ANNALES 14/'98 OCENE IN POROČILA /RECENSIONI E RELAZIONI / REVIEWS AND REPORTS, 195-241 Horvat znala združiti sadove vseh zaobjetih raziskav in jih vpeti v silno občutljivo zgodovinsko interpretacijo obdobja, kjer se stakne staroselski, še prazgodovinski živelj z moderno rimsko državo v že izoblikovanem zgodovinskem obdobju. Podobno se v obravnavanem obdobju prvikrat srečajo materialni in pisni viri, arheologija in zgodovina. Prva je z izjemno posrečenim sodelovanjem celotne raziskovalne skupine lahko vzor­ no enakovredno dopolnila že nekaj stoletij znana do­ gnanja slednje in na ta način osvetlila izjemen trenutek v zgodovini staroselskega in novoprihajajočega roman­ skega prebivalstva, ki je usodno oblikovalo sodobno podobo Istre. Delo je bilo toliko bolj zahtevno, ker na najdišču ni bilo ohranjene skoraj nobene stratigrafije. Izjemna je tudi ažurnost vrhunskega znanstvenega dela, saj je preteklo od začetnih raziskav in izkopavanj najdišča do celotne monografske objave gradiva le sla­ bih deset let, kar je na polju arheoloških razikav iz­ jemno kratko obdobje. Ob izidu knjige in pomembnem znanstvenem do­ sežku vseh avtorjev pa vendarle ne moremo mimo grenkega spoznanja, da so rezultati kljub trdemu delu mnogih raziskovalcev ozko omejeni le na rešeno gradivo. Vse ostalo, veliko obsežnejše in že zato mnogo bolj izpovedno, pa je bilo dokončno uničeno zaradi nenadzorovanih posegov na najdišču. Verena Vidrih Perko Buršič-Matijašič Klara: GRADINA M ONKODONJA: tipološko-statistička obrada keramičkih nalaza srednjebrončanodobne istarske gradine Monkodonja kod Rovin ja/The Monkodonja hillfort. Monografije i katalozi 9. Arheološki muzej Istre. Pula 1998. 193 str., il., 63 tabel. Buršič-Matijašič Klara: M ONKODONJA: IZNOVA OTKRIVENA GRADINA/M oncodogno: La riscoperta del castelliere. Katalog 54. Arheološki muzej Istre. Pula 1998. 23 str., il. Ob ponovnem odkrivanju gradišča Monkodonja na jugozahodnem delu Istrskega polotoka, z izkopavanji Svobodne univerze iz Berlina pod vodstvom prof. dr. Bernharda Hansla in prof. dr. Bibe Teržan ter v sodelovanju z Arheološkim muzejem Istre (Kristina Mihovilič), smo priča predstavitvi in vrednotenju gradiva s prvih izkopavanj na tem pomembnem najdišču pred več kot štiridestimi leti. Klara Buršič-Matijašič je z izdajo monografije in s postavitvijo razstave Monkodonja, Iznova otkrivena gradina napravila epilog starim izkopavanjem Borisa Bačiča med leti 1953 - 1955 in uvod novim odkritjem, ki jih prinaša ta edinstvena bronastodobna naselbina Caput Adriae na pragu tretjega tisočletja. Deveta številka Katalogov in monografij Arheolo­ škega muzeja Istre v Pulju ter katalog k pričujoči ra­ zstavi z razkošnimi, sicer mehko vezanimi, platnicami, s tiskom na kakovostnem papirju, s številnimi barvnimi fotografijami, z vzporednim prevodom teksta v angleški (v monografiji) in italijanski jezik (v katalogu) že ob prvem stiku z bralcem obetata. Pri monografsko obdelanem gradivu z izkopavanj na gradišču Monkodonja so s svojimi prispevki sodelovali še Dejana Brajkovič, Maja Paunovič, Marija Poje: Fauna brončanodobne gradine Monkodonja , in Maša Mlakar: Košatni artefakti s brončanodobne gradine Monkodonja kod Rovinja. Avtorica monografije, Klara Buršič-Matijašič, uvodo­ ma pojasni svoje srečanje in delo z gradivom, ki ga je prvotno obdelala v magistrski nalogi z zagovorom leta 1997. Gradišče Monkodonja, hrib z nadmorsko višino 81 m, leži v jugozahodnem delu Istre južno od Limskega kanala, le 4 km od Rovinja v smeri proti jugu. Od morja, to je današnjega kampa Veštar, je oddaljeno le 3 km. V