17 Urbanizacija je med pomembnejšimi vzroki za upad biodiverzitete. S širje- njem naselij se krčijo naravni in pol- naravni ekosistemi, med naselji pa predvsem mesta s seboj prinašajo tudi druge težave, kot na primer višje tem- perature ter onesnaženje zraka in vo- de. Dokazano je, da lahko te probleme nekoliko ublažimo z urbanističnimi re- šitvami, pri katerih upoštevamo nara- vo, se zgledujemo po njej in po najbolj- ših močeh podpremo naravne procese tudi v mestih. Obenem s tem izboljša- mo bivalno ugodje ljudi in drugih živih bitij v urbanih okoljih. Pri načrtovanju in oblikovanju urbanih prostorov se mora urbanist vprašati: »Kako naravi zagotoviti prostor v mestu?« V Sloveniji snujejo urbanisti kompleksne zelene sisteme že več kot štirideset let, vendar pa je bil javni interes za ureja- nje zelenih površin in ohranjanje nara- ve v mestih do preloma tisočletja slabše in manj vsestransko upoštevan kot zdaj, ko se vedno več ljudi zaveda podneb- nih sprememb in povezave med njimi in zelenimi površinami. Načrtovalci mest skušajo zelene površine obravnavati čim bolj celostno in jih razumeti kot povezan sistem, kar so bile osrednje teme tudi na letošnji mednarodni konferenci v sklopu priprave Vizije Ljubljana 2045, 11. aprila 2024, kjer so tuji strokovnjaki s področja urbanizma in arhitekture med drugim razpravljali tudi o »ohranjanju in razvoju odpornega, dostopnega in povezanega ze- lenega sistema in varovanju kakovostnih bivalnih pogojev vseh živih bitij«. To je te- matika, ki nagovarja tudi biologe, saj brez podpornih bioloških znanj učinkovito in smiselno reševanje teh izzivov ni možno. Koncept modro-zelene infrastrukture (MZI, tudi zelene infrastrukture) temelji na sonaravnih rešitvah. Z njihovo pomo- čjo se sposobnost narave ter naravnih procesov in prvin uporablja za sočasno izboljšanje stanja narave in človekove- ga bivalnega okolja. Uporablja se tudi za povečanje biodiverzitete in blaženje posledic podnebnih sprememb; npr. za zmanjševanje pregrevanja zraka, tal in vode ter zadrževanja padavinske vode in preprečevanje urbanih poplav, izboljšanje kakovosti vode in tal ter ustvarjanje Urbanistično oblikovanje: kako lahko pomagajo biologi? Besedilo: Eva Prevec Foto: Eva Prevec (1, 3–7) in Matic Prevec (2) Bogato zaraščen breg jezera Asperner See v dunajski soseski Seestadt. Ob vsakem oknu študentskega doma v Seestadtu je postavljena gnezdilnica za lastovke. 1 2 18 kakovostnega, zdravega in uporabnega bivalnega okolja (dostopen odprt prostor za regeneracijo, počitek, rekreacijo …). Tudi v Sloveniji smo lahko v zadnjih letih že zasledili prve dobre prakse urejanja zelenih površin in ozelenjevanja, poveza- ne z vključevanjem novih naravnih prvin v mesto. A pri tem moramo biti vendar- le pozorni, da so te nove rešitve res so- naravne, da slonijo na naravnih procesih in so naravi prijazne, in ne, da se kot take le promovirajo. Za boljši vpogled v MZI sem si ogledala primer soseske v sosednji Avstriji; šla sem na ogled soseske Aspern Seestadt na Dunaju. Aspern Seestadt so začeli načrtovati leta 2007 in prve stano- valce je soseska, ki je z javnim potniškim prometom povezana s preostalim Duna- jem, sprejela pred približno desetimi leti, njena izgradnja pa še ni povsem zaklju- čena. V prihodnosti naj bi v tem naselju bivalo 25.000 ljudi, delo pa naj bi dobilo kar 20.000 delavcev. MOKRIŠČE