MARIBOR ZA VSAKDANJO (SLAVISTIČNO) RABO'
(Pot: Železniška postaja-Trg Borisa Kidriča-Razlagova ulica-Cankarjeva ulica-Partizanska ce-sta-Grajska ulica-Leninov trg-Ulica heroja Staneta-Maistrova ulica-park-Kalvarija-Mladinska uli-ca-Tyrševa ulica-Krekova ulica-Gledališka ulica-Gregorčičeva ulica-Strossmayerjeva ulica-Gos-posvetska cesta-Prežihova ulica-Smetanova ulica-Orožnova ulica-Slomškov Irg-Rotovški trg-Glavni trg-začetek Koroške ulice-mostčez Dravo-Gosposkaulica-Volkmerjev prehod-Vetrinj-ska uhca-Uhca kneza Koclja-Svetozarevska uhca-Uhca heroja Bračiča-UUca talcev-Partizanska cesta-železniška postaja.)
I,
Pred železniško postajo se misel pomudi ob slovenskem imenu mesta, ki je nadomestilo nemško Marburg (grad v marki). Leta 1861 je obiskal Slovensko čitalnico politik dr. Lovro Toman in spregovoril zbranim: »Gospodje! Mar nam mora biti za pravice naroda, toda potreben je še boj za nje. Glejte geslo vaših trudov v imenu vašega prijaznega mesteca.« Nato pa je zložil programsko pesem Maribor z zaključkom; »Zato si voli rodoljubov zb6r/za mesto geslo svoje: mar i bor!« Pesem je uglasbil učitelj petja Janez Miklošič, brat velikega slavista, in zadnja kitica je postala geslo čitalnice.
Tudi druga asociacija na postaji je povezana z Lovrom Tomanom. Leta 1870 so tega prvaka, ki je nekaj let poprej glasoval za dualizem, prav tu pozdravili mariborski narodnjaki s Tomšičem in Zamikom na čelu. Ta škodljiva spravljivost je spodbudila Levstika, da jih je zbodel v Pavlihi s satiro Na kolodvoru: »Tam v Mariboru /na kolodvoru/ narodni Štajerci, vrli možje /k Tomanu v skok so pritekli,/ kaj so možaki mu rekli, /krščena duša ne ve./ Da v Mariboru /na kolodvoru/ Toman strašno razkačen je bil, /zvedeli v daljne smo kraje,/ in da je z voza gledaje/grešnik odpustke delil...«
Na postaji in blizu nje se začenja roman Alojza Kraigherja Kontrolor Škrobar. Njegov junak, ki izstopi iz vlaka, da bi se peš odpravil k Sv. Jedrti, se tu prvič sreča z nemško oziroma nemškutarsko nestrpnostjo - raznašalec kruha, katerega ogovori, je sicer Slovenec, njegov gospodar Ogrizek pa je baje Nemec. Zaničljivo ga zavrne: »Kaj bodo Slovenci? V mestu je vse nemško,« in za njim izzivalno vrže nemško geslo „Heil und Sieg!" - Iz prvih mesecev, ko je nemški Marburg tudi na zunaj postajal slovenski Maribor in ko se še niso pojavila strankarska nasprotja, se Bratko Kreft po več kot petdesetih letih spominja narodne manifestacije aprila 1919. leta, ko so skozi Maribor peljali ostanke Zrinj-skega in Frankopana. Takrat je tu govoril general Maister in kot pravi ljudski tribun s sabljo v roki pozval slovenske častnike, naj potrdijo prisego, da se bodo bojevali za slovensko zemljo in novo državo. Zbrane dijake, a tudi odrasle je ob tem prevzel domoljubni zanos.
Naslednja asociacija sodi v leto 1923. Božidar Borko pripoveduje (Srečanja 1971), kako so februarja tega leta Mariborčani z zastopniki oblasti in kulturnih delavcev prišli pozdravit Josipa Stritarja, ko se je na povabilo iz domovine peljal z ženo v Rogaško Slatino. Nekdanji svetovljan, najboljši poznavalec evropske literature, blesteč kritik je bil zdaj slaboten starček, ki ni mogel prav razumeti, čemu tu vsi ti ljudje.
Ob spomeniku Borisa Kidriča (kipar Stojan Batič) in pp Razlagovi ulici pridemo do Cankarjeve ulice. Na hiši,št. 8 je spominska plošča z reliefom Gustava Šihha in njegovim geslom: »Vse za vzgojo čio-veka.« Šilih (1893-1961) sodi med najvidnejše slovenske pedagoge in didaktike. Večji del njegovega službovanja je potekal v Mariboru, predvsem na učiteljišču. Bil je odličen praktik in hkrati teoretik (Očrt splošne didaktike), posvečal se je tudi metodiki slovenskega jezika. Njegovo leposlovno delo (Nekoč je bilo jezero, Beh dvor) pa je krajevno povezano z njegovo domačo Šaleško dolino.
Na vogalu Partizanske in Prešernove ulice je Univerzitetna knjižnica, najpomembnejša knjižnica na Štajerskem. Njeni začetki segajo v leto 1903, ko je bilo ustanovljeno Zgodovinsko društvo, ki si je uredilo strokovno knjižnico. Kasneje je iz nje nastala študijska knjižnica, ko pa je Maribor dobil univerzo, se je zaradi svoje razširjene funkcije 1975. leta preimenovala v univerzitetno. Za razvoj iz strokovne knjižnice v izrazito moderno ustanovo ima največ zaslug Janko Glazer (1893-1975). Ta je z
' Dijaške ekskurzije ali tudi zavzete posameznike vodi pot v Maribor na ogled kake tovarne, v muzej, gledališče, akvarij, morda pa le skozenj do vzpenjate. Vmes pa je vendar še hoja po mariborskih ulicah, mimo pomembnih stavb, spomenikov. Skoda bi bilo, če bi šlo tu za samo postopanje, ko bi vendarle mogla v stiku z mestom zaživeti njegova kulturnozgodovinska podoba. Za seznanitev z zgodovino in umetnostno zgodovino mesta je več knjižic v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije (Vrišer, Stari Maribor, Mariborski grad, Mariborski muzej; Premzl. Mariborski Lent; Curk, Mariborska stolnica; Hartman, Univerzitetna knjižnica Maribor), medtem ko je obsežen vodnik Boga Teplyja Maribor (1955), ki temeljito obravnava tudi kulturni in literarni delež Maribora, dostopen le še v knjižnicah.
