobovi izdajalcev, ki jih 
neprestano spominjajo na morilce njihovih sinov, bratov, sester in staršev in na 
drugi strani senčijo polet našega ljudstva, ki hoče obračunati z vsem starim in 
izgraditi novo«.12
Odstranitev sovražnikovega materialnega spomina ni bilo torej samo stvar 
pravičnosti; bil je tudi predpogoj za nov začetek, ki ni mogel steči, dokler se starih 
krivic ne popravi. Tako so bili večinoma odstranjeni spomeniki in obeležja, ki jih je 
dala postaviti okupatorska administracija v času vojne, in tista, ki so jih postavile 
domobranske enote ali take, ki so sodelovale z okupatorskimi vojskami. V primeru 
večjih grobnic ali kostnic so posamezni okrajni odbori poskrbeli za odstranitev 
10 AS, 1931 RSNZ SRS, t. e. 1493, fasc. 20, dok. 626/46, 14. 8. 1946.
11 AS, 1931 RSNZ SRS, t. e. 1493, fasc. 20, dok. 626/46, 14. 8. 1946.
12 AS, 1931 RSNZ SRS, t. e. 1493, fasc. 20, dok. 626/46, 14. 8. 1946.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
520
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
ideoloških emblemov in političnih znakov, a ostalo pustili nedotaknjeno; tako se 
je na primer zgodilo na osrednjem pokopališču v Mariboru, kjer je bilo pokopanih 
342 nemških vojakov in 58 pripadnikov enot tako imenovanega »Vermanšafta«, 
enote, ki je bila vključena v nemško vojsko. Tudi grobnica italijanskih vojakov iz 
prve svetovne vojne, ki so jo fašistične oblasti dale zgraditi nad Kobaridom, ni bila 
poškodovana, z razliko od nekaterih drugih pomnikov, ki so jih Italijani postavili na 
Primorskem v času po prvi svetovni vojni in ki so bili nato odstranjeni. Na manjših 
lokacijah, ko je šlo za grobove posameznikov, pa zgleda, da so bili posegi bolj ko-
reniti. Na območju Rakeka je sneg preprečil, da bi umaknili »fašistične grobove« v 
Rovtah in Hotedršici, v drugih vaseh tistega okraja pa so bili odstranjeni. Predvsem 
na območjih, kjer je bilo število domobrancev večje, je odstranitev njihovih obele-
žij še dodatno razklalo lokalno družbeno tkivo.13 Koliko je bilo takih primerov, ni 
predmet pričujoče študije; primarno zanimanje ostaja vpogled v oblike lokalnega 
spominskega aktivizma na primeru novih spomenikov narodnoosvobodilni vojni. 
PRIMORSKI POVOJNI SPOMENIKI
Borci, ki so se vrnili na svoje domove, lokalni aktivisti OF, družine padlih 
in pogrešanih ter simpatizerji osvobodilnega gibanja so takoj po končanih bojih 
začeli postavljati spomenike in spominske plošče. Na Komenščini, kot domačini 
pravijo kraju na Trsteniku nad Trstom, so jo postavili trem borcem, ki so padli na 
predvečer osvoboditve že mesec po njihovi smrti, 30. maja 1945 (Novak, Pahor, 
1978, 88). Delavski odbori, katerih člani so aktivno sodelovali v odporniškem 
gibanju, so jih postavili v tovarnah od Milj, prek Trsta do Tržiča, organizacije 
naslednice OF pa po številnih primorskih vaseh: Rodik (1945), Dolina (1946), 
Trebče (1946), Lonjer (1946), Strunjan (1946), Kontovel (1947) in Boljunec 
(1947) so samo nekateri izmed primorskih krajev, ki so v prvih povojnih letih 
dobili svoj spomenik. 
Tolikšne vneme ni bilo mogoče spregledati in je ni bilo (več) mogoče prepustiti 
samo lokalnim odborom in njihovim sodelavcem. Zato je v sklopu Slovenske pro-
svetne zveze (kasneje, od leta 1947, po razmejitvi s pariške mirovne konference in 
ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, je postala Slovensko-hrvaška prosvetna 
zveza), organizacije naslednice OF, nastala umetnostno-likovna komisija strokovnja-
kov, ki je nadzorovala, svetovala, načrtovala in na sploh usmerjala delo posameznih 
spomeniških akcij. Vodil jo je slikar Lojze Spacal, poleg njega pa so ekipo sestavljali 
še arhitekta Fran (ali Franjo) Kosovel in Dušan Vasič ter kipar Duilio Svara (ali 
Švara). Vsi štirje so bili Tržačani, komisija je imela svoj sedež v Trstu, a delovala 
tako, da je obiskovala primorske kraje in nadzorovala postavitev spomenikov NOB. 
13 »Kar je bilo ljudstva, usmerjenega za naš pokret, je bilo zadovoljno, ostalo prebivalstvo oziroma 
simpatizerji be-ga, pa so bili ogorčeni in ne zadovoljni« (AS, 1931 RSNZ SRS, t. e. 1493, fasc. 22, 
dokument št. 54/1, 24. januarja 1947). Z izrazom »be-ga« avtor pojmuje belo gardo oziroma protipar-
tizanske formacije, ki so sodelovale z okupatorjevo vojsko. 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
521
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
Slika 1: Spominsko obeležje na Trsteniku nad Trstom, postavljeno 30. maja 1945 (Odsek za 
zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice, Fond NOB, Spomeniki, Trstenik).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
522
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
Prvo pot na teren je komisija namreč opravila 24. septembra 1946 in ko je ob 8. uri 
zjutraj prispela v Trebče, naseljem nad Trstom, med Opčinami in Bazovico, je začu-
deno ugotovila, da je bil spomenik že skoraj postavljen. Iz dopisa je mogoče razbrati 
nejevoljo članov komisije, ker se domači odbor ni držal navodil, ki jim jih je poslal 
arhitekt Kosovel. Štirje strokovnjaki so v poročilu napisali, da »napake niso samo v 
proporcijah celotnega podstavka in raznih drugih delih, ampak tudi v vporabljanju 
nam tujih materijalov […]«.14 S tem je komisija imela v mislih rdeče cementne kamne 
in uporabo mozaika za tlakovanje. Trebenci so namreč tla okrog spomenika tlakovali 
tako, da so okrog njega narisali veliko rdečo zvezdo. 
