515' Še nekaj črtic iz življenja Svetle. Spisal : Antonin Zavadil. Naroden pisatelj ! Kaj vse imata v sebi te dve besedici — koga iz cele literarne trume zadene ta zavidanja vredna čast! Česa je vsega treba, s kakošnim srcem mora ustva- rjati pisatelj, predno ga slovstvena zgodovina počasti se sličnim priimkom ! In ne samo to, koliko je treba, preden si to čast zasluži pri vsem narodu ! Koliko je k temu treba ljubezni, pristne apostolske ljubezni, preden ga široke vrste naroda sprejmejo za svojega prija- telja in očeta ter na svojih nebrojnih ramah povzdignejo k višinam svojih veličanstev — duševnih knezov in vojvod. Naroden pisatelj ! To pomenja biti ljudstvu enak. stati ž njim po idejah in po obliki na ravno tisti stopinji, prešiniti v samo du- ševno jedro narodnega življenja. Natanko vzeto, malo jih je takih. 516 Zavadil : Še nekaj črtic iz življenja Svetle. V Češkem slovstvu — in to se je že zdavnaj izvilo iz povojev — zna- biti le Nemcovji, Pravda, Moravec Kosmak ter Karolina Svetla, o kateri je že pisala sesterska »Slovenka«. Svetla si je pridobila ljubezen svojih častilcev z ono nebrojno vrsto popolnoma narisanih podob, ki so vzete naravnost iz narodo- vega življenja, podob, v katerih je češko ljudstvo na prvi pogled spoznalo sebe, svojo zemljo, svoje obnebje in zato se jih je tako tesno oprijelo. Celo ondi, kjer Svetlo unaša lahkoperutna romantika v sanjave svetove, srečujemo češke obraze, bitja s češko dušo. Svetla je sicer mrtva, toda taki ljudje v istini ne umirajo. Za ljudstvo zmiraj žive, ponavljajoči se z vsako novo dušo, ki, navdana s plamtečo ukaželjnostjo, sega po knjigi, in izvršujejo po takem v nepregledno daljavo svoj blagodejni vpliv. Zanimivo je zvedeti, kedaj in kako je začela Svetla pisateljevati. V 12. letu, ko je še hodila v nemško šolo, pisala si je dnevnik »Lautenklänge«. Slučajno je ta dnevnik dobil učitelj v pest ter ga žrtvoval ognju, sluteč v njem sledi pisateljevanja. Citala je strastno rada, toda po tem nesrečnem dogodku zabranili so jej tudi doma vsako duševno hrano. Skrivoma je materi izmikala knjige in kje v zatišju, polna strahu in veselja, napajala si ž njimi svojo ukaželjno dušo. Tudi pozneje je še dolgo počivalo njeno mojstersko pero, dasi je bila .Svetla že od svoje mladosti zavedna Čehinja, kakor sama pravi z vsakim srčnim udarom, z vsako srago svoje krvi. Naroden profesor Mužak.bil je blažen, da je imel biser čeških žen za tovaršico v za- konskem življenju. Ko je Svetli še v zibelki umrla edina hčerka, jo je ta izguba tako ganila, da je bolehala cela 4 leta. Celo čitati ni smela, da bi ne dražila že tako napetih živcev. Ko je pa zdravnik Podlipsky snubil njeno sestro in slišal, kako Svetlo hudo glava boli, se je izjavil, da je njej neobhodno treba duševno ukvarjati se, da ne po- stane hujše. .Svetla je strmela — priporočal jej je, kar so drugi imeli za strup, toda pri tem je slutila, da je najbrže našel pravo zdravilo zoper njeno bolezen. Brž si je poiskala v knjižnici svojega soproga nekoliko fran- coskih slovnic ter brskala v njih, kaj bi se moglo prestaviti. Iščoča je zapazila slučajno kazalo posvetnih in duhovnih francoskih pisa- teljev, ki je bil priložen k eni teh knjig. Njen pogled se je ustavil pri imenu duhovnika Lamenaisa. Prišlo jej je v spomin, da sta se sestro govorili pred malo dnevi o tem, ko je nekje čitala njegov životopis. Zavadi!: Še nekaj črtic iz živijenja Svetle. 