Narodnost.
Za naš narod bližajo se hudi časi. Ne le od Nemcev nam preti nevarnost, temveč tudi doma imamo sovražnika, silno nevarnega sovražnika. Dan na dan slišimo propovedovati, da je obožavanje narodnosti greh, maliko-valstvo, in Bog ve kaj še vse. Mi bi le radi videli tiste Slovence, kateri res preveč ljubijo svojo narodnost, katerim ta ljubezen res prehaja v malikovalstvo. Povsod kamor se ozremo, vidimo prej narodno mlačnost, nego pa obožavanje narodnosti, celo narodni možje večkrat radi pošiljajo otroke v nemške šole. Umestno je torej, da bi se na vseh shodih propovedovalo, da je dolžnost ljubiti svoj narod, ne pa vedno, da je narodnost greh. Samo na sebi je ta boj proti absolutni narodnosti smešen, nepotreben, ali v resnici se pa za tem nekaj druzega skriva, prikrito ponemčevanje.
Vsakdo bode priznal, da tako počenjanje narod dela nekako mlačen za narodne stvari. Taka mlačnost je pa silno nevarna v sedanjih kritičnih časih, ko je vsekako mogoče, da v kratkem dobimo nemško vlado in ko se od vseh sfranij nam vsiljuje nemštvo. Kako daleč smo še od narodne jednakopravnosti in zatorej je nam potrebno še neizmernega narodnega navdušenja, ako hočemo doseči naše narodne smotre. Brez navdušenja, brez narodnega dela noben narod ni prišel do svojih pravic in tudi slovenski ne bode. Če se bode poniževala narodnost, bode tudi prenehala narodna požrtvovalnost, ki že itak v nekaterih krogih ni obilna. Pešati bodo jeli naši narodni zavodi. Pa saj kaže, da so baš narodni zavodi nekater-nikom trn v peti. Kak boj je bil te dni nekje proti družbi sv. Cirila in Metoda. Gospodje, ki so bili ta hudi boj, pa proti družbi niso vedeli druzega povedati, kakor da so v odboru nekateri možje, ki jim ne ugajajo. Niti jednega fakta niso vedeli navesti, da bi bila morda družba kaj slabega storila.   Celo hvaliti so jo morali.   Videlo se
je jasno, da jih bode v oči, ker pri tej družbi vsi Slovenci složno delujejo. Razpor je torej njih gaslo, da bi potem nekateri mladi, v narodnih ozirih mlačni ljudje prišli do veljave. Da v šolskem odseku katoliškega shoda se je naposled vsprejel neki pristavek, ki je naravnost osodepolen za omenjeno družbo. Mi smo se čudili, da se je mogel tak dostavek vsprejeti, ker je na shodu bilo vendar več mož, ki niso le katoliški, temveč tudi narodni. Najbrž niso prav pomislili, kaj da delajo.
Vsprejel se je dostavek, da naj se družba „ organi -zuje po župnijah v soglasji z našimi prevzvišenimi vladi-kami." Samo na sebi je ta odstavek lep in mi bi ga sami podpisali, ko bi Slovenci ne živeli v tako čudnih razmerah. Iz nekaterih govorov našega prevzvišenega knezo-škofa smo posneli, da mu narodno gibanje ni prav ljubo. Toda mi gospoda knezo-škofa kot cerkvenega dostojanstvenika jako visoko spoštujemo in smo prepričani, da bi tudi o našem narodnem gibanji malo drugače sodil, ko bi bil o pravih naših razmerah bolje poučen. Toda našli so se ljudje, ki so ga o marsičem napak poučili. Ali vendar zastran našega domačega vladike bi mi še ne imeli proti onemu dostavku najmanjšega pomislika. Toda drugače so pa razmere v druzih pokrajinah.