22
mariborskim okolišem dvakratno povezan - kot kulturni delavec /bibliotekar, profesor, slavist, kulturni in literarni zgodovinar/ in kot pesnik. V knjižnici je začel delati 1926. leta in ji je posvetil skoraj pol stoletja. V sobi s katalogi je zato njegov doprsni kip (kipar Milan Vojsk). Glazer-pesnik je z epigramom označil Glazerja-knjižničarja: »V sanjah knjigopisec, /v istini knjižničar:/ mislil je biti pisatelj,/ pa je postal pisar.«
- Ob okupaciji so Nemci odpeljali večino knjig v Gradec, a po osvoboditvi je knjižnica vendarle dobila nazaj 4/5 tega knjižnega fonda. Poleg drugifi tiskov zbira knjižnica vse, kar je povezano s slovensko Štajersko, ima vrsto rokopisov in korespondenco predvsem štajerskih kulturnih delavcev. Od nekdaj se njen fond bogati tudi iz zapuščin posameznih zbirateljev, tako sta njeni posebnosti ste-nografska in šahovska zbirka. Ta sodi med najbogatejše v Jugoslaviji. (Več v knjižici - Bruno Hartman, Univerzitetna knjižnica Maribor, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 88, 1978.)
Frančiškanska cerkev zbuja pozornost z zunanjostjo iz rdečkaste neometane opeke. Dograjena je bila leta 1900 v neoromanskem slogu. V cerkveni grobnici je počival Anton Martin Slomšek od 1941. leta, ko so Nemci začeli odstranjevati spomenike s starega mestnega pokopališča, pa do prenosa v stolnico.
Mimo modernega spomenika NOB (kipar Slavko Tihec) na Trgu svobode pridemo h gradu, ki je v 15. stoletju prevzel funkcijo starejšega grajskega poslopja na vrhu sedanje Piramide. V gradu so zdaj zbirke pokrajinskega muzeja. (Glej knjižici Sergeja Vrišerja, Mariborski grad. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 17, 1969 in Mariborski muzej 1, ista zbirka 85, 1978).
Na pročelju ob Grajski ulici je spominska plošča Franju Bašu, arhivarju, zgodovinarju, geografu, etnografu. On je rešil grajsko poslopje za slovensko kulturo in pridobil v njem muzejske prostore. V številnih razpravah je prikazal gospodarsko in družbeno podobo Maribora v preteklosti. - Tu se velja spomniti tudi Baševega naslednika slavista in zgodovinarja Boga Teplyja, gotovo najboljšega poznavalca kulturne zgodovine Maribora (posebno knjiga Maribor, ilustrirani vodnik po mestu in okoHci, 1955).
Grajska ulica je speljana skozi nekdanji grajski vrt na Leninov trg. Tu stoji spomenik Josipa Jurčiča (kipar Lojza Kogovšek). Gmotna stiska je prignala Jurčiča z Dunaja v Maribor za drugega urednika Slovenskega naroda (od julija 1868 do aprila 1870). Po krajšem bivanju na Dunaju in v Sisku se je juUja 1871. leta spet vrnil v Maribor in po smrti glavnega urednika Tomšiča prevzel njegovo delo. Oktobra 1872 se je hkrati s SN preselil v Ljubljano. Časnikarsko delo ga je izčrpavalo, pa je mogel manj leposlovno ustvarjati. Tu je dokončal Sosedovega sina, napisal značajevki Lipe in Telečja pečenka in povest V Vojni krajini. Model za tragikomični lik nemškutarskega častnika Bitiča iz Telečje pečenke bi bil mogel dobiti tudi med mariborskimi meščani. V Mariboru se mu je porodila zamisel na zgodovinsko prozo Ivan Erazem Tattenbach, in sicer ob obisku v vinogradu Josipa Vošnjaka nad Slovensko Bistrico in ob razpravi mariborskega profesorja Puffa. Napisal pa jo je kasneja v Ljubljani.
- Leposlovno je Jurčičevo bivanje v Mariboru obdelal Jože Pahor v romanu Pot desetega brata (1951, str.157-173).
Sredi parkovnega nasada na Leninovem trgu je prirezana piramida kot spomin Antonu Tomšiču z napisom: »Hrabremu bojniku o svobodi in napredku slovenskega naroda postavili njegovi častitelji 1875. leta.« V Mariboru pod Avstro-Ogrsko ni stal noben spomenik kakemu slovenskemu kulturnemu delavcu, saj bi ta izpričeval slovenski značaj tega dela Štajerske; tu gre za Tomšičev nagrobni spomenik z opuščenega pokopališča. Anton Tomšič, koncipient pri dr. Dominkušu, podporniku SN, je bil glavni urednik lista. Moža s košato brado in bujnimi lasmi so nemškutarji imenovali der windische Heiland - slovenski odrešenik. Kot urednik je večkrat uspešno zagovarjal SN pred državnim pravnikom, predvsem zaradi Levstikovih prispevkov. V Mariboru je leta 1871 tragično končal življenje s samomorom.
Najizrazitejša stavba na Leninovem trgu je sedanja L gimnazija, zgrajena v neorenesančnem slogu 1873. leta kot nemška realka. Med obema vojnama je bila v njej realna gimnazija. Tu je Karel Des-tovnik-Kajuh dokončal šesti razred, ko je bil spomladi 1940. leta izključen s celjske gimnazije. V šolskem letu 1940/41 pa je obiskoval sedmi razred. Tedaj je z nekaj pesmimi sodeloval pri dveh naprednih mladinskih glasiUh - Mladem Prekmurcu in Srednješolcu, vključil pa se je tudi med pomembnejše starejše kulturne delavce, in sicer kot prevajalec iz ruščine. Za knjižno zbirko Knjiga za vsakogar, ki je takrat začela izhajati v Mariboru po zamisli Cvetka Zagorskega in je bila namenjena predvsem delavcem, je prevedel dve noveli Maksima Gorkega. - Leposlovno obdelan prikaz gimnazijske mladine v prvih mesecih 1941. leta srečamo v začetnih poglavjih romana Nade Gaborovič Jesen brez poletja (1961). Pisateljica riše življenje v tistih prelomnih mesecih, kot ga doživlja šesto-šolka »Nasmejana« (demonstracije ob paktu z Nemčijo, konflikt s hitlerjanskima sošolkama, začetki okupacije z vključitvijo gimnazijske mladine v ilegalno delo, sestanki v grmovju ob Dravi, odhod prvih izseljencev v Srbijo).
