Alen Sajtl Kakovostno staranje kljub telesnim in duševnim omejitvam POVZETEK V preglednem znanstvenem clanku sem ugotavljal, ali lahko kakovost staranja pri posameznikih ocenjujemo zgolj na podlagi prisotnosti ali od­sotnosti telesnih ali duševnih omejitev. Za odgovor na zastavljeno vprašanje sem opravil splošen pregled literature v spletnih bazah podatkov PubMed in Web of Science Core Collection. Iskanje relevantnih virov je potekalo preko kljucne besedne zveze v angleškem jeziku »successful ageing despite disability«. V pregled literature so bili vkljuceni vsi viri, ki obravnavajo tako kakovostno staranje kot kakršnokoli obliko telesne ali kognitivne prikrajšanosti. Na koncu je bilo v pregledni clanek vkljucenih sedem prispevkov. Iz pregledanih virov je razvidno pomanjkanje raziskav, ki proucujejo odnos med kakovostnim staranjem in specificnim obolenji. Je pa relativno dobro raz­iskano podrocje krhkosti (frailty), kjer gre za splošno zmanjšanje telesnih in/ ali kognitivnih zmožnosti. Prav tako je na voljo veliko podatkov o stoletnikih, ki imajo obicajno vec telesnih in kognitivnih izgub. Plodno je tudi podrocje, ki proucuje razloge za subjektivno kakovostno staranje, kljub objektivnim (telesnim ali duševnim) omejitvam. Glede na zbrano literaturo lahko zakljucim, da samo objektivna ali subjek­tivna mera kakovostnega staranja nista dovolj za primerno oceno kakovostnega staranja. Le kombinacija objektivnih in subjektivnih meril je lahko merodajna in ucinkovito prispeva k razvoju intervencij, ki bi spodbujale kakovostno staranje. Kljucne besede: kakovostno staranje, zmanjšane telesne in kognitivne zmožnosti, krhkost, stoletniki, varovalni dejavniki AVTOR Alen Sajtl (1984) je univerzitetni diplomirani psiholog in doktorski študent socialne gerontologije (AMEU), zaposlen na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Po koncanem študiju je delal kot koordinator aktivnosti na podrocju duševnega zdravja in dela s starejšimi lju­dmi. Na Inštitutu se posveca predvsem raziskovalnemu delu, razvoju starosti prijaznih skupnosti ter preventivnem socialno varstvenem programu Staranje brez nasilja. ABSTRACT Quality ageing despite physical and mental limitations In this review article, I investigated whether the quality of ageing in indi­viduals can be assessed solely based on the presence or absence of physical or mental limitations. To answer the question, I conducted a general literature review in PubMed and Web of Science Core Collection online databases. Rel­evant sources were searched using the key phrase in English “successful aging despite disability”. The literature review included all sources dealing with both quality ageing and any form of physical or cognitive disability. In the end, seven papers were included in the review article. The sources reviewed show a lack of research examining the relationship between quality ageing and specific conditions. However, the area of frailty, which refers to a general decline in physical and/or cognitive abilities, is relatively well researched. There is also a wealth of data on centenarians, who tend to have more physical and cognitive loss. Another fruitful area is that of studying the reasons for subjective qualitative ageing, despite objective (physi­cal or mental) limitations. In the light of the literature, I concluded that objective or subjective mea­sures of Quality of Ageing alone are not sufficient to adequately assess Quality of Ageing. Only a combination of objective and subjective measures can be meaningful and contribute effectively to the development of interventions to promote quality ageing. Keywords: successful ageing, reduced physical and cognitive abilities, frailty, centenarians, protective factors AUTHOR Alen Sajtl (1984) is a university graduate psychologist and doctoral student of social gerontology (AMEU), working at the Anton Trstenjak Institute for Gerontology and Intergenerational Coexistence. After graduation, he worked as a coordinator of activities in the field of mental health and work with older people. At the Institute, he focuses on research, the development of age-friendly communities and the preventive social care programme Ageing without Violence. 