Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 331 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. a) Troški za prisego nastopljeno pred pravomočnostjo razsodbe se ne prištevajo troškom nastopanja prisege, katere mora nasprotna stranka povrniti. V sodbi okrajnega sodišča C. pridržano glavno prisego nastopil je toženec, med tem ko je tožnik vložil proti tej sodbi ape-lacijo. Višje deželno sodišče je razveljavilo prvo razsodbo in odredilo dopolnitev razprave. Po sklenjeni razpravi je izšla v drugič razsodba, katera se ujema s prvo z malo izpremembo tožencu pridržane prisege. Toženec je tudi to prisego nastopil, jo položil in zahteval povračilo obeh nastopov prisege. Prva instancam prisodila troškov prvega nastopa prisege. Vsled toženčevega rekurza je višje deželno sodišče v Gradcu uvažuj^, da se tudi troški prvega nastopa prisege morajo prištevati troškom položenja prisege, posebno ker se je v obeh sodbah spoznalo na eno in isto prisego, in da je rekurent le vsled tožnikove proti prvi razsodbi vložene, konečno pa brezuspešne ape-lacije bil primoran, dvakrat nastopiti prisego, ugodilo toženčevemu rekurzu ter tožencu prisodilo tudi troške prvega nastopa prisege in troške rekurza. Najvišje sodišče je pa z naredbo z dne 4. septembra 1894, št. 10484 vsled tožnikovega revizijskega rekurza razveljavilo odločbo vi.šjega sodišča ter obnovilo odlok prvega sodnika in tožencu tudi naložilo povrnitev troškov revizijskega rekurza, to pa uvažuj6, da se troški nastopanja prisege iz prve razsodbe, ki je bila od druge instance razveljavljena, ne morejo prištevati potrebnim troškom pravnega zagovarjanja, ker se je ta prisega nastopila p r e r a n o. b) Zastavljanje omejenih in pogojnih pravic. Pri vložku št. 17 kat. obč. L. vknjižena je lastninska pravica za A, a s pripomnjo, da sme sestra B potem, ko je dosegla svoja leta, zahtevati, da se odstopi njej brezplačno polovica omenjenega 332 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. zemljišča, toda le, če prevzame tudi polovico dolgov vknjiženih do 31. oktobra 1893. 1. Na podlagi zadolžnice prosil je upnik A-jev vknjižbe zastavne pravice v varnost posojila. Tej prošnji ugodilo je deželno sodišče Ljubljansko z odlokom z dne 2. junija 1894, št. 5008, a le gled6 polovice vložka št. 17. Gled6 druge polovice se je pa zahtevanje zavrnilo, to pa uvažuj6, da se je s preje omenjeno zaznambo omejila glede ostale polovice lastninska pravica A-jeva, tako da ne more ž njo uže sedaj razpolagati, kakor hoče. V rekurzu vloženem proti temu odloku pravi prositelj, da sicer sme poslužiti se A-jeva sestra B po doseženi polnoletnosti navedenih svojih pravic, a če ne bi hotela tega storiti, odpadeta veljava in vpMv te zemljiškoknjižne zaznambe. Obremenjenje vložka pa se more pač onemu dovoliti, ki ima za to temeljite razloge in sicer zopet z omejitvijo, da polovica zemljišča ni prizadeta po tej vknjižbi, če bi B zahtevala, izvršujoča svoje pravice, polovico posestva. Graško višje deželno sodišče ugodilo je temu rekurzu z odločbo z dne 29. avgusta 1894, št. 8622 ter ukazalo, da se mora tudi na drugi polovici vložka št. 17 vknjižiti zastavno pravico (in to brez pristavka). Razlogi. Na vložku št. 17 vknjižena je lastninska pravica za A. Zaznamba, ki se nahaja pri tem vložku, je le razvezen pogoj, po katerem poneha sedanji lastnik biti lastnik polovice, če zahteva sestra B po doseženih letih drugo polovico (§-a 696. in 897. obč. drž. zak.). Pri tem se pa ne sme pozabiti, da je izvrševanje te pravice odvisno še od marsikaterih okolnostij. — Zastavljanja pogojnih in omejenih pravic pa ne ovira noben zakoniti razlog. Temveč reči se mora, da izhaja iz določeb §-ov 448. in 1065. obč. drž. zak., da je to povsem dovoljeno, seveda si ohrani pa tudi § 442. obč. drž. zak. svojo veljavo. — Z dovolitvijo zaprošene vknjižbe zastavne pravice pa se ne kalijo pravice sedaj še ml. B, ker mora prositelj razvideti iz zemljiške knjige, da je lastninska pravica dolžnika le omejena (§ 202. z. z.). Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 333 c) Pravica, da se sme iz vodnjaka zajemati voda, moti se uže, ako se vodnjak zasuje s snegom. Z razsodbo z dne 30. junija 1893, štev. 1683 zavrnilo je okrajno sodišče v Radečah sledečo tožbeno zahtevo: Toženka Neža R., posestnica na C, pripoznati mora, da pri-stoji tožnici Ani Z. kot lastnici zemljišča vi. št. m kat. obč. Dvor pravica služnosti, da sme zajemati vodo iz zidanega vodnjaka, ki stoji na zemljišči toženke vi. št. 44 kat. obč. Dvor, da je motila to pravico, ker je zasula ta vodnjak s snegom, da ni bilo več moči, zajemati vode, vzdržavati se mora za naprej vsakega takega motenja itd. Razlogi: Po vsebini in zahtevku tožbe trdi Ana Z., da ima pravico, zajemati iz vodnjaka, nahajajočega se na zemljišči Neže R. vi. št. 44 kat. obč. Dvor, vode in da jo je leta v tej pravici premišljeno in navlašč motila, ker je dala dne 9. januvarija 1893. 1. ta vodnjak tako zasuti, da ni bilo več moči jemati vode iz vodnjaka. Ko bi bila tožnica to svojo trditev tudi dokazala, bilo bi vsekako ugoditi tožbeni zahtevi, ali ravno nasprotno je dokazano, in s tem edini, ali bistveni ugovor toženke, namreč, da ni imela tožnica povoda k tožbi. Toženka namreč popolnoma prizna, da je Ana Z. kot lastnica zemljišča vi. št. III kat. obč. Dvor in tam stoječe hiše št. 29 upravičena zajemati vode iz pravdnega vodnjaka in sicer toliko, kolikor je potrebuje za hišo, ne tudi za živino. Tožnica je tekom pravde sicer trdila, da ima pravico tudi za domačo živino vode zajemati iz tega vodnjaka, če ne sme goniti živine na potok, ali to vprašanje je brez pomena za današnjo pravdo, ker toži Ana Z. sploh zategadelj, ker ji je baj6 toženka vodnjak zaprla, in bi ono vprašanje le moglo biti predmet posebni pravdi. Toženka pa je tudi priznala, da je res velela dne 9. januvarija 1893. 1. svojemu sinu sneg metati v pravdni vodnjak; storila pa to ni v namenu tožnici kratiti pravico do vode, Izrecna zaznamba omejitve zastavne pravice glede druge polovice je pa povsem odveč, ker je le-to glasom uprav navedene zakonite določbe ter vsled itak uže pri vknjižbi lastninske pravice zaznamovane omejitve samo ob sebi umevno. Dr. S. 334 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. ali ji celo zabraniti to pravico, temveč le zategadelj, ker je bilo takrat zaradi izvanredno hude zime pomanjkanje vode v vodnjaku in da bi se bil ta z vodo zopet napolnil, kadar bi skopnel nametani sneg. Ana Z. bi bila upravičena k tožbi le, ko bi bila Neža R. velela vodnjak s snegom nametati premišljeno in navlašč v namenu, ovirati jo v izvrševanji pravice, da sme ondi vode zajemati, nji to pravico kratiti, ali vsaj če bi bila tožnica imela po pravici povod misliti, da je to storila Neža R. v navedenem namenu. Po izvedencih Janezu R. in Janezu P. dokazano je, da je bila okoli 9. januvarija 1893. 1. najhujša zima — (notorično je, da je bila tako huda, kakor uže veliko let ne) — da je v Dvorski občini sploh bilo pomanjkanje vode v studencih in vodnjakih, in da je bila ta nevarnost tudi za pravdni vodnjak, ki je »važen studenec c, t. j. tak, v kateri voda izpod površja zemlje doteka, na kateri ima mraz poseben vpliv. Potrdila sta tudi, da je v tem času komaj 5, oziroma 7 škafov vode doteklo tekom celega dne v pravdni vodnjak. Izvedenca potrdila sta tudi, da se pomnožuje voda v takih vodnjakih, ako se napolnijo s snegom, ki v vodnjaku skopni, in ga zopet z vodo napolni, da se to splošno vrši v sosednem M. in Tr.