Onkraj Leninovega trga je občinska skupščina. Tu, v nekdanjem glavarstvu, si je Rudolf Maister 1918. leta uredil svoje obmejno poveljstvo. V pritličju (vhod z Ulice heroja Staneta) je njegov doprsni j
23
kip, delo kiparja Nikolaja Pirnata iz leta 1934. Ob njem se domislimo zaskrbljenega Župančičevega vprašanja: »O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, /Celovec, Maribor, Gorica, Trst?« in da je enega od teh mejnikov - Maribor - rešil prav Rudolf Maister pa da bi bil tudi drugega - Celovec - ko bi mu bili slovenski vladni možje v Ljubljani dali dovoljenje za vojaško zasedbo. O tistih dneh, ko se je odločala usoda Mariborajn sploh severne slovenske meje - od konca oktobra do maja _1920 - govori obsežno delo Maksa Šnuderla Osvobojene meje (1968). Pravnik in pisatelj Maks Šnuderl je bil 1918-1919 Maistrov častnik, torej udeleženec dogodkov. Leta 1934 je izšel njegov roman Izgubljena zemlja, ki ob vprašanju Koroške - izgubljene zemlje - prikazuje tudi Maribor v prevratnih dneh, zlasti razgibano in spreminjajoče se vzdušje, nihajoče med pijanim narodnim navdušenjem na eni pa mlačnostjo, celo sovražnostjo na drugi strani. Osvobojene meje so nastale zadnja leta pred vojno na podlagi lastnih opažanj, pričevanj in pisanih virov, četudi jim je dal živahnejšo leposlovno obliko. Tako nastopajo v delu zgodovinske osebe v zgodovinsko izpričanih dogodkih (Maister, člani Narodnega sveta za Štajersko, člani nemškega občinskega odbora, vodja socialne demokratske stranke itd.) in realistične, a zgodovinsko nedoločljive osebe, v katerih se še bolj živo zrcali duh časa (železničar Slovenec, ki je zaradi kruha prej veljal za Nemca, zdaj prav zato spet za Slovenca, njegov sin - zagrizen nemškutar, okoliški viničarji, ki jim za novo državo ni nič mar, če jim v njej ne bo bolje itd.). Maistrova osebnost izstopa že od prvega odločilnega nastopa, ko si 30. oktobra 1918 na sestanku avstrijskih častnikov izmisli, češ da mora v imenu svoje vlade prevzeti poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko, doseže nato, da ga Narodni svet za Štajersko brez vednosti Ljubljane imenuje za generala, saj ve, da pri avstrijskih častnikih vel ja le čin, malo kasneje pa spet kljub negodovanju Ljubljane odredi mobilizacijo. Dogodki prevratnih dni, kakor jim po romanu sledimo v Mariboru, se odvijajo med tem poslopjem - štajerskim obmejnim poveljstvom, ki je torej trdnjava Slovencev, pa med rotovžem, kjer se nemški občinski svet zagrizeno prizadeva, da si ohrani Maribor - eno izmed zvezd nemškega ozvezdja: Maribor-Ptuj-Celje, segajo pa v vojašnice, na železniško postajo, mariborske ulice. - Maistrovinastopi so delo odločnega vojaka in hkrati pesnika (Šnuderl, Kreft). Maistra - moža dejanj - je cenil Župančič, saj mu je kot posvetilo v knjigo V zarje \/'idove zapisal: »Na, Mojster, ki od misli ti in sanj bilo je dano priti do dejanj. Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede metati morem prazne le besede.«
V Maistrovi ulici št. 17 je bilo stanovanje Rudolfa Maistra do smrti (1934). Leta 1923 je zaradi obolelih nog stopil v pokoj in se umaknil tudi iz javnega življenja, čeprav bi biU - kakor je sodil takratni mariborski publicist Božidar Borko - v Mariboru potrebovali osrednjo osebnost, ki bi bila nad strankami. Maistrovo povojno odmaknjenost je dobrodušno ošvrknil Maks Šnuderl v epigramu Poeta liberator (Mariborski klopotec 1927): »Preradovič bil general je in pel./ Wildenrainer - je Maribor Turkom vzel. /Na-te ga! del je mojster in sam svetal/vzvišen v zatišju nam je ostal.« Bil pa je tudi v zatišju družaben človek, ki je ime] rad veselo družbo, šalo in dovtip. Obiskovalci se spominjajo njegove bogate slovenske knjižnice (Šnuderl, Borko, Vidmar). Zdaj je nastopil z drugo pesniško zbirko - Kitica mojih (Maribor 1929). V pesmih se oglaša bolečina zaradi izgubljene Koroške, a ta je možata, nesentimentalna (Malgaj trka, Gosposvetska straža); pesniški navdih pa mu dajejo tudi Slovenske gorice.
Ob parku in pred začetkom Mladinske ulice stoji spomenik borcem za severno mejo 1918-1919, delo Draga Tršarja Na reliefu stopa med skupino vojakov mož s sabljo v roki in izrazitimi brki - Rudolf Maister.
V parku se domislimo knjige Smiljana Rozmana Mesto, tega »življenjepisa« mesta (1961). Čeprav mesto stopa anonimno, saj bi tu upodobljene človeške usode in usodice bile bolj ali manj možne v kateremkoli slovenskem mestu, vendar pričajo drobne opazke krajevnega ali zgodovinsko družbenega značaja, da gre za Maribor in pisan mozaik vsakdanjih, neznatnih, a tudi pretresljivih, celo tragičnih doživljajev ljudi najrazličnejših starosti, slojev, izobrazbe, poklicev iz raznih delov mesta v razponu od predvojnih let preko okupacije do povojnega časa. Park z okolico je prizorišče novele Park, gostilna, gozd.
(Nadaljevanje v prihodnji številki.)
Bož e n a Orožen Gimnazi/a v Celju
24!
MARIBOR ZA VSAKDANJO (SLAVISTIČNO) RABO
(Nadaljevanje)
Na Kalvariji lahko oživi pesem Kajetana Kovica Moje mesto, posvečena Mariboru in pretkana z otožnim hrepenenjem po zgodnji mladosti. (»Na severu te male domovine / je mesto, kjer sem bil nekoč doma ...«). Ob pogledu na osamelo Pekrsko gorico z vinogradi (nekoč so ji rekli Slovenska Kalvarija) se spomnimo, kaj o njenem nastanku pravi Mariborska legenda Janka Glazerja (Čas kovač 1929): Hudič je hotel z ogromno skalo zajeziti Dravo in potopiti grešni Maribor. A tik preden je dosegel Dravo, je zapel petelin, njegove moči je bilo konec, skalo je odvrgel, in to je zdaj Slovenska Kalvarija.
