— 112 — « Politični pregled. Brez komentarja! Goriški „Primorski list" je priobčil znamenit članek pod zaglavjem „Kje je zavornica?" ki slove: „Mi smo prijatelji odkrite besede. Kakor smo že enkrat rekli, naš list so v življenje obudile resolucije I. slovenskega katoliškega shoda Na tem shodu se je imenovala posebna komisija, ki se je štiri mesece potem oklicala kot »slovenski katoliški odbor". Temu odboru za prelsednika ie bil izvoljen g. Karol Klun. Katoliški odbor naj bi skrbel za prireditev II. slov. kat. shoda. To se je zgodilo rekli smo, štiri mesece po kat. shodu, o božiču 1. 1892. Oi tistega časa se nismo več videli. Eesolucije katoliškega shoda pa stojijo tam, kakor so jih natisnili v „poročilou. Pač pa ss je od takrat mirsikaj zgodilo. Tako je v tem času g. Karol Klun mej drugim v državnem zboru zagovarjal judovsko južao železnico, se je v koaliciji zvezal z liberalci in je, da bi judovski liberalizem pomagal rešiti, mej vsemi najvažniše, versko vprašanje na strau potisnil, akoramo se je na katotiškem shodu tako strašno hu-doval nad onimi slovenskimi poslanci, ki ,.v odločilnih tre-notkih odmahujejo in jim je katoliška vera postranska reč"; je s svojim molčanjem in glasovanjem izdajal Ju lom sveto stvar krščanskega ljudstva, in sedi še zdaj s predsednikom I. katoliškega shoda v razpadajoči trohli baraki Hohenwartovega kluba — zopet v veselje liberalcem in Judom. Ako tako dela predsednik slovenskega katoliškega odbora, mora človek res vprašati, ali so se slovenskega katoliškega shoda res udeležili tudi Judje in liberalci? Pohujšanje je očitno. Ali res vsi katoliški Slovenci mislijo, kakor misli in dela g. predsednik katoliškega odbora? Med tem pa mirno spi naša „katoliška organizacija", katera je ena glavnih točk katoliškega shoda; med tem spi .,Leonova družba", akoravno smo že pred poldrugim letom v Celju vsemu svetu slovesno povedali, da jo osnujemo; med tem naša vseučiliščna mladina napreduje — v radikal-stvu, med tem liberalci našim škofom pridno mažejo hiše, po naših mestih se čedalje bolj šopiri liberalstvo .... Zmešnjava raste od dne do dne; disciplina se ruši. Naša politika je brez glave. Vse razpada . . . Prav imajo liberalci, ako nam očitajo, da katoliški shod je bil pesek v uči, da je šlo le za osebnosti, a ne za stvar, da nam ime katoliško služi v slepilo . . . Prav imajo! Ne, nam vsaj je šlo vedno za stvar, za sveto katoliško stvar. Ne, za stvar gre tudi drugim našim somišljenikom. Zatorej pa vprašamo: Povejte nam vendar, kje je za-vornica? S tem vprašanjem se obračamo pred vsem na gosp. predsednika slovenskega katoliškega odbora. Kje je za-vornica, da voz ne gre naprej ? Naj se zavornica odstrani! Ako ne, potem poročemo, da nas več ne vežejo resolucije katoliškega shoda; potem pa začnemo katoliško politiko sami na svojo roko, brez takih voditeljev. In prihodnjost bo pokazala, čegava bo zmaga!" »Karntner Nachrichten« se vjedajo, da je kranjski deželni zbor dovolil Ciril Metodovi družbi 1000 gld. podpore, deželna zbora koroški in štajerski pa sta odklonila prošnji „Sudmarke". Lahko razumljivo! Ciril Metodova družba deluje mirno za to, da se poučujejo slovenski otroci v slovenskem jeziku, „Sudmark" pa se poteguje le za nemčurstvo in Nemčijo in dela zdražbe med ljudmi. To je razloček, ljuba beljaška tetka! V št 18. piše: »Sovražniki koroške dežele z ostrim orcžjem in