517: Slavni ta prijatelj Sandove, kateremu se je Heine tako rad rogai, da ž njo išče Boga, vnel se je v svojih mladih letih v ljubezni za nevesto enega svojih gojencev. Ko pa je spoznal, da se mu to čuvstvo vrača z enako vnemo, postal je duhovnik in je po takem nakopičil med sebe in ljubljeno ter ljubečo devo neprestopen nasip. Svetla je pretresovala, kakošno je neki bilo ono dekle, ki je omrežilo tako resnega in prevdarnega moža, da je moral postaviti med sebe in njo cerkev z vsemi njenimi nepreklicljivimi, svetimi pra- vicami, da se reši iz te omame. Prijemši za pero, jela je na papir, ki je bil določen za preva- janje, sama sebi risati značaj in dušo onega dekleta. Mislila si jo je, kakor da piše svoji starejši, omoženi, oddaljeni sestri pismo, pisano seveda v francoščini, le s tem namenom, da se po dogovoru z zdrav- nikom uri v tem jeziku ter pripravlja za izpit iz njega. Toda nastopni večer že ni več iskala slovnic. Pisala je drugo pismo, ki se je pridružilo prvemu in je bilo tako nek majhen dnevnik dekleta, katerega srce si je izvolila za študijo. Nadaljevala je z rastočim veseljem in pri delu jo je prešinjala tako blažena, topla zavest, d:i je bolezen vidno nehavala. Zala dekletova postava je pregnala vse strašljive prikazni, ki so jo tako ne- vsmiljeno trpinčile dolga 4 leta. Bila je to sama poezija, katera se je pod zavojem Lamenaisove ljubavi s prijetno šegavostjo pritaknila v njeno dušo, da postane njena rešiteljica. Natanko, do dobrega je popisala roman one ljubezni v veliko radost Podlipskega. Ta se je veselil nepričakovane spremembe, nade- jaje se, da se njena oplašena in lačna fantazija v sličnih opravkih slednjič vendar oprosti vseh strašljivih misli in vznemirjajočih prikazni. Malo potem —¦ bilo je v spomladi 1. 1858. — posetila je Svetla svojo sestro. Vidno vesela njenega prihoda pravi njej Podlipska : »Ravno je bil pri meni Halek (dika češkega Parnasa). Hoče od mene spis za nov almanah »Maj«, ki ima biti epohalen. Nimam prav ničesar pri roki in pred poroko začeti to delo, zdelo bi se mi brez- obzirno do mojega ženina. Hočem, da si je svest, da se vse moje želje in misli v tem času zedinijo le v njegovi osebi. Ko pa Halek vendar ni odjenjal, izdala sem mu nehote, da ti imaš nekaj, kar utegne biti za almanah. Torej te prosi, da spis prestaviš, okrajšaš in pripraviš za almanah. Vsa iznenađena izgovarjala se je sestri in drugi dan prišedšemu Haiku, da nima nikakih zmožnosti in potrebnih znanosti za pisate- ljevanje. »Nam ne gre za drugo, —- zavrnil jo je Halek — kakor da 51 s Zuvadil : Se nekaj črtic iz življenja Svetle, hočemo narodu pokazati, da hočemo in kako hočemo zanj delati.