1 UVOD Kakovostno staranje (successful ageing) velja med raziskovalci za sprejeto mero kakovosti posameznikovega življenja. Kljub temu, da gre v dobesednem prevodu za uspešno staranje, sem se odlocil za rabo v slovenšcini bolj uve­ljavljenega izraza kakovostno staranje. Kakovostno staranje je namrec širši pojem, »ki upošteva celotnega cloveka z vsemi njegovimi razsežnostmi in potrebami, zmožnostmi, možnostmi in nalogami« (Ramovš, 2003). Hkrati je celostna in bolj vkljucujoca opredelitev tudi trenuten trend na podrocju kakovostnega staranja. Kljub relativno dolgi zgodovini pa glavna pomanjkljivost kakovostnega staranja ostaja odsotnost enotne opredelitve. Tako sta (Depp & Jeste, 2006) gender, education, and social contacts v 28 objavljenih clankih našla kar 29 razlicnih opredelitev kakovostnega staranja (v nadaljevanju KS). Ugotovila sta, da je bila najpogostejša sestavina opredelitev KS invalidnost in/ali telesno delovanje (n = 26 opredelitev), ki ji je sledilo kognitivno delovanje (n = 13). Socialno in produktivno delovanje je bilo vkljuceno le v osmih študijah, pri­sotnost bolezni pa v šestih študijah. Scasoma so KS razlagali na toliko nacinov, da je splošno sprejeto, da ni standardne opredelitve. Pomanjkanje dosledne opredelitve ima tudi prakticne posledice, saj otežuje primerjave. V eni študiji je lahko spremenljivka vkljucena kot del opredelitve KS, v drugi študiji pa je ista spremenljivka morda obravnavana kot pojasnjevalni dejavnik. Kljub temu pa za prvo pravo opredelitev KS velja model, ki sta ga zastavila Rowe & Kahn (1987); v njem sta predlagala, da sta za visoko raven delova­nja potrebni tako duševna kot telesna sposobnost, ki sta neodvisni druga od druge, tretji dejavnik pa je aktivna vkljucenost v življenje. Predlagala sta, da so tri komponente njunega modela relativne in da so odnosi med njimi do neke mere hierarhicni. V odsotnosti bolezni in invalidnosti je lažje ohranjati duševne in telesne funkcije, kar posledicno omogoca vkljucenost v življenje (Rowe & Kahn, 2015). Poleg dela Rowea in Kahna je bilo le malo opredelitev, ki bi bile tako izcrpne, kar deloma tudi pojasnjuje razširjenost njunega modela. Med študijami, ki sta jih izpostavila (Depp & Jeste, 2006)gender, educa­tion, and social contacts in ki so imele celovito opredelitev KS, se je razpon posameznikov, opredeljenih kot uspešno starajocih, gibal od 0,4 do 95,0 odstotka, s povprecjem 35,8 odstotka. Ta razlika je posledica raznolikosti študij in uporabljenih merskih instrumentov. V nasprotju s celovitimi modeli KS so bile v vec študijah za prepoznavanje posameznikov, ki se kakovostno starajo, uporabljene tudi samoocenjevalne lestvice. Te študije so odkrito nasprotovale modelu Rowea in Kahna, ker so prevec omejujoce v smislu prepoznavanja posameznikov, ki se kakovostno starajo. Model KS Rowea in Kahna temelji na predpostavki, da mora posameznik izpolnjevati vsa tri merila iz modela, da bi bil opredeljen kot uspešen, oziroma da lahko recemo, da se kakovostno stara. Na podrocju kakovostnega staranja je torej kljucno vprašanje, kako ga meriti; ali naj se uporabljajo kvantitativne ali kvalitativne metode. Nekatere študije so primerjale udeležence, ki so ali niso izpolnjevali objektivnih meril za uspešno staranje, vendar niso raziskovale razlogov za neskladje med razlicnimi merili (Pruchno idr., 2010). Priporocen je bil tudi kombinirani pristop, pri katerem je treba vzporedno uporabljati objektivne in subjektivne ukrepe. Strawbridge idr. (2002) so ugo­tovili, da se je polovica (50,3 %) starejših oseb, vkljucenih v njihovo študijo, mocno strinjala z izjavo »kakovostno se