neposredni bližini se nahajata še dve najdišči in sicer poznobronastodobno gradišče Valtida (84 m nmv, proti zahodu) in gradišče Mušengo (104 m nmv, proti vzhodu). V arheološki literaturi se je ustalilo ime gradišča Makadanj. V ustnem izročilu pa se uporablja toponim Monkodonja. Prav tako je na najnovejši karti M 1: 25.000 hrib označen s toponimom Moncodogno. Avto­ rica se je odločila za kroatizirano obliko italijanskega imena Monte Codogno, to je Monkodonja, kar naj­ verjetneje pomeni vrh, kjer rastejo kutine (lat. Cydonia oblonga). V poglavju Zgodovina raziskav je poleg dokaj kratke zgodovine raziskav predstavljena tudi skromna doku­ mentacija s prvih izkopavanj v letih 1953-1955. Ohra­ njeno dokumetacijo zaradi odsotnosti terenskega dnev­ nika predstavljajo le letna poročila Puljskemu muzeju v letih 1953 in 1954 ter lističi z oznakami v škatlah z izkopanim gradivom. V pomoč je priskočil tudi izko- pavalec B. Bačič, ki je skušal po spominu in s pomočjo lističev rekonstruirati potek izkopavanj. Gradišče Monkodonja je verjetno eno najkom­ pleksnejših in najbogatejših do danes odkritih najdišč v Istri, ki je bilo do leta 1953 neznano v arheološki lite­ raturi, saj ga ne omenja niti Carlo Marchesetti v delu I castellieri preistorici iz leta 1903. Prva odkrijeta arhe­ ološke ostanke na gradišču kustosa puljskega muzeja B. Bačič in Branko Marušič leta 1953. Istega leta je s si­ stematičnimi izkopavanji zahodnega in severnega vho­ da, pričel B. Bačič. Naslednje leto je z izkopavanji na­ daljeval na zgornji, najvišji terasi, kjer je odkril dve hiši, in na delu kiklopskega obzidja, ki je obkrožai zgornji plato. Izkopano gradivo je vsebovalo ogromno količino bronastodobne keramike, nekaj koščenega in kamenega orodja. ANNALES 14/'98 OCENE IN POROČILA / RECENSIONI E RELAZIONI / REVIEVVS AND REPORTS, 195-241 Hiši 7 in 2 sta imeli pravokotni tloris kamnitih te­ meljev, grajenih v suhozidni tehniki. Znotraj obeh so odkrili po več ognjišč. Hiša 2 je vsebovala okrog 30 kamnitih žrmelj. Leta 7 954 so ob zahodnem delu hiše 7 izkopali peč z glineno rešetko, obzidano s suhozidnimi zidovi. Podobne peči so bile najdene tudi na drugih gradiščih Istre in Tržaškega krasa (npr. na gradišču Jelarji pri Škofijah). Poglavje Ostaline stavbne arhitekture v Istri in na sosednjih področjih predstavlja podobne ali različne ti­ pe stavbne arhitekture na širšem področju od srednje Italije (Umbria, Abruzzo) preko severne Italije do jugo­ vzhodnega alpskega področja in jugovzhodne jadranske obale z zaledjem ter Bosno. Pričetek gradnje gradišč v Istri sodi v stopnjo Istra II, kar časovno ustreza koncu BrA2 in začeteku BrBl po Reineckeu. Opazna je kro­ nološko pogojena dinamika gradnje in opuščanja tega tipa naselbin. Mnoga gradišča, ki so bila zgrajena v času bronaste, so prebivalci v železni dobi zapustili in zgra­ dili novo gradišče v bližnji okolici. Opuščanje gradišč je najopazneje na prehodu iz srednje v pozno bronasto dobo, kar velja tudi za gradišče Monkodonja. Gradišča živijo vse do prihoda Rimljanov v Istro, to je do 2. st. pr. n. št. Življenje se z vrhov spušča v nižine in na obalo. Le v notranjosti Istre gradišča žive vse do obdobja pozne republike in zgodnjega cesarstva. Mnoga so po­ novno oživela v srednjem veku kot mesteca ali vasi. V poglavju Gospodarstvo je avtorica skušala pred­ staviti, na podlagi izkopanih materialnih ostankov, ra­ zlične gospodarske panoge, s katerimi so se prebivalci Monkoclonje ukvarjali. Veliko število kamnitih plošč- žrmelj priča o intenzivnem poljedelstvu, ki so ga pre­ bivalci izvajali v ravnini pod