Trebenski spomenik domačim padlim v NOB je dejansko eden izmed prvih na 
Tržaškem, saj so ga odkrili v nedeljo, 29. septembra 1946. Primorski dnevnik je 
izpostavil lik mladega domačina Romana Malalana, partizana, ki je tri leta prej 
umrl na ta dan, a spomenik je bil postavljen tudi vsem drugim domačim padlim.15 
Nastal je na pobudo domačinov in vaščani so bili tudi tisti, ki so ga postavili, 
tako da je imel izrazit lokalni značaj; in čeprav se je odbor obrnil na strokovno 
komisijo zato, da bi jim pripravila primeren načrt, vaščani niso sledili strokovnim 
smernicam arhitekta Kosovela in spomenik zgradili po svoje. 
Komisija je na svoji poti nadaljevala pot do Opčin, kjer je vse do prvih majskih 
dni leta 1945 potekala ena izmed hujših bitk za osvoboditev Trsta, tako da je bilo 
padlih na obeh straneh več desetin, med nemškimi vojaki celo več stotin. Če so 
njihova trupla prenesli v bližnjo jamo v Bršljanovci, padle ruskega bataljona, ki so 
se borili s partizani, pa so tovariši kar sami pokopali v skupnem grobišču ob cesti 
za bližnji Repen, so partizane in padle jugoslovanske vojake pokopali na openskem 
pokopališču (Gorup, 1986, 31). A ob prihodu komisije, ki je imela namen preveriti 
skladnost načrtov, ki jih je pripravil kamnosek iz sosednjega Proseka, s prostorom na 
pokopališču, so ugotovili, da bi ne bili primerni, saj bi spomenik v taki obliki, kot so 
si ga zamislili, skoraj v celoti prekril pogled na druge grobove. Dobiti je bilo treba 
kompromis in spremeniti prvotni načrt. 
Openski primer je prevzel arhitekt Kosovel, a kaj, ko so si na drugem srečanju, 
9. oktobra 1946, openski odborniki premislili in spomenik prenesli pred vaško šolo. 
Še več dela je imela komisija  s sosednjim Repentabrom potem, ko jih je domačin 
Alfonz Ravbar zaprosil za odobritev spomeniškega načrta.16 Najprimernejše okolje 
za spomenik padlim se je domačinom zdel prostor pred cerkvijo. Komisija pa je na 
licu mesta ugotovila nasprotno in predlagala dve drugi lokaciji. Da bi se uskladili, so 
15. oktobra zvečer sklicali veliko ljudsko zborovanje, na katerem je Kosovel pojasnil 
načrt in predloge, a med prisotnimi ni bilo mogoče najti soglasja, tako da se je bilo 
treba poslužiti glasovanja, na katerem je z dvotretjinsko večino prevladala opcija, ki 
14 OZE NŠK, fond Komisija za postavitev spomenikov NOB, I. potovanje umetniške komisije za po-
stavljanje spomenikov padlim borcem, 24. 9. 1946. Dokument nima zaporedne številke in ni jasno, 
ali se datacija nanaša na dan obiska na terenu ali pa na dan sestave dokumenta.  
15 Primorski dnevnik, 29. 9. 1946, 2, Danes bodo odkrili spomenik padlim borcem v Trebčah.
16 OZE NŠK, fond Komisija za postavitev spomenikov NOB, Pismo Zveze primorskih partizanov iz 
Trsta Lojzetu Spacalu, št. 1979/46, 3. 10. 1946.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
523
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
Slika 2: Spomenik na vaškem trgu v Trebčah (Odsek za zgodovino in etnografijo 
Narodne in študijske knjižnice, Fond NOB, Spomeniki, Trebče).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
524
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
se je zavzemala za spomenik na Okroglem vrhu zraven vasi.17 Tam je nastal skupni 
spomenik organizacij iz Repna, Repniča, Vogelj in Cola. J. Z., ki je opisal projekt, 
je trdil, da bo »visoka piramida na izrazitem, samostojnem griču […] vidna tudi bolj 
oddaljenemu, doljnemu Krasu in celo z morja, enako kot repentaborska cerkev«.18 
Da bi se v prihodnje izognili posameznim iniciativam, je Slovenska prosvetna 
zveza  Kosovela prosila, naj za Vestnik, glasilo, ki ga je izdajala Zveza, pripravi 
navodila, kako ravnati s spomeniki. Izvoda, ki naj bi izšel 16. oktobra 1946, mi ni 
uspelo dobiti, a namen naročnika je bil jasen:
»Prosimo Te, da odkrito poveš, kako morajo postopati odbori, da bomo dobili 
umetnine, ki bodo v skladu z najosnovnejšimi zahtevami arhitekture.«19
Komisija je v naslednjih mesecih obiskala še mnogo krajev, od Špetra ob Soči 
in Medane do Renč, Koprive in Pliskovice, ter mnogim drugim pregledala in 
odobrila načrte, od Anhovega do Breginja in Gropade. 