-skem okraji, kjer ljudje po zimi sploh ne bi imeli v vodnjakih vode, ako ne bi tako ravnali, da pa tako ravnajo, če tudi samo posamezno, tudi v Dvorski občini, in sta potrdila za to občino slučaj v C. in G., vaseh, ki sta prav blizo stanovanja toženke. Če je torej toženka storila to, kar je bilo tudi za tožnico koristno in prav potrebno, gotovo ni dala povoda k tožbi. Nikakor se torej ne more izprevideti, da bi bila toženka dala vodnjak s snegom nametati, da bi tožnici zabranila izvrševanje pravice, storila pa to tudi ni v namenu, ji to pravico kratiti in jo ovirati v njenem izvrševanji. Sneg nametan v vodnjak, kjer je bila višja temperatura, se mora v kratkem času raztopiti; ako je tožnica silno potrebovala vode, je lahko sneg odstranila in prišla do vode. To je tudi storila in lastni njeni priči M. Z., sestra tožnice, in Jernej R. sta potrdili, da so dobili po preteku nekoliko trenotkov toliko vode, kolikor so je potrebovali. Da je to delo toženka provzročila, je res, ali kakor izhaja iz navedenih okolnostij, storila je to v skupno njiju korist in ne zlobno; to ne more biti oviranje pravice služnosti, sicer bi bilo oviranje te pravice tudi to, ako bi n. pr. napravila toženka v vročini na sedaj odprti vodnjak streho, da ostane voda bolj hladna, in bi morala tožnica vselej Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 335 takisto vzdigovati pokrivalo, kader bi hotela zajemati vode. Tožnica je pa sama prav dobro vedela, da toženka ni imela namena segati v njeno pravico. V tožbi namreč sama prizna, da ji je rekla toženka, ko se je ž njo menila še pred tožbo gled^ navedenega dejanja: »Vi vode znosite, da meni kalna ostane, jaz uže kalno dobim, zato sem dala snega nametati, da se razstopi, da bo več vodeč. In priča Marjeta Z., sestra tožnice, je navedla, da ji je odgovoril sin toženke na njeno vprašanje, zakaj nametuje sneg v vodnjak: »Zato, da bo več vode.c Ni dvomiti, da je to priča svoji sestri sporočila. Tožnica morala je vsaj toliko premisliti, da tudi toženka v tedanji hudi zimi silno potrebuje vode iz vodnjaka, in da ne more biti njen namen, vodnjak tako s snegom zasuti, da ne bode niti tožnica, niti ona mogla kaj vode iz pravdnega vodnjaka zajemati. Končno se mora poudarjati, da ni tožnica, kar je sama molče priznala, nikdar prenehala zajemati vode iz tega vodnjaka v toliki meri, kakor sploh katerokrat do danes. Da je našla tožnica dne 18. januvarija 1893. 1. vodnjak zopet s snegom nametan — kakor pravi priča, le deloma — je mogoče; toženka je zanikala, da je ona tudi to povzročila. To dejanje pa je brez pomena, ker se tožnica glasom tožbe po njem ne čuti žaljene in v tožbi o tem dejanji sploh ni nič omenila, akoravno se je vršilo pred tožbo; Sploh pa bi o tem dejanji veljalo to, kar se je uže preje navedlo. Ni torej res, da je toženka tožnici navlašč in premišljeno zabranila, jemati vode iz vodnjaka, in da to vsled ravnanja toženke ni bilo mogoče. Tožnica ni imela povoda k tožbi in odbilo se je torej zahtevanje tožbe kot neutemeljeno. Proti tej razsodbi pritožila seje tožnica. Višje deželno sodišče v G. predrugačilo je razsodbo prvega sodnika z razsodbo z dne 18. oktobra 1893, št. 7773 ter ugodilo tožbeni zahtevi iz sledečih razlogov: Toženka priznava, da ima tožnica pravico zajemati vode, priznava tudi, da je dala vodnjak s snegom napolniti. Po pričah je nedvomno dokazano, da je bil vodnjak dne 9. januvarija 1893. 1. s snegom tako zasut, da se niti poznalo ni, kje je vodnjak, in da se ni moglo drugače do vode, kakor da se je odstranil sneg. Rešitev pravde je torej odvisna samo od vprašanja, ali je vložena actio confessoria bila actio nata ali ne. Ta tožba je samo utemeljena, 336 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. d) Pomen povrnitve v prejšnji stan v posestni pravdi. Mej hišama D-jevih dedičev in Janeza M. v T. h. št. 95 in 94 nahajal se je taktično skupni zid, v katerega je napravil Janez M. na svoji strani 4 izboke. Vsled tega so ga tožili sosedi radi motenja posesti in po ko-nečnem x)dloku okrajnega sodišča v T. z dne 31. decembra 1890, št. 2521 se je spoznalo: »da so tožniki D-jevi dediči v izključni posesti tistega dela mejnega zidu mej hišo tožnikov št. 95 in to-ženčevo hišo št. 94, ki meji na tožiteljsko hišo in tvori v pritlični sobi se nahajajočo steno proti toženčevi hiši; da je toženec tožnike v tej posesti motil s tem, da je v svoji veži dal v imenovanem zidu izdolbsti izboke tako, da se je