« In od tega ni odjenjal, prizadevaje .si dolgi dve uri, da bi jo pregovoril, češ, da je njena sveta dolžnost, vstopiti v vrste teh, ki hočejo narod prepričati o tem, da ima delavcev, ki so dobre volje in poštenega prizadevanja ! »\'ideli boste, da »Maj« in jaz skupiva od teg-a drznega poskusa le sramoto«, zatarnala je še Svetla odhajajočemu Haiku. V malo dneh je imel Halek pripravljeno povest za »Maj«, v kateri se je slavna ranjka podpisala »Svetla« po rojstnem kraju svojega moža in »Karolina« po ljubki nečakinji, ki je bila otrok iste starosti, kakor njena umrla hčerka. Oddala je spis brez naslova, in Hiilek, prečitavši delce, ga je krstil »Dvojno prebujenje«. Ko je izišel »Mtij«, nastalo je v narodu nena/adno gibanje. Svetlin spis je v obče ug-ajal, in nihče ni slutil, kdo ga je spisal. Nekateri so celo menili, da se za izposojenim imenom skriva slavni Hsilek sam. In ta dogodek je bil lietlehem dolii'e vrste krasnih Svetilnih spisov. Z vso gorečnostjo je začela študirati češki jezik in da bi ga spoznala v njegovem jedru, šla je med prosto ljudstvo v rojstno va- sico svojega moža, kjer je zavrgla klobuk in po šegi svojih svakinj zavezala si pisan robec na glavo. Svoja dolga krila, pri hoji navkre- ber tako sitna, obesila je na klin ter oblekla kratka kmečka. »Najbrž ni preveč na njej, ko se tako jiosi«, govorile so o njej neke uradniške osebice v bližnjih trg-ih. Toda .Svetla ni iskala nji- hove družbe. Bila je v božji narava, med priprostim češkim ljudstvom vsa srečna. Oproščena tesnih salonskih vezi, nabirala je, kakor pridna čebelica, snov za svoje mične povesti. Za vzor v svojem delovanju imela je Svetla povsod slovečo francozinjo Sandovo. Bodi še tukaj omenjen izvor tega hvalevrednega posnemanja. Nekega dne je obiskala .Svetla s svojo prijateljico Némcovo znanega učenjaka dr. Cejka. Ko je ta obe pozdravil, začel je Nem- covo strogo oštevati, zakaj tako dolg-o ne piše slavnih knjig, h ka- terim ima najugodnejše zmožnosti, dočim je .Svetla se zanimanjem opazovala čudno žensko sliko s kamelijo v nedrijah v sobi starega samca. »Zakaj pa nam ne podtirite lepih knjig, da bi ž njimi pregnali iz našega slovstva to plitvo Nemko Hahn - Hahnovo ! Glejte jo le ! V njenih spisih ni betvice istine, ni kosa pameti, trohice resnične poezije. Vse je zlagano, pretirano, v nravnem m umetniškem oziru žive pošasti, 'fa žena pleše z maniivno hlimbo na vrvi svoje popol- Zavailil: Se nekaj črtic i/, živlienja Svetle. 519 noma bolne fantazije. Vzemite le nekoliko v pretres junakinjo ene njene povesti, ki je imela »eine immense Seele, — aber sie war leer«, in praznoto te svoje prevelike du.še iskala je napolniti z neko velikansko ljubeznijo. Bil bi čas, da bi ono mamivko posadili pri nas raz sedlo, na katero se povzdiguje z bedasto drzovitostjo. Dajte nam, iz česar se cimi in razcveta življenje — misli, misli ognjevite, iskrene, drzne, da iznikne navdušenost, vnema, strast, borba, neustrašljivo natecanje, izjedajoče dvomljivstvo, za katerim bi sledil napredek, po- let, zmaga, poznanje namreč istinitega življenja idealov. Kratko — ono na podobi posnemajte in spoznate, kakšno setev je mogoče pre- buditi v kratkem času iz premrlih tal naših narodnih razmer«. »A to je Sandova?« je mahoma vskliknila .Svetla. »Da, to je Sandova, prva žena vseh časov nekdanjih in poznej- ših, ki s svojim duhom manjša blišč vseh istočasnih pisateljev, katero celo sami Nemci imenujejo »das erste Kunstgenie Frankreichs«. No- ben mož še ni predrl s svojimi deli v take globočine, se ni dotikal tako drzno najbolj kočljivih vprašanj o nravnosti, ni se drznil v tako omotične duševne višine, ni donel svetu tako neustrašnih dvomov o tem, kar ljudstvo imenuje čednost, ni trgal z roko talco brezobzirno krinke z obraza laži in hlimbe, ni povzdigoval vse lepo in dobro na ovenčan prestol, ni vihtel v desnici tako močno in junaško bandero resnice, kakor ta čudovita žena, katero svet oskrunja z blatom naj- gnusnejših obrekovanj, pred katero pa jaz, kakor vsak poštenjak, pripo- gibam svojo glavo'. »Je-li bila res tako lepa, kakor jo nekateri popisujejo?