A kot v prejšnjih primerih so še marsikje nastale težave: na nesoglasja zaradi 
neustrezne lokacije ali zaradi neprimernega načrta je komisija naletela vsaj še v 
Orleku, Boljuncu, Križu, Mačkoljah in v Svinem pri Kobaridu, kjer so se pritože-
vali, da iz obljub o pomoči glede načrtovanja spomenika ni bilo nič; ker so denar 
zanj že nabrali in so se bali, da mu bo kupna moč hitro padla, so grozili, da bodo 
spomenik zgradili kar sami.20 
Čeprav se je morala partizanska vojska junija 1945 umakniti iz osvobojenega Trsta 
za črto, ki so jo Jugoslovani dogovorili z zahodnimi zavezniki, in upravo v zahodni, 
tako imenovani coni A Julijske krajine prepustiti Britancem in Američanom, so manjši 
kraji izven dveh glavnih primorskih urbanih središč, Trsta in Gorice, z bolj ali manj 
večinskim slovenskim prebivalstvom, dokaj strnjeno ohranjali podporo političnim 
naslednikom osvobodilnega gibanja. Poleg tega je v prvem povojnem obdobju širša 
in heterogena antifašistična koalicija še vedno zdržala pritisk hladne vojne. Kot je 
razvidno iz komemoracije bazoviških žrtev ob pravkar postavljenem spomeniku na 
gmajni, kjer so jih ustrelili septembra 1930, so ob petnajsti obletnici smrti stali z ramo 
ob rami slovenski in italijanski antifašisti različnih političnih prepričanj, a tudi najvišji 
predstavniki britanskih in ameriških sil (Dato, 2010). Preprost spomenik so na kraj 
ustrelitve postavili poleti 1945, na podoben način, kot so jih v naslednjih mesecih 
in letih postavili v okoliških vaseh. Spomenik je bil po navadi iz kamna iz kakega 
bližnjega kamnoloma, od koder so ga domačini na vozu pripeljali v središče vasi ali pa 
na kraj ustrelitve oziroma bitke, kjer so nato nameravali postaviti spominsko znamenje. 
Za druga dela so poskrbeli domači kamnoseki, zidarji, tesarji in domačini, vešči takega 
17 OZE NŠK, fond Komisija za postavitev spomenikov NOB, Sestanek na Repentabru za določitev mesta 
spomeniku padlim borcem, 15. 10. 1946.
18 OZE NŠK, fond Komisija za postavitev spomenikov NOB, Spomenik padlim v narodnoosvobodilni 
borbi v okolišu Repentabra. Dokument ni datiran, a iz vsebine je razvidno, da je nastal po sprejetju 
načrta in pred njegovo realizacijo.
19 AS 1579, a. e. 423, dok. 844/4, 1. 10. 1946.
20 OZE NŠK, fond Komisija za postavitev spomenikov NOB, Pismo Okrajne prosvetne komisije za 
Kobariško Lojzetu Spacalu, referentu za umetnost pri PNOO v Trstu, dok. 12/47, 7. 1. 1947.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
525
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
dela, denar pa so pobudniki zbirali s prostovoljnimi prispevki od vrat do vrat, na veseli-
cah, kulturnih prireditvah, koncertih ali igrah na srečo: organizirali so javne tombole in 
nabrani znesek uporabili za gradnjo spomenika. Plačati je bilo treba gradbeni material 
in tudi delo raznih mojstrov ter strokovnjakov ni bilo vedno zastonj; skica spomenika je 
bila sicer brezplačna, a za podrobnejšo študijo je bilo treba arhitekta plačati in strošek 
je bil po navadi v breme spomeniškega odbora. Redkokdaj je v takih primerih šlo za 
individualni projekt: pobudniki so želeli vanj vključiti čim večje število posameznikov 
in organizacij zato, da bi si razdelili stroške, a tudi zato, da bi pokazali na vsesplošno 
podporo, ki jo je posamezen kraj namenil narodnoosvobodilnemu boju.
V prvih povojnih mesecih so spominske svečanosti nemalokrat potekale ob 
pokopih in prekopih padlih borcev. Dogodek je mogoče brati na več ravneh, saj se 
je žalost svojcev prepletala z družbeno-politično dimenzijo smrti posameznika ali 
posameznice. Prekop mladega partizana ni bil (samo) intimna in boleča izkušnja 
matere in očeta, ki sta, na primer, izgubila sina, temveč tudi operacija osmišlja-
nja smrti; uokviriti jo je bilo treba v boj za boljši svet in izgubo pojmovati kot 
Slika 3: Načrt spomenika padlim v NOB v Koprivi na Krasu (Odsek za zgodovino 
in etnografijo Narodne in študijske knjižnice, Zapuščina Franja Kosovela, Načrti 
za spomenike).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
526
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
žrtvovanje v imenu živečih (Mosse, 2007). Na Primorskem, območju, ki je bil po 
razpadu habsburške monarhije vse do druge svetovne vojne del Italije, po vojni 
pa jabolko spora med Italijo in Jugoslavijo, so imeli spomeniki in spominske 
svečanosti še dodatno funkcijo, ki se je prepletala z nejasno sliko državne pri-
padnosti. Postavitev spomenika je poleg spoštljive oddolžitve padlim pomenila 
markacijo v prostoru, ki je imela namen pokazati lokalnemu in mednarodnemu 
okolju, kdo se je tu boril proti nacifašizmu in torej kdo si lahko upravičeno lasti 
sporno ozemlje. Sodelovanje na spominskem obredu padlega partizana je skratka 
postopoma postalo jasno politično dejanje in dejansko podpora jugoslovanskim 
teritorialnim aspiracijam. A ni šlo samo za propagandno kalkulacijo. Tudi potem, 
ko je bilo jasno, da bo Trst pripadel Italiji, in prav zaradi tega, da nova italijanska 
uprava ne bi izbrisala sledi o jugoslovanskih žrtvah, so se v Beogradu zavzeli za 
finansiranje odkupa zemljišča grobov borcev Jugoslovanske armade na Tržaškem, 
njihovo ureditev in vzdrževanje.21
21 DASSIP, Politićka arhiva, Trst, 1953, škatla 93, fascikel Vojna groblja, dosje o tem vprašanju vse-
buje več dokumentov in ima zaporedno številko 417310. 