hribom s plodno zemljo. Najdbe kosti ovac in koz, ter v manjšem številu goveda, pričajo o priljubljenosti vzreje predvsem drobnice in ne­ koliko manj drugih domačih živali (govedo, svinje). Maloštevilni ostanki ribjih kosti in moluskov ter jele­ novih rogov govore o slabo razvitem lovu, nabiralništvu in ribolovu. V bližinji okolici gradišča ni ugotovljenih nahajališč gline, vendar lahko po lokalnem značaju izdelave keramike sklepamo o razvitem lončarstvu, kar potrjuje tudi izkopana lončarska peč. V najobširnejšem poglavju, Materialne ostaline s podpoglavji Keramično posodje, Kamniti in koščeni predmeti, Kovinski predmeti sta predstavljena metodo­ logija obdelave podatkov ter vrednotenje gradiva. Keramično gradivo, ki je številčno najobsežnejše, je v podpoglavju Keramično posodje razdelano po točkah: I. Morfološki deli posod, II. Sekundarne oblike, III. Funkcijonalne oblike posod, IV. Okraševanje posod. Zaradi številnih metodoloških problemov, kot so pomanjkljiva dokumentacija, pomanjkanje stratigrafskih podatkov, neizdelana standardna terminologija za bro­ nasto in železnodobno keramiko, se je avtorica odločila za podrobno statistično in tipološko analizo kera­ mičnega gradiva. Osnovo statistične obdelave keramič­ nega gradiva so tvorili muzejski inventarni kartončki. Podatki niso bili računalniško obdelani. Osnovna ana­ liza keramike temelji na določanju morfoloških (rob, trup, dno) in sekundarnih (ročaj) oblik posod, ki so tudi statistično obdelane (5% robov, 3 ,5% dna, 5,3% roča­ jev, 0,2% nog, 5,2% okrašenih odlomkov, 80,8% drugih delov posod). Robovi posod so razdeljeni v tri osnovne tipološke različice: ravni, uvihani in izvlečeni, znotraj katerih so umeščeni posamezni tipi ustij. Sledi podrobnejša tipo­ logija dna posod, ki so razdeljena v 7 tipov z dvema različicama. Med sekundarne oblike posod sodijo ročaji in noge. Ročaji so razdeljni v deset skupin: 1 trikotni, 2 jezičasti, 3 trakasti, 4 valjkasti, 5 "X", 6 vodoravni z aplicirano ploščico, 7 z luknjicami za obešanje, 8 vo­ doravne bifore, 9 ročaji z okrašeno bazo posode, 7 0 nedefinirani nastavki za ročaje. Najštevilnejši so trikotni ročaji (kar 50,5%), ki so razdeljni v 5 podtipov od 7,1 do 1,5. Le-ti so s pomočjo primerjav ožje časovno opre- cieljni. Jezičasti ročaji so razdeljeni v 7 0 podtipov od 2,1-2,10, ki so prav tako časovno oprecleljni s pomočjo primerjav z ostalih najdišč. Trakasti ročaji imajo 12 podtipov, valjasti ročaji pa le štiri. Ročaji “X" so ra­ zdeljeni v 3 podskupine; vodoravni ročaji s ploščato aplikacijo pa imajo 4 podtipe. Noge posod predstavljajo noge trinožnikov, ki so razdeljene v 4 tipe: neokrašene noge, okrašene noge, noge z luknjico, okrašene noge z luknjico. Najpogostejša je skupina neokrašenih nog tri­ ANNALES 14/'98 OCENE IN POROČILA /RECENSIONI E RELAZIONI / REVIEWS AND REPORTS, 195-241 nožnikov (60,9%). Trinožniki so se glede na rekon- stuirane podatke globin nahajali tako v zgornjih kakor v spodnjih plasteh (izkop 7: zgornja piast 0-40 cm, spodnja plast 20-50 cm). S funkcionalno analizo je posodje razdeljeno v 5 skupin, in sicer: lonci, sklede, vrči, skodele in druge oblike posodja: krožniki, pladnji, trinožniki, cedila in žlica. Skromno število okrašenih odlomkov posod je pona­ zorjeno z razmerjem 1 :19 v korist neokrašene keramike. Avtorica je med okrasno tehniko vključila tudi glajenje površine fine keramike, ki je na najdišču zelo redka. Tehnike okrasov so zajete v štirih skupinah: apliciranje s 73,3% vseh tehnik okraševanja, vtiskovanje s 22,5%, obdelava stene posode s 3,2% in neopredeljen okras s 