V Mladinski ulici št. 9 je bila klasična gimnazija (zdaj je višja pravna šola). V novo poslopje se je zavod preselil leta 1892 iz prvotne stavbe na Koroški cesti. V poslopju nasproti je bilo semenišče, dom predvsem za kasnejše bogoslovce. Takole je to okolje z občutkom utesnjenosti mladega človeka naslikal Bratko Kreft »Ob križišču dve mogočni poslopji z velikimi okni. Vsako ima svoj vrt. Kostanji, breze, lipe. Vse je ograjeno z visokim plotom ... Kakor dvoje vojašnic stojita hiši z visokimi plotovi. Ali pa kakor jetnišnici. Pri oni z velikim vrtom so pritlična okna zamrežena.« Citat je iz avtobiografskega romana Človek mrtvaških lobanj (1930). To je roman o mariborski dijaški mladini med leti 1922 in 1924, ko je Kreft obiskoval zadnja dva razreda gimnazije. S prizadetostjo in ogorčenostjo, ki je majhen časovni odmik še ni omilil, prikazuje pisatelj boleče zorenje mladih fantov in deklet, moralne stiske in iskanja, razočaranja zaradi neskladja med besedami in dejanji vzgojiteljev, zaradi strankarske nestrpnosti, ki je že dodobra načela neskaljeno narodnostno občutenje v prevratnih dneh, zavzetost za literarno in gledališko ustvarjanje, občudovanje ruske revolucije in Lenina. Osrednja oseba je Leon Vuk, Kreftov dvojnik. Ob izidu in še pozneje so delo pojmovah kot ključni roman, iskali so n^o-sredne modele za posamezne osebe in se tudi zgražali. Avtorja je roman pripeljal pred sodišče. - Življenje mariborskih gimnazijcev skoraj v istem času - malo pred prvo vojno, med njo in po njej - srečamo tudi v Križnarjevih Stanka Cajnkarja (1952). Pisatelj vodi Vladka, kmečkega fanta iz številne slovenjegoriške družine, skozi vseh osem razredov do bogoslovja. (Prvošolec boleče doživlja tujo učenost - predmete, ki se jih mora učiti na pamet, ker nemščine ne razume. Med vojno se v njem in v sošolcih čedalje bolj živo oglaša pripadnost slovenskemu narodu. V peti šoli postane nadarjenemu dijaku boj za prvo mesto z mariborskim Nemcem predvsem vprašanje narodne časti. V prevratnih dneh zahtevajo dijaki takojšnje poslovenjenje pouka in štrajkajo. Ko so končno vsi predmeti slovenski, je to posebno veselo doživetje, a to splahni v vsakdanjosti in mladega človeka bolj zagrabi življenje zunaj šole.) Pri osnovni šoU Bojana Ilicha (nekdanje učiteljišče) je doprsni kip Henrika Sch-reinerja (kipar Gabriel Kolbič). Schreiner (1850-1920) je bil trideset let ravnatelj učiteljišča in eden najvidnejših slovenskih pedagogov. Po študiju je bil prirodoslovec, pisal je biološke in pedagoške razprave, pa tudi čitanke in jezikovne vadnice za osnovne šole. V njih je povezoval pouk slovnice, pravopisa in spisja. Ustanovil je Slovensko šolsko matico, urejal Pedagoški letopis. Po njegovi, kasneje pa tudi ŠUihovi zaslugi, je imel Maribor pomembno vlogo pri vzgoji učiteljev osnovnih šol
Hiša na Tyrsevi št 9 (sedaj poUkllnika) je bila privatni sanatorij dr. Mirka Černiča Ta - sicer Belo-kranjec iz Metlike - je prišel v Maribor že po prvi svetovni vojni. V svoji avtobiografiji Doživljaji in doživetja. Knjiga spominov (1954) se v poglavju Iz mariborskih spominov na Otona Župančiča spominja vseh šestih obiskov svojega starejšega rojaka v Mariboru. Vselej je bil gost pri Cerničevih. Štirje pesnikovi prihodi so bili povezani z mariborskimi kulturnimi manifestacijami, dva sta bila privatna. Tako je prvič - 7. marca 1926 - nastopil na Prešernovi proslavi z znamenito Besedo o Prešernu mariborski mladini. Ko je 1932. leta ležal v sanatoriju kot bolnik, je prevajal Goethejeve pesmi. O pogovorih s pesnikom Cernič pripominja: »Z Otonom razpravljati je bilo edinstveno doživetje. Bil je mož vsestransko razgledan, odkrit, brez sleherne zahrbtnosti, brez preračunljivosti...» - Mirko Cernič se je ukvarjal tudi z jezikom svoje stroke, saj je na pobudo Frana Ramovša sestavljal zdravstveni besednjak (Klinični besednjak 1941).
Po Krekovi in Gledališki pridemo v Gregorčičevo ulico. Smo tik nekdanjega severnega dela mestnega obzidja, ki je bilo na tej strani zavarovano še z jarkom, po potrebi napolnjenim z vodo. Tu še stoji eden od štirih ohranjenih stolpov - Celigijev stolp.
S Strossmayerjeve ulice zavijemo na Gosposvetsko. Pri osnovni šoli Prežihovega Voranca je njegov kip (kiparka Vlasta Zorko-Tihec): kmečko čokata pisateljeva postava napol sedi, napol stoji ob mizi. Samo malo naprej, v hiši št 14, je Prežihov Voranc preživel zadnje mesece življenja. Sem je prišel hudo bolan novembra 1949 in umrl 18. februarja 1950. Na to opozarja spominska plošča. Čeprav že zelo slab zaradi srčne bolezni, je še vedno govoril o svoji Koroški, o delu in načrtih, o zasnovanem romanu Pristrah, za katerega je napisal le prvo poglavje Skrivna bralnica. Zadnja srečanja z njim sta
58
opisala Oskar Hudales (Iz dni pred slovesom, Nova obzorja 1950) in Anton Ingolič, ki je stanoval v soseščini in je bil skoraj vsak dan pri njem. (Njegove zadnje ure, Prežihov zbornik 1957).
Na vogalu Prežihove in Smetanove ulice pritegne pozornost enonadstropnica z zanimivim secesijskim pročeljem (žal zanemarjena).
Preden nas Smetanova ulica pripelje v Orožnovo, se ob Strossmayerjevi navzdol pokaže umetnostna galerija (ustanovljena 1954. leta), nekoč cerkev celestinskega samostana, še niže, onkraj živilskega trga, pa opazimo mogočen okrogel Sodni stolp. Morda so v njem mučili domnevne čarovnice na številnih procesih, ki so za ta del Štajerske izpričani do začetka 18. stoletja. Leposlovno podobo jim je dal Anton Ingolič v romanu Gorele so grmade (1977), čeprav obravnava ne poteka v Mariboru, ampak na Gornji Polskavi.