Le poglejmo v Istro in na Koroško. O g. škofu Flappu je že dovolj znano, da je nasprotnik Slovanom, da hud nasprotnik. Da celo ob volitvah je že skušal vplivati za našega narodnega nasprotnika, kateri pa tudi ni posebno veren katoličan. O celovškem g. škofu se je pa zadnji čas že tudi marsikaj pisalo, kar kaže njegovo nasprotstvo do Slovencev. Ker se take stvari v tistih listih, ki zmatrajo za svojo prvo dolžnost, da zagovarjajo vladike, niso oporekale, mora biti v njih precej resnice. Morda milostivi celovški škof sam ni tak nasprotnik Slovencev, ali nanj močno vplivajo vladni in drugi nam nasprotni krogi. Vprašati se moremo, bi li mogla naša družba delovati na Koroškem in v Istri, ko bi o njeni osodi imela gg. škofa teh dveh pokrajin kako odločilno besedo. Bati se je, da bi se ji kar ne pokazala vrata, ako bi ne slekla svojega sedanjega   narodnega   značaja.    Rado   se   zagotavlja,   da
Politiški oddelek.
300
noben pravi katoličan ne more biti nasproten kaki drugi narodnosti, potem takem bi tudi škofje ne mogli biti nam nasprotni. Shod v Linci je nas p nasprotnem prepričal. V nekaterih sekcijah so dobri katoliški možje, celo duhovniki tako zabavljali proti Čehom, da so jim uredniki pri židovski „Neue Freie Presse" bili lahko kar zavidni. Pokojni eminenca nadškof ostrogonski, primas ogerski in kardinal Simor je po škofijskih šolah tako raz-narodoval Slovake, da je to v ostrem članku celo obsojal naš »Slovenec", ki pač take napake vladik rad pokrije s plaščem krščanske ljubezni. Iz tega je razvidno, da moremo biti Slovenci oprezni in imamo prav, če smo nezaupni proti višje omenjenemu dostavku. Ne motimo se, če rečemo, da se je dotični dostavek predlagal le zaradi tega, da se odvzame družbi narodni značaj in se onemogoči njeno narodno delovanje ob mejah. Gospoda predlagatelja imamo mi za dovolj razumnega, da je vedel, kaj je predlagal. Pač pa so drugi glasovali za njegov predlog, ne da bi bili prav premislili vso stvar, ker jim razmere niso tako dobro znane in jim tudi v silnem hrupu ni bilo časa za premišljevanje.
Nikakor se pa ne sme stvar tako tolmačiti, da mi nismo za sporazumljenje z vladikami. Presrčno želimo tacega sporazumljenja, ali poprej ni tako vzajemno delovanje mogoče, da tudi škofje pokažejo, da so pravi prijatelji našemu narodu. Ne zadostuje, če kdo reče, da ni sovražnik Slovencev, temveč, kdor nas res ljubi, bode imel toliko poguma, da bode odločno izjavil, da je tudi prijatelj naš. Dokler pa tega ni, pa ostanemo v verskem oziru pokorni našim višjim pastirjem, v političnem bodemo morali hoditi svoja pota, kajti tudi v narodnem oziru velja svetopisemski rek, kdor ni z menoj, je zoper mene. Kdor ni prijatelj Slovencev, je naš sovražnik in zaveznik naših nasprotnikov. Naš list se je s prvega početka do danes držal starega gesla vse za vero, dom, cesarja in se ga bode tudi za naprej. Branil seveda bode v prvi vrsti to, kar je v največji nevarnosti. Sedaj je narodnost v največji nevarnosti, ker zadnja leta vas za vasjo odpadajo od naše narodnosti, zato bodemo v prvi vrsti zagovarjali narodnost. Ko bi pa prišla mej Slovenci ali tudi v Avstriji vera v tako nevarnost, pa bodemo stali v prvi vrsti v boji za vero. Nobene teh treh stvarij pa ne popustimo zaradi druge. Braniti hočemo vse troje. Celotno mora ostati naše geslo.