staram«, medtem ko je manj kot petina udeležencev (18,8 %) izpolnjevala objektivna merila, kar nakazuje, da objektivna merila morda niso dovolj. Razlicni avtorji so torej mnenja, da je uspešno staranje mogoce doseci tudi v neugodnih zdravstvenih razmerah. Z razvojem literature o KS se je povecalo tudi zanimanje za to, v kolikšni meri se uspešno starajo številne populacije, ki so bile prej izkljucene iz preucevanja. Kvalitativni, subjektivni pristop omogoca upoštevanje posameznikov, ki na uspeh gledajo kot na proces prilagajanja, in lahko dopolnijo opredelitve raziskovalcev. Ceprav se kronicna stanja in telesna invalidnost s starostjo povecujejo, se je le malo študij posebej osredotocilo na starejše z invalidnostjo v poznem življenjskem obdobju. Tako edinstveni pogledi starejših invalidov, zlasti tistih, ki menijo, da se uspešno starajo, niso dobro opisani in jih je treba razumeti. 2 KRHKOST IN KAKOVOSTNO STARANJE Opredelitev krhkosti (frailty) je veliko, obicajno pa gre za osebo starejšo od 65 let, ki je pri vsakodnevnih opravilih odvisna od drugih in potrebuje oskrbo v institucijah ali na splošno. Za merjenje krhkosti je bilo razvitih vec instrumentov. Strawbridge idr. (2002) so krhkost ocenili s pomocjo štirih podrocij: telesnega delovanja, kognitivnega delovanja in senzoricnih težav ter prehranjevanja. Vecina raziskav o krhkosti se osredotoca na primanjkljaje in tveganja za škodljive izide. Vendar pa nekateri krhki starejši ljudje porocajo o nizki ka­kovosti življenja, drugi pa o relativno visoki kakovosti življenja. Cilj raziskave van der Vorst idr. (2017) je bil pojasniti razlike med višjimi in nižjimi ravnmi kakovosti življenja, s posebnim zanimanjem za opredelitev prednosti, ki jih imajo krhki starejši ljudje z višjo kakovostjo življenja. Ker imajo lahko krhki starejši ljudje še vedno dobro zaznano kakovost ži­vljenja, je to lahko pomembno izhodišce za pristop, ki temelji na zmožnostih in ne na omejitvah. Prejšnje raziskave so na primer pokazale, da je skoraj 50 % udeležencev, ki so bili prepoznani kot krhki, vsaj na telesnem podrocju še vedno porocalo o dobrem do odlicnem kakovostnem staranju (Ament idr., 2014). V primerjavi s starostniki z nižjo kakovostjo staranja so bili krhki starostniki z višjo kakovostjo staranja bolj zadovoljni s svojo socialno mrežo, porocali so o vecjem smislu v življenju, imeli so vec želja in pricakovanj v prihodnosti, želeli so biti koristni in pomagati drugim (van der Vorst idr., 2017). Zanimiva je bila primerjava obeh skupin pri soocanju s težavami. Udele­ženci v obeh podskupinah so kot pomembne dejavnike za soocanje s težavami navedli sprejemanje, aktivno reševanje težav (npr. urjenje spomina in ohra­njanje telesne dejavnosti), izražanje custev/obcutkov, optimizem, vero, iskanje razvedrila (npr. ukvarjanje z hobiji) in primerjanje s tistimi v slabšem položaju. Vendar so se nekatere strategije za reševanje težav zdele bolj razširjene v podskupini z visokim KS. Udeleženci so na primer zamenjali dejavnosti (npr. »Vcasih sem se še vedno lahko vozil s kolesom, zdaj obiskujem tovariše, prijate­lje in družino«). Aktivno so iskali socialno podporo pri prijateljih in družinskih clanih, prav tako je vec udeležencev uporabljalo pripomocke v primerjavi s podskupino z nizkim KS, kar jim je dejansko omogocilo, da so poceli stvari, ki so jih želeli. Poleg tega so se udeleženci z višjo ravnijo kakovosti življenja trudili, da se ne bi ukvarjali s preteklostjo ali stvarmi, ki jih ne morejo vec poceti. Namesto tega so se osredotocili na pozitivne vidike, npr. na tisto, kar še vedno lahko pocnejo (van der Vorst idr., 2017). Zanimiva je tudi raziskava (Chou idr., 2012), kjer se je v intervjujih razkri-lo bistvo izkušenj starejših udeležencev s krhkostjo, ki sovpada s konceptom kakovostnega staranja. Izpostavljene teme so bile splošna telesna zmogljivost, psihološko zdravje in fiziološko zdravje. Kar zadeva fizicno