Slika 4: Načrt spomenika padlim v NOB na vaškem pokopališču v Križu pri Trstu 
(Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice, Zapuščina Franja 
Kosovela, Načrti za spomenike).
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
527
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
Medtem je široka in raznolika protifašistična koalicija, ki je izhajala iz vojne 
izkušnje, razpadla pod težo hladne vojne. Še več: po sporu znotraj komunistič-
nega tabora, najmočnejšega na levici, je delitev med podpornike Tita na eni in 
Stalina na drugi strani še dodatno razdelila protifašiste. Če je bilo nestrinjanje z 
jugoslovansko izbiro v Sloveniji in Jugoslaviji na sploh lahko hudo kaznovano, je 
možnost izbire na tistem območju, ki je leta 1947 prešel v meje Italije (Gorica z 
okolico itd.) ali pa je bil vključen v cono A Svobodnega tržaškega ozemlja (Trst z 
okolico), povzročila hude travme. Razkol med Stalinom in Titom na mednarodni 
ravni je na lokalnem nivoju razdelil bivše borce, tovariše, prijatelje in družine, 
kar se kaže tudi v dejstvu, da se v teh krajih dotedanje intenzivno postavljanje 
pomnikov skoraj popolnoma prekine. 
SLOVENIJA, MOJA (PARTIZANSKA) DEŽELA
Od julija 1948 dalje, kot drugod v Jugoslaviji, nadzor nad gradnjo spomenikov 
postopoma prevzame novoustanovljena Zveza borcev narodnoosvobodilne vojske 
Slovenije. Čeprav je bilo vključevanje bivših borcev v Zvezo vse prej kot avtoma-
tično in masovno, je njeno slovensko vodstvo poročalo glavnemu odboru v Beograd, 
da za gradnjo, urejanje, obnovo in vzdrževanje spomenikov in spominskih plošč 
vlada v Sloveniji »ogromno zanimanje«.22 In res je leta 1961 Slovenija imela najve-
čje število spomenikov med vsemi jugoslovanskimi republikami, 4035 (Bergholz, 
2006,79–80).23 Zvezi je pri tem pomagalo tudi vodstvo Zavoda za zaščito kulturnih 
spomenikov, vendar je delo večinoma potekalo v režiji bivših partizanov. A tudi 
v tem primeru bi bilo zgrešeno misliti, da se je ta partizanska pokrajina razvijala 
linearno in enovito.
Večkrat je na enem in istem mestu gradnja spomenikov potekala v več fazah. 
Nemalokrat je bil na območju bitk postavljen spomenik padlim skromen in brez 
estetske vrednosti, vendar ga je v naslednjih letih nadomestil večji spomenik, kot 
je bil primer obeležja Pohorskemu bataljonu. Najprej je bilo leta 1949 v središču 
nekdanjega bataljonskega taborišča na planoti blizu Treh žebljev, nedaleč od Veli-
kega vrha, postavljeno manjše obeležje, ki ga je leta 1958 zamenjal večji spomenik. 
Medtem ko je bil prvi pomnik skromen, se je za novejše spominsko prizorišče 
ZB NOV Maribor poslužila arhitekta Branka Kocmuta, skulpture pa je zasnoval 
akademski kipar Slavko Tihec (Filipčič, 1978, 1–2). 
V gradnjo spomenikov narodnoosvobodilnemu boju so bili vključeni najpo-
membnejši arhitekti. S študijami je najslavnejši izmed njih, Jože Plečnik, pričel že 
ob koncu vojne in v naslednjih letih dobil precej naročil, tako da je kot avtor ali 
soavtor podpisan pod mnogimi spomeniki narodnoosvobodilnemu boju (NOB) na 
Slovenskem: v Dolenji vasi (1950), v Laškem (1951), Litiji (1951), Novem mestu 
22 AJ 297, fascikel 27, dok. 23-5/49, 7. 10. 1949.
23 Za primerjavo so jih takrat v Bosni in Hercegovini našteli 3574, na Hrvaškem 2940, v Srbiji 2866, v Črni 
gori 712 in v Makedoniji 275 (prim. Jakir, 2019, 156). 