Slomškov trg obvladuje stolnica (glej Jože Curk, Mariborska stolnica, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 86,1978). V cerkvi na desni strani presbiterija je kip Antona Martina Slomška kot sestavni del spomenika pokojnim lavantinskim škofom (delo kiparja Frana Ksaverja Zajca, očeta Ivana Zajca). Treba se je domisliti pomena, ki ga je za usodo štajerskih Slovencev imel prenos sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Labotski dohni v Maribor. Za prenos sedeža se je že leta 1807 trudil Andrej Kavčič, mestni župnik in okrožni dekan ter gimnazijski ravnatelj, »poleg Linharta eden izmed naj-spretnejših pa tudi najbolj razgledanih in najdaljnovidnejših slovenskih narodnih buditeljev« (Jan Sedivy). Takrat uspeha še ni bilo. Slomšek pa je s pogumom in energijo to dosegel leta 1859. V območje lavantinske škofije so bile pritegnjene tudi Slovenske gorice, ki so od Jožefa II. spadale pod sekovsko (graško) škofijo. Značilno je, da se je ob tej cerkveno upravni zadevi razvilo v obrobnih predehh močno narodnostno gibanje in so ljudje govorili: »Tudi mi smo Slovenci in spadamo pod Slomškovo škofijo,« kakor navaja Jan Sedivy (Zgodovina visokega šolstva v Mariboru do 1941, CZN 1970). S tem dejanjem je Slomšek reševal ta del Štajerske pred močno germanizacijo. Nestrpnost Nemcev se je pokazala ob postavitvi spomenika 1878. leta. Odbor je vedel, da ga nemški občinski možje ne bi dovohli postaviti v mestu, zato je zanj izbral stolnico, a tudi vanjo je segel nemški fanatizem - župan je prepovedal nagovor ali pridigo o Slomšku, »češ da mora paziti, da se hiša božja ne bi izrabljala za poUtične demonstracije«. Kljub temu je Franc Kosar, Slomškov življenjepisec, imel slavnostno pridigo o njem. Posledica tega pa je bila, da je župan prepovedal delovanje čitalnice.
Poslopje Slovenskega narodnega gledališča je bilo sezidano 1851. leta, kasneje pa še nekajkrat preurejeno in prenovljeno, namenjeno pa je bilo seveda samo nemškim gledališkim uprizoritvam. Te so poprej, od 1785 do 1806, imeli v Vetrinjski ulici 30, nato pa v opuščeni cerkvi sv. Duha na mestu sedanje pošte. Začetki slovenske gledališke dejavnosti v Mariboru pa so povezani z ustanovitvijo Slovanske čitalnice (ustanovljena je bila 1861. leta kot druga na Slovenskem, za tržaško in pred ljubljansko). Prva gledališka predstava je bila sorazmerno pozno - 1866. leta (Črni Peter). V začetku stoletja se je z gledališko dejavnostjo ukvarjalo tudi Bralno in pevsko društvo Maribor. Na njegovo ustanovitev je vplivala socialna diferenciacija v Mariboru, saj so tu nastopali delavci, železničarji, trgovski nameščenci. Leta 1909 pa je začelo delovati Dramatično društvo. Igralo je v Narodnem domu. Pomembna je bila uprizoritev 5. dejanja Tugomera, vključena v slavnostni program ob 500-letnici ustoličevanja koroških vojvod aprila - 1914. leta. Po prevratu si je Dramatično društvo s takratnim tajnikom slavistom in zgodovinarjem Pavlom Strmškom prizadevalo za ustanovitev rednega slovenskega gledališča. Prevzel ga je dotedanji ljubljanski režiser Hinko Nučič. Otvoritvena predstava -takrat že v sedanjem poslopju - je bila 27. septembra 1919. leta- celotni Jurčič-Levstikov Tugomer. To je bila hkrati prva uprizoritev te tragedije. Nučič je želel, naj bi igrali čimveč domačih del, iz svetovne književnosti pa najizrazitejša. S kakšnim zagonom so se igralci lotili dela, kaže dejstvo, da so imeli v prvi sezoni 1919/20 46 premier. Igralec Pavel Rasberger prišteva prvo sezono zaradi navdušenja, ki jo je spremljalo, k najlepšim do okupacije (Moji spomini. Knjižnica Mestnega gledališča, Lj. 1965). Dramskim uprizoritvam so se kmalu pridružile še operne (šest sezon), uprizarjali pa so tudi operete, ki so privabljale gledalce in pomagale reševati gmotne stiske. - V stavbi so doprsni kipi nekaterih pomembnih gledaliških delavcev: Viktorja Parme, opernega in operetnega skladatelja, dirigenta Andra Mitroviča, igralke Berte Bukšek-Bergantove (vsi trije delo kiparja Gabriela Kolbiča) in režiserja Jožeta Kovica (kipar Borut Hribar). - Navdušene gledalce so imele gledališke prireditve zlasti med srednješolsko mladino. Mlade ljudi je.izredno razvnel nastop Antona Podbevška, ko je ob Klavirski spremljavi Marija Kogoja deklamiral Človeka z bombami (o tem pripoveduje Kreft v Človeku mrtvaških lobanj). Privlačnost slovenske besede v gledališču je bila tako močna, da so se gojenci semenišča, ki jim je bil prepovedan obisk gledališča, spustili skrivaj po rjuhah iz doma in tvegali kazen. Tu je dobil gimnazijec Bratko Kreft prvo gledališko znanje, ko je obiskoval dramsko šolo Milana Skrbinška Tu se je prvič uveljavil kot dramatik, ko so dijaki 1923/24 v okviru umetniške akademije uprizorili njegov prvenec Nemoč pod psevdonimom Bratko Sila.
Pri prehodu na Rotovški trg (Slomškov trg 5) navaja spominska plošča, da je bilo tu uredništvo Slovenskega naroda. Slovenski narod je drugi slovenski časopis, ki je začel izhajati v Mariboru. Prvi je bil Slovenski gospodar, ustanovljen 1867. leta Takrat, ko je v Ljubljani gospodoval Bleiweis z Novicami, so dali stvarno pobudo za ustanovitev mladoslovenskega glasila prav štajerski rodoljubi, ki
59
so spoznali, da je potrebna denarna osnova, in so zato sklenili ustanoviti konzorcij. Največ je prispeval dr. Ferdinand Dominkuš, mariborski odvetnik. To ni bil edini primer, da so Štajerci pokazali v narodnostnih zadevah izrazito praktičen čut pri marsikateri ideji pa so sodelovaU mariborski Cehi, narodno zelo osveščeni in hkrati praktično usmerjeni. Prva številka Slovenskega naroda je izšla 2. aprila 1868. leta V Mariboru je list izhajal do 1872. leta V kako skromnih razmerah sta delala urednika Tomšič in Levstik, kaže dejstvo, da sta spala kar za zaveso v uredništvu. - V mariborsko obdobje Slovenskega naroda in še posebno težavne razmere posega roman Antona Slodnjaka Pogine naj pes, in sicer poglavje Napad ali beg? (1946). Levstik se na poti na Dunaj 1870. leta ustavi v Mariboru in se v skoraj prazni čitalnici pogovarja z Jurčičem, Tomšičem, Zamikom in mariborskimi narodnjaki. Ti ugotavljajo: »Nekaj profesorjev, dvoje koncipientov, ob svetih časih kak far, to so vsi naši spoz-navaäci.« Zato vidijo ti glavno nalogo v obrambi pred nemško nevarnostjo, Levstik pa bi rad narodno gibanje socialno usmeril. Josip Vošnjak riše v povesti Navzgor navzdol (1909) narodnostne in politične razmere v 60-ih in 70-ih letih z nemškutarjenjem meščanov in le redko posejano slovensko zavestjo. Zato more ob volitvah uspeti nemški kandidat Brie, ki pa ga goljufije privedejo v ječo. V njem sta prikazana dvig in padec nemškega poslanca Brandstädter j a Najbrž je bil kriv ozlr na založbo (knjigo je izdala Mohorjeva družba v Slovenskih večernicah), da je povest po ideji nekaka zapoznela inačica Sreče v nesreči, ubrana na geslo: »Blažen, kdor misli in dela pošteno, Boga in narod svoj ljubi iskreno.«
(Nadaljevanje in konec v prihodnji številki.)