delovanje, so vsi udeleženci na objektivnem testu dosegli odlicen rezultat, kar kaže na popolno neodvisnost pri vsakdanjih opravilih, kljub temu pa so se vsi samoocenjevali za krhke. Glavni razlog za to pomanjkanje samostojnosti ni bila krhkost, temvec družinski clani, ki so se odzvali na staranje udeležencev in v njihovem imenu poskrbeli za vecino stvari. Stopnja odvisnosti se je izkazala za kljucno pri za­znavanju krhkosti pri starejših (Chou idr., 2012). Zdi se, da imajo krhki starejši ljudje z višjo kakovostjo staranja boljše in ucinkovitejše nacine spoprijemanja in/ali prilagajanja težavam. Tudi pretekle raziskave so pokazale, da se starejši, ki so bili razvršceni kot šibki, ne dojema­jo vedno kot šibki, zato lahko »doživljanje krhkosti« vpliva tudi na njihovo samooceno kakovosti staranja (Puts idr., 2007). 3 KAKOVOSTNO STARANJE STOLETNIKOV Visoko starost obicajno spremljajo tudi zmanjšane telesne in kognitivne sposobnosti, ki so lahko del kronicnih bolezni ali naravnega upada zmožnosti. In res je prav starost dejavnik, ki najbolj dosledno napoveduje KS. Z narašca­joco starostjo nastopi dramaticen upad v KS (Depp & Jeste, 2006). Vendar so nove študije, ki temeljijo na bolj psihološkem pristopu, predstavile zavidljivo sposobnost nekaterih zelo starih posameznikov, da premagujejo preizkušnje in se prilagajajo izzivom visoke starosti. Študije, ki so se osredotocile na objektivni vzorec uspešnosti stoletnikov, so ugotovile, da jih ob uporabi objektivnih meril ne moremo zlahka uvrstiti med starostnike, ki se kakovostno starajo. V študiji s 602 stoletnikoma iz italijanske študije o stoletnikih se je pokazalo, da tudi v skupini udeležencev brez posebne bolezni, ti niso ohranili nobene družabne ali produktivne dejavnosti, zato jih ni mogoce šteti za kakovostno starajoce se (Araújo idr., 2016). V drugi študiji na vzorcu 234 stoletnikov iz študije Georgia Centenarian Study so (Cho idr., 2015) ugotovili, da je 29,5 % starostnikov imelo nizko verjetnost bolezni, 4,4 % je izpolnjevalo merila telesne in kognitivne zmo­gljivosti, 57,5 % pa je bilo vkljucenih v življenje, vendar tudi v tej raziskavi nobeden od stoletnikov ni izpolnjeval vseh treh sestavin uspešnega staranja. Tako ne preseneca, da so ti avtorji predlagali alternativni model, osredotocen na psihosocialne vidike (tj. subjektivno zdravje, zaznani ekonomski status in sreca), zaradi cesar se skoraj polovica ( 47,5 % ) stoletnikov te raziskave šteje za kakovostno se starajoce. Rezultati potrjujejo ugotovitve predhodnih raziskav, da bo odstotek stole-tnikov, ki izpolnjujejo subjektivna merila uspešnega staranja, višji od odstotka, ki izpolnjuje objektivna merila pri komponentah, povezanih z zdravjem, ki jih navajata Rowe in Kahn, ne pa tudi pri dejavnem vkljucevanju v življenje (McLaughlin idr., 2010). Rezultati kažejo tudi, da je razširjenost KS pri najsta­rejših starostnikih kljub upoštevanju subjektivnih meril zelo nizka, kar potr­juje izrazito manjše možnosti za kakovostno staranje z narašcajoco starostjo (McLaughlin idr., 2010). Cho idr. (2015) so z analizo izkušenj stoletnikov in osemdesetletnikov ugotovili, da le redki starejši ljudje lahko ohranijo visoko raven delovanja, da bi jih lahko oznacili za kakovostno starajoce. Podobno ugotavljajo Andersen - Ranberg idr. (2001), ki trdijo, da zdravi stoletniki ne obstajajo, avtonomni pa, kar kaže, da ima dolgoživost lahko svojo ceno. Poleg tega bi zelo malo stoletnikov uvrstili med »uspešne« po merilih Rowea in Kahna. Preucevanje življenja in vzorcev stoletnikov razkriva veliko heterogenost med posamezniki, ugotovitve pa kažejo na potrebo po upoštevanju dodatnih meril, ki širijo koncepte in vecdimenzionalne vidike KS med najstarejšimi odraslimi. Konkretno za skupino stoletnikov lahko takšen pristop raziskoval­cem pomaga pridobiti globlji vpogled v to, kako ta posebna skupina dosega kakovostno staranje tudi v pogojih fizicnih zdravstvenih omejitev, invalidno­sti in družbenih omejitev. Zato je upravicena širša opredelitev kakovostnega staranja, ki bo bolj usmerjena v proces (Araújo idr., 2016). 