614
NA  STOPNICAH
T r i 1 u s s a
Ko' sfcoizii hišna vrata je siopila, sem jd v uho iia tihem nekaj zinil: v odgovor ona v saneh! A v mezaninu se je že roka roike dotalcnila.
Pogum! V nadstropju iprvem sem že lice in usta ji poljubljal na vse viže, v drugem sem se ji že pritisnil 'bliže, a veter mi je ugasil žvepleiiice.
Presneta reč! Ko kar naprej sva šla, nisem zdržal: objel sem jo čez pas. Kaj bi napravil ti? Prav to, kar jaz.
V tretjem nadstrapju je kar še molčala, v četrteni pa: »Ah! Ah!« je zaječala. Kaj bo, ko na (podstrešje prideva?