0,6% . Posamezne skupine tehnik okraševanja so razde­ ljene v tipe okrasov. Najpogostejša tehnika okraševanja je apliciranje trakov. Kamnita orodja predstavljajo le žrmlje in grelci za tekočino, to so kamni različnih velikosti, ki imajo zaradi segrevanja spremenjeno zunanjo površino. Koščenih predmetov je bilo glede na keramično gradivo soraz­ merno malo. Obdelala jih je M. Mlakar. Prav tako so maloštevilni kovinski predmeti. V hiši 7 ob ognjiščih so bili najdeni dva odlomka zgodnje- bronastodobne bronaste sekire z robniki ter odlomek kalupa bodala ali vrha kopja. V zaključku je avtorica povzela rezultate opravljenih analiz gradiva s poudarkom na vrednotenju predvsem keramike. Datacijo so omogočile izključno primerjave s podobnim keramičnim gradivom z drugih najdišč. Na­ tančna statistična in podrobna tipološka analiza izko­ panega gradiva brez natančne terenske dokumentacije nista omogočili razločevanja morebitnih kronoloških horizontov. Življenje na gradišču Monkodonja je tako umeščeno v čas srednje bronaste dobe, stopnje Istra lil oz. BrB2 in C po Reineckeju. Prispevek D. Brajkovič, M. Paunovič in M. Poje Fauna bronastodobnega gradišča Monkodonja predstav­ lja natančno analizo 1057 osteoloških in odontoloških ostankov sesalcev, enega plazilca, nekaj rib in meh­ kužcev. Arheozoološka analiza je pokazala, da pre­ vladujejo domače živali nad divjimi. Najpogostejše so koze in ovce, sledi jim govedo, na zadnjem mestu so svinje. Zanimiv je podatek o prisotnosti vsaj dveh ko­ zorogov. Pod vprašaj pa je postavljena opredelitev kosti pragoveda in losa. V poglavju Tipologija sta predstavljena problem tipo­ logije koščenih predmetov kovinskih obdobij in meto­ dologija tipskega določanja koščenih artefaktov z gra­ dišča Monkodonja. Pri klasificiranju koščenih pred­ metov se je avtorica opredelila za določanje prven­ stveno glede na obliko, v nekaterih primerih pa tudi glede na funkcijo predmeta. Med koščenim gradivom so zastopana vbadala, v ijčk i, spatule, gladilci, dleta, držaj in neopredeljen predmet. V zaključku avtorica poudari pomembnost številčnosti koščenega orodja na gradišču Monkodnja. V razmislek nam predlaga možnost obstoja delavnice koščenega orodja ali proizvodnega centra, kjer so pri izdelavi predmetov uporabljali koščeno orod­ je. Pričujoča knjiga predstavlja, kljub nekaterim zgolj tehničnim napakam (ponovitev table 1 kot tabla 10, manjkajoči preseki ročajev na risbah, neoznačene table koščenega materiala ...) in manjšim vsebinskim spodrs­ ljajem, veliko delo dolgo pričakovane monografske obdelave gradiva z bronastodobne naselbine Monko­ donja. Monografijo lahko razumemo tudi kot uvod v nadaljnja raziskovanja oz. raziskovalni projekt pod vod­ stvom puljskega Arheološkega muzeja Istre in Svobodne univerze v Berlinu, ki se je pričel z izkopavanji že leta 1997. Prve rezulatate teh izkopavanj in meritev gradišča so objavili nosilci projekta: B. Teržan, K. Mihovilič, B. Hansel leta 1998 (Eine alterbronzezeitliche befestigte Gradišče Monkodonja v ¡stri: izkopavanje 1998. Pod tenko plastjo ruše na "akropoli" leži apnenčasta po­ vršina, v katero so bile vsekane talne površine hiš. (foto M. Župančič) ANNALES 14/'98 OCENE IN POROČILA/RECENSIONI E RELAZIONI / REVIEWS AND REPORTS, 195-241 Siedlung von Monkodonja bei Rovinj in Istrien, v: Archäologische Forschungen in urgeschichlichten Sied­ lungslandschaften, Universität Regensburg). Letošnje (1998) nadaljevanje izkopavanj na t.i. akropoli in rekon­ strukcija zahodnega vhoda sta se časovno in vsebinsko ujela s predstavitvijo monografije in otvoritvijo razstave gradiva