4 PRILAGODITVE, KI OMOGOCAJO KAKOVOSTNO STAROST 4.1MODEL SELEKTIVNE OPTIMIZACIJE S KOMPENZACIJO Kadar je govora o alternativi prevladujocemu modelu Rowe in Kahna, ne moremo mimo modela selektivne optimizacije in kompenzacije. Avtorja modela Baltes in Baltes (1990) vidita kakovostno staranje kot prilagoditveni proces, pri katerem starejši ohranjajo subjektivni obcutek dobrega pocutja in kakovostnega staranja. Ugotavljata, da imajo starejši ljudje sposobnost kompenzacije ocitnih izgub s pomocjo nadomestnih procesov (tj. zunanjih pripomockov in/ali pomoci drugih), ki omogocajo izvajanje fizicnih nalog na nov nacin. Ce je splošni poudarek še vedno na doseganju ciljev in ce starejši za dokoncanje naloge uporablja nadomestne metode, se lahko še vedno ka­kovostno stara (Baltes & Baltes, 1990). 4.2PROŽNOST (RESILIENCE) Kljub zmanjšanim zmožnostim v razlicnih okolišcinah obicajno najdemo izjeme, ki se teoriji in objektivnim kriterijem navkljub kakovostno starajo. Temu primerno so dobro raziskani tudi kljucni dejavniki KS. Med najpogosteje omenjenimi varovalnimi dejavniki, ki omogocajo kakovostno staranje je zago­tovo prožnost (resilience), ki se obicajno opisuje kot odziv na akutne stresne dejavnike, vendar je lahko pomemben vidik ohranjanja kakovosti življenja kljub s staranjem povezanimi telesnimi in duševnimi izgubami (Jeste idr., 2013). V raziskavi (Jeste idr., 2013) je bila povprecna samoocena KS 8,2 (od 10), pri cemer je bila višja starost povezana z višjo oceno, kljub slabšemu telesnemu in kognitivnemu delovanju. Model, ki je v tej raziskavi najbolje napovedoval KS, je vkljuceval vecjo pro-žnost, boljše telesno zdravje, višjo starost ter manjšo depresivnost. Ceprav je bila v analizah samoocena uspešnega staranja povezana s telesnim zdravjem in kognitivnim delovanjem, ki s starostjo obicajno upadata, je bila v tej raziskavi višja starost povezana z višjo samooceno uspešnega staranja. Prožnost in v nasprotni smeri depresivnost sta pokazala pomemben vpliv na KS primerljivo z vplivom telesnega zdravja (Jeste idr., 2013). Ceprav iz presecnih podatkov ni mogoce sklepati o vzrocni povezanosti, imata lahko povecanje prožnosti in zmanjšanje depresije enako mocan ucinek na uspešno staranje kot zmanjšanje telesne invalidnosti. Ni pa na primer jasno ali vecja prožnost vodi k bolj kakovostnem staranju po lastni oceni ali obratno. Popolno telesno zdravje ni niti nujno niti zadostno za kakovostno staranje, kot ga opredeljujejo starejši sami. Njihova celostna samoocena vkljucuje mocan poudarek na psiholoških dejavnikih, kot so prožnost, optimizem in dobro pocutje, skupaj z odsotnostjo depresije (Jeste idr., 2013). 4.3VAROVALNI DEJAVNIKI STOLETNIKOV Raziskave mehanizmov in atributov povezanih s to pozitivno prilagoditvijo stoletnikov poudarjajo predvsem osnovne dejavnike (npr. stopnja izobrazbe, delovna usposobljenost), psihološke atribute (npr. samoreferencna preprica­nja, odnos do življenja) ter socialne in ekonomske vire (npr. socialna mreža, dohodek) (Jopp & Rott, 2006). Prosti cas in produktivne družbene dejavnosti se v prejšnjih študijah med stoletniki nista pojavljala kot pomembna dejavnika KS. Tako zdravi in samo­stojni stoletniki z dobrimi telesnimi in kognitivnimi sposobnostmi pogosto nimajo družbenih dejavnosti in široke socialne mreže, a se kljub temu po njihovem mnenju kakovostno starajo (Carstensen, 1992). 