določenim delom so danes Slovenci in morejo se jim zoperstavljati le dobro izvežbani, narodno misleči in delavni Nemci. O ne! Da smo sovražniki koroške, nekdaj čisto slovenske dežele, je grdo zavijanje in debela laž, s katero oni list bega svoje bralce. Mi ljubimo lepo deželo, želimo tudi mir z nemškimi deželani, ali z ljudmi, ki se hočejo šopiriti na naše stroške, ki nam kratijo najbolj priproste naše pravice, je nemogoče v miru živeti. Da se pa potegujemo v pošteni borbi za svoje stare postavne pravice, tega si ne pustimo vzeti niti od beljaških advokatov in od njih glasila. Naš novi prijatelj — dr. Luggin! — Celovški „Mir" je priobčil nastopni članek: Ko so se v našem dež. zboru razgovarjali, da naj se v deželno bolnišnico pokličejo usmiljene sestre, govoril je proti temu tudi stari vodja koroških liberalcev, dr. Luggin. Zagovarjal je sedanje posvetne po streŽQice mel drugim s tem, da znajo slovenski in da bi jih bilo težko naiomestiti s sestrami (nuaamij, ki bi oile znožie slovenskega jezika (?). Nočemo se z govornikom pnčkati o tem, ali bi res ne bilo mogoče dobiti slovenščine zmožnih sester, in koliko sedanjih postrežnic zna slovenski — danes tu le pribijemo, da se je dr. Luggin petegail za slovenske bolnike in postrežaice! Tedaj sam vodja koroških liberalcev pri-pozna, da je za deželno bolnišnico v Celovcu neobhoduo potrebno slovenskih postrežiic. Ue, liberalna gospoia, kaj je potemtakem s tistim vašim „nemškim zaačajem" Celovca!? Menda nič kaj! Kot mož mora biti dr. Luggin tuli dosleden in značajen. Kot tak nam mora pripoznati, da kakor je za slovenske bolnike treba slovenskih postrežaic, je zinje gotovo treba tudi slovenskih zdravnikov. Da gremo še dalje, bodete nam g. dr. Luggin, ki ste gotovo dobro poduceni v logičnih zakonih mišljenja, pripoznali, da je iz istih uzrokov treba tudi za slovenske otroke slovenskih učiteljev in za slovenske stranke slovenskih uradnikov! Kot od doslednjega moi-i oi Vas pričakujemo, da se bodete za to, kar spoznate za dobro in potrebno, tuii potegnili, to zagovarjali, to je zahtevali za nas: slovenskih učiteljev (šol), uradnikov itd. D t mm, kot najnovejši naš prijatelj in zagovornik še nekoliko pomagate, dovoljujemo si Vas prositi, da namignete svojemu, kajpak malo porednemu, ker nacijonalnemu učencu Doberniku, naj se ne zadira toliko v nas in na Dunaju pobija to, kar Vi, če tudi še le indirektno, zagovarjate v celovškem dežejnem zboru. Kdo bode dunajski župan? — Vladni listi še vedno nagovarjajo protisemite, naj koga druzega volijo za župana, ne pa dr. Luegerja. Vzlic temu je pa skoro gotovo, da bode voljen dr. Lueger. Ce ga bode vlada predložila v potrjenje, še ni gotovo Volitev župana bode še le v miju. In če vlada tudi ne misli novega župana predložiti v potrjenje, vendar ne boie zbora precej razpustila. Ker ni noben obrok olločen za potrjenje župana, se bode še le jeseni naznanilo nepotrjenje. v Se le, ko bi pri novi volitvi bil zopet voljen dr. Lueger, se bi zbor razpustil. Poprej bode pa vlaia skusila se sporaz umeti s protisemiti glede volitve, če pride torej do nove mestne volitve, se bode vršila še le po zimi ali pa v začetku pomladi, ker bode vlada skušala po možnosti vso stvar za-vleči. Badeni si misli: čas pridobljen, je vse pridobljeno. Avstrija, Nemčija in Italija. — Avstrijski minister grof Groluhovvski mudil se je minoli teden v