z arheoloških izkopavanj pred skoraj 45 leti. Monografija Gradišče Monkodonja tako predstavlja prvi in temeljni člen v nizu objav, ki bodo z gotovostjo sledile plodnim raziskavam novega časa. Maša Sakara Luciano Lago (urednik): KAŽUNI. Kamena zdanja i krajolici središnje Istre - inventar za povijesno pamčenje. Prijevod: Valnea Delbianco i Loretta Gropuzzo. Pula, C .A .S H ., 1996, 399 strani. U studenom 1994. godine u Trstu je objavljen zbor­ nik: Le casite; Pietre e paesaggi dellMstria centro-meri- dionale - Un censimento per la memoria storica, u iz- danju Centra za povijesna istraživanja iz Rovinja (edicija 'Radovi'), u sunakladništvu s Unijom Talijana iz Trsta, Zajednicom Talijana iz Vodnjana i Odsjekom za zemljopisne i povijesne znanosti - Centrom za kata­ logizaciji! istarskih kulturnih dobara Sveučilišta u Trstu. Hrvatski prijevod te knjige izašao je u Puli u srpnju 1996. pod nazivom: Kažuni. Kamena zdanja i krajolici središnje Istre - inventar za povijesno pamčenje, u izdanju C .A .S.H .-a iz pule i u prijevodu V. Delbianco i L. Gropuzzo. Tisuču i dvjesto primjeraka pulske naklade namije- njeno je prodaji, za razliku od izdanja na talijanskom jeziku, koje je pak objavljeno povodom tridesete obljet- nice suradnje Narodnog sveučilišta u Trstu sa Zajed­ nicom Talijana u Rijeci, što je obilježeno visokim po­ kroviteljstvom talijanskog i hrvatskog državnog pred- sjednika. Medutim, dok su luksuzna tehnička oprema i sadržaj rovinjskog izvornika u cijelosti reproducirani (obje knji­ ge tiskane su u Italiji), pulskom prijevodu nedostaje kompletan predgovor koji je napisao Giacomo Borruso (tada rektor Sveučilišta u Trstu). Umjesto toga vrlo in- trigantnog uvoda, hrvatskom je prijevodu dodan kratak proslov Uredničkog kolegija, dok je u zaglavlju knjige talijanski sažetak zamijenio hrvatski. Knjiga je podijeljena na tri dijela: u uvodnom dijelu se na 96 strana iznose teoretska polazišta istraživanja i šira gledišta o krajoliku, drugi dio na 69 strana raspravlja kažune i tipski slične gradevine, a u trečem dijelu se na 198 strana daje popis, smještaj i katalogizacija kažuna na dijelu prostora jugozapadne Istre. Poznati kartograf i sveučilišni nastavnik iz Trsta Luciano Lago u uvodnom dijelu donosi dijelom pretis- S/. 1: Rasprostranjenost kažuna u Istri (T.S.F., JAZU, 1988). Fig. 1: Distribution of shepherd's stone huts in istra (T.S.F., JAZU, 1988). nute, dijelom izvorne radove; pod naslovom Teritori- jalno kulturno pamčenje, gdje obrazlaže talijanski istra- živački projekt u Istri na kojem je zasnovana glavnina zbornika. Rezultate tog istraživanja prikazuje kao "prvi inventar kažuna" i "u Istri prvo veliko sistematizirano djelo o dokumentaciji i istraživanju jednog kulturnog dobra". Ta tvrdnja, medutim, ne stoji, jer je iz objavljena prinosa poznato da je od 1979. do 1983. g. več opisano više od stotinu kažuna u okviru etnološkog istraživanja (Tihomira Stepinac Fabijanič: Paleoetnološka istraživa- nja kamenih poljskih kučica okruglog tlocrta u Istri. Problemi sjevernog Jadrana 6, 1988,109-132; v. prvu napomenu na str. 111; takoder v. popis bibliografije autorice na temu kažuna u Istri, koji je u ovom zborniku samo djelomično naveden). Takoder ne stoji tvrdnja L. Lagoa da je ostvarenim popisom "omogučeno odredivanje točnih granica njiho­ ve rasprostranjenosti", jer zbornik ne donosi zemljovide drugog reda (sa zaokruženim područjima zastupljenosti) nego karte pojedinačnih smještaja, tj. zemljovide prvog reda. Ako se pak zemljovidom drugog reda drži onaj donesen na str. 115 (ovdje, medutim, bez navodenja 216