Za poduk iu kratek das. Glasbena Matica na Dnnaju. (Izvirno poro&ilo z Dunaja.) Kakor je »Slov. Gospodar« že poročal, je »Glasbena Matica« ljubljanska Dunajčanom v zahvalo za zdatno pomoč po lanskem potresu in sicer v prid ubogim prestolnega mesta priredila dva slovenska koncerta. V ta namen se je najela dvorana tukajšnjega muzikalnega društva, katera ima prostora za šest tisoč oseb in je obekrati bila napolnjena skoraj do zadnega kota. Oba koncerta sta na odlično občinstvo napravila velikansk utis; ne le »Glasbena Matica« in njen izvrstni dirigent gosp. M. Hubad, ampak vsi Slovenci smo lahko ponosni na krasen uspeh naše pesroi. Prvi koncert je bil v ponedeljek, dne 23. sušca. Že dolgo pred določeno uro se je občinstvo sešlo ter radovedno čakalo. Ko so se pevke prikazale v dvorani — bilo jih je 100 — pozdravila smo jih navdušeno, ravno tako gospoda Hubada in pevce; teh sem naštel 80. Pričel se je koncert z nemškim prologom; zložil ga je Dunajčanom v zahvalo naš duhoviti pesnik gosp. Jos. Stritar, deklamoval pa dvorni gledališki igralec gosp. Viktor Kučera. Ta predgovor se je končal z cesarsko pesmijo in tej so sledile latinske in slovenske; prvo latinsko: »Musica noster amor« iz 16. veka je za mešani zbor priredil naš vrli rojak g. dr. J. Mantuani. Po tej so nam izvrstni pevci, razun dveh slovenskih, zapeli 6 naših narodnih pesmij in pa iz češčine prestavljeno »Pomladno romanco«. Končala se je veselica z velikanskim Brucknerjevim Te Deum (Tebe Bog, mi hvalimo). Da so se vse pesmi pele krasno, dovršeno, mi skoraj ni treba dopovedovati; poslušali in odobravali smo je pa tudi z iskreno radostjo. Komu bi se naj srce od veselja ne topilo, ako čez leta in leta zopet enkrat sliši mile slovenske pesmi, posebno ako se poj6 tako nežno, rahločutno, kakor so to mojstersko umele dične Ljubljančanke! Gotovo kakor meni, so še marsikateremu drugemu poslušalcu po več dnij potem v ušesih doneli milobni napevi. Posebno Nedvedova »Nazaj v planinski raj« je bila navlašč, kakor bi nas hotela spominjati na mili kraj rojstveni. Da, srečno uro smo preživeli ta večer mi, od drage majke Slave oddaljeni sinovi, a navzoči Dunajčani so se lahko prepričali, da umemo gojiti umetno in narodno petje tudi mi Slovenci. Saj so nam to priznali vsi nepristranski kritiki tukajšnjih muzikalnih listov. Drugi koncert, dne 25. sušca je vodil slavnoznani češki skladatelj gosp. Dvofak sam ter nas iznenadil s svojo krasno balado >Mrtvaški ženin«, katero je tudi iz češčine poslovenil že imenovani gosp. Jos. Stritar. Godbo so, kakor pri prvem koncertu, izvrstno oskrbeli godci dvorne opere, a tudi naši pevci in pevke niso zaostajali. Krasno petje se je zopet odobravalo gromovito; na koncu smo pa ploskali in klicali tako dolgo, dokler natn vrli rojaki in rojakinje niso dodali še dveh narodnih pesmij, s katerimi so nas očarali že prvi večer. Ta večer se je posebno odlikovala gospodična Vrhunčeva. Pri koncertu dne 23. sušča sta Ljubljančane počastila tudi nadvojvoda Evgen in Ludovik Viktor s svojo navzočnostjo. Tudi Njih veličanstvo svetli cesar so deputacijo, katera se jim je v imenu Ljubljančanov prišla poklonit in jih vabit, milostljivo sprejeli in jej obljubili priti h koncertu, ako jim bo čas dopustil; ker jim to ni bilo mogoče, so podarili Matici 400 gld. za njene družbene namene. Sploh so Dunajčanom naši pevci dobro došli in bili kot gosti prijazno sprejeti. Tudi Javni listi so jim bili prijazni ali vsaj pravični. Edino izjemo so storili le nemško-nacijonalci v svojih časopisih »Ostdeutsche Rundschau« (Schonererjanci) in »Deutsche Zeitung« (Steinwendrovci). Ti so bili kar besni ter bljuvali žolč in strup ne le čez pevce in g. Hubada, nego čez Slovence sploh. S tem so najbrž hoteli pokazati svojo omiko in olikanost. Surovemu zamorcu je gostoljubnost sveta in še brezumno živinče ve razločevati med onim, kateri mu hoče dobro, in onim, kateri mu stori zlo. Tem prusjakom pa je bil namen pevcev, pokazati se hvaležne in kaj prislužiti dunajskim revežem, povod k psovanju in razžaljenju. A pustimo je! Namen se je dosegel; svetu se je pokazalo, da tudi v oziru na petje: Slovan gre na dan! Vam pa pevke in pevci: »Živeli!« —s. Smešnica. Krčmar reče nekemu navadnemu pivcu: >To je vendar grda krivica, da ste me oni dan opeharili s ponarejenim goldinarjem«. — »Prosim, dajle mi ga nazaj!« — »Kako zdaj, ko sem pa ga jaz že nekomu vrinilV«