Zapiski
Češki narod se je poklonil pesniku »Maja«.
»Maj«, katerega uvod prinašamo v današnji številki Doma in sveta, spada med najlepše pesnitve češkega Parnasa. V njej je dosegla češka romantika svoj višek ter so v njenem imenu vsi poznejši pesniški rodovi stopali v pesniški svet. Pred leti so Čehi, pa tudi Slovenci, praznovali stoletnico tega bisera češke poezije, ki je izšel v letu našega »Krsta pri Savici« (1836) in ki ga je spesnil prijatelj našega Prešerna, katerega je obiskal v Ljubljani, pesnik Karel Hynek Macha. In ta pesnik je umrl 1. 1836., nekaj mesecev po »Maju« in bil pokopan v Litomericah. Toda letošnji mesec maj so Čehi zopet spremljali svojega ljubljenca k novemu pogrebu, na kraljevski Vvšehrad v Pragi. Tako se je usoda češkega naroda dotaknila tudi zadnjih ostankov velikega pesnika: ko so Litomefice pri prvi delitvi Češke pripadle pod Su-detenland, so češki rodoljubi izkopali kosti velikega pevca domovinske ljubezni ter jih prenesli v Prago, da bi jih 1. maja pokopali z največjim sijajem v svobodni zemlji njegovega    rojstnega    kraja.    Toda
usoda je šla za njim — in zdaj so ga 7. maja v molčečem sprevodu spremili iz Panteona Narodnega muzeja na Vvšehrad, kjer so ga mogli samo ob udeležbi predstavnikov pokopati v grob ob grobnici nesmrtnih — v »Slavinu«. Njegov novi grob so posuli z majskim cvetjem.
Ob tej priliki, ko prinašamo v novem prevodu začetek njegove pesnitve »Maj«, naznanjujoč obenem, da bo celotna pesnitev v novem prevodu — starejši prevod je napravil pokojni dr. Ivan Lah v »Slovanskih spominih in jubilejih« (Slovenska Matica 1911) — izšla v bibliofilski izdaji za letošnji božič, dodajamo še poslovilni govor, ki ga je nad njegovo rakvijo imel pesnik — bivši general legionar — Rudolf Meri ek, s katerim se tudi mi — Slovenci — poklanjamo velikemu češkemu pesniku in prijatelju našega naroda:
»Na   svoji   poti   tam   pozdravite   mi
[zemljo, ah, zemljo krasno, ljubljeno zemljo, zibelko mojo, grob moj, mater mojo, edino domovino, dano v dedščino, široko zemljo to, zemljo edino!«
Pesnik! Nimamo več druge domovine,   kakor   to   zemljo   krasno,
300