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
528
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
(1951), Ljubljani (1951), Vipavi (1952), Mežici (1952) in drugod, njegovi sodelav-
ci pa, kot na primer Anton Bitenc, so s sorodnimi oblikovnimi prijemi nadaljevali 
tudi po njegovi smrti (Krečič, 1975).24     
Iz borčevskega arhivskega gradiva izhaja, da kljub naporom zveze, ki je name-
ravala s strokovnim pristopom urediti povojno partizansko statuomanijo, ta proces 
discipliniranja ni bil niti enostaven niti enovit. Stanje se razlikuje od kraja do kraja 
in za razumevanje širše slike je treba preučiti vsako posamezno okolje: od tam, 
ne pa iz centralnega vodstva, je namreč še vedno prihajala večina pobud. Gospa 
Antonija je 4. januarja 1951 tako pisala glavnemu odboru ZB NOV Slovenije: 
Pred par dnevi sem bila v Laškem na okrajnem odboru ZB, kjer so mi povedali, 
da nameravata priti dva inženirja na ogled radi spomenikov. Prosila bi, če bi ju 
poslali tudi v Kostanjevico, ker bi tudi mi radi rešili to zadevo ozir. za postavitev 
spomenika. Minulo je že 7 let, odkar so padli talci in tudi razni borci […].25 
Malo kasneje se je v Kostanjevici oblikoval odbor, v katerem so bile zasto-
pane »vse množične organizacije« in ki se je nato obrnil na zgodovinsko sekcijo 
Zveze borcev. Ta je posameznim lokalnim odborom najprej svetovala, naj se 
izognejo projektiranju v lastni režiji, kot se je večkrat dogajalo v prvih povojnih 
letih. »Osnutek za spomenik naj po možnosti napravi strokovnjak – arhitekt.« 
Če tega ni bilo na voljo, ga je dobila komisija. Po navadi je to bil »tov. prof. 
ing. arh. Plečnik«, ki je imel skorajda monopol nad načrti spomenikov v tistem 
obdobju. Osnutke je pregledala zgodovinska komisija, nato pa je sledila reali-
zacija. Največkrat so lokalni odbori z zamislimi o postavitvi spomenika zelo 
hiteli. Želeli so jih postaviti ob pomembnih obletnicah, kot na primer ob deseti 
obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte (OF) aprila 1941, z idejami pa so 
prišli na dan le nekaj mesecev prej. Tako je bilo časa za ustrezno pripravo malo 
in nemalokrat je komisija zavrnila predloge lokalnih odborov v lastni režiji. Po 
navadi je bil razlog v nedovršeni estetiki ali v uporabi neprimernih materialov, 
včasih pa v vsebinski neskladnosti s sporočilnostjo, ki naj bi jo izražal spomenik 
narodnoosvobodilnemu boju. Borcem v Slovenski Bistrici so sporočili, da načrt 
ni bil sprejet, ker »je neprimeren in tuj našim nacionalnim občutkom«. Zato so 
bistriško Zvezo borcev povezali s kiparjem Lojzetom Lavričem, ki je izdelal 
končni načrt.26 Spomenik so odkrili 29. novembra 1952. Načrt spomenika, ki so 
ga nameravali postaviti borci s Pragerskega, je bil zavrnjen, ker je bil »sličen 
spomenikom, ki so jih postavljali fašisti. Mi pa postavljamo spomenike borcem, 
ki so dali življenja proti fašizmu,«27 so bili jasni pri zgodovinski sekciji zveze 
24 Spomenik pri Dolenji vasi stoji pod Strpniškim hribom na Bukovškem polju in je posvečen 338 padlim 
borcem in žrtvam fašističnega nasilja iz Selške doline in devetnajstim talcem, ki so jih na tistem mestu 
ustrelili 14. julija 1943 (Krapež, 1986, 88).
25 AS 1238, škatla 9, dok. 54-1/51, 6. 1. 1951.
26 AS 1238, škatla 9, dok. 42-1/51, 2. 2. 1951.
27 AS 1238, škatla 20, dok. 306/1, 13. 6. 1952.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
529
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
in niti prvotni mariborski načrt ni prepričal komisije, ki je bila mnenja, »da 
je tam postaviti primernejši in večji spomenik […]«.28 Kot je pisal arhitekt 
in urbanist Marjan Tepina, takrat član revizijske komisije Glavnega odbora 
Zveze borcev, pozneje pa med drugim jugoslovanski generalni konzul v Trstu, 
je bilo za ustrezen spomenik NOB potrebno troje: »izbrati primerno velikost 
za spomenik, uporabiti ustrezno gradivo in gradbeno tehniko ter izbrati dobro 
lokacijo za spomenik«. Samo na tak način bodo lahko bodoče generacije ra-
zumele »veličino in vseljudski značaj narodnoosvobodilne borbe«: končni cilj 
tolikšnega napora je bil, da bo vsakemu spomeniku, ki bo služil temu namenu, 
»zagotovljena njegova stoletna obstojnost« (Tepina, 1956, 85).     
A zmotno bi bilo misliti, da je bil odnos med okrajnimi odbori in zgodovinsko 
komisijo enostranski, tako da so prvi pasivno sprejemali odločitve Glavnega 
odbora Zveze borcev. Potem ko je komisija zavrnila skico odbora iz Logatca 
in načrt poverila arhitektu Plečniku, so odborniki v Logatcu zavrnili Plečnikov 
predlog. Iz korespondence, ohranjene v arhivu Zveze borcev, je razvidno, da to 
še zdaleč ni bil edini primer: Zveza borcev iz Šentpetra na Krasu (Pivka od leta 
1952) je po »vsestranski presoji in pregledu po strokovni komisiji ter ocenitvi 
na masovnem sestanku članov Z. B.« prišla do zaključka, da osnutek načrta, ki 
ga je izdelal »tov. Plečnik iz Ljubljane«, ni primeren »za spomenik za naš kraj, 
kajti to bi bilo le primerno za kakšno večje mesto […]«.29 Zato so nalogo po-
verili snovalcu notranjskega muzeja v Postojni in slikarju Leu Vilharju, »kateri 
nam bo načrt napravil po zamisli in formi, ki pristoja Krasu oziroma terenu in 
okolici, kjer bo postavljen. Nismo mogli pristati na osnutke tov. Plečnika, ker so 
isti preveč mogočno in bogato zamišljeni ter za našo skromno podeželje nikakor 
ne morajo postati izvršni.«30 
Nestrinjanja okrog postavitve spomenika lahko beremo na več ravneh – na tem 
mestu velja opozoriti predvsem na to, da ni šlo samo za neprimernost terena. Zavra-
čanje Plečnikovega predloga skriva za seboj mehanizme, ki nam omogočajo vpogled 
v oblike nestrinjanja lokalne skupnosti napram glavnemu odboru lastne organizacije 
in poseganju v prostor s strani »zunanjega« (iz Ljubljane) strokovnjaka. Ta naj bi bil 
nesposoben za razumevanje lokalnih razmer in njegov estetski smisel naj ne bi bil 
skladen s kraškim okoljem. 