V OSRČJU SOSESKE Srce soseske je umetno jezero Asperner See (sl. 1), ki je bilo izkopano in oblikova- no ob gradnji soseske. Napaja se iz pod- talnice, voda pa je dovolj čista za kopanje (izvaja se reden nadzor kakovosti vode). Na sonaravno urejenem obrežju je ure- jeno kopališče, ki mestoma spominja na »divjo plažo v naravi« in vabi prebivalce naselja, naj se poleti ohladijo v vodi ali vsaj posedijo ob pomirjujočem razgledu na vodno površino. Obdajajo ga bogato obrežno zelenje ter regljanje žab in pti- čje ščebetanje. Rastlinje ob jezeru je bi- lo deloma zasajeno po zgledu zarasti na obrežju Donave. Načrtovano zasaditev večinoma sestavljajo vrbe različnih do- morodnih vrst, trst in šaši, poleg tega pa so na brežinah našle primeren življenjski prostor tudi domorodne mokriščne vrste, ki uspevajo v bližnji okolici – sem so se razširile same, brez človekovega posre- dovanja. Ko sta bila vzpostavljena vodni ambient in »rastlinski okvir«, so se nase- lile tudi živali. Biologe navdušujeta pred- vsem velika pestrost nevretenčarjev ter gnezdenje vodnih ptic. V jezero so naselili ribi rdečeoko in ploščiča. Presenetljivo malo pa je bilo, vsaj v času mojega obiska sredi poletja 2023, opaziti invazivnih tu- jerodnih rastlinskih vrst – zelo verjetno njihovo razrast preprečuje kompetentno strokovno vzdrževanje. KAJ PA MRČES? Ob misli na stoječo vodo tako blizu do- ma je upravičena skrb, da bi nadlogo za prebivalce lahko predstavljali komarji. V času svojega obiska teh težav nisem opa- zila. Ugotovila sem, da se izziv v soseski rešuje na ekološki način – s pomočjo na- ravnih plenilcev komarjev, torej biodiver- ziteta sama »skrbi« za ravnovesje. Poleg rib, dvoživk in kačjih pastirjev so prisotne tudi različne žužkojede ptice in netopirji; torej so plenilci prisotni tako v vodi kot ob njej in med bloki soseske. Opazila sem tudi zanimivo arhitekturno rešitev za podporo lastovkam na študent- skem domu: tu so jim ob oknih uredili gnezdilnice, polkna pa so prilagojena ta- ko, da se ptice ne zaletavajo v stekla (sl. 2). POPENJAVKE NA FASADAH, PERGOLE, BALKONSKA KORITA Rastline na stavbah ne nudijo le pomir- janja in estetskega užitka, pač pa tudi senčijo bivalne prostore, hladijo zrak, nudijo zavetje številnim živim bitjem in jim predstavljajo vir hrane (sl. 3, 4). Prebivalce pritegnejo na primer ptice, ki gnezdijo med zelenjem in jih je mogoče opazovati od blizu, kar z domačega okna ali balkona. Pri izbiri popenjavk (plezalk ali vzpenjavk) so morali v Seestadtu nare- diti kompromis. Ker izvedba očitno ni bila mogoča z domorodnimi vrstami, so izbra- li tujerodne gojene vrste. Zasaditev na balkonih in terasah ne zahteva dodatnih (potratnih) zalivalnih sistemov, hkrati pa prebivalcem omogoča nekaj možnosti za osebno izražanje in delovanje. Pri odloči- tvi za zasaditev popenjavk bi barva fasade lahko predstavljala težavo, saj se temna fasada tako segreje, da rastlino ovira pri rasti, zato so v Seestadtu izbrali svetlejše odtenke. ZELENE ČAKALNICE IN PAŠA ZA OPRAŠEVALCE NA VSAKEM KORAKU Ena od majhnih zanimivosti je t. i. Wartegarten oz. »čakalni vrt« pred am- bulanto v soseski. Gre za ureditev manjše čakalnice na prostem, kjer so klopi za ča- kanje na zdravniški pregled razmeščene med korita z vegetacijo (sl. 5). V koritih je poleg drugega cvetja in grmovnic za- sajena sivka, katere eterično olje ima