120 Vrhniški razgledi Matica Seligerja sem spoznal daljnega leta 1946. Z vlakom smo se vozili v Ljubljano v šolo. Vlak je takrat vozil samo dvakrat na dan, vozni red je bil prirejen delavcem, ki so začenjali s službo zgodaj zjutraj. V vla- ku ni bilo razsvetljave, zato sem nosil s sabo majhen akumulator z žarnico, ki je razsve- tljeval del kupeja, omogočal pisanje in pre- pisovanje domačih nalog in kvaril marsikdaj zaželeno romantiko teme. Tam sem spoznal skupino vrhniških elektrotehnikov, Matica, Gustlja Koprivnikarja, partizanskega kurir- ja, ki je takrat hodil na pospešeno srednjo tehnično šolo, in Edija Pišlerja, kasnejšega profesorja v Uppsali. Takoj smo navezali sti- ke. Vključil sem se v njihove debate in se pri tem veliko naučil. Matic mi je pravil, da je med vojno predelal koncertni radijski spre- jemnik "đelozo" tako, da ga je s pretikalom bilo mogoče uporabiti tudi kot oddajnik. In tako je z bratom Dragom oskrbel zvezo krajevnim partizanskim enotam z njihovim štabom. Seveda pa so to italijanski okupator- ji zaznali in so z goniometri poiskali mesto oddajanja. Dvakrat so vdrli in pregledali celo hišo, videli sprejemnik, enkrat so ga celo od- prli, a niso mogli ugotoviti nič nenavadnega. Šele tretji poizkus tik pred koncem vojne, ko so prišli Nemci, je njihov strokovnjak ugoto- vil, kaj je storil s sprejemnikom. Vendar je Matic imel srečo, da mu je ta Nemec rekel naslednje: »Mi smo vojno izgubili, po vojni SMILJAN OGORELEC MOJI SPOMINI NA DR. MATIJO SELIGERJA bo treba mnogo nadarjenih ljudi, da se bo svet spet pobral in škoda bi bilo tako nadar- jenega mladeniča uničiti. Zato nisem videl nič, vendar se pazite, ko pridejo drugi. Ti ne bodo tako človeški.« Dobre štiri mesece po prihodu naše družine na Vrhniko sem praznoval svoj 14. rojstni dan. Čutil sem se osamljenega, vendar se je moja mama, zlata duša, pozanimala, s kom se družim in kdo mi je všeč, pa je organizirala rojstnodnevno zabavo, za katero sploh nisem vedel, da bo. In ko sem videl skozi okno, da prihajajo vsi ti prijatelji, sem se hotel skriti. No, mama je to preprečila in imeli smo čudo- vito domačo zabavo, ki je postala tradicija in je bila osnova za naše druženje še mnogo let kasneje. Prijateljstvo so dopolnjevale številne 74. Jože Igl, Smiljan Ogorelec, Matija Selinger. 121 rojstnodnevne zabave, dolgoletna prazno- vanja in druženja, za katere smo hitro našli razloge, kjer smo se imenitno zabavali, pre- pevali, plesali in se imeli lepo. Z družino me je še bolj povezalo prijateljevanje z njegovim bratom Dragom, znanim družbeno politič- nim delavcem, ki je bil komandant mladinske delovne akcije v Beli krajini, gradnje proge Otovac Bubnjarci, jaz sem pa po poškodbi bil njegov kurir. Enako sem prijateljeval tudi z njegovo sestro Nušo. Matic je kmalu diplo- miral in za diplomo je obravnaval snov "Pol- prevodniške diode", ki je bila takrat še popol- noma v razvoju. Spominjam se, da je njegovo briljantno diplomsko delo sprožilo nekoliko nejevolje pri komisiji, ker je predvideval, da morajo fizikalne osnove polprevodnikov spa- dati v osnovno izobrazbo vsakega inženirja. Po končanem zagovoru se je seveda začelo veseljačenje, ki se je končalo z zamudo vlaka in pešpotjo na Vrhniko. Spotoma pa je vesela druščina prestavila tudi tablo železniškega postajališča Lukovica, 100 m proti Ljubljani, tako da je zjutraj v barjanski megli strojevod- ja ustavil vlak nekoliko nižje na začudenje vseh potnikov. Nadaljevalo se je veseljačenje, pri takrat že poročenem Maticu doma. Čakal je velik pisker hrenovk in zraven je bil listek: Kuhaj četrt ure. Matic je rekel, danes je pra- znik, ne bomo šparali, zagrabil je vekarco in je rekel: Pa naj gre v pisker cela ura. In s hre- novkami vred se je skuhala tudi ura, katere številčnica se je raztopila. Tako so ostanki pa- pirja veselo plavali med hrenovkami. A to ni zmanjšalo našega teka. Spominjam se najinih debat, ko so nastajale nove ideje, nove zamisli. Pri njem sem vedno našel podporo, ko sem iskal poti naprej. Di- odam so sledili prvi tranzistorji, ki so takrat le malo zaostajali za svetovnimi dosežki. Žal stroka ni znala izrabiti tega znanja. Premajh- na podpora domačemu razvoju je povzro- čila, da se je ta razkorak povečal in da smo na koncu trikrat kupili zastarelo tehnologijo, namesto da bi razvili, podprli in ustvarili svo- jo. Pri uvajanju tranzistorske tehnike je s šte- vilnimi predavanji, takrat tuje snovi, ostalim kolegom pripomogel, da je "Iskra" in tudi ostala slovenska elektro stroka razmeroma hitro osvojila to novo področje. S svojo proi- zvodnjo pa nam je omogočil, da smo razvili že takrat številne naprave z domačimi tranzi- storji, ki so mnoga leta uspešno delovale. V začetku 50-ih let je skupaj s kolegom ing. Fe- ferjem ustanovil na Vrhniki elektrotehniško podjetje Elektron, čigar strokovni oče je ostal mnoga leta. Razvil je laboratorijski "pehame- ter" in kasneje še industrijskega, ki so takrat še ob velikih težavah z uvozom pokrili vse potrebe jugoslovanskega trga po teh inštru- mentih. Bila je to inovativna, izvirna rešitev, ki je uspešno obstala na trgu mnoga leta. Podjetju Elektron pa je s strokovnimi nasveti 75. Poslopje nekdanjega Elektrona na Idrijski cesti na Vrhniki (foto: Smiljan Ogorelec, 2015). MOJI SPOMINI NA DR. MATIJO SELIGERJA 122 Vrhniški razgledi in zagotovitvijo določenih delov proizvodnje pri diodah in tranzistorjev omogočal razvoj. Bil sem počaščen, ko me je Matic sredi 80- ih let minulega stoletja povabil k sodelova- nju na projektu, ki je skušal izmeriti realne vrednosti električnih komponent pri visokih frekvencah in tako uskladiti izračunane in izmerjene vrednosti električnih filtrov. Delo na tem projektu mi je nudilo mnogo novega znanja in ustvarjalne radosti. Po vseh njego- vih strokovnih uspehih bosta lahko največ povedala njegova sinova Janez in Bogdan, oba odlična strokovnjaka. Vem pa, da njegovega humorja, človeške to- pline in pronicljivosti, ne bom nikoli poza- bil. Bil je odličen teoretik, a vseeno je tudi izven znanega iskal praktične in miselne reši- tve, saj je njegov miselni svet zajemal mnoga še neraziskana področja. 76. Reklama za "Pobri"- pretvornik napetosti in polnilec akumulatorjev je ilustriral Marijan Bregar.