B o ž e n a  Orožen Gimnazija v Celju
60
MARIBOR ZA VSAKDANJO (SLAVISTIČNO) RABO
(Nadaljevanje in konec)
Čez mali intimni Rotovški trg pridemo na Glavni trg z baročnim kužnim spomenikom kiparja Strauba in renesančno-baročnim rotovžem. Tu je bilo tržno in upravno središče starega Maribora, zato tudi prizorišče marsikaterega pomembnega dogodka. Ob koncu 16. stoletja so na trgu gorele protestantske knjige. V nasprotju s protestantizmom na Kranjskem pa je tu nova vera imela izrazito nemški značaj. -Tu so sežigali čarovnice, zadnjič menda 1711. leta. - V rotovžu je bü sedež občinske uprave, ki je bila izključno v rokah Nemcev. Ti so si krčevito prizadevali, da bi po končani svetovni vojni Maribor pripadel Avstriji. To nemško nestrpnost je izrazil mariborski nemški pesnik Otokar Kern-stock z besedami: »Lieber rauchgeschwärzte Trümmer, als ein windisch Maribor.« (Raje od dima počrnele ruševine kot slovenski Maribor.) O tem nazorno pripoveduje Maks Šnuderl v Osvobojenih mejah. Mariborski Nemci so januarja leta 1919 ob prihodu ameriškega polkovnika Millesa organizirali demonstracije, ki naj bi mu pokazale, da so meščani za Avstrijo. Množica seje valila proti Glavnemu trgu in tu so padU streli. Ta dogodek slika razen Šnuderla tudi Kreft v Človeku mrtvaških lobanj. - Leta 1936 je bil Glavni trg prizorišče demonstracij tekstilnih delavcev ob njihovi stavki. Ta je snov Ingoličevega romana Stavka (1951). V enem izmed poglavij slika prizor, ko z ograje pri spomeniku govori osrednja ženska oseba romana - Kališnica, zastopnica delavcev Wolfove tovarne.
Na Koroški cesti št 1 (zdaj škofijski arhiv) je spominska plošča: «V tej hiši se je šolal od 1826-1830 veUki jezikoslovec Fran Mikošič«. Ta hiša je bila namreč prvo gimnazijsko poslopje. Gimnazijo so ustanovili jezuiti leta 1758. Takrat je prenehala delovati več kot sto let starejša gimnazija v Rušah (1645-1758). Zavod je bil v tej stavbi do leta 1892, ko je bilo sezidano novo gimnazijsko poslopje v sedanji Mladinski ulici. Ker je bil pouk že od začetka nemški, so učenci s podeželja pred vstopom obiskovali še četrti razred osnovne šole, da bi se naučili nemščine. Zato poje prleška pesem: »Mati so mi nabasali mesa no klobas, oča so me zapelali v Marprok v strti klas.« Jan Sedivy, ki je napisal temeljito zgodovino zavoda in opisal delo ravnateljev in pomembnih profesorjev, ugotavlja, da je veljala mariborska gimnazija po zahtevnosti, znanju in uspehih učencev poleg dunajske akademske in praške staromestne za najboljšo v habsburški monarhiji. Že v razsvetljenstvu, ob koncu 18. stol., je začela posvečati pozornost tudi slovenščini, in to po zaslugi ravnatelja Andreja Kavčiča. Ta je dosegel, da je vlada razpisala 20 štipendij za uste dijake, ki so se pri zasebnem učenju slovenščine posebno izkazali in napravili pri njem izpit Slovensko kulturno razgibanost kaže tudi to, da so dijaki
94
že leta 1846 začeli izdajati rokopisni list Sprotuletna vijolica, prvi dijaški list na Slovenskem. - V šolskem letu 1889/90 so dobüi slovenske paralelke za nižje razrede. - Mariborsko gimnazijo je obiskovala večina pomembnih kulturnih delavcev vzhodne Štajerske, v starejšem obdobju tako Anton Krempl, avtor Dogodivščin Štajerske zemlje, slovničarja Peter Dajnko in Anton Murko, bližnja ro-aka Stanko Vraz in Fran Miklošič. Oba sta bila kot dijaka zelo živahna, Vraz menda še bolj kot Mikošič. Ta je bil že kot gimnazijec med prvimi dijaki, posebno se je odlikoval v klasičnih jezikih, njegov profesor A. Zupančič ga je zaradi njegove vehke nadarjenosti imenoval nebrušen diamant Vraz pa je bil med srednjimi ali slabšimi dijaki, saj je - kakor pripoveduje Miklošič - že v 3. in 4. razredu kar med poukom koval verze. Prav on pa je v prijatelju Franu zbujal ljubezen do materinščine. - Kasneje, leta 1876, se je vpisal na gimnazijo Matija Murko, poznejši profesor slavistike v Gradcu, Leipzigu, Pragi, zbiralec in proučevalec južnoslovanske ljudske epike. Ta je ohranil v Spominih (1951, str. 28-37) tudi podobo dijaškega živi enja in Maribora v tistih letih. - Med slovenskimi profesorji v tem in kasnejšem času - pravi Jan Sedivy - je büo zelo malo poprečnih in nedelavnih mož. Med nemškimi profesorji pa je bil v 19. stol. pač najpomembnejši Rudolf Gustav Puff. Na šoli je učil dobrih trideset let (1830-1862) in z odobravanjem spremljal prizadevanje slovenskih dijakov. Značilno je, da so mu ti v prvi številki Sprotuletne vijolice napisali posvetilo kot »odličnemu Štajerske zemble pevci, prijaznemu vučeniki«. Puff je veliko pisal po nemških revijah in v samostojnih knjigah o zgodovinskih, pokrajinskih, narodopisnih, umetnostnozgodovinskih znamenitostih Maribora in Štajerske sploh (monografija o Mariboru, vodnik po slovenski Štajerski). Iz njegovega spisa o Tattenbachu udeležencu zrinjsko-frankopanske zarote, je črpal Jurčič zgodovinske podatke za svoj roman.
