Zrinjski in Frankopan.
(1671)
Ko poplava turška se razlila                    V Dunajskem je Novem mestu ječa
po slovenskih in hrvatskih je dolčh,      brž odprla okovano dver,
vso ugonobiti je pretila,                            tam zamrla je svobode sreča,
kar je bilo sreče v krajih teh.                 vstal življenja zgodnji je večer.
In junaka dva pogumno vstala                In sodniki krivdo so iskali,
narodu teptanemu sta v bran:                leto dni kovali so načrt,
v boj sta neustrašeno zvihrala                ko poslednjič so v posvet se zbrali,
Peter Zrinjski, Krsto Frankopan.             na grmado so veleli v smrt!
Dunajski je car nevšečno gledal,            Carju pa se milost je zbudila,
ko je rasla jima moč in last,                   jezi je shladila val besneč
in zato je hlapcem zapovedal,                 in tako je končno odločila:
naj prezirno zro na njiju čast.                 Glavo vzemi le krvnikov meč!
Da se zmiri z njima, je z lokavo             A najprej naj vsakemu desnica
zvabil ju besedo na svoj dvor,                pade s tnala, da bo dan dokaz,
a razpel le podlo je nastavo —              kakšno zadoščenje stke pravica,
kazen je pripravil za upor!                       če upornik mahne ji v obraz.
In za svojega imena slavo, narodu v ponos in časti v bran smrti je v objem položil glavo Peter Žrinjski, Krsto Frankopan . . .
E. Gangl   .