«, vpra- ša NemcoviV. »Pač tako lepa ni bila, kakor vi«, je odgovoril z ironičnim po- klonom Cejka. (Sandovo je ob njenem obisku češke stolnice spremljal ravno Cejka po mestu). Bila je nekoliko manjša od vas, čokasta, in če se ne motim, sivela je že, in kadar je molčala, leg'al je po nje- nem obrazu nek otožen mir, ki sicer ni bil brez zanimivosti, vendar nobenega ni posebno mika,l in ganil. Toda, ko je g-ovorila, švigala jej je tako čarobna iskra iz očij, poteze njenega obraza so zadobile v njeni zarji tako mamljivega izraza, da je z lepoto nadkriljevala vsako smrtnico, torej tudi vas. Moram pri poznati, da sem se vselej stresel, ako je na mene iznenada vprla svoj pogled, v katerem je bilo nad sto skelečih vprašanj, iz katerih še na eno nisem mogel odgovoriti v svojo in gotovo tudi njeno zado\-oljnost. Da bi hoteli biti naša George Sandova ter mene iznenadili s knjigo, v kateri bi našel onih sto žgočih vprašanj, katera sem citai v očeh Sandove« j Nemila osoda in prerana smrt ni dala Némcovi izpolniti blagih želja, izvršila pa jih je mojstersko Karolina Svetla. (Konec prih.) 534 Zavadil : So nekaj ertic iz življenja Svetle. Še nekaj črtic iz življenja Svetle. Pomen Svetle v češkem slovstvu. (Konec.> Svetla je v bujnem sadovnjaku češkega slov.stva zvedena vrt- narica. Njeni spisi so vedno zeleiieče drevo. Dišeče cvetje iz njego- vih vej raznašajo igra vi veterčki po vseh planjavah češke kraljevine, z njegovim sadjem se krepó in oživljajo brezštevilne vrste vnetih čeških čitateljev. I3uša njena je bila globočina, kjer je bilo skrito na tisoče biserov. In kadarkoli se je pogreznila vanjo, vselej je iznesla nove in nove zaklade, katere je polagala ne aitar češkega znanja. Iz velike blagajnice svoje bogate domišljije izbirala je vselej kar je bilo plemenitega in vzvišenega, čistega in velikega, lepega m gan- ljivega. Kar je obhajalo njeno dušo, kar je plemenitega sanjalo njeno srce, le to je zaupovala svojemu mojsterskemu peresu. Do dobrega je poznala češko ljudstvo, in potem je, se ve, mogla o njen tako krasno pisati in risati njegovo dušo. Njen tintnik je bil srce češkega naroda. Kar se tiče estetične tehnike, so njeni vsaj polnejši spisi po- polnoma dovršeni, besedni lišp se druži z mikavno snovjo. In v tem oziru je bila tako natanka, da jej nekdaj ni bilo po "^^olji, ko je mo- rala v naglici spisati in odposlati povest, katero je urednik brez poprave obelodanil. Svetla je bila rojena filozofinja, in pečat svojega premišljevalnega duha je vtisnila svojim delom. Najboljše njeno delo je v tem duhu »Nemodlenec«. svojih spisih razmotruje Svetla najrazličnejše zastavke : narodna vprašanja (narodno probujenje, do- moljubje, odpadništvo, kozmopolitizem), zakonska, verska, filozofična. vprašanja, vprašanje enakopravnosti in svobode, človeške, socijalno in osobito žensko vprašanje. Kjer jih sama ne rešuje, ondi sili čita- telja, da premišljuje sam o njih dalje. Veliko je