V resnici ni šlo za kraško okolje. Potem ko je glavni odbor Zveze borcev 
okrajnemu odboru iz Idrije zavrnil načrt, ki so ga sami izdelali za postavitev 
spomenika v Cerknem, in v zameno poslal Plečnikov predlog, se, podobno 
kot v prejšnjem primeru, tudi v Idriji z njim niso strinjali, češ da predlagana 
rešitev »ni primerna za teren, kjer se ima namen postaviti spomenik«. A tudi 
v tem primeru je mogoče podvomiti, da je bil edinole neprimeren teren glavni 
razlog za odklonitev. V nadaljevanju pisma se namreč jasno trdi, da »nobena 
28 AS 1238, škatla 9, dok. 75-1/51, 3. 2. 1951.
29 AS 1238, škatla 9, dok. 3-I-51, 9. 1. 1951.
30 AS 1238, škatla 9, dok. 14/51, 21. 2. 1951.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
530
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
organizacija se ni strinjala s tem načrtom […]« in zato, da »[…] bomo čimprej 
pričeli že z dolgo zavlačujočim delom, Vas prosimo, da upoštevate želje ljudi in 
organizacij našega kraja in nam na podlagi tega odobrite in priskočite na pomoč 
s potrebnimi sredstvi za gradnjo spomenika, kakršnega si želi ljudstvo našega 
kraja«.31 
Lokalna sekcija je skratka vse prej kot pasivno spremljala načrtovanje 
spomenika in še zdaleč ni želela igrati podrejene vloge v odnosu do glavnega 
odbora. Prej obratno; celo grozili so jim, da bi, če se njihove želje ne bodo 
uresničile v najkrajšem času, to lahko »dovedlo do pasivizacije članstva Zveze 
Borcev v tem kraju«.32 Lokalni akterji so skratka izsiljevali centralne organe 
in z grožnjami, da bo »prišlo do pasivizacije članstva« oziroma izstopov iz 
organizacije, vsilili svoj pogled in svojo odločitev.
Trenja so nastajala tudi za plačilo računov. Po navadi posamezni okrajni 
odbori niso razpolagali z ustreznimi finančnimi sredstvi in so za nadaljevanje 
ali dokončanje del praviloma zaprosili glavni odbor. Tako so v Planini pri Sev-
nici spomenik odkrili 16. 8. 1953, na dan občinskega praznika. Iz prošnje, ki 
so jo poslali glavnemu odboru, je mogoče izvedeti finančni razrez tamkajšnjega 
spomenika in podpornike njegove gradnje: lokalni borci so zbrali v lesu, ki so 
ga nato prodali za 250 tisoč dinarjev, 100 tisoč so zbrali kozjanski borci, ki so 
bili kasneje funkcionarji v Mariboru, okraj mesta Celje je dal 50 tisoč dinarjev, 
Sergej Kraigher 10 tisoč, DES Krško 5 tisoč, Gozdno gospodarstvo Brežice pa 
10 tisoč, tako da so skupaj zbrali 425 tisoč dinarjev. Spomenik pa je z napisi in 
montažo franko Ljubljana stal 597.586 din, Zoranu Didek, ki je narisal načrt, pa 
so bili dolžni še 10 tisoč dinarjev, tako da so skupni stroški brez prevoza znašali 
607 tisoč dinarjev. Do takrat so jih zbrali 425 tisoč in so glavni odbor spraševali 
za pomoč v višini 100 tisoč dinarjev.33 
Kot je bilo v primeru spomenika v Šoštanju, so izvajalci del, v tem primeru 
Umetniška zadruga v Ljubljani, ki še niso dobili plačila, grozili, da bodo »prisi-
ljeni predati zadevo oblastem […]«,34 tako da je glavni odbor po navadi ugodil 
prošnjam. Sredstva pa niso bila vedno na voljo, tako da je glavni odbor Zveze 
borcev krajevnemu odboru v Doberniču odgovoril, da »vam ne moremo poma-
gati, pač pa si jih organizirajte sami«.35 Včasih pa so neplačani računi privedli 