V isti stavbi kot gimnazija in v sosednjih je bilo bogoslovje. Ustanovil ga je Slomšek, da bi dobil za svojo škofijo slovensko izobraženi duhovniški naraščaj. Zato so že od začetka predavali nekatere predmete v slovenščini. Med bogoslovci se je razvilo živahno literarno zanimanje in močna slovanska zavest Že od leta 1860 dalje so izdajali rokopisni list Lipica, leta 1892 je zaživelo literarno društvo Slomšek, imeli so češki krožek in si dopisovah z društvom čeških bogoslovcev v Brnu, v začetku 20. stoletja se je med njimi že močno pojavljala jugoslovanska miselnost Med bogoslovci in profesorji je bilo več pomembnih znanstvenikov in nekaj leposlovcev, tako zgodovinar Ignacij Orožen, umetnostni zgodovinar dr. Avguštin Stegenšek in dr. Franc Kovačič, eden od osrednjih mariborskih znanstvenih delavcev (soustanovitelj CZN, muzeja, zgodovinskega in muzejskega društva).Svoja bogoslovna leta je tu preživel Anton Aškerc (1877-1881). Bil je samotarski človek in vesten študent Leto dni je urejal Lipico. Tu je začel pesniško pot Leta 1880 je Stritarjev Zvon prinesel njegovo prvo pesem Trije popotniki. V počitnicah 1878 in 1879 je kot domači učitelj na Fali pri grofu Zabeu doživel tiho ljubezen do sestre svojih gojencev - kontese Pie. Morda je odnos tega čustva v pesmih Madona, Poroka, Najlepša pesem. Iz zadnjih let njegovega življenja je znan še en - neuresničen - literarni stik z Mariborom. Mariborski mecen in svetovljan dr. Pavel Tumer je povabil Aškerca, naj bi prišel k njemu, šla bi na Pohorje, kjer bi Aškerc zbiral motive za pesmi Pohorske cvetlice. Leta 1909 je Aškerc res obiskal Turnerja, toda že prihodnji dan je na hitro odšel, ne da bi bil uresničil prijateljevo zamisel Takrat je Aškerc že čutil ustvarjalno nemoč. - Leta 1894 je stopil v bogoslovje Ksaver Meško. Njegova težka odločitev za duhovniški poklic je bila povezana z namenom, da se posveti domovini in literaturi. Ves čas je objavljal pesmi v Lipici, črtice je pošiljal v celjsko Domovino in Ljubljanski zvon, čeprav je bilo sodelovanje v njem bogoslovcem strogo prepovedano. Urednik Doma in sveta dr. Fr. Lampe pa se mu je zameril, ko je leta 1896 odklonil črtico Moj prijatelj, zato je pozneje v tej reviji objavljal le poredkoma Zvon je tako objavil tudi njegov najdaljši zgodnji tekst roman Kam plovemo, ki ga je pisal leta 1897 v Mariboru. Po besedah Meškovega biografa Antona Ovna, pa »Maribor v njegovem življenju ne pomeni prijetne postaje. Nič lepega ni imel tu, le težaven začetek ob obilnem nerazumevanju«. Ob koncu tretjega letnika je Maribor zapustil in bogoslovje dokončal v Celovcu.
Z dravskega mosta se odpre pogled na stari del Maribora - na Pristan, slikovit, a zdaj še silno zanemarjen del mesta, ki se takoj pod Koroško cesto, Glavnim trgom in Uhco kneza Koclja spušča k Dravi (Glej Vüi Premzl, Mariborski Lent Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 11, 1967). Med živahno nagnetenimi hišami desno od mostu se dvigata gmoti Alojzijeve in nekdanje minoritske cerkve, v smeri proti novemu mostu pa sta v ostanke obzidja vključena nekdanja sinagoga in židovski stolp, tik ob reki pa je še Vodni stolp. Pogled z mostu je zamikal pesnike (Ivo Šorli, Idikj Janko Samec, Na glavnem mostu, oboje v Mariborskem klopotcu 1927). Najbolj učinkovito, z vonjem in vzdušjem povezano, ga je zajel Janko Glazer v pesmi Maribor z mosta (Ob jesenskem ekvinokciju 1946): »Od nekod morda od vesla / iz pristana, kjer na Dravi / tiho sončijo se splavi, / se za hip odbil je sij; / od nekod - morda od čresla, / ki suši se ob usnjarni / in puhti v poldan soparni, / rezko v zraku zadiši... / In nenadoma uzreš / mesto v soncu vse in v luči...« Kajetan Kovic pa je v že omenjenem Mojem mestu zapisal: »Tam je še reka s trdnimi mostovi / in skritimi zelenimi potmi / za polrazpadlimi zidovi / in toliko zaljubljenih oči.« - V Pristanu je bilo posebno živo v začetku 19. stol, ko so po Dravi plule z blagom obložene šajke in splavi in so cvetele ob bregu gostilne. Še med obema vojnama so splavarji prinašali v Pristan živahnost Anton Ingolič jih je občudoval že kot dijak, kasneje pa je sem postavil dogajanje novele Splavar (1939) in del romana Na splavih (1940). Medtem ko so drugi splavarji zvečer v krčmi, pripoveduje stari splavar Vitužnik pisatelju o svojem bornem življenju, ko kasneje od-plujejo, utone v Dravi. V romanu Na splavih (str. 189-207) splavarji v Mariboru snamejo lemeze s
95
splavov in stavkajo, v krčmi se pogajajo z lastnikom, da bi jim izboljšal dohodek. Ko po dveh dneh deloma uspejo, spet odrinejo. - Predvojni Pristan je zajet tudi v noveli Ferda Godine Ecce homo na mariborskem mostu (zbirka Dajmo živeti tudi drugim, 1962). Z dobrohotno ironijo govori o revnem dijaku, ki berača z mosta povabi na kosilo, misleč, da opravlja izredno socialno reformatorsko dejanje, v soboto pa v zakotni krčmi v Splavarski ulici spozna svojega sočutje vzbujajočega berača kot dostojno oblečenega - zvodnika. - Mozaik iz drobcev usod ljudi, ki žive v starem delu Maribora pred vojno in med okupacijo, je novela Smiljana Rozmana Reka, vključena v knjigo Mesto. Še bolj pa je s Pristanom tam nekje pod Alojzijevo cerkvijo povezana novela Hotel v senci ljubega boga iz iste knjige. V njej je Rozman zajel že povojni čas v tem umirjajočem, že kar grotesknem delu mesta, ki je zdaj dal pribežališče sezonskim delavcam, šoferjem, zapitim slikarjem in kjer se zdaj po noveli živi od manjših goljufij, kraje, preprodajanja, prikrite prostitucije.