Berolinu. Mej tem, ko se z edne strani zatrjuje, da poset Groluao\vskega v Berolinu ni imel političnega pomena, drugi zatrjujejo nasprotno. Res je, da so avstrijskega vnanjega ministra jako lepo vspre-jeli v glavnem mestu Nemčije. Poroča se, da se je pri posvetovanjih in pogovorih poudarjala stara vez mej Nemčijo in Avstrijo, dočim se baje Italije nihče ni dotaknil. Verjetneje je pač, da so v Berolinu prav marljivo razpravljali žalostne razmere v Italiji. — Precej po dohodu grofa Groluhowskega na Dunaj, se je nagloma odpeljal italijanski poslanik grof Nigra z Dunaja v Rim. Prej je še veliko govoril z vrnivšim se ------ 113 ------ avstrijskim vnanjim ministrom, potem je pa odpotoval na poziv novega laškega vnanjega ministra Sermonete, ki se hoče posvetovati z Nigro, ednini najstarejih diplomatov italijanskih. Italija. — Crispi, ministerski predsednik italijanski, pravi provzročitelj poraza Italijanske vojske v Afriki, je šel. Moral je iti ravno vsled afrikanskih zadev. Na krmilo je prišlo novo ministerstvo na čelu mu Eudini, ki bo imelo zavožene razmere prejšnjega ministerstva zopet v pravi red spraviti. Od novih ministrov se obeta precej. Posebno od nekaterih se govori, da utegnejo kos biti svoji tfžki nalogi. Varčevati bo pred vsem treha in ravno finančni minister je mej drugimi velik stiskaČ Če se hoče Italija še večjemu porazu ogniti, mora pred vsem financijelne razmere urediti. Vojsko v Afriki mora opustiti De čim se je prej zahtevalo, da se mora vojska v Abesiniji nadaljevati, se zdaj vedno bolj čuje mej narodom odločna zahteva, da je skleniti mir z Menelikom, kraljem abe-sinskim. Najnoveja poročila tudi vedo povedati, da se je italijanski poveljnik Baldisera že jel pogajati. Nadaljno pošiljanje vojakov v Afriko se je ustavilo, čas je, da se nepotrebno prelivanje krvi ostavi. Italija se je pa prepričala, da je slabotna. Bolgarija. — Posebno odposlanstvo sultanovo je prišlo v Sredic in vročilo knezu Ferdinandu sultanovo listino, s katero se priznava zakonitim knezom bolgarskim. Ob ednem so mu tudi izročili 'insignije osmanijskega reda, katerega mu je podelil sultan. S tem je konečno razmotano in rešeno vprašanje, ki je toliko časa belilo glave časnikarjem in politikom Princa Ferdinanda so velevlasti cficijelno priznale za kneza bolgarskega. Kuba. — Španiji dela Kuba iste sitnosti kot Italiji Abesinija. Večje in manjše homatije nastajajo zaradi Kube celo v Španiji sami. Zaradi simpatij Američanov za Kubance, vršile so se velike demonstracije na Sprnjskem. Te demonstracije pa izkoriščajo španjski republikanci in rujejo Čim po-gumnejše zoper monarhijo Mej imovitejimi krogi na Španjskem se nabira denar za nadaljevanje vojne na Kubi, dočim revneje v ljudstvo želi miru in ne še večje bede. V Španiji je veliko pomankanje, vsled česar je razumljivo, kako težke so denarne žrtve za Kubo. V Zjedinjenih državah se je vnela agitacija za pridruženje Kube k Zjedinjenim državam. Zaradi tega simpati-zujejo Američani s Kubanci. Američani bi pač naravnost nastopili proti Španiji, a boje se, da bi s tem ne prišli v konflikt tudi s Francijo in Anglijo, ki imata tudi svoje interese v Ameriki. V boju proti vsem trem, bi Američani omagali. Zato raji na tihem podpirajo Kubance proti Spanjcem. Američani se nadejajo, da bodo Spanj ci opešali v boju proti Kubancem in zapustili Kubo, ki bi potem njim pripadla.