do medsebojnih tožb, ki so se, kot je bilo v primeru Kovorja pri Tržiču, končali 
na sodišču.36 V teh okoliščinah so spori o estetiki spomenikov večkrat prešli v 
ozadje in komisija je nekatere načrte odobrila, tudi »če niso bili najboljši«.37 
31 AS 1238, škatla 9, dok. 16/51, 10. 2. 1951.
32 AS 1238, škatla 9, dok. 121/51, 12. 3. 1951.
33 AS 1238, škatla 21, dok. 604 – I – 293, 25. 8. 1953.
34 AS 1238, škatla 21, dok. 56/53, 31. 10. 1953.
35 AS 1238, škatla 21, dok. 143-1/52, 12. 4. 1952.
36 AS 1238, škatla 30, dok. 535/1, 13. 1. 1954.
37 AS 1238, škatla 21, dok. 463/1, 5. 10. 1953.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
531
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
SKLEP
Leta 1954 je Zveza borcev, da bi enkrat za vselej zatrla gradnjo »ljudskih« ali, kot 
so jim včasih pravili, »divjih« spomenikov, objavila pravilnik o graditvi spomenikov 
(Pravilnik, 1954, 121). Sklepati je mogoče torej, da je trajalo celo desetletje, preden 
so spomeniki NOB pridobili bolj institucionalizirano podobo, saj so se morale, kot 
nam govorijo obravnavani primeri, državne institucije, veteranske organizacije, kot je 
bila Zveza borcev, in partijske strukture večkrat pogajati za uveljavitev lastnih pogle-
dov in se nato, nemalokrat v konfrontaciji z lokalnimi odbori, posamezniki, vaškimi 
skupnostmi in drugimi oblikami organiziranih skupnosti, prilagoditi njihovi volji. To 
govori ne samo o različnih centrih moči, ki so obstajali na državni in republiški ravni, 
kot sta med drugimi pokazala Karge (2014) in Jakir (2019), ampak tudi, da pri grajenju 
partizanskega spomina v povojni Jugoslaviji ni šlo enostavno za operacijo, ki bi jo 
pogojevala socialistična ideologija in enopartijski sistem, temveč za dinamičen odnos 
med raznimi akterji, med katerimi so civilna družba in posamezniki igrali pomembno 
vlogo. Še več: ne samo, da so si uspeli izoblikovati neko avtonomno spominsko držo 
znotraj dovoljenih uradnih spominskih gabaritov; na podlagi analiziranih primerov 
je videti, da je tudi v tem primeru šlo za kompromisno rešitev, pri kateri so morale 
državne strukture in njene organizacije sprejeti kompromis zato, da so lahko ljudske 
iniciative prikazale znotraj lastnih komemorativnih norm in ne obratno. Ni šlo za 
vprašanja, ki bi majala ideološke podlage države ali postavljala pod vprašaj smernice 
njene spominske politike; to je bilo v Jugoslaviji tistega časa nemogoče. A vsekakor 
so morale državne institucije v marsikaterem primeru v vsakodnevnem odnosu do 
lokalnih spominskih pobud sproti prilagoditi svoje odločitve zato, da zaradi spomin-
skih nesoglasij ne bi izgubile na legitimnosti v odnosu do lastnih državljanov.  
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
532
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
BUILDING PARTISAN MEMORY IN SOCIALIST YUGOSLAVIA: THE 
SLOVENE CASE AFTER WORLD WAR II
Borut KLABJAN
Science and Research Centre Koper, Institute for Historical Studies, Garibaldijeva 1, 6000 Koper, Slovenija
e-mail: borut.klabjan@zrs-kp.si
SUMMARY
The article analyses local practices of memory activism among Slovenes 
in the first decade after the Second World War. While in recent years Much of 
the scholarly work and popular production focuses on the officially sanctioned 
memory landscape taking for granted that monuments are installed by the Yugoslav 
government in a unilateral top-down direction, a more in-depth research shows 
how vernacular memory cultures produced several examples of bottom-up memory 
signs. Thus, Slovenia had in 1961 the highest number of partisan memorials in 
Yugoslavia: 4035.  However, it would be misleading to think that this memory activ-
ism developed without disagreements. Even if, since 1948, when it was founded 
the Federation of Associations of Combatants, this umbrella organization was in 
charge for the control and the coordination of the construction of monuments to 
the fallen, local committees continued to have a primary role. The construction of 
memorials involved the cooperation of many individuals (architects, engineers, as 
well as intellectuals who wrote tombstone inscriptions) and companies (particularly 
construction companies) in an intermingling of private initiatives and public sup-
port, memory activism and socialist narratives, official remembrance and private 
mourning. Often local committees however, in contrast with the veteran’s associa-
tion and State institutions, imposed their view on the form and the content of the 
memorial site. These tensions invert the perspective of a civil society as a passive 
subject of decision making, dependent on and subjugated to the socialist regime 
and shows that local communities seek to define themselves and their memory in 
ways that might be at variance with desires of central offices.
Keywords: memorials, partisans, monuments, memory, Slovenia, Yugoslavia, World War II 
  
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
533
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
VIRI IN LITERATURA
AJ 297 – Arhiv Jugoslavije (AJ), Savez Udruženja Boraca NOR-a – Savezni odbor 
(AJ 297).
AS 1238 – Arhiv Republike Slovenije, Republiški odbor Zveze združenj borcev NOV 
Slovenije 1947–1990 (AS 1238)
AS 1579 – Arhiv Republike Slovenije, Glavni odbor Slovensko-hrvaške prosvetne 
zveze Trst (AS 1579).
AS 1931 – Arhiv Republike Slovenije, Republiški sekretariat za notranje zadeve 
Socialistične republike Slovenije (AS 1931).
Ballinger, Pamela (2003): History in Exile. Memory and Identity at the Borders of 
the Balkans. Princeton and Oxford, Princeton University Press.
Bergholz, Max (2006): Među rodoljubima, kupusom, svinjama i varvarima: Spo-
menici i grobovi NOR-a 1947-1965. godine. V: Kamberović, Husnija (ur.): 60 
godina od završetka drugog svjetskog rata – kako se sjećati 1945. godine. Zbornik 
radova. Sarajevo, Institut za istoriju, 75–100.