V Gosposki ulici so bile hiše premožnih meščanov, zato še danes pritegnejo pozornost nekatere fasade, nato pa je to postala glavna trgovska ulica V 19. stol. je bilo v njej tudi nekaj papirnic in knjigarn. Zanimiv je drobec, ki ga je zabeležil hrvaški ilirec Ivan Kukuljević Sakcinski. Ko se je leta 1846 na poU na Dunaj ustavil v Mariboru, ga je zaneslo v Gosposko ulico in ugotovil je, da je v izložbah več slovenskih kot nemških knjig. Trgovka mu je povedala, da proda slovenskih trikrat več kot nemških, zakaj ljudje iz okolice, ki znajo vsi brati, radi kupujejo poučne knjige.
V Volkmerjevem prehodu opozarja spomenik na prvo akcijo mladih ljudi v okupiranem Mariboru -29. aprila 1941. Komaj nekaj dni po Hitlerjevem obisku v Mariboru, kjer je izrekel ukaz, češ napravite mi to deželo zopet nemško, so kot odgovor na tem mestu zažgali dva nemška avtomobila. Tu se lahko domislimo na roman Manice Lobnik Rosa na pajčevini (1957). Ta ob doživljajih Slovenca - nemškega vojaka, ki mu mariborski ilegalci pomagajo k partizanom, vsebuje tudi podobe iz okupiranega mesta, ilegalce, likvidacije gestapovcev, usodo Židov, bombardiranje. - Ilegalno delo v Mariboru v jeseni 1943, posebej še pomoč Mariborčanov pri pobegih angleških vojnih ujetnikov, oživlja tudi roman Vsaka noč mine Nade Gaborovič (1969).
V Vetrinjski ulici, ki vodi od gradu do Glavnega trga, so bili nekoč dvorci raznih gospoščin, ki so imele sedež drugje v monarhiji. Pozornost vzbujata baročni fasadi Breunerjevega, zlasti pa Vetrinjskega dvorca (zdaj sedež Društva inženirjev in tehnikov). Ta je pripadal nekoč benediktinskemu samostanu iz Št Pavla v Labotski dolini. Po mnenju umetnostnega zgodovinarja gre za najlepše mariborsko baročno poslopje. (Glej Sergej Vrišer, Stari Maribor, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 49, 1975).
V Ulici kneza Koclja je Narodni dom (sedaj dom JLA). Umetnostni zgodovinar ga skupaj s frančiškansko cerkvijo in nekdanjo hranilnico na Slomškovem trgu uvršča k najpomembnejšim stavbam mariborske arhitekture 19. stol. Načrt zanj je narisal češki arhitekt Jan Vejrych leta 1899, za vzor mu je bila mestna hiša v čeških Pardubicah. V njem so dobila streho slovenska društva, posojilnica, tu je bila dvorana za prireditve. V kletnih prostorih, v t i. Peklu, so se v začetku stoletja zbirali slovenski dijaki. Leta 1906 je začela tu poslovati Ljudska knjižnica. Zanimivo je, da so njen začetni fond predstavljale knjige, ki so jih nekaj let poprej iz svojih skupnih prispevkov kupih slovenski gimnazijci, ker je bilo v šolski knjižnjici zanje premalo slovenskih knjig. Tako so si ustvarili razredne knjižnice, ob zaključku šolanja pa so jih darovali za to javno knjižnico. - K Narodnemu domu bi bil moral voditi most čez Dravo, a mariborski Nemci niso želeli, da bi podeželan takoj po prihodu v mesto naletel na to trdnjavo slovenstva, raje so žrtvovali enotni videz Glavnega trga in zgradili most nekoliko više. - Pri Narodnem domu se domislimo Cankarjevega obiska v Mariboru leta 1911. Vračal se je iz Slovenskih goric od Kraigherja in tu preživel majsko nedeljo. Takrat je pisatelja prvič osebno spoznal gimnazijec in pesnik začetnik Janko Glazer. Doživetje je bilo zanj nekaj posebnega, saj je - kakor pravi v spominskem zapisu Ivan Cankar v Mariboru (Nova obzorja 1957) - mlade ljudi že poprej kar »privzdigovalo, ko smo zvedeh, daje Cankar prišel v Slovenske gorice in da živi tako bhzu nas«. Zdaj je Cankar večji del dneva presedel v Narodnem domu, obdan s številno rodoljubno družbo. Pogovarjali so se o kulturnih in narodnostnih razmerah v Mariboru, Cankar je pripovedoval tudi o Obiskih Izidorja Cankarja. O njegovem vedenju v družbi je Glazer zapisal: »Z dovtipi ni bil v zadregi, a pri tem tudi ni poznal pomislekov. Vendar sem imel občutek, kakor da je njegova napadalnost bila v resnici menda bolj obramba, orožje, s katerim je svet držal od sebe.«
V neposredni bližini Narodnega doma, predvsem v Ključavničarski in Židovski ulici, je bil nekoč židovski geto s sinagogo. Največ Židov (15-20%) je v Mariboru bilo v začetku 15. stol., ko jih je s celjskega območja izgnal Herman II. Ob koncu stoletja pa so morah zapustiti celotno Štajersko. Spomin na Maribor, od koder so prišli predniki, pa se je ohranil v priimku Morpurgo (Mariborčan). Ko so v drugi polovici 19. stol. Židje postali enakopravni, so se nekatere družine spet naselile v Mariboru.
Del mesta v bližini železniškega mostu je bil med vojno večkrat bombardiran, tako je Maribor dočakal osvoboditev kot najbolj razrušeno slovensko mesto. Drobec iz tistega časa oživlja Rozmanova novela Zaklonišče (Mesto). Nekaj let kasneje pa je pisatelj na to zgodovinsko konkretno dogajanje oprl roman Ruševine (1965), kjer ga sicer zanima vprašanje razčlovečenja sploh.
96
Po Svetozarevski ulici in Ulici heroja Bračiča pridemo k spomeniku ob zidu sodnih zaporov. Onkraj zidu, na dvorišču, so okupatorji ustrelili največ talcev na slovenskem Štajerskem (čez 600, največ v letu 1942). Nato so jih upepelili v Gradcu in zdaj počivajo na graškem pokopališču. Na mariborskem spomeniku - delu arh. Jaroslava Černigoja - sta verza Branka Rudolfa: »Padli ste z grozo v očeh, ubiti za temi zidovi, / padli ste z vero v naš rod, naj ne zamre vaš spomin.«
B o ž e n a  Orožen Gimnazija v Celju
97!