stena pritlične sobe tožiteljske hiše popolnoma predrla, deloma pa dobila razpoke; toženec je torej dolžan to pripoznati, in povrniti prejšnji stan v toliko, da se globina tretjega izboka od 27 cm skrajša na 24 cm in četrtega izboka ako kdo upravičencu oporeka izvršitev stvarne pravice, ali pa ga v izvrševanji moti, kajti obvezanec ne sme ničesar storiti, kar bi obtežilo izvrševanje služnosti. Dokaz po izvedencih ni imel nikakega pozitivnega uspeha; krajevne navade, kako se postopa g\ed6 takih vodnjakov, tudi ne morejo odločevati v tej pravni stvari. Z ozirom na to mora se reči, da je toženka vsaj izvrševanje služnosti ovirala, ker je brez dovoljenja tožnice, ne da bi jo bila poprej obvestila, popolnoma zasula vodnjak. To mnenje je tem bolj utemeljeno, ako se pomisli, da bi se bil v vodnjak ravno v zimskem času, ko je dovolj snega, lahko polagoma nametaval sneg, tako, da bi se neprenehoma lahko zajemala voda iz vodnjaka. Iz pričevanja prič sledi, da se ne bi bila v kratkem času stopila velika množina v vodnjak nametanega snega. Upravičeno se torej ne more dvomiti, da je toženka nameravala res nekaj storiti, kar bi naj izvrševanje služnosti vsaj za nekaj časa oviralo. Uvažuj^ vse to, se je razsodba prvega sodnika predrugačila in se tožbeni zahtevi ugodilo. Vsled revizije, katero je toženka vložila, potrdilo je najvišje sodišče razsodbo druge instance z razsodbo z dne ig. decembra 1893, št. 14517 iz istih razlogov. Dr. Hrasovcc. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 337 od 25 cm na 24 cni. Zahtevek, da se prejšnji stan po vsem povrne, se je pa zavrnil. Leta 1893. vložili so svoječasni tožniki po varuhu proti Ivani M. kot vdovi in univerzalni pravni naslednici med tem zamrlega nekdanjega toženca sub praes. 7. aprila istega leta eksekucijsko prošnjo radi povrnitve v prejšnji stan, trdeči, da niti rajnik, niti njegova vdova, katera je bila prevzela temeljem prisojilne listine z dne 3. maja 1892, št. 689 vso zapuščino svojega moža, nista dala dosihmal globine napominanih dveh izbokov v smislu pravomoč-nega konečnega odloka skrčiti, in zahtevajoči, da se konstatuje dotični nepravilni položaj po izvedencih na lici mesta, zasliši ekse-kutinja in v smislu §-a 309. o. s. r. odredi, da se na stroške ekse-kutinje nji po konečnem odloku naložena naprava izvrši pod nadzorstvom avtorizovanega stavbenega mojstra. Pri zaslišanji uprla se je eksekutinja prošnji prvič, češ, da ni bila podedovala od svojega soproga njegovega premoženja, marveč le prevzela zapuščino od otrok kot glavnih zakonitih dedičev v denarjih, odpovedavši se njej kot vdovi pristoječih dednih pravic, in češ, da torej ni bila univerzalna naslednica svojega moža, ampak le kupovalka zapuščine, katero je kupila temeljem inventara, v katerem mej dolgovi judikatna obligacija ni bila našteta, drugič, češ, da se je bila omenjena naprava uže davno izvršila. Pri ogledu z izvedenci konstatovalo se je res, da sta se izboka do 24 cm globine zazidala, ampak da se to zazidanje ni vršilo tehnično pravilno. Iz tega izvajali so eksekventi z ozirom na mnenje izvedencev, da prejšnji stan vender ni povrnen, ker sta se izboka do propisane globine le z ometom zamazala, ne pa zazidala in ker torej po izreku izvedencev tehnično pravilno prejšnji stan, pri katerem je obstojal kompakten zid, ni povrnen. Temu nasproti ugovarjala je eksekutinja, da za vprašanje povrnitve v prejšni stan ne morejo biti in possessorio summarissimo merodajni pomisleki izvedencev, ker je tukaj jedino odločilno, ali se je povrnilo prejšnje p osestno stanje. V smislu konečnega odloka bilo je povrniti prejšnje posestno stanje v toliko, da se umakne eksekut iz sosedovega posestnega območja, v katerega je bil za 3 cm odnosno za i cm posegel, ker je ves zid debel 48 cvt. Da se je eksekut res umaknil iz nasprotniškega posestnega 22 338 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. območja in da je torej prenehalo njegovo samo-lastno seganje v nasprotniško posest, l