Borak, Neven & Jasna Fischer (2005): Slovenska novejša zgodovina 1848-1992. 
Zvezek I. Ljubljana, Mladinska knjiga.
Čepič, Zdenko, Guštin, Damijan & Nevenka Troha (2017): Slovenija v vojni, 
1941–1945. Ljubljana, Modrijan.
DASSIP – Diplomatski arhiv Saveznog sekretariata inostranih poslova.
Dato, Gaetano (2010): Le celebrazioni per gli eroi di Bazovica (1945–1948): alcuni 
risultati di una ricerca in corso. Acta Histriae 18, 3, 471–498.
Dragojević, Mila & Vjeran Pavlaković (2016): Local Memories of Wartime 
Violence: Commemorating World War Two in Gospić. Suvremene teme, VIII, 
1, 66–87.
Filipčič, France (1978): Spomenik Pohorskemu bataljonu. Ljubljana, Komunist.
Gorup, Drago (1986): Bitka za Opčine. VZPI-ANPI, Opčine.
Horvatinčić, Sanja (2018): Memorial Sculpture and Architecture in Socialist Yu-
goslavia. V: Stierli, Martino & Vladimir Kulić (ur.): Toward a Concrete Utopia: 
Architecture in Yugoslavia 1948–1980. New York, The Museum of Modern Art, 
104–111.
Jakir, Aleksandar (2019): »Spomenici su prošlost i budućnost.« Politički i admini-
strativni mehanizmi financiranja spomenika za vrijeme socijalističke Jugoslavije. 
Časopis za suvremenu povijest, 51, 1, 151–182.
Judt, Tony (2002): The Past is another Country: Myth and Memory in Post-war Eu-
rope. V: Müller, Jan-Werner (ur.): Memory and power in post-war Europe: Studies 
in the Presence of the Past. Cambridge, Cambridge University Press, 157–183.
Karge, Heike (2009): Mediated Remembrance: Local Practices of Remembering 
the Second World War in Tito’s Yugoslavia. European Review of History/Revue 
européenne d’histoire, 16, 1, 49–62.
Karge, Heike (2014): Sećanje u kamenu – okamenjeno sećanje? Beograd, Biblioteka 
XX vek.
ACTA HISTRIAE • 30 • 2022 • 2
534
Borut KLABJAN: GRADITI PARTIZANSKI SPOMIN V SOCIALISTIČNI JUGOSLAVIJI: SLOVENSKI ..., 513–534
Kirn, Gal (2012): Transformation of Memorial Sites in post-Yugoslav context. V: 
Šuber, Daniel & Slobodan Karamanić (ur.): Retracing Images. Visual Culture 
after Yugoslavia. Leiden, Brill, 251–281.
Kirn, Gal (2014): Transnationalism in Reverse: From Yugoslav to Post-Yugoslav 
Memorial Sites. V: De Cesari, Chiara & Ann Rigney (ur.): Transnational Memory. 
Circulation, Articulation, Scales. Berlin-Boston, De Gruyter, 313–338.
Klabjan, Borut (2017): »Our Victims Define Our Borders«: Commemorating Yu-
goslav Partisans in the Italo-Yugoslav Borderland. East European Politics and 
Societies and Cultures, 31, 2, 290–310.
Koselleck, Reinhart (2002): The Practice of Conceptual History. Timing History, 
Spacing Concepts. Stanford, Stanford University Press. 
Krapež, Stane (1986): Pomniki NOB na Škofjeloškem. Ljubljana, Borec.
Krečič, Peter (1975): Spomeniki NOB Jožeta Plečnika in njegove šole. V: Murko 
Matija (ur.) Spomeniki NOB Jožeta Plečnika in njegove šole. Katalog ob študijski 
razstavi. Ljubljana, Arhitekturni muzej, 3–5.
Manojlović Pintar, Olga (2014): Arheologija sećanja. Spomenici i identiteti u Srbiji, 
1918–1989. Beograd, Udruženje za društvenu istoriju.
Mosse, George (2007): Le guerre mondiali. Dalla tragedia al mito dei caduti. Roma 
– Bari, Laterza.
Niebyl, Donald (2018): Spomenik Monument Database. London, FUEL.
Nora, Pierre (1989): Between Memory and History. Representations, 26, 7–24.
Novak, I., Pahor, M. (1978): O delovanju Osvobodilne fronte na področju Rojana. 
V: Rojan skozi čas po spominih, slikah in zgodovinskih virih. Trst, ZTT, 79–89. 
OZE NŠK – Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice v 
Trstu, Komisija za postavitev spomenikov NOB.
Pravilnik (1954) – Pravilnik o graditvi spomenikov. Borec, 6, 3, 121–122.
Primorski dnevnik (PD) – Trst, 1945–.
Silič-Nemec, Nelida (1982): Javni spomeniki na Primorskem, 1945–1978. Koper, 
Trst, Nova Gorica, Lipa, ZTT, GM.
Stierli, Martino, Kulić, Vladimir (2018): Toward a Concrete Utopia: Architecture 
in Yugoslavia 1948–1980. New York, The Museum of Modern Art.
Širok, Kaja (2012): Kalejdoskop goriške preteklosti: zgodbe o spominu in pozabi. 
Ljubljana, Založba ZRC.
Tepina, Marjan (1956): O trajnosti spomenikov, posvečenih narodnoosvobodilni 
borbi. Borec, 2, VIII, 85–87.
Young, James (1993): The Texture of Memory: Holocaust Memorials and Meanings. 
New Haven, London, Yale University Press.