4.4MEDKULTURNE RAZLIKE V DOŽIVLJANJU OMEJITEV Koncept KS pri razlicnih populacijah ni bil dobro raziskan, še posebej manjkajo podatki o povezanosti telesnih in duševnih omejitev s KS. V eni od redkih tovrstnih raziskav so v razlicnih rasnih/etnicnih skupinah ugotavljali podobnosti in razlike z drugimi raziskavami. Ugotovili so, da Azijci na primer, v primerjavi z drugimi rasnimi/etnicnimi skupinami pogosteje poudarjajo povezavo med razgledanostjo in zdravjem, družino in tem, da imajo malo zdravstvenih težav. Med Latinoamericani ni bilo ugotovljenih vsebinskih razlik, vendar ugotavljajo, da se v primerjavi z belci pogosteje opredelijo za stare in porocajo o vecjem poslabšanju zdravja s staranjem, kar bi lahko vplivalo tako na njihovo subjektivno kot objektivno merilo KS. Kot pomemben del KS se je izkazala tudi izobrazba, saj se niso mogli šteti za kakovostno postarane, ce niso imeli vec kot osnovnošolske izobrazbe. Ugotavljajo tudi, da obstajajo kultur­ne in strukturne ovire za KS, saj razlike v zdravju, dostopu do zdravstvenega varstva in akulturaciji vplivajo na sposobnost starejših Latinoamericanov za KS, zlasti ce se uporabljajo objektivna merila (Romo idr., 2013). Medkulturna študija je izpostavila predvsem tri teme, katerih uspešno reševanje vodi v kakovostno staranje kljub omejitvam: • Prilagajanje na novo resnicnost. Za sprejemanje staranja in prilagajanje starostnim spremembam so uporabljali razlicne strategije spoprijema­nja. Kljucno za priznavanje nove realnosti je bilo stališce, da je staranje neizogiben naravni proces, ki vkljucuje s starostjo povezane zmanjšane zmožnosti. • Sprejemanje pomoci je vkljucevalo priznanje, da nekaterih stvari starejši ne morejo vec narediti sami, zato se morajo zanašati na druge. Vendar pa so se starejši raje zanašali na pomoc vlade ali organizacij kot na družino ali prijatelje. Stiska, da so družini v breme, je pri teh udeležencih ocitna in jo dojemajo kot oviro za KS. Ena izmed študij je pokazala, da starejši ljudje raje prejemajo podporo, ki izboljšuje njihovo samostojnost in dobro pocutje, namesto intervencij, ki se osredotocajo na bolezni in disfunkcije. Poleg tega ne marajo pristopa, v katerem se vsak starejši dojema kot oseba s tveganjem za primanjkljaj (Lette idr., 2015). • Primerjava s tistimi, ki jim gre slabše. Po tej teoriji (downward comparison theory) se ljudem, ki se primerjajo z drugimi, ki naj bi jim šlo slabše, izboljša razpoloženje (poveca se njihovo subjektivno pocutje). Ljudje, ki se pocutijo ogrožene, naj bi se najverjetneje pri­merjali navzdol, zlasti ce se ne morejo neposredno soociti z virom ogroženosti. Kot kognitivna prilagoditev je bila primerjava navzdol uporabljena za optimizacijo samopodobe in obcutka dobrega pocu­tja udeležencev in je skladna z ugotovitvami, da ima zašcitni ucinek za starejše (Frieswijk idr., 2004). S primerjavo navzdol lahko starejši poudarijo pozitivne vidike svojega življenja ter izboljšajo svoje pocutje in pogled na življenje. Kot kaže študija starejši z invalidnostjo v poznem življenjskem obdobju pogosto uživajo v dobrem pocutju in imajo obcutek, da so se uspešno posta­rali. Prizadevanja za zmanjšanje bolezni in invalidnosti v poznem življenjskem obdobju so pomembna in jih ne smemo zanemariti; vendar je potrebno tudi zavedanje, da se vsakdo neizogibno stara in pri vecini bo pred smrtjo nastopilo obdobje poslabšanja (Romo idr., 2013). 5 STARANJE Z INVALIDNOSTJO ALI STARANJE V INVALIDNOST Kljucnega pomena je, da modeli KS vkljucujejo tudi invalidno populacijo. Vendar številne sedanje opredelitve KS poudarjajo izogibanje invalidnosti in visoko stopnjo telesne zmogljivosti kot nujni pogoj za dobro pocutje (Molton & Yorkston, 2017). V eni od raziskav so razprave v fokusnih skupinah pokazale, da je KS oseb z dolgotrajno telesno invalidnostjo zapleten konstrukt, ki obsega vec medsebojno povezanih podrocij, vkljucno s psihološko odpornostjo in prilagoditvijo, avto­nomijo, socialno povezanostjo ter razpoložljivostjo ustreznega in dostopnega zdravstvenega varstva (Molton & Yorkston, 2017). A tudi tu so pomembne razlike predvsem med tistimi, ki se starajo z inva­lidnostjo ali se starajo v invalidnost. Starejši ljudje z dolgotrajno invalidnostjo prej doživijo omejitve in se nanje prilagodijo ter so celo bolje prilagojeni kot ljudje brez invalidnosti, ker so razvili doloceno prožnost. Pojmi staranje, kako­vostno staranje in invalidnost so bili v posameznikovih življenjskih izkušnjah združeni. Izkušnje udeležencev raziskave s staranjem in invalidnostjo so bile tesno povezane z izkušnjami in razlagami kakovostnega staranja in jih ni mogoce zlahka lociti (Molton & Yorkston, 2017). 