pri- jeten vonj in deluje pomirjujoče. Čakanje na obisk zdravnika se v takem okolju zdi krajše in manj stresno. Z zasaditvijo pa je hkrati poskrbljeno tudi za opraševalce. Tudi sicer je v soseski veliko prostora na- menjenega medovitim rastlinam (sl. 6, 7). Raznolikost vrst je velika, zasaditev gosta in večnivojska. Med vrstami je opaziti ta- ko domorodne kot tujerodne vrste (tudi plevele), vsekakor bogata paša za čebele in druge žuželke. Pri drevesih nisem opa- zila, da bi bil izbor vrst povezan s čebeljo pašo, npr. da bi imele prednost medovite Popenjavka (plezalka) na fasadi. Fasada je svetlej- ših barv, da se manj segreva in s tem tudi manj ovi- ra rastlino pri rasti. »Zelena« fasada – zasajene popenjavke ozelenjujejo fasado in segajo v gornja nadstropja iz uličnega pro- stora. 3 4 19 žužkocvetke ali vrste za mano ali da bi bile vrste izbrane tako, da bi cvetele ob različnih letnih časih. Prej bi rekla, da se je izbiralo toploljubne, na podnebne spre- membe, urbano klimo in sušo odporne vr- ste in »klasične« mestne drevesne vrste, kot je na primer platana. Zasajene so bile tako domorodne kot tujerodne drevesne vrste. Primer nakazuje, kako pomembno je pri urbanističnem načrtovanju in oblikovanju prostora razumevanje naravnih procesov in prvin za ustvarjanje tako kakovostnega bivalnega okolja kot tudi zdravja in do- brega počutja ljudi. Načrtovanje stremi k ohranjanju narave in krepitvi njenih kori- sti za človeka in njegovo okolje. Za učin- kovito ozelenjevanje naselij in še posebno za razmisleke o modro-zeleni infrastruk- turi so zgodaj v načrtovalskem procesu nujno potrebna tudi ekološka oz. biološka znanja. In kaj bi tovrstnega strokovnjaka najverjetneje vprašali urbanistični načr- tovalec, krajinski arhitekt in arhitekt kot oblikovalci odprtega prostora in stavb? Če nanizam nekaj vprašanj, ki so bila biologom, ekologom in krajinskim arhi- tektom že zastavljena: › Ker bomo imeli v soseski mlako, jezero ali bajer, kaj naj posadimo v okolici, da bo nova voda zaživela kar se da narav- no in bo v svoje okolje pritegnila tudi živali? › Kako naj načrtujemo ureditev dna in zasaditev brežin v ekoremediacijskih sistemih, da bodo rastline čistile vodo in tla? › Katere medonosne rastline so primer- ne za urbano okolje, da se ne posušijo ob prvi suši in da so prilagodljive na čedalje intenzivnejše vplive podnebnih sprememb? › Katerih rastlin (npr. strupenih, alerge- nih ipd.) ni priporočljivo saditi v okoli- co vrtcev in šol? › Kako naj vemo, da naše izbrane rastli- ne niso invazivne? › Katera drevesa, ki so odporna na one- snaženje, najbolje hladijo okolico? › Ali imajo zeleni nadstreški v mestu sploh kakšen smisel? › Kakšno površino naj namenimo medo- vitim rastlinam, da ne bodo le za okras, ampak da bo dovolj velika korist za opraševalce v mestu? Strokovnjaki ne nudijo le odgovorov na ta vprašanja, pač pa tudi povsem nova izhodišča za razmisleke in rešitve na poti k ohranjanju in krepitvi biodiverzitete in boljšemu življenju v mestih. »Čakalni vrt« je primer vključevanja rastlin v urbano opremo. Ureditev ploščadi med stanovanjskimi bloki vključuje zasaditev medovitih rastlin. Gosta in večnivojska zasaditev vrstno raznolikih medovitih rastlin. Več o soseski Aspern Seestadt lahko izveste prek priložene QR-kode, opisano tudi v Berilu za trajnostno urejanje prostora (IPoP, 2018). 5 6 7