Učitelj in kultura Glede na znane pavšalne napade na učiteljski stan, ki so prav* v sedanji dobi gotovo zelo »umestni«, ko se v silnih krčih poraja nova Evropa ne samo na geografski karti, marveč Evropa s prerojeno politično, socialno in ne nazadnje kulturno miselnostjo, bi bilo nujno potrebno s te perspektive posijati na naše značilne miselne provincijske razmere, ko nekateri poklicani in nepoklicani s tako občudovanja vredno vehcmentnostjo in neizrečno hrabrostjo sipajo ogenj in kamen na tiste, ki se braniti ne morejo, in se s svojimi vodenimi možgani oklicujejo za nekake prokuratorje učiteljstva. Vsekakor bo ito žalostno poglavje v naši kulturni zgodovini, toda »Mi gremo naprej, mi strelci... !« Kritika se razlikuje od kritike ko noč in dan. Z dosledno in poleg tega šc s prozorno tendenčno kritiko nasprotnik ne bo dosegel zaželenega efekta, prav nasprotno, prepad bo še večji, duhovna ločitev še hujša. Ali je to v prid našemu narodu v teh težkih časih? Če se drugi tega ne zavedajo, sc zavedamo velikanske odgovornosti do naroda in pred zgodovino mi. Sicer pa ni važno. kaj in kako se kritizira, marveč kdo daje sodbo. O vrednosti kritike pa odloča kritikova osebna kvaliteta. Teh par besed je bilo potrebno za boljše umevanje o eni in drugi plati sodbe, ki jo nekateri tako radi izrekajo o učiteljstvu. Za razliko bi rad povedal, kako je naš pesnik Oton Župančič pred kratkim izjavil dopisniku beograjske »Politike« svoje mnenje o odnosu učiteljstva in sploh srednjega stanu do kukure. Po uvodnih besedah o razmerah v našem kulturnem odnosno literarnem življenju, je dopisnik vprašal pesnika med drugim, kdo je čitalna publika domačih piscev. Pesnik je odgovoril doslovno: »Srednji stan, mali uradnik, učitelj ... Tisti, ki imajo najmanj denarja za to, in obče tisti, ki so najslabše plačani...« Iz ust velikana naše kulture je to pač najlepše priznanje in poklon učiteljstvu in vscm, ki kljub obupnim materialnim razmeram plačujejo najvišji kulturni davek. Iz vsakoletnih statistik pa je tudi razvidno, kdo največ kupuje knjige naših založb in kdo daje največ naročnikov našim literarnim in znanstvenim revijam. Odgovor bi bil isti, kot ga je dal pesnik Zupančič. Posebno poglavje so učitelji li.erarni in znanstveni delavci, zlasti od kar jim je odprta pot na univerzo. Nimamo namena naštevati, koliko sc jih je že in koliko se jih še bo uvrstilo v krog pomcmbnih kulturnih delavcev. Glavno je, da so pokazali svoje zmožnosti in s svojim delom pripomogli h kulturni rasti našega naroda. Na vprašanje, kdo najbolj poseča gledališče, je odgovoril g. Zupančič takolc: »Tisti, ki največ tudi čitajo. Tisti, ki nimajo dovolj denarja niti za življenje. Srednji stan. Mali uradnik, študent, učitelj.« Toda upoštevati je treba dejstvo, da prihajajo v gledališče le učitelji iz mesta in bližnje okolice. Koliko pa je takih, ki hrepene po kleni slovenski besedi in lepi glasbi, pa jim razmere ne dopuščajo, da bi si privoščili gledališče ali koncert in so v zametenih hribih za delj časa tako rekoč odrezani od kulturnega življenja. G. Župančič gotovo tudi ve, koliko žrtvuje za vaški oder učitelj. Prav tako mnenje bi dali merodajni tudi o posečanju drugih kulturnih prireditev, n. pr. koncertov, razstav, predavanj. Sicer pa bi bilo ne samo zanimivo, marveč že tudi potrebno napraviti pregled učiteljevega dela na literarnem, znanstvenem in glasbenem polju. To bi bila sicer težka pa hvaležna naloga, ki bo v prid našemu stanu.