6 ZAKLJUCEK Prispevek je sistematicen pregled izkušenj kakovostnega staranja z vidika starejših z dolocenimi omejitvami. Glavna ugotovitev je, da kakovostnega staranja ne smemo podcenjevati in ocenjevati le na podlagi odsotnosti bo­lezni. Kljub zelo raznolikim omejitvam, ki niso skladne s prevladujocimi opredelitvami, je veliko udeležencev razlicnih raziskav še vedno menilo, da so se kakovostno (po)starali. Ljudje, ki se kakovostno starajo v težkih okolišcinah, so dokaz kljubo­valne moci duha. Kljucno je sprejemanje sprememb in prilagoditev na svoj življenjski položaj. Nekateri so s starostjo povezano nezmožnost sprejeli kot naravno in se ustrezno prilagodili svojim okolišcinam. Ti udeleženci so dosegli kakovostno staranje z osredotocenostjo na uspehe v svojem življenju in ne na svoje fizicno stanje. Ceprav je spodbudno, da se posamezniki ocenjujejo kot kakovostno starajoce se osebe, to še ne zagotavlja, da res dosegajo ali ohranjajo visoko ka­kovost življenja. So pa ti rezultati subjektivnega doživljanja KS lahko koristni pri razvoju programov ali pa kot smernice zdravnikom in oskrbovalcem, ki jih zanima spodbujanje in ohranjanje zdravja ali upocasnitev napredovanja krhkosti. Ponudniki storitev bi lahko na primer pripomocke predstavili kot sredstvo za ohranjanje mobilnosti in ne kot znak vecje odvisnosti. Na splošno lahko iz pregleda zakljucim, da je kombinirani model, ki uporablja objektivna in subjektivna merila, natancnejši nacin za ugotav­ljanje, kateri starejši ljudje se kakovostno starajo. Subjektivni rezultati so sicer vedno bolj verodostojni v raziskavah intervencij in storitev, a morajo temeljiti na realisticnih pricakovanjih o tem, kaj je v visoki starosti sploh mogoce. LITERATURA Ament B. H. L., De Vugt M. E., Verhey F. R. J., & Kempen G. I. J. M. (2014). Are physically frail older persons more at risk of adverse outcomes if they also suffer from cognitive, social, and psychological frailty? European Journal of Ageing, 11(3), 213–219. https://doi.org/10.1007/s10433-014-0308-x Andersen-Ranberg K., Schroll M., & Jeune B. (2001). Healthy Centenarians Do Not Exist, but Autonomous Centenarians Do: A Population-Based Study of Morbidity Among Danish Centenarians. Journal of the American Geriatrics Society, 49(7), 900–908. https://doi.org/10.1046/ j.1532-5415.2001.49180.x Araújo L., Ribeiro O., Teixeira L., & Paúl C. (2016). Successful aging at 100 years: The relevance of subjectivity and psychological resources. International Psychogeriatrics, 28(2), 179–188. https://doi. org/10.1017/S1041610215001167 Baltes P. B., & Baltes M. M. (1990). Psychological perspectives on successful aging: The model of selective optimization with compensation. V P. B. Baltes & M. M. Baltes (Ur.), Successful Aging (1. izd., str. 1–34). Cambridge University Press. https://doi.org/10.1017/CBO9780511665684.003 Carstensen L. L. (1992). Motivation for social contact across the life span: A theory of socioemotional selectivity. Nebraska Symposium on Motivation. Nebraska Symposium on Motivation, 40, 209–254. Cho J., Martin P., Poon L. W., & for the Georgia Centenarian Study. (2015). Successful Aging and Subjective Well-Being Among Oldest-Old Adults. The Gerontologist, 55(1), 132–143. https://doi. org/10.1093/geront/gnu074 Chou H.-K., Yan S.-H., Lin I.-C., Tsai M.-T., Chen C.-C., & Woung L.