ljudi, ki sodijo o svetu le s svojim srcem. Svetla je srcu pridružila zanesljivega vod- nika — razsodni um. Gojila je romantičen idealizem, kakor sama priznava, da ima dober pisatelj pojasniti in tolmačiti glas narave, kakor mu odmeva v njegovem srcu, in naloga umetnosti, da je čita- telja ali gledalca podučiti in nravno spopolniti. Žena in žensko vprašanje pri Svetli. S cvetom svojih krasnih misli venca Svetla ženska bitja in njih narave slika v najugodnejšem svitu. Da povzdigne do plemenite za- vedno.sti češko ženo — to je bil smoter njenega delovanja, zato je utripalo njeno blago srce. Radi tega je v svojih spisih risala vzore Zavaciil: So nekaj črtic iz življenja Svetle. 535 Žen, po katerih bi se imela Čehinja vesti ali vsaj bližati se jim. Navdušena, strastna ljubezen do svobode, ki se druži na drugi strani z nežno požrt\ovalnostjo same sebe do ljubimca, moža ali vsega naroda, črt do samosilja prešinja njene junakinje. Njene žene niso vsakdan'e. Moški junaki se v njenih spisih še od daleč ne morejo primerjati bliščečim ženskim uzorom. V društvu sv. Ljudmile, svoje dni edinem društvu praških Če- hinj, je že kot mlada gospa delala kar najblagodejnejše. Ali Svetla se ni zadovoljevala s plemenito mislijo dobrodelnosti, ampak hotela je, da ugodno reši žensko vprašanje, o katerem je vedno premišljevala. Svoje srčne želje je uresničila 1. 1871., ko se je ustanovilo društvo »Zensky vyrobni spolek češkv«, ki je že dosihdob storil veliko do- brega. Svetla je bila pokroviteljica društvu in dolgo časa njegova vodnica. Mnogo svojega dragega časa, veliki del svojega rahlega zdravja, kos svoje duše je žrtvovala slavna pisateljica temu društvu. Od druge strani osrčevala je mlade talente, podpirala prizadevna dekleta se svetom in pomočjo. Krasnohorska je i\jena hvaležna du- ševna hči. Njena materinska skrb za ženstvo je v vsakem oziru izgledna, plemenita in občudovanja vredna. Njen je izrek, da je emancipacija žen nastala iz lakote. Jasneje nam to pove Krasnohorska, ko piše ; »Žensko vprašanje je vprašanje kruha ali lakote, dela in greha, bla- gostanja ali siromaštva, življenja ali pogina večine vsega žtniskega spola«. Pravico do kruha ima vsak pošten in delaven človek. Žensko vprašanje pa ne namerava poviševati dvomljivih pravic milostivih, bog'atih žen, ki si v sladki lenobi izmišljujejo le novih veselic, nove obleke in vselej novo občudovanje, na drugi strani pa nimajo skrbi še za same ženske dolžnosti in opravila. Svetli je bil na skrbi samo obstanek marljivih žen in pregnane, razpaljene, včasi celo nespa- metne emancipirane misli zatira. V nekem članku piše: »Ne moremo zatajiti, da so si žene po večini same krive, ako se moži strašijo njihove emancipacije. Brez malega vse, ki so dosihmal izstopile iz navadnega tira, vedle so se — nežno rečeno — zelo čudno. Pačile so se po možih, toda ne v čednostih, nego v razvadah in nepristoj- nostih. Kadar si žena usvoji nekoliko drobtin znanosti, ni ž njo možno prebiti, hoče se v eno mer ž njimi ponašati ter zahteva zanje obču- dovanje vseh, ki so jej blizo. Dalje smatra skrb za domače ognjišče globoko pod svojo dostojnostjo. Upamo, da bo ženam že njih takt pomag-al, in da se bodo one, ki hrepenijo po emancipaciji, začele osvobojati pred vsem od svo- jih hib. . o'a