-C. (2012). A pilot study of the telecare medical support system as an intervention in dementia care: The views and experiences of primary caregivers. The Journal of Nursing Research: JNR, 20(3), 169–180. https://doi.org/10.1097/jnr.0b013e318263d916 Depp C. A., & Jeste D. V. (2006). Definitions and predictors of successful aging: A comprehensive review of larger quantitative studies. The American Journal of Geriatric Psychiatry: Official Journal of the American Association for Geriatric Psychiatry, 14(1), 6–20. https://doi.org/10.1097/01. JGP.0000192501.03069.bc Frieswijk N., Buunk B. P., Steverink N., & Slaets J. P. J. (2004). The effect of social comparison information on the life satisfaction of frail older persons. Psychology and Aging, 19(1), 183–190. https://doi.org/10.1037/0882-7974.19.1.183 Jeste D. V., Savla G. N., Thompson W. K., Vahia I. V., Glorioso D. K., Martin A. S., Palmer B. W., Rock D., Golshan S., Kraemer H. C., & Depp C. A. (2013). Association between older age and more successful aging: Critical role of resilience and depression. The American Journal of Psychiatry, 170(2), 188–196. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.2012.12030386 Jopp D., & Rott C. (2006). Adaptation in very old age: Exploring the role of resources, beliefs, and attitudes for centenarians’ happiness. Psychology and Aging, 21(2), 266–280. https://doi. org/10.1037/0882-7974.21.2.266 Lette M., Baan C. A., van den Berg M., & de Bruin S. R. (2015). Initiatives on early detection and intervention to proactively identify health and social problems in older people: Experiences from the Netherlands. BMC Geriatrics, 15(1), 143. https://doi.org/10.1186/s12877-015-0131-z McLaughlin S., Bonner G., Mboche C., & Fairlie T. (2010). A pilot study to test an intervention for dealing with verbal aggression. British Journal of Nursing (Mark Allen Publishing), 19(8), 489–494. https://doi.org/10.12968/bjon.2010.19.8.47638 Molton I. R., & Yorkston K. M. (2017). Growing Older With a Physical Disability: A Special Application of the Successful Aging Paradigm. The Journals of Gerontology: Series B, 72(2), 290–299. https://doi. org/10.1093/geronb/gbw122 Pruchno R. A., Wilson-Genderson M., & Cartwright F. (2010). A Two-Factor Model of Successful Aging. Journals of Gerontology Series B-Psychological Sciences and Social Sciences, 65(6), 671–679. https://doi. org/10.1093/geronb/gbq051 Puts M. T. E., Shekary N., Widdershoven G., Heldens J., Lips P., & Deeg D. J. H. (2007). What does quality of life mean to older frail and non-frail community-dwelling adults in the Netherlands? Quality of Life Research: An International Journal of Quality of Life Aspects of Treatment, Care and Rehabilitation, 16(2), 263–277. https://doi.org/10.1007/s11136-006-9121-0 Ramovš Jože (2003). Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerontagogika. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Romo R. D., Wallhagen M. I., Yourman L., Yeung C. C., Eng C., Micco G., Pérez-Stable E. J., & Smith A. K. (2013). Perceptions of successful aging among diverse elders with late-life disability. The Gerontologist, 53(6), 939–949. https://doi.org/10.1093/geront/gns160 Rowe J. W., & Kahn R. L. (1987). Human aging: Usual and successful. Science (New York, N.Y.), 237(4811), 143–149. https://doi.org/10.1126/science.3299702 Rowe J. W., & Kahn R. L. (2015). Successful Aging 2.0: Conceptual Expansions for the 21st Century. The Journals of Gerontology Series B: Psychological Sciences and Social Sciences, 70(4), 593–596. https:// doi.org/10.1093/geronb/gbv025 Strawbridge W. J., Wallhagen M. I., & Cohen R. D. (2002). Successful aging and well-being: Self-rated compared with Rowe and Kahn. The Gerontologist, 42(6), 727–733. https://doi.org/10.1093/ geront/42.6.727 Van der Vorst A., Zijlstra G. A. R., De Witte N., Vogel R. G. M., Schols J. M. G. A., Kempen G. I. J. M., & D-SCOPE Consortium. (2017). Explaining discrepancies in self-reported quality of life in frail older people: A mixed-methods study. BMC Geriatrics, 17(1), 251. https://doi.org/10.1186/s12877-017